Janja Žagar P O K R I V A L A HEADWEAR Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja The Collection of the Slovene Ethnographic Museum Ljubljana 2015 VSEBINA CONTENTS Uvod Preface POKRIVANJE: od splošnega k skupnemu in posamičnemu (in nazaj) HEADWEAR: from the general to the common and individual (and back) GLAVNE SKUPINE POKRIVAL MAIN GROUPS OF HEADWEAR Peče in rute Headscarves Avbe Bonnets Male avbe z mehkim oglavjem Little bonnets with a soft crown Zavijače Zavijače Pintli Pintli Jalbe Jalbe Javbe Javbe Poclji Poclji Neci Neci Jugle, puntki in zaglavci Jugle, puntki and zaglavci Koroške avbe Carinthian bonnets Avbe z vrhom Topped bonnets Kožuhovinaste avbe Fur bonnets Avbam podobna pokrivala Headwear similar to bonnets Čepice / kape Caps Kape iz kožuhovine in krzna Fur caps Kape iz bukove gobe Touchwood caps Kape iz polsti in sukna Felt and cloth caps Kape iz drugih materialov Caps made of other materials Klobuki Hats Moški klobuki Men’s hats Klobuki iz polsti Felt hats Klobuki iz slame Straw hats Klobuki iz drugih materialov Hats made of other materials Ženski klobuki Women’s hats O izdelovalcih in izdelovanju About hatters and hatmaking Namesto pokrivala – naglavni okras Instead of headwear – head dresses O virih in nekaterih njihovih pasteh On sources and some of the traps they present O historiatu in sestavi obravnavane zbirke On the history and composition of the headwear collection Literatura Literature KATALOG CATALOGUE Uvodna pripomba Introductory note Avbe Bonnets Čepice / kape Caps Klobuki Hats Naglavni okras Head dresses Indeksi Indexes Po oblikovno – funkcionalnem merilu By design and functional criteria Po osnovnih oblikah in osnovnih materialih By basic forms and materials Po provenienci By provenance UVOD Predstavitev pokrival in naglavnega okrasja iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) je osma v vrsti objav zbirk SEM. To ji narekuje temeljno zasnovo, ki pa je prilagojena posebnostim gradiva in njegovega obsega. V vseh časovnih, geografskih in družbenih danostih so oblačila in dodatki, ki dopolnjujejo človekov oblačilni videz, obsežna in raznovrstna skupina predmetov. Njihov pomen ni omejen le na osnovno funkcijo – varovanje človeškega telesa, pač pa tudi krašenje, označevanje, opozarjanje, poudarjanje. Dodatki, ki jih nosimo na glavi, imajo ključno vlogo v nebesednih družbenih stikih. Pri tem s takšno ali drugačno obliko zadovoljujejo splošno potrebo po približevanju (pripadanju) ali razmejevanju (ločevanju). Poznavanje pokrival in naglavnega okrasja je zato pomemben korak k razumevanju vrednostnih norm in družbenih razmerij. Vendar je pri tem poznavanje zunanje oblike premalo, saj ta sama na sebi sporoča malo; lahko je celo zavajajoča. Šele povezanost z drugovrstnimi viri pomaga pojasniti, kako je vsakič oblika sodoločena s pomeni, ki so ji pripisani. To pa je tudi cilj našega dela: predstaviti oblike in razložiti njihova določila, sovisnosti in pomene. Nikakor ne želimo glorificirati oblik, čeprav jim je odmerjeno veliko pozornosti in prostora, čeprav so všečne očem in morda ustrezajo nekaterim našim predstavam. Namesto tega izrabljamo moč njihovih pojavnih oblik, s katero bogatimo védenje o razmerjih med splošnim, skupnim in posamičnim. S tako pridobljenim razumevanjem skušamo nato ovrednotiti tudi muzejsko zbirko. Zavoljo pomanjkljivih in pogojno dokumentarnih virov za nekatere časovne, krajevne ali družbene danosti je védenje o celoti neizbežno fragmentarno, neuravnoteženo in mestoma shematično. Celovitemu védenju še bolj škodi omejeno naravnana strokovna pozornost in z njo povezana raziskovalna vprašanja. Nevarnosti izkrivljanja zaradi preozko ali enostransko postavljenih raziskovalnih meja in ciljev se je zelo dobro zavedal slovenski etnolog Angelos Baš: “Neredka tuja (tudi domača, op.) dela, ki obravnavajo malone samo oblačilni videz, se pravi oblačilni videz brez upoštevanja njegovih nerazdružnih povezav z gospodarskimi, družbenimi, političnimi in kulturnimi razmerami, so preozko zasnovana in zato povejo premalo. Šele upoštevanje navedenih povezav oblačilnega videza daje raziskavam potrebne razsežnosti.” (Baš 1987: 7) In še: “Če se je slovenska etnologija lotevala raziskav o t. i. ljudski ali, natančneje, kmečki oblačilni kulturi, ne o celotni oblačilni kulturi na tem in tem ozemlju in v tem in tem obdobju, njena preučevanja niso mogla obseči kaj več kakor le del ustrezne kulturne prvine, torej ne te prvine v celoti...Kajti kulture ‘ni mogoče omejiti v vsakokrat ugotovljiva kulturna obzorja posameznih skupin, plasti, razredov’.” (n. d.: 8). Takšne raziskave so zato do neke mere nekritično utrjevale splošne družbene predstave o tem, kaj je narodno blago in kakšne so njegove avtentične oblike in pomeni, namesto da bi jih relativizirale. Na ta način se je utrdilo kar nekaj “splošno znanih”, vendar zmotnih predstav (na primer o “slovenski” in “gorenjski” avbi, o “gorenjskem”, “štajerskem”, “belokranjskem”... klobuku, peči in podobno). Seveda pa se podobni primeri stilizacij kulturnih elementov niso dogajali le pri nas (prim.: Schindler 1984; Zischka 2000; Ley 2000). * * * Uvodna študija tako obravnava/razkriva naloge/funkcije oblačenja oz. potrebe, ki jim ljudje skušamo zadostiti z izbiro in uporabo natančno določenih oblik. Podrobnejšo pozornost usmerja v razvojni vidik pokrivanja in krašenja glav. Čeprav viri ne omogočajo vedno natančne primerjave med družbenimi plastmi, se jim študija vsaj načeloma ne odreka. Funkcije pokrival in naglavnega okrasja preverja tudi v razmerah globalne porabniške družbe – skoz pogled na nove načine izbiranja ob drugačni tržni ponudbi in novih zgledih. Predstavlja skupine virov, ki so v posamičnih razvojnih obdobjih pomembni za obravnavano temo in opozarja na nekatere nevarnosti pri njihovi interpretaciji. Poglavja so posvečena glavnim skupinam pokrival: pečam in rutam, avbam, čepicam oziroma kapam, klobukom, naglavnemu okrasju. Pri tem so poglavja grajena tako, da splošnim opredelitvam sledi širši zgodovinski in geografski okvir, nato pa je obravnava postavljena v slovenski prostor. Pri obravnavi so bili uporabljeni strokovna literatura, pisni in slikovni viri. Vedenje se sproti dopolnjuje s sklicevanjem na predmete iz kataloškega dela ali drugih muzejskih zbirk. Obravnava se na drugi strani odpoveduje natančnejšemu raziskovanju pokrival, ki označujejo poklicne, društvene in interesne skupine, čeprav se jih dotika tudi z vidika takšnih označevalnih pomenov. Prehod k predstavitvi predmetnega gradiva je poglavje o historiatu in sestavi muzejske zbirke pokrival in naglavnega okrasja. Uvodni študiji sledi katalog predmetov s podatkovnimi in slikovnimi enotami in indeksi, kjer so predmeti iz predstavljene zbirke kategorizirani po oblikovnofunkcionalnih merilih, po materialih (in osnovnih oblikah) in po krajevnem merilu (kraju izdelave ali uporabe). Zbirka pokrival in naglavnega okrasja SEM vsebuje prek 1600 kosov. Je vsebinsko in funkcionalno zaokrožena celota, vendar je za uveljavljeno obliko predstavitve zbirk v Knjižnici SEM preobsežna. Zato ta publikacija v kataloškem delu sistematično predstavlja le približno polovico zbirke, odpoveduje pa se predstavitvi dveh, številčno najobsežnejših skupin pokrival – peč in rut), čeprav sta zaradi celovitejše obravnave vsebinsko uvrščeni v uvodno študijo in za nazornejš opodobo ponazorjeni z izbranimi primeri. POKRIVANJE: OD SPLOŠNEGA K SKUPNEMU IN POSAMIČNEMU (IN NAZAJ) V različnih časovnih, geografskih in družbenih danostih so oblačila in dodatki, ki sooblikujejo oblačilni videz posameznika, obsežna in raznovrstna skupina predmetov; njihov pomen daleč presega funkcionalnost. Če razumemo oblačenje kot ravnanje, na katero vplivajo številni splošno kulturni, gospodarski, družbeni, politični dejavniki, potem je oblačilni videz posameznika rezultat njegovih izbir. Izbira je na eni strani stvar porabe, na drugi pa oblika družbene komunikacije. Prav zato je izredno pomembna znakovna vloga oblačil in dodatkov, ki omogoča razpoznavanje, razvrščanje in razmejevanje posameznikov v danih družbenih okvirih. Oblačilni videz posameznika zato lahko razumemo kot nekakšno javno signaliziranje položaja v družbi in večplastnih identitet. Eni najopaznejših in tudi najzgovornejših dodatkov1 so tisti, ki jih nosimo na glavi (pokrivala, naglavni okras, dodatki za pričeske in dodatki za obraz), saj je glava najprominentnejši del telesa, zato je nadvse primerna za sporočanje okolici. Z njihovo uporabo ljudje zadoščamo potrebi po zaščiti, potrebi po pripadnosti in obenem po vidnem izražanju teh pripadnosti, potrebi po individualnem ločevanju oz. razmejevanju od drugih. Naglavni okras potrebe po zaščiti seveda ne zadovoljuje; že v osnovi zadošča predvsem krašenju, to pa je vedno podrejeno označevalnim zahtevam in merilom. Pokrivalo v osnovi ščiti nosilca pred klimatskimi vplivi (mrazom, vetrom, mokroto, vročino in sončnimi žarki), umazanijo in poškodbami pri padcih, udarcih in podobno. V splošnem to velja za vsa in različna kulturna okolja, vendar vsaka kultura to nalogo uresniči po svoje. V širših kulturnih okvirih se razvijejo njim lastne temeljne interpretacije, vrednosti in normiranja človeškega telesa. To pomeni, da kultura modelira splošne norme o tem, kaj je “primerno” telo in katera njegova naravna stanja so “primerna”, kakšna so “primerna” občutja sramu, pa tudi norme osebne, zakonske, družinske... intime; iz tega izvirajo splošni vzorci ravnanja, povezani s telesom in oblačili: pokrivanje – odkrivanje, prikrivanje – poudarjanje itn. (prim. Baš 1987: 296 sl.). Na tem mestu se je smiselno dotakniti pojma mode, saj je kot “univerzalno kulturno oblikovalno načelo, ki lahko zajema in preoblikuje ne le vse človekovo telo, temveč tudi vse njegove izrazne načine” (König 1971), najneposredneje povezana tudi z oblačilnim videzom. Z modo kot fenomenom se je ukvarjala cela vrsta raziskovalcev. Prispevek ne ponuja pregleda njihovih ugotovitev.2 Kljub temu pa velja poudariti tiste elemente, ki določajo človekovo ravnanje. Moda je produkt socialnih zahtev družbe, deluje pa na vsakega posameznika posebej; ustvarja vzorce posnemanja, ki jim posamezniki sledijo na različne načine, s tem pa razkriva njihovo pripadnost eni in nepripadnost drugim družbenim skupinam. Moda torej nudi socialno oporo: v enotnem ravnanju združuje težnjo po socialnem izenačenju in težnjo po individualnem razločevanju in spremembi (Simmel 1905). Moda oblikuje periodične spremembe in sili k ravnanju v okviru vsakokratne mode (Steinmetz 1931, König 1971). Z demonstrativno porabo modnih oblik posameznik sporoča okolici svoje bogastvo in ugled, torej položaj v družbi. Čim bolj si neka skupina v družbi prizadeva za družbeno priznanje, tem bolj v ta namen izrablja modo (König 1971). Modo lahko razumemo tudi kot nabor kodov (družbi poznanih znakov), s katerimi posameznik sporoča te ali one vidike svojih pripadnosti in s tem ustvarja socialno interakcijo (McCracken 1990). Seveda pa jo je mogoče opazovati tudi kot del porabništva in načina življenja. Ker porabniška družba sloni na množičnih proizvodih, išče modna industrija vedno nove zvijače, s katerimi množične proizvode umetno diferencira – s tem naj bi zadovoljevala naraščajočo slojevitost individualnih okusov. Pri tem je izbira posameznika pravzaprav le izbira po meniju, oblikovanem v modni industriji; gre za iluzijo velikih možnosti izbire (Miles 1998). Pokrivalo – stilizirana oznaka človeških pripadnosti. (Iz: Tomaž Lavrič: Diareja. 1988 – 2002. Ljubljana 2002, str. 15.) Headwear – a stylised sign of human affiliations. (From: Tomaž Lavrič: Diareja. 1988 – 2002. Ljubljana 2002, p. 15.) Moda je torej neizbežna posledica socialne in ekonomske organizacije sveta. Moda konstituira in sporoča posameznikov položaj na družbeni lestvici. Je lahko vir, iz katerega socialne skupine vzdržujejo svoj položaj, lahko pa izrabi nekonvencionalne oblike, da izrazi nasprotovanje vladajočemu redu. Status je podpovršinski motiv za modo v kapitalističnih družbah. Enako so uporabljene oznake blagovnih znamk (Barnard 1996). Kulturno oblikovane splošne norme so imaginarne silnice; stvarne, vidne postanejo v konkretnejših oblikah, ki ustrezajo vsakokratni družbeni strukturi in razmerjem. Na tem mestu dobijo splošne potrebe in norme svojo označevalno nalogo skozi pojavne oblike; normirata se odnos do “lepega” in razmerje med “potrebnim” in “nepotrebnim”. V primeru pokrival to pomeni, da nosilci z rabo določenih pokrival in naglavnega okrasja izražajo svojo pripadnost tej ali oni družbeni skupini, skladno z okoliščinami uporabe. Iz oblike je pogojno mogoče razbrati nosilčev spol, starost, zakonski stan; družbeni izvir, premoženjsko stanje, lokalni izvir ali pripadnost; namembnost in specifične okoliščine. Oblika pokrivala lahko priča še o poklicni in interesni pripadnosti nosilca; o etničnem, narodnem oz. nacionalnem izviru ali pripadnosti; o politični, verski pripadnosti itn. Pokrivala – stilizirana oznaka človeških pripadnosti. (Iz: Tomaž Lavrič: Diareja. 1988 – 2002. Ljubljana 2002, str. 16–17.) Headwear – a stylised sign of human affiliations. (From: Tomaž Lavrič: Diareja. 1988 – 2002. Ljubljana 2002, pps. 16–17.) Zavestno odločitev o rabi tega ali onega pokrivala, ki posameznika v očeh okolice uvrsti v izbrano družbeno skupino, usmerja želja po uživanju celotnega obsega družbenega ugleda in moči, ki ga ima družbena skupina v stereotipnih predstavah ljudi. Zato je povsem primerno vprašanje: ali gre za realnost ali za željo po (novi, drugačni) realnosti? (Ley 2000). Najmanj dvoumen odgovor ponujajo stanovsko razplastene družbe, v katerih zunanje razmejevanje med ljudmi urejajo tako imenovani oblačilni redi in kjer se posameznik rodi z definirano družbeno vlogo, statusni položaj pa se lahko giblje le v okvirih izvirnega stanu. Stanovski oblačilni videz, ki ga je usmerjala stanovska moda, je jasno razpoznaven, saj ga dopolnjujejo njemu lastni kroji, materiali, barve in okraski. Pravica, prestiž, mik, pa tudi dolžnost, prisila in breme. Nobenih nejasnosti v odgovoru na postavljeno vprašanje tudi ni pri dogovorjenih uniformiranih oblikah, ki nespodbitno pričajo o poklicnih hierarhičnih stopnjah (vojska, policija, milica, sodstvo, zdravstvo, duhovništvo, redovniške skupnosti itn.). V to skupino sodijo tudi protokolarna oblačila. Neprimerno bolj ambivalentni odgovori so značilni za družbe, katerih notranja razslojenost temelji na pridobljenih elementih družbenega ugleda in moči in zato načelno omogočajo gospodarsko in družbeno napredovanje vsakomur. Oblačilni videz je namreč zelo rodovitno polje “želene” realnosti, na katerem nosilec z doslednim igranjem določene vloge lahko izsili novo realnost. To pomeni, da okolica razpozna in prizna igrano vlogo za realno. Prisilno uporabljene negativni označevalci določenih skupin (npr. rumeni koničasti klobuki za Jude, progaste kape internirancev, “oslovske čepice” za kaznovane šolarje, prisilna gologlavost ujetnikov, sužnjev) imajo enak učinek, le da je igra obrnjena (Schindler 1984: 31–39, Ley 2000: 69 sl., Baš 1987: 296 sl.). Sprevod narodnih noš v Ljubljani, 1908. (Fototeka SEM). Procession of national costumes in Ljubljana, 1908. (SEM Picture Library) Učinek “želene realnosti” je mogoče opazovati tudi pri nekaterih drugih pojavih. Zgled zanje so npr. v različnih historičnih razmerah ženske z moškimi pokrivali (trirogeljniki, cilindri, melone, polsteni klobuki z vščipom) (Ley 2000: 52 sl.). V družbenih okoljih 20. stoletja, posebej druge polovice, so v rabi drugačne zvijače za “želeno realnost”. Ponujajo številne življenjske poti oziroma življenjske modele, izbrane v tako imenovanem “kulturnem hladnem bifeju” (Dias et al. 2002). Gre za nekatere družbene vrednote (na primer čistočo in skoznjo “zagotovilo” urejenosti, korektnosti, zanesljivosti; športnega duha in modernosti in skoz oboje zdravja, mladosti, vitalnosti, uspešnosti, premožnosti...), “zavite” v okolici spoznavne stereotipne oblike. Z njihovo “uporabo” nosilec javno oznanja, katerega od mogočih življenjskih modelov je izbral za svojega; s tem poudarja nekatere osebnostne lastnosti, vrednote, ugled in okus, ki so “standardne” sestavine izbranega življenjskega modela, kot realne. Za to je primerna izraba oblačilnih znamk, oblikovalcev, izdelovalcev, ki jih družba in moda povezujeta z določenim življenjskim in oblačilnim slogom, pa tudi standardom, ki le-tega omogoča. Moda je postavljena “v službo” v civilizacijskem procesu odkriti volji, potrebi in zahtevi po individualni izbiri in zato oblikuje vzporedne modne stile. Druga stran sodobne realnosti pa je večje število različnih, bolj ali manj enakovrednih pripadnosti, ki jih ponotranjamo. Pri tem ni “aktivna” v smislu, da potrebuje zunanji izraz, le ena, navadno tudi ni ena prevladujoča nad vsemi drugimi. Rečeno drugače: različne okoliščine aktivirajo potrebo po izražanju različnih pripadnosti. Govorimo torej o večplastnosti, pa tudi prehodnosti, pogojenosti in s tem spremenljivosti identitet (Južnič 1993; Nastran Ule 2000). Morda je to eden od vzrokov za močnejšo potrebo po individualnem odmiku in razmejevanju od družbeno standardiziranih modelov. Ta lahko najde svoj izraz v prestižnem učinku ekstravagantnih, ekskluzivnih, unikatnih, oblikovalskih oznak, oblik in izdelav, maloserijskih izdelkov z unikatno dodelavo, pa tudi v dodelavah konfekcije za lastne potrebe. Tudi tu je vprašanje o realnosti ali želji po realnosti povsem ustrezno. Je lahko realnost, individualno drugačna in torej povsem svojevrstna, sploh stvarnost ali je le iluzija, ki jo skoz svoje subjektivno doživljanje in življenjsko pot na neki način živi vsak? Ker je oblačilni videz kulturno in družbeno “privzgojeni” del vsakega od nas, določa tudi našo izbiro. In sicer tako, da se skladno z njim odzovemo na vsakovrstne okoliščine in spremembe. Okolica individualne drugačnosti ne more razpoznati in zatorej tudi ne vrednotiti. Zato tudi posameznika komaj lahko dojema drugače kot predstavnika te ali one skupinske kategorije. Iz tega izvira večina stereotipov in na njih temelječih predsodkov. Življenje “druge realnosti” je nesporno povsod tam, kjer so stereotipne oblike pokrival in naglavnega okrasja uporabljene kot stilizirana simbolna osnova gledaliških, maškaradnih, pa tudi nacionalnih in folklornih kostumov (prim. Schindler 1984: 39). Po načelu: kar imaš na sebi, to si. Z vidika pokrival še natančneje: kar imaš na glavi, to si. Simbolna raba razpoznavnih stilizacij je pogosta sestavina številnih slikovnih virov; v tem kontekstu jih je treba tudi opazovati, saj se sicer lahko zmotno tolmačijo kot dokument. * * * Splošne kulturne norme, izražene v družbenih pravilih, ščitijo in obnavljajo obstoječa družbena razmerja. Vlogo obnavljanja družbenih razmerij imajo tudi šege in navade.3 Pravilo odkrivanja glav je bilo v krščanskem svetu utemeljeno z zahtevo, da morajo moški opravljati molitev gologlavi. Starokrščansko zahtevo, ki jo je utemeljil sv. Pavel. v 1. pismu Korinčanom, je nato Cerkev razširila v pravilo odkrivanja pred duhovniki (Baš 1987: 178 sl.; 1992: 196). Snemanje pokrivala v znak pokorščine do posvetne gospode se pred 18. stoletjem ni splošno uveljavila. Na Slovenskem naj bi bilo v 17. stoletju – kot sporoča Valvasor (1689) – uveljavljeno odkrivanje pred duhovniki, proti sredi 18. stoletja pa se je pojavila s strani Cerkve tudi zahteva po odkrivanju pred Križanim zunaj cerkve (Baš 1992: 198). Odkrivanje glave kot oblika pozdravljanja je sporočeno v 17. stoletju, vendar le med fevdalci. Šega odkrivanja v pozdrav (in dolžno spoštovanje) vsem, ki so na višjem družbenem položaju, je bila splošno sprejeta v 18. stoletju (Baš 1987: 179; 1992: 198; Klein 1950: 183–187). V 19. in 20. stoletju se je ohranjala še vedno kot izraz spoštljivosti do uglednežev, vse dosledneje pa kot izraz uglajenega meščanskega vedenja; njegov sestavni del je bil tudi odkrivanje pred znanci, ki so bili na enakovrednem ali nižjem