Glavna skupščina »Saveza Iirvatskih učitelj skih društava." Dne 8. in 9. malega srpana t. 1. se je vrsila v veliki dvorani kr. moškega učiteljišča v Zagrebu izvanredna občna in 18. glavna skupščina ,,Saveza hrv. učit. društava". . Poročati bočemo o tej skupščiui tovarišev in tovarišic bratskega nam naroda po ,,Napretku", ki prinaša obširno porocilo. Žal, da nam čas ni dopuščal, da bi se udeležili sestanka hrvaškcga učiteljstva in tain osebno opazovali stanovsko gibanje med kolegi oukraj Sotle. Na skupščino je došlo nad 500 učiteljev in učiteljic iz vseh krajev kraljevine. Bilo je pa navzoče tudi lepo število nadzornikov, in sicer sta prisostvovala zborovanju deželna šolska nadzornika Josip Stipetič in Anton Cuvaj ter okrajni (županijski) šolski nadzorniki Petar Marieič, Franjo Andres, Iso Vlaisavljevic in Antoa Vukovič. Nehote natn prihaja na misel dejstvo, kako se naši nadzorniki radi odtezajo ,,Zavezinih" zborovanj . . . Z lepira uagovorom je predsednik ,,Saveza", Stjepan Basariček, otvoril skupščino. Iz tega nagovora naj posnamemo nekaj važnejših točk. Po kratketn pozdravu pravi, da se boče danasnja skupščina večinoma baviti z gmotnim stanjem učiteljstva. To ne zabteva bogvekaj, pač pa pravi: ,,Kruha našegasvagdašnjega daj nam danas!" Hrvaško učiteljstvo se do danes ni dosti potezalo za izboljšanje materijalnega stanja, temveč se večinoraa le pečalo z idealnimi vprašanji ter ponajvec razpravljalo, kako povzdigDiti omiko in znanje milega naroda in povečati naobrazbo svojega stanu. Idealnost brvaškega učiteljstva je ne samo v domovini priznana nego tudi izven nje. Da pa to ostane, se mora gledati na to, da si učiteljstvo ne zlomi duha pod brigo za vsakdanji kruh, brez katerega tudi najprostejši težak ne more opravljati svojega posla tako kakor bi moral. Najpoprej je treba živeti, šele potem se more misliti in delati za narod. Sramota je; ako se v sedanjem veku najde kdo, ki uČitelja sili ali mu priporoča, da se radi poboljšanja materi- jalnega stanja loti poslov, ki niso v zvezi z njegovim poklicem ali ki ga bi poniževali. To ne le da ni prav, ampak tudi ni modro, ker se s tem odvrača učitelj od one zvišene naloge, ki jo bi v narodu mogel in moral Vršiti. Lep primer za to, kako je treba ceniti narodnega učitelja in kako treba pripoznavati njegovo delo, nam je podal francoski narod. Znano je, kako je začetkom tega leta o priliki nekega napada na francosko učiteljstvo vstal francoski minister nauka, da brani svoje učiteljstvo, in kako je francoska zbornica s 500 glasovi proti enemu glasu sprejela predlog, da se vladne izjave odobrijo in vsemu učiteljstvu francoskemu izreče priznanje. *) Uverjen sem, da bi tudi v našem narodnem zastopstvu ravno tako enoglasno in oduševljeno vse stranke votirale priznanje hrvaškemu učiteljstvu. V tem uverjenju me potrjuje tudi to, da so naše delo pred dvema letoma ob priliki proslave petindvajsetletnice ,,Saveza" listi različnih političnib strank proslavljali z besedami najprisrčnejšega priznanja. To je hrvaško učiteljstvo tudi zaslužilo, ker je vedno nastopalo in hoče tudi v bodoče vedno nastopati za blagor svoje mile domovine. Da v tem plemenitem nastopanju ne zastanemo ia ne podležemo, je treba krepiti svojo moralao moč. To pa storimo z združenjem. Temelj, na katerem smo dosedaj v tem smislu gradili, je zvišeu in čvrst, potrebno je samo še zanaprej na njem graditi. Ako uam da Bog svoj blagoslov in ako bo vladala nad nami sloga, hočenio zgraditi zgradbo, ki bo v ponos narodu in posebej še učiteljstvu. V popolnem prepričanju, da bo kdaj tako, kličem: Živio hrvaški narod, živelo hrvaško učiteljstvo! Nato so se rešile še nekatere formalnosti in se je preslo na razpravo: rUreditev plače in pravnih odnošajev ljudskošolskega učiteljstva na Hrvaškem in v Slavoniji. Referiral je o tera Vilko Popovic, učitelj v Zagreba. (Daije.)