Sodobna slovenska poezija
Milan Jesih
Capin vseh nas capinov
Capin, capin, capin vseh nas capinov vriska čez polje. Ta vam je snedel krof, popil vam vino, vam spridil tisto malo dobre volje,
kar ste je zmogli po trpkih izgubah; ta vas je z rubežem prišel privit, izbrisal vas iz šahovskega kluba, na pikniku vam ženo uščipnil v rit,
si jo na ud namamil, potem pa slike kazal naokrog in zgražal se - nad kom? nad vami! -, capin capinski, nas capinov bog,
ta vriska in se petelini,
klobuk v zrak meče, od preobjesti in otročje sreče
poplesovaje -
saj ve se, da uspeh pri delu daje srcu moči in nas s seboj zedini
zoper notranje svaje, naj bomo zgled vrlin ali capini.
Sodobnost 2014
775
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
Vročega popoldneva stari Pan je imel prežive sanje: da med cvetlicami sred jase zatne nekakšnega satira,
kako tam spi: naletel je sam nase - kosmat hrbet, rogovi, rep, kopita -in sebe si poželel, hotno prase, in že v svoj zadnjik skoraj penetriral
s svojim kajneda nekrščanskim udom, vendar usode pota so zavita -
a ni prav tisti hip prineslo
naključno hudo
tam mimo osla in jodlajoče kmečko teslo: prvi se je od dolgčasa izrigal, drugi utemeljeno mu pririmal,
in sta šla dlje. Sanjavec je v prebudo bolščal neverno: "Ljubi, kje si? - Ni ga."
Suho je zaklel za njima. In že je metel sneg. Še zdaj je zima.
676
Sodobnost 2014
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
V beznički gizdalin in frčafela sta ves večer pri konjakih sedela, ali, če slišite mogoče raje: trapasta avša in polizan frajer
sta se v bufet prišla nažret; ali, če vam drugače bo bolj prav: dekle je lokala, mladec žlampal;
ali, če prepovršno je rečeno: bila sta dva, ena plus eden, par, verjetno ne mož z ženo, ona dvaindvajset let, on nič bolj star,
in sta sedela, pravim, kot bilo bi dano edinikrat, da se kaj spije pa pokramlja pa zvezejo otrobi v čaroti odrešujoče harmonije -
torej ne bodimo krivični neznanima gospodu in gospodični, če vidimo ju kje kdaj, ko sedita in drug čez drugega brbljata ulita.
Sodobnost 2014
681
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
Dekle gre čez močvirje: davno mrtvo,
skoz noč, z lučjo. Zgoraj ni nič, imajo vse zaprto, nič ni, kjer vendar najbrž je nebo.
Gre, preden je postala žena in mati,
posiljena gre in gre umorjena, lebdi neživa nad živimi blati,
gre čisto lahka, zrak-spomin z lučjo, gre sama luč, gre tam-tam iskra bleda, zdaj proč se ziblje, zdaj kot da naproti. Če jo zgubljen popotnik kdo zagleda,
sledil bo kot ne zgolj en brat njegov rešitvi po močvirnatih brezpotjih in vrnil se ne bo domov. V tihih nočeh okoli mlaja
pod praznim nebom vstaja lučica, drug čas udušena v šoti,
in vabi s tem, da se ne skriva -zakaj bi se, saj mrtva ni ranljiva.
676
Sodobnost 2014
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
Česnov baron in krofov grof čemita v bezničici, zunaj je pustni mraz; gospoda sta nekoliko opita, a glejte morebiti rajši nas,
ki ta čas zadrgujemo kravate
si pod podbradki okrog vratov, ko se odpravljamo preudarno v svate, zemlji zročit bratca mrliča
- odnest nečedo torejda domov -, in vadimo v tremolu hlipav govor,
vzneseno hvalo, ki nasmeji naj, če že ne prepriča
naricajočo vdovo, naizust pred praznim ogledalom.
Faktorja plemstva itak ostaneta, kjer sta. Ne gresta
nikamor,
grof, pravi, svoje ima probleme, modri baron pa ne verjame v šeme: kdo hodil bi kremirat prazno slamo.
Sodobnost 2014
681
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
V mlado nedeljo stopajo po cesti, pod roko se držijo, tri povesti. Prva ljubezenska, kot se spodobi; druga zgolj sanja, kaj bilo bi,
ko bi bilo, kar ni bilo nikoli; za tretjo najbrž slišali ste v šoli, v obraz s krvjo oblita gospodična,
od vseh najbolj resnična,
v resnici v čelo ustreljen soldat, ne mož ne otrok, a kar že, še premlad -pod roko zlagoma ali objete v mlado nedeljo stopajo, v star petek.
676
Sodobnost 2014
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
Kako poletje pozno avgusta vene, kako z valovi mečejo se vzplivki
iz lahne pene in zginjajo v nevidno v mivki,
kako galeb visoko v nebu leta, kako se veter ta čas je polegel, kako sedita mož in mož objeta
v eno na bregu,
kako zaklenka zvon v bližnji daljavi
- da bolj kot sluh zazna ga misel -, kako bo sončev ogenj, prej ko utone,
se zaustavil,
kako bo nad obzorjem visel bežne eone.
Sodobnost 2014
681
Milan Jesih: Capin vseh nas capinov
Koliko solz! Kaj psovk in kaj kletvin neizpljunjenih, surovih dol požrtih;
kaj da dopustil si zločin, kje si bil, Bog, da nisi odvrnil smrti,
ustavil roke, ki je ponudila
danajski sadež, da je mrtvični strup se zlil po žilah ženice nase mlade?
Vis, zdaj leži negibna, bleda, z grimaso, ki začuden stud izreka, in skozi vse in mimo vsega gleda: telo izpraznjeno, v njem ni človeka.
Ne klecaj, brat, zaman, brat, ne naricaj. Saj smo že videli mrliče,
nazaj in spet
živet
jih žalost ne prikliče. To najdemo, ko pridemo domov! Sedem nas strtih si momlja, "krivica", sedem mož vdovih, vsak sedmerno vdov:
utrjeni rudarji ihtimo si od bridkosti v brade. Bog, takega Boga nas Bog obvarji. -Ni več Sneguljčke, žene nase mlade.
676
Sodobnost 2014