Slovenski Štev. 12. V Celovcu 15. decembra 1871. XX. tečaj. Pridiga za nedeljo pred razglašenjem Gospodovem. (Bog človeka kliče; gov. M. R.) ,Angelj Gospodov se je prikazal Jožefu v spanju." Mat. 2, 19. V vod. Gospod Bog nam razodeva svojo voljo včasih po navadnih, včasih pa tudi po nenavadnih potih. Po nenavadnih potih: Jakobu po gredi, Lotu v Sodomi, Mozesu na gori Horeb. Po besedah današnega s. evangelja pošlje angelja, da angelj s. Jožefu v spanju naznanja voljo božjo, in mu naroči, naj vstane, in se iz Egiptovskega poda z božjim detetom in njegovo materjo Marijo na Izraelsko zemljo: „pomerli so tisti, ki so stregli detetu po življenju. — Preljubi! nič manj razločno, če tudi ne po angelju, ali nenavadnih potih se oglaša klic božji do našega serca po navadnem potu. Vsakemu grešniku skrivnostni glas na uho doni: .Vstani, in vzemi Jezusa in njegovo mater Marijo, in pojdi nazaj k svojemu Bogu, kterega si bil zapustil!" Oh, da bi bili pač vsi vbogljivi tako, kakor je bil s. Josef! „Danes" ljubi moji! „danes, ko zaslišite božji glas, nikar ne zaterdujte svojih sere!" Po kterem potu pa zaslišimo glas božji? Na to imenitno vprašanje vam bom danes odgovor dal, da glasu božjega na vaše serca posihmalo ne bote več presliševali tako lahkomišljeno. Rečem tedaj; Bog človeka kliče posebno po štirih poteh: Slov. Prijut«! 34 1.poglasu naše vesti, ki jo v s er c u n o s i m o, 2. p o g 1 a s u sv. vere, ki jo oznanja sv. cerkev, 3. po glasu sreče in nesreče, k i j o pošilja; in 4. po glasu predpostavljenih, ki jih imamo. Začnem v imenu Jezusa, Marije in Jožefa, le zvesto poslušajte ! Razlaga. 1. Bog človeka kliče po glasu njegovi vesti. Ce tudi današni posvetnjaki, ter nespametni in puhli modrijani sedanjih dni, zaničujejo vse, kar je svetega; če tudi Boga tajč zasmehovaje tiste, ki verujejo nanj, če tudi pekel imajo za nespamet, in nebesa imenujejo lepo pravljico; če tudi v neveri in razuzdanosti clo hudega duha prekose, in scer tako, da se, kedar na Boga mislijo, se že nič več ne tresejo in ne trepečejo pred njim: ene, ene reči le vendar ne vtaje in vduše! Bogotajec je ne vtaji, nejevernik je ne vtaji, naj veči hudodelnik je ne vtaji; in ta nevtajljiva, nepokončljiva reč je naša vest. Le taji Boga, prešerni grešnik! toda glasu njegovega v svojem oserčji vtajil le vendar ne boš. Vest clo bojni truš in hruš pruvpije. Le posmehuj se peklu, neverni grešnik! toda pekla v tvojem sercu, pekla nepokojne vesti, tega pekla z vsem svojim zasmehovanjem vendar le pogasil ne boš. Če se tudi odtegneš deželski pravici, se pobožnega hliniš, ljudi slepiš; vesti se vendar le odtegnil ne boš; vest le zbada in grize, te opominja na dolg in greh, vesti ogoljufal ne boš. Vest se glasi v samoti, in prevpije tudi ukanje in vriskanje; senca se v tami zgubi, pa bližeje kot senca te spremlja tvoja vest. Da, prijatli moji! ta klic božji do serca človekovega se glasi vedno in vedno odgovarja človeku, če se vprašuje: „Kdo si ti?" odgovarja resnično, kot Bog, ki ga je v serce djal. Če si tudi kak človek ogluši svojo vest z hudobijami, posvetnimi veselicami in praznimi izgovori; gorje mu, bo se mu gotovo spet zbudila, ter tem glasneje vpila, mu v spomin sklicevala vse pretekle dni, in v prestrašni podobi kazala mu njegovo življenje. Po vesti sklicuje Bog slehernega človeka na pot čednosti in v zveličanje. Blagor mu, kdor posluša ta glas, in se mu voditi daje. Pekel nareja vest hudobnežu; nebesa pa tistemu, ki posluša klic svoje vesti. — Če tudi težko življenje na tla tišči ubožčika, pravičnega; če je tudi nepoznan od ljudi, čerten od sovražnikov, in obrekovan in preganjan, če mu tudi tolažbe zmanjkuje, sreča dobre vesti, zavesti, da je prav ravnal, teb nebes v svojem sercu le vendar ne zgubi; dobra vest mu je veselje, ko je v nadlogah, mu je tolažilo, kedar ga preganjajo, mu je zveličanje, ko siromaštvo stiska. Glasno kliče Bog po vesti! Resnična in pravična je božja sodba pa tudi sodba vesti. Zatoraj, pobožni poslušavci! poslušajte ta glas. Glas vesti je božji glas. Glasno in razločno vas opominja, predenj se lotite kakega dela, in vam kar naravnost pove, če ste prav storili, ali ne. Nikar se ne ravnajte po zgledu slabih ljudi, ki prešerno pre-lomljujejo božjo sveto postavo, zaničevaje glas vesti, kratek je njih dozdevni mir. Prav dostikrat vprašujte sami sebe: Kakšna je s teboj? Kdo si ti ? — In če vam vest odgovarja: Ti nisi kakoršen bi imel biti, nisi ponižen, radodaren, čist, zmeren, pohleven, goreč za dobro in nimaš ljubezni, oh, tako vsaj vendar ogibajte se napčnih potov, in poslušajte glas božji v vašem sercu. 2. Drugič nas kliče Bog z besedo svete vere. Od tistihmalo, ko je med gromenjem na Sinajski gori prestrašenemu ljudstvu dal Bog svoje zapovedi, in do tiste preprijazne ure, ko je stopil božji Sin v reko Jordansko in se je iz nebes zaslišal glas Očetov: „Ta je moj preljubeznivi Sin, nad kterim imam svoje dopadanje!" — pošiljal je Bog svoje poslance, preroke, da so oznanovali ljudem njegovo sveto voljo. S. cerkev nam poslednjega preroka, kterega je Jezus sam imenoval naj večega, ob svetem adventnem času postavlja pred oči. Na glas je klical Janez ob Jordanskem bregovju: „Delajte pokoro in spokorite se; nebeško kraljestvo se je približalo!" Ko so se bili časi spolnili, stopil je pa sam božji Sin med ljudi, ter jim oznanoval nauk zveličanja, in poterdoval svojo božjo besedo z čudeži in znamnji. In še clo svoje življenje je daroval, s svojo lastno kervjo jo je Sin Večnega, ko je umeri kot hudodelnik na križu, zapečatil — svete vere sveto besedo. Kristjani! kdor ima ušesa, pa naj posluša, in kdor ima serce, da občuti, naj čuti, kar se je godilo na Kanaanskem, v Jeruzalemu, na Kalvariji! In po čemu se je godilo vse to? — Nam v zveličanje. V nebesa nas je klical neskončni usmiljenji Bog Njegov očetovski glas se je oglasil po Jezusovi besedi, po Jezusovih ranah, po Jezusovi gmerti na s. križu. r,Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega U* edinega Sina (v smert), da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje." „To je večno življenje," nam kliče Zveličar, „da ljudje spoznajo tebe, edinopravega Boga, in Jezusa, kterega si poslal. — Kdor veruje in je kerščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen!" Ali ste slišali Gospodov klic? V nebesa vas sklicuje neskončno usmiljeni Bog; na svoje serce vas vabi vaš Oče s svete vere svetim glasom. Gorje človeku, ki ta glas sliši, pa ga ne sluša. Kri Kristusova bo nanj prišla, kakor je prišla nad Jude. „Poberite se od mene, vi zaverženi!" se bo Jezus oglasil, „ poberite se od mene, — jaz vas ne poznam. Vi me pred ljudmi niste spoznali, kako bi jaz vas spoznal pred svojim nebeškim Očetom ? Iz svojih ust vas bom plunil, vas, ki ste mlačni in razdeljenega serca!" Pobožni poslušavci! s težkim sercem vam povem: S strašno pregreho žali Jezusa naš neverni svet, žali hujši, kakor so ga Judi žalili. Oslepljeni in zapeljani po velikih duhovnih, farizejih in pismarjih