Olika v olikanem jeziku.::;) Sedanja ali moderna pedagogika veleva učitelju, ravnati se po duhu časa; da učitelj to svojo nalogo naj bolje spolnuje tako, da v šoli in s tem sploh med narodom širi omiko in oliko in sicer po naj bolj naravni poti — v d o m a č e m j e z i k u in sicer voglajenem domačem jeziku. Star učitelj djal je nekdaj mlajšemu: nPrijatelj, preden bodeš učil v šoli, uči doma, — koga? samega sebe!" — To je zlato ravnilo, po kterera naj bi se mi vsi ravnali. Rekel sem, da mora podučevati se v *) Po nJezičniku" soetavil in pri ueit. veoeru govoril A. P. oglajenem jeziku; ako pa hoče kdo oglajeno podučevati, ni dovolj, da sam dobro razume stvar, o kteri govori, tudi ni dovolj, da ve način podučevanja ali metodo, — on mora imeti pred vsem drugim tudi d a r j ezika, t. j. da govori tako. da ga učenci lahko razumevajo in ob enein tudi v govoru posnemajo. Ako pa hoče učitelj svoj materni jezik prav oglajcno govoriti, mora se tega pravilno učiti. Uči pa se kdo le takrat, kedar ima do kake reči veselje. Veselje in ljubezen do jezika pa pride le po tein, če se ga kdo pri korenini začenja učiti. Korenina ali podlaga vsakemu jeziku pa je to, da poznamo slovstvo ali zgodovino kakega jezika. Kakor iz korenine priraste deblo, in to se razraste v veje in vejice z mnogim in raznim perjem, tako so vsi jeziki prirastli iz enega pervotnega in se razrastli po tem ranogotero, kakor veje iti vejice na drevesu. Napuha duh je učinil in učinja vse hudo na svetu — tako je bil tudi napuha dub vzrok, da je Gospod ljudeni zmedel govorico. Pervi jezik razdelil se je v mnoge jczike, in po jezikib so se razdelili narodi ter razposelili po svetu. Učenjaki devajo vse jezike, kar se jih na svetu govorf, v tri rede. Pervi red ima v sebi jezike enozložne, drugi prilepne, tretji pregibne. Prilepni jeziki so tisti, pri kterih se razne oblike zaznamnjajo z raznimi nastavki in pridevki ali prilepki. Pregibni pa so tisti, kjer se jezikove oblike delajo s skloni in s spregami. Vsaki red se ve da ima zopet mnogo razredov. Slovani — Slovenci ¦— sklanjamo in spregamo, tedaj je naš jezik iz tretjega reda. Naš red pa šteje še osem razredov. Starogerški, latinski in celtiški so sedaj le knjižni jeziki; gerraanskemu ali nemškemu na čelu je nekdanji gotiški; slovanski jeziki pa so naj bližje litavskemu in sanskritskemu. ,,Sanskrit" je stari sveti jezik — popolnoma jezik. Slovani nimamo občnega jezika, zato ker smo že od davnih davnih časov razdeljeni v več rodov. Slovani ali Sloveni smo Slovenci in Slovaci, Rusi in Rusini, Serbi in Sarbi, Poljaki in Bulgari, čehi in Hervatje. Vseh Slovanov ali narodna zadruga slovanska je naj bolj velikanska na vsem svetu. Nas je kot listja in trave. Torej pesnik poje, da Slovanom solnce nikdar ne zajde. Zahaja nam pač in sicer vedno, toda ne zajde nam nikdar. Kedar nam tu zahaja, vzhaja bratoni našim unstran morja. Pervi književni jezik slovanski je tisti, v kterem sta v 9. veku učila in pisala sv. Ciril in Metod, v kterein so pisali in govorili nju učenci in nasledniki, v kterem so pisane naj starje cerkvene knjige slovanske, in to je staroslovenščina, in ravno naš slovenski jezik je iz te stare korenike. Pervo in pravo slovstvo so Slovani dobili po kerščanstvu. Slovenec pravi: ,,Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo". Z Bogom se je začelo naše slovstvo, naš književni jezik. To se je začenjalo v devetem stoletji, in deveto stoletje je bilo tedaj slovansko, Bog daj, da bi bilo tudi devetnajsto stoletje na literarnem polji slovansko! (Konec prih.)