družbenem položaju (Baš 1987: 178 sl.). Meščanski bonton 20. stoletja, ki so si ga prizadevali posnemati tudi v drugih družbenih plasteh, je obrazce ravnanja v zvezi s pokrivali in pozdravljanjem razvil do potankosti; predvidel je namreč množico okoliščin, v katerih je veščina “prave mere” več kot zgolj dostojnost; je tudi znamenje poznavanja prave uglajenosti in estetskega okusa, s katerima se izražata družbeni izvir in pripadnost odličnejšim družbenim krogom. Med kmeti se je šega snemanja pokrival v največji meri ohranjala kot izražanje spoštovanja cerkveni in posvetni gospodi. Do srede 20. stoletja se je kazala v bolj ali manj doslednem odkrivanju glave v cerkvi ali ko so šli mimo Križanega, ob srečanju z duhovnikom in učiteljem, v stiku z mestnim uglednežem, celo mestnim uradnikom. Medsebojno odkrivanje klobukov med kmeti se ni nikoli uveljavilo, z nekaterimi izjemami (če je šlo, na primer, za obiske pri uglednejših, premožnejših sovaščanih, h katerim jih je pripeljala večja prošnja). Kmetje so si odkrivali glave tudi pri jedi, po ohranjenih fotografijah sodeč pa zelo pogosto tudi ob fotografiranju. Enaka pravila odkrivanja glav kakor za odrasle moške so načeloma veljala tudi za kmečke fantiče (Baš 1987: 178, 1992: 196; Makarovič M. 1986: 9; 1997: 28; 1999b: 53; 2000: 93). Družina ljubljanskega prokurista, 1915. (Fototeka SEM). The family of a Ljubljana prokurist, 1915. (SEM Picture Library) Kot protipol pravilom o odkrivanju moških glav so se v istih kulturnih razmerah oblikovale zahteve po pokrivanju ženskih glav. Utemeljitev Cerkve, da imajo (poročene) žene pri molitvi pokrito glavo, je seveda tako moč razumeti kakor druge vrste pokornosti – ne le religiozne, saj bi v tem primeru veljalo isto pravilo kakor za moške. Šlo je za pokornost možu, ki jo je krščanska vera vtkala v svoj religijski konstrukt odnosov med ljudmi. Zahteva po pokrivanju glave se je razširila na vse druge okoliščine, razen ozkega družinskega kroga. Zdi se, da celo okvir ožje ali širše družine ni bil vedno dovolj ozek za povsem odkrito glavo: zakonsko “intimo”, ki pomeni dovoljeno gologlavost le pred zakonskim možem, je moč razumeti tudi kot izraz družbenega konsenza o popolni oblasti moža nad ženo v vseh okoliščinah (Baš 1987: 180 sl.). Tako lahko razumemo ženska večplastna pokrivala, sestavljena iz samostojnih pokrival, nošenih drug vrh drugega, kot mejo med osebno, zakonsko, družinsko intimo in širšimi skupnostmi. Zagotovo pa gre v razmerju med posameznikom in širšim družbenim okoljem tudi za izraz prestiža. Pravilo pokrivanja ženskih glav je postopoma prešlo na področje spodobnosti oz. bontona kot obrazca primernega videza in vedenja. Najprej se je to zgodilo v plemiških in meščanskih krogih, kjer je uporaba modnih lasulj v družabnih okoliščinah baroka in rokokoja bila nekakšna vmesna oblika. Plemkinjam in meščankam je 19. stoletje “odkrilo” glave v zaprtih prostorih, pa čeprav je šlo za družabne priložnosti; prestiž in odličnost pokrival in baročnih in rokokojskih lasulj so prevzele natančno in umetelno oblikovane pričeske, dopolnjene z lasnimi vložki in umetnimi kodri in lasnim okrasjem – nakitom, umetnim cvetjem itn. Še vedno pa je veljalo pravilo pokrivanja zunaj doma, tudi na obiskih, v gledališčih, kavarnah (Baš 1987: 149 sl.), pri čemer so pravila spodobnosti veljala tudi za neporočena dekleta. Vsebinski premik od religiozne zahteve k obrazcu spodobnosti se je med kmečkimi in delavskimi plastmi dogajal šele po sredi 19. stoletja. Dotedanje znakovno razločevanje med dekleti in poročenimi ženami je bilo v tem družbenem okolju dosledno, precej manj pa v času, ko se je njihov oblačilni videz začel spreminjati po vzoru mestne mode. Tako so bila proti koncu 19. stoletja in v 20. stoletju kmečka in delavska dekleta sicer pogosto razoglava, vendar pa pokrivanje z ruto ob pražnjem oblačilu ni bilo več nikakršno sporočilo o zakonskem stanu nosilke. Tudi dekleta so se namreč za nekatere priložnosti pokrile s pisano ruto. Pač pa je bilo takrat močno družbeno razločevalno razmerje med ruto in ženskim klobukom. V družbeno pestrem mestnem okolju 20. stoletja je bilo tovrstno razpoznavanje s strani manj premožnih seveda nezaželeno. Zato so bile revnejše mestne prebivalke med svetovnima vojnama ob vsakdanjih priložnostih raje gologlave kakor da bi nosile ruto (klobuk v vsakdanjih razmerah se zanje “ni spodobil”). Po tem so se razlikovale od okoliških kmetic, seveda pa tudi od premožnejših meščank, ki so tudi v vsakdanjih razmerah nosile klobuke. Pri tem je bilo pravilo bontona o pokriti glavi zunaj doma v resnici izrabljano za izkazovanje družbenega položaja (Žagar 1994: 74 sl., 99 sl.). Torej gre za čisti prestiž, izražen skozi materiale, voluminoznost (volumen oziroma obseg povzroča širši distančni prostor, povišana postava omogoča “pogled navzdol”) in druge vrste funkcionalnih “odvečnosti”, ki omogočajo “napihovanje” posameznika v družbenih stikih (prim. Ley 2000: 71 sl.). Vendar to ne velja le za ženske. Namesto razmerja ruta – klobuk gre pri moških za razmerje kapa – klobuk. Ta razmerja so zaznamovala tudi druge, na primer politične simpatije ali pripadnosti. Bistvena razlika med moškim in ženskim delom istega družbenega okolja se je – v pogledu gojenega razmerja med posameznikom in družbeno okolico – napajala drugod: moški je predstavljal svojo osebo, skoznjo še svojo rodbino, naloga ženske pa je bila v prvi vrsti predstavljati svojega očeta in po poroki moža, prek tega še njegovo rodbino. S tem je moč razložiti tudi stereotip “pregovorne ženske nečimrnosti”, kajti ta je bila v službi reprezentiranja ugleda drugih. Samopredstavitev ženske v družbi je bila še na začetku 20. stoletja praviloma izključena oz. je bila zaradi “neprimernosti” zanemarljiva. Pomen predstavitev žensk kot individuumov se v družbi 20. stoletja povečuje; je neposredno povezana z družbenim procesom individualizacije, ki pa se ne more uresničiti brez pravne in ekonomske samostojnosti in z izobraževanjem povečanega (samo)-zavedanja. Zato se je proces začel v premožnih elitnih družinah; zaradi prevladujočega konservativnega svetovnega nazora družbene elite, kateri družbene spremembe zatorej niso v interesu, je bil proces omejen na izobražene mlajše ženske in nekatere poklice, ki že sami na sebi temeljijo na poudarjanju posameznika (na primer igralstvo). Zdi se, da je bil zunanji vidni izraz omenjenega procesa po poroki podrejen starejšim družbenim vrednotam; vendarle so spremembe odsevale v drugačnih razmerjih moči v zakonski zvezi in družini. Ker pa je družba 20. stoletja vse bolj upoštevala posameznika, uspešnega bolj zaradi lastnih sposobnosti in dela kakor prirojenih privilegijev in družinskega ugleda, je proces zavedanja in osebnega prezentiranja napredoval k neprivilegiranim družbenim plastem4 – od premožnih k nepremožnim, od moških k ženskam, od odraslih k drugim starostnim skupinam... * * * Zgodovinski razvoj vsake kulturne prvine je več kakor le linearen prehod ene oblike v drugo, enostavne v sestavljeno ali razvitejšo. Gre za spreminjajoče se sobivanje enostavnih in kompleksnejših oblik z enako ali podobno funkcijo. Zanimivo je, da se enostavne oblike pojavljajo vedno znova; enostavnost očitno omogoča večjo prilagojenost uporabi. Kratek razvojni pregled pokrival na Slovenskem za obdobje, ko so na voljo ustrezni viri (gl. poglavje o virih), je le shematsko ogrodje, ki nakazuje omenjeno sobivanje in dopolnjuje poglobljena tematska poglavja. Od moških pokrival na Slovenskem so v 15. stoletju prevladovale čepice: glavi priležne v preprostem in nizke valjaste v višjem oblačilnem območju. Sredi 15. stoletja so bili razmeroma pogosti tudi nizki valjasti klobuki z ozkimi, okroglo zavihanimi krajci, medtem ko so bili koničasti klobuki z ravnimi, zavihanimi ali zapognjenimi krajci v rabi v preprostem oblačilnem območju; po sredini stoletja je bil koničast vrhnji del včasih potisnjen nekoliko nazaj, širši krajci pa zadaj in ob straneh močno privihani. V istem družbenem okolju so nosili tudi kapucasta pokrivala z ramenskim delom. Turbani so bili izjemoma v rabi v 2. polovici 15. stoletja. V 16. stoletju so nad klobuki in priležnimi čepicami prevladale valjaste čepice, vendar močno znižane in razširjene v baretaste oblike. V zadnji četrtini 16. stoletja so se v višjem oblačilnem območju pojavile tudi pokončne valjaste čepice, podobne pokončnim valjastim klobukom, včasih krašene s perjem. Redki klobuki iz tega časa so dobili okroglo oglavje; bolj toga oblika klobuka je potrjena v zadnji četrtini 16. stoletja. Kapucasta pokrivala so bila v 16. stoletju podaljšana do prsi ali celo do pasu (Baš 1970: 17–19). Društvo »Orel« iz Vidma ob Ščavnici, 1928. (Fototeka SEM). The “Orel” Society from Videm ob Ščavnici, 1928. (SEM Picture Library) Fevdalci so v 17. stoletju na Slovenskem pokrivali glave z mehkejšimi kapami in zimskimi in spalnimi avbami, nekoliko redkeje s klobuki: z visokimi togimi klobuki z ravnimi krajci, z mehkimi širokimi klobuki in nato s trirogeljniki. Enako je veljalo za meščane, le da so bile pri njih avbe redkeje v rabi (Baš 1992: 24, 32). Trirogeljniki so prevzeli vodilno mesto med pokrivali v fevdalni opravi 18. stoletja, čeprav so bile kape še vedno pogoste. Od drugih pokrival je potrebno omeniti slamnike, pa tudi avbe kot domače, spalno pokrivalo ali podpokrivalo. Meščani so nosili podobna pokrivala, v manjši meri tudi avbe. Modno pokrivalo s konca 18. stoletja je bil tog cilinder (Baš 1992: 41, 48; Vrišer A. 1993). Pokrivala kmetov v 17. in 18. stoletju so bili različno oblikovani polsteni klobuki, tudi slamniki in v manjši meri čepice iz krzna ali posti. Plemiči in meščani so se v 19. stoletju pokrivali pretežno s klobuki: dvorogeljniki, cilindri, proti koncu stoletja so se uveljavljale tudi druge oblike slamnatih in trših ali mehkejših polstenih klobukov; za nekatere manj formalne priložnosti so bile v rabi tudi različne oblike kap. Kmetje so pokrivali glave z različno oblikovanimi polstenimi klobuki, slamniki in nekaterimi oblikami kap. Precej oblik pokrival iz 19. stoletja se je obdržalo do 2. svetovne vojne, le da so bile v prvi polovici 20. stoletja stare in nove oblike pokrival ožje namensko opredeljene. Za prosti čas so postale priljubljene kape s ščitnikom; za mlajše kmete in delavce so bile te vsakdanja pokrivala. Navijač v času tekme Slovenija – Paragvaj pred velikim ekranom v Tivoliju; 2002. (Fototeka SEM, foto N. Židov). A football fan watching the World Championship game Slovenia-Paraguay on a big screen in Tivoli Park, 2002. (SEM Picture Library, photo: N. Židov) Med ženskimi pokrivali so bile na Slovenskem v 15. stoletju daleč najpogostejše rute (peče), redkejše so bile avbe in čepice, oblikovno podobne moškim. Dekleta so krasila lase z okrasnimi trakovi. V 16. stoletju so v plemiškem in meščanskem okolju poleg peč postale vse pomembnejše raznovrstne avbe, še vedno pa so bili v rabi tudi čepice in dekliški trakovi. V kmečkem okolju je bila peča najpogostejše pokrivalo (Baš 1970: 19–22). Fevdalke in meščanke so se v 17. stoletju pokrivale z avbami in pečami, redkeje s kapami, najmanj pa so bili v rabi klobuki in slamniki (Baš 1992: 28, 33). V 18. stoletju so bile najpogostejše avbe iz različnih materialov; meščanke so poleg tega nosile tudi peče. Klobuki, slamniki in kape so bili v tem času še v manjšini. V družabnih okoliščinah so za prestižna “pokrivala” veljale velike lasulje (Baš 1992: 45, 50). Najpogostejša oblika ženskega pokrivala v kmečkem okolju so bile peče, pod katerimi so vsaj v drugi polovici 18. stoletja nosile priležne avbe raznih oblik. Zelo redko so v kmečkem okolju ženske nosile klobuke. Dekleta so označevali okrasni trakovi in šaplji. Konec 18. stoletja je začetek dobe damskih klobukov; ti so – namesto dotedanjih avbic – skoz vse 19. in še 20. stoletje vidno razločevali plemkinje in meščanke od kmetic in delavk. Damski klobuki so od srede 19. stoletja doživljali nova in nova preoblikovanja; z vsako obliko pa so dopolnjevali umetelne ženske pričeske. Povezanost med klobukom in pričesko je ostala pomembna vsaj do 50. let 20. stoletja. Poleg klobukov so se v 19. stoletju obdržale mehke avbice kot domače pokrivalo starejših dam. Moda je ponujala klobuke in čepice raznih oblik in tvoriv za specifične priložnosti. Med svetovnima vojnama so bile v rabi tudi rute. V istem obdobju so kmetice pokrivale glave s pečami in avbami raznih oblik; dekleta so označevali okrasni trakovi in šaplji. Od srede 19. stoletja so bile najpogostejše pokrivalo kmetic pisane rute, v 20. stoletju jih je izjemoma nadomestil ali dopolnil tudi slamnik ali klobuk. Kape kot označevalke pripadnosti sindikalni organizaciji. Protestni shod sindikalnih central (Neodvisnost-KNSS, Pergam, Konfederacije sindikatov 90), Prešernov trg v Ljubljani, 3. april 2004; gl. kat. št. 448. (Foto V. Klobas) Caps signifying affiliation to a trade union. Protest meeting of trade union centres, Prešeren Square in Ljubljana, April 3, 2004; see cat. no. 448. (Photo V. Klobas) V drugi polovici 20. stoletja so se navade pokrivanja v mnogočem sprostile. Kot zaščita pred vremenskimi vplivi so za moške pogostejše kape kot klobuki. Uporaba polstenih klobukov, klobukov iz tekstila in slamnikov je pridržana nekaterim priložnostim. V manjši meri so v rabi tudi naglavne rutice. Pokrivala so deloma nadomeščena s čelnimi trakovi, ščitniki za ušesa, čelnimi ščitniki pred soncem. Zaščito pred poškodbami pri delu, različnih športih, kolesarjenju in podobnih dejavnostih, dajejo številne oblike čelad, nekatere s podpokrivali. Pokrivala običajnih ali nenavadnih oblik lahko označujejo posebne priložnosti. Poleg moške je postala družbeno sprejemljiva tudi ženska razoglavost. Za zaščito pred vremenom so bile v rabi rute, kape in manjši tudi klobuki. Opaziti je uporabo številnih uniseks pokrival, zlasti športnih. Ko je postala nepokrita glava družbeno dovolj sprejemljiva, je obliko in rabo pokrival določala v prvi vrsti njihova zaščitna naloga. Splošne modne težnje so se s pokrivali ukvarjale neprimerno manj kot prej. Pomembnejša je postala pričeska. Urejanje las je tudi v drugih časih dopolnjevalo pokrivala, tako rekoč vedno, ko pokrivalo ni popolnoma prekrilo las. V nekoliko drugačnem razmerju so pričeske in pokrivala takrat, ko so lasulje modni presežek (plemiški in meščanski “atributi” 17. in 18. stoletja; v novejšem času so lasulje modni dodatek v 70. letih 20. stoletja), torej več kot le pripomoček za prikrivanje plešavosti (Plessen 2000). Po 2. svetovni vojni moda razvija vzporedne tokove, ti omogočajo izbiro. Tako so od 50. let 20. stoletja uveljavljeni obenem dolgi in kratki lasje, pri čemer so dolge nefrizirane pričeske v večji meri izbira deklet in mlajših žensk. Več desetletij uveljavljeni kratko pristriženi moški lasje so doživeli vidnejšo spremembo šele v 60. letih. Dolgi lasje in brade so postale zunanji znak protesta, vendar tudi moda mlajših ljudi v mestih, ki so ji sčasoma sledili tudi nekateri drugi. V naslednjih desetletjih se je oblikovalo kar nekaj izrazitejših tipov pričesk (vključno z barvami, utrjenimi nenaravnimi oblikami, striženimi in britimi glavami), ki so imele pomembno označevalno in razmejitveno vlogo v mladinskih subkulturah. Po 2. svetovni vojni pričeska skorajda nima več povedne moči družbenega razločevanja, čeprav je, pogojno, lahko izraz premožnosti. Govori predvsem o izbirah posameznika, skozi katere se oblikuje v vsakokratnem življenjskem obdobju in življenjskem modelu. Pokrivala ohranjajo izrazito označevalno nalogo v raznovrstnih odrskih predstavah, uporabljena so za ustvarjanje historičnih, družbenih, krajevnih in celo karakternih likov. Enako nalogo imajo, na primer, v karikiranih ilustracijah (na primer: zahodni kapitalizem – cilinder, vzhodni socializem – delavske kape s ščitnikom), pri maskiranih likih v pustnih, plesnih in podobnih prireditvah. V zadnjih treh ali štirih desetletjih so rabo raznovrstnih pokrival postopno sooblikovale nove funkcije. Ena od njih je propagandna. Zaradi vidne lege na telesu je njihov učinek izredno močan kljub nizki nominalni vrednosti, ki jo ima tak promocijski material. Oznake podjetij, krajev, društev, ustanov izrabljajo sporočilno moč pokrival za “zastonjsko” oglaševanje, ki ga opravi zanje nosilec. Cel niz dogodkov – športnih prireditev, zborovanj, kulturnih prireditev – je mogoče dokumentirati s pokrivali. Pri tem je reklamna funkcija tesno povezana s spominsko nalogo, pač odvisno od tega, ali je pokrivalo v rabi pred ali po dogodku; s tem je reklamni učinek raztegnjen v časovnem poteku in delu je reklamno za vse naslednje ciklične dogodke enakega tipa. Oblika pokrival ima zelo izrazit pomen tudi v skupinah, ki jih druži skupen, pa čeprav le začasen interes. Okoliščine, v katerih je mogoče razpoznati ta vidik, so športno-navijaške ali družabne prireditve, zborovanja političnih, sindikalnih ali društvenih organizacij in podobno. Pokrivala vsebujejo na vidnem mestu pogosto tudi oznake blagovnih ali trgovskih znamk; z izbiro teh pokrival nosilec izraža seveda tudi privrženost določenim blagovnim ali trgovskim znamkam, bodisi zato, ker zaupa obljubljeni kakovosti, bodisi zato, ker goji zaradi lastne pozitivne izkušnje lojalnost izdelkom določene znamke. Porabniška družba ima sistem produkcije, reklamiranja in ponudbe naravnane tako, da lahko posameznik z izbiro znamk navzven izrazi pripadnost vrednotam, poosebljenim v idolih popularne kulture (igralci, pevci, športniki), ki reklamirajo iste znamke. Uporaba izrazitih slogovnih oblačilnih videzov je pač izraz (samo)opredelitve. Čeprav začasen, je močan signal širši okolici, katero od svojih identitet je nosilec trenutno pripravljen poudariti in sporočiti okolici. Izbira izdelkov točno določenih proizvajalcev, ki so vidno izražene v osnovni obliki in poudarjenem logotipu firme (pri pokrivalih navadno na čelnem in/ali zatilnem delu), sporoča tudi, kateri družbeni skupini ali subkulturi pripada, kakšno glasbo posluša, kako se zabava in kakšen odnos do sveta goji. Kultura porabništva torej sledi načrtno ustvarjenim zgledom, ki jih lansirajo interesi kapitala. V razmerjih med kapitalom in tržiščem, ki se dogajajo v svetovnih dimenzijah, se širijo tudi zgledi in načini izbiranja. Pri tem mnogokrat trčijo ob drugačne sisteme vrednot, vtkane v državne, narodnostne, etnične, religijske družbene okvire. Pripadnosti stanovskim, verskim, etničnim idr. skupinam se še danes ponekod izražajo z obliko pokrival – ta so v rabi kot obvezni ali izbirni znak teh pripadnosti. Migracijsko mešanje kultur in njihovih sistemov vrednot tako sprotno ustvarja okoliščine za srečevanja, primerjave, seveda pa tudi neskladja, ki terjajo načelne rešitve. Tako je, na primer, v zadnjem času aktualno vprašanje rabe nekaterih oblik pokrival, ki jih sekularizirana francoska družba razume kot simbol verske pripadnosti (muslimanske rute, judovske kipe) in jih kot takšne v javnosti zavrača z močjo zakonske odločitve (Delo, 24. 12. 2003; zakon o prepovedi uporabe verskih simbolov v javnih šolah je bil sprejet v francoskem parlamentu 10. 2. 2004). 1 Med dodatke sodijo oblačilni dodatki (nošeni na glavi, rokah, nogah, v pasu...), dodatki, ki jih nosimo s seboj in torej vplivajo na naš oblačilni videz (torbe, dežniki, palice...) in nakit oz. okras telesa ali obleke. 2 Baš 1984 b; 1987: 296–313; Miles 1998: 90–106. 3 Šega je “socialno opredeljeno, ob določenih prilikah redno in obvezno ravnanje, ki ima pogosto korenine v verskem ali magijskem območju, ki pa zmerom presega gmotne potrebe vsakdanjega življenja” (H. Bausinger, navedeno po Baš 1987: 169; 1992: 196). Navade so opravila oziroma ravnanja, ki se bolj ali manj redno ponavljajo ob določenem času, čeprav za življenje niso bistveno potrebna (Baš 1987: 190; 1992: 213). 