so Zveličarja razpeli na križ. Njegova kri je prišla nad nje. Pusta in zapuščena je zdaj njih dežela, in ljudstvo je razkropljeno. Hudo so Judi grešili, hudo se pokorč še zdaj. Ali pa ni še vse pregrešniši, če zametujejo Jezusa clo kristjani, ki Jezusa spoznajo, zametujejo zveličanje, ktero on ponuja, če kristjani v neznani prederznosti zaničujejo, zametujejo, zasra-mujejo sveto vero, tisto vero, ki je veljala kerv samega Sina božjega ? Da vas posvarim, povem vam: Ljudstva v Azil in Afriki bile so nekdaj verne, s. keršanska vera je ondi delila svoje blagre. Ljudstva pa so vero zavergle. In glej! Zdaj tičijo v temi in nevednosti, in nosijo težki jarm turški in ajdovski. Kar se je ondi zgodilo v sploh, zgodi se posamezno nad posameznimi tudi med nami. Povejte mi, ljubi moji! kako dalječ bo prišel kristjan, ki je vero iz serca vergel, in se ne zmeni za Boga in za to, kar je božjega? Z vsako stopinjo gre globokejši v svojo časno, in tem gotovejši v večno nesrečo. Zatoraj vas prosim in zarotim, poslušajte glas božji, ki vam doni na serce. Zastopno ga slišite tu na svetem mestu. Poslušajte klic s. vere, in hodite po potu, na kterega vas Bog kliče. Nobeden naj se ne izgovarja, nobeden naj nikar ne pravi, da ne pozna potov božjih. Glasno kliče vest, še glasneji in razločniši se vam oznanuje beseda Gospodova. Nikar jej ne zapirajte svojih ušes, nikar ne zaterdujte svojih sere! Svoje prihodno zveličanje imejte pred očmi in prav pridno poprašujte se: Kdo si ti? — In če vam pravi vaša vest in vas opominja sveta vera, da bi imeli marsikaj popraviti, ter napuh, lakomnost, pčistost, nevošljivost, požrešnost, jezo in lenobo popra- viti nad seboj; vbogajte ta sveti božji klic, in se spokorite, dokler še prepozno ni. 3. Tretjič nas Bog kliče po sreči in nesreči, ki nam jo pošilja. „Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle!" pravi naš Zveličar. — Poslušajte, ljubi poslušavci I — Blagor in zveličanje je obljubljeno tistim, ki spolnujejo božjo voljo; kazen in pogubljenje pa se žuga tistim, ki pozabijo na Boga, in živč po budih željah svojega serca. Nikar naj vas ne moti na videz tista sreča, ki jo hudobnež vživa tu na zemlji, tudi naj vas ne moti ne siroščina, v kteri se marsikterikrat nahaja pravični, pobožni človek. Ravno v tem se razkazuje božja pravičnost in ljubezen; zakaj nobeden človek ni tako hudoben, da bi vsaj nekaj dobrega ne storil, in nobeden ni tako čist in svet, da bi se, vsaj v manjših rečeh, nikoli ne pregrešil. Da bi tedaj tudi naj hudobnišemu človeku poplačal, kar kaj dobrega stori, poplačuje mu to Bog s tim, da ga postavi v pozem-ljiske prijetne okoljščine; za to pa mu na sodbi poreče: „Poberi se od mene, ti si svoje plačilo že prejel!" — Pobožnemu in pravičnemu pa, ki se je pokoril tu na zemlji, zaklical bo Gospod: „V solzah si sejal, z veseljem boš žel. Pojdi v veselje svojega Gospoda." To vam bodi rečeno, da vas tolažim. Zakaj neskončno pravični Bog, „pred kterim nič nečistega ne obvelja," kteri pa tudi plačuje kozarc merzle vode, vodi svoje zveste služabnike skoz ognjeno peč terpljenja, in plačuje tudi naj manjše dobro delo naj večemu hudobnežu: koliko obilno plačilo še le pravičnega pričakuje, in kolika nezmerna kazen bo v del hudobnežu, kader sodba pride ? Kolikokrat pa dobi človek že tudi tu na zemlji, kar je zaslužil! Kako dostikrat vidimo pobožnega lepo oblagrovanega sprehajati se v sreči in miru, in kako dostikrat zagledamo hudobneža vlačiti jarm nesreče, ki si ga je sam naložil! Le oči je treba odpreti, in vernega bogaboječega duha imeti, da se spoznajo pota božje pravice. Glasno kliče Bog ljudi k čednosti in zveličanju z milostmi in blagri, ki jih pravičnim deli, in z nadlogami, s kterimi jih skuša in očiščuje, kakor tudi z nesrečami, ki jih pošilja nad hudobneže. Odprite svoje oči in nikar ne potegnite za posvetnimi ljudmi, kteri blagre in tepeže, ki jih pravica božja deli, pripisujejo le okoliščinam, naklučju, neumnosti ali razumnosti ljudi. „Zoper voljo božjo nam tudi le en sam las ne pade z glave, tudi le ena ptica ne cepne spod neba". Bog vidi červa, ki se zvija v prahu; ali bi mar naših solz ne preštel, naših zdihlejev ne slišal? Vse, kar nas zadeva, vse vodi neskončno pravični, večni Bog. Blagrovaje in strahovaje vodi ljudi, ter jih v zveličanje skličuje z blagoslovom in kaznijo. Ljubi moji! slušajte toraj ta božji svarivni klic! Kader vidite pravičnega hoditi pred seboj v svitlobi svoje čednosti, spominjajte se, da Bog tudi vas kliče, naj bi ravno tako lepo in pobožno živeli, in na to sami sebe vprašujte: „Kdo si ti?" — in če vidite, da pravičnemu niste enaki, prizadevajte si, da mu bote enaki. In kader hudobneža zagledate, in vam vest spričevanje daje, da imate vi vendar le še boljšo voljo v sebi; prosite Boga, da vas varuje v skušnjavah, da v brezen pregrehe ne padete. Če vas zadene kako terpljenje, sprejemljajte ga kot svarivni glas božji. Vsak naj se vprašuje: „Kdo si ti?" — ln če vam pričata vera in vest, da ste si terpljenja sami krivi, brez godernanja in hvaležni sprejmite nadlogo iz dobrih božjih rok. Če pa vidite, da vas Bog s terpljenjem le poskuša, bodite vesčli svojih solz, veseli svoje nadloge, in zahvaiujte Boga, ki vas očiščuje že tu na tem svetu. Ti pa, ki srečo imaš in v bogastvu živiš, in se veseliš, kader drugi jokajo, vprašuj se resno, prav resno, kdo da si ti? Vprašuj se, ali si se blagoslova božjega storil vrednega s svojimi deli ? Ako se ga nisi, naj ti bo Tvoje bogastvo božje svarilo, in si prizadevaj obogateti na čednostih, da ne stopiš kot berač pred božjo sodbo! 4. Bog nas kliče po glasu predpostavljenih, ktere imamo. Dobri pastir gre za svojo zgubljeno ovčico, uboga vdova pometa izbo in išče zgubljeni dnar: tako ima vsak človek svoje predpostavljene, ki ga iščejo, ko se zgubi. Jezus je poslal svoje aposteljne po celem svetu in rekel: „Kdor vas poluša, mene posluša." Božji glas je torej, ki kliče s kanceljna ali leče, iz spo-vednice, in kjerkoli duhovni pastir govori. In ta glas se glasi zdaj milo in prijazno, zdaj ojstro in resno, kakor sv. Pavi piše Timoteju: „Zapričam te pred Bogom in Jezusom Kristusom, kteri bo sodil žive in mertve. Oznanuj besedo, ne jeujaj, bodi si pri-ložno ali ne priložno, prepričuj, prosi, svari z vsem poterpljenjem in ukom!" — Otrokom je dal Bog ljube starše, po kterih jim govori. Oh kako si prizadeva in uči pridni, keršanski oče, kako zdi-huje in prosi dobra, keršanska mati, da sina in hčero obranita na pravem potu, ali da ju nazaj pripravita na pravi pot. Vi keršanski posli imate gospodarja in gospodinjo, ki vam govorijo v božjem imeni. Oh srečen hlapec in srečna dekla, ki prideta k taki hiši V službo, kjer gospodar in gospodinja ne zabita, da sta namestnika božja, namestnika staršev in govorita, učita in kličeta v božjem imeni. — Imaš zvestega prijatla, ki ti govori na serce po pravici in resnici, te tudi krega in svari, kedar kaj napčnega in grešnega počenjaš: oh! čeravno ni tvoj predpostavljen, je pa