eSE 0^00 50 £9 g . Celjski grofje in jugoslovansko ozemlje. (Govoril na občnem zborovanju ((Zgodovinskega društva za Spodnji Štajer® dne 22. oktobra 1905. dr. Karl Verstovšek.) 5 lovensko zgodovinsko društvo za Spodnji Štajer zboruje danes prvič v slavnem Celju, v najbolj primernem mestu za preiskavo naše preteklosti, v kraju, ki zanima s svojo staro zgodovino, s katero se lahko ponaša najbolj izmed štajerskih mest. Ta tla so, pravim zgodovinska. Saj pa Celje slovi že od nekdaj radi spominov 1. na rimsko dobo, 2. na srednjeveške dogodke za celjskih grofov, 3. je pa znano tudi po svetu iz novejše hiperkulturne dobe celjskega nemštva. Že l. 33. pr. Kr. roj. so zasedli Rimljani, kakor trdi celjska kronika, Norik in ž njim tudi celjski okraj. Za cesarja Klavdija so naselili prve naseljence ob Savinji in imenovali naselbino Klavdijo Celejo; Plinij nam prvi jamči to ime. Tu je bilo zbirališče vseh rimskih vojsk, ki so prodirale proti severu in vzhodu. Od tod je peljala rimska cesta na vse strani, mesto je dobilo v kratkem ugled in je postalo celo sedež namestnika cesarjevega. Iz rimske dobe (284. I.) je posebno znamenito in znano obglavljenje škofa Maksimiljana, ki ni hotel darovati malikom, kakor je zahteval cesarjev namestnik Evlazij. Celje, ki se je sčasom povzdignilo, da so je imenovali Rimljani «Troia secunda» («Drugo Trojo»), so porušili v 5. stoletju Heruli, ki so napadli rimskega cesarja Romula Avgustula. 1 Od te dobe nima Celje nobene veljave; šlo je le za pokrajine med Dravo in Savo, kjer so se naselili, kakor tudi v severnih, južnih in zapadnih delih, koncem 6. stoletja Slovenci. Važno se nam dozdeva, da poudarjamo takoj s početka, da so se že v ti dobi (1. 539.) pritoževali cesarju carigrajskemu oglejski patrijarhi, češ da jim kratijo pravice frankovski škofje, ki so nastavljali svoje duhovnike v Celju in Ptuju. To je prvi vir, ki nam pritrjuje, da je bil ta del ozemlja Štajerskega že pred tem časom v najožji zvezi z južnimi pokrajinami, ne pa s severnimi; dognano je tudi, da so bili Slovani Spodnjega Štajerja že v Vil. stoletju pod¬ ložniki frijavlskih vojvod. (Ravno tako pa nam pričajo poz¬ nejše vojvodine slovenskih knezov, ki so imeli v svoji oblasti pokrajine Spodnjega Štajerja, Koroške in Kranjske, da so bili ti deli v začetku združeni v jedno skupino, kar nam še sedaj vedno opravičuje zahtevanje politične točke «Zjedinjene Slovenije«, katera se je, žal, opustila tako rano po prenehanju slovenskih taborov iz političnega programa. Še le Karol Veliki je razdelil ozemlje in podelil posamezne kose tedanjim slovenskim vojvodom. Poudarjati moramo, da se je združilo Celje z obširno okolico, t. i. skoro z vsem ozemljem med Savo in Dravo, še le v 12. stoletju s severnim delom štajerskim v deželo; in to se je zgodilo, ko je Otokar I. kot štajerski mejni grof prejel tudi to grofijo v svojo oblast od cesarja Konrada III. Toda tudi ta spojitev še ni bila definitivna; kajti izvemo še iz poznejše dobe, da so bila posestva, katera so imeli Žovneški plemenitaši, do leta 1311. koroška, ne pa štajerska; še le ta čas so podelili pokrajine ob Savinji vojvodi Frideriku. Tudi cerkveno stališče iste dobe bi moglo podpirati naše politične zahteve glede našega še ohranjenega ozemlja. Omenili smo že neko pritožbo patrijarhov oglejskih; skoraj 200 let pozneje (798.) nastavil je solnograški škof Arno svojega škofa za Panonijo in Gorotanijo, toraj tudi za pokrajine na južnem Štajerju; takoj se zopet oglasi oglejski cerkveni glavar in se poteguje za svoje pravice, češ da škofje na severu nimajo svojega delokroga v južnih deželah. Ta prepir je razsodil Karol Veliki in določil 1. 