iz družboslovnih raziskav
MACA JOGAN	UDU .VH.IW.J2-»SS.2
v	.
Ženske in stavke
1. Uvod
V osemdesetih letih se je v jugoslovanski družbi zelo povečalo število stavk' -od 235 leta 1980 na 1685 v letu 1987-kar je očiten dokaz zaostrovanja družbene krize. Število stavk v SFRJ narašča zlasti od leta 1985 naprej, hkrati pa se močno povečuje tudi število stavkajočih: od 13.504 udeležencev v letu 1980 na 288.686 v letu 1987. Stavke so postale vsakdanji množični pojav v vseh okoljih, kar se kaže tudi v povečanju relativnega deleža stavkajočih med vsemi zaposlenimi: v letu 1987 je sodelovalo v stavkah 4,3 % vseh zaposlenih, medtem ko se je v preteklem obdobju ta delež v SFRJ gibal pod 1 %. V stavkah sodeluje vedno več kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev, vedno pogosteje se pojavljajo tudi v tistih dejavnostih, kjer jih v bližnji preteklosti ni bilo - npr. v zdravstvu, šolstvu. V Sloveniji se je v t. i. negospodarskih dejavnostih povečalo število stavk od 5 leta 1983 na 26 leta 1987, 1988 pa je v tej sferi upadlo na 15. Število stavk v industriji in rudarstvu je v istem časovnem razdobju naraslo od 95 na 189 (oz. 156 v letu 1988). V slovenski tekstilni in usnjarsko predelovalni industriji2 je bilo leta 1988 30 stavk (in 48 drugih oblik konflikta). Skupno so udeleženci konfliktov (pri čemer so na prvem mestu stavke) v tem letu bili za 40% dalj odsotni z dela kot leta 1987. Značilno za stavkovni val je tudi to, da se meje konflikta širijo, da stavkajoči vedno pogosteje usmerjajo svojo kritiko in borbenost na (para/državne) ustanove v širših družbenih okoljih (skupščine občin, republik, federacije).
Spričo velikega deleža zaposlenih žensk (v SR Sloveniji v letu 1987-45,9%) med vsemi zaposlenimi in spričo njihove pomembne vloge v sferi »nevidnega« dela. gotovo ni zanemarljivo zanimanje za vprašanje, kakšno mesto in vlogo imajo ženske v stavkah; ali se pri njihovi pripravljenosti za radikalno reševanje perečih problemov izražajo različne značilnosti njihove sekundarnosti, in kako; kakšna je
' O Mivki (v razmerah zgodnjega socializma s protislovnimi pozicijami družbene lastnine kot kapitala) govorimo tedaj, ko prekine delo (relativno) vejja skupina delavcev, ki hočejo s tem uresničiti neko svojo pravico (nek svoj interes), ki je (ali te ni) normativno dana m ki je niso mogli na različne načine ustrezno uresničiti (nc le po rednem postojiku) Slavka je torej specifična oblika razrednega boja. kjer sc samo po skrajno normativistični razlagi stavkajoči borijo sami proti sebi: po razlagi, ki upoiteva resnična razmerja asimetrijc družbene moči. pa zahtevajo stavkajoči redistribucijo moči in s tem povezano drugačno razporeditev dobrin oziroma dostojioosl do ustvarjenih dobrin Stavka je skrajni izraz nezadovoljstva nosilcev depriviranih položajev. dcpnviranosl pa je povezana (ob upoštevanju. da je ustvarjena neka količina dobrin, bogastva) 2 obstojem tehnobuokratskega sindroma (manjta demokratičnost, nelegalno prisvajanje pristojnosti) Z vidika akterjev je pomebno. da pride do Slavke predvsem uradi zloma zaupanja v opravičenost (legitimnost) obstoječe delitve obveznosti in dobrin, zaradi nezadovoljstva z ekonomskim položajem zaposlenih (prenizki osebni dohodki); to nezadovoljstvo je lahko povzročeno a) z zmanjtanjem že pridobljenih motnosti dohodka, pri čemer je cilj protesta ohranitev pridobljenega položaja (•defenzivni- povod za itavko. I Jakopič. jw L M obar, 1985: 50-51), ah pa b) z neuspešnim prizadevanjem za bciljii položaj, vtfji dohodek, drugačno razporeditev dohodka, spremembe normiranosti (»ofenzivni* povod)
3 Po podatkih Rcpubiiikcga odbora sindikata delaverv le industrije - marce 1989
njihova politizacija in radikalizacija na tej »vzporedni« poti, »obvoznic« neučinkovite globalne institucionalne urejenosti, ipd.
Žal nimamo dovolj podatkov, da bi lahko podrobneje odgovorili na ta in še mnoga druga vprašanja, ker je tudi način zbiranja in interpretiranja podatkov o tem množičnem pojavu pogosto izraz androcentričnega pristopa (»male-stream analysis«), v katerem prikazujejo samo »delavce«, medtem ko se pozablja, da to kategorijo sestavljajo »delavci« in »delavke«. Vsaj na nekatera vprašanja bom poskusila v tem prispevku odgovoriti, pri čemer se bom oprla na sodobna splošna spoznanja o posebnem položaju žensk v delu, o stavkah v sodobnosti, zlasti pa na podatke empirične raziskave, ki je zajela izključno (ženske) udeleženke stavke v feminizirani tekstilni industriji leta 1986. Zavedam se, da bodo nekatera pojasnila le zastavitev novih vprašanj in spodbude za prihodnje raziskovanje.
Ker izhajamo iz predpostavke o neizenačenosti delovnih in življenjskih razmer (ne da bi se spuščali v ocenjevanje velikosti te razlike, ki se spreminja) za moške in ženske, bomo obravnavo stavk in vlogo Žensk v njih umestili najprej v oris ključnih značilnosti položaja zaposlenih žensk v sodobnih (kriznih) razmerah.
2. Kriza in plačano žensko delo
Ob nekaterih zgodovinsko in družbenosistemsko določenih posebnostih ima kriza v naši družbi tudi značilnosti, ki veljajo za druge evropske (in tudi neevropske) družbe.
Po ugotovitvah različnih raziskovalcev se kriza (kapitalistične) države blaginje rešuje v veliki meri na račun neplačanega (nevidnega) ali premalo plačanega (vidnega) dela žensk (H. Rose, 1989:81-82). Medtem ko gre v prvem primeru predvsem za delo žensk v družini in z družino, gre v drugem za delo žensk zunaj družine in za njihov položaj na trgu delovne sile. Kljub razvoju ustanov (družbenih služb), ki so prevzele del skrbi za nemočne, se večina teh del v razvitih (kapitalističnih) družbah opravlja v družini (K. Waerness. 1984:186), in delež tega dela v nacionalnem proizvodu je sorazmerno velik in izmerljiv; tako znaša npr. samo neplačano delo žensk z majhnimi otroki na Norveškem 17% celotne vrednosti narodnega proizvoda."
Glede na prevladujoče realne odnose v družini je razumljivo, da družina za zaposlene ženske večinoma ni takšno sredstvo kompenzacije kot za moškega (Ostner. 1987 :227). Hkrati pa statistični podatki in raziskave kažejo, daje (v Evropi, pa tudi drugod) vedno več žensk, ki so »dvojno obremenjene« (Krüger, 1987:30), oziroma ki v življenjske načrte vključuje poklicno delo in družino hkrati (Pelz, 1987:242).
Kar zadeva položaj ženske delovne sile, so pomembne ugotovitve, da gre za sekundarno delovno silo zaradi »primarne« družinske vloge (opredeljene in ideološko označene kot pretežno naravne, privatne ženske zadeve); ta delovna sila pa je za kapital veliko bolj ekonomsko racionalna kot povečevanje plač moškim (L. Balbo, H. Ve. 1982:323). Kljub ideološkemu lociranju »pravega« mesta žensk v družino, je tako v manj razvitih (v deželah v razvoju) kot v razvitih »welfare capitalism« družbah za večino žensk zaposlitev ekonomska nujnost (Jogan,
' Prav sprite tega dejstva K. Waerness opozarja, da socioio&ke interpretacije o »izgubi funkcij druhne« - s prenaia-njem nekaterih dejavnosti v javni sektor - niso ustrezne in glede na (realni) položaj žensk jsotrehujejo ponovno preverjanje
(1984:73).
1986:15). Hkrati pa je izredno pomembna ugotovitev mnogih raziskav, da imajo prav v sodobnih procesih prestrukturiranja industrijske proizvodnje v globalni ekonomiji osrednjo vlogo ženske delavke. Pri tem pa ne gre le za ženske v deželah v razvoju (»tretji svet«), temveč tudi v razvitih družbah (»prvi svet«), zlasti v okviru strategije oblikovanja vedno večje prožnosti (fleksibilnosti) delovne sile (Mitter S., 1987:1), kar se po svoje kaže tudi v povečevanju zaposlenih z delnim delovnim časom, kjer absolutno prevladujejo ženske (V. Beecchey, T. Perkins, 1987). Nova strategija množično vključuje ženske in pripadnike »obarvanih« ras, ker sta ti dve kategoriji spričo njunega marginalnega položaja na trgu delovne sile (in nasploh) za delodajalce (kapital) mnogo dosegljivejši oz. »pri roki«.
