—  174 —
Planinska gora
Stoji Planinska gora tam Na njej je krasen božji hram.
Kako je cerkev sem prišla, Pove nam pravljica le-ta:
Živel je grof pod goro to, Ki hodil je na lov v gor6.
Nekoč gre Cisto sam lovit, Še predno se zaznal je svit.
Čez grit in plan je pse drvil, A ves napor zastonj je bil,
Utrujen zgrudi se na tla In se oddahne, okrepča.
Nato pa spet Iiiti na lov, Da ne bi prazen Šei domov.
Iz Šume jelen pridrvi
In tik pred grofom obstoji.
Grof petefina brž napne — A jelen jo naprej udre.
In g;rof ga dalje ]e sledil, Dokler ni ves utrujen bil.
Ko hoče iti pa domu, Ne more najti več tiru.
Tak dolgo poti je iskal,
Da mrak je že na zemljo pal.
Tedaj obljubo naredi In jo Mariji izroti:
Tod Bogu zidal hišo bom, Ce me privedeŠ spet na dom.
Nato zaspi grof prav sladko, Nad njini pa čulo je nebo.
Ko zjutraj se iz sanj vzbudi — Pred njim že grad njegov stoji.
V spomin rešitve tudne te Sezida cerkev vrh gore.
Boleslav