1043
Pesmi
Igor Malahovsky
PRELUDIJ    Tudi ti si bil tam:
videl si šifre vklesane v telo;
tu bodo nekoč rastla drevesa
iz skrila in železa
in rjavela v dežju in vetru
in zime jim bodo tkale
mrtvaške prte,
kajti vsako pomlad bodo znova
pomrla
in na jesen se za kratek čas
vzdignila
iz svojih korenin;
drobne živali jih bodo preglodale
skoz in skoz,
tako da bo njihov skelet žarel
na rumenem polju
in si bodo okrnjene ptice
v njih postavljale zasilna bivališča;
ne bo nikoli petja:
vse bodo neme svoje krvi,
vse bodo neplodne svojih stopinj,
njihovi kremplji pregloboko
zasidrani v tkivih;
prišel bo včasih pes z lastnikom
na vrvici in nagobčniku strahu,
stala bosta tam vse popoldne
in preštevala drug drugega;
pes bo lakomno goltal kamne
debele in gladke
in mislil na vodo
kako je včasih tekla mimo njih;
zapustila bosta prostor in se
spočila v senci krvi;
takrat bo prišel velik dež:
spiral bo tedne in tedne,
vztrajno;
potem se bo spomnil psa in lastnika
a pozen bo,
pozen,
ker tudi tadva bosta
odtekla------------
1044
Igor Malahovsky
MEDPESEM    Pes se je spomnil svojih kamnov
v trebuhu:
izbljuval jih je in
jih dolgo časa obračal s tacami
in gobcem,
s pogledi pa jim je nagrizel površino;
strigel je z ušesi
in v njih slišal kačjega pastirja;
čez visoko travo se mu je počasi                     bližal lastnik:
z bičem in nagobčnikom v rokah;
ampak bil je tako zaverovan
v svojo gotovost,
da je pozabil na žvižg;
oponašale so ga nočne živali
iz duplin dneva,
in v roženih prebavilih premlevale
njegova besedičenja,
pod perutnicami pa kovale
tihe, preračunane udarce;
sedaj si v naših skalah,
v naših travah,
tvoj pes se je potuhnil sam vase,
ti pa še vedno nič ne vidiš;
nož za pasom te bo zdramil,
ko bo udaril ob skalo,
zacingljal bo
kot črepinje tvojega oklepa;
takrat se boš zdrznil
ampak misli se ti bodo zapletle med
noge kot ovijalke in trnje
in padel boš po tleh;
ko boš spet hotel vstati
boš na hrbtu čutil težko plahutajoče
žival zakrinkano s soncem,
ki ti bo oslepila zenici;
tvoj pes pa bo še vedno tam,
sedaj sestradan od čakanja na nikogar
se bo počasi obrnil
in dalje molčal svoje dihanje------------
MEDPESEM    črne neznatne živali plodijo svoje sence: ležejo slamnata jajca iz hladetine in apnenca, v kromosomih imajo zalepljene vsaka svojo struno bivanja; vedo,
da ne bodo nikoli zrastle iz meja svoje sluzaste sedanjosti, se prebile z lastnimi kljuni v suh vsakdan; vedo le za kljune samic, za njihove tihe kremplje, za zid pred seboj; samice jih ne morejo trpeti med lastnimi koraki, veselijo se noči, mislijo na zid,
veselijo se pridušenih treskov lupin; z obledelimi pogledi bodo počasi sledile mlačnemu utripanju polosebkov, ko bo vsak gib pomenil ustnico bolečine, tresljaj glasilk cefranje besed v prvine svojega nastajanja.
1045
Pesmi
1046
Igor Malahovsky
MEDPESEM    Prah krvi v njihovih pogledih jih bo izdal; zato bežijo,
med skalovje in drevesa osamljenosti, kjer jih ne bo nihče iskal, tako mislijo — samo včasih v grafitno sivi mreni tišine, se bo sprožila glasilka, nihaj teme
in se zaiskrila v mrzlem ognju a bodo jo čutili, čutili bolj boleče kot si sedaj mislijo; zato se bodo ranili na lastnih premišljevanjih in tiho krvaveli in še tišje ubijali okoli sebe kot ranjena žival, ki čuti samo še svoj gobec, strah,
ko ne more vec oblikovati z občutljivim jezikom svojega imena; zato bežijo a nikoli ne vedo, če se dovolj umaknejo samemu sebi------------
NOKTURNO    Ti si se dobro zavedal, da ne boš nikoli prišel; zadet in zaboden z ledenim peskom; tvoj črn predor, ki ga vsak dan votliš z akustiko stopicanj, ki ti greje kosti in te drži v strogih mejah svojih lokov teme; ti vztrajaš,
da se konci prstov svetlikajo od mlečnih tipanj; cvetje sline in pomagavke ti bodo vedno sledili,
1047                                                                                                                                     Pesmi
zažgana rjavkasta žival nad tabo
bo poskrbela za vsakdanjega mladiča,
kosali se bodo med sabo
v igranju na megleno travo
in si kradli dneve pred seboj;
samotno je postalo, samotno,
izjeden od čakanj
se boš spravil na streho noči
in s kladivi tankih krikov
razbijal posamezne strešnike svitanja,
da te bo slišati daleč naokoli;
drugega dne te bodo našli:
visel boš čez napušč
vatno bel in mehek
kot ila,
v rokah boš imel kose sonca
iz lin in špranj
in čez bo pajčevina mraza
otrdela v brezoblično
težo-------
PLAGIAT    Ogledalni človek se zaleti v svoje čelo: s slepimi prsti
pobira črepinje svojega obraza, čuti besede,
kako mu polzijo po jeziku pa jih ne zna izgovoriti; tiplje svoje telo a se dotakne le bolečine: nekje v sredini
— kjer je še nedotaknjeno — začuti noč, prvo kal črnine mastno in zadihano v žilah, brez dragih luči in napisov, kar tako; prijemlje, prijemlje,
v drgetu kratkih premišljevanj in več ne spusti------------