4 Družbena neprivilegiranost išče načine za družbene spremembe; potencialno je uporniška, revolucionarna, ne pa nujno tudi družbeno najnaprednejša. GLAVNE SKUPINE POKRIVAL PEČE IN RUTE Naglavna ruta je pokrivalo različnih velikosti, urezano kvadratno, redkeje pravokotno ali trikotno; na različne načine se polaga, guba, zavezuje na glavo tako, da bolj ali manj pokriva lase in vrat, obraz pa pušča odkrit. S tem zadošča zaščitni in normirano moralni nalogi pokrival. Material, krasilni elementi in način nošenja pa so pričevalni v smislu označevanja nosilca ali nosilke. Oblikovno enostavno pokrivalo sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo v številnih kulturah; čeprav mu je vsaka kultura dodala oblikovne in pomenske posebnosti, se je v osnovni obliki ohranilo do danes. Med takšna pokrivala uvrščamo pajčolane, peče in rute. Prvotna naloga pokrival je varovanje pred vremenskimi vplivi. Vendar je že v slikovnih virih o Grkih in Rimljanih mogoče ugotoviti, da jim flammeum pomeni tudi okras; upodobitve moških in žensk iz Egipta govorijo o umetelnem drapiranju rut. Iz dragocenih vrst blaga se je razvila okrasna tančica, s katero so se v starokrščanski dobi pokrivale glave premožne žene, medtem ko je prosto položena ruta med 11. in 13. stoletjem povsem običajna za severno-, zahodno- in osrednjeevropsko območje (Vurnik 1928: 24–25). Srednjeveško prikrivanje telesnih oblik je narekovalo ovijanje glave, brade, vratu in ramen z različnimi pokrivali; med njimi je bila kot sestavina “večplastnih” pokrival ali redkeje kot samostojno pokrivalo v rabi tudi naglavna ruta, bodisi kot tančica ali platnena ruta. Tako so jo Nemke v 13. stoletju polagale pod ali nad šapelj (prav tam), s tančico so bila okrašena tudi raznovrstna koničasta, stožčasta in kasnejša rogata pokrivala 14. stoletja (Schindler 1984: 17). V 15. stoletju so se uveljavile številne oblike nagubanih rut ali tančic, ovitih okoli glave, vratu in ramen (Vurnik 1928: 24–25). Umetelno zložena ruta je bila v srednjem veku pražnja oblika. Za delo je bila nedvomno manj primerna, zato je bila lahko za vsakdanje priložnosti v rabi pri višjih družbenih plasteh, upoštevaje, da je takšno sprotno oblikovanje komaj mogoče opraviti na lastni glavi. Iz mode natančno zložene, položene, nagubane rute, ki se po uporabi spet razvije v prvotno ploskovno obliko, je samo še korak do trajnejše utrditve okrasnih elementov s podlaganjem, pritrjevanjem z bucikami, šivi ipd. Mejo med tako nastalo avbo in sprotno zloženo ruto je zlasti v slikovnih virih težko določiti, še posebej tam, kjer gre v resnici za souporabo več pokrival drugega nad drugim. Obe obliki sta torej lahko zamenljivi, obstajata in uporabljata pa se istočasno in sta na različnih razvojnih stopnjah (Schindler 1984: 20). Med 15. in 16. stoletjem so se tako iz rute postopno razvile oblikovane avbe, pa tudi zaviti in zavezani turbani (Zischka 2000: 118). Po renesančnem načelu umetno-dekorativnega pokrivanja glav v 15. in 16. stoletju se forma glave, vratu in ramen lahko razloči pod obleko (Vurnik 1928: 25). O oblikah srednjeveških in renesančnih pokrival pričajo predvsem slikovni viri; ti so pogosti in izčrpni predvsem za višje družbene plasti. Ženske nižjih plasti niso nosile vseh omenjenih rogatih niti koničastih pokrival, niti dragocenih tančic ali komplicirano nameščenih rut – pretežno so uporabljale enostavno položene ali zavezane rute. Mlade neporočene žene vseh plasti so lahko kazale odkrite lase (Heller - Winter 2000: 13). Tvorivno, krasilno in po načinu nošenja so preproste rute torej najsplošnejše pokrivalo za vsakdanje priložnosti oziroma pri večinskih družbenih plasteh. V osnovi ščitijo pred vremenskimi razmerami in obenem ustrezajo družbeni normi spodobnosti – pokriti glavi in lasem poročenih žena. Praznik je v tem primeru gotovo označilo pokrivalo iz boljšega, to je finejšega, dragocenejšega, redkejšega blaga živahnejših barv ali pa blaga bolj bele barve. Bela ima mnogo odtenkov – tudi če gre za nebeljeno laneno platno. V virih mnogokrat sporočene “bele” rute so torej pogosto nebarvane platnene rute, obeljene kvečjemu s soncem in roso in večkratnim pranjem. Laneno platno za vsakdanje in kmečke rute je postopoma nadomeščal bolj bel bombaž; v takšni obliki je raba kmečkih peč doživljala pravi razcvet v krasilnem in vrednostnem pomenu vsaj do sredine 19. stoletja. Takšne bele naglavne rute so v domačih virih in poznejši literaturi navadno imenovane peče, pogosto pa so opisane kot bele rute, belo platneno pokrivalo in podobno. Sledeč pisnim in slikovnim virom, ki dokumentirajo uporabo peče pri nas, so raziskovalci postavljali spodnje datumske meje zelo previdno in s precejšnjimi pridržki. Tako Stanko Vurnik je menil, da je peča eno najstarejših ženskih pokrival. Pri nas naj bi bila poznana vsaj od 14. stoletja, za starejši čas pa je navedel nekatere oblikovne in funkcionalne predhodnice peče, za katere glede na tedanje kulturne vplive in tokove kljub pomanjkljivim viroslovnim dokazom ni dvomil, da so se uporabljale tudi pri nas (Vurnik 1928: 2). Marija Makarovič, ki je sicer pozornost usmerjala pretežno v kmečke belo vezene peče 19. stoletja, je zapisala: “Tako kot belovezena pokrivala ostalih slovanskih narodov, sodi tudi naša peča nedvomno v staroslovanski inventar, ki pa se je pozneje zgledoval tako glede zavezovanja kot tudi okraševanja po enakih pokrivalih višje noše.” Peče veljajo na Slovenskem za splošno kmečko pokrivalo še vso prvo polovico 19. stoletja (Makarovič M. 1964: 322). Angelos Baš se v raziskavi o oblačilnem videzu v 15. in 16. stoletju na Slovenskem spričo pomanjkanja virov ni spuščala v domnevne ocene o večji starosti peč, pač pa o ženskih pokrivalih 15. in 16. stoletja na Slovenskem je sodil, da “niso ujela splošnega oblačilnega toka v Srednji Evropi. V 15. stoletju so se nosile pri nas skoraj izključno le peče, medtem ko so bila druga pokrivala redka. /.../ Posebnost naših ženskih pokrival v 15. stoletju je torej malone izključna raba peč, ki ob njih druga pokrivala niso prišla do prave veljave. Manjši je bil razloček v 16. stoletju, ko so avbe, ki so bile tedaj tudi drugod v navadi, prevladale nad pečami, ki so v tem času izgubile vlogo vodilnega ženskega pokrivala.” (Baš 1970: 26, 28). O peči kot ženskem pokrivalu na Slovenskem je torej govoril prek obstoječih virov za 15. in 16. stoletje, prav tako jo je z viri utemeljeval za poznejša obdobja (Baš 1987, 1992). Rabo peč med kmečkim prebivalstvom (ne pa tudi pri drugih družbenih plasteh) je Gorazd Makarovič postavil vsaj od poznega srednjega veka do začetka 20. stoletja (Makarovič G. 1981: 284). Danes jezikovno splošno ustaljeni izraz peča, kije bil sicer v rabi na Gorenjskem in Dolenjskem, razlagajo raziskovalci tega kulturnega elementa iz italijanskega izraza pezzo, pezza oziroma latinskega petia (Vurnik 1928: 1, 2), nekatere lokalne izraze za pečo pa povezujejo z nemškimi izrazi Hader (adra, adrca (Štajersko), odra, odrca (Podjunska dolina)) in Hauptuch, Kopftuch, aptah (Gorenjska, okolica Ljubljane), uaptoh, uautoh (Bloke), vavtaš’nca (Brkini). Poleg omenjenega imenja so bili evidentirani še nekateri krajevni izrazi: bahl (Horjul z okolico), fačou (Primorsko), glavnik (tržaška okolica), platnica, pletenica (ribniški okraj), prtiček (Kostelska dolina), robec (Štajersko, Prekmurje), tjehl (Prekmurje, Štajersko), tulenge (Velike Lašče in okolica) (Makarovič M. 1964: 291). Če je torej za čas pred 15. stoletjem zaradi pomanjkanja virov za slovensko ozemlje, mogoče o oblikah rut in peč govoriti bolj ali manj le na podlagi primerjalnih ugotovitev o razvoju pokrival v širšem evropskem prostoru, je podoba od tega časa do danes precej jasnejša. Omogočajo jo številnejši in raznovrstnejši slikovni, arhivski in drugi pisni viri, za podobo 19. in 20. stoletja pa so zagotovo najbolj pričevalni ohranjeni predmetni viri. Upoštevajoč raznovrstno gradivo, ki ga na tem mestu ne bomo navajali in analizirali posamič, saj je bilo poleg natančnih navedb že podvrženo strokovni obdelavi in študiju,1 nam ostane, da o njej povzamemo najpomembnejše ugotovitve. Dolge pravokotne gotske peče naj bi bile prosto položene na glavo, konca pa naj bi padala daleč po hrbtu (Makarovič G. 1981: 284). V 15. in 16. stoletju so med večinskim, tj. kmečkim, prebivalstvom prevladovale enostavne peče trikotne oblike, brez krasilnih sestavin in precej dolge, saj so segali vogali približno do pasu. Iz upodobitev ni jasno razvidno, ali gre za trikotno urezane ali trikotno preganjene peče. Spredaj so se nosile v višini čela in so pokrivale uhlje. Peče plemičev in meščanov so poznane v nekaj oblikovnih različicah, evidentiranih v sočasnih slikovnih virih: z valovnicami v več vrstah ozaljšan sprednji rob; ta je največkrat v višini čela, čeprav so izpričane tudi take, ki so potisnjene precej nazaj. Razvidna so dvojna pokrivala, torej souporaba spodnjih pokrival ali ovratnih ovojev z vrhnjo pečo, ki v tem primeru sega precej nizko na čelo; videti je mogoče tudi peče ovijače, tesneje ovite okoli glave in vratu (Baš 1970: 19–22). Izpričano je turbanasto zavijanje peče (Vurnik 1928: 5; Makarovič M. 1970: 62, 83). Za leto 1566 je sporočena tudi “kranjska vrsta peče”, vendar žal brez ustrezne razlage, kaj naj bi to pomenilo. Zapuščinski inventarji plemkinj dokumentirajo peče iz tankega ali pražnjega platna, deloma krašene s črno svileno vezenino ali vtkane z zlatom; peče meščank so bile iz pražnjega platna, pa tudi svilene, bombažne in žametne (Baš 1970: 19–22). Fevdalke so v 17. stoletju – poleg avb, kap in klobukov – pretežno nosile peče: iz tančice, okrašene s čipkami, iz damasta ali pražnjega, nemškega in kranjskega, tj. domačega platna (Baš 1992: 28). Podobno so se pokrivale tudi meščanke, le da so pri njih prevladovale avbe nad pečami; te so bile iz čipk, tančice, damasta, pletenine in nemškega ali pražnjega platna (N. d.: 33). Med sočasnimi pokrivali kmetic so bile peče najpogostejše, od materialov pa so na Gorenjskem bile v rabi tančice, narejene iz drobno tkane niti in tankega platna, tančice iz grobega platna, pri Uskokinjah na Gorjancih rute iz platna, na Krasu peče iz platna (N. d.: 37). Za 17. stoletje kažejo viri umetelno, strehasto spodvite oz. v ploščat kvadrat na temenu zložene peče (Makarovič G. 1981: 284); na ta način zlaganja peče naj bi vplival italijanski vzor druge polovice 16. stoletja in naj ga v tem času ne bi prakticirale ne Nemke, ne Italijanke in tudi ne ženske vzhodno od slovenskega območja (Vurnik 1928: 25). Največ opisov kranjskih kmečkih noš in s tem tudi pokrival iz 17. stoletja je posredoval Valvasor, upodobitve v njegovi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 pa omogočajo nazorno predstavo o omenjenem zlaganju peče. Na podlagi opisov in upodobitev je bila pred poldrugim desetletjem opravljena študijska rekonstrukcija, opredmetena v tematski razstavi Slovenskega etnografskega muzeja.2 Na osnovi istega vira je bilo rekonstruirano tudi posebno, turbanasto zvijanje peče, ki jo je Valvasor sporočil za kmetice iz Brega na Krasu in za Istranke. Domneve o razločkih v oblačilnem videzu kmečkega prebivalstva po pokrajinah so bile potrjene s pričevanji sodobnikov, čeprav so viri za 17. stoletje pomanjkljivi za Prekmurje in slovensko Štajersko, so pa zato toliko povednejši za Kranjsko in Goriško (Baš 1992: 124 sl.). Fevdalke so v 18. stoletju zdaleč največ nosile avbe, precej manj avbe zavijačke in še manj peče in klobuke. Peče fevdalk so bile večinoma iz nemških, manj iz nizozemskih in kranjskih, tj. domačih čipk, redko iz pajčolana ali pa domačega in nemškega platna (N. d.: 45). Peče so bile nekoliko pogostejše pri meščankah, povečini so bile iz čipk, tudi nemških, redkeje iz domačega, tankega in nemškega platna, redko iz muslina. Prav tako so se tudi meščanke pogosteje pokrivale z avbami in avbami-zavijačami kakor s pečami in klobuki (N. d.: 50). Viri precej redkeje govorijo o materialih za kmečke peče. Predvsem so bili manj raznovrstni in so se v določenem obsegu razločevali po pokrajinah in območjih: za slovensko Štajersko navajajo viri peče iz muslina ali tankega platna, okrašene s čipkami, za Kranjsko peče iz navadnega ali tankega platna in deloma obrobljene s čipkami, za Gorenjsko peče iz platna ali tančice, deloma okrašene s čipkami, za Dolenjsko peče iz platna. Kočevarke naj bi se pokrivale s platnenim zvitkom, Notranjke s pečami iz platna, peče Vipavk so obrobljale grobe čipke. Turbanast ovoj iz platna so nosile tudi Čičke, Kraševke in Pivčanke, prav tako kmetice v tržaški okolici (N. d.: 51–54). Različni materiali za peče niso bili odvisni le od premoženjske stanovske pripadnosti, pač pa tudi od t. i. demonstrativne rabe, ki naj bi nosilki zagotovila, povečala ugled (N. d.: 58, 59). Čeprav veljajo načela takšne rabe za vsa oblačila in ne le za peče, vendarle posebej omenimo bombažne tkanine, ki so postajale modne v drugi polovici 18. stoletja. Fevdalci in meščani so že pred tem uporabljali raznovrstnejše tkanine, predvsem pa kakovostnejše materiale; to so bili ob omejeni domači proizvodnji lahko le uvoženi materiali, ki so bili prestižni že sami na sebi. Takšno vrednost je imelo kakovostno švicarsko in nizozemsko platno, domače kranjsko platno pa je imelo v 18. stoletju podoben ugled kakor platno iz Šlezije, s Češkega in Moravskega (N. d.: 66). Bombaževina, kije zaradi mehkosti, finosti in učinka beline spodrivala lanene tkanine, vendar pa je bila zaradi omejene proizvodnje draga in zatorej prestižna, je bila uvožena – v 17. stoletju iz Italije in Francije, v 18. stoletju pa iz Francije, Bruslja in Anglije, tudi Nemčije. V avstrijskih deželah je bombažna produkcija postala pomembnejša in kakovostnejša šele v 60. letih 18. stoletja; izdelovali so jo na Češkem, v gornji Avstriji in na Dunaju. Z Dunaja so prihajale tudi tančice ali pajčolani, saj je bila ta obrt v 18. stoletju na Dunaju zelo razvita (N. d.: 71). Tako so bile torej peče iz industrijskega bombažnega platna ali tančic zagotovo stvar prestiža. In zato so bile med kmeticami v tem času bolj izjema kakor pravilo. O načinih polaganja peč opisi potopiscev3 niso pretirano povedni; iz njih lahko poleg enostavnega polaganja kvadratnih ali turbanastega zvijanja dolgih peč razberemo le še praviloma belo barvo pokrival in mestoma nekatere krasilne elemente, na primer čipkaste obrobe, ki jih nekateri avtorji pripisujejo tendencam rokokojske mode (Vurnik 1928: 11). V 18. stoletju je bilo v navadi spenjanje peč pod prsmi ali na pasu (Makarovič G. 1981: 284), o čemer do neke mere pričajo tudi slikovni viri. Od čipkastih obrob nekaterih bogatih kmetic so za ta čas omenjene zlate, črne, tudi široke čipke (prav tam), vendar se je bela čipkasta obroba na kmečkih pečah splošneje razširila šele proti sredini 19. stoletja. Pred tem so bile bele peče pogosto brez takšne obrobe. V prvi polovici 19. stoletja so se splošno pokrivale s pečami le še kmetice. Fevdalke in meščanke so jih že opustile in nadomestile z drugačnimi modnimi pokrivali, pretežno s klobuki. V iskanju oblik, ki bi kazale na razmerje med fevdalci in meščani, so bile možnosti prestižnih materialov za peče preprosto izrabljene do konca, zato so bile iskane (in najdene) možnosti v novih modnih oblikah. Samo po sebi se namreč razume, “da je demonstrativna uporaba nerazdružno povezana z modnimi spremembami oziroma modnim razvojem” (Baš 1987: 34, 35). Nekaj podobnega se je verjetno zgodilo v razmerju med meščani in večinskim prebivalstvom: bombaževina se je namreč postopoma uveljavljala tudi v kmečkem okolju. To jo je sprejemalo najprej kot material, s katerim so “modno sledili” višjim plastem, hkrati pa je imela njegova raba izrazit učinek v premoženjskem razločevanju med kmeti. Tako so bile bele bombažne peče konec 18. in v začetku 19. stoletja najprej dosegljive za premožne kmetice in za pražnje priložnosti, revnejšim in vsakdanjim delovnim priložnostim pa so zadoščala lanena platna. Uporaba kupljenega in celo uvoženega bombaža za praznično kmečko obleko je bila deležna javnih presoj in kritik družbenega okolja, ki so jo ocenjevale kot nezaslišan in neupravičen luksuz, moralno neupravičeno kmečko gizdavost, oholost in napuh. Kritike so izvirale iz vrst družbene elite in cerkvenih krogov, ki so na tak način nasprotovale približevanju videza višjim družbenim plastem oz. odpravljanju dotedanjih oblačilnih ločnic. Pravzaprav so nataknile moralno preobleko oblačilnim redom, ki so v prejšnjih obdobjih pomagali vzdrževati družbena razmerja, v tem času pa niso več veljala. A če je bilo bombažno platno v začetku stoletja dražje od domačega platna in je zato do neke mere v resnici veljalo za “luksuz”, pa to ni veljalo več pozneje, ko so cene bombažnih tkanin kot množičnega proizvoda močno padle (N. d.: 46–50). Bombaževina je bila povečini uvožena z Dunaja, kajti v začetku 19. stoletja sta se mesto in okolica razvila v močno središče bombažne industrije. V 30. in 40. letih je bilo tam narejeno bombažno platno že cenejše od lanenega. Kakovostnih različic bombaževine je bilo veliko; reklamni časopisni oglas jih navaja takole: “Gladke, gosto tkane gombažaste (bombažaste, op.) tkanine so: katun, nanking, kaliko, kambrik, batist, perkalj; redko tkane gladke gombaževine so: mezlan, organtin, tilj. V križ tkane so: croise, trinitnik, merino, sattin, wallis, barhent, molton. Pisane so: damast, pique; žametu podobne so gombažasti žamet, mančester, velvet.” (N. d.: 22, 23). Številni in raznovrstni viri nam omogočajo podobo peč v 1. polovici 19. stoletja razgrniti v precej nadrobnostih; natančnost nekaterih od njih navaja celo na misel, da je bil v kmečkem oblačilnem videzu na Slovenskem “kraj od kraja različen” (N. d.: 139). Peče v tej ali oni obliki so sporočene tako rekoč za vsa območja, zato jih upravičeno obravnavamo kot najsplošnejše vsakdanje in praznično pokrivalo kmetic na Slovenskem. Peča je bila v starejših obdobjih predvsem pokrivalo poročenih žena, vendar je v 19. stoletju to označevalno vlogo zakonskega stanu polagoma zgubljala, čeprav je takrat še veljala družbena norma o pokrivanju poročenih žena. A nekateri viri za Gorenjsko navajajo, da so si ob posebnih priložnostih nadele pečo tudi mlada dekleta (Makarovič M. 1964: 298). Pokrivanje dekliških in vseh drugih glav za zaščito pred mrazom, soncem, dežjem pa je za vsa obdobja zelo verjetno. Kmeta iz Savinjske doline. Akvarel K. Russa iz leta 1811. (Iz: Geramb 1935: 229, sl. 140) Peasants from the Savinja Valley. Watercolour by K. Russ, 1811. (From: Geramb 1935: 229, ill. 140) Iz virov je mogoče razbrati tudi razne načine uporabe in raznovrstne načine polaganja, ovijanja, gubanja in zavezovanja. Od materialov kmečkih peč so najpogosteje navedeni fino platno, od bombažev muslin, batist, perkal, tudi madapolan, od tančic tul, slednji v večji meri po letu 1850 (Makarovič M. 1964: 298; 1970: 85). O krasilnih elementih peč so viri manj natančni, vendar to pomanjkljivost nadomeščajo ohranjene peče iz 19. stoletja. Na Gorenjskem, Dolenjskem, Primorskem in Štajerskem so si ženske zavezovale pečo na glavo samostojno, ob prazničnih dneh so jo pogosto pregrnile prek avbe; spodnje pokrivalo je na tak način sooblikovalo podobo, saj ji je dajalo volumen. Je tudi zaščiteno – avbe so bile finančno višja postavka od peč – in hkrati deluje krasilno, saj se njegov sprednji okrašeni del jasno vidi spod peče. Za Koroško je izpričana uporaba peče prek čelnega traku in avbe in prek vseh skupaj še širokokrajnega klobuka. Na primorskem oblačilnem območju je bila peča samostojno pokrivalo, na panonskem pa je prekrivala različna spodnja pokrivala, običajna predvsem za poročene ženske in krojena mehko in glavi priležno; njihov okras je delno viden na čelu pod spodnjim robom peče (Makarovič M. 1964: 297, 298). V 1. polovici 19. stoletja se je uveljavilo nekaj načinov zavezovanja. Poučne upodobitve so večkrat krajevno opredeljene, vendar pa upodobljenega načina zavezovanja s tem ne dokazujejo kot izključno krajevno posebnost. Ohranile so se nekatere vrste zavezovanja oz. polaganja peč iz starejših obdobij in se razvile relativno nove. Te so posledica novih krasilnih elementov na pečah: vezeninski okras v