810. Dravo za mejo med obema cerkvenima oblastvoma, solnograško in oglejsko nadškofijo. Daši smo se že pri tej delitvi potisnili Slovenci v severnih delih Štajerja v malho nemških škofov, je bila ta obmejitev za poznejši razvoj slovenskega življa vendar velike važnosti; lahko rečemo, da je tako nanesel le srečen slučaj. Le oglejmo si nekdanje slovenske kraje nad Dravo! Le imena krajevna in rečna še pričajo o bivališčih naših pradedov. Nemški naval je pritiskal vedno hujše proti jugu in poplavil rod za rodom; smelo trdimo, da smo se ohranili pod Dravo le radi- tega, ker nas je kolikor bolj podpirala, ali vsaj prizanašala narodnim svetinjam cerkvena oblast oglejska, ki je bila na¬ klonjena Slovanom, dočim je solnograška zatirala vse, kar je bilo le slovenskega; njihovi duhovniki so bili, rekli bi, kakor naši sedanji protestantski pastorji, pravcati germani- zatorji slovenskega ljudstva. Namenoma sem vpletel za uvod ta zgodovinska fakta, ker se hočem opirati na nje še v poznejši dobi, pojasnjujoč zlasti razširjatev ozemlja celjskih grofov. Jugoslovani, posebno Slovenci lahko odkrito priznamo, da je bila doba celjskih grofov veliko slavnejša nego rimska, če tudi ni zapustila toliko sledu ko zadnja. Govoriti hočemo o tem zlatem veku Celjanov; vendar ne mislimo, da bi bilo umestno podajati obširne zgodovine teh grofov, ki je nad vse preiskana in skoro gotovo tudi dobro znana vam vsem lokalnim patrijotom. Do sedaj se je le premalo naglašalo razmerje te slavne rodovine nasproti slovenskemu ljudstvu in Jugoslovanom sploh. Ker bodemo slišali, da so gospodarili ti plemenitaši veči¬ noma po slovenski in slovanski zemlji, moramo najprvo vpra¬ šati po virih, ki bi dokazali slovansko pokolenje teh gospodarjev; s temi bi utemeljili čuden slučaj, da se je ravno ta rodbina raz¬ širjala tako hitro na jugu in prišla le tu do prave mogočnosti. 3 Iz neke listine (I. 970.) zvemo, da je dobil del Štajerske med Savo in Dravo pri delitvi Vilhelm 1. in za njim Vilhelm II., ki sta bila, kakor trdi Orožen, najbrž iz rodu gorotanskega ple¬ menitaša Svetbohaiz 9. stoletja. Ta doba hrani ime mejnih grofov ob Savinji; teh pa ne smemo nikakor zamenjati s poznejšimi grofi; kajti bili so docela drugega rodu in izumrli v 12. stoletju. V Savinjski dolini se je začel pojavljati drug, do cela nov rod. Viri nam nikakor ne pojasnjujejo njegovega poko- lenja. Dočim trdi naš slavni zgodovinar Rutar, da so Celjani oziroma Žovneški gospodarji slovenskega rodu, jih slavi nemški zgodovinar Krones kot pristne Nemce, ki so ostali taki do zadnjega kneza. Niti Rutar niti Krones ne utemeljuje svoje trditve; za Rutarjevo mnenje govori več odločilnih točk. Opozarjamo na neovržno dejstvo, da so prišli ti go¬ spodarji iz Koroške, in ravno v tej deželi je bila v tej dobi večina plemstva ali boljših gospodarjev slovenskega poko- lenja. Tudi ne smemo prezreti druženja Celjanov z udi slovanskih knezov; ne mislimo, da bi bili iskali Celjani le slučajno svoje žene v slovanskih hišah; vezalo jih je ž njimi sorodstvo plemena. Žal, da nimamo ravno za to dobo nikakih virov, ki bi nam spričali tudi njihovo medsebojno) občevanje in občevanje z ljudstvom. Prepričani smo in to tudi trdimo, naj se zgodovinarji še tako branijo takih določb, da Celjani niso govorili s svojimi oboroženimi četami, katere so zbirali na Spodnjem Štajerskem in Hrvaškem, nemški ali pa celo latinski; jasno je pač, da so na svojih daljnih potih občevali in morali občevati tudi s temi možmi. Vsakdo bode majal z glavo, ki še tako prisega na Kronesove preiskave, če ga vprašamo, jeli mogoče misliti, da so velikaši jugoslovanski n. pr. Tvrd- kovič, Brankovič in Frangepani govorili s Celjani nemški; zakaj uvaževati moramo še tudi dobo in razmere. Na gradu Žovneškem blizu Braslovč se naseli toraj gospodar boljše vrste, katerega so nazivali n. pr. Gebhard Žovneški, oziroma Gebhard von Sounek; tako si hočemo 4 pojasniti izvor tega plemstva, ki ni nastalo radi pristavka «von» v današnjem smislu — s predlogom so prvotno le zaznamovali, odkod da je Gebhard — temveč radi pravic, katere so si pridobili gospodarji pri bližnjih sosedih in kmetovalcih. Posestniki tega gradu prvotno niso imeli nikake moči in slave, bili so le najpremožnejši in najveljavnejši med sosedi. Pravice in privilegije, katere so si pridobili med ljudstvom, so jih še le povzdignile, tako da so jih začeli uvaževati po dolini kot merodajno gosposko in neko oblast. Kot taki so zasluli v daljne kraje. Rano že nahajamo te Žovneške gospode kot priče v listih in pismih, katera se tičejo posebno spodnještajerskih posestev in gradov. Pri tem rodu se pojavlja že spočetka izredna bistro- umost in vztrajno hrepenenje po razširjatvi Svojega imetja. Že 14. stoletja prežijo Žovneški gospodarji