tvoj zvesti prijatel, kterega ti je Bog sam poslal, naj te v njegovem imeni in na njegovem mestu uči, svari in vodi po potu, ki pelje v v^čno življenje. Glejte! tudi ljudi nam Bog pošilja in po glasu teh ljudi nas Bog kliče. Zdaj, farmani in farmance! pa poprašujte se, kako poslušate glas svojega dušnega pastirja? Vi otroci, keršanski sinovi in hčere ! kako vi marate za besede svojih skerbnih staršev? Vi keršanski posli, hlapci in dekle! ali kaj rodite za opominjevanje in nauke svojih pridnih gospodarjev in gospodinj? Kolikokrat te tudi podučuje, svari in prosi tvoj keršanski prijatel, tvoja keršanka prijatlica, ali ušes in serca do tako milih in zlatih besed nimaš ? Le denimo svojo roko na persi in odgovorimo si na vprašanje: Ali poslušamo vselej ljudi, ktere nam Bog pošilja in tako milo in ljubeznivo na serce govori? Srečen, komur vest ničesar ne očita! Sklep. Veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih. Vse nas Bog kliče, nas kliče po vesti, ki jo v sereu nosimo, - po sv. veri, ki se nam oznanuje, — po sreči in nesreči, ki nam dohaja, — in po ljudeh, ki nam dobro hočejo. Kam nas pa kliče vsmiljeni Bog? V sv. nebesa, ktere nam je pripravil Oče nebeški od konca sveti, — ktere nam je Jezus kupil za svojo presv. kri, — in za ktere nas je sv. Duh posvetil v sv. zakramentih. Mesto nam je vsem pripravljeno, poklicani smo vsi; le poslušajmo glas božji, da bodemo tudi izvoljeni! Amen. Pridiga za novo leto. (Poglejmo v staro in novo leto; gov. J. A—st.) »človeka dnevi gredo memo, kakor senca." Psalm 143, 4. t V 0 (i- Spet je eno leto preteklo, preteklo 365 dni našega življenja na zemlji. Preteklo 8766 ur, alj 525960 minut. In od vseh teh ne bo nobene več nazaj. In ko bi na kolenih jokajoči za-nje prosili, nazaj jih ne bo več. In z vsem zlatom cele zemlje se nobena več odkupiti ne da. Ko je petelin zapel, zjokal se je Peter. O ljubi moji! tako bi jih bilo tudi zmed nas veliko vzrok imelo, danes zjutrej ob petelinovem petji milo jokati črez to, da so tudi veliko časa zgubili v pretečenem letu. „En dan sem zgubil!" tako je zdihnil nekdaj nek rimski cesar, ko enkrat čez dan nobenemu nič dobrega storil ni. Ta cesar je dobro vedel, koliko vreden da je zlati čas in še samo zato bi bil cesar, ko bi tudi nobene krone ne bil imel. — Koliko jih je pa, ki niso samo enega dneva, ampak so tedne in mesce, ali pa še celo leto zgubili, ki niso nič storili za zveličanje svoje duše, ki so si morebiti še clo pregrehe nabirali za dan sodbe in maščevanja. In vendar ne žalujejo, ampak se smejijo, in si z norčevanjem kratek čas delajo. Kakor otroci in norci žlahtne kamne, ki jih v roke dobž, veržejo; tako tudi oni drage ure življenje po-tratijo, zakaj oni ne poznajo, koliko vreden da je zlati čas. Veliko so učeni možje vseh stoletij od vrednosti časa že govorili, vendar pa ni še rojen tisti človek, kteri bi čas prav ceniti vedel. Zato bi bilo potreba še kaj več, kakor zlate tehtnice (vage). S časom se lahko neizrečeno veliki zakladi pridobijo — zgubijo. Na tem svetu tistim, kteri Bogu, sebi in drugim ljudem čas kradejo, od gosposke niso še zažugane nobene kazni; gorje pa takim tatovom na unem svetu! — To da jes zastonj govorim, in zgubljene so moje besede: zakaj dosti jih je, ki meni ne verujejo. Vendar jim še nekaj povedati hočem. Da bote spoznali, koliko je čas zdajnega življenja vreden, pojdite k smertni postelji k umirajočim, ti naj vam k sercu govorč. S. Gregor pripoveduje od nekega moža, ki je po dolgem pregrešnem življenji po noči nanagloma zbolel. Že umirajoč je z milim glasom zdihoval: O veliki Bog! daj mi le nektere minute še živeti; o Gospod; le do jutri še. Ker je pa toliko časa in toliko lepih priložnost zapravil, tudi teh minut ni dobil, da bi bil svoje življenje poravnal. Zato pravim: Žaluje naj in joka danes lenuh in grešnik zavoljo tega, da je zgubil veliko zlatega časa. — Kakor je pa za grešnika današni dan — dan žalovanja, tako je za pobožnega kristjana — dan veselja. Hvala Bogu, pravi pobožni, da je tudi to leto preteklo, v kterem sem se za toliko zveličanje trudil. Spet sem eno leto bližej tistemu dnevu, ob kterem me bo Bog k sebi — v srečno večnost zaklical, kjer bom v naročji božje ljubezni počival, počival z vsemi izvoljenimi, počival od vsega truda, in se brez konca veselil. Hvala Bogu, da je tudi to leto preteklo z vsemi križi in težavami. 1. Preden, pa v tem letu naprej gremo, ljubi bratje in sestre moje hočemo še enkrat nazaj pogledati v pretočeno leto; prijatel od prijatla slovo jemlje, in še nekterikrat za njim nazaj pogleda. 2 Potlej hočemo pa tudi naprej pogledati v to leto, ktero danes nastopimo. Gnada nebeškega Očeta, ljubezen Jezusa Kristusa, in pomoč sv. Duha bodi z nami! I. del. 1, če v pretečeno leto nazaj pogledamo, moramo se nar po-pred velikih dobrot spomuiti, ki nam jih je Bog skazoval. Vseh , dobrot vam nisem v stanu našteti, le samo nektere vam v misel vzamem. Tudi v pretečenem letu je svetila stara, in vendar večno nova luč sv. evangelja vsakemu, kdor je hotel z zdravim očesom gledati, in to je velika dobrota za nas, zakaj luč sv. evangelja nam popotnikom kaže pot iz te solzne doline na očetov dom v srečno večnost. — Tudi v pretečenem letu nam je Bog po svojih namestnikih sv. zakramente delil. O to je velika gnada; zakaj sv. zakramenti so studenci gnade, ki se razlivajo nad tiste, ki jih vredno prejemljejo. Tudi v pretečenem letu nas je Bog pri zdravji ohranil, da zamoremo svojega življenja veseliti se, dolžnosti svojega stanu dopolnovati in veliko dobrega storiti. Tudi zdravje je velika dobrota, zato pravi sv. pismo: „Zdravje je boljše, kakor vse zlato in srebro, in terden život boljši, kakor neizmerno bogastvo. Ni bogastva čez bogastvo zdravega života" Sir. 30, 15. 16, - Tudi v pretečenem letu nam je Bog naš vsakdanji kruh dal, živež, potrebno oblačilo in stanovanje. ,,Bog je odperl svojo roko, kakor pravi sv. pismo, in je nasitil vse, kar živi, s svojim blagoslovom." Psalm 144, 16. Za te, In druge breštevilne dobrote povzdignimo danes svoje Berca k nebeškemu Očetu, in njemu hvalo dajajmo! 2 Ce nazaj pogledamo, vidimo, da tudi v pretečenem letu je smert imela svojo kositev. Koliko naših ljubih bratov in sester je dans leto z nami vred novo leto obhajalo, pa danes jih ni več v naši sredi. Marsikteri oče je še danes leto premišljeval, kako bo svoje pohištva popravil, kako svoje otroke preskerbel — zdaj pa že hodijo otroci na njegovi gomili, kjer milo jokajo in se jim serce od žalosti topi Marsiktera mati je danes leto v lepi zasto-pnosti s svojim možem sred svojih ljubih otrok srečno živela, — pa nanagloma je smert nit njenega življenja preter-gala, in s solzami v očeh danes otroci pravijo: Imeli smo dobro mater, pa nimamo jih več! Tudi nekterim mladenčem in deklicam, ki so se zdej leta še svoje mladosti veselili, je zapihal smertni vihar, vgasnil luč njih življenja in zdej so njih trupla v černo zemljo zagernjene. — Vsako leto jih mora nekaj odstopiti, da drugim prostor naredč. Nam se ne zdi vselej prav, da pobere smert tega ali unega, ki bi še toliko potreben bil na svetu; to da Bog po svoji neskončni modrosti gotovo vse prav ravna. Tisti pa, kteri so umerli, ne morejo več novega leta z nami obhajati. Spomnimo se pa v svojih molitvah za nje, in učimo se iz njih smerti, da čujemo in živimo modro in keršansko 3 Nekteri so bili pretečeno leto bolni, pa Bog je rekel: Še naj živijo. Čas njih življenja je bil za nekoliko zdaljšan, to da le za nekaj časa, in le samo zato, da bi jih bolezen zučila bila, za kaj boljšega skerbeti, kakor kar ta svet ima, in varno hoditi v strahu božjem te kratke dni, ki so jim še odločeni. 