Enostransko oblikovanje osebnosti žensk - od primarne socializacije do položaja na trgu delovne sile - deluje zaviralno na to, da bi bile ženske bolj odločne nosilke preoblikovanja »ženskih« potreb v družbeno relevantne potrebe. Pod eno-stranostjo mislimo predvsem na »tradicionalni« patriarhalni (in razredni) vzorec ženskega ravnanja, čigar glavna značilnost je predvsem poslušnost in podredlji-vost, skratka heteronomnost.
Čeprav se zmanjšuje izrazita dihotomija v vzgoji,' in to kljub pravni izenačenosti ter dejanski izenačenosti v nekaterih pomembnih dimenzijah (npr. redno izobraževanje), se v sodobni slovenski (in še bolj tudi v jugoslovanski) družbi kažejo značilnosti, ki jih odkrivajo tudi v različnih drugih (razvitih in nerazvitih) delih sveta.
Dosedanje raziskave so pokazale, da obstaja v slovenski in jugoslovanski družbi med zaposlenimi v industriji segregacija (Svetlik, 1987: 32), da se ženske zaposlujejo predvsem v panogah z nizko organsko sestavo kapitala, v delovno intenzivnih panogah: da je žensko delo v visoko feminiziranih dejavnostih od 2.5 do 3 krat učinkovitejše' kot delo v (pretežno moških) kapitalno intenzivnih dejavnostih; da opravljajo ženske bolj monotona in rutinska opravila, kjer je potreben ozek profil (Mežnarič 1981:138; Raič, 1986:373; Jogan, 1986:29). Segregacija obstaja tudi v negospodarskih dejavnostih, opazne pa so tudi nekatere druge značilnosti: nad-izobraženost. a pogostejša neustreznost izobrazbe žensk.* manjša gibljivost in možnost napredovanja žensk; večje izostajanje zaradi družinskih obveznosti. Ženske dobivajo za svoje delo nižje dohodke, na kar vpliva verjetno cel splet med seboj povezanih dejavnikov. Če upoštevamo še neformalno delo (sivo ekonomijo), potem so občutne razlike med spoloma tudi na tem področju. Po M. Glasu (1988:19-23) je že opazen večji delež moških, ki so aktivni v sivi ekonomiji (zlasti v oblikah, kjer je izrazito poudarjen pridobitni namen), medtem ko je opazna povečana obremenitev žensk z neplačanim gospodinjskim delom (delno zaradi povečane obremenitve moških v sivi ekonomiji, delno zaradi občih značilnosti krize).
Objektivne razmere, v katerih živijo in delajo ženske, ki so zaposlene v industrijski dejavnosti, so torej pretežno ugodne za nastajanje različnih individualnih in kolektivnih konfliktov, k čemur bi lahko prispevala tudi večja ustaljenost oz.
' Kakine so razlike v zadnjih petdesetih letih, je pnkazala v svoji diplomski nalogi V Stepiinik (Vpliv družine na oblikovanje zavesti o emancipaciji žensk. FSNP. Ljubljana. 1987)
® Ob tem podatku moramo postati pozorni na {očitno dokaj raztirjeno) prepričanje, da je ženska »breme za združeno delo», s čimer se more opravičiti tudi neugoden položaj zaposlenih žensk. Verjetno ni naključje, da je S Šuvar (1980:15-17) poudaril, da zaposlena ženska ne bi smela biti breme združenemu delu
* Tote kaže tudi v izobrazbeni strukturi brezposelnih in iskalcev zajsoslitve - podrobno o tem gl. npr. za SR Slovenijo pri S. Mežnarič (I98S) m za Hrvaiko pri J. A. Petrovič (1986)
manjša fluktuacija žensk.' S proletarizacijo »belih ovratnikov« prihaja tudi do večje podobnosti razmer v negospodarski in industrijski sferi. V nadaljevanju se bomo zadržali pri stavkah,' ki jih razumemo kot oblike političnega boja, na katere vpliva tako organizacija celostnega javnega kot tudi privatnega življenja.
3. Slavke in tenske
Raziskovalci, ki so proučevali stavke v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v jugoslovanski družbi (N. Jovanov, 1979 :163; V. Arzenšek, 1975: 51,267) so ugotovili, da je prav (nizek, neustrezen) dohodek povod za prekinitve dela, kar kažejo tudi novejše raziskave na Slovenskem (L. Mohar, 1984:75; T. Kuzmanič, 1986:20). Glede na izhodiščno razumevanje stavke kot posledice širših in ožjih določilnic bi lahko v nizkem dohodku videli predvsem neposreden povod za izražanje nezadovoljstva in zahteve po radikalnejši spremembi, medtem ko so globlji vzroki brez dvoma v globalni družbeni strukturi - v institucionalni sferi in v strategiji (razrednih) političnih organizacij. Zato nekateri tudi označujejo zahteve stavkajočih po višjih dohodkih le kot »vrh ledene gore«; kajti razmere, ki pripeljejo do zaostritve odnosov med nosilci položajev z malo družbene moči. in tistimi, ki je imajo več (ali veliko), segajo praviloma v preteklost. Ker se manjše napetosti ne rešujejo sproti, se nezadovoljstvo kopiči, in že ob »tanjši kuverti« navadno izbruhne stavka. Ta situacija je zlasti značilna za sodobne krizne razmere; dojemanje teh globalnih razsežnosti kot relevantnih za položaj zaposlenih pa je vedno bolj navzoče v množični zavesti in stavkovni praksi.
Glede na to, da nastopa kot najpomembnejši povod za stavke nizek dohodek (čeprav je treba pri oceni višine upoštevati tudi njegovo relativnost - Tavčar, 1986:1117), gotovo ni naključje, če so se (do najnovejšega časa) udeleževali stavk predvsem proizvodni delavci (N. Jovanov, 1979:153; V. Arzenšek, 1975:85). Večina teh (to so NKV in PKV) imajo najslabši materialni položaj in majhno družbeno moč, kar potrjujejo tudi najnovejše raziskave (Popovič M. in drugi. 1987:37; Tome G., Pešec M., 1987:56). Pomembno je tudi spoznanje, da v perce-pcijah udeležencev stavk nastopajo kot odločilni nosilci vpliva (in moči) direktor in vodje sektorjev (N. Jovanov. 1979:154; V. Arzenšek, 1975:12), kar nas navaja k temu. da upoštevamo tudi razredno naravo stavke. Na to je opozoril že N. Jovanov (1979:190) in s tem vključil v proučevanje značilnost, kije tudi v množični zavesti vedno bolj navzoča. Tako M. Popovič v raziskavi o družbenih slojih in zavesti v Srbiji (1987 :311) ugotavlja, daje leta 1974 tretjina anketiranih menila, da je jugoslovanska družba razredna, leta 1986 pa sta se za takšno oceno odločili že skoraj dve tretjini (60,7%) anketiranih.
Ob tem je za našo razpravo pomembna tudi razlika, ki jo v omenjeni raziskavi kažejo pripadniki srednjih slojev (uslužbenci, strokovnjaki) v opredeljevanju svojih ciljev; 1974. leta je bil na prvem mestu cilj boljši materialni položaj (34,9%
' Iz statističnih podukov (Statističnega letopisa SR Slovenije 1988. Ljubljani, m 130.131) n Iclo 1987 ugotovimo, da imajo najbolj (etnlmzirane panoge industrije a) proizvodnja kontnih tekstilnih izdelkov 184 % deležem žensk med vsemi zaposlenimi; b) proizvodnja obutve m galanterije s 76,9% deležem žensk, c) proizvodnja in predelava tobaka s 66.2% deležem žensk, jjti čemer imajo te panoge občutno podpoprečno fluktuacijo I npr. a » 0.70; b ■ 0.99; c» 0,15; poprečje - 1.17).
" Pojem stavka (v pomenu, kol je pojasnjen v op 1 in kot p je tudi definiral B. Kavčič in dopolnil M. Tavčar, 1986; 1107.1108. čeprav z oznako »prekinitev dela«) uporabljamo po eni strani zaradi preprostosti, po drugi pa tudi zaradi tega. ker vsebinsko ustreza najemu teoretičnemu izhodilču raziskave.
anketiranih) in krepitev samoupravljanja na drugem (23,4 %); v letu 1986 pa se je privlačnost prvega cilja zelo povečala (60,7 %), medtem ko je cilj »krepitev samoupravljanja« zdrsnil na peto mesto (4 %). Krepitev samoupravljanja je kot drugi cilj navzoč leta 1986 samo še pri nekvalificiranih delavcih; kot prvi pa je v tej kategoriji bolj poudarjen boljši materialni položaj, kar je glede na krizno situacijo v 80-letih razumljivo (Popovič, 1987:303, 304). Očitno se je precej zmanjšalo zaupanje v ideološko opredeljevanje (izrazito neenakomerne) razporeditve družbenega vpliva in moči, kar pa hkrati pomeni tudi zmanjševanje ovir za odkrito izražanje konfliktov.