na bližnje gradove in ozemlje; podaril jim je najprvo krški škof soteški grad; kmalu nato je kupil Ulrik Žovneški rogaški grad. Ta Ulrik je imel že oborožene čete, katere je peljal zoper puntarje štajerskemu vojvodu na pomoč. Največjega pomena za Žov¬ neške pa je pridobitev mesta Celja l. 1331. Ulrikov sin Fri¬ derik je reši! Celje, mesto in grad, iz oblasti Avfenštanjcev, katerim sta ju zastavila Herman Hainburški in Ulrik Pfanberški. Od tega leta naprej stanujejo Žovneški gospodarji v celjskem gradu; podedovali so še posestva po Spodnjem Štajerju: Gorico pri Velenju, Šaleški grad, Forhtenek in druge gradove v Šaleški dolini, Podsredo in Jurklošter. Friderik, ki je postal kot dedič mogočen, je tudi vporabil svojo moč. Mi zvemo iz dolžnega pisma iz l. 1336., da je pomagal s svojimi hlapci vojvodama Albertu in Otonu na Češkem in Ogrskem; za dolge sta mu ta zastavila Laško, Radeče i. dr. Ravno tega Friderika, ki je priboril svoji hiši toliko ugleda, je povzdignil l. 1341. cesar Ludvik IV. na priporočilo vojvode Albrehta II. radi zaslug v grofovski stan in mu dal naslov celjskega grofa. To povišanje Celjanov je bil le mali začetek; leto za letom se snuje na jugu večja sila, ki bi 5 bila lahko zbrala vse ozemlje v jedno skupino in zgradila temelj mogočni državi za vedne čase. Celjski grofje so od- sihdob zbirali posestva in gradove najmarljiveje in vekšali svoje premoženje in svojo moč; priznati se mora, da jim je bila sreča povsod mila; nobeno podjetje jim ni izpodletelo. Nastopali so raditega predrzno; zlasti se pojavlja pri zadnjih gospodarjih strast, poželjivost in pohlepnost po deželah, gradovih in časteh. Ta strastna brezmejna nenasitljivost je pahnila Celjane iz viška, da so propadli, ravno ko so bili na vrhuncu svoje slave, ko jim je že skoro bliščala na glavi kraljevska krona. Omenili smo, da so pomnoževali svoja posestva za¬ četkoma z ženitvami in oporokami. Že prvi grof celjski Friderik in njegov oče Ulrik Žovneški sta podedovala po smrti Hamburških mnogo gradov na Spodnjem Štajerskem in Koroškem. L. 1357. je posegel Friderik že na Kranjsko in kupil posestva v vipavski dolini. Njegovega naslednika Ulrika nahajamo že !. 1362. v listinah za glavarja na Kranjskem; leto pozneje sta dobila Ulrik in Herman od vojvode Rudolfa IV., kateremu sta oborožila več vojakov in stražila ž njimi na Tirolskem, v zastavo Žalec in Vojnik. Istega vojvodo sta podpirala v boju proti Bavarcem; za dolg 5000 gl. jima je moral zastaviti še Kamnik na Kranjskem. Leta 1364. stopi Herman s 50 možmi v službo vojvode Albrehta na 6 mesecev in ga spremi v Italijo; za plačilo se mu obljubi 4500 gld., za katere se mu obljubi Radgona; ker si je pridobil Herman zaslug, mu vojvoda še izroči Sl. Bistrico. Nekaj let pozneje (1369.) pripade Celjanom še zgornja Savinjska dolina, Šaleška dolina, Sevnica in Krško, pa tudi Vuzenica in Postojna; Metlika je bila Celjanom že zastavljena. Leta 1386. kupita Vilhelm I. in Herman Il. cmureški grad in trg, dočini sta si poprej že pridobila od oglejskega patrijarha vse fevde na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Koncem 14. stoletja je začela bosti v oči Celjane že tudi Hrvaška. Herman II. je*vporabil vsako priliko in si pri- 6 zadeval povsod ojačiti svojo moč in pokazati svojo samo- stalnost in neodvisnost. Kot eden najmogočnejših spremlje¬ valcev cesarjevih nastopa v križarski vojski proti Turkom 1. 1396. Udeležil se je te nesrečne vojske z domačini iz Sp. Štajerja in poveljeval pri Nikopolu središče bojnih čet; zgo¬ dovina nam priznava, da se je nad vse hrabro boril in rešil le s težavo sebe in cesarja Sigismunda iz smrtne nevarnosti. Ta Celjan je bil velika opora tedanjih cesarskih vojakov, ki so morali braniti dežele turških napadov; tudi pozneje l. 1416. in 1418.se hrabro bori z nekristjani na Štajerskem, zlasti pri Radgoni. Ni torej čudno, da ga je vedno bolj povzdigoval cesar sam, ki je potreboval na jugu hrabrih zaščitnikov svojega obširnega cesarstva. Že okoli 1. 1390.—1400. je Celjan slovel kot kranjski glavar; ta čas mu je cesar podaril tudi Zagorje (Varaždin, Vinico, Orbac in štajer.