izpostavljenem, po hrbtu padajočem vogalu, in čipkasta nabrana obroba, kije najbogatejša prav v omenjenem vogalu peče. Oba krasilna elementa sta bila na pečah fevdalk in meščank že prej, na kmečkih pečah pa pogosteje šele na bombažnih pečah v prvi polovici 19. stoletja in pozneje, izjemoma omenjajo viri čipkaste obrobe za bogatejše kmetice že v drugi polovici 18. stoletja (Makarovič G. 1981: 285). Na način zavezovanja sta neogibno vplivali tudi oblika in velikost peče: tako so bile peče alpskega in sredozemskega oblačilnega območja kvadratne oblike velikosti od 75 do 110 in celo 150 centimetrov, med njimi so na Štajerskem (Pohorje, Slovenske gorice) in deloma na Primorskem (okolica Sežane, Vipava) tudi manjše peče, med 50 do 75 cm v kvadrat. Takšne mere so sicer prevladovale pri pečah panonskega oblačilnega območja, torej v Beli krajini, Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem, vendar so tudi na teh območjih izjeme: peče iz metliške in gribeljske okolice so sodile med večje formate (Makarovič M. 1964: 299; 1970: 61). Tako je načine polaganja, gubanja in zavezovanja moč strniti v nekaj skupin (povzeto po: Makarovič M. 1964: 299–305; 1970: 61–83). Kvadratna peča je skorajda praviloma diagonalno preganjena na pol, tako nastala “trikotna” peča je nato: • prosto položena na glavo, tako da visita dva vogala na prsi ali pa so vsi trije vogali na hrbtu (splošno v 2. polovici 18. in v začetku 19. stoletja; konec 19. stoletja še v zahodni Sloveniji – Komen, Solkan, Renče); • zavezana pod brado: splošno, zlasti pozimi; poleg tega še v Prekmurju, Beli krajini, Halozah, na Murskem polju, v Slovenskih goricah; manjše peče so bile tako zavezane tako tudi v okolici Sežane, Vipavski dolini, Črnem vrhu, na Cerkljanskem, Kobariškem, v Brkinih; enako velja za Vitanje in Prem; • prekrižana pod brado, zavezana na tilniku (Bela krajina – Poljanska dolina in okolica Gribelj; vzhodna Štajerska; med Dravo in Muro, Rogaška Slatina, Prekmurje, Kostanjevica na Dolenjskem; še v začetku 20. stoletja – Trenta, Vipavska dolina, Cerkljansko, Breginj); Kmečka noša iz Gribelj v Beli krajini, okoli 1920. (Fototeka SEM, foto N. Županič). Peasant costume from Griblje in Bela Krajina, around 1920. (SEM Picture Library, photo: N. Županič) • prekrižana pod brado, zavezana med tilnikom in temenom (Slovenske gorice, Fala, pod Pohorjem, Slivnica, okolica Konjic); • prekrižana na tilniku, zavezana na temenu: v vozel (Kostel, Brkini, Idrija, Babno polje, Kras (Bač), okolica Trsta, slovenska Istra, Sežana), v pentljo (okolica Ljubljane, Škofja Loka, Kranj, Notranjsko, okolica Višnje Gore, Begunje); • zavezana na tilniku: pod visečim vogalom (Vinica, Poljanska dolina, Banjaloka), nad visečim vogalom (Prekmurje). Vezavo vrh glave in pod brado so poznale v obravnavanem obdobju predvsem Čehinje in Slovakinje, vezavo peče na zatilju pri Prekmurkah, so poznale sosednje Madžarke, vendar je bila obenem to dovolj razširjena oblika zavezovanja pri vseh Slovanih (Makarovič M. 1964: 322). Stereotipna predstava o peči na Slovenskem enači pečo in belovezeno pečo 19. stoletja. K temu so vsekakor prispevale muzejske zbirke, v katerih ni ne enostavnih platnenih ne nevezenih bombažnih peč, zato pa so bogate z belimi bombažnimi vezenimi pečami s čipkasto obrobo. Vendar takšna današnja “samoumevnost” muzejskih zbirk in z njimi povezanimi izkrivljenimi predstavami nima prave historične podlage. Vemo, da so preproste lanene, od 30. let 19. stoletja po vsej verjetnosti tudi bombažne peče spremljale kmečki vsakdanjik. Socialnorazločevalni rabi bombaža na začetku 19. stoletja se je v času, ko je postala bombaževina cenovno dostopnejša, pridružila še takšna raba vezenin in čipkastih obrob; socialnorazločevalna iz preprostega razloga ekonomije, saj je bila denarna vrednost takšnih peč povečana za vrednost našitih čipk in vrednost veziljske storitve. Takšnih stroškov si zagotovo niso mogli privoščiti vsi kmetje, in tudi premožnejši so tak “luksuzen” predmet namenjali samo nedelji in prazniku. Pečne obrobne čipke, ki so posebna vrsta klekljanih stavljenih metrskih čipk, so bile po vsej verjetnosti delo domačih klekljaric. V SEM je ohranjena vzorčna tabla tako imenovanih pečnih čipk,4 kakršne je bilo mogoče na metre kupiti v založniški trgovini s čipkami v Idriji leta 1839.5 Glede na to, da je na robove peč našitih kar nekaj metrov čipkastih naborkov, strošek ni mogel biti povsem zanemarljiv. Da bi ga zmanjšale, so izdelovalke peč čipke najgosteje nabrale v izpostavljenem vogalu, kije padal po hrbtu, z oddaljenostjo od tega vogala pa so bile gube redkejše, nato našite le še plosko vito, končno pa dopolnjene s trakom ožjih, nedvomno cenejših čipk, ali pa jih na skritem vogalu peče sploh ni bilo. Vendar čipkaste obrobe niso imele vse peče iz prve polovice 19. stoletja, zlasti ne delovna pokrivala. Številnim pečam so bile čipkaste obrobe našite pozneje; po sredini stoletja so se namreč pojavile strojno izdelane metrske čipke,6 cenovno in količinsko neprimerno dosegljivejše od starejših ročno izdelanih čipk, med katere sodijo tudi pečne. Na Slovenskem so prevladovale belovezene peče, izjemoma je bil beli vezenini dodan rdeče vezen element. Posamične peče z rdečo vezenino najdemo v Beli krajini, rdeče-bela vezenina je bila na nekaterih pečah iz Trente in s Kobariškega, prav tako na prekmurskih in haloških pečah, kjer je bil rdeč monogram nosilke včasih uvezen poleg skromne rože. Peče so imele poleg skromne rože večkrat uvezen monogram nosilke z rdečo nitjo. Običajno je bil vezen le en vogal peče, izjemoma je bila vezenina razporejena v dveh nasprotnih vogalih. Po ljudskem izročilu naj bi takšne peče nosili v okolici Ormoža in na Kobariškem (Makarovič M. 1964: 306). Peča z Gorenjskega, z vezeno letnico 1842. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost brez čipke 121 cm x 125 cm, širina čipke 4,5 cm. (SEM, inv. št. 6695; foto J. Žagar). White headscarf with embroidered year 1842. Industrial cotton, hand embroidery; size without the lace 121 cm x 125 cm, width of the lace 4.5 cm. (SEM, inv. no. 6695; photo: J. Žagar) Nadaljnje ugotovitve o vezeninskem okrasju na pečah izvirajo iz analize muzejske zbirke, deloma so dopolnjene s terenskimi ugotovitvami. Vogalno vezenino sestavljata dva kompozicijska elementa: roža (tudi šopek, “pušeljc”) in kotna bordura. Le izjemoma je vogalna vezenina le iz rože. Vezeni motivi so praviloma iz rastlinskega, cvetličnega sveta; drugi motivi (živalski, letnica, lira) so izjeme. Stilizacija rastlinskih motivov je različna, ponekod je stopnjevana tako rekoč do geometričnih linij. Poleg daleč prevladujoče rastlinske motivike je vezenina na pečah na panonskem oblačilnem območju izvedena tudi v geometričnih vzorcih. Pri tem je verjetno smiselno poudariti, da vezeninska motivika ni imela globljega pomena, čeprav so poznani poskusi, da bi ornamentiko interpretirali s psihoznačajskimi lastnostmi prebivalcev in miselnimi logikami različnih kultur (Vurnik 1928: 20–23) oz. da bi vezeninske elemente predstavili kot simbolične nosilce “prastarih” kulturnih izročil in magičnih delovanj (Košuta 1997, 2003). Cvetlični in geometrijski okras sta priljubljena v številnih kulturnih okoljih. Okrasne prvine slovenske kmečke noše pogosto odsevajo okus zamudniške baročne in rokokojske, pa tudi sočasne bidermajerske višje mode. Pri vezeninskih motivih je prenos nekaterih starejših vzorcev ali posamičnih elementov povsem običajna praksa brez globljega, simboličnega pomena (Makarovič G. 1981: 287). Peča iz okolice Trsta, druga polovica 19. stoletja. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost brez čipke 108 cm x 110 cm, širina čipke 4 – 11,5 cm. (SEM, inv. št. 106; foto J. Žagar). White headscarf from the environs of Trieste, second half 19th c. Industrial cotton, hand embroidery; size without the lace 108 cm x 110 cm, width of the lace 4–11.5 cm. (SEM, inv. no. 106; photo J. Žagar). V 19. stoletju se je izoblikovalo več ornamentalnih vezeninskih stilov, ki jih v grobem lahko pripišemo pečam alpskega, panonskega in primorskega oblačilnega območja. Vendar je ta delitev le shematična, saj je ne potrjuje ne način izbiranja in izdelovanja (sejemski nakupi, izučene samostanske, mestne in trške vezilje) in ne uporaba. Ker so bile peče pogosta sestavina nevestine bale, so se ob selitvah k moževi družini tako prenesle ne le iz izvirnega kraja izdelave, pač pa tudi iz izvirnega kraja uporabe v drug kraj (Makarovič M. 1970: 87). S tem so pripisane regionalne značilnosti vezeninskih stilov zelo jasno relativizirane. Tako je tudi prav, saj jih dejanske poti njihove izdelave in uporabe ne potrjujejo. Vogalna vezenina peč z alpskega območja ima poudarjeno veliko rožo (predvsem z Gorenjske) in razmeroma majhno, neizrazito borduro. Rožo sestavljajo različni stilizirani cvetovi, povezani s pentljo ali rastoči iz vaze. Cvetovi so razporejeni tudi v borduri, mednje pa so včasih vkomponirani tudi stebelni listi. Peče so zelo pogosto obdane z nagubanimi čipkami. Tilasta peča iz Solkana, del poročne oprave, 19. stoletje. Industrijski til, ročna vezenina; velikost 118 cm x 120 cm. (SEM, inv. št. 6873; foto J. Žagar). White headscarf, tulle, from Solkan, part of a wedding outfit. Industrial tulle, hand embroidery; size 118 cm x 120 cm. (SEM, inv. no. 6873, photo J. Žagar). Za peče ožjega primorskega območja (škedenj in druge vasi v bližini Trsta) je značilen širok bordurni pas, sestavljen iz drobnih rastlinskih motivov. Izrazito borduro dopolnjuje drobna roža – kompozicija enakih elementov kot so v borduri. Te peče imajo izrazito širok rob čipk. Povsem drugačne so peče iz okolice Sežane, Brkinov in z Vipavskega. Vezeninska ornamentika je skromnejša: rozete in neopredeljive cvetlice. Osnovna kompozicija ornamenta na pečah panonskega območja je enaka kakor pri drugih pečah, vendar so elementi maloštevilnejši, močneje stilizirani in niso razčlenjeni. Belokranjske peče imajo geometrijske elemente ali samo luknjice. Na prekmurskih in vzhodno štajerskih pečah so v roži uvezene črke nosilkinega imena. Peče panonskega območja navadno niso obrobljene s čipkami, namesto tega so robovi zaključeni s cikcak in polkrožnimi zobci na vseh štirih stranicah in vogalih. Prednja stran zobcev je deloma izvedena v nasprotni smeri; učinek dveh okrašenih robov je viden ob trikotno zganjeni peči z nekoliko spuščenim spodnjim robom (Makarovič M. 1964: 306; 1970: 85). Peča iz okolice Adlešičev, 19. stoletje. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost 77 cm x 76 cm. (SEM, inv. št. 603; foto J. Žagar). White headscarf from the environs of Adlešiči, 19th c. Industrial cotton, hand embroidery; size 77 cm x 76 cm. (SEM, inv. no. 603, photo J. Žagar). Ornamentalne stile peč je mogoče določiti tudi drugače, na primer na podlagi uporabljenih vezilnih tehnik, značilnosti vzorcev in znanih podatkov o konkretnih pečah (Niklsbacher - Bregar 1970: 107–119), vendar je takšna podoba precej bolj razdrobljena: nevarnost pretirane natančnosti in doslednosti pri analizi oblik je spregled bistvenih, odločujočih dejavnikov in s tem neizbežen odmik od historične stvarnosti. Od vezilskih tehnik jih je na pečah mogoče evidentirati nekaj: ker gre pri ohranjenih pečah dosledno za tanko, fino tkano osnovo, so najprimernejše t. i. vezenine po narisku.7 Uporabljeni vbodi določajo tehnike vezenja: prevladuje bela ploščata vezenina, izvedena z navadnim, stebelnim, verižnim, poševnim vbodom, vozlički. Bela vezenina je pogosto kombinirana s tehnikami izrezovanja in aplikacij, na primer z luknjičavo vezenino (rišelje ali madeira), z liki, izrezanimi iz osnove in izpolnjenimi z okrasnimi vbodi ali apliciranim tilom, z vstavljenimi čipkastimi trakovi po robovih in podobno. Poleg naštetih tehnik, s katerimi so izvedeni tudi zobčasto zaključeni robovi, so še nekatere enostavnejše tehnike okrasnih razpletov in ažurjev,8 ki dopolnjujejo spodvihane in okrasno vezene ali v obliki zobcev vezene robove peč. Peča iz Frankovcev, druga polovica 19. stoletja. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost 78 cm x 79 cm. (SEM, inv. št. 8535; foto J. Žagar). White headscarf from Frankovci, second half 19th c. Industrial cotton, hand embroidery; size 78 cm x 79 cm. (SEM, inv. no. 8535, photo J. Žagar). Vezilske tehnike, uporabljene na pečah iz prve polovice 19. stoletja, zavračajo misel o vezenju za lastne potrebe, saj veziljsko znanje takrat med kmeticami nikakor ni bilo splošno. Ohranjene peče iz tega obdobja so nedvomno delo usposobljenih vezilj, ki so v samostanskih delavnicah, po mestih in trgih vezle pretežno po naročilu, v manjši meri pa verjetno tudi drugače. Vezeninsko motiviko so prenašale iz starejših vzorcev in tiskanih predlog. Samouške vezilje, ki so vezle zase in za druge, so izdelale številne peče panonskega območja, vendar je te mogoče časovno opredeliti šele v drugo polovico 19. stoletja, ko je tudi splošna šolska vzgoja razširila znanje določenih vezilskih tehnik in motivov, na primer rišelje in vezeni monogrami. Več veziljskega znanja so nedvomno nudile dekliške šole (Makarovič M. 1970: 85; Makarovič G. 1981: 287), kjer so vezli po lastnih zamislih, opazno pa so na vezenje vplivali tudi vzorci iz sočasnih modnih časopisov (Makarovič M. 1964: 307). Peča, Vitanje, 20. stoletje. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost 79 cm x 80 cm. (SEM, inv. št. 9315; foto J. Žagar). White headscarf, Vitanje, 20th c. Industrial cotton, hand embroidery; size 79 cm x 80 cm. (SEM, inv. no. 9315; photo J. Žagar) Po sredi 19. stoletja se je bela peča postopoma umikala barvastim in vzorčastim naglavnim rutam iz svile, bombaža, tudi volne. Približno do 80. let so bile peče še v rabi kot nedeljsko in praznično pokrivalo – visoko vrednoten prežitek starejše dobe k novi oblačilni sestavi, ki jo je narekovala krojno poenotena oblačilna moda. Taje sicer pokrivanju ženskih in dekliških glav namenila kupivne barvaste rute, ki so jih nosile kmetice in delavke, oz. klobuke in čepice raznih oblik za meščanke (Makarovič M. 1964: 297; 1970: 59). Ob koncu stoletja so peče nosile ob praznikih samo še nekatere starejše ženske na Dolenjskem, Gorenjskem in Primorskem, mlajše pa so imele raje kupljene rute. Do 1., ponekod pa celo do 2. svetovne vojne se je peča ohranila tudi kot pokrivalo nevest, družic in svatovk na svatbi, birmanskih boter, za procesije na telovo in veliko noč, pri čemer so bila druga oblačila lahko sodobno krojena. vendar so se ti načini uporabe vendarle že nekoliko mešali z oblačenjem t. i. narodne noše. Pečam podobno belovezeno pokrivalo so k pražnji nedeljski obleki dolgo nosile ženske na Kobariškem in v Trenti, poleti tudi na južnih obronkih Pohorja in Paškega Kozjaka do srede 20. stoletja (Makarovič M. 1964: 298). Peča iz Trente, druga polovica 19. stoletja; pečo so nazadnje uporabljali za pokrivanje jerbasa. Industrijsko tkan bombaž, ročna vezenina; velikost brez res 95 cm x 103 cm, dolžina res na dveh stranicah 3 cm. (SEM, inv. št. 6797; foto J. Žagar). White headscarf from the Trenta Valley, second half 19th c; last used to cover a shopping basket. Industrial cotton, hand embroidery; size with fringes 95 cm x 103 cm, length of fringes at both sides 3 cm. (SEM, inv. no. 6797; photo J. Žagar). Od 70. let 19. stoletja so se uveljavile industrijsko izdelane peče iz belega muslina in zlasti pogoste iz belega tila. Razmeroma velike, mehke in z bogatim čipkastim naborkom so jih v večji meri uporabljali v okolici mest in trgov za omenjene svečane priložnosti. Z njimi se je dokončno razvila oblika vezave, imenovana “na petelina”. Po letu 1870 so si tako zavezovale pečo na Dolenjskem in Gorenjskem, na Primorskem do Postojne, na Štajerskem do Maribora, pa tudi splošno k t. i. narodni noši (Makarovič M. 1964: 302, 303). Gre za običajno, v zatilju pod visečim vogalom prekrižano vezavo, ki je nato zavezana na temenu v vozel; oba roglja z bogato nabranimi in naškroblj enimi čipkami sta fiksirana pokonci in razprto kot petelinova roža, kar omogočajo bucike, skrito vstavljene igle ali žice oz. nekaj šivov. Skladno z meščanskimi merili o estetiki čipkastih naborkov in z njimi povezanimi načini vzdrževanja so konec stoletja čipke na pečah, posebej tilastih, močno škrobili in kolmali.9 Tak način obdelave pa je bil vendarle omejen na osrednjo Slovenijo in nekatera večja mesta in trge (Makarovič M. 1970: 85). Tako vezana peča danes po pomoti velja za “najbolj slovensko”. Zaradi opaznosti in izrazitosti je postala – poleg zlato vezenih isokih avb – najbolj razpoznavna sestavina t. i. narodnih noš, ki jih oblačijo ženske različnih družbenih izvirov za razne svečane priložnosti, folklorne prireditve in nastope (N. d.: 59). Tilasta peča iz Rodice in Šmarce, druga polovica 19. stoletja. Industrijski izdelek; velikost brez čipke 120 cm x 125 cm, širina čipke 7 – 10 cm. (SEM, inv. št. 7766; foto J. Žagar). White headscarf, tulle, from Rodica and Šmarca, second half 19th c. Industrial product; size without the lace 120 cm x 125 cm, width of the lace 7–10 cm. (SEM inv. no. 7766; photo J. Žagar). Vezenina tilastih peč je praviloma izdelana strojno: z verižnim vbodom in ploskovnimi polnitvami večjih oblik je izveden cvetlični šopek, pogosto razporejen v dva ali štiri vogale. Industrijske peče iz muslina so bile navadno malo manjše, vezeninski okras je podoben kakor na tilastih pečah, vendar pa imajo namesto čipk zobčast zaključek (Niklsbacher - Bregar 1970: 119). V zbirki SEM je primer tilaste peče z vsemi omenjenimi elementi, kije zaradi praktičnejše rabe diagonalno preganjena v trikot in nato po krajših robovih sešita skupaj; dve plasti čipkaste obrobe sta nato nakolmani skupaj (inv. št. 7302). Peče so bile v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju podvržene še nekaterim funkcijskim spremembam: ne le, da so ponekod starejše kmetice hranile svoje peče za smrt, z njimi so pogrnili mizo, kadar je prišel duhovnik previdet umirajočega, z njimi so prekrili mrliča (Makarovič M. 1964: 299). Pred 2. svetovno vojno in po njej je bila peča evidentirana še kot okrasni prtič meščanskih stanovanj, krstno pregrinjalo, ohranjeni vezeni del peče pa se je kot predelan fragment pojavil kot senčilo za luč, robček ali preprosto kot spominski predmet. Iz teh razlogov so se peče ohranjale veliko bolj kot drugi oblačilni kosi. Birmanka in botra iz Bizovika, 1920. (Fototeka SEM). Girl in Confirmation dress and her godmother, Bizovik, 1920. (SEM Picture Library). Podatkovno ozadje muzejskih predmetov je zbrano in hranjeno po vedno številnejših merilih – ena od zahtev so na primer podatki o krajevni provenienci, torej kraju nastanka ali kraju uporabe. Ti podatki se v zgodovini muzejske dokumentacije niso zapisovali natančno ali pa so bili celo spuščeni. Tako je predmet z znanim podatkom o krajevni provenienci pogosto izrabljen za razumevanje in poudarjanje “krajevne” značilnosti oz. izvirnega, avtentičnega obrazca, skozi katerega naj bi se oblikovala krajevna zavest. Pogosto se to dogaja prav z oblačili in dodatki. Izrazit primer so prav belovezene peče. Peča z znanimi krajevnimi podatki postane tako brez ustrezne interpretacije vir kopiranja za potrebe poustvarjalnih dejavnosti folklornih, pevskih in podobnih skupin. Vezeninski okras, vstavki, čipkaste obrobe z merami izbrane peče vred prerastejo v zavesti poustvarjalcev in krajanov v krajevno posebnost, čeprav to po védenju, ki ga imamo o načinih izdelave in oblikah uporabe, nikakor ne more biti ustrezno. Še več: poustvarjalne skupine izrabljajo popačeno krajevno posebnost v prvi vrsti za razpoznavno drugačnost lastne poustvarjalne skupine v primerjavi z drugimi. Tako nastalo izkrivljeno vedenje o specifični obliki se potencira in stilizira do nespoznavnega z vsakim poustvarjanjem poustvarjenega. Ruta iz potiskanega bombaža za vsakdanjo rabo, Adlešiči. Industrijski izdelek, velikost 73 cm x 76 cm. (SEM, inv. št. 1531; foto J. Žagar). Headscarf made of printed cotton for everyday