88
SAŠA   VEGI,  MESEČNI  KONJ
2e ob površnem prebiranju zbirke Saše Vegrijeve* je takoj razvidno: srečali smo se s svojo vrstnim in nikakor ne zaprašeno konvencionalnim pesniškim svetom. Dandanes je potreben morda še majhen pristavek, da se namreč svojskost pri Vegrijevi ne kaže v slepem prenašanju tujih idejnih ekstravaganc, še manj v utrujajočem formalističnem iskanju: zrcali se v idejno-čustveni vsebini kot svojevrstni umetniški transfiguraciji neposrednih življenjskih doživetij.
Poezija Saše Vegri ni razneženo inilobna in prazno sentimentalna: nemirno strastna je in eruptivna in je izraz polnokrvne, bolj čutno intenzivne kot duhovno usmerjene narave. »Igram s strunami, napetimi na pričakovanje.« pravi pesnica deklarativno v malce modni literarni govorici današnjih dni. .Njena strast po erotični sprostitvi, po razdajanju same sebe ne pozna klavrnih, predsodkov in nepotrebnih kompleksov; čista, lepa in naturna je kot življenje samo. In vendar eros, ta imperativ njene narave, ta »plemensko« zaznamovana nujnost, ni sam sebi namen: visoko poslanstvo je. v katerem se žena vedno znova nravstveno preraja in zavoljo katerega dobi njeno življenje globlji smisel in pomen:
Daj, da odložim
v letu
dozorele sadove,
naj kakor njiva
razdam svoje plodove.
da bom
za prozorno jesen
čista, vsa čista . . .
Jesensko pričakovanje
Značilno je. da pesnica nasploh ne prenaša utesnjujoče konvencije in okostenelih norm: uklenjenost v začarani krog mestnega življenja ji sproža čustvene pretrese. Psihična prenapetost se tedaj sprosti v bolečem, nemirno drgetajočem liričnem  podtekstu:
Takrat se vzpne v meni Žalostni konj.
* Saša Vegri, Mesečni konj. Cankarjeva založba. Zbirka Feniks. Ljubljana 1958.
ki ima i   krvi cente, razpete kot strune, m igra nanje s kopiti.
V rumenem popoldnevu
Navidezne bohemske kretnje imajo torej pri tej pesnici globlje psihološke korenine.
Človeku s tako duševno podobo tudi narava ne more biti zgolj prijeten dekor in negibna, pisana olepšava; z njo je Vegri globlje in usodneje povezana: čustvene vzgibe ji pogosto vzdrami in okrepi prav njeno tajno, skrito snovanje in presnavfljanje. in obratno, cesto se zdi. da je prikrito življenje narave pre-dahnjeno s pesničinim čustvovanjem ( jutranjica«. Pesem jeseni«, ,Ves dan«. > Vrhova grma«. ,: Trenutek«. Bilo je lepo«, itd). Prav zategadelj je tenko brušena lirična impresija Saše Vegri tako polna očarljive poetičnosti in notranje razgibanosti.
Poezija Vegrijeve torej ni razumsko eksaktna: pesnica se ne opazuje hladno racionalno in ne rekonstruira čustvenih stanj. Njena izpoved je neposredna, spontana in sproščena. Čustveni ra/.grctosti se mora podrediti tudi oblika; klasična sklenjenost se sprošča v svobodnejše forme, dasi prevladuje estetska urejenost in uravnoteženost. Metaforika je včasih nenavadna; vzpo-reditve iz erotičnega življenja so drzne in včasih celo morebiti malce brutalne, ali porojene so iz posebnega, neponarejenega idejnega sveta in bralec se mora slej ko prej sprijazniti z njimi.
Poglavitne šibkosti smo mimogrede že omenili. Včasih je Vegri nekoliko modno zgovorna, zato bleda in neizrazita. To tedaj, kadar je pesniško doživetje prešibko ali pa se ne utegne izčistiti v precizno, enkratno pesniško govorico. Vendar je še neznačilen pojav v njeni liriki.
Glavna odlika njene lirike je resničnost izpovedi, se pravi, dragocen in ne preveč pogosten instinkt pesnika, da odkriva svojo pravo, resnično notranjo podobo. Treba pa je takoj dodati, da izpoved Vegrijeve ni neurejena seizmo-grafija čustvenih drgetov in miselnih prebliskov: privzdignjena in prečiščena je v višjo sfero, ki   ji  pravimo v vsakdanji govorici umetnost.
M a r j a n    Brez o v a c
89