-hrvaško obmejno ozemlje) ob Sotli; a sam je kupil l. 1406. hrvaško Medjimurje, postal je grof zagorski in ban slavonski t. j. vsega ozemlja med Dravo in Savo. Svest si svoje moči se je začel Herman II. utrjevati zlasti v Slavoniji, kjer je imel več oboroženih rojakov; že nekoliko poprej mu je cesar tudi dovolil, da sme v svoji grofiji soditi in imenovati sodnike in uradnike; na Hrvaškem in Slavonskem pa si je vse te pravice pri¬ lastil sam in postopal samooblastno z nezaupnostjo kakega tirana, s pohlepnostjo in surovostjo. Mogočnega kneza in njegove naslednike je najbolj storila ohole neizmerna sreča. L. 1421. podeduje vsa ortenburška posestva na Koroškem in na Kranjskem, med temi: Radoljico, Lož, Ribnico, Kočevje, Poljane, Goričane, ig i. dr. Ko je pri¬ dobil k svojim že itak obširnim posestvom na južnem Štajerskem in Kranjskem še ortenburška, si je priznaval pač s pravico naslov «Ban in windischen Landen». Mogočnost Celjanov najbolj pojasnjuje dejstvo, da je že l. 1427. sporočil Hermanu II. bosniški kralj Štefan II., Tvrdko Tvrdkovič, ki imenuje Celjana svojega brata in rojaka, 7 bosniško kraljestvo, če bi umrl brez potomcev. Ne smemo se čuditi, da je doletela ta čast ravno Celjana; njegov vpliv se je že precej utrdil na jugu, kar nam potrjuje sporočilo iz 1.1424., daje Friderik bival stalno v Zagrebu in dajal tam kot slavonski ban povelja in delil pravice. Mnogo hrupa je povzročilo med tedanjimi knezi povišanje Friderika II. in Ulrika II.; cesar Sigismund ju je povzdignil v kneževski stan 1.1436. in jima tudi dovolil kovati zlat in srebrn denar. Po¬ stala sta grofa neodvisna gospodarja svojih posestev; cesar ju je odvezal podložništva nasproti Habsburžanom, s katerimi sta bila sedaj enakopravna; odgovorna za svoje čine sta bila le cesarju. Umejemo lahko, da so Habsburžani zgubili vsled tega odlikovanja Celjanov mnogo vpliva na jugu; raditega jim ni hotel priznati teh pravic štajerski vojvoda Friderik V., za ka¬ terega se pa Celjani še brigali niso. Začeli so napadati kruto gradove Habsburžanov; ker je hrabri Vitovec v službi Celjanov odbijal prav srečno vse nasprotne napade, je moral Friderik konečno privoliti v to odlikovanje in je sklenil s Celjani mir in pogodbo, da se podedujejo medsebojno Habsburžani in Celjani, če izumrje kateri izmed teh dveh rodov. Bil je skrajni čas sprave, zakaj ravno v začetku 15. stoletja so nastopali Celjani kot pravi roparji. Vnemali so prepir povsod in napadali gradove, ki so jim bili na potu; ropali in plenili so, kamor so prišli s svojimi oboroženci, zlasti pa tam, kjer so našli podložnike štajerskih vojvod. Njihovo krutost in drznost dovolj označuje Vitevčev napad na grade krških grofov 1439., češ da ne morejo trpeti, da bi jim gledali tujci v sklede in tak izgovor jim je dal dovolj povoda za umor in požig. Ta doba pač najbolj priča, kake namene so imeli Celjani s svojimi posestvi in ozemljem; hoteli so biti povsod samisvoji vladarji in lastni gospodarji celih pokrajin. Posebno ni bil izbirčen v sredstvih Ulrik, samo da je le dosegel svoj namen. Nehvaležnost, zavist in poželenje ga je gnalo od grada do grada. Vse zadeve so se mu posrečile, le še ena želja bi se mu morala izpolniti, da bi zasedel kraljevski ali vsaj vojvodski prestol. Vtikal se je v vse za- pletke obmejnih velikašev dobro preračunjajoč, da si mora zagotoviti skupno ozemlje, katero bi obmejil s časom v lepo deželo ali malo državico. Te načrte so si zasnovali že Ulrikovi predniki; ta jih je le sprejel od njih in bolj odločno iz¬ vrševal; upirali so se jim najbolj kranjski plemenitaši, na Štajerskem pa Habsburžani, s katerimi je pa obračunal pravočasno. Tudi na Hrvaškem so bili Celjani že zdavna merodajen faktor! Imeli so tu mnogo posestev kakor: Krapino, Samobor, Varaždin, Čakovec, Koprivnico, Križevac, Kostanjico, Zagreb, Medvedgrad in mnogo drugih vasi in poljan. Daši so bili tukaj tako mogočni in celo bani slavonski in hrvaški, niso smeli misliti na pravo oblast, dokler je banoval v južnem delu Hrvaške Matko Talovac, ki jim je bil vreden sovrstnik in protivnik. Talovac je slutil, da hočejo Celjani biti edini bani hrvaški in kralji bosanski. Zategadelj se je vezal z vsemi nasprotniki Celjanov. Na vsak način je bila njegova banovina straža in radi lege med Bosno in ozemljem Celjanov največja ovira, da niso zasedli Celjani bosanskega kraljestva. Ko umrje. 