use, Adlešiči. Industrial product, size 73 cm x 76 cm. (SEM, inv. no. 1532; photo J. Žagar). * * * Po sredini 19. stoletja so se vzporedno s krojnimi, blagovnimi, barvnimi spremembami kmečkega oblačilnega videza spremenila tudi pokrivala. Čeprav obstajajo za nekatere kraje pričevanja o uporabi barvastih naglavnih rut namesto peč že v prvi polovici 19. stoletja – na primer za Dobrlo vas na Koroškem leta 1838 (Makarovič M. 1964: 320; 1999a: 173), za Bovško leta 1843 (Makarovič M. 1999c: 71) – pa jih ne gre posploševati. Tekstilna industrija druge polovice 19. stoletja je bila s ponudbo raznovrstnejše, cenejše in tudi dopadljivejše ponudbe pomemben dejavnik, da so bele in belovezene peče kmetice postopoma zamenjale s pisanimi barvnimi rutami.10 V osnovi gre za enako pokrivalo iz kvadratno urezanega kosa blaga kakor za starejše naglavne rute in peče, le da so drugačne po velikosti, barvnem in okrasnem učinku. Delovna ruta iz potiskanega bombaža, Mengeš; v rabi do 2. svetovne vojne. Industrijski izdelek, velikost 68 cm x 71,5 cm. (SEM, inv. št. 14125; foto J. Žagar). Work scarf made of printed cotton, Mengeš; worn until the Second World War. Industrial product; size 68 cm x 71.5 cm. (SEM inv. no. 14125; photo J. Žagar). V zvezi z rutami je bilo evidentiranih veliko poimenovanj lokalnega značaja, med katerimi je nekaj izpeljank iz nemških in italijanskih izrazov za naglavno ruto oz. naglavni robec, kot se lahko v splošnem tudi poimenuje. Tako je na Gorenjskem in Dolenjskem najbolj v rabi splošen izraz ruta, na Primorskem pa razne izpeljanke iz italijanske besede fazzoletto, kot je fecou na Cerkljanskem, f’cu v Trenti, facou v Vipavski dolini, na Kobariškem in v Brkinih fačou. Izraze fceu ali fcou, fačou in fecu najdemo ponekod na Štajerskem, tako v Zadrečki kot tudi v Savinjski dolini in v Slovenskih goricah. V Šentjernejski okolici uporabljajo tudi izraz facenetl. V Prekmurju pravijo ruti roubec, prav tako na vzhodnem Štajerskem, kjer ji sicer pravijo tudi tjehl (iz nem. Tüchel) (Makarovič M. 1964: 322). Adrca, hadrca jo imenujejo v Rožu (Makarovič M. 1996: 168, 173), odrca, odra, hadrca v Podjuni (Makarovič M. 1999a: 173) in canetl v Zilji (Makarovič M. 1991b: 97). Barvaste in pisane rute so bile konfekcijski industrijski izdelek11 in so zaradi cene in praktičnosti zlahka nadomestile pečo v vseh njenih funkcijah; za kmetice in delavke so bile v 19. stoletju delovno in praznično, letno in zimsko pokrivalo na vsem slovenskem ozemlju – najprej na Primorskem in Gorenjskem, nekoliko pozneje na Dolenjskem in na panonskem oblačilnem območju. Nikoli pa niso kazale na zakonski stan nosilke, saj so jih uporabljale tako starejše in mlajše poročene ženske, v praznični oblačilni sestavi in za zaščito pred vročino in mrazom pa tudi odraščajoča dekleta in majhne deklice (Makarovič M. 1964: 322, 323; 1967: 111). Vsaj v času med svetovnima vojnama sta bila ruta in klobuk razločevalna oblačilna dodatka, ki sta ločevala kmetice in meščanke oziroma tržanke, v prazničnih okoliščinah v vaškem okolju kmetice od žensk iz nekmečkih družin ali žensk nekmečkih poklicev – uradnic, poštaric, učiteljic, trgovk, gostilničark, tudi krošnjark. Revnejše mestne prebivalke so bile v tem času med tednom razoglave; ruto so uporabljale le kot funkcionalno pokrivalo ob delu in pozimi, ob nedeljah in praznikih pa so si nadele klobuk (Makarovič M. 1986: 14; 1987: 21; 1988a: 21, 1989: 19 sl.; 1994: 27). Ob žetvi pri velikem kmetu na Koroškem, 1946. (Fototeka SEM). Harvest on a prosperous farm in Carinthia, 1946. (SEM Picture Library). V splošnem so bile za delo v rabi drobno vzorčaste bombažne rute, za nedelje in praznike pa so bile priljubljene svetlejše svilene in tudi temnejše volnene rute in redkeje žametne, skladno z letnim časom. Drobni cvetlični, pikasti, črtasti vzorci so bili priljubljeni še v predhodnem obdobju, le da jih je bilo na bombažnih rutah mogoče izvajati hitro in poceni. Barvarske in modrotiskarske delavnice, ki so se po sredi 19. stoletja zaradi konkurenčne industrije le stežka obdržale, so za to uporabljale vzorčenje z modeli (Dular 2000) in ostajale povečini pri modrih odtenkih. Tekstilna industrija je v tem času vzorčenje metraže izvajala s hitrejšim in cenejšim valjčnim tiskom, kije obenem izdelal vzorec cele rute – bordurni vzorec in morebitni drobni vzorec na sredini. Pražnja svilena ruta z damastnim vzorcem, Šentvid pri Stični. Industrijski izdelek, velikost 73.5 cm x 75,5 cm. (SEM, inv. št. 14369; foto J. Žagar). Festive silk headscarf with damask design, Šentvid near Stična. Industrial product, size 73.5 cm x 75.5 cm. (SEM, inv. no. 14369, photo J. Žagar). Svilene rute so bile iz debelejše barvaste ali vzorčaste svile ali umetne svile. Vzorci na svili so bili praviloma vtkani, vendar za razloček od vzorčasto tkanih svilenih ovratnih in ramenskih rut iz prve polovice 19. stoletja, ki so bile izdelek mnogolistnih damastnih ročnih statev, so bili ti narejeni na žakardskih tkalskih strojih. Poleg cvetličnih in drugih drobnovzorčastih motivov so bile priljubljene tudi črtaste ali kariraste rute, med svetovnima vojnama pa razen večbarvnih vzorcev eno- ali dvobarvni damastni vzorčni učinki, pri katerih je vzorec na prednji strani tkanine pozitiv, na zadnji strani pa njegov negativ. Volnene rute so bile tanjše in debelejše. Tanjše rute so bile pražnja različica poletne oz. prehodne oprave; njihov vzorec je vtkan kakor pri svilenih ali odtisnjen kakor pri bombažnih rutah; robovi so bili strojno prešiti v raven rob, pogosto zaključeni s kratkimi resicami – nitmi osnove in votka. Debelejše enobarvne ali večbarvno vzorčno tkane volnene rute so bile v rabi za hladne zimske razmere. Robovi so bili najpogosteje zaključeni z resicami; prešiti robovi bi bili zaradi debeline materiala pretrdi in zato neprimerni. Pražnja ruta iz vzorčasto tkane svile, Sava pri Litiji, 20. stoletje. Industrijski izdelek, velikost 69 cm x 72 cm. (SEM, inv. št. 17250; foto J. Žagar). Festive pattern woven silk headscarf, Sava near Litija, 20 th c. Industrial product, size 69 cm x 72 cm. (SEM, inv. no. 17250; photo J. Žagar). Vzorci na vseh rutah so kompozicijsko razporejeni enako: bordurni rob na vseh štirih stranicah je poudarjen z večjimi, temnejšimi in živahnejšimi, intenzivnejšimi ali preprosto drugobarvnimi vzorčnimi elementi, prosta sredina med njimi ostaja v osnovni barvi nevzorčena ali pa je pokrita z manjšimi enakomerno razporejenimi vzorci. Tudi kariraste ali enobarvne strukturno tkane rute imajo pogosto naznačen bordurni rob na vseh štirih stranicah. Poleg splošnih besednih oznak so dobile rute še nekatera lokalna poimenovanja glede na vzorec, barvo, tvorivo in celo ceno. Tako pravijo svetlim, najverjetneje svilenim rutam z nežnimi, malo temnejšimi vzorci v Slovenskih goricah židanca, v kobariški okolici pa židanek (iz nem. die Seide). Zimske praznične volnene rute imenujejo v Prekmurju štrikance, v okolici Ribnice so to ženilje ali ženilu. Črni volneni ruti z rožami pravijo v Kobaridu kamelovc, v Šentjernejski okolici pravijo rumeni češminovka. Vsakdanje delovne rute iz bombažne tiskanine so v kamniški okolici poimenovali po njeni vrednosti finfarca (5 f) ali cegnarca (10 f) (Makarovič M. 1964: 321, 322). Volnene rute v Poljanski dolini ob Kolpi imenujejo siknenec, če imajo zaključne čopke, rubac s ciframi (Makarovič M. 1993: 67, 68); svilena ruta v adlešiško-viniškem delu je svilaš, bombažna pa pamukar (Makarovič M. 1999b: 81, 82). V Ziljski dolini pravijo rutam iz tanke črne volne z vzorčasto borduro tibet, svileni ruti z resicami pa fronzovc; glede na krajevni izvir rut so imenovali rjave svilene rute z rdečim robom in vzorčasto borduro trstinarji, ker naj bi jih prinašali iz Trsta, tiste iz Furlanije pa furlanarji (Makarovič M. 1991b: 97). Pražnja zimska volnena ruta iz Bistrice ob Sotli, okoli 1940. Industrijski izdelek, velikost brez res 64 cm x 64 cm, dolžina resic 3 cm. (SEM, inv. št. 14521/230; foto J. Žagar). Festive woollen winter scarf from Bistrica ob Sotli, around 1940. Industrial product, size without fringes 64 cm x 64 cm, length of the fringse 3 cm. (SEM, inv. no. 14521/230; photo J. Žagar). Kvadratna oblika in razporeditev vzorcev je narekovala trikotni pregib rute pred nameščanjem na glavi, kar je bilo sicer običajno tudi pri pečah. Nekatere vezave peč so se prenesle tudi na vezavo naglavnih rut, za druge je bilo to nemogoče zaradi manjših dimenzij rut. Svilene in volnene rute iz 19. stoletja so navadno nekoliko večje od rut poznejšega nastanka. V glavnem gre za dva osnovna načina zavezovanja z manjšimi različicami, odvisnimi od priložnosti, letnega časa, starosti nosilke in včasih tudi lokalnih “modnih” navad (Makarovič M. 1964: 320, 321). Trikotno preganjena ruta je tako položena na glavo in nato zavezana pod brado z enim ali dvema vozloma. Tak način zavezovanja je bil najsplošnejši – ob praznikih, za v cerkev in izven doma, starejše ženske so si tako zavezovale rute tudi pri delu. Rute so zavezovale tudi na tilniku, pod ali nad spuščenim vogalom, mlajše ženske pri delu, v 20. stoletju tudi starejše, vendar le poleti. Zavezovanje pod brado so ponekod dopolnile z nazaj zapognjenim robom na glavi, drugod z natančno nameščenim dvojnim gubanjem ob ušesih (Makarovič M. 1986: 12). Rob nad čelom praznično zavezane rute so starejše ženske na Pohorju in v Prekmurju okroglo ali koničasto oblikovale; v ta namen so ustrezni del rute poškrobile ali pa v preganjen rob vstavile poškrobljen platnen trak (Makarovič M. 1997: 42). V Kostelu so tako zavezano delovno ruto, precej potisnjeno na čelo, škrobile tako, da so jo podrgnile s krompirjem ali namočile v vodi, v kateri se je kuhal krompir (Makarovič M. 1989: 33). Ob hudi vročini in sončni pripeki se je tudi pri rutah uveljavilo prosto polaganje na glavo, pri čemer lahko vogala prosto visita na prsi, ob primernih velikostih pa na hrbet. Pogosto sta eden ali oba sprednja vogala položena prek temena, lahko rahlo zvezana – tako v okolici Kobarida, v Trenti in v Prekmurju. Globoko na čelo pomaknjena ruta z vogaloma na temenu je lahko priložnostno prevezana s travnimi bilkami, slamo ali praprotjo, da je dodatno senco za obraz, rabi pa tudi kot svitek za prenašanje bremen. Strehasto zaščito nad čelom omogočijo tudi žitne bilke, položene v pregib rute; vogali so v tem primeru zavezani nad trikotnim vogalom (Makarovič M. 1994: 27). In tako naprej. Domiselnost pri improviziranih rešitvah, olajšavah in zboljšavah je ena najzanimivejših tem človeške ustvarjalnosti, vendar je pregled njenih pojavnih oblik neizmeren, zato z različicami na tem mestu zaključujemo. Zimska ruta iz vzoričasto potiskanega žameta, Sela. Industrijski izdelek, velikost 75 cm x 75 cm. (SEM, inv. št. 7135; foto J. Žagar). Writer scarf made of pattern printed velvet, Sela. Industrial product, size 75 cm x 75 cm. (SEM, inv. no. 7135; photo J. Žagar). Polaganje vsakdanje rute ob poletni vročini, Barbane v Goriških Brdih, sredi 20. stoletja. (Fototeka SEM, foto B. Orel). Donning an ordinary headscarf in the summer heat, Barbane in Goriška Brda, mid 20th c. (SEM Picture Library, photo B. Orel). Nekateri načini zavezovanja naglavnih rut so odmevali v prikupnih lokalnih besednih tvorbah. Zavezovanju rute na tilniku imenujejo v turjaški okolici “na štulco”, če so zavezane pod vogalom, oziroma “na Maruško”, kadar se zavežejo nad vogalom. Podobno pravijo v Trenti “na Kranjico” in “v škufo”. V Starem trgu pri Ložu “na Marinko”, v sežanski okolici “na Juco”. V Zadrečki dolini pravijo tej vezavi “na kij”, v Vipavski dolini pa “po budansko”, ker so se tako splošno zavezovale v vasi Budanje (Makarovič M. 1964: 321). Zavezovanju na tilniku pravijo v Podjuni “na Kranjico, na Krajico”, tudi “unta”, medtem ko zavezovanju pod brado rečejo “na Nem’ca” in “douta” (Makarovič M. 1999a: 173). Pražnja zimska trikotna ruta iz žameta, Prigorica, začetek 20. stoletja. Industrijski izdelek, velikost brez okrasnih zank: dolžina krajših stranic 74 in 83 cm, dolžina zank 5 cm. (SEM, inv. št. 8587; foto J. Žagar). Triangular festive winter scarf, velvet Prigorica, early 20th c. Industrial product, size without decorative loops: length of the short sides 74 and 83 cm, length of the loops 5 cm. (SEM, inv. no. 8587; photo J. Žagar). Kot delovno pokrivalo, ki ščiti pred soncem, prahom in znojem, se je ruta najdlje ohranila, pogosteje pri starejših kot mlajših ženskah. Do 2. svetovne vojne in še dlje je ruta za starejše kmetice splošno in bolj ali manj “obvezno” pokrivalo za vse priložnosti. Mlajše kmetice so v času med svetovnima vojnama rute še uporabljale pozimi, celo leto pa ob nedeljah za cerkev. Za vsak dan pa so nošnjo rut polagoma opuščale, enako tudi revnejše mestne prebivalke in mestne služkinje, le da so se te – v nasprotju s kmeticami – ob nedeljah pokrile s klobukom. Za oboje je bila razoglavost v vsakdanjih razmerah, tudi če so bile poročene, v tem času že družbeno sprejemljiva, čeprav je ponekod izzvala nekaj negodovanja okolice. V času tik pred 1. in nato do 2. svetovne vojne se je ob sicer splošno razširjeni kvadratni ruti pojavila še modno narekovana ožja in dolga naglavna ruta oz. šal, šerpa. Narejena iz svile, polsvile, redkeje iz volne in še redkeje tančice ali tila, je bila le del pražnjega oblačenja, vendar še ne splošno razširjena. Zimske šerpe so bile tudi iz debelejše, žametne pletenine (Makarovič M. 1995: 38). Na glavo so jo polagale s prosto visečima koncema, prekrižano pod brado in zavezano v zatilju, najpogosteje pa na vozel ali na eno pentljo, pomaknjeno v levo (Makarovič M. 1986: 12). Žalna poletna ruta (šerpa) iz industrijske čipke, Prigorica, prva polovica 20. stoletja. Industrijski izdelek, velikost 44 cm x 194 cm. (SEM, inv. št. 8586; foto J. Žagar). Summer mourning headscarf (shawl), industrial lace, Prigorica, first half 20th c. Industrial product, size 44 cm x 194 cm. (SEM, inv. no. 8586; photo J. Žagar). Čeprav je veljala ruta najpogosteje za samostojno pokrivalo, pa je bilo na nekaterih območjih priljubljena tudi raba z drugimi pokrivali. Tako so si v Rožu konec 19. stoletja in nato še v 20. letih 20. stoletja nekatere kmetice prek rute poveznile še pražnji klobuček, žanjice in grabljice pa še med svetovnima vojnama svetel slamnik. Pri tem so vogale spodnje rute včasih zavezale prek oglavja klobuka (M. Makarovič 1996: 168, 171). V Podjuni so nosile ruto skupaj z avbo ali s klobukom (Makarovič M. 1999a: 173), v Zilji so prek svilene ali bombažne rute položile pintl, po redkih pričevanjih pa prek obeh še klobuk; za poletno delo je omenjena uporaba slamnika prek rut (Makarovič M. 1991b: 97, 98). Konfekcijsko izdelane rute so bile razmeroma poceni; veljale so za primerno darilo, priložnostni sejemski nakup ali kot minimalni “obvezni novi” kos oblačila za veliko noč. Večje število rut je lahko bilo del bale. Rute so ponujali potujoči krošnjarji, trgovci v trgih in mestih. Velik del konfekcijske ponudbe po sredi 19. stoletja je prihajal iz tujine, največ iz Trsta in z Dunaja; domače tovarne jih takrat še niso zagotavljale v zadostni količini (Baš 1987: 94 sl.; Žagar 1991: 59 sl.). Rute so kot darilo prinašali in pošiljali iz tujine domov tudi zdomci. Sčasoma se je v garderobi žensk, tudi revnejših, nabralo precejšnje število različnih rut, ki so jih tako lahko namenjale različnim priložnostim: za večje praznike (božič, veliko noč, velikonočni ponedeljek, telovo), za nedelje, za vsakdanje priložnosti in delo; za poletne in zimske razmere. Poletna ruta (šerpa) iz vzorčasto tkane svile, Bled, prva polovica 20. stoletja. Industrijski izdelek, velikost brez res 26 cm x 284 cm, dolžina res 14 cm. (SEM, inv. št. 17305; foto J. Žagar). Summer headscarf (shawl, pattern woven silk, Bled, first half 20th c. Industrial product, size without fringes 26 cm x 284 cm, length of the fringes 14 cm. (SEM, inv. no. 17305; photo J. Žagar). Oblačilna moda 30. in 40. let 20. stoletja, ki jo je spodbudilo romantično navduševanje nad kmečkim življenjem in t. i. narodnimi nošami, je ponujala naglavno ruto kot dodatek za prosti čas in tudi kot športni modni dodatek. Že pred tem in nato znova v 50. letih je bila v povezavi z avtomobilizmom v rabi skupaj s širokokrajnim ženskim klobukom. Kot zasilno rešitev jo ponuja moda v okoliščinah vojn, naravnih in tudi drugih katastrof, ko je modno pričesko težavno ali nemogoče vzdrževati in/ali si privoščiti modni klobuk. Šal ali ruta, zvita v modni ženski turban, je ena od takšnih rešitev; navidezno ne prav dosti drugačna od fiksnega, z mrežasto ali kako drugo osnovo podloženega pokrivala v obliki turbana – slednji se kot večerno, celo plesno ali gledališko pokrivalo dam elitnih krogov pojavi še v 60. letih 20. stoletja (Zischka 2000: 121, 122). Od konca 60. oz. začetka 70. let so bile modne rdeče in modre črtaste in kariraste “Arafat-rutice”, ki so jih kot naglavni in še pogosteje kot ovratni dodatek nosili mestni študentje in so bile neposredno uvožene, kot nasledek globalizacijske trgovine na eni in priljubljenosti eksotičnih spominkov s potovanj. Sledila je uporaba mehkih indijskih bombažnih, svilenih kitajskih, tančičnih turških, ruskih, madžarskih, bolgarskih... rožastih volnenih, pisanih “ciganskih” in nazadnje majhnih potiskanih bombažnih rut, ki so del številnih zahodnih kultur, nikoli povsem prekinjenih. Slednje so, “gusarsko” zavezane med temenom in zatiljem, v 90. letih postale del globalne podobe subkultur reperjev, skejterjev in nekaterih drugih tipskih podob. Takšna “ljubezen do eksotike”, ki je odmik, pobeg, čustveni umik od konvencionalnih družbenih modelov, se v osnovi ne zdi prav nič drugega kot že omenjena romantično-kmečka, tudi “narodna” naravnanost (Zischka 2000: 121 sl.). Ruta iz potiskanega bombaža, ki jo je kot del reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja, samostojno ali pod kapo (gl. kat. št. 417 – 420). Industrijski izdelek, izdelan v ZDA, velikost 56 cm x 56 cm. (SEM, foto J. Žagar). Headscarf made of printed cotton, worn as part of a rapper’s outfit by a grammar school student from Ljubljana in the early 21st century, worn either independently or under a cap (see cat. no. 417 – 420). Industrial product, made in the USA, size 56 cm x 56 cm. (SEM, photo J. Žagar). Ruta kot klasično pokrivalo, ki varuje ženske lase, deloma tudi ramena, vrat in obraz pred pogledi okolice, je še danes v domačem in tujem okolju del tradicionalnega oblačilnega videza nekaterih poklicnih, etničnih in religioznih identitet. Prav tako je, zavita v turbanaste ovoje ali prosto položena na glavo, tudi moško pokrivalo v številnih neevropskih kulturnih okoljih. 1 Za 15. in 16. stoletje gradivo navaja in ga tudi ovrednoti Angelos Baš (Baš 1970), za 17. in 18. stoletje je gradivo prevedeno in urejeno, vendar neinterpretirano (Baš 1989), pozneje pa poleg navedb tudi strokovno obdelano v etnološkem (Baš 1992) in kostumološkem pogledu (Vrišer A: 1993). Gradivo 19. stoletja je objavljeno v neinterpretirani obliki (Baš 1984), navedbe virov s strokovno obdelavo pa je mogoče najti v več delih (Baš 1987; Makarovič M. 1964; Vurnik 1928). 2 Razstavo “Rekonstrukcije slovenskih kmečkih noš po upodobitvah v Valvasorjevi Slavi” sta pripravili Marija Makarovič in Milena Kumer v počastitev 300-letnice izida Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Postavljena je bila leta 1989 v Slovenskem etnografskem muzeju. Danes je del stalne postavitve v gradu Bogenšperk pri Litiji. 3 Opise za Slovensko Štajersko so prispevali potopisci: J. C. A. Fyrtag – 1. 1753; B. F. Hermann – 1. 1780; E. M. Arndt – 1793); za Kranjsko (B. F. Hermann – 1780, B. Hacquet – 1784 oz. 1787, M. Pohlin – 1788, A. Linhart – 1791 idr.) (Baš 1992: 127 sl.). 4 Pečne čipke sodijo med fine stavljene klekljane čipke. Izdelu jejo se kot metrske čipke z večjim številom parov klekljev, v vsej širini čipke istočasno, praviloma v preprostih vzorcih in brez kvačke. 