4. Križi in težave pri pohištvu, ki ste jih v pretečenem letu prestati imeli, so vam znani, kakor tudi za nje ve Bog v nebesih, kteri je vsako terpljenje in vsako solzo vidil, ktera je na tihem in na skrivnem iz vaših oči pritekla. Pa vse terpljenje pretečenega leta je zdej per kraji, in je morebiti za vas boljši bilo, kakor da bi vam bil Bog namesto njega dal polni kelh veselja. 5, Spomnili si bote, da ste v pretečenem letu večkrat eden druzega žalili, mož ženo, žena moža, otroci stariše, družina dru- žino, sosed soseda. O to ni bilo prav, da ste s svojim bližnim v razpertji in sovraštvu živeli, in njegovo življenje grenili! To danes iz serca obžalujte! Nekteri so pretečeno leto pot nedolžnosti zapustili, v pregrehi iskali svojega veselja in veliko pohujšanje delali. Čez to naj žaluje cerkev, naj zdihuje cela fara, in vsak, kdor pošteno misli, da se je Jezusovemu imenu tolika nečast zgodila. Tisti, ktere to zadeva, morajo terpeti, kader se tako od njih govori, ker so hudobijo storili pred Bogom in njegovo cerkevjo. Proč je njih poštenje, zgubljena njih nedolžnost, njih im6 je smerdlivo postalo, znamnje pregreha nosijo na sebi, sami so si ga vtisnili. Jokajte in žalujte, zakaj pregreha je velika. — Le spokorne solze vas zamorejo še spraviti z Bogom in ž njegovo cerkevjo Jokajte in zdihujte! Molitev, ponižnost in pokora naj bodo vaše tovaršice za naprej, da bo fara reči zamogla: Glejte ta sin je bil zgubljen, in je spet najden. Ta hči je bila mertva iu je spet oživela. 7. Kar ste pa dobrega storili pretečeno leto, vsako premagano skušnjavo, vsako miložno, ktero je dala vaša desnica, da za-njo levica ne vč, vsako misel na Boga, vsako delo z dobrim namenom doprinešeno, vsako pobožno molitev ... in vse, vse, kar ste dobrega storili, je Bog zapisal v bukve življenja, in plačilo vam ne bo odšlo. Veseli naj se dans, kdor je pretečeno leto dobro delal, žaluje naj, komur vest hudo očita! Zdej pa to še na kratko povzamimo, kar nas staro leto uči, in vzamimo te nauke sebo na pot v pričujoče leto: a) Greh človeka v žalost in terpljenje pripravi, pobožnost ga srečnega stori. b Vse pozemeljsko je nestanovitno, in časna sreča je opoteča. To naj nas priganja k Bogu, zunej kterega je vse ničem urno. c) Kakor je pretečeno leto minulo, tako hitro in gotovo bo prišel konec našega življenja na zemlji. To naj nas opominja se za večnost pripravljati. Od teh resnic nam priča skušnja pretečenega leta. Te nauke vzamimo iz starega leta za novo leto. In stare dela včerajšnega dneva bi bile imele biti te: Zahvaliti se za prejete dobrote, obžalovati, odpustiti. Kdor tega še storil ni, naj stori dans. Posebno prosim vas, in vsakega zmed vas: O ne jemljite nobene jeze sebo v to leto! Pohodite vsako iskro sovraštva, in iz serca si odpustite; saj ste bratje in sestre med sebo,|;in otroci enega Očeta. Začnite z odpuščanjem, da bote končali z žegnom ali blagoslovom! Zdej poglejmo naprej v to leto, ktero danes začnemo. II. del. Od prihodnosti pa malo morem povedati, zakaj mi ne vidimo daleč naprej. Naše življenje na zemlji bi se lahko tako popisalo: Mi smo na tem svetu kakor popotnik, kteri gre Čez visoko goro na svoj dom. Ta gora je tako z gosto meglo pokrita, da popotnik le eno samo stopinjo pred sebo vidi, in naprej nič ne. Tako je pri nas; še tega, kar se bo še eno minuto pozneji godilo, ne vemo za gotovo. Tudi zmed nas nobeden ne vč, ali ima blizo ali daleč do konca svojega popotovanja. Oh ljubi prijatli in sestre moje! dans smo še skupej v hiši Bvojega Očeta, smo še zdravi, in terdni; ali čez leto ob tem času, kaj bo pa takrat z nami? Pri tej misli gledamo v globoko jamo, v kteri je temna noč za nas. O v enem letu se lehko veliko veliko spremeni! Kakor ljudje po navadi merjč, smem skorej z gotovostjo reči, dasiravno nisem prerok, da deset zmed nas, kar nas je tukej, jih je danes zadnje leto začelo, danes leto ob tem času ne bodo več pridige slišali, in nič več Boga tukej molili. Čez 52 tednov bodo njih trupla zunej na pokopališču ležale in trohnele. Njih duše bodo pa prejele po svojih delih. Ja deset zmed nas bi skorej za gotovo rekel. O ko bi vam teh deset, ki me zdej poslušajo, tudi še po imenu vedel povedati, kako bi jim bilo pri sercu. O mladeneč! ko bi zaslišal, da tudi tvoje imč je že zapisano v mertvaške bukve? Kako bi ti bilo pri sercu, o deklica! ki se smerti nikoli ne spomniš, ampak si vsa zamišljena v nečimernosti tega sveta? Kako bi bilo pri sercu tebi, o mož! ki si v nar boljših letih, in ženo imaš in otročiče še majhne? — Povedati vam jih scer ne morem; pa tukej so med nami, in me zdej poslušajo, in ah, ne ved6, da njih zadevajo moje besede j morebiti sem jez sam med temi, morebiti ti prijatel moj, ali pa ti prijatlica. Pa dobro je za nas, da tega ne vemo, ker moramo vsi čuti, in vedno pripravljeni biti, kdaj Gospod nas poklical bo. Nikar ne zamerite, da vam na današni veseli praznik reči v spomin kličem, kterih marsikteri slišati ne mara. Potrebno vam je to, da bote vedeli se greha varovati, in živeti v Gospodovih očeh. Zatorej vi zakonski se ljubite med seboj in eden druzega poter-pežljivo prenašajte; zakaj kdo ve, če danes leto že kteri zmed vas v vdovskem stanu zdihoval ne bo? Vi otroci! spoštujte svoje sta-riše, in bodite jim pokorni, ljubite svoje brate in sestre. Vsi pa pošteni in pravični bodimo pri vsem svojem djanju in nehanju, zakaj čez 365 dni, Bog ve, kakšna bo z nami, če bo kdo od svojega premoženja še kaj imel, ali ne? Nobeden tega ne ve; čujmo torej in bodimo trezni, v vsi pravičnosti in pobožnosti, bodimo sramožljivi in ponižni, proti svojemu bližnemu miloserčni in prizanesljivi. To sklenimo zdej precej, in se precej dans po tem sklepu ravnaj mo, pa ne le danes, ampak celi čas svojega življenja. Če bomo tako skerbeli in si prizadevali voljo božjo dopolnovati v vseh rečeh, o po tem se prihodnih dni nam treba ni bati, po tem evangeljske resnice tudi nam veljajo, ki tolažbo lijejo in veselje v naše nepokojno serce. Perva resnica, ktera danes na pragu novega leta nas tolaži, je: Bogje naš Oče, ki ne sovraži nobene svojih stvari, ki za vse prav ljubeznivo in očetovsko skerbi, in druzega ne želi, kakor da bi mi bili prav dobri in pobožni, in enkrat večno srečni. Brez njegovega vedenja se nič ne zgodi; noben las ne pade z glave, in noben list z drevesa, da bi on za to ne vedel, in tega ne hotel. — Ali ta resnica ni vesela za nas in tolažbe polna v vseh zadevah našega življenja? O le zaupljivo se torej zatecimo v njegovo očetovo naročje, ki nam ga tako ljubeznivo odpira, in mu sebe in vse svoje zadeve popolnoma izročujmo. Le zvesto se ga deržimo in se nikar ne bojmo, če nas tudi vodi čez hribe in globočine, po težavah in nadlogah, če je pot tudi tesna in ternjeva, on scer v jamo zapelje, pa zopet venkej pomaga. Druga resnica ravno tako vesela kot perva je ta: Tistim, kteri Boga ljubijo, se vse v dobre izide; takim se ni bati nikoli, saj po žalosti pride veselje. Zato skerbimo, da bomo Boga v resnici ljubili, in na tanko spolnovali njegove zapovedi. Če pa vi, ljubi moji! po poti hodite, ktero ste si sami izvolili, po poti, po kteri je vaš skerbni nebeški Oče vam hoditi prepovedal, po poti hudobije in pregreh; o vi se pa le bojte in tresite, zakaj dosti zopernega vas bo zadelo, in vam zagotoviti ne morem, da bi ne zašli in ne zabredli v strašne puščave, ali pa ne padli v nezmerne brezdna, iz kterih bi vas nihče več rešiti ne mogel. — O zapustite, dokler je čas še, svoje krive pota, in se nazaj vernite k Gospodu svojemu Bogu, kteremu ste nezvesti postali! „Pusti to drevo še eno leto, je enkrat prosil vertnar svojega gospoda, morebiti da vendar še sad obrodi. In gospod ga je pustil." — Ali bo gospod tudi vas še eno leto čakal, ne veste; ker si torej leta niste svesti, dnevov in ur nikar ne zametujte. Sklep. Z evangeljskimi resnicami potolaženi, svetih obljub in sklepov polni in v božjo voljo vdani tedaj nastopimo novo leto; v vsem hočemo gledati na prednika svojega Jezusa Kristusa, Njegov zgled bodi nam svitla luč po tamni poti našega življenja. Za mar-sikterega zmed nas bo to leto njegovo zadnje. Torej nikar se ne mudimo; terpimo in bodimo'stanovitni v dobrem. Posvetne želje naj nas nikar ne premotijo, saj tukej na zemlji ja prave sreče ne najdemo, ne v bogastvu, ne v veselji, ne v visokosti. Le na poti zatajevanja, pokorščine in čednosti smemo upati, da bo novo leto za nas srečno in veselo, kolikor je v pričujočem življenju mogoče, prava sreča pa nas čaka še le tamkej gori, na koncu popotovanja našega. Ni je sreče brez Boga, — to naj nas k Bogu priganja! O Gospod! daj in dodeli, da bomo v tem letu živeli, kakor se nam spodobi — po keršansko; daj in dodeli, da bomo dosegli kar vsi želimo — večno zveličanje. Amen! Naj se zgodi! Amen Pridiga za svetih 3 kraljev god. (Jezus je kralj; gov. L. K.) „Kje je kralj Judov, ki je rojen?" Mat. 2, 2. V v o d. Ljubi kristjani! danes obhajamo praznik sv. treh kraljev. S. trije kralji so živeli v jutrovi deželi, daleč od tistih krajev, v kterih so judje prebivali, in kjer se je Kristus rodil. Bili so dobre duše in bogaboječi možje; torej je Gospod tudi njim rojstvo Zve-ličarjevo na znanje dal. Toda ni jim angelja poslal, kakor poštenim pastircem na polju; poslal pa jim je čudno zvezdo, ki se jim je na nebu prikazala. Ko zvezdo zagledajo in po božjem raz-svitljenju spoznajo; kaj zvezda pomenja, kar hitro se dvignejo sveti možje, vzamejo potnico in darove za božje dete, in gredč na pot, Zveličarja iskat in molit in obdarovat. V Jeruzalem pridejo in po njem poprašujejo. Tudi pred kralja Heroda se vstopijo in mu rek6: „Kje je kralj Judov, ki je rojen? Vidili smo njegovo zvezdo na Jutrovem, in smo prišli, da bi ga molili"! Vpraševali so tedaj po novorojenem Judovskem kralju. Po njih mislih je bil toraj Zveliear kralj. Zato ravno so tudi Heroda vpraševali, ker so mislili, da bi vtegnil morda eden njegovih sinov biti tisti, kterega so iskali. Da je Jezus kralj, o tem se niso zmotili, dasiravao ni bil Herodov sin, temoč sin božji. Jezus je res kralj, pa ne le Judov, ampak kralj vseh ljudi. Od tega vam hočem danes govoriti. Jezus je v resnici kralj: 1. zavoljo oblasti, ki jo ima zavoljo tega kernasjeodrešil, • 2. zavoljo oblasti, kijo ima zavoljo tega, ker nam je postave dajal, in 3. zavoljo oblasti, ki jo ima zavoljo tega ker nas bo sodil. , Bog nas razsveti, da današnja pridiga obilno sadti obrodi! , Razlaga. 1. Jezus je naš kralj zato, ker nas je vse o]d rešil. a) Kristus je naj viši Gospod vseh ljudi; ne le kar Bog, kteri je vse vstvaril, in vse ohranja in vlada, ampak tudi kar človek in Odrešenik, kteri je dal lastno življenje, da bi nas otel večnemu pogubljenju. Bog Oče je ves človeški rod svojemu Sinu in našemu Odrešeniku, Jezusu Kristusu, prepustil v lastino, ter ga postavil Gospoda in poglavarja vseh ljudi in scer tako, da ni vstanu nobeden zveličan biti, če ga Kristus za svojega ne dovzame, in da nikdo ne zamore odpuščenja zadobiti, razun da ga Jezus z Bogom spravi. „Ker je (Jezus) pokoren bil do smerti na križu," pravi s. pismo »dal mu je Bog ime, ktero je čez vse imena, tako da se pred imenom Jezusovim pripogujejo vse kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo." In Jezus sam pove in pravi: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji1" In je molil en malo pred svojim terpljenjem rekoč: Oče, tvoji so bili, ti pa si jih meni prepustil." Zato tudi apostelj pravi: „Odkupljeni ste z drago ceno, ter 8 kervjo neomadeževanega Jagnjeta." Tedaj nismo sami svoji, ampak „če živimo, živimo Gospodu." S temi besedami nas s. pismo podučuje, da ima Jezus še vse večo oblast čez človeški rod, kakor jo imajo kralji pozemljiski; zakaj ni ga kralja na zemlji, kteri bi tudi čez mertve imel oblast, ali kteri bi zamogel obudovati v življenje! Iz teh svetopismenskih besed posnamemo, da ima Jezus že vse večo oblast čez vse ljudi, kakor so jo imeli nekdaj gospodarji čez svoje sužnje. Sužniki so bili takrat popolnoma gospodarjevi, ravno kot njegova žiyina. Ves zaslužek, ves dobiček, k ga je sužnik storil, bil je gospodarjev; elo otroci služnikovi so bili popolnoma gospodarjeva lastina; kakorkoli je hotel, storil je ži njimi. — Ker ima tedaj Kristus toliko oblast, je res kralj vseh ljudi. b) Sosebno pa je Kristus tudi še kralj vseh kristjanov: Navada je, da podložniki svojemu kralju pokorščino in zvestobo obljubijo in prisegajo. Kader kak kralj kraljevanje preyzame, zberd se ob odločenem dnevu vsi deželni poglavarji in drugi imenitni gospodje in kraljevi služabniki, da so v pričo, ko je kralj kronan; in na to mu zaprisežejo v svojem in v imenu vseh podložnih ljudstev, da mu bojo vdani, pokorni in zvesti. In zdaj vas vprašujem: Kje je pač kralj, kteri bi toliko podložnikov imel, kakor jih ima Jezus Kristus? Kdorkoli je kerščen, odpovedal se je hudiču, se je odpovedal vsemu hudemu, ter grehu, in je Kristusu pokorščino in zvestobo obljubil, obljubil Kristusa za svojega Gospoda imeti, in do konca svojega življenja mu služiti z živo vero in zvestim spolnovanjem njegovih zapoved. Kdorkoli je kerščen, postane kristjan, to je: Kristusov podložnik, Kristusov' služabnik. In le poglejte jih, koliko jih je takih Jezusovih podložnikov po vseh petih delih sveta različnih po barvi, ter so ali bele, ali rujave, ali čeme barve, različnih po jezikih, edinih pa v veri v Jezusa Kristusa, svojega Gospoda in kralja. Res je tudi veliko veliko ljudi, ki ali iz nevednosti ali iz hude volje ne spoznavajo Jezusa za svojega Gospoda in kralja. Kteri iz nevednosti Jezusa ne spoznavajo, jim moramo iz serca želeti, in z molitvijo in podpiranjem misjonarjev tudi pripomoči, da ga bodo spoznali in mu služili, kakor mi, tudi oni. Kteri pa kerščeni Jezusu nalašč pokor-šino odpovedujejo, tistim pa to le povem: Kakor kralj tiste podlož-nike, kteri so se dvignili in sperli zoper njega, po zasluženju po-strahuje; ravno tako bo tudi Kristus vse svoje nezveste služabnike tepel in kaznoval kot rovarje in prekucuhe, kaznoval ali bolj ali manj, kakor si je že ali veče ali manjše njih zadolženje. — Kristus namreč je kralj vseh ljudi, sosebno pa kralj kristjanov. 3. Jezus je nas k r a 1 j, ker nam je postave dajal. Pozemljiski kralji v svojih posvetnih kraljestvih dajejo postave, po kterih naj se ljudstva ravnajo, da se lep red in mir ohrani po deželi, in ljudstva srečno in veselo živeti zamorejo; pozemljiski kralji postavljajo vradnike in sodnike, kteri na to gledajo, da se postave spolnujejo, ne pa prešerno prelomljujejo. Ravno tako je tudi Kristus, naš nebeški kralj, obravnal in obredil svoje nebeško kraljestvo. Dal je svojim podložnim naj boljše postave, naj modrejše zapovedi, ktere nam velevajo, kako moramo Bogu prav služiti, da mu bo všeč in dopadljiyo; česar se nam je ogibati, in koga storiti, da bo Bogu v slavo in čast, nam pa v blagor in prid. Tudi Jezus je postavil svoje namestnike, kteri v njegovem imenu vladujejo njegovo kraljestvo in skerbe za srečo njegovih podložnikov. Postave Jezusove so njegov nauk in njegovi s. zakramenti, ki se hranijo v s. cerkvi. Namestniki Jezusovi, ki v njegovem imenu podložne ljudstva vladujejo, so škofje in mašniki, ki čujejo nad tem, da se spolnujejo Jezusove zapovedi. Kdor namestnike Jezusove zvesto sluša in zapovedi Kristusove natanj-čno spolnuje, on je, ki dopade svojemu nebeškemu kralju. Pozemljiski kralji pa si po sili in s strahovanjem ljndstva pod pokorščino spravljajo; nebeškj kralj pa ne tako; on tirja, da smo radovoljno pokorni, on nikogar ne sili, da bi moral spolaovati njegove zapovedi; toda tisti, ki mu noče tu na zemlji radovoljno pokoren biti, moral bo na unem svetu kazen prebiti; tamkaj bo še le na tanj ko izplačal zvestega služabnika; tamkaj na tanj ko po-kaznoval lenega in opornega podložnika. Naj toraj nikar nikdo samega sebe ne goljufuje misleč, da sme storiti ali opuščati, kar se mu zljubi. Kraljeva volja se mora zgoditi, njegova postava se mora spolniti. Kdor tega radovoljno ne stori, prisiljen bo prenašal terpljenje. 3. Jezus je naš kralj, ker nas bo sodil. Pozemljski kralji so tudi sodniki svojih ljudstev; pravde, ki jih imajo s sosednimi kralji, razločujejo po vojskah; pravde svojih podložnikov pa razsojujejo po svojih vradnikih (namestnikih), sodnikih, in v važnih rečeh tudi sami. Hudodelnike obsodijo v ječo ali clo v smert. Po enakem potu tudi Jezus sodi že na tem svetu po svoji s. cerkvi; sam pa bo sodil pri posebni in poslednji sodbi. Tudi Jezus ima ječe, v kterih grešnike pokori; ima vice za časne kazni; ima pekel, iz kterega ni več rešenja, Na sodbi nebeškega kralja bo vsaka reč natanjko poravnana, ki jo imajo ljudje med Slov. Prijatel, 35 seboj: Kdor preganja svoje brate, in jim krivico dela, tepen bo, kakor si zasluži; kdor pa zaničevanje, preganjanje in zatiranje terpi, prišel bo enkrat spet k časti, in za časno terpljenje odško-dovan z nebeškimi darmi. Tamkaj bo vsaka reč tako zvesto pretehtana, in vse dobro tako natajnčno poplačano in vse hudo tako na tanjčno kaznovano, da se bo slehern čudil božji pravičnosti, ter pravičnosti nebeškega kralja. Nobena sodba, tamkej ni nepopolna sodba. Nebeški sodnik ni sebičen ali samopriden, se ne da pregovoriti, ne podkupiti, da bi le za en las odstopil od pravice; in pri njem noben hudobnež ne bo vtekel zasluženi kazni, kakor se tukaj pri pozemljiskih sodbah marsikterikrat zgodi. Gorje hudodelniku, ki pride nebeškemu Sodniku v roke! Kar so tukaj na zemlji velike hudobije (tolovajstva), ki jih posvetni sodniki kaznujejo s tim, da tistega, ki jih je doprinašal, na vislice obesijo ali ga vstrelč: to so smertni grehi v Jezusovem kraljestvu. Te grehe bo pokoril z večno smertjo, z večnim zaporom v peklensko ječo. Nasproti pa bo svoje zveste služabnike kralje naredil, ter jih plačal z neminljivim veličastvom, ktero plačilo pozemljiskih kraljev za veliko prekosi. Sv. pismo pravi: „Oče nikogar ne sodi; on je vso sodbo izročil svojemu Sinu, da vsi njega častijo, kakor Očeta." Toraj je Jezus kralj, ki nas bo sodil. Sklep. Zdaj smo se prepričali, da je Jezus res kralj, ker nas je odrešil, nam je postavo dajal in nas bo sodil. Kaj menite, ljubi moji! zakaj sem vam nek dans to jasno resnico tolikanj dokazoval? Ali mar zato, ker morda eden ali drugi med nami dosihmali ni verjel, da je Jezus res naš kralj? O kaj še! Dobro vem, da vsi od kraja Jezusa za svojega kralja spoznavate. Vse kaj drugega imam v mislih. Hočem vas namreč podbuditi, da Jezusu, če ga resnično za kralja svojega imate, tudi ljubezen, pokorščino in zvestobo skazujete, kakor so to storili s. trije kralji na današen dan. Le poglejte jih, kako skerbno poprašujejo po nebeškem kralju! kako zvesto ga iščejo! Ne jenjajo in ne mirujejo, dokler ga ne najdejo! In kader ga najdejo, ponižno prednj pokleknejo in ga verno molijo. Nato odprejo svoje zaklade in Jezusa obdarujejo z miro, kadilom in zlatom. — Po njih lepem zgledu tudi mi Jezusa lepo iščimo ! Najdemo ga tukaj v božji hiši; v zakramentu s. rešnje-ga Telesa prebiva med nami. Tukaj lepo prednj pokleknimo in mu skazujmo čast in spoštovanje, kakoršna mu po pravici gre kot najvišemu kralju in Gospodu. Darujmo mu m iro žive vere Mira ima to lastnost, da trupla gnjilobe ovaruje. Tudi naša vera bodi živa in ne mertva, živa s tim, da se v delih razkazuje, ter se zvesto ravna po Jezusovih zapovedih. Darujmo Jezusu, svojemu nebeškemu kralju, tudi še kadila, ter kakor dišeče kadilo naj tudi naša verna molitev kviško puhti iz našega ponižnega serca, in kaže naše terdno zaupanje, ki ga v Jezusa imamo. Darujmo mu na posleeš. — Morebiti posvetno veselje' Oh kaj še! To ti le težko smert še težejo dela. Morebiti tvoji prijatli in znanci? Ti bežijo zdaj od tebe, ali ti le prazne tolažbe dajejo, ktere tvojih bolečin ne polajšajo in kolesce smertne ure ustaviti ne morejo. Ljubi moj! poslušaj, kaj ti rečem: „Na tvoji smertni postelji te -edino le sv. vera tolažiti zamore. Pa za to vero hudobni ni maral, zato pa na smertni postelji .nobene prave tolažbe nima. Nesrečnež preklinja uro svojega rojstva, 'n umerje hitro, brez pokore, se pogrezne v peklenski brezen; terpi dolgo, je ves nevoljen, ker mu manjka tiste tolažbe, ktero mu le prava vera dati zamore. Boji se stopiti pred pravičnega sodnika, in serce se mu trese, kakor bi že vidil, kako se za njega pekel odpira, kakor bi že vidil, pogubljene duhove, kako grejo po njegovo dušo. Ha! le norčujte se plesnivi grešniki in grešnice, le zaničujte sv. vero, in preklinjajte tiste, ki vam sv. vero oznanujejo! Pride ura, da bote svojo slepoto spoznali, da bote v večnosti bridko zdihovali, in z vročimi solzami svoje hudobije omivali, pa jih nikdar omili, in tudi ne pogasili strašnega ognja, ki vse ne-spokorjene grešnike in terdovratne grešnice unkraj groba čaka! Kako vse boljše se godi ob smertni uri kristjanu, ki je sv. vero rajše imel, kakor vse posvetne reči; pa tudi lepo po njenih naukih živel. Ga Gospod nagloma zakliče, ne godi se mu huda, ker se jč za smrt vedno pripravljal. Mora dolge bolezni terpeti, je ves poterpežljiv, ker se spominja Jezusovih besedi: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj!" Serce mu je polno nebeške tolažbe, ker že vidi nebesa odperte, kakor nekdaj sv. Štefan, vidi Jezusa stati ob desnici božji, ki ga bo skoraj v boljše življenje zaklical. Scer se tudi pravični ob smertni uri spominja grehov, ktere je iz človeške slabosti storil; pa že se je teh grehov tudi spokoril, jih kakor svoje dni David s solzami omival, in si z dobrimi deli ključev do nebeških vrat priskerbel. O s kolikim zaupanjem zamore tak kristjan na slednjo uro reči: „Hvala tebi, večni Bog, da se nisem po naukih tega sveta, temveč le po naukih sv. vere ravnal! O kako srečen in vesel sem, ker pridem skoraj k tebi, moj Jezus, k tebi nebeška kraljica; k tebi sv. Janez, k tebi moj patron, k tebi moj angele varh; Srečno svet, in vse, kar je na svetu, srečno! Grem k Očetu." — ^Čast Bogu na visokosti!" Konec. O sveta vera, ti si res naša naj veča dobrotnica; ker nam pripravljaš že na tem svetu srečne dneve, razsvitljuješ naš um in našo pamet, deliš žalostnim sercem nebeške tolažbe, in nam ob smertni uri kot naj veča prijatlica na strani stojiš! — O sveta, ti edino prava luč od naše zibeli do hladnega groba, svitla luč skozi smertne vrata v neznano večnost! Za teboj hočem vedno hoditi. Ja predragi poslušavci moji! preteklo je na sveti večer že 1871 let, kar je Jezus Kristus prinesel sv. vero na svet. Angelci so Bogu čast in hvalo zato prepevali, in na zemlji mir ljudem voščili, ker so dobro vedli, da le po sveti veri bodo ljudje pravi mir in pravo srečo zadobili; preteklo je že osemnajst sto let, kar je sv. Janez Judom in nevernikom luč sv. vere prižigal; preteklo je že črez tavžent let, od kar imajo Slovenci luč sv. vere. ljudi naj večo dobrotnico. Te svete vere so se naši spredniki zvesto deržali. Tega nas prepričajo cerkve, ktere so s tolikim trudom postavljali, Jiriži, kteri so pri potih in na pokopališčih oskerbovali. Bili so pa tudi v tej s vi veri srečni, in bolj zadovoljni, kakor so sedaj tisti, kterim luč sv. vere ugasuje. Tudi mi preljubi kristjani! ne bomo verjeli zapeljivcem, ki se sv. veri posmebujejo, in njene oznauovnlce čemijo; temveč zvesto se hočemo deržati te svitle luči, jo čisto ohraniti in po njenih naukih živeti, pa tudi rajše kerv preliti, kakor to naj večo dobrotnico zgubiti. „In zdaj otročiči! nam piše sv. Janez, otročiči! ostanite v njem (v Bogu po pravi in stanovitni veri,) da bomo imeli zaupanje, ko se prikaže, in ne bomo osramoteni ob njegovem prihodu." Amen Duhovske zadeve. Kerška škofija. Č. g. Einšpieler Jan. je dobil faro Grabštanj in č. g. Centrih Franc faro Visoka Breznica. Č. g. Froschl Jož. gre za provizorja v Gorico in č. g. Rajner Jan. za provizorja k sv. Urliu blizo Terga. Č). g. Hubert žl. Gallenstein pride za kaplana v St. Vid, Polaj Jož. v Požarnieo in Pajer Greg. na Bistrico pri St. Paternijanu. Ljubljanska škofija Č. g. Bartol Balt. je dobil faro v Dolenji vasi, č, g. Vindišar Mih. faro Mokronog. larantlnska škofija. Prestavljena sta čč. gg. P!as kan V. v Fram in Lapuh Mart. v Rogatec. Goriška nadškofija. V. č. g. Jož. Grusovin, dub. vodja in spovednik čč. gg. Uršulinaric , je postal papežev kamernik z naslovom „monsignore v. e. g. Fr. Zangerle, župnik v Marijanu; č. g. Iv. Trave rsa gre v Tevžič; Č. g Val. Breza vsčik, dub. pomočnik in učitelj v Št. Peter pri Soči. Č. g. Aut. Franzot ostane v Kaprivi. Č. g. Vinc. de Savorgnatii gre v Ajelo; č. g. Tomaž Ruter je postal kapi. v Šempasu ; Č. g. Ant. Concion pa kateket glavne šole v GradiŠki. — V pokoj sta šla ČČ. gg. : župnik Iv. F al z ari, in vi-karij Ant. Lumbar. — Umeri jč Č. g. Iv. H o ban, vikarij na Ter-novem. R. I. P.! Teržaška škofija. Nasledni ČČ. gg. duhovniki so prestavljeni: Fr. Martina, bivši kaplan pri sv. Kirinu in Šolsk. učenik v Žiininu, pride za kaplana pri sv. Basu v Kopru; Dominik Vi dali, novopo-sveč. v Otok (Isola) za duhovn. pomoč., od tam gre Jan. Posega za duh. pomoč, v Pertlje (Portole), od ondod Jan. M ah nič v Bnzet, od koder pride Blaž Glavina za dub. pomočnika v bolnišnico v Terst, v tukajšno bolnišnico je tudi postavljen Jan. Ve n c hi ar u 11 i, novopo-sveč. za začasnčga pomočnika: č. g. Eduard Grosman, feivŠi dub, pomoč, pri Materi Božji na Gori (Monte) ide v T ruške za duh. pomoč, od tam Mat. Markič v Bnzet; e. g. Jož. Sancin, bivši kaplan v Plavii gre za kapi. v Ricmanje, na njega mesto penzionist Ant. B o n a n n o. Umeri je Jernej Costanzo v Otoku. R. I. P. Vabilo v družbo sv. Mohora za leto 1872. S prihodnjim letom nastopi družba sv. Mohora svoj dvanajsti tečaj. Kako obilno, zares čudovito je Bog blagoslovil dosedajno druž-bino delovanje, priča sijajno zgodovina minulih ednajstili let. Seme, ki so ga položili 1. 1860 domoljubni možje v slovensko zemljo, pognalo je čversto, kajti družbo sv. Mohora vidimo danes razcvetno v krasno drevo, ktero leto za letom nam lepšega sadu rodi. Družba sv. Mohora je postala slovenskemu narodu občna učilnica. Ustanovljena leta 1860 je izdala dosedaj 61 knjig, ki obsegajo 530 tiskanih pol. Med knjigami nahajamo 12 duhovskih, 9 zgodovinskih, 6 gospodarskih, 5 prirodopisnih, 18 kratkočasnih, pripovednih in podučnih ter 11 ko ledarčkov. Pa samo število natisnjenih bukev ne odloČi, temveč še le ono število, v kterem si najdejo posamne knjige pot med ljudstvo. Najizverstniša knjiga ni še nikakor spolnila svojega namena, ako je lo v tisku zagledala boli dan; glavna potreba je, da se razširi v tistih krogih, za ktere je namenjena. Kavno v tem oziru razodeva druiba sv. Mohora velikansko moč, ki si jo je pridobila med prostim ljudstvomj Pervo leto se je vpisalo 1116 udov, vsak je prejel 3 knjige; tedaj je prišlo 3348 iztisov med ljudstvo. Letos pa šteje 17.395 družbenikov, vsik pa je prejel za mili donesek eueg.i goldinarja šest bukev, ki obsegajo blizu 70 tiskanih pol. V 104.328 iztisib romajo tedaj letošnja družbine knjige po vseh slovenskih p >kr ijin ih in Slovence poiučujejo, osrečujejo in povzdigujejo. Gotovo, kdor ima serce za svoj narod in .želi njegovo pravo srečo in blagostanje, vsacega mora razveseliti, ako vidi, kako krepko so razširja ta družba od leta do leta po vsem Slovenskem, med vsemi stanovi slovenskega naroda. Ako pogledamo ogromno število družbenikov sv. Mohora, misliii bi skoraj, da to velikansko število obsega gotovo vse, kar jih le med Slovenc brati zna, da ni mogoče tega števila, posebno pri naših okolj-ščinah, mnogo prekoračiti, na kratko rečeno, da je družba sedaj blizu svojega verhunca. Temu pa ni nikakor tako. Pregledujmo koledarčekov imeniik bolj natančno, koliko dekanij najdemo v njem, ki bi lehko po dva in trikrat več družbenikov štele, koliko je slov. vasi in far, ki Še enega uda nimajo, koliko je Slovencev in Slovenk, k[ še niso prihiteli v kolo udov in podpornikov družbe sv. Mohora. Število družbinih-udov, čeravno je ogromno, vendar ni še doraslo tako, da bi se potn »ožiti več ne dalo ; gotovo pridobimo še na tisoče novih družbenikov, ako le hočemo in nismo leni. Žito, premili rojaci in posebno Vi narodujaci, ki gorite za dušni in telesni napredek Slovencev, Vas druž-bini odbor zopet vljudno vabi na delo ter Vas priserčno prosi, bodite tudi v prihodnje družbi sv, Mohora s svojo veljavno besedo v pomoč in podporo; ne utrudile se, bratovščino priporočevati, kjerkoli se Vam lepa priložnost ponuja. Kolikor več novih udov pristopi, toliko ložej bode družba rešila svojo žlahtno nalogo, toliko več bo mogla dobrih in podučnih knjig dajati na svitlo; toliko ložej bo skerbela, da se pošteno obnašanje, pobožni in kerščanski duh ovaruje in uterduje med slovenskim narodom in da se po tej poti prosto slovensko ljudstvo povzdiguje na čedalje višo stopinjo prave omike, ki je podlaga časnega blagostanja in večne srečo. Družbine knjige se bodo tiskale v 19—20.000 iztisih. Nadaljevala se bosta prihodnje leto gotovo: ^Življenje svetnikov iu svetnic božjih", VII. snopič s podobami, iu ,,Kristusovo življenje in smert" 4. snopič; namenjeno je dalej udom važno narodno gospodarsko delo : ,,Denar in kupčija" in ,,blago in obertnija", spisal F. Kočevar -, — ktere druge knjige da še pridejo na versto, bode se pozueje določilo in razglasilo. Koledarju bode, kakor letos, pridjan popolni imenik druž-nikov. Ako Bog da srečo, razveselil bo odbor že prihodnje leto družbenike s knjigami, tiskanimi v lastnej družbiuej tiskaruici, ktera se ravnokar ureduje. Pri oglaševanji naj se blagovoljno pomni sledeče: 1. Ker so pri tolikem številu družnikov opravila že preobilna iu premnogoverstna, ter tudi tiskarnica „Imenika'' v enem mesecu ne more natisniti, zato naj se prične nabira družnikov za prihodnje leto koj po prejetih letošnjih bukvah ; v ta namen smo poslali čč. gg. dekanijskim in nekterim farnim predstojnikom po 1—6 vpisovanskih pol z letošnjimi bukvami, da je blagovoljno razdelijo med tiste farne predstojnike, za ktere so letos bukve dobili. Na čelu vpisovanjskih pol, lepo prosimo, naj se natančno število udov, dekanija in zadnja pošta' zaznamuje, na koncu pa naj se ne zabi pristaviti, koliko denarja je priloženega in koliko je starih, koliko novih udov. 2. Nabira za prihodnje leto se sklene z zadnjim dnevom meseca marca 1872 in se pošlje družbi vsaj do 10. aprila, da more tajnik vse o pravem času v red djati. Kdor se pozneje oglasi, ta se ne more šteti za uda in dobi za poslani denar samo toliko bukev, kakor po bukvarnieah. 3. Letnina za vsako posamezno osebo ali ustanovo iznaša 1 gold., dosmertnina za posamezne osebe, kakor tudi za farne in šolske bukvarnice (hiše ali cele družine se ne sprejemajo več za dos-mertne ude) 15 gld. na enkrat, ali po 8 gld. dvakrat v teku enega leta. Na oglasila brez denarja se ne more ozir jemati. 4. Kdor pervikrat v družbo stopi, naj pov6, da je nov ud; vsakdo pa naj naznani verh svojega stanovanja tudi faro in dekanijo, pod ktero spada, s poslednjo pošto vred. Imena naj se zapišejo, kolikor ej mogoče, razločno, iz vsake fare in udje enega iu istega stanu zapored, da imenik na bode preobširen in predrag. Tudi dosmertni udje naj se vsako leto zapišejo, da se njih ime pri tolikej množici ne spregleda. 5. Bukve naj se sprejemajo, kolikor mogoče, po čast dekanijskih in farnih predstojnikih. Voznino za bukve mora pa vsaki ud sam plačati čast. gosp, dekanijskomu ali farnemu predstojniku. Bukve naravnost po pošti naj prejemajo samo tisti družmki, ki jih po gori omenjeni poti prejeti ue morejo; priplačajo naj ti pa letuini še 15 kr. za razne stroške, ki je taka pošiljatev družbi prizadene. 6. Kdor izmed novih udov želi s knjigami prihodnjega leta prejeti tudi kak snopič „Življenja svetnikov" ali »Kristusovega življenja'1, ta naj pošlje z letnino vred za vsak snopič Življenja svetnikov po 50 kr., z'a vsak snopič Kristusovega življenja pa 40 kr. Sicer pa se morejo vse te knjige po nekaj višej ceni po knjigarnicah dobiti, kdor noče čakati nove razpošiljave družbinih bukev. 7. Priporočamo prav lepo tudi nabiro za JanožiČevo ustanovitev. V Celovcu 10. julija 1871. Za družbin odbor ; Dr. Val. Miiller, vodja. Lambert Einspieler, tajnik. Dotatek: Za škofije: Teržaško, Goriško, Ljubljansko in Lavantisko veže in razpošilja letošnje družbine knjige g. Eduard H o h n, bukvovezar v Ljubljani. Prav žal nam je, da nekteri družniki še novembra niso dobili knjig družbe sv. Moliora za 1. 1872. &e vsak dan nam dohajajo pritožbe. Prihodnje leto ne bo več taka; kajti vezalo in razpošiljalo se bode vse v Celovcu v pričo diužbinega odbora in pojde gotovo vse lepo po redu. Vabilo na naročbo „Slovenskega Prijatla". „Slov. Prijatel" stopi prihodnje leto v svoje eden dvajseto leto. Res lepa starost, tim lepša, ko se kdo postara v časti in hvali. „Slov. Prijatel" si bo tudi prihodnje leto na vso moč prizadeval, vstreči ljubim svojim naročnikom na vse strani. Donašal bode: a. pridige od različnih gg. sodelavcev za vse nedelje in zapovedane praznike; b. pridige od našemu narodu bolj znanih svetnikov božjih; c. pridige za različne priložnosti duhovne delavnosti; d. keršanske nauke, ki se močno hvalijo po celem Slovenskem, in e. Duhovske zadeve vseh slovenskih škofij. Celih keršanskih naukov ne moremo več poslati novim naročnikom; pervo poglavje od „vere" nam je že poteklo. Kdor pa hoče kerš nauke o „upanji, ljubezni, in sv. zakramentih" imeti, temu dajemo vse tri zvezke to je: 161 tiskanih pol, od upanja 13, od ljubezni 68 in od sv. zakramentov 80, vkup 161 tiskanih pol za šest goldinarjev. Na dolgu imamo pri gg. naročnikih tirjati veliko veliko. Vemo, da je terda za denar; pa tudi nam se ne godi lehka, ker moramo o novem letu svoje visoke račune natanjko poravnati. Vsak delavec je svojega plačila vreden. Zatorej lepo prosimo, da se naročnina vsaj do konca tega leta pošlje in tudi stari dolg od dotičnih gg. naročnikov poravna. Z Bogom! Slednjič naznanjam«, da mi nobenega nadpisa ne prcme-njamo; naj se nam toraj vsaka prememba v nadpisu pismeno naznanja; le tako mi ne terpimo škode, čč. gg. naročniki pa dobivajo vse številke poredoma. Take naznanila v odpertem listu so poštnine proste. »Slov. Prijatel" velja na leto 4 gld. 30 kr. V ^eloven 11. novembra 1871. VredniStvo. Odgovorni i»daj. in vred. Andr. iSinsp iel er. — Natisnil J. & P. Loon v Celovcu