Nagibi k odkritemu izražanju konfliktov pa so seveda različni glede na položaj v hierarhiji moči, na kar opozarja V. Arzenšek (1984): najmanjša pripravljenost za stavko je pri vodilnih (14% potencialnih aktivnih udeležencev v primerjavi z delavci, med katerimi je takšnih 34 %; ali, še bolj je očitna razlika v odklanjanju potencialnega sodelovanja v stavki: 72 % vodilnih in 27 % delavcev).
Do leta 1986 (M. Tavčar. 1986:1109) seje v Sloveniji okoli 5 % vseh zaposlenih udeležilo stavk, ki so bile večinoma kratkotrajne in parcialne oziroma lokalizi-rane, s čimer so ostajale v tistih okvirih, ki so se že izoblikovali v šestdesetih letih (J. Jerovšek, 1968:1622). M. Žuvela (1988: 18) ugotavlja, da se dandanes v Jugoslaviji izgubi okoli 16% delovnega časa za stavke (v svetu poprečno 8 %).
Podobno kot v začetkih pojavljanja stavk (V. Arzenšek. 1975 :34) ostajata ZK in ZS tudi v osemdesetih letih, zlasti pa v letih 1986 in 1987 kljub povečanemu številu stavk ob strani, oziroma njuni člani ne rešujejo problemov v okviru teh organizacij.
Če izhajamo iz predpostavke o razredni naravi stavke in iz spoznanja, »da obstaja izkoriščanje tudi in predvsem kot pritisk na delavca za proizvodnjo presežne vrednosti« (M. Kerševan, 1985 :1485), potem bi zlasti ob značilnostih položaja žensk na trgu delovne sile in v političnem predstavljanju lahko pričakovali, da bodo prekinitve dela predvsem v »ženskih kolektivih«. Takšna pričakovanja bi mogli opreti tudi na spoznanja, da je pri ženskah večja propustnost negativnih vplivov iz družine na delo (N. Sadar-Černigoj, 1983:20), prav v družini so pa ženske še vedno bolj obremenjene kot moški, pri katerih je večja propustnost negativnih vplivov z dela na družino.
Vendar izsledki dosedanjih raziskav govore o nasprotnem: več prekinitev dela je v tistih kolektivih, kjer prevladujejo moški in kjer je višja stopnja tehnične opremljenosti (L. Mohar. 1984:87, 90). Doslej ni bilo podrobneje raziskano, zakaj prihaja do takih razlik in kako se v času ta razlika spreminja.
M. Tavčar (1986: 1117) ugotavlja, da »zadnje čase vse več prekinitev dela spodbija tisto prvotno mnenje, da so delavke spričo dozdevno večje ženske potrpežljivosti manj dovzetne in pripravljene prekinjati delo kot delavci«, kar je končno delno mogoče povezati tudi s pojavljanjem stavk med »belimi ovratniki« zlasti v zadnjih dveh letih.
Čeprav je treba še zbrati podatke in raziskati, ali se je način obnašanja ob nezadovoljstvu v delovni organizaciji glede na spolno pripadnost poenotil, je mogoče na podlagi nekaterih ugotovitev v raziskavi V. Arzenška (1975 :121. 151) sklepati, da se je verjetno udejanila večja potencialna pripravljenost žensk delavk ali članic delavskega sveta, da bi bile pobudnice stavke in v manjši meri tudi udeleženke. Torej lahko domnevamo, da se vedno večji del nezadovoljstva izraža tudi pri zaposlenih ženskah (podobno kot pri moških) v najočitnejšem kolektivnem konfliktu - stavki. Da pa še vedno obstajajo razlike v reagiranju in napetosti med feminiziranimi in maskuliniziranimi kolektivi, govori tudi dejstvo, da je npr.
v ženskih kolektivih manj socialnih delavcev (kar lahko upoštevamo kot kazalnik večje ubogljivosti in prilagodljivosti žensk).
O razlikah med moškimi in ženskimi kolektivi govore statistični podatki tudi iz drugih okolij* v svetu in v Jugoslaviji. V samih socioloških razlagah neenake naklonjenosti stavkam glede na spolno dimenzijo obstajajo razlike (Brown, 1984:73). Po eni strani gre zlasti za razlage, ki manjšo nagnjenost žensk do stavk pojasnjujejo z dejstvi »lažjega dela. prijetnega okolja, podredljivosti žensk«, ipd. Po drugi strani pa nekateri raziskovalci zavračajo tezo. da bi bile ženske kot take manj naklonjene stavkam - in razkrivajo širše okoliščine, ki delujejo zaviralno na hemo-genizacijo in kolektivno izražanje nezadovoljstva med ženskami: nižja stopnja sindikalne organiziranosti, večja fluktuacija v ženskih panogah (npr. v Veliki Britaniji).
Podobno kot pri nas tudi drugod ugotavljajo, da ni ločenega statističnega zajemanja podatkov o ženski dejavnosti v stavkah v primerjavi z moškimi, kar otežuje utemeljeno sklepanje o razlikah (Brown, 1984:72). Tudi sicer prevladuje v analizah političnega delovanja žensk odsotnost »občutljivosti za spol« (Siltanen. Stanworth, 1984 :9). kar po svoje omogoča, da se večkrat sprejema teza o ženskah kot pasivnih delavcih (passive women worker thesis), ki jo K. Purcell označuje kot mit (1984:55). Prav zgodovinska dejstva - vloga žensk v stavkah v preteklosti v nekaterih evropskih družbah in tudi novejši primeri boja - pobijajo to tezo ter dopuščajo sklepanje, da so ženske - podobno kot moški - borbene glede na konkretne delovne in življenjske razmere. Končno bi lahko v prid tej razlagi uporabili tudi sorazmerno močno nagnjenost do stavk v tekstilni industriji na Slovenskem.10
L. Mohar ugotavlja, da se v tistih kolektivih na Slovenskem, kjer je predvsem ženska delovna sila. pojavlja višja stopnja absentizma, ki naj bi bil povezan z izražanjem nezadovoljstva na individualni ravni, medtem ko se pri pretežno moških kolektivih izraža nezadovoljstvo na kolektivni ravni (1986:11). Vendar je lahko to zvezo pojasniti tudi drugače, kajti po ocenah statističnih podatkov lahko sklepamo. da je večji ženski absentizem tudi posledica večje obremenjenosti z nego družinskih članov." Torej je absentizem žensk bolj posledica »dvojne« vloge, kot pa specifičen način reagiranja na neugodne konfliktne razmere v delovni organizaciji. Da je ta ocena veijctnejša. pričajo tudi ugotovitve, da je ženskam bolj kot moškim delo vir osebnega zadovoljstva (N. Černigoj-Sadar, 1983 :12), oziroma da jim je delo v prvi vrsti vir smiselnosti in pripadnosti (K. Boh, 1983-1:73), da so ženske bolj kot moški vključene v delo12 (V. Jež. L. Mohar, 1985:117-118) in da se bolj nagibajo k razvoju odgovornega in osebnega odnosa do delovnega mesta
* K. Purccll (1984 61) navaja a Veliko Britanijo kol najbolj pogoltno področje stavk panoge: rudarstvo. ladjedelništvo. avtomobilsko industrijo M. Žuvcla 11988:20) navaja range pogostosti stavk v Franciji, kjer je v novejtem času na prvem mestu rudarstvo, na drugem transport, na Šestem mestu tekstilna industrija kot tipična ženska. Po podatkih o stavkah na HrvaŠkem je v obdobju 1986-1987 na drugem mestu tekstilna industrija.
10 Po podatkih o Številu stavk (in izsiljenih sestankov) v SR Sloveniji je bila od leta 1983 do 1988 tekstilna industrija pri vrhu (1984. 1983 in 1986 na 3 mestu. 1987 in 1988 na 2. mestu - za kovinsko-strojno industrijo).
Mimogrede naj opozorim, da sem podatke dobila na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve, medtem ko jih ne zbirajo na Zavodu SRS za statistiko m tudi ne na Raziskovalnem centru ZSS.
" Po podatkih letopisa o zdravstvenem in socialnem varstvu v Sloveniji seje v obdobju od 1982. do 1986. leta povečal delež bolnih v domači negi od 4 % na 6.2 % glede na celotno hospilalizirano populacijo: istočasno se je povečal abaentizcai zaradi nege bolnega družinskega člana - to nego pa skoraj izključno opravljajo ženske (M. logan, 1987:4).
12 Končno bi lahko te ugotovitve potrdili ludi s statističnimi podatki o fluktuaciji o obdobju 1983-1987 v Sloveniji (Statistični letopis Slovenije 1988. str 130-131) Feminiziranc dejavnosti (delež zaposlenih žensk je v njih nad 50%) imajo razen nekaj redkih izjem (zaposleni v osebnih storitvah, v socialnem varstvu) občutno nižjo fluktuacijo kot maskutinizirane panoge
(M. Hoel, 1984: 107). Ker pa sta po ugotovitvah več raziskovalcev (V. Jež, L. Mohar, 1985 :164; M. Jogan, 1983:143) delo in družina najpomembnejši vrednoti str. 321 in obveznosti po spolu, prihaja pri ženskah tudi do večjega abscntizma.
Pri poskusu pojasnjevanja stavk v feminiziranih panogah je gotovo treba omeniti, da imata tako zaposlovanje žensk" kot tudi odločno upiranje žensk oziroma boj proti čezmernemu izkoriščanju na Slovenskem že dolgotrajno tradicijo (podobno kot v Veliki Britaniji. Franciji, Nemčiji). Tako je prišlo že leta 1876 v rudniku v Trbovljah do prve stavke v dnevnem kopu, kjer so delale ženske, leta 1890 je prišlo takoj po 1. maj u do stavke v Tkalnici svile v Gorici; tem stavkam je do začetka 1. svetovne vojne sledilo še več stavk (I. Križnar. 1984:7-9), med vojnama pa je bila brez dvoma izredno pomembna velika tekstilna stavka v avgustu in septembru leta 1936. Torej so bili že v preteklosti zrahljani tisti vzorci življenja žensk, ki jih je uradna ideologija razglašala za prave ženske vzorce.
Glede na ugotovljene razlike med spoloma (tudi, če se bo izkazalo, da se manjšajo) ostaja v odnosu do stavk aktualno vprašanje, ali »ženske drugače kot moški reagirajo na notranje in zunanje napetosti, konflikte, trenja, itd.« (L. Mohar, 1986: 12). To vprašanje je posebej smiselno tudi. če upoštevamo, da prihaja do stavk večinoma na neformalen način, da se poraja aktivizem zaposlenih mimo obstoječe politične organiziranosti in da s tem ni pomembno vprašanje manjše navzočnosti žensk v družbeno-političnih organizacijah; to vprašanje bi ob večji angažiranosti organizacij (zlasti ZK in ZS) verjetno bilo tudi bolj zaostreno.
Ali obstaja poseben »ženski znak« v stavkah, se sprašuje tudi M. Zuvela (1988), ki je na podlagi analize stavk v SR Hrvatski v desetletnem obdobju (1978-1987) prišel do nekaterih sestavin odgovora na to vprašanje. Na samo spreminjanje vrednot in pričakovanj žensk, ki se zaposlujejo v tej republiki, kaže že podatek, da so bile ženske zelo redko v stavkah v začetku sedemdesetih let. ob koncu desetletja pa po pravilu stavkajo in tako s svojim aktivizmom zanikujejo stereotipne predstave o podredljivih in poslušnih ter na vse pripravljenih delavkah. Po Žuveli (1988: 22-24) pa so vendarle nekatere posebnosti, ki izstopajo v stavkah, v katerih so bile pretežno ženske. Te so:
-	Stavke se pojavljajo v tistih dejavnostih, ki so bile dodatno izrazito sistemsko prizadete v primarni delitvi družbenega bogastva v daljšem časovnem obdobju (npr. tekstilna industrija kot delovno intenzivna industrija, izobraževanje itd.). Ženske, ki začno stavkati v teh okoljih, imajo za to utemeljene povode.
-	Zahteve stavkajočih žensk pogosto presegajo meje delovne organizacije in terjajo globalnejše spremembe. Zahteve niso povsem »egoistične« oziroma parti-kularistične.
-	Stavke, v katerih prevladujejo ženske, so navadno širše, zajamejo več izmen, kategorij zaposlenih, v čemer se izraža svojevrstna ženska solidarnost in manjša socialna distanca med zaposlenimi.
-	»Ženske« stavke vodijo izključno zaposlene ženske, kar naj bi kazalo na posebno »stavkovno« enakopravnost. Stavkovni odbori so stalnejši.
15 J. Fischer (1986:63) poroči, da )C bilo v zadnjih desetletjih prejinjega in v začetku tega stoletja med zaposlenimi v industriji in obrti (ki Ha zaposlovali 1910. leta eno tretjino aktivne populacije, agrarno področje pa dve tretjini) približno ena četrtina žensk (1910 - 27.2%). Po podatkih statističnega popisa prebivalstva iz leta 1931 je bilo v takratni Dravski banovini med vsemi zaposlenimi v industriji 24.94 % žensk, v trgovini, bankah, prometu - 28.85% žensk, v javnih službah b svobodnih poklicih - 34.6%. v drugih dejavnostih (brez poklica) - 55,8% žensk; vse te ženske so prcdnavtjalc eno tretjino žensk, -koje zaraduju.. dve tretjini teh pa sta bih v kmetijstvu Razmerje med vzdrževanimi ženskami in samostojno aktivnimi oziroma zaposlenimi je 58.89:41,11 (pri molkih je bilo to razmerje 32.47 ; 67.53). kar je daleč največje glede na vsa druga območja v takratni lugoslaviji (vir Definitivni rezultati popisa stanovnritva od 31. marta 1931. godinc. IV. Sarajevo. 1940. str IX m XI).
- »Ženske« stavke vključujejo pogosto tudi nekatere posebne simbolne dejavnosti in so pogosto že vnaprej najavljene.
Čeprav vse te ugotovitve nimajo veljave preverjenih hipotez, so lahko spodbudne pri nadaljnjem empiričnem raziskovanju stavk.
K spoznavanju okoliščin, v katerih so se razvijali nagibi k stavki, ki je predmet naše analize, in kot spodbuda za prihodnje povečanje senzibilnosti za raznospolno sestavo nosilcev (vseh) družbenih procesov, naj bi prispevalo tudi seznanjanje z nekaterimi posebnostmi ocenjevanja položaja žensk v delovnem procesu in njihovega odnosa do dela ter do nekaterih drugih pomembnih dogajanj, kot jih kažejo raziskave SJM v osemdesetih letih.
3.1 Sledi patriarhalizma v delovni in življenjski situaciji na Slovenskem
Izpetih raziskovanj slovenskega javnega mnenja (1981/82, 1983, 1984, 1986, 1987) sem izbrala nekaj vprašanj in na podlagi križanj odgovorov po spolnem kriteriju poskušala ugotoviti, ali obstajajo kakšne razlike v odnosu do dela, v ocenah možnosti za kreativno delo, v možnostih promocije, v ocenah o primernosti sistema nagrajevanja, v stališčih do družbene krize in glede prihodnosti, v individualni pripravljenosti za žrtvovanje. Pri izbiri vprašanj sem se ravnala v skladu s spoznanji o medsebojnem prepletanju in pogojevanju različnih okoliščin, ki so pomembne določilnice individualnih obrazcev obnašanja in konkretnega položaja človeka.
Iz podrobnejše predstavitve (M. Jogan 1988) nastavkov androcentrične kulture vsakdanjega življenja bomo izluščili nekaj značilnosti.
Če analiziramo odgovore na vprašanje o smiselnosti dela (»zakaj pravzaprav delam«), potem je mogoče opaziti razlike med spoloma tako pri prvo- kot pri drugouvrščenem motivu. Pri ženskah nekoliko bolj kot pri moških izstopa motiv dela. povezanega z osebno ali družinsko eksistencialno odgovornostjo (ta nagnjenost je pri obeh spolih od merjenja SJM 1981. leta do leta 1986 narasla) ter razumevanje dela samega kot vira zadovoljstva in veselja; manjša pa je pri ženskah ponotranjenost pričakovanj o delu kot viru za promocijo ter kot sredstvu za brezskrbno življenje, kar je brez dvoma povezano z delitvijo dela v družini oziroma v gospodinjstvu.
Večja nagnjenost k hedonizmu pri moških (ki pa je od leta 1981 do leta 1986 upadla) ni naključna, temveč jo moremo povezovati s patriarhalnim kulturnim vzorcem vsakdanjega življenja. Ta določa moškega kot bolj aktivno bitje, ki je obrnjeno navzven in ki je bolj naravnano k dosežkom. Delo kot vir socialne varnosti - zlasti v starosti - je nekoliko bolj navzoče v zavesti žensk kot moških, kar bi mogli povezati z obstojem vedenj o možnih posledicah razveze zakonske zveze in negotovosti, ki čaka del žensk, ki imajo zagotovljeno svojo socialno varnost z zakonsko zvezo, ne pa z delom. V osemdesetih letih je pri obeh spolih upadlo prepričanje, da bi z delom zagotavljali boljšo prihodnost za otroke, kar nas lahko navaja k sklepu o razraščanju pesimizma.
K vrtenju v začaranem krogu ženske sekundarnosti na trgu delovne sile sodi tudi napredovanje (promocija) na delovnem mestu. Na podlagi odgovorov, ki so bili zbrani v raziskavi SJM 1981/82 z vprašanjem: »Ali ste v zadnjih petih letih pri delu kaj napredovali«, lahko sklepamo, daje pri napredovanju očitna razlika med spoloma: moški (po odgovorih) bolj napredujejo kot ženske, kar pa verjetno ni le posledica individualnih nagibov (preferenc), temveč tudi tega, da je institucional-
no v prednostnem položaju moška delovna sila, kije manj »obremenjena« z družino in bolj zanesljiva za investiranje v promocijo (hkrati pa ima individualno boljše možnosti in višje aspiracije). Spolna delitev možnosti in tveganja se bo ob večjem uvajanju novih (modernejših) tehnologij še bolj zaostrila.
Možnosti za napredovanje so kajpak povezane tudi z naravo dela na posameznih delovnih mestih, s tem, koliko samo opravljanje dnevnih opravil spodbuja kreativnost in naraščanje potreb po znanju. Daje tu očitna seksistična razporeditev, kažejo podatki iz raziskave SJM 1984 (odgovori na vprašanje »Koliko možnosti imate, da lahko pri svojem delu izrazite svoje sposobnosti in ideje?«). Ženske so očitno v slabšem položaju, kar kaže razmerje med tistimi, ki imajo dosti možnosti (M = 66,2 : Ž = 33.8%). in onimi, ki jih sploh nimajo (M = 33,1 : Ž = 66,9%).
In kakšno je zadovoljstvo z delom? O tem govore podatki iz raziskav SJM 1984: ženske so manj zadovoljne s svojim delom kot moški, kar glede na nekatere druge kazalnike (npr. izkoriščenost delovnega časa. možnost izražanja sposobnosti) ni presenetljivo.
Ali so moški in ženske enako kritični do sistema nagrajevanja, ali enako zaupajo ideološko definiranim ciljem tega sistema? Čeprav (na podlagi podatkov SJM 1984 in SJM 1986) ne moremo govoriti o močni zvezi med spolno pripadnostjo in ocenjevanjem nagrajevanja dela. je vendarle opazno, da so ženske nekoliko bolj kot moški prepričane, da obstaja skladnost med vloženim delom in plačilom. Torej so ženske bolj prepričane o skladnosti principov in nagrajevanja v praksi ter manj kritične, kar se končno vidi tudi v razmeroma velikem deležu žensk, ki se ne morejo odločiti za nedvoumen odgovor (neodločenih je 11.3 žensk in 4,6% moških).
Podatki SJM 1986 kažejo, da je zlasti pri ženskah upadlo število tistih, ki menijo, da je večinoma tako urejeno, da tisti, ki več dela, dobi tudi dejansko boljše plačilo. Bolj kot pri moških se je pri ženskah povečalo kritično vrednotenje sistema nagrajevanja in upadlo število neodločenih. Ta podatek je za naše razumevanje razraščanja stavk v feminiziranih panogah zelo pomemben, saj moremo povezovati krizo, rahljanje zaupanja v pravičnost nagrajevanja prav z večjo kritičnostjo in jasnostjo opredeljevanja zaposlenih žensk (in sploh vseh).
Po podatkih SJM 1988 je dokaj očitna zveza med pripadnostjo spolu in definiranjem meja tolerantnosti razpona med najnižjim in najvišjim osebnim dohodkom v Sloveniji. V kategoriji, ki je egalitaristično usmeijena ter pri neodločenih (ki tvorita četrtino vseh anketiranih) so ženske zastopane s skoraj dvema tretjinama.
Čeprav večina moških in žensk (na podlagi raziskave SJM 1986) odobrava kaznovanje delovne nediscipline s prekinitvijo delovnega razmerja, so opazne manjše razlike med spoloma: po eni strani je spet razvidna večja meglenost predstav pri ženskah, po drugi strani pa večja solidarnost s kršitelji, kar bi morebiti lahko pojasnili tudi z večjim altruizmom in pripravljenostjo, da bi jim pomagale. Takšna usmerjenost je bila ženskam vcepljena kot nujna lastnost njihovega delovanja oziroma njihove osebnosti, in verjetno so nasledki tega še navzoči vsled rutinskega prenašanja kulturnih vzorcev iz generacije v generacijo.
Po poskusu pojasnjevanja stavk v ženskem kolektivu in pri iskanju »posebnega znaka« žensk v stavki nas lahko spodbudijo k novim vidikom (prihodnjega) raziskovanja nekatere značilnosti spolno različnih zaznavanj sedanje krize.
Na podlagi podatkov SJM 1987 lahko sklepamo (čeprav zveza med spolom in senzibilnostjo za različne krizne pojave ni preveč močna), da so opazne zlasti te značilnosti:
a) Ženske so manj kritične oziroma manj pogosto zaznavajo pojavljanje kriznih pojavov (kršenje zakonov, politično brezbrižnost in apatijo).
b)	Ženske so bolj kot moški zastopane v tistih kategorijah, ki menijo, da nekaterih kriznih pojavov v naši družbi ni (npr. nered, anarhija; prilaščanje družbenega premoženja; podkupovanje).
c)	Med tistimi, ki ne vedo o teh pojavih, dvotretjinsko prevladujejo ženske, kar kaže na njihovo dejansko manjšo obveščenost in vključenost v javne zadeve.
č) Povsem drugačna pa je slika, kadar se ocenjujejo pojavi, ki so povezani z vsakdanjimi individualnimi situacijami. Ženske bolj kot moški zaznavajo disharmonijo v medsebojnih odnosih, pojave razdražljivosti in nestrpnosti med ljudmi ter strahu in zaskrbljenosti glede prihodnosti. Ali ni ta povečana senzibilnost za medčloveške odnose tudi posledica posebnih predstav, kaj je normalno žensko, ki so bile samoumevne v preteklosti? Normalno žensko naj bi bilo skrbeti za toplino, domačnost, za harmonijo - predvsem v družini. In ker so ženske dejansko bolj dejavne v družini, potem vzorec svojih družinskih vlog prenašajo tudi navzven, se pravi merila, ki jih (kolikor jih) izkušajo v ožjem (družinskem) okolju, uporabljajo tudi pri vrednotenju širših odnosov. Zato bolj zaznavajo tiste pojave, ki so sicer povezani (in posledica) s celotnim spletom dezorganizacijskih družbenih sestavin, vendar se kažejo le kot vrh ledene gore. vidni in individualno zaznavni - ne glede na podrobnejše poznavanje vseh pomembnih določujočih okoliščin (ki se skrivajo pod površino).
Ali je mogoče pričakovati tudi spolno diferencirano usmeritev stališč glede izhoda iz krize?
Podatki raziskave SJM 1981 kažejo, da so bile ženske (po odgovorih) nekoliko manj pripravljene osebno prispevati v prid reševanja naših gospodarskih težav in stabilizacije in bolj neodločne (tudi) glede tega. To bi mogli pojasniti s tem, da so ženske že tako bolj obremenjene z gospodarskimi težavami zaradi prenašanja bremen na družino in ker zasedajo pretežno delovna mesta, ki že glede na institucionalno urejenost nosijo večja bremena krize, pa najsi sodijo med »bele« ali »modre« ovratnike.
Podatki SJM 1986 kažejo, da so ženske nekoliko manj optimistične kot moški, pa tudi manj odločene (oziroma pogosteje sploh nimajo jasnih predstav o prihodnosti). Je morebiti to posledica njihove večje ujetosti v »3K« (= kuhinja, otroci, cerkev), v realne vsakdanje procese, v katerih ni mogoče delovati z obljubami (npr. otrok mora dobiti obleko, hrano, itd.), temveč le s konkretnimi stvarmi, dobrinami in osebami.
3.2 Tekstilne delavke o stavki leta 1986
Odločitev za raziskavo stavke tekstilnih delavk je: a) posledica posebnega (težavnega) položaja te panoge, v kateri so nakopičene tudi vse značilnosti, ki sicer veljajo za položaj žensk na trgu delovne sile; b) povezana z upoštevanjem tradicionalnega pojavljanja konfliktov v tej panogi industrijske proizvodnje.
Izredno težaven položaj slovenske (v glavnem tehnološko zastarele) tekstilne industrije, ki ga stopnjuje velika konkurenčnost na domačem in tujem tržišču, poglablja še družbena kriza v osemdesetih letih. Prav v tem času se je zelo povečala (bolj kot v drugih panogah industrije) izvozna usmerjenost te industrije (1979 je bil delež izvoza v celotnem prihodku 10,48%. 1985 - 22% in 1986-18.09%), pri čemer pa je iztržila bistveno manjši dohodek, ker so izvozne cene v povprečju za 25-33% nižje kot na domačem tržišču. Kljub izredno težkim delovnim razmeram (sem sodi tudi redno nočno delo - 1986 je npr. delalo v tekstilni industriji ponoči
6000 žensk - kar je skoraj polovica od vseh, ki tako delajo po izdanem soglasju) so dohodki zaposlenih v tekstilni industriji v istem obdobju" zaostajali za dohodki v industriji in rudarstvu za 10-18% (J.Miklič, 1987).
V nadaljevanju se bomo oprli na podatke ankete", ki je bila izvedena spomladi 1988. leta med udeleženkami stavke iz leta 1986 v mariborskem PIK-u.
3.2.1 Ocene stanja pred stavko
Stavka je bila v avgustu, ocene o tem, kdaj so se začeli odkrivati problemi, ki so vplivali na zaostrovanje medsebojnih odnosov v delovni organizaciji, se gibljejo v razponu od enega do sedmih mesecev . To lahko pojasnimo z različno osebno prizadetostjo in zanimanjem za celostno situacijo ter tudi z vključenostjo v »komunikacijske« kroge, kajti 78.1% od vseh respondentk (N = 64) se je pogosto pogovarjalo s sodelavkami o perečih problemih v podjetju. Vrstni red problemov so udeleženke stavke ocenile takole:
1	- nizek osebni dohodek (98,4%)
2	- previsoke norme (82,8%)
3	- neprimeren odnos nadrejenih (37,5%)
4	- nerešeno stanovanjsko vprašanje (9.4%)
5	- neprimerna delovna opravila (7,8%)
6	- slabi odnosi s sodelavci (7.8%)
Po ocenah udeleženk, ki so odgovarjale na naš vprašalnik, so o teh problemih razpravljali tudi na nekaterih organih, in sicer:
1	- na zboru delavcev TOZD-a (32,8%)
2	- na delavskem svetu TOZD-a (23,4%)
3	- na delavskem svetu DO (18,8%)
4	- v sindikalnih skupinah TOZD-a (17,2%)
5	- pri direktorju TOZD-a (7,8%)
6	- pri direktorju DO (4.7%)
Drugi organi in organizacije (na različnih ravneh) o tem po mnenjih respondentk niso razpravljali. Da ni nihče obravnaval problemov delavk, je ocenilo 31,3%, kar je povezano najbrž tudi z nizko informiranostjo o dogajanju znotraj TOZD-a in DO; to moremo domnevati tudi na podlagi deleža respondentk. ki so odgovorile z »ne vem« (29,7%).
Na podlagi ocen tistih, ki so (bile) obveščene, lahko sklepamo, da so probleme obravnavali tisti organi, ki razpolagajo z relativno majhno dejansko močjo v organizaciji. Zato ni presenetljivo, če se problemi niso razreševali hitreje. Ob tem se
" v zadnjih dveh telita (1987. 1988) M stanje ni izboljšalo. marveč le je v mnogih ozirih celo poslabšalo - kljub nadpovprečni izvozni usmerjenosti, predvsem na konvertibilna tržišča (okoli 90% vsega izvoza). V Poročilu Irvrtncmu svetu Skupščine SRS o tekočem stanju v panogi (Splošno združenje tekstilne industrije Slovenije. Ijubljana, januar 1989) je tudi ugotovljeno, da se je v letih 1987 in 1988 strmo znižala akumulacija. Id je bila v preteklosti v dohodku vedno nadpovprečna Tako je npr. leta 1987 prispevek za nerazvite znaSal 17% akumulacije. 1988 pa že 39%.
15 Glede na to. da ni bilo zaželeno •motiti nur« v delovm organizaciji, sva se s sodelavko (R. Kos) odločili za poilno anketo Vprašalnik sem 18 marca 1988 po pošti poslala na domače naslove naključno izbranemu 10% vzorcu zaposlenih v času stavk (1986). ki sta bili 19. in 22. avgusta 1986. V predvidenem roku je bilo vrnjenih 48 izpolnjenih vprašalnikov m 6 neizpolnjenih zaradi pomanjkljivih naslovov Za teh 6 je R. Kos poiskala nadomestne osebe in 15. aprila 1988 sem poslala ilopu. v katerem sem se zahvalila lisum. ki so že odgovorile, in povabila druge k sodelovanju Do začetka maja 1988 je priilo vsega skupaj 67 vprašalnikov. 64 veljavnih vprašalnikov je potem obdelal Student FSPN Slavko Kurdija Za postno anketo odziv ni tako slab. zlasti če upoštevamo, da je povprečna izobrazba respondentk sorazmerno mika Prepričana sem. da bi bil odziv veliko večji, če bi vjnalanke dobile vprašalnik na deknnem mestu
poraja tudi vprašanje pomembnosti spolne sestave posameznih organov; če ti nimajo dejanske moči, je lahko npr. tudi velik delež žensk v teh organih le varljiv up na spremembe (izboljšanje).
Na svoje probleme so delavke opozarjale vodilne delavce po naslednjem vrstnem redu:
1	- vodjo v proizvodnji (60,9%)
2	- direktorja TOZD-a (48,8%)
3	- druge vodilne delavce (35,9%)
4	- direktorja DO (21,9%)
5	- delegate delavskega sveta TOZD-a (15,6%)
6	- izvršni odbor OO ZS v TOZD-u (7,8%)
7	- delegate delavskega sveta DO (7,8%)
Opozarjanje drugih je zanemarljivo (npr. le ena je omenila OO ZKS), zanimivo pa je, da je samo ena izjavila, da niso nikogar opozarjali in le 10,9% (sedem respondentk) ne ve, če so kaj opozarjale.
Iz teh odgovorov lahko sklepamo, da so se očitno delavke trudile, da bi po normalnih kanalih komuniciranja naredile svoje probleme za pomembne, vendar njihova opozorila niso bila dovolj, oziroma se njihov glas ni upošteval. Glas delavk je po njihovih ocenah segel (neučinkovito) tudi prek meja DO:
-	10,9% jih omenja, da so zunaj DO. opozarjale na svoje probleme izvršni svet Skupščine Maribor Pobrežje;
-	občinski svet ZSS naj bi opozorile po mnenju treh delavk (4,7%)
-	in občinski komite ZKS ali ZSMS po mnenju dveh delavk.
Seveda moramo pri tem upoštevati, da je vključenost respondentk v zadnji dve organizaciji zelo nizka. Še bolj kot to pa je očitno, da tudi tiste politične organizacije, ki bi po definiciji morale skrbeti za resnične vsakdanje probleme zaposlenih, tega niso počele (niti v minimalno primernem obsegu), kar potrjuje siceršnja spoznanja o tem, da sindikat ni postal tudi organizacija dcpriviranih (Cimeša 1986: 60). Ce politične organizacije ne bi bile odtujene, kar pa je po ocenah različnih raziskovalcev obča tendenca v naši družbi, potem bi gotovo tudi obstajali močnejši komunikacijski stiki med zaposlenimi in vodstvi na občinski ravni. Mimogrede je vredno omembe tudi to, da skoraj petina (18,8%) respondentk sploh ne ve, da bi bil kdo zunaj DO obveščen o težavnih razmerah delavk.
Med znaki, na podlagi katerih so delavke lahko sklepale, da bo prišlo do stavke, so respondentke uvrstile na prvo mesto negodovanje med delavkami (62,5%), ki mu sledi neuspel referendum (32,8%), pogosti spori med skupinami delavk in njihovimi neposrednimi vodji (26,6%), nesklepčni zbori delavcev (20,3%) in zavračanje zahtev delavk (20,3%), ter molk na zborih delavcev (18.8%). Očitno je šlo za naraščanje apatije v odnosu do institucionalnih kanalov za razreševanje napetosti, za zmanjševanje zaupanja v njihovo legitimnost in smiselnost, hkrati pa tudi za kristaliziranje točk alternativnih poti reševanja.
Kar 84% vseh respondentk je ocenilo, da vodilni niso dovolj storili za reševanje njihovih problemov, na podlagi česar bi lahko sklepali o odtujenosti neposredno odgovornih, tistih, ki razpolagajo z dejansko močjo. Polovica respondentk (50%) ne ve, da bi kdo od zunaj poskušal preprečiti stavko z ustreznim reševanjem problemov, samo 4 (6,3%) delavke ocenjujejo, da je bilo kaj storjenega od zunaj, medtem ko 42,2% delavk meni. da ni nihče opozoril zunanjih dejavnikov o dogajanjih v podjetju.
Glede obveščenosti o finančnem stanju temeljne in delovne organizacije več kot polovica respondentk izjavlja, da niso vedele, kakšno je (53,1%), medtem ko
jih je 43,8% vedelo za to stanje. Samo dobra petina (21,9%) je vedela, kam se je odvajal denar iz skupnega prihodka TOZD-a, medtem ko dobri dve tretjini (68,8%) respondentk izjavljata, da niso vedele. Samo Štiri (6,3%) respondentke so menile, da jih to ni zanimalo. To je brez dvoma pomemben podatek, ki potrjuje spoznanja tudi nekaterih drugih raziskovalcev, da kljub nitji stopnji ženske politizacije (merjene z aktivnim članstvom v političnih organizacijah) ni mogoče govoriti o nezanimanju žensk za pomembna vprašanja vsakdanjega dela in življenja.
Čeprav niso bile natančno seznanjene, so se respondentke precej jezile (64,1%) nad neprimerno porabo denarja v okviru TOZD-a in DO, nekoliko manj (ker verjetno ne poznajo vseh dimenzij pojava) - 42,2% - se jih je hudovalo nad porabo denarja zunaj DO (v občini, republiki in v federaciji). Na relativno majhno seznanjenost z usodo skupnega bogastva pa kaže podatek, da 45,3% respondentk ni odgovorilo na vprašanje o negodovanju nad porabo denarja zunaj DO.
Na relativno nizko stopnjo identifikacije z DO kažejo odgovori na vprašanje, »ali ste pred stavko razmišljali, da bi se zaposlili v drugi DO,«:
-	zelo resno je razmišljalo 26.6% respondentk,
-	včasih je razmišljalo 51,6% in
-	le dobra petina (21,9%) jih ni o tem nikoli razmišljala.
S stopnjo identifikacije je brez dvoma povezana tudi stopnja pripravljenosti za žrtev v korist nadindividualnih interesov (TOZD-a, DO, širše skupnosti) in stopnja tolerantnosti do slabšanja položaja ter tolerantnosti do neinstitucionalnih poti za razreševanje nakopičenih težav. Da je položaj v tekstilni industriji slab. kaže podatek o potencialni zaposlitvi drugje - samo 4,7% (tri osebe) respondentk bi se zaposlilo v drugi tekstilni DO, kar 60,9% pa bi šlo v kakršnokoli drugo delovno organizacijo. 56,3% potencialno fluktuirajočih bi zapustilo delovno organizacijo zaradi prenizkih dohodkov, 79,2% zaradi prenizkih dohodkov in previsokih norm. samo tri osebe (4,7%) bi odšle zaradi slabih pogojev dela in le ena zaradi neuspešnega samoupravljanja.
Skoraj zanemarljivo je število respondentk (pet oseb - 7,8%), ki so razmišljale, da bi zapustile zaposlitev in ostale doma. Večina respondentk (89,1%) tega ne bi storila, oziroma o tem ni razmišljala.
Na vprašanje, »ali veste, če ima zakon o združenem delu določila za urejanje sporov, ki jih ni mogoče rešiti po redni poti«, je 59,4% respondentk odgovorilo pritrdilno, medtem ko jih je 70,3% izjavilo, da ne ve, kako je to vprašanje urejeno v samoupravnih aktih njihove delovne organizacije.
Potrditev spoznanja »excmpla trahunt« (zgledi vlečejo) prestavlja podatek, da sta bili dobri dve tretjini (68,8%) respondentk seznanjeni z več primeri delovnih kolektivov, kjer so že pred njimi stavkali.
Če sklenemo: po ocenah respondentk je bila v DO tipična situacija, v kateri so se kopičila nasprotja in se povečevale napetosti, kar je pripeljalo do stavke.
3.2.2 Situacija med stavko
Po ocenah respondentk je bilo več neposrednih povodov za začetek stavke:
1	- prenizki osebni dohodki (73.4%),
2	- previsoke norme (12,5%),
3	— nezaupanje v vodilne (9.4%).
Samo tri respondentke niso odgovorile na to vprašanje, kar lahko razumemo tudi kot kazalnik dokaj visoke stopnje ozaveščenosti glede lastne udeležbe v stavki.
Pomembna je informacija, da se je stavka začela v neposredni proizvodnji. Obveščanje o tem. da se bo stavkalo, je potekalo različno: pogovor, preprosto posnemanje (prenehali z delom), telefonično. Pomembna je ocena, da je večina (82,8%) respondentk natančno vedela, kaj hočejo s stavko doseči: torej ni šlo za neko sugestijo posameznih »grešnic«, temveč za individualno zavestno sprejel načrt dejavnosti. Samo 15,6% jih je izjavilo, da niso čisto točno vedele, za kaj gre, in da so se stavki pridružile iz solidarnosti.
Ocene o reakcijah vodilnih na stavko so takšne:
1	- ogorčenje (18,8%)
2	- miritev (17,2%) (»obnašali so se pastirsko«),
3	- želja, da bi se vrnile na delovna mesta (12,5%),
4	- stavke niso jemali resno (10,9%),
5	- obrazložili so vzroke zanjo (7,8%),
6	- s stavko so se strinjali (3,1%).
Ena četrtina na to vprašanje ni odgovorila, tri (4,7%) respondentke pa so izjavile, da ne vedo.
Značilna izjava ene od respondentk: »V začetku so nas hoteli prisiliti, da bi se vrnili na delovna mesta, ko so prišli novinarji, so jih odpeljali v pisarno«.
Ocene o posameznih odgovornih osebnostih v DO in v TOZD-u (predsednik izvršnega odbora konference OO ZKS v TOZD-u, predsednik ZSMS v TOZD-u, sekretarji ZK v TOZD-u, predsedniki delavskih svetov TOZD-ov in predsednik DS DO) kažejo, da so v glavnem vsi predvsem umirjali delavke in jih poskušali spraviti nazaj za stroje, manj pa so razlagali celotno situacijo in pojasnjevali vzroke za stavko - ali pa so se z zahtevami delavk celo strinjali. Od polovice do skoraj dveh tretjin respondentk pa sploh ni odgovorila na to vprašanje, ali pa je odgovorila z »ne vem«.
Na še večjo neobveščenost (in verjetno tudi na odtujenost ustreznih organov) kažejo ocene reakcij občinskega vodstva, ki je na različne načine tudi samo mirilo.
Dve tretjini respondentk izjavljata, da v času stavke nista razmišljali o tem. da bi bile lahko kaznovane zaradi sodelovanja v stavki; ena tretjina je sicer o tem razmišljala, pa to njihove aktivnosti ni ustavilo.
Na vprašanje, »ali ste bili prepričani, da boste edino s stavko dosegli izboljšanje položaja«, je skoraj polovica respondentk (48,8%) odgovorila z »da. vendar sem dvomila«, 35,9% respondentk pa, »da. popolnoma sem bila prepričana«. Samo 10.9% respondentk izjavlja, da niso bile prepričane o tem, tri osebe pa na to vprašanje niso odgovorile.
Pri oceni reakcij vodilnih prevladuje nezadovoljstvo respondentk in v precej manjšem deležu delno zadovoljstvo (tako je npr. pri direktoiju TOZD-a to razmerje 42,2%:31.3%; pri predsedniku sindikata 40.6%: 12,5%. podobno pri sekretarju ZK v DO ter tudi pri sekretarju občinske konference ZKS). Nezadovoljstvo z učinkom stavke se kaže tudi v prevladujoči oceni (70,3%). da je bilo le nekaj zahtev stavkajočih uresničenih:
-	malo večji osebni dohodek (56,3%);
-	zmanjšanje norm (21,9%);
-	upoštevanje delavcev (10,9%);
-	večja vrednost točke (6,3%);
-	večina zahtev pa je neuresničena.
3.2.3 Stanje po stavki
Ce omenimo sedem najpomembnejših (po ocenah respondentk) organov, ki so se po stavki lotili reševanja problemov, potem je vrstni red takle:
1	- direktor TOZD-a (39,1%),
2	- delavski svet TOZD-a (37,5%),
3	- sindikat (35,9%),
4	- direktor DO (34,4%),
5	- vodilni delavci TOZD-a (32,8%),
6	- zveza komunistov (23,4%),
7	- kolegij DO (23.4%).
Od zunanjih dejavnikov je na prvem mestu izvršni svet skupščine Maribor Pobrežje (37,5%), na drugem pa občinski in mestni sindikat (18,8%), medtem ko so respondentke nizko ocenile ZK (6,3), kar pa je verjetno (delno) tudi posledica prešibke obveščenosti. Samo dve respondentki (3,1%) sta izjavili, da se ni nihče »od zunaj« lotil njihove problematike.
Večina respondentk (51,6%) izjavlja, da o stavki ni občutila nikakršnih posledic zaradi tega, ker so stavkale, nekaj jih navaja manjše posledice (npr. štiri osebe omenjajo nezaupanje vodilnih, tri respondentke navajajo, da so morale nadoknaditi izgubljeni delovni čas), 34,4% jih pa na to vprašanje ni odgovorilo (kar verjetno kaže na to, da ni bilo resnično nobenih pomembnejših kazenskih posledic).
Glede na to, da se je leta 1986 oznaka stavka v uradnih krogih še potiskala ob rob, smo povprašali udeleženke, kako je bila stavka uradno označena. Dobili smo takšno strukturo oznak:
1	- prekinitev dela (50%),
2	— nezadovoljstvo delavk (23,4%),
3	— izsiljeni sestanek (15,6%),
4	- stavka (4,7%).
Polovica respondentk ocenjuje, da je morala nadomestiti delo, ki je bilo zaradi stavke zamujeno. Pri oceni, kdo je to predlagal, pa ocene variirajo: ena tretjina jih meni, da vodstvo DPO in TOZD, ali »spontano, nihče tega ni predlagal«, 4,7% jih meni, da vse delavke, dobra četrtina pa na to vprašanje ni odgovorila.
Število tistih delavk, ki so po stavki razmišljale o tem. da bi zapustile DO, se je zmanjšalo, kar kaže vendarle na njihovo večjo indentifikacijo z organizacijo in kolektivom po tej kolektivni akciji. Kljub temu pa večina (65,5%) ne ve, ali se je po akciji spremenil katerikoli samoupravni akt.
4. Sklep
Zavedamo se, da je groba" predstavitev ene »ženske« stavke v tekstilni industriji nezadostna podlaga za kakršnokoli posploševanje. Je pa lahko kljub temu zanimiv primer, ki kaže, kako se obče tendence izražajo v posameznem primeru; hkrati pa je z metodološkega vidika pomembno to, da se podrobneje izoblikuje raziskovalni pristop. Da bi mogli pojasniti morebitne posebnosti, ki so povezane s posebnim (težjim) celostnim položajem žensk, bi se morali oskrbeti s primerljivimi podatki o stavkah v mešanih in pretežno moških kolektivih. Upamo le lahko, da se bo ustrezno zanimanje za stavke v prihodnjem raziskovanju obogatilo
" Več podatkov - tudi o socialnih značilnostih položaja respondentk je v raziskovalnem elaboratu (Jogsn 1987.1988).
s »feministično senzibilnostjo«, če drugega ne, vsaj toliko, da bi lahko dokazali, da je (morebiti) ta »linija« razlaganja sploh nepotrebna. Dokler pa nimamo dovolj ustrezne evidence, lahko le domnevamo in oblikujemo (apriorne) hipoteze.
Da je drugačna, obema spoloma bolj naklonjena senzibilnost potrebna, opozarjajo tudi izsledki nekaterih drugih raziskav, kjer so to dimenzijo (vsaj delno) že vnesli v raziskovanje. Tako je v jugoslovanski raziskavi leta 1985 večina anketiranih članov sindikalne organizacije ocenila, da so ženske delavke v neugodnejšem položaju kot zaposleni moški (D. Mirčev, 1986: 53)-predvsem zaradi svoje bio- in socioreproduktivne (»naravne«) vloge v družini.
LITERATURA
Arzcrrtek V. (1984): Struktura i pok m Beograd: Univerzilct. Institut društvenih muka
At/e nie k V. (1975): Ekonomske, socialne in psihoiotke determinante kolektivnih sporov v drJovni/i organizacijah Slovenije KS PN. CRLSDO. Ljubljana (raziskovalni elaborat)
Becker - Schmidt R (1982): Niehl mr haben dir Minuten, du Minuten haben uns Verlag Neue Gscllschaft GmbH.
Bonn
Becker - Schmidt R. Brandes -Erfhof U . Rumpf M , Schmidt B (1983) Arbeitsleben - Lebensarbeit, Konßkte und Erfahrungen von Fabnkarirrinnen Verlag Neue Gesellschaft GmbH. Bonn
Bcecchey V.. Perkins T. (1987) A Matter of Hours: Women. Part-time Work and the labour Market Worcester: Polity Press. Baal Blackwell
Boh K. (1983): Spreminjanje iMjenjskih vzorcev v evropskih druitnah - I, 2. ISU. Ljubljana (raziskovalni elaborat) Brown R. (1984): Women at employes Social consciousness and collective action. V: Sdtanen 1984. Sfr-74 Cimeta M. (1986): Delovanje. izgradnja akemu usposobljenost organizacij Saveza sindikata. V: Mirčev (or.) 1986. 56-90
Čemigoj-Sadar N. (1983): Sociidno pnholalke dimenzije odnosa plo/ano drlo - druiin*. ISU. Ljubljana (raziskovalni elaborat)
Fischer I. (1986). -Spretmn>»n|C socialne sestave v slovenskih deželah v drugi polovici 19 stoletja - problem zaposlovanja žensk-, v: M. Jogan in druge: Ztruke in diskriminacija, DE. Ljubljana
Glas M. (1988): -Ženske v procesu dela in kriza jugoslovanske družbe- Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča. Ljubljana. MC CK ZKS. Ljubljana; razmnoženo. 25 strani.
Hoel M (1984): -The Female Working Class., v Holter H.
Holter H., (izd. 1984): Patriarchy in a Welfare Society. Oslo, Bergen. Stavanger. Tiomso. Univrrsitetforlaget Jeroviek J (1968): -Prekinitve dela kot oblika konflikta- TIP Ljubljana, let. V. lt. II. 1615-1623 let V . Mahat L. (1985). Delo in zrnat RCS pn RS ZSS. Ljubljana, loekes S. (1987): Women in Use World Economy Oxford University Pres». New York. Oxford logan M. (1983). Druluia. cerkev, religioznost in po/movan/e slovenskih trrdn/rtolcev RI FSPN. Ljubljana (raziskovalni elaborat)
Jogan M. (1986): Zaposlenost iensk in spreminjan/e druiine RI FSPN. Ljubljana (raziskovalni elaborat). Jogan M Zaposlene ienske v femuiiziranih panogah m izraianje konfliktov. I.ILRI FSPN. Ljubljana 1987 (I) in 1988 (II)- Raziskovalno poročilo
Jovnnov N. (1979): Radm/ki Itnjkovi u SFRJ. Beograd
Katunarič V (1987). -Auloritaraoct - ctnocentrtzam - seksizam i društvene grupe - Sociologija, XXIX, »t. 4, 603-610.
Kcricvan M (1985): -K vpraSanju razrednosti socialističnih družbenih sistemov., TIP. I^ubljiuia, let. XXII, 12. 1467-1486.
Kikbusdi I ' Rcidmiillcr B. (1984): Die armen Frauen Suhrkamp. Frankfurt am Main Knžnar I. (1984): PobsUno asveitanje Slovenk, DE. Ljubljana. Krüger: v Unterlurchner (1987).
KOrbuch G F.. Klucsarits R (izd.. 1981) .Arbeiterinnen kämpfen um ihr Recht- Peter Hammer Verlag. Wuppertal Kuzmantč T. (1986): Za legalizacijo Itrajkov. CZ KZ. Ljubljana. 93/94. 15-28.
letopis o zdravljenem in socialnem varstvu v Sloveniji '86. Zdravstvena skupnost Slovenije (in druge skupnosti), Ljubljana, julij 1987.
Mcžnarsč S. (1985): Poluika zaposlovanja iensk med ekonomsko krizo in stabilizacijo. FSPN, CDP1. Ljubljana, razmnoženo.
Meinanč S (1981): -Delavke v slovenskem gospodarstvu '81.. V: zbornik. Delavci o svojem drutbenem poloia/u. Ljubljana. RC RS ZSS
Mks M (1986): Patriarchy and Accumulation on a World Scale. Zed Books. Ltd. London.
Mikhč ).. VimUt T.. Cettle Z.. Böhm L (1987) Pololaj tekstUne industrije irr zaposlenih delavcev v njej in gibanja
pokojnin upokojencev it te detavnaia Spletno združenje tekstilne industrije Slovenije RO sindikata delavcev tekstilne in usnjarske predelovalne industrije Slovenije. SPIZ v SRS. Ljubljana
Mirčev D. (ured.) (1986) Samoupravno udruiem rudnin i anvarivanje dmtnrnr uloge Savna simiikaia. Beograd. Radntčk« itampa
Milčev D .Položaj žena - radnhca u udrulcnom radu*. ibid. 51-55
Mittel S. (19*7): Common Fate. Common Bond Philo Pres«. London
Mohär I- (1984); Prekinine delt v organtznci/ah zdruienega Jela RCS pri RS ZSS. Ljubljana
Mohär L. (ured.. 1985): Razprava o prekinitvah dela RCS pri RS ZSS. Ljubljana
Mohar L. (198«): .Stavke - da ali ne?. CZK7, Ljubljana, it 93/94: 3-14
Ostner L (1987): «Zukunf der Familie - Zukunft des Haushalts. V: Unlerkirchner/Wagner 1987): 221-234. Pelz M. (1987): .Trautes Heim.. V Untcrkirchnct/Wagner (1987): 242-255. Petrovič J. A. (1986): .Žene t rad. Žena. Zagreb, let 44. K. 6. 39-53.
Popovič M. in drugi (1987): Društvene nejednakosn. Institut za socioloika istraživanja Filozofskog fakulteta u Beogradu. Beograd
Purcdl K. (1984) »Militancy and acquiatccnce among women «orkers.. V: Silunen (1984: 54-67). Rak A. (1986): Indikatori o rodu i poloiaju iena-radnica u javnim prrduzetima u zemlfuma u razvoju. Na primeru induiaripkih preduteta u SAP Vojvodini. JCTPS, Ljubljana
Rose H. (1986): .Women and the Restructuring of The Welfare State«. V Oven l ive Comparing Welfare Stala and their Futur et. Cower Publishing Company L.. Adlershot and Brookfield. 80-95
Stltanen Janet. Stanwotth Michelle (1984) Women and the Public Sphere. London; Hatchmson
Svetilk I. (1987): .Segmcntacija tržtfta radne snage u Sloveniji« Sociološki sutreti 'SV. I. JUS. Beograd. 23-38
Smiulu-ni letopis SR Slovenije Zavod SRS za statistiko. Ljubljana 1988.
SuvarS. (1980): «Druitvcni položaj t uioga žene u razvoju tocijalističkog samoupravljanja. Žena. Zagreb, It. 4-5, str 13-2 J.
Tavčar M. (1986): .Prekinitve dela: od tabuja do zakonske norme. TIP. Ljubljana, let. XXIII. II. U07-1U8. TomcG.PelecM., (1987): .Druitvcna enakost m neenakost v Sloveniji« Druibotlovne razprave. ISU, Ljubljaiu.lt 4. 45-58.
TomW V. (1978): Komunistiina partija Jugodavije v boju za emancipacij ierak Komunist. Ljubljana. Unterkirchei L. ' Wagner L (izd.) (1987): Die andere llilfu Verlag des tatcncichischcn Gcwerkschaltsbundes Gesmbh. Wien.
Ve H. (1982): «Ideals o( Lquality in the School System o( the Welfare State. (Referat za X. svetovni sociolotki kongres). Bergen
Wacrneu K. (1984): Caring as Women's Work m the Welfare State V: Holler H. (1984). Zbornik: Obusuve rada - ttrajkovt u Jugmltnjt Beograd: CD1 CK SKJ, 1988 2uvela M. (1988) «Žene u Itrajkovima. Žena. 46.4:17-25.