1. 1444. Tvrdko Tvrdkovič, bi moral nastopiti po pogodbi Celjan bosansko kraljestvo, toda ban Talovac je to zabranil in naščuval plemenitaše, da so si izbrali drugega kralja. Celjani niso mogli ničesar ukreniti radi te krivice, ker niso prišli lahko do živega Bošnjakom vsled oddaljenosti. Lahko si pa mislimo, kako je vladohlepnega Celjana bolelo to preziranje in te spletkarije bana Talovca. Celjana se oddahneta, ko že leto pozneje (1445.) umre Matko Talovac. Klaič trdi v svoji zgodovini, da je bila po tem letu Hrvaška dolgo časa brez bana kralja. Kako za- more izreči Klaič to sodbo, nam ni docela jasno; na vsak način ne priznava hrvaški zgodovinar Celjanom mogoč¬ nosti, katero so imeli na Hrvaškem že za Hermana II., ki je kakor pozneje ob smrti Talovca tudi Ulrik imel docela 9 svojo bansko oblast in izvrševal vsa kraljevska opravila sam; to trditev nam podpre Smičiklas rekoč: «Da je v ruku zeta kraljeva bila podpuna banska vlast i sudačka i vojvodska, to se samo sobom razumije». Posebno v tej dobi so bili Celjani mogočnejši kakor vsi hrvaški plemenitaši, oba na¬ slednika Talovčeva in Frangepani, katerim je že leta 1424. izročil poleg Celjanov banstvo Sigismund, da bi bil sprijaznil ti dve rodbini, ki sta bili v sorodstvu po nesrečnem zakonu Friderikovem. Mnogo dejstev nam spričuje to oblast. Saj se vendar ni upal nasprotovati niti eden teh plemičev, ko se polastita Celjana po smrti Talovčevi vseh posestev in se proglasita po nasilnem nastopu edinima banoma cele Sla¬ vonije, kar pa pomeni po Smičiklasovi razlagi toliko kakor cele Hrvaške. Njuni pohlepni napadi so združili konečno te vse plemenitaše, ki so prosili Hunjada, največjega so¬ vražnika Cel janov, da je vdrl do Varaždina in celo na Štajersko in plenil blizu Slov. Bistrice, Radgone in Ptuja. Toda Vitovec je tudi tega slavnega zmagovalca Turkov prisilil, da se je umaknil na Ogrsko. Sklenil se je mir s Hunjadom, toda Celjani so obdržali banovino na Hrvaškem in širili brez skrbi bansko čast na jugu. Mnogo je pospeševala slavo Celjanov in pa mir s Hunjadom vojna s Turki. Hunjadi se je vedno boril z nekristjani in ni utegnil braniti plemičev pred mogočnim Celjanom. Na Kosovem polju so bile l. 1448. do cela poražene križarske čete; vodja Ivan Hunjadi se je le komaj rešil v deželo Jurja Brankoviča, srbskega despota, ki je bil neki v tajni zvezi s Turki in odklonil udeležbo v križarski vojski. Hunjada celo ujame na begu in ga zapre. Le z veliko odkupnino so ga rešili Ogri; v pogodbi se je moral tudi zavezati, da se spravi z zetom Brankovičevim, Ulrikom Celjskim, kateri obljubi Hunjadovcu Matiji svojo hčer Elizabeto za ženo. Ta sprava je bila za Celjana zopet voda na mlin; saj je naletel pri ogrskih plemenitaših na največ zaprek; ti so mu zadali pozneje smrtni udarec, dasi jih je sprva strahoval. 10 Največja nesreča je bila pač za Celjski rod, da so se grofje začeli vtikati tudi v ogrske zadeve. Že leta 1430. so postali ogrski baroni in so se kot taki vedno bolj zanimali za tamošnje dogodke in hoteli doseči, da bi postali politični samovladarji; razširili so med tem svoja posestva na jugu do morskih obal. Daši ni bilo pravega prijateljstva s Hunja- dovci tudi po sklenjenem miru, so bili Celjski knezi brez dvoma vladarji vsaj med Savo in Dravo. Dozdeva se nam, da so bili že spolnjeni pogoji za samostojno vladarstvo Celjanov; lahko si mislimo, da so se čutili pokneženi grofje, ki so se otresli vseh napadov mogočnih vojvod, da celo kraljev, kot samostojne gospodarje. To trditev nam najbolj spričuje celjski mestni pečat iz 1.1436. «Sigilum civitatis Ciiie». Mogočnost Celjanov je bila že taka, da so nastopali kot posredovalci miru med cesarjem in ogrskim vojvodom Sibinjaninom, ki je vdrl z veliko armado na Avstrijsko; Ulrik je sklepal ž njim mir pri Dunajskem Novem mestu 1.1446. in Friderik je dosegel naposled leto pozneje spora¬ zum Ijenje v Radgoni. Ulrik je zbral že leta 1449. na Hrvaškem dež. zbor v Križevcih in se nazival: «Mi Ulrik po božji milosti knez Celja, Ortenburga in Zagorja, ban slavonskega kraljestva«. — Po tem takem so delali Celjani v svojem ozemlju po lastnih načrtih; upirala sta se Celjana posebno Hunjadu, ki je za¬ hteval, da bi morala biti pokorna Ivanu Sekelju, kateremu je poveril gubernator ogrski banovino Dalmacije, Hrvaške in Slavonske. Ta samozavest nasproti Hunjadu ni nič kaj čudnega, saj se Celjani niso brigali niti za svojega cesarja; I. 1451. je prišlo ž njim do razpora, ker je bil Ulrik užaljen, da cesar višje ceni druge plemenitaše nego njega. Značilno je posebno, da je cesar sam prepričaval Celjane po poslancih, da je Ulriku naklonjen; obljubil mu je največje časti, da le ne dela proti državnim interesom. Vse je bilo zaman, zavezal se je s Hunjadom, da odvzame Ladislava izvaruštva cesarja Friderika, 1.1 ki je moral prositi papeža Nikolaja V. pomoči zoper puntarje. Zgodovina nam spričuje, da so se bali v srednjem veku kralji in cesarji posledic, ki so lahko nastale, če jih je izobčil papež; toda Ulrika to ni skrbelo, izgovarjal se je le, da je papež slabo poučen. Ne zmene se za svarilo, sta oblegala Ulrik Celjski in Ulrik Einzinger cesarja v Dunajskem Novem mestu in ga prisilila, daje izročil Ladislava Ulriku Celjskemu, ki ga je peljal na Dunaj in ga razglasil 1. 1452. za češkega kralja, moravskega mejnega grofa in avstrijskega vojvodo. Vse to je dosegei Ulrik, ki je na dež. zboru zastopal samo- vlastno, kot samostalen gospodar celo Hrvaško, dasi ni bilo hrvaških plemičev navzočih. Ko je cesar želel, da se Ladislav še ne poda na Dunaj, mu je Celjan odgovoril, da se ne spodobi premaganemu, da bi zapovedoval zmagalcem. S tem vmešavanjem v državne zadeve se je Ulrik uničil. Bil je zares najmogočnejši mož; vladal je nekaj časa namesto mladega kralja v Avstriji; ravno vsled tega dostojanstva mu je nastalo še več nasprotnikov; v Avstriji ga je grdo gledal Eizinger, na Češkem kraljev namestnik Podiebrad, na Ogrskem pa Ivan Sibinjanin. Vsi ti so se bali že s po- četka, da bode vladal za mladega kralja le Celjski knez, kakor se je tudi zgodilo. Celjan pa je bil nad vse zvit; zadnjima dvema velikašema se je dobrikal, da se je znebil Eizingerja, svojega tekmeca v Avstriji, ki mu je poprej najbolj pripomogel iztrgati cesarju Ladislava. Toda le leto dni je bil Ulrik prvi kraljev svetovalec; živel je razuzdano in dajal Dunajčanom mnogo slabih vzgledov, tako da so se vsi zgra¬ žali nad njim; Eizingerju se je kmalu posrečilo, da je kralj zahteval od Ulrika, da ostavi dunajski dvor. Ko jezdi iz mesta, so metali prebivalci celo kamenje za njim. Stari Friderik umrje 1. 1454.; za njim podeduje Ulrik vse premoženje; bil je najmogočnejši knez v državi, a še bolj silovit. Prizadeval si je, da si omeji v Hrvaški svoje gospodstvo. Ivan Vitovec ali «Pan Jan», je izvojeval za njega še zadnji del Hrvaške, tako da se je odsihdob podpisoval v 12 listinah kot ban kraljevine Dalmacije, Hrvaške in Slavonske in si prisvajal vse pravice na kraljevino Hrvaško. Ni čudno, da sta se zopet pisano gledala z Ivanom Sibinjaninom, s katerim so se po smrti Matijeve zaročenke razdrle vse vezi. Ulrik pa ni bil zadovoljen s temi pridobitvami, prodiral je vedno bolj proti jugu. Bosanski kralj Štefan prosi v nekem pismu mletačko občino, da mu proda grad Knin, sicer pri¬ pade celjskemu knezu, ki hoče ugrabiti vso Dalmacijo. Bosanski kralj, ki se je rad nazival «kralja vseh Hrvatov«, se je bal za svojo deželo in opažal s strahom razširjenje ozemlja Celjanov na Hrvaškem; ne želi si tako mogočnega soseda, ki mu gotovo še ni pozabil, da ga je spodrinil z bosanskega prestola. Pismo je zanimivo radi karakteristike Ulrikove; kralj toži, da ga Celjan niti ne spoštuje, očita mu nepoštenost in nedostojnost, svari Mletčana pred Ulrikom, ki bi storil ljudem več gorja ko Turek, če bi le mogel, zatrjuje mu, da bode Ulrik takoj posegel v Dalmacijo, če se polasti še Knina. Vse prizadevanje kraljevo je bilo zaman; Mletčani se niso upali upirati Celjanu, ki je postal kraljev zastopnik na Hrvaškem; iskreno so mu častitali na tem dostojanstvu, želeč prijateljskega sosedstva. Ravno v dobi, ko je moral Ulrik zapustiti Dunaj, je postal gospodar lepih južnih dežel. Ta mogočnost mu je pridobila tudi v Avstriji vedno več zaveznikov na kraljevem dvoru med plemenitaši, ki so zares dosegli, da ga je 1. 1455. zopet pozval Ladislav na Dunaj. Meščani, ki so ga kamnali pred 18 mesci, so ga zdaj sprejeli z navdušenjem. Ulrik je bil dosegel največjo slavo; a skrbeli so ga le še njegovi največji nasprotniki, Ivan Hunjadi in njegovi sinovi; črtel jih je in jih črnil pri kralju, češ da hrepenijo po kroni. Ju¬ naka Ivana zapusti v največjih stiskah, ko je prodiral Turek proti severu; pregovori Ladislava, da se vrneta z Ogrskega s svojimi četami, tako da je šel Hunjadi sam z Ivanom Kapistranom v boj. Očitalo se je večkrat Ulriku radi tega izdajstva, toda on se ni menil za druge, dasi je zares po- 13 begnil sramotno. Že v drugič se ne zmeni Celjan za boje proti Turkom, sedi raje doma in grabi gradove, dočim se drugi plemenitaši borijo hrabro za svojo vero in svoje dežele. Vsekakor vzbuja sum njegovo postopanje; že 1. 1448. je priznal njegov tast Brankovič naravnost zvezo s Turki, ko je ujel Hunjada in zahteval, da ne prekorači nikdar srbske meje. Če bi ne bil tedaj tudi Celjan zamotan v to zadevo, bi ne bil tako odločno zahteval srbski despot ugodnosti za svojega zeta Celjana. Po smrti Hunjadovi l. 1456. (po bitki pri Belgradu s Turki) — Ulrik se je te vesti zelo veselil — se je spolnila Celjanu želja zastran Ogrske; volili so ga ogrski plemeni¬ taši na drž. zboru v Futaku tudi na ogrskem za kraljevega namestnika. Ta izvolitev je razkačila sina Hunjadova Ladi¬ slava, ki je bil vodja vseh križarskih čet v Belgradu in pa Matijo. Teh dveh se je hotel znebiti Ulrik, naj si doprinese žrtve katerekoli hoče; pisal je celo tastu Brankoviču, da morata poginiti v kratkem obadva. Pismo je dobil pomo¬ toma Ladislav; ko pride Ulrik, ki se ni smel več odtegniti kot prvi velikaš križarske vojske, v Belgrad z Ladislavom, ga ubijejo 9. novembra 1456. Ogri. Z Ulrikom je padlo vse celjsko gospodstvo; ni imel potomcev, ki' bi nadaljevali njegovo delo na jugu. Hrvaška je ostala brez bana; še le sedaj so si upali nastopiti plemenitaši, ki so zahtevali, da odpravi cesar vse uredbe, katere je vpeljal Celjan. Posestva na Štajerskem in Kranjskem so dobili Habsburžani i. t. d. Kar smo navedli, nam dovolj pojasni, kako da so širili Celjani svoja posestva na jugu, zlasti med Slovenci in Hrvati. Grad za gradovi so si prisvajali na spreten način; če opa¬ zujemo naraščaj njihovega ozemlja, vidimo, da so si dobro preračunih vse pridobitve. Nakupovali so si ali skušali si pridobiti po dedščini gradove v bližini svoje zemlje. Ko so imeli že daleč okrog dovolj posestev, so si prilastili tudi ozemlje, ki je ležalo med temi in med mejo. Tako so razširili svojo last, ki niso bila v začetku 15. stoletja samo posestva, temveč že lepi okraji ali dežela. 14 V stremljenju jih ni podpirala samo njihova naravnost, občudovanja vredna vztrajnost, marljivost in brezobzirnost, koristilo jim je največ, da so jih pri razvoju pustili na miru mogočni velikaši. Te so si skušali pridobiti Celjani, šli so za nje v boj, ali pa so sklepali ž njimi sorodstvo. Ravno rod¬ binska zveza je prinesla Celjanom mnogo sreče. Že Herman I. se je oženil s Katarino, hčerko bosanskega kralja; Vilhelm, brat Hermana II., je imel za ženo Ano, hčerko Kazimirja Velikega; njuna hčerka se je omožila z Ladislavom Jage- loncem. Friderik II. si je izbral za ženo Elizabeto iz mogočnega hrvaško-dalmatinskega rodu Frangepanov, katera je prav nesrečno živela; omenimo le njeno tragično smrt in drugo ženo Friderikovo, Veroniko Deseniško. Sestra Friderikova, Barbara, ki ni bila boljše nravnosti kot on sam, je bila od 1. 1408. žena cesarja Sigismunda. Vse te vezi spričujejo, da so hoteli Celjani doseči svoj glavni smoter na jugu; uvaže- vati moramo že banstvo Slavonsko Hermana II.; pozabiti ne smemo pravic, katere so imeli Celjani v zagrebški škofiji, najmanj pa ženitve Ulrika II. s Katarino, hčerko kneza Jurja Brankoviča iz Srbije. Bosansko kraljestvo jim je bilo že sporočeno vsled vezi med obema hišama. Možitve same skoro z izključno slovanskimi rodovi nam do cela razode¬ nejo namen Celjanov. Do sedaj se še nihče ni jasno izrazil o tem stremljenju Celjanov. Nekoliko pač namigne nemški zgodovinar, pokojni profesor graškega vseučilišča, ki si je pridobil neizmerno zaslug za raziskavanje štajerske zgodovine, da se je vpletel nekako čudno nemški plemski rod Celjanov v usodo južnih Slovanov, . da navedemo doslovno to mesj:o - «ohne dafi jedoch seine nationalslavische Tedenzpolitik nur im geringsten erweislich ware.» Tega ne moremo podpisati, saj pa tudi Krones ovrže to svojo podstavo trdeč, da se ni šlo tedaj za nacijonalno tendenco. Kronesa omami kot zgodo¬ vinarja ljubezen do svojega nemškega rodu, ker pravi, da bi Celjani sploh ne bili mogli zastopati politike Slovanov, 15 ker niso zatajili do zadnjega zdihljeja svoje nemške nravi. Nemški zgodovinar, če je že tudi mnenja, da so bili Celjani nemškega pokolenja, je pozabil pri tej določitvi na toliko zgodovinskih prikazni, ki pričajo, da ne določa rodovina kneževa ali kraljeva politične smeri v dotični deželi, vsaj trajne ne, temveč po največ ljudstvo kot narod. Za to trditev imamo dovolj vzgledov na evropskih prestolih, katere zase¬ dajo do cela tuji knezi, ki pa vendar ne morejo vsiliti držav¬ ljanom pečata svojega rodu. Ravno tako si razlagamo tudi to razmerje med Celjani in njihovimi podložniki. Če bi bili Celjani srečno rešili svoja vprašanja, katera so si stavili, kakor Krones sam priznava rekoč: «es war eine rein territoriale Frage, die die Cillier im Suden der Donau zu losen sich anschickten», bi nastala pod njihovim žezlom država na jugu, v kateri bi bivali izključno Jugoslovani; kot taka bi imela tudi svojo veljavo, ne pa radi svojega vladarja, ki ni za zgodovinsko prekro- jitev razcepljenih dežel nobenega pomena, pač pa bi repre- zentirala skupina Jugoslovanov moč za bodočnost. Da to raztnotrivanje do cela razumeno, hočemo primerjati prejšnjim izvajanjem le našo ožjo domovino. Naša slavna cesarska rodovina Habsburžanov je tudi nemškega rodu; radi tega pa ne bode zabredel nobeden zgodovinar in trdil, da je tudi Avstrija nemška država; še trezni politiki si ne upajo več tega trditi. Skupina jugoslovanskih dežel, kakor so si jo namera¬ vali stvoriti Celjani, bi bila posebno radi samo slovanskega plemena, ki bi sestavil to državico, velike važnosti, najsi pa bode vladar katerihoče Celjan ali' Frangepan ali Tvrdkovič. Ves srednjeevropski razvoj dežel bi bil docela drug. Da bi se bila pa zares lahko vresničila ta sestava, nam pričuje zlasti zgodovina zadnjega Celjana, odkar so obstale njegove tesne zveze s Tvrdkovičem in pa srbskim despotom Jurjem Brankovičem. Sreča se je odtujila tudi Celjanu; mogočna stavba se ni dovršila, temveč razrušila zopet do tal. 16 Mi sedaj lahko poudarjamo, da nam je sijala pri tem stremljenju Celjandv svetlejša zvezda; žal je bila ta čarobna moč, ki se je pojavila kruto nad sosedi, le omamljujoč sen; nam, ki smo si tolikrat želeli zaščite slovanskega plemena, se zdaj dozdeva ta država le kot deveta dežela, katero si vedno slikamo z Jugoslovani vred le v neizrazitih podobah, da se tolažimo na boljšo bodočnost. Edin up, da se povrne slični položaj, se je ohranil Slovencem, ki so imeli še neko¬ liko smisla za zjedinjenje Jugoslovanov v dobi ilirizma. Toda tudi ta pojav v 19. stoletju so bile le ideje, za katere še gori vsako narodno čuteče srce. Vsi važni dogodki na jugu so zginili brez sledu in brez vspešnih posledic za Slovence. Tako se je godilo najprvo s Celjani, katere hrani slovensko ljudstvo v večnem spominu in prosljavlja njihove čine v narodnih pesmih in pripovedkah. Če bi ne bili ti mogočni plemenitaši z ljudstvom v najožji dotiki, ne hranilo bi nam slovstvo zanimih dogodkov iz te dobe kakor so n. pr. pripovedke o Ulriku in teharskih plemičih, o Frideriku in Veroniki Deseniški, o Friderikovem stolpu, in bi ne vpletalo hrabrih činov teh grofov v pripovedke bajne osebe kralja Matjaža. Maribor, mesca oktobra 1905. m Viri: 1.) Celjska kronika. Spisal Ignac Orožen. V Celi 1854. 2. ) Povjest Hrvata od najstarijih vremena i. t. d. Napisao ju Vjekoslav Klaič, Zagreb 1904. 3. ) Povjest Hrvatska. Po vrelih napisao Tade Smičiklas. U Zagrebu 1882. 4. ) Die zeitgenossischen Quellen zur Geschichte der Grafen von Cilii etc. v. Dr. F. Krones gl. Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen (1.1886.) Zlasti sem vporabil listine, ki so objavljene v raznih letnikih: «Beitrage zur Kunde steierm. Geschichts- quellen.» 17