5 Tabla vzorcev idrijskih metrskih klekljanih čipk z letnico 1839 je očitno služila kot trgovski cenik in vzorčnik za izbiranje in naročanje. Na tabli je 23 vzorcev pečnih čipk, dopolnjenih z imeni motivov in cenami za tekoči meter čipk (inv. št 898). 6 Strojno izdelane čipke so se kot izum pojavile v začetku 19. stoletja (stroji bobinet, leavers). Najprej je bila strojno izdelana le osnova, od 30. let pa čipka v celoti. Njihov pomen je bil v cenovni dostopnosti in posledično razširjeni uporabi, pri čemer so ohranile poglavitno nalogo, da predmetom dvigajo krasilno, kupno in statusno vlogo. 7 Vezenina po narisku je narejena po risani predlogi, to je, da je motiv pred vezenjem narisan na podlago. Risba je nato prevlečena in izpolnjena z vezilno nitjo in različnimi vezilnimi vbodi. 8 Ti sodijo med vezenine po štetih nitih, pri kateri nastaja vzorec s preštevanjem niti osnovne tkanine, predhodno so lahko posamezne niti iz osnove izvlečene, da se s tem poveča učinek. 9 Kolmanje je plisiranju podobna obdelava obrobnih čipk, ki ustvari goste enakomerne gube in se izvaja s segretimi železnimi škarjastimi kleščami, podobno kakor pri oblikovanju lasnih kodrov. 10 Glede na okvire razprave se omejujemo le na naglavne rute; sicer pa so rute (ženske in moške) lahko še ovratne, ramenske, ogrinjalne, žepne rute (robci) ...; v drugih besedno pomenskih zvezah je mogoče govoriti še o oporni ruti, ruti v pomenu cule in podobno (gl. SSKJ). 11 Konfekcija so izdelana ali narejena oblačila (v širšem pomenu), natančneje kot oblačila, “ki se serijsko izdelu jejo po normalnih velikostih z racionalnimi metodami, so prilagojena potrebam in kupni moči svojih odjemalcev in so po izdelavi, materialih in oblikah v mestih zelo blizu srednji kakovosti dela po meri. Industrijsko izdelovanje konfekcije se začenja s sredo 19. stol., v manjšem obsegu pa so konfekcijo izdelovali še prej” (Baš 1992: 91). AVBE Za razloček od rut in peč, pri katerih je iz ploskovitega kosa tkanine dosežena želena oblika šele s polaganjem, zvijanjem, gubanjem in zavezovanjem na glavi, je oblika avb, čepic in klobukov deloma ali v celoti že utrjena. Ta pokrivala so sestavljena vsaj iz dveh delov. Na glavo se zavezujejo, spenjajo ali – če gre za trdne “samostoječe” oblike – polagajo. Vsaka od teh skupin pokrival ima svoj oblikovni in pomenski razvoj, čeprav so se v istih kulturnih okoljih pojavljale kot vzporedne, vendar tudi dopolnjujoče se oblike. V splošnem so avbe glavi priležna pokrivala, ki pokrivajo celo glavo, razen obraza, pri nekaterih vrstah tudi vrat in ramena. Čepice ali kape so navadno mehkejša pokrivala brez trdih krajcev; glavo pokrivajo na temenu, v nekaterih krojnih različicah tudi na zatilju, ob ušesih ali na delu čela. Klobuki so pokrivala bolj ali manj trdih oblik, sestavljeni iz oglavja (štule) in širših ali ožjih krajcev. Avba (iz nem. Haube) je navadno žensko, pa tudi otroško in moško pokrivalo, ki obkroža obraz in pokriva lase. Poznano je v plemiškem, meščanskem in kmečkem oblačilnem videzu različnih historičnih in pomenskih okvirov. Plemkinje so jo nosile vsaj v renesansi, meščanke od poznega srednjega veka do 19. stoletja, kmetice do srede 19. stoletja, ob posebnih priložnostih pa do 2. svetovne vojne. Kot razpoznavni del t. i. narodne noše in poustvarjenih stiliziranih kostumov folklornih skupin, narodno zabavnih ansamblov, “historičnih” ali “narodno zabavnih” prireditev so avbe v rabi od zadnjih desetletij 19. stoletja do danes. Starokrščansko pravilo pokritih ženskih lasje bilo v srednjem veku dopolnjeno z zanikanjem telesnih oblik. Zato je bilo ovijanje glave, brade, vratu in ramen z različnimi pokrivali družbena norma, ki so ji sledile premožne in revnejše družbene plasti v okviru svojih premoženjskih zmožnosti in z oblačilnimi redi določenimi stanovskimi mejami spodobnosti. Z vidika formalnega razvoja velja funkcionalne predhodnike avb iskati v srednjeveških kapucastih pokrivalih1 in srednjeveških “večplastnih” pokrivalih.2 Pri teh so dajala spodnja pokrivala obliko in želeno povišanje telesa, vrhnja pokrivala (peča, tančica, tudi bradni in ovratni trakovi) pa so ga krasila, volumensko večala in zakrivala tiste dele, ki jih po veljavnih normah ni bilo dopuščeno kazati okolici (Schindler 1984: 17). Najneposrednejše predhodnice avb so umetelno zgubane oziroma zložene naglavne rute in tančice, ki so v 15. stoletju ovijale žensko glavo, vrat in ramena, včasih skupaj z drugimi spodnjimi pokrivali. Med 15. in 16. stoletjem so se s trajnejšim utrjevanjem – šivanjem, podlaganjem – okrasnih gub in oblik postopno razvile oblikovane avbe (Zischka 2000: 118). Takrat se je ovijanje vratu, brade in ramen kot merilo spodobnosti postopoma opuščalo, v ospredje je stopilo dekorativno pokrivanje glav s prosto odkritim vratom in rameni. Zelo raznovrstne oblike avb so bile v 15. in 16. stoletju v nemških deželah, na Nizozemskem, deloma v Franciji in Angliji. Za slovensko ozemlje je nedvomno pomemben oblikovni razvoj omenjenih avb, zlasti tistih iz osrednjeevropskega območja, saj so modni zgledi za višje družbene plasti prihajali neposredno od tod. Pod avbo so poročene žene spravljale lase. Prosto padajoči lasje so bili primerna pričeska deklic, neporočenih deklet in mladih neporočenih žensk; od tod tudi rekli “dekle pod avbo pripeljati” ali “pod avbo priti” v pomenu stopiti v zakonski stan. Avbe je včasih oblikovno težko ločiti od kapucasto krojenih pokrival in čepic.3 V splošnem je bila avba v 16., 17. in deloma 18. stoletju – kot samostojno ali kot spodnje pokrivalo, prekrito s tančico, modno čepico ali klobukom – žensko pokrivalo, okras in prestiž višjih družbenih plasti. Ne le, da je bila modni atribut, avba je bila – skupaj s tančico – velik strošek. Zato je bila v ekstremnih voluminoznih oblikah avba zagotovo manj izraz želje po spodobnosti in bolj želje po modnem in prestižnem učinku. Niso je odlagale niti ob kopanju niti za spanje (Heller - Winter 2000: 13). Prestižno modno pokrivalo se je v nekaterih evropskih mestih (Augsburg, Nürnberg, München) razvilo v sestavino lokalne identitete, neodvisne od mode, ali pa v razločevalni znak verske pripadnosti nosilke. Tako so katoličanke nosile t. i. Riegelhaube,4 protestantke pa t. i. Bockelhaube5 (Klein 1950: 170–171). V 17. in 18. stoletju so se poleg mehkih oblikovale tudi toge, trde avbe, utrjene z žičnatim ogrodjem. Skupaj s priljubljenim in dragocenim tvorivom (zlat brokat in zlati pozamenti) so postale avbe luksuzni artikel in statusni simbol prvega reda. Med togimi avbami so bile najuglednejše prav zlate avbe, med njimi dunajske linške. Vzporedno z njimi so mehke priležne male avbe še vedno živele in se razvijale: v funkciji spodnjih avb za pod ruto ali klobuk, kot samostojno pokrivalo pa kot otroške avbice (Schindler 1984: 19–20). V 2. polovici 18. stoletja so veljale za elegantno dnevno pokrivalo tudi mehke avbe iz gaze, čipk in trakov, po obliki podobne kopalnim ali spalnim avbam.6 Oblikovna in funkcionalna stilizaacija avbe z vrhom v t. i. narodni noši. Mala udeleženka prireditve »Kmečka ohcet« v Ljubljani, začetek 80. let 20. stoletja. (Fototeka SEM). Stylisation in form and function of a topped bonnet in the so-called national costume. A young participant in the “Peasant Wedding” event in Ljubljana, early 1980s. (SEM Picture Library) Izdelovanje avb je bilo od nekdaj bolj ali manj delo žensk. Predhodnice poznejših modistk so bile šivilje, zaposlene v krojaških obrteh ali tiste, ki so šivale na domu. Izdelovale so ženske in otroške avbice iz vse mogočih materialov in v raznih tehnikah. Iz volne in garna so bile avbe pletene, kvačkane, mrežene, iz grobe volne pletene tople koničaste in okrogle kape. Male avbe so bile lahko iz enostavnega lanenega platna, tudi iz brokata, svile ali žameta. Krzno je bilo osnovni material ali le obroba. Vidnejše okrasje avb so bili biserčki, stekleni kamenčki, bleščice in čipke. Te so bile pri izstopajočih, košatih avbah utrjene z žičnatim ogrodjem. Čipkasti obrobki so bili iz tančičnega blaga ali tila, zlatih ali srebrnih niti, žime, svile ali bombaža. V 17. in 18. stoletju, ko je postajal zlat material vedno pogostejši znak privilegijev, so bile avbe nadvse veličastne (N. d.: 29, 30). Raznovrstne materiale in okrasje je narekovala potreba, saj so morale biti z avbo pokrite vse ženske ne glede na družbeni izvir. Zgledi avb višjih družbenih plasti so se ohranili v številnih poznejših ljudskih avbah v zahodni, severni in srednji Evrope (Klein 1950: 170–171). Od vzornic pa niso prevzemale le selektivno preoblikovanih oblik in okrasja, pač pa tudi znamenje stanu in prestiža. Številne oblikovne različice vzornic so narekovale tudi številne oblikovne, lokalno bolj ali manj omejene različice kmečkih avb. Pomen nekaterih lokalnih oblik je doživel spremembo – prerasel je v posplošeno sestavino “regionalnih” ali celo “nacionalnih” identitet, npr. linška zlata avba (Schindler 1984: 52 sl.; Zischka 2000: 132), münchenska in bavarska Riegelhaube (Zischka 2000: 128, 133). Nekaj podobnega se je dogajalo z našo “kranjsko” avbo z vrhom. Osnovni tip avb je enostavna mehka avba v obliki glavi priležne kape (nem. Bodenhaube). Sestavljena je iz dveh funkcionalnih in dveh okrasnih elementov. Funkcionalna dela sta vrhnji naglavni del, ki pokriva obe ušesi in teme, in zadnji del, ki pokriva zatilje. Okrasna elementa sta sicer pogosti, ne pa tudi obvezni sestavini avb: čipkasta obroba, našita na rob, ki obkroža obraz, in okrasna pentlja na spodnjem robu zadnjega dela. Pri nadaljnjem razvoju so se posamični deli avb spreminjali, v nekaterih oblikovnih različicah pa so lahko celo odpadli, npr. čipkasta obroba pri koroških avbicah. Omenjene spremembe delov so šle v smer večanja, celo predimenzioniranja, ko je zadnji del prerasel v veliko krožnikasto oglavje oziroma vrh.7 Druga vrsta sprememb je bilo krčenje posamičnih delov, npr. vrhnjega in zadnjega dela, do take stopnje, da komaj še govorimo o pokrivalu, saj bolj ali manj pokriva le zvitek las na zatilju8 (Schindler 1984: 21, 22; Zischka 2000: 126). * * * Podoba oblikovnega razvoja avb, ki so se uporabljale na slovenskem ozemlju, je zaradi pomanjkljivih, pogojno dokumentarnih virov in zaradi naravnanosti številnih strokovnih raziskav in po njih zgledujočih se poljudnih delih, bolj shematična ali, bolje rečeno, neuravnotežena – v največji meri je znanje o njih omejeno na kmečke avbe 19. stoletja. Omenjene raziskave so do neke mere nekritično utrjevale tako splošne družbene predstave o narodnem blagu in njegovih pomenih, o “avtentičnostih” in regionalnih tipih, namesto da bi jih relativizirale. Na ta način se je utrdila “splošno znana”, vendar zmotna predstava, po kateri naj bi bila avba v edinem pravem pomenu besede le kmečka avba z vrhom – in ta naj bi bila “najbolj slovenska”. Seveda pa se podobni primeri zavestnih stilizacij kulturnih elementov niso dogajali le pri nas (prim. Schindler 1984; Zischka 2000; Ley 2000: 57 sl.). Ker ustreznih virov o noši na Slovenskem pred poznim srednjim vekom ni, je mogoče dokumentirati oblike pokrival na slovenskem ozemlju šele za 15. stoletje in pozneje (Baš 1970: 11). Po virih so bile avbe v 15. stoletju še redke, oblikovno nerazčlenjene in brez ozaljškov: pokrivale so celo glavo od čela do uhljev in zadaj do tilnika. Iz upodobitev je težko natančno ugotoviti, ali gre za “sestavljeno” pokrivalo, umetelno zloženo pečo ali fiksno oblikovano avbo (N. d.: 6–10). Iz tega deloma pač lahko izhaja ugotovitev, da v tem času naša ženska pokrivala niso ujela splošnega oblačilnega toka v Srednji Evropi in da so razen peč vse druge oblike ženskih pokrival, sicer poznane v Srednji Evropi oziroma na širšem vzhodnoalpskem območju, dokumentirane le posamično in ne splošno. A v tem času se je vrsta raznovrstnih ženskih pokrival – avb, čepic, kapuc, lasnih mrežic – dokumentiranih v srednjeevropskem prostoru, nosila pod tako ali drugače zgubanimi pečami in tančicami. Izjema so portretne in nekatere druge upodobitve, ki kažejo, da so pokrivala uporabljena predvsem za označevanje upodobljencev in so zato poudarjena in odkrita. Tudi za srednjeevropski prostor je raznovrstnost oblik avb in drugih pokrival “dokazljiva” največ s slikovnimi viri; in tudi tu jih je moč pripisati slikarski domišljiji in veselju do različnih detajlov (Heller - Winter 2000: 10 sl.). Ugotovitev o posebnosti naših ženskih pokrival v 15. stoletju, ki naj bi bila v “malone izključni rabi peč, ob katerih druga pokrivala niso prišla do prave veljave” (Baš 1970: 26), je tako nekoliko bolj pogojna. Avba je doživljala polni razcvet tudi v Evropi šele v 16. stoletju, čeprav so bile nekatere njene oblike v rabi že prej. Tudi na slovenskem ozemlju je postala avba v tem času poglavitno pokrivalo plemkinj in meščank. Krasilni učinek avb je bil močno poudarjen, prav tako oblika, saj ni bila več krojena priležno po celi površini glave. Njena oblika se je umetno večala na zadnjem in zgornjem koncu (prim. z ugotovitvami o “napihovanju” osebe v družbenih stikih v: Ley 2000: 71 sl.). Sodeč po zapuščinskih inventarjih 2. polovice 16. stoletja so bile avbe plemkinj in meščank narejene iz platna in svile, lahko krašene tudi z zlatom, srebrom, bleščicami in raznimi obeski. Poleg zlatih in srebrnih so bile najpogostejše še črne in rjave (Baš 1970: 19–22). Ohranjeni viri iz 17. in 18. stoletja omogočajo precej boljši uvid v nadaljnji razvoj in uporabo avb na slovenskem ozemlju (Baš 1992: 9–17). Oblačilni razvoj je poslej tekel približno tako kakor drugod po Evropi, z manjšimi časovnimi zamudami v ločnicah med obdobji, ki jih označujejo večje modne spremembe.9 (Vrišer A. 1993: 9). Zamude je vsaj za 17. stoletje pripisati slabim prometnim zvezam in položaju slovenskega ozemlja – obmejnega ozemlja avstrijske države, ki so mu takrat grozile zunanje nevarnosti (Baš 1992: 150), v 18. stoletju bistvenega zamujanja ni bilo več; boljše so bile tudi prometne zveze in s tem hitrejše povezave z Dunajem in drugimi mesti, minile so zunanje nevarnosti za avstrijsko državo (N. d.: 162). Portretne upodobitve, ki so za omenjeni čas tudi pri nas poveden vir, seveda le za plemiško in meščansko družbeno okolje, so nekoliko manj povedne za ženska pokrivala. Večina slik kaže (notranjo) svečano, reprezentančno opravo z visoko počesanimi lasmi, pa tudi z modno in prestižno lasuljo, h kateri plemkinje in meščanke pokrival največkrat niso nosile, zato seveda niso upodobljena. Šele po 2. polovici 18. stoletja je več portretov, na katerih so upodobljene nekatera pokrivala: avba s pajčolanom, črna avba, pajčolan, okrašena kapuca, gubasta čipkasta avba, ki pokriva le del las... V večini je mogoče videti znamenje družbenega položaja nosilke, ki ga je portret tudi želel jasno sporočiti: vdovstvo, pripadnost določenemu cerkvenemu redu, bogastvo in ugled (Vrišer A. 1993: 47). Drugi viri pa podobo natančneje dopolnjujejo, vsaj o uporabljenih materialih. Avbe fevdalk so bile v 17. stoletju (poleg avb so poznale v tem času tudi peče in redkeje kape, v manjši meri klobuke) najpogosteje iz tančice, lahko pa so bile izvezene z zlatom in srebrom, iz svile, tafta, pletenine ali krzna; izpričana je tudi platnena spalna avba. V tem času so meščanke nosile (poleg peč in redkeje rabljenih kap in klobukov) avbe iz tafta ali žameta in tudi iz tančice, svile, platna in žime (Baš 1992: 28, 33). V zadnji četrtini 18. stoletja so postale takšne in drugačne avbe izrazit dodatek k ženski opravi. Avbe so sporočene za vsa družbena okolja, v različnih oblikovnih, tvorivnih in krasilnih izvedbah. Fevdalke so v 18. stoletju največ nosile avbe – poleg peč in klobukov, redko tudi žametnih kap. Najpogosteje so bile iz čipk, večinoma nizozemskih in svilenih, tudi navadnih in bruseljskih, redkokdaj iz tankih, bamberških in drugih nemških čipk. Manj pogoste so bile avbe iz tančice, še redkejše iz pajčolana ali žameta, redko ali izjemoma avbe iz tafta, muslina ali barhenta. Neprimerno manj ko avbe so se nosile avbe zavijačke, bile so iz tafta, čipk, žameta, tančice ali sukanca (Baš 1992: 45). Plemkinje so uporabljale avbe predvsem za vsakdanje priložnosti, za reprezentančne redko. Pogosto pa so avbe nosile starejše ženske in vdove. V tem času so bile avbe – poleg peč in klobukov – najpogostejše pokrivalo meščank, največkrat narejene iz čipk (izpričane so idrijske, saške in druge nemške, tudi bruseljske), nekaj manj iz tančice, redkeje iz žameta ali barhenta, izjemoma iz volne. Manj je bilo avb zavijačk, iz žameta, tančice ali tafta. Avbe meščank, namenjene spanju, so bile platnene, iz barhenta, bombaževine, dvonitnika ali sukanca (Baš 1992: 50). Če so torej meščanke na portretnih upodobitvah pogosteje pokrite z avbami, je to dovolj močan znak za reprezentančno vlogo avb. Najpogostejša oblika je nad čelom razkrivala del las, nato se je s plisiranim robom spuščala do ušes. Oglavje takšne avbe je bilo precej razširjeno, krašeno z naborki in trakovi. Avbe te vrste so zelo spominjale na nočne in kopalne čepice (Vrišer A. 1993: 47; prim. Klein 1950: 28). O funkcionalnih členitvah plemiških in meščanskih avb iz tega obdobja lahko sklepamo posredno iz zanje navedenih materialov: “navadne” in reprezentančne, gotovo členjene tudi glede na letni čas, poleg tega še spalne. Posamezni zapuščinski inventarji sporočajo še ožje namenske avbe: potovalne avbe leta 1733 pri meščanki in leta 1743 pri meščanu (Baš 1992: 168) ter žalne avbe leta 1716 pri meščanki, leta 1750 in 1751 pri fevdalki, leta 1760 pri meščanki in 1790 pri fevdalki (Baš 1992: 210). O njihovih oblikah žal ni sporočeno ničesar. V zadnjih dveh desetletjih 17. stoletja in nato še precejšen del 18. stoletja je reprezentančna podoba plemkinj vključevala učinek visoke, razkošne postave. To so dosegle najprej s pričesko visoko počesanih las, pri katerih je učinek poudarila t. i. fontanža (nastavek iz žice, platna in okrasnih trakov), zataknjena v lase (Vrišer A. 1993: 27). Visoko počesane lase so na začetku 18. stoletja pudrale s sivim ali belim pudrom, nato pa so se med visokim plemstvom uveljavile visoke, pompozne lasulje. Meščanke so modi lasulj sledile v zmanjšani meri, v navadi pa je bilo urejanje pričesk navzgor ter pudranje las (Vrišer A. 1993: 43). Na visoko pričesko, ki je opazna in prestižna že sama po sebi, so sodile kvečjemu mehke oblike avb. A vse to seveda v okoliščinah, kjer je bilo takšno izražanje položaja v družbi potrebno. Sicer pa so baročnim in rokokojskim modnim zahtevam po visokih, veličastnih učinkih precej bolj praktično sledile tudi avbe. Sporočene so nekatere umetelno izdelane avbe in tudi avbe z velikim oglavjem in okrasnimi pentljami in trakovi (Vrišer A. 1993: 47). Velikost in višino so nedvomno omogočala vstavljena žičnata ogrodja in trše podloge. Spominjajo na žičnata ogrodja tedanjih svečanih ženskih kril, ki sooblikujejo oblikovno “protiutež” velikim pokrivalom. Prav to je čas, za katerega je bilo ugotovljeno splošnejše “večanje” avb z okrepljenimi žičnimi ogrodji tudi v Evropi. Prav tako so takrat v želji po čim opaznejšem učinku začeli uporabljati kot tvorivo za avbe “zlat” material, ki je blizu baročnemu okusu: zlati brokat, zlata vezenina, našitki (Schindler 1984: 19). Iz tega je bila lahko narejena avba v celoti ali pa le delno, odvisno od tega, ali je šlo za samostojno ali spodnje pokrivalo. Povsem brez dvoma je bil vedno okrašen tisti del, ki je bil izpostavljen in s tem zagotovo opazen, kajti le tako je lahko bil učinkovit in samo tako je bil strošek opravičljiv in smiseln.10 Najpogosteje torej čelni del, na katerem so čipkasti naborki avb vedno najgostejši in najdominantnejši, pogojno tudi zatilni del, odvisno od tega, ali je avba, kadar je v rabi spodnjega pokrivala, prekrita s tančico, ruto ali s klobukom. Tako je v zapuščini meščanke iz Kranja iz leta 1774 omenjena pajčolanasta avba z zlatim čelnikom (Makarovič G. 1981: 288). V 17. in 18. stoletju je iz zapuščinskih inventarjev mogoče ugotoviti uporabo pokrival, imenovanih avbe, tudi pri moških. Gotovo ne gre za oblikovno enaka pokrivala kot pri ženskah, pač pa za osnovno značilnost avbe, da pokriva bolj ali manj celo glavo, razen obraza. S tem je ponovno dokazano napačno razumevanje izraza avba v današnji predstavni podobi. Ob siceršnji splošni uporabi kap in klobukov, ki nimajo omenjenih značilnosti, so sporočene plemiške moške avbe kot zimska pokrivala iz žameta, škrlata ali usnja, včasih podložene s kunovino. Moške avbe iz žameta so bile pri meščanih izjemne, prav tako redke so bile spalne, narejene iz platna ali bombaževine (Baš 1992: 24, 32). Avbe plemičev v 18. stoletju so po virih nekaj redkejše kot prej, narejene iz svile ali žameta, tančice ali sukna. Spalne avbe so bile povečini iz bombaževine, pa tudi iz platna, svile, sukna, pikeja, kanafasa, barhenta ali sukanca. Meščani so v 18. stoletju pogosteje uporabljali avbe, med njimi največ svilene, polsvilene in žametne, pogosto iz sukna, barhenta ali bombaževine, redko iz tafta. Njihove spalne avbe so bile najpogosteje iz bombaževine, redko iz žameta, platna ali sukanca (N. d.: 41, 48). Primerjalno gradivo iz sočasnih evropskih slikarskih del usmerja k ugotovitvi, da so bile moške avbe v zimskem času priležno spodnje pokrivalo v vseh okoliščinah, v katerih je odličnik odložil modno lasuljo. Tisti, ki so nosili lasuljo – in teh je bilo največ med plemiči, saj je bila v času Ludvika XIV. lasulja modni in statusni atribut – so si lase strigli prav na kratko ali si glavo brili. Prva omemba lasulje na Kranjskem je iz leta 1650 (N. d.: 156). V zimskem času je glavo tako lahko dodatno zaščitila le neke vrste avba. Žal o oblikovnih podrobnostih moških avb ne vemo praktično ničesar. Kmečki oblačilni videz na Slovenskem se je v 17. in 18. stoletju zelo vidno ločeval od oblačilnega videza naših meščanov in fevdalcev v istem času. To pa nikakor ne izključuje zgledovanja po višjem oblačilnem slogu in prilagajanja posamičnih elementov ali oblačilnih sestavin kmečkim razmeram. Tako so se v drugi polovici 18. stoletja avbe pojavile tudi v kmečki rabi, splošneje pa šele proti koncu stoletja.11 Večkrat so navedene platnene ali platnene in svilene avbe, včasih s čipkami (N. d.: 52 sl., 124 sl.). So pa izjemni primeri kmečkih avb, oblikovno enaki meščanskim, sporočeni že v prvi polovici 18. stoletja. Tako so leta 1707 sporočene v odpravščini kranjskega svobodnika dve s črno svilo prešiti avbi in sedem belovezenih ali s čipkami opremljenih avb (Makarovič G. 1981: 289). Za Šmartno pri Litiji je pred letom 1768 izpričana spalna kapa svobodnika, vendar je bila verjetno bolj izjema kot pravilo (N. d.: 140). Posamične sestavine plemiške ali meščanske oblačilne oprave so zašle v kmečko uporabo neposredno, kot darila ali del plačila; v tem primeru gre za izjeme in močno presegajo raven splošne kmečke porabe (kat. št. 256). Viri poročajo o kmečkih avbah v 18. stoletju12 za Koroško in Kranjsko, raziskovalci domnevajo, da so bile v rabi ponekod na Štajerskem (Makarovič G. 1981: 289; Baš 1987: 52–54). Najstarejši tip kmečkih avb je verjetno najbližje malim avbam in avbam zavijačam, ki so bile poznane tudi v meščanskem okolju kot spodnje pokrivalo. Gre za mehke male avbe s čelnikom (formom) in belim nagubanim oglavjem brez trde podloge, ki so glavi povsem priležne. Pod mehko oglavje so ženske skrile lase, form pa, ki je obkrožal obraz, je bil nekoliko viden spod vrhnjega pokrivala (peče). Zato je bil po možnosti krasen z drugobarvnim trakom. Ali je bil okrasni trak vedno zašit na form ali pa po potrebi prevezan čez neokrašeno avbo, ne vemo. Skoraj vsi ohranjeni primerki iz muzejske zbirke imajo form z okrasno tkanino, nekateri viri dajejo slutiti tudi drugačne možnosti: za avbe iz platna, deloma okrašene s čipkami, čez katere se je polagal zlatovezen trak (Gorenjke, 18. stoletje; Baš 1992: 53); Hacquet leta 1784 navaja za Gorenjke, da si čez venec iz medenine in črn trak (šapelj) polagajo avbo, obrobljeno s čipkami; čeznjo je prišel zlatovezen trak, poleg tega so se pokrivale še z belimi pečami (Baš 1992: 130). “Zlatovezen” trak v obeh primerih je bolj verjetno priljubljen pozamenterijski zlat trak, ki je bil v različnih širinah zelo pogosta obroba čelnikov, lahko pa celo njihov osrednji del. Okrasni trak te vrste so uporabljali tudi za krašenje drugih oblačilnih sestavin. Mehka domača čepica (kat. št. 334). Soft house cap (cat. no. 334). Opisane avbice so bile v meščanskem okolju verjetno le bolj ali manj vsakdanje spodnje in morda domače pokrivalo pri hišnih opravkih. Za kmetice, ki so s takšno avbo nedvomno presegale raven kmečke porabe, vsaj dokler se ni splošno uveljavila, pa so po vsej verjetnosti predstavljale sestavino t. i. demonstrativne rabe. Na eni strani zato, ker so se s tem vsaj z eno sestavino približale videzu premožnejših družbenih plasti, po drugi s tem, ker so z “razkošjem odvečnosti” spodnjega pokrivala kazale na blaginjo svoje družine. Najbrž ni bil nepomemben tudi učinek barvito okrašenega čelnika, obdanega z nabranimi čipkami: oboje je bilo v kmečkem okolju prav gotovo “nadstandard”. V 18. stoletju in tudi v prvi polovici 19. stoletja so za kmečka oblačila prevladovala naravna in nebarvana tvoriva (sukno, volna, platno, usnje), torej odtenki belih, sivih, črnih, rjavih barv (Baš 1992: 140); barvno lestvico za pražnja oblačila so nekoliko obogatili materiali, barvani z naravnimi barvili (Žagar 1991: 59). Barvita baročna in rokokojska oblačila plemičev in meščanov13 so bila nedosegljiva; zato je vsako barvito oblačilo ali le takšen dodatek učinkovalo razkošno. Taki so bili tudi formi avbic, vezeni s črno svilo ali dopolnjeni z brokatom ali vzorčasto svilo. Naborek čipk okoli forma pa je bil razkošje sam na sebi, saj izdelava čipk za lastne potrebe v kmečkem okolju za tisti čas ni verjetna. Takšne male avbe brez vrha so bile najpogosteje sporočene za Štajersko, zlasti v širši okolici Maribora, izpričane pa so bile tudi za Gorenjsko in Primorsko (Makarovič M. 1970: 94). Kapucasto oblikovana zimska kapa z ramenskim podaljškom (kat. št. 343). Hood-like winter cap with shoulder cape (cat. no. 343). Proti koncu 18. stoletja so se tudi v kmečki rabi pojavile avbe z vrhom; oglavje se ni več prilegalo glavi, ampak je bilo razširjeno in povišano s pomočjo utrjene podloge. Vzporedno z njimi so bile še vedno v rabi tudi male avbe brez vrha in zavijače, vendar so prešle spričo večjih, opaznejših in razkošnejših oblik pri premožnejših le v vsakdanjo rabo, za revnejše kmetice pa so ostale še vedno aktualne kot pražnje oblike (pod)pokrival. Avbe z vrhom so se prav tako kot manjše avbice sprva nosile pod pečami, proti sredini in v drugi polovici 19. stoletja so postale pretežno samostojno pražnje pokrivalo. Od konca 18. stoletja so bile avbe v kmečkem okolju torej v splošni rabi, vendar ne na vsem slovenskem ozemlju. Najrazkošnejše so bile oblike kmečkih avb na alpskem oblačilnem območju (Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko in Štajersko, redkeje Notranjsko), avbe drugih oblik pa so jih poznali tudi na Koroškem, v Beli krajini in Prekmurju. Oblikovna raznovrstnost kmečkih avb iz tega obdobja je torej izraz razvojnih, regionalnih različic, funkcionalnih členitev na vsakdanjo in pražnjo opravo ter premoženjske slojevitosti kmetov; obstajale so sočasno. Vsaj do srede 19. stoletja so veljale za ločnico med poročenimi in neporočenimi, enako kakor v plemiškem in meščanskem okolju. Po sredi stoletja se je ta funkcija polagoma izgubila. Kmečke avbe so imele mehko ali trdo obliko. Avbe z mehko formo so male avbe brez vrha, zavijače, jalbe, pintli; obliko mehke (spodnje) čepice imajo še javbe, poclji in neci, jugle in puntki. Med avbe s trdo obliko štejemo avbe z vrhom, koroške kape, zlate avbe, kožuhovinaste avbe (Vurnik 1926/27: 48–51; Makarovič G. 1981: 289; Makarovič M. 1964: 308 sl.; 1970: 87 sl.). Funkcionalno delitev na vsakdanje in pražnje avbe dopolnjujejo posebne zimske in poročne avbe. Sredi 19. stoletja se je dotedanji pomen avb začel zgubljati. Pokrita glava zunaj doma je postala stvar oblačilnega bontona; pokrivalo v delovni opravi je bilo vedno manj moralna obveza, ostala pa je njegova funkcionalna vloga. Kot del elegantne, pražnje in vsakdanje oprave se je med meščankami uveljavil klobuk, kmetice pa so posegale po raznovrstnih konfekcijskih rutah. Manjše, priležnejše in mehkejše avbe iz različnih tvoriv so bile v meščanskem okolju v 19. tudi še 20. stoletju pogosto v rabi kot domače pokrivalo starejših dam in vdov (kat št. 334, 335, 404, 439). Včasih so čeznjo poveznile klobuk, ko so zapustile stanovanje. Mehke avbe so bile primerno pokrivalo meščanskih deklet in žena za spanje, kopanje, ob jutrih in večerih. Vatirane avbe ali avbe s kožuhovino so bile zimsko pokrivalo. Med kmeticami se bila izjemoma v rabi kot podpokrivala (kat. št. 331, 332), spalna pokrivala ali zimska kapucasta pokrivala, kakršne so v določeni meri poznale tudi meščanke (kat. št. 343). Krojno in tvorivno enostavne različice avb so se v 19., še bolj poenostavljene pa tudi v 20. stoletju, ohranile kot pokrivalo meščanskih služkinj in strežnic, tudi strežnic na zabavah, v gostilnah, trgovinah.14 Otroške avbice kot glavi priležne čepice so se ohranile kot krstno in kot funkcionalno pokrivalo do danes. Nekatera moška (pod)pokrivala, ki so se ohranila s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja, so poimenovana kot avbe (gl. kat. št. 346). V 20. stoletju so bile pletene ali vatirane avbe v rabi v zimskih športih, za motoristične in avtomobilske podvige so bile iz usnja, popelina ali drugih materialov (kat. št. 370, 400, 440), za gledališče iz tila, za plavanje in kopanje iz gumijastih in polivinilnih materialov, za pokrivanje las z navijalkami iz tila ali najlona (kat. št. 442) itn. (prim: Zischka 2000: 133, 135). Vendar bi lahko vse te oblike avb z novimi, drugačnimi namembnostmi, opredelili tudi kot različno oblikovane čepice; takšna avbam podobna pokrivala so tako zaradi spremenjene pogovorne in knjižne jezikovne rabe v starejših zapisih v inventarne knjige zapisana kot avbe, po 2. svetovni vojni pa so pokrivala enakih oblik najpogosteje poimenovana kot kape ali čepice. Za konec 18. stoletja, 19. in deloma 20. stoletje so poleg drugih virov (o virih gl. Makarovič M. 1964: 13–52, 292–297; Baš 1987: 10–18, 139 sl.) na voljo številni ohranjeni predmetni viri kot neposredni dokumentarni pričevalci. Vsaj za konec 19. stoletja in za 20. stoletje jih je fragmentarno mogoče dopolniti z zbranimi ustnimi pričevanji. To pa omogoča poglabljanje védenja o oblikovnih, tvorivnih in tehničnih vidikih. Zato se v nadaljevanju v veliki meri opiramo prav na to gradivo. Skupno obravnavo potrebujejo tisti krasilni elementi avb, ki so sestavina več oblik: čelniki (formi), čipke in pentlje. Ugotovitve, vezane na posebne oblike avb, bodo navedene v posebnih poglavjih. Pravo krasilno in materialno vrednost je dal avbi čelnik ali form. To je pravokotni kos tkanine, na katerega je bilo prišito oglavje. Spredaj je bolj ali manj prekrival lase in teme, ob straneh ušesa. Glede na čelnike so se avbe členile funkcionalno in predvsem vrednostno. Čelniki zavijač in malih avb, ki imajo pretežno le okrasni značaj, so utrjeni z medvlogo iz tršega, navadno starega dokumentnega papirja in s tanjšim platnom. Namen utrditve je v prvi vrsti pravilno in gladko napeti okrasno blago forma in ga obenem ščititi pred poškodbami zaradi nategov tkanine, umazanije in obrabe s strani las. Pri avbah z vrhom je bil čelnik glavi najbolj priležen del. Da bi visoko oglavje dovolj trdno stalo na glavi, je moral biti dovolj širok in predvsem trden. Zato so bili čelniki avb močno utrjeni s plastjo lanenega platna, včasih kartonsko medvlogo, s plastjo gumijevega lepila (tragant) pa so bile s spodnje strani na podlago prilepljene tudi zaključne viseče niti zlate vezenine; obenem je plast lepila čelnik tudi utrjevala (Niklsbacher - Bregar 1970: 150). Okrasna tkanina čelnikov je za male avbe in zavijače iz vzorčaste svile, brokata, črno- ali belovezena. Čelniki avb z vrhom so brokatni ali vzorčasto svileni, s črno, zlato ali srebrno vezenino. Čelni deli nekaterih drugih mehko oblikovanih avb so prav tako krašeni, vendar niso v tolikšni meri zaključeni sestavni del pokrivala: pri jalbah gre za vezeni platneni del ob čelu, pri pintlu za okrasni naborek blaga; javbe in belokranjski poclji imajo na čelnem delu čipkasti vstavek. Kožuhovinaste avbe imajo čelni del okrašen s kožuhovinastim robom, trde koroške avbe pa imajo drugačno sestavo: čelnik je pravzaprav neokrašen temenski del, krašeni del pa je na zatilju. Posamične oblike bodo obravnavane v ustreznih poglavjih. Mala avba s črnim čelnikom (kat. št. 38). Little bonnet with black front (cat. no. 38). Kako dragocen del avb je bil čelnik, po svoje opozarja tudi hranjenje čelnikov za spomin ali morebitno ponovno uporabo; prav to je omogočilo tudi obsežno muzejsko zbirko čelnikov, ki v dobršni meri dopolnjuje razvojno in tipološko podobo tega okrasnega elementa. Višina čelnikov se giblje med 8 in 14 cm, dolžina med 37 in 46 cm (Makarovič M. 1964: 311, Vurnik 1926/27: 52). Vzorčasto svileni ter zlato ali srebrno brokatni čelniki so zelo redko dodatno vezeni. Rdeči, zeleni, modri in rumeni cvetlični šopki so razporejeni v vodoravnih vrstah, črte ali geometrični motivi enakomerno po celi površini. S Češkega ali Tirolskega uvoženi brokat zaključuje navadno le obroba iz črnega žametnega ali zlatega ali srebrnega pozamenterijskega traku in nabor čipk. Belo vezeni čelniki na zavijačah so se pojavili le na omejenem območju Gorenjske (v okolici Bleda in v Javorniškem Rovtu), ohranjeni so le primerki iz 19. stoletja. Ploščata vezenina po štetih nitih kaže strogo geometrijske vzorce – največkrat rombe in osmerokrake zvezde, ki enakomerno prekrivajo ves čelnik. Tehniko, imenovano hedebo ali hardanger, so poznali v številnih severnoevropskih deželah; nekateri raziskovalci so jo napačno poimenovali punto tirato, kar pa je vezenina na razplet ali ažur (Niklsbacher - Bregar 1970: 133, 134). Črnovezeni čelniki imajo za osnovo črno svilo, žamet ali platno: v prvem primeru gre za cvetlično motiviko, izdelano z verižnimi vbodi, v drugem za polnjenje cele površine z enakomernimi vrstami križne vezenine (“slovanske kite”) ali ploščato vezenino po štetih nitih, prek katere je izvezen še cvetlični vzorec v drugih veziljskih tehnikah. Namesto zlatih bleščic, ki enakomerno polnijo površino med osnovnimi elementi pri zlatih vezeninah, so pri črni vezenini pogosti vozliči iz debelejše črne svilene niti (Niklsbacher - Bregar 1970: 150). Zlatovezeni, včasih tudi srebrno ali zlato-srebrno vezeni čelniki so izdelani v več različnih tehnikah: tehnika vezenja s prečkanjem (nem. Sprengtechnik); tehnika vezenja s prebadanjem vezilne osnove s kovinsko nitjo (nem. Stechtechnik); visoko podložena središča oblik “kupčki”; šivanje folij; šivanje bleščic; vezenje drobnih črtnih elementov vzorca; vezenje podloženih oblik z buljonom. Motivi so povečini rastlinski, izjemoma so vnešeni tudi motivi ptiča, petelina, heraldičnega orla, jelena, srca ali dveh src z ognjenimi zublji, krone in Kristusovega monograma IHS (Makarovič M. 1964: 312, Makarovič G. 1981: 291). Čelniki so praviloma z vseh štirih strani obšiti z nabranimi čipkami. Starejši čelniki imajo bele lanene klekljane čipke zelo ozke in drobno nagubane ter trdo poškrobljene, tako da se skoraj ne dajo razpreti. Viri kažejo na to, da so bile sprva čipke na avbah širše, obenem pa je bil form ožji, vsaj pisan, drugobarven našitek na njem. Nazorno to ponazarja mala avba iz zbirke SEM, ki ima trde nagubane čipke široke kar dva centimetra (kat. št. 45). Večina avb z vrhom ima ožji, nekaj milimetrov širok čipkast naborek. Ponovni premik k širšim čipkam kažejo čelniki iz druge polovice 19. stoletja in pozneje oz. takrat obnovljeni formi. Ti imajo našito širšo belo čipko ročne ali strojne izdelave, urejeno v mehke neenakomerne ali plitke položene gube. Čipke so pogosta okrasna sestavina drugih vrst avb, vendar bodo zaradi posebnosti obravnavane v ustreznih poglavjih. Svilene okrasne pentlje so obvezna sestavina avb z vrhom in koroških avb, ki pa se niso ohranile na vseh muzejskih primerih, saj je svileni material krajšega trajanja kot druge prvine. Trakovi, ki s katerimi so starejše oblike avb dejansko zavezovali in pritrjevali na glavo, so se pri pokrivalih trdih oblik ohranili le kot krasilni element – močno poudarjen, saj so pentlje iz širokih in dolgih svilenih, vzorčno pretkanih trakov, ki so padali po hrbtu. Zanki pentlje sta pri nekaterih ohranjenih avbah utrjeni z vstavljeno kovinsko žico, tako sta lahko štrleli v levo in desno stran. Da so pred to končno razvojno obliko morda avbo z drugobarvnimi trakovi ovijali okoli glave in jo tako pritrdili, zavezali v zatilju, daje slutiti nekaj virov, ki smo jih že omenili. Na to nekoliko spominjajo tudi nekateri načini zavezovanja, ki so se ohranili v 19. stoletju: koroške avbe so z okrasnimi trakovi pogosto najprej ovile prek temena, nato pa jo šele zavezale v zatilju. Belokranjske poclje in javbe, prav tako tudi prekmurske pocilice in nece, so ženske pogosto ovile s trakovi okoli glave in jih nato učvrstile v zatilju. O tem govorijo pisani in ustni viri, predmeti – z izjemo koroških avb – tega ne morejo dokazati s svojo sestavo, saj ustrezni trakovi ali vrvice niso ohranjeni. V nadaljevanju so po znanih virih in specifičnih oblikah predstavljene posamične skupine avb. Male avbe z mehkim oglavjem so priležne avbe brez utrjenega povečanega vrha. Kot sestavino kmečke noše jo navajajo poročevalci in potopisci15 pogosteje v drugi polovici 18. stoletja. Navedeni materiali (platno, svila, žamet...) in morebitni okrasni elementi (čipke, trakovi) ne zadoščajo za natančno podobo. Dopolnjujejo jo nekatere upodobitve, na primer freska A. Tuška v cerkvi na Veseli gori na Dolenjskem iz leta 1760 (Baš 1992: 151, sl. 50), Jelovškova upodobitev kmetic in meščanskega omizja, Sladka gora pri Šmarju iz let 1752/53 (Baš 1992: 127, 131, 132, sl. 38, 40, 41). Najnatančnejši je Hacquetov opis avb, kakršne naj bi nosile na Kranjskem, posebej na Gorenjskem: “Mnoge pa (namreč deklice) in vse žene, nosijo laneno avbo, da se las sploh ne vidi. Na tej avbi je široka čipka v mnogih majhnih gubah poševno položena čez teme. Te čipke izdelujejo v deželi, posebej veliko v Idriji. Seveda niso nobene bruseljske čipke, vendar dovolj bele in lepe, da ustrezajo namenu. Čez form teče zlata borda, trak ali druga vezenina, ki vse zelo povzdigne. Ženske nosijo čez takšno avbo, ki je brez okrasa, belo pokrivalo (Pecha) pri navadnem vremenu in ob soncu tudi deklice.” (nav. po: Makarovič M. 1970: 90). Ker gre za posplošen opis, lahko iz njega povzamemo, da gre tudi za laneno platno kot osnovno tvorivo, široke nagubane, domnevno klekljane čipke, “položene” (?) čez teme, in okrasni trak, ki teče čez form. Navedba, da čez avbo, “ki je brez okrasa” (torej okrasnega traku, čipk ali kakih drugih krasilnih elementov, ki jih pred tem ne omenja), nosijo pečo, ni povsem nedvoumna. Iz navedka je tudi razvidno, da razločevalna funkcija avbe kot zakonskega pokrivala v primeru malih avb brez vrha ne drži, vsaj kar se tiče funkcionalnega pokrivanja, torej zaščitne funkcije. Za otročiče in deklice so enostavne priležne avbice dokazljive tudi z drugim gradivom, tudi ohranjenim predmetnim gradivom. Za dekleta sta precej splošnejša razoglavost in krašenje glav s trakovi in šaplji. A kot varovalo pred vremenom je določene oblike pokrival za dekleta gotovo treba upoštevati. Dekliška uporaba avbic je navedena v 18. stoletju še za Idrijsko in okolico (Baš 1992: 137 sl.). Za 19. stoletje se navedbe nanašajo na okraj gosposke grad Slivnica pri Mariboru, kjer naj bi dekleta nosila “samo avbe” (brez peč?) (1814), na zahodnem Pohorju naj bi nosila “avbice” (1853), v župnijah Senožeče in Hrenovice pa “nižje avbe” (1838). Na Kočevskem ob hrvaški meji naj bi imela dekleta “posebno’vrsto avbic” (Baš 1987: 182). Podobo o mali avbi za druge kraje Slovenije dopolnjujejo popisi noš, ki so jih pošiljali oskrbniki posamičnih gospostev avstrijskemu dvoru v prvi polovici 19. stoletja (gl. Makarovič M. 1970: 90 sl.). Bohinjki. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 15). Women from Bohinj. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 15). Male avbe brez vrha so bile torej v rabi ponekod na Gorenjskem in Primorskem, precej bolj so bile razširjene na Štajerskem, predvsem v širšem območju Maribora (Makarovič M. 1970: 87, 91). V zbirki SEM se je ohranilo nekaj priležnih malih avbic brez vrha; vsaj za nekatere bi zaradi velikosti domnevali, da so jih nosile deklice. Njihovo oglavje je iz tankega belega lanenega ali bombažnega platna; globoke vzdolžne škrobljene gube blaga, obrnjene od sredine navzven, segajo od čelnika do spodnjega robu na zatilju. Oglavja so podložena s plastjo navadnega platna ali rožnatega glajenega platna. Skoz obrobni trak, ki utrjuje gube, je vpeljana dvojna vrvica za trdnejše nameščanje pokrivala. Čelniki malih avb brez vrha so črnovezeni, iz vzorčno tkane svile ali brokata z zlatimi ali srebrnimi nitkami. Le dva primera čelnikov sta izdelana na črnožametni osnovi s kovinskimi aplikacijami in vezenino. Na ožjih robovih čelnikov so našite zanke, včasih pa poleg zank še vrvice za trdnejše nameščanje na glavi. V vseh primerih so čelniki podloženi s platnom ali bombažem, vendar niso trdi, tako ustrezajo nalogi glavi priležnega (pod)pokrivala. Zavijače Ali so v virih navedene “avbe zavijače” identična pokrivala z malimi avbami brez vrha ali ne, je nemogoče ugotoviti, saj opisi niso tako natančni. Vsekakor pa so malim avbam brez vrha močno podobne zavijače, kakršne so se ohranile v virih za 19. stoletje in ohranjenih muzejskih primerkih iz 19. stoletja. Čeprav so zavijače v osnovi drugače krojene kot male avbe, pa se ob namestitvi na glavi komajda ločijo. Zavijače, zavijačke so bile med kmečkim prebivalstvom v navadi vsaj v 19. stoletju, lahko pa že v drugi polovici 18. stoletja (Makarovič G. 1981: 289). Sporočene so kot pražnja in kot vsakdanja (pod)pokrivala in so se uporabljale vzporedno z drugimi oblikami avb. Zato domneva o linearnem razvoju avbe iz zavijače ni ustrezna (Makarovič M. 1964: 312). Smiselna pa se zdi primerjava z malimi avbami s krojno poenostavitvijo zavijač, iz katere lahko pogojno izvira vsakdanja raba zavijač in/ali manjša premožnost nosilk, kolikor ne gre za razvojno poenostavitev, v veliki meri značilno za 19. stoletje. Zavijače so v 19. stoletju najpogosteje sporočene za del alpskega območja, posebej Gorenjsko, posamični viri govorijo tudi o drugih krajih.16 Na nekaterih območjih je bila zavijača eno od možnih pokrival (Bohinj, Koroška Bela), drugod pa je veljala kot najsplošnejše vsakdanje in nedeljsko pokrivalo (Rateče, Kranjska gora, Podkoren). Rateška zavijača, tihl, je bila še po 2. svetovni vojni del starejše lokalne oprave ob vaškem žegnanju (Makarovič M. 1964: 313). Zavijača je, kakor druge avbe, sestavljena iz oglavja in čelnika, zato jo povsem upravičeno uvrščamo med avbe. V celoti pokriva lase, rob čela in ušesa in se zavezuje na tilniku. Krojno je sestavljena iz trikotno urezanega lanenega ali bombažnega platna, katerega srednji vogal je preganjen navznoter, ob tako nastalem robu pa je našit pravokotni čelnik. Spodvihani vogal je na notranji strani prišit na tkanino in tako utrjuje čelni in temenski del pokrivala. Na daljši stranici je platno drobno in enakomerno nagubano; gube so na notranji strani prešite in utrjene z obrobnim trakom. Rutica je tako oblikovana v mehko, glavi priležno pokrivalo, ki se s prostima vogaloma zavezuje na tilniku. Sodeč po nekaterih upodobitvah17 je med naborkom in zavezanim vozlom lahko visela tudi kita ali kiti las, vprašanje pa je, ali to ni veljalo le za dekleta. Čelnik je najopaznejši krasilni element zavijač. V celoti je našit na spodvihano platneno rutico, ne pa ob zunanji rob, tako kot so sestavljene male avbe in avbe z vrhom. Je običajne pravokotne oblike, pogosto utrjen s papirnato podlogo ali medvlogo iz več plasti starih dokumentov, ki so nekoliko trši od navadnega papirja in obenem mehkejši od kartona. Tako se lepo prilega okroglini glave. Na muzejskih zavijačah iz 19. stoletja so čelniki iz večbarvnega svilenega ali z zlatimi in srebrnimi nitkami pretkanega brokata. Nekateri čelniki so krašeni s črno vezenino na črni svili ali platnu, belo vezeni pa so vedno na beli platneni osnovi. Čelnik je obrobljen z belim čipkastim gubanjem. Skromnejši krasilni element je tudi urejeno gubanje v zatilju, utrjeno z belim ali modro-belim trakcem, kakršni so bili v prvi polovici 19. stoletja priljubljeni tudi za ovratne in rokavne obrobe ženskih kmečkih rokavcev in tudi moških kmečkih srajc. Nekateri obrobni trakovi so okrašeni z nekaj ročnimi križnimi vbodi z rdečo vezilno nitjo. Zavijača s črno vezenim čelnikom (kat. št. 167). Zavijača with black embroidered front (cat. no. 167). Nekaj mlajših zavijač, ki so nastale med svetovnima vojnama, ima čelnik iz gladkega črnega žameta brez okraskov, lahko pa iz platna ali iz svile in okrašen z večbarvno vezenino. Iz tega obdobja izvirajo tudi formi, krašenimi z zlatimi okroglimi bleščicami, kakršne so sicer uporabljali za forme avb v 19. stoletju (Makarovič M. 1988b: 61). Vse naštete oblike formov so rezultat stilizacij za potrebe narodnih noš in folklornih kostumov in s starejšimi oblikami dostikrat nimajo prave povezave. Oblikovne stilizacije so vidne tudi v zatilnem naborku v neurejenih in neutrjenih gubah ali celo v opustitvi osnovnega kroja s spodvihanim vogalom, pri katerem je čelnik enostavno našit ob daljši rob trikotne rutice (kat. št. 137). Zavijača z belo vezenim čelnikom (kat. št. 168). Zavijača with white embroidered front (cat. no. 168). Po vezeninskem krašenju čelnikov so posebnost belo vezene zavijače iz okolice Bleda, Koroške Bele in Javorniškega Rovta. Vso površino čelnika prekriva enakomerni geometrijski vzorec z motivom romba in osmerokrake zvezde. Izvezen je z belo vezilno nitjo na beli platneni podlagi v tehniki hedebo ali hardanger, ki sodi med ploščate vezenine po štetih nitih; tehniko so v strokovni literaturi večkrat napačno poimenovali punto tirato (Vurnik 1926/27: 53), kar bi bila vezenina na razplet – ažur (Niklsbacher - Bregar 1970: 133, 134). Belo vezeni čelniki so edini, ki niso utrjeni s papirnato ali kako drugo medvlogo. Na muzejskih primerkih belovezenih čelnikov in zavijač s tovrstnimi čelniki so obrobne čipke širše, mehkejše, neškrobljene in manj nagubane kot na drugovrstnih čelnikih. K platnenim avbam zavijačnega tipa prištevamo še nekatere krajevno omejene oblike avb: ziljski pintl in belokranjsko jalbo iz okolice Metlike in Podzemlja. Osnovni kroj obeh je trikotna platnena ruta, ki ima na prednjem delu – podobno kot zavijače – spodvihan in podšit vogal, na nastali rob ob čelu pa je prišito okrasno gubanje. Razlike med obema so v velikosti, v okrasnih elementih in v načinu nošenja. Ziljanka. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 22). Woman from the Zila Valley. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 22). Pintli Platneno žensko pokrivalo z bogatim čelnim gubanjem pintl (iz nem. Binde oz. binden: vezati, povezati) je izpričano v 2. polovici 18. stoletja in v 19. stoletju. Osnovni kroj je trikotna platnena ruta, ki ima na prednjem delu – podobno kot zavijače – spodvihan in podšit vogal, na nastali rob ob čelu pa je prišito okrasno gubanje (krežl, krežlc) iz čipkastega blaga ali prosojnega organdija. Gubanje je pravilno, gosto, položeno od sredine navzven ali navznoter; obkroža obraz in sega precej nizko čez čelo. V gubanju je okoli 16 metrov dolg in od 5 do 10 centimetrov širok trak, kar daje pokrivalu veličasten videz. Krežli iz organdija so vsaj v 2. polovici 19. stoletja na robu pogosto okrašeni z eno ali več belimi valovnicami, našitimi ročno ali strojno (Makarovič M. 1991b: 96). V splošnem spominja na nekmečke baročne mehke avbe z naborkom čipk na čelni strani, podobne pa so tudi meščanskim domačim mehkim avbicam iz omenjenega časa. Po Hacquetovem poročilu iz leta 1801 naj bi bila ziljska avba narejena iz širokih, zadaj zvezanih trakov. Velikokrat naj bi imela avba črn trak počez, ob robu čipke ali pa zložen, naguban kos platna, ki pokriva včasih precejšen del obraza. Čipke so morale biti takrat pogostne, do danes so se ohranili le pintli z nagubanim blagom, ki obkroža obraz. Zginila je tudi črna proga, nekakšen form. Zato pa ima na robovih našite trakove za zavezovanje v zatilju (Makarovič M. 1964: 314). Iz tega poročila se zdi zlasti zanimiva navedba črnega traku čez avbo, saj priča o tem, da so zlasti mehke avbe pred našitim formom zavezovali in obenem krasili z raznovrstnimi okrasnimi trakovi. Tudi okrasno gubanje pintla nekako spominja na okrasno nagubano gubanje iz rumenega platna pri koroških avbicah, imenovanih rumenka (Blato pri Pliberku). To navaja na možnost, da so našite čipke in form na avbe v splošnem pritrjevali postopno – prek občasnega krašenja malih priležnih avbic z nameščanjem nagubanega kosa blaga ali čipk na temenskem ali čelnem delu (nad ali pod avbico), pritrjenih z zavezanim trakom okoli glave. Po dostopnih virih so Ziljanke pintl zavezovale prek pisane svilene ali bombažne rute, zavezane v zatilju; pas rute se je na čelnem delu videl spod vrhnjega pintla. Bolj izjemoma je navedena tudi uporaba pintla s klobukom ali z ruto in klobukom (Makarovič M. 1991b: 97, 98). V času Hacquetovega poročila je bil pintl, tako kakor druge avbe, pražnje pokrivalo poročenih žena, vsaj v zadnji četrtini 19. stoletja pa je bil pokrivalo neporočenih deklet, kadar so šle plesat Rej pod lipo, ob štehvanju in podobnih slovesnih priložnostih. Nosile naj bi ga bile tudi neveste (Makarovič M. 1964: 314). Jalbe Belokranjske jalbe (ime nedvoumno izvira iz avbe) so nosile poročene ženske na podzemeljsko-metliškem območju vsaj že v 2. polovici 19. stoletja, po 1. svetovni vojni pa je bolj ali manj redkost. Ohranjene jalbe sodijo v zadnjo četrtino 19. stoletja (Makarovič G. 1981: 289), starejše se v zbirkah niso ohranile, a zdi se, da predvsem zaradi tega, ker niso veljale za predmet kake posebne vrednostne hrambe – domnevamo, da predvsem zaradi razmeroma cenenih materialov, preproste izdelave in krašenja, ki sta omogočala lastno izdelavo. Podzemeljsko-metliško jalbo uvrščamo skupaj z zavijačo in ziljskim pintlom med mehke avbice zavijačnega tipa. Krojena je enako, le da je – vsaj sodeč po ohranjenih muzejskih primerkih – precej manjša. Na čelnem delu ima našito čipkasto gubanje, platneni rob ob čipkah pa je utrjen s posebnim kosom našitega platna za utrjevanje, okrašenem s temno rjavo (mogoče v osnovi črno, ki sčasoma dobi rjavkast odtenek) volneno ali svileno vezenino v tehniki s križci ali tehniki raličenja. Barva in tehnika vezenja ustrezata krašenju ženskih rokavcev, ki so jih nosile tamkajšnje kmetice. Ročne ali strojne čipke so različno široke, na nekaterih obarvane v rahlo modrikasto barvo; na tem območju je bilo cenjeno tudi belo sukno z modrikastim podtonom. Na daljši stranici je lahko manjši naborek gubic (kot pri zavijači in pintlu), lahko pa se zaradi majhnih velikosti končuje ravno. Zavezuje se s kratkima trikotnima rogljema in našitimi trakovi v zatilju. Na glavi je nameščena tako, da so v rutici spravljeni lasje, čipkasto gubanje pa je položeno na temenu in prekrito s pečo tako, da je spod prednjega robu le malce opazno (Makarovič M. 1964: 317–319; 1970: 89; Nicklsbacher - Bregar 1970: 141). Belokranjska jalba (kat. št. 83). Bela krajina jalba (cat. no. 83). Med mehke avbe, ki so krojno bližje čepicam kot rutam, uvrščamo še nekaj oblikovnih različic lokalnega značaja: adlešičko-viniška javba, poljanski počel, prekmurska pociv in nec. Funkcionalno so to podpokrivala zakonskih žena, ki so jih nosile pod pečo in v modno poenoteni noši pod barvasto ali pisano naglavno ruto. Isto funkcijo so imeli še nekateri naglavni dodatki, ki jih komaj še lahko imamo za pokrivala, saj pokrivajo le zvitek las na temenu: jugla, puntek in zaglavec. Osnovna oblika avbe je pač tudi pri nas doživljala številne oblikovne variacije, od predimenzioniranja njenih sestavnih delov do njihovega reduciranja (prim. Schindler 1984: 22, 23). Belokranjska javba (kat. št. 107). Bela krajina javba (cat. no. 107). Javbe Platneno avbo iz okolice Adlešičev in Vinice so imenovali javba; manjši narečni odmik od izraza jalba z metliško-podzemeljskega območja pomeni tudi oblikovno drugačnost. Ta se kaže tako v osnovnem kroju kot v krasilnih elementih. Oblika belokranjske javbe je tako spoznana le prek ohranjenih primerkov, ki jih datiramo v zadnjo četrtino 19. stoletja. Po 1. svetovni vojni so ženske opustile nošenje javb (Makarovič M. 1999b: 78; Makarovič G. 1981: 289). Pravokotno urezano platno je oblikovano v okroglo priležno podpokrivalo s pomočjo trikotnega čipkastega vstavka na temenu. Ta je iz bele klekljane čipke torhon, tudi iz kvačkane ali strojno izdelane čipke; na enem delu je stisnjena v gube, s čimer dobi trikotno obliko. Platnena osnova je razdeljena v tri krasilna polja: zunanji, ki ob namestitvi pokrivata levo in desno stran glave, sta polno vezeni (ali sprotno tkani nad osnovnim belim platnom) v rdeče-modro šahovnico, v sredinskem delu so v kvadratno mrežo uvezeni zvezdasto-cvetlični motivi v tehniki križnega šiva (Nicklsbacher - Bregar 1970: 141). Skoz spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. Javba oblikovno spominja na pokrivala, ki so jih nosile ženske v delu Hrvaške, Madžarske, Slovaške in Češke. Primerjalno gradivo opominja na veliko število različic mehkih podpokrival, ki so se nosila pod pečami in rutami, spod katerih so bila komajda vidna. Pogledom so bila v večji meri razkrita le v domačem okolju, zato jih viri niso sporočali v večji meri. Žena in dekle iz Poljanske doline ob Kolpi. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 36). Woman and girl from the Poljana Valley at the Kolpa. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 36). Poclji V Poljanski dolini ob Kolpi so platneno avbo imenovali pocelj, podcel, počel, pucel (Makarovič M. 1993: 64). Kot pokrivalo zakonskih žena je sporočen npr. v poročilu okrajne gosposke Poljane iz leta 1838, oblika pa je razvidna iz Goldensteinovega akvarela iz istega leta. Za razloček od drugih mehkih avb so poclje nosile ženske kot samostojno pokrivalo. Podenj so zvile lase in ga na glavo utrdile s trpotico, tj. nekaj centimetrov širokim in okoli dva metra dolgim belim trakom, dvakrat ovitim okoli glave in zavezanim v zatilju ali nad čipko. V 19. stoletju je bil pocelj delovno in pražnje pokrivalo mladih poročenih žena; v takšni rabi se je tu in tam še ohranil do nekaj let po 1. svetovni vojni. Danes je značilno pokrivalo poljanske folklorizirane noše (Makarovič M. 1993: 64, 65). Poljanski pocelj (kat. št. 78). Poljana pocelj (cat. no. 78). Kroj poljanske koničaste čepice s čipkastim vstavkom je enostaven: manjša pravokotna kosa lanenega ali bombažnega platna sta po eni krajši in eni daljši stranici sešita skupaj z okrasnim šivom. Na čelnem delu je vstavljena podolgovata, nekaj centimetrov široka čipka brez gubanja. Lanena čipka je precej debela, na ohranjenih primerkih gre za klekljano čipko torhon ali za mrežasto kvačkano čipko. Poclji poznejšega nastanka so okrašeni s strojno čipko (Makarovič M. 1993: 65). Po imenu in funkciji, ne pa tudi po obliki podobno (pod)pokrivalo je prekmurski pocij. Poročilo iz leta 1829 omenja za Prekmurje pocüu, proti koncu stoletja pa se je za to platneno rdeče pisano pokrivalo zapisalo ime pocilica. Ohranila sta se tudi izraza pocij (za Mursko polje, Dolinsko, Goričko) in aubica (v vaseh ob madžarski meji, zlasti na Kobilju). Pokrivalo se je nosilo na temenu in je pokrivalo lase, ki naj bi si jih po nekaterih podatkih ženske po poroki ostrigle. Vsekakor pa so prek pocija zavezale še pečo, spod katere je bil del pocija komajda viden na čelnem delu. To je tudi eden od navedenih razlogov za uporabo pocija: namreč, da ščiti vrhnje, dragocenejše pokrivalo pred umazanijo las. Okoli pocija so ženske pogosto zavezale črn žametni trak (Makarovič M. 1964: 317; 1967 : 115, 116). Pociji so se nosili ob delavnikih in praznikih še v prvih dveh desetletjih 20. stoletja: ob delavnikih naj bi bili po ustnih pričevanjih iz rdeče, zeleno ali sivo barvanega lanenega ali vzorčastega bombažnega platna, nedeljski pa iz rdeče ali modre svile, belega blaga ali iz enakega blaga, kakor je bilo krilo. Od edinega ohranjenega primerka v zbirki SEM (kat. št. 59) naj bi se mlajši pociji, kakršnih so se spominjali v Beltincih in okolici okoli leta 1920, ločili tudi po kroju: krojeni naj bi bili iz dveh, štirih ali celo osmih enakih delov (Makarovič M. 1997: 43). Osnovna okrogla priležna oblika pa je skupna starejšim in mlajšim pocijem. Par iz Prekmurja. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 67). Couple from Prekmurje. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 67). Neci Enakemu namenu kot pocij je rabil tudi nec (iz nem. Netz, mreža). Ime ima gotovo po tehniki izdelave: je namreč mrežasto kvačkana avbica iz belega, rjavkastega ali črnega bombaža, po poznanih podatkih mlajšega nastanka. To se zdi za kmečko okolje razumljivo glede na splošnejše znanje in uporabo tehnike kvačkanja, ki se je razmahnila po uvedbi obveznega šolanja leta 1864. Tehnika je bila precej modna v zadnjih desetletjih 19. in prvi polovici 20. stoletja. Mrežasto pletene nece so nosile poročene ženske ob nedeljah vsaj do 1. svetovne vojne pod pečami in rutami, v oblačilni sestavi poenotene, torej regijsko nerazčlenjene noše. Na nec so včasih našile črn žameten trak s steklenimi biseri (Makarovič M. 1967: 115, 116). Zbirka SEM je glede prekmurskih pocijev in necev hudo pomanjkljiva. O obliki necov se lahko poučimo vsaj po treh ohranjenih primerkih s Kobilja (okoli leta 1900), ki jih hrani Pokrajinski muzej Murska Sobota (inv. št. E 26, 27, 74). V pokrajini med Dravo in Muro so se že v prvi polovici 19. stoletja pod pečo nosila pociju ali necu podobna pokrivala; zobčasti zaključni rob (pod)pokrivala je viden le na čelnem delu, zato je o obliki pokrivala težko soditi. Omenjena so v nekaterih pisanih virih in izpričana na upodobitvah, niso pa ohranjena v muzejski zbirki SEM (Makarovič M. 1964: 317–319). Jugle, puntki, zaglavci Necu nekoliko podobno pokrivalo je bilo v rabi tudi v delu Bele krajine. Jugla je majhno okroglo mrežasto pokrivalo, mehka avbica iz bele ali črne bombažne prejice z geometrijskim vzorcem na sredini; vzorec tvorijo polne in prazne luknjice v mreži (Makarovič M. 1964: 317–319). Jugle so razvojna oblika mehkih avb, v kateri je obseg reduciran na minimum – pokriva namreč samo zvitek las ali kit, okoli katerega je zadrgnjena z vrvico. Ker so jo ženske pokrile s pečo, je na upodobitvah ali fotografijah ni mogoče videti. V navadi je bila predvsem v Vrhovcih, zato je v strokovni literaturi navajana kot vrhovska jugla (Makarovič M. 1999b: 78). V zbirki SEM se žal ni ohranil noben primerek, pač pa jih nekaj hrani Belokranjski muzej v Metliki, to so jugle s Sinjega Vrha iz druge polovice 19. stoletja (inv. št. 129, 170, 171, 172). Bolj krašenju zvitih las kakor pravemu pokrivanju glave je bil namenjen tudi puntek, kolobar iz rdečega bombaža, ki se okoli kit pritrdi s koščeno ali medeno iglo. Poznale naj bi ga bile tudi ženske v območju Semiča, Dobljič in Krupe. Po nekaterih virih daje pokrivalu ime kolobar (iz nem. Bund, svitek, sveženj), po drugih igla. Za razloček od drugih omenjenih pokrival te vrste so ga nosile tudi neporočene, kar je sklepati iz dejstva, da ni navedb o tem, da bi bile čezenj pokrivale pečo. O podobi puntka se lahko poučimo iz Goldensteinovih upodobitev oblačilnih sestavin iz leta 1838: manjše okroglo pokrivalo ima na vrhu drobno nagubane rdeče pentlje, na temenu pa je spleten venček iz vzorčastega blaga (Makarovič M. 1964: 317–319). V zbirki tej upodobitvi ustreza naglavni okras belokranjske neveste iz Semiