PISARSKA DELAVNICA OKOLI LETA 1300 V LJUBLJANI?
JANEZ HÖFLER
Pri pregledovanju nemške literature o
srednjeveških rokopisih sem slučajno naletel
na ime nekega kopista, ki je močno pritegnilo
mojo pozornost. To je neki Rutlieb de Lay-
baco, pisec rimskega misala iz leta 1296, ki ga
je pred prvo svetovno vojno hranilo muzejsko
društvo v Boznu pod številko 1304. V znanem
korpusu Die illuminierten Handschriften in
TiroP je ta rokopis označen kot Missale ro-
manum, spisan v knjižni minuskuli 13- stolet-
ja s preprostimi inicialami, z drobnimi kali-
grafskimi okraski in z eno perorisbo. Izviral
naj bi iz ženskega dominikanskega samostana
v Algundu na Etschi (pod Meranom) in naj bi
bil pred prenosom v muzejsko društvo v lasti
prelata Karla Atza.
Ime kopista Rutlieba iz Ljubljane bi nam
seveda ne pomenilo nič, če ne bi vedeli za
krog njegovega delovanja. Toda na srečo je
to ime ohranjeno v ljubljanskih dokumentih
tega časa, ker predstavlja precejšnje prese-
nečenje glede na siceršnjo slabo dokumenta-
ričnost srednjeveške likovne umetnosti na
Slovenskem. V ustreznih ljubljanskih listi-
nah, ki so na voljo po zaslugi Boža Otorepca,
ga najdemo zapisanega kot pričo v letih 1291
do 1309 v obliki Rutlibus scriptor de Layba-
co oziroma Rutlieb der Schreyber.^ Toda to ni
bil edini pisar v tem času v Ljubljani. Za
obdobje od konca 13. stoletja do srede 14. sto-
letja, za katero je izpričano največ imen pi-
sarjev, je znanih najmanj devet takšnih imen,
ki so označena kot mestni (samo »der Schrey-
ber« ali »-der Schreyber von Layhach« in
^yScriptor de Laybaco*<) ali pa kot deželni pi-
sarji (»der lantschreiher-« ali »der lantschrei-
ber ze Crayn«). V enem primeru se pisar
imenuje obenem po svojem delodajalcu in po
svojem mestnem pripadništvu {Dietrich mein
(== kranjskega vicedoma Wolfa) Schreiber pur-
ger von Laybach, 1299).
Vprašanje o obstoju enega ali več pisarskih
delavnic v tem času v Ljubljani je pač zani-
mivo, a hkrati tudi zelo zamotano. Edinega
znanega primera, Rutliebovega misala, žal še
nisem imel v rokah, zato ne morem ugotoviti,
koliko drži njegova označitev v omenjeni li-
teraturi. Rimskega misala v tem času pri nas
niso uporabljali in če je pisar Rutlieb dobU
naročilo za ta rokopis prav od nun iz Algun-
da (kar je manj verjetno), potem ga je mogel
izdelati ali po dostavljeni predlogi v Ljubljani
ali pa je za to moral oditi v kraj naročila- To
seveda ni problem le tega primera, temveč
so podobna vprašanja navzoča ob slehernem
liturgičnem kodeksu (tudi ob znamenitem
kranjskem antifonariju iz leta 1491), ki po
vsebina sledi kakšni lokalni tradiciji. Ta je
bila v srednjeveški liturgiji močan pojem, ki
se mu ni mogoče kar tako izogniti.
Teh nekaj vrstic o ljubljanskem pisarju
Rutliebu sem zapisal zato, da vzbudim zani-
manje za to vprašanje naše kulturne in umet-
nostne zgodovine. Vsekakor kaže, da knjižno
slikarstvo, naj si bo kakršnekoli ravni, v
srednjem veku ni bilo omejeno le na brez-
imno delo za samostanskimi zidovi, na primer
v Stični ali v Bistri. Čeprav je novi znani,
^>meščanski^, primer dokaj skromen, pa da
vendarle misliti, da je delo meščanskih pisar-
jev seglo prek vsakdanjega opravila pisanja
listin. O njegovi vrednosti pa da mnenje se-
veda lahko le umetnostni zgodovinar.
OPOMBI
i. Zbral Hermann J. Hermann, Leipzig 1905, ;
str. 10. — 2. Gradivo za zgodovino Ljubljane v
srednjem veku (Mestni arhiv ljubljanski), od
1956 dalje. Prim. tudi J. Mal, Stara Ljubljana in
njeni ljudje, Ljubljana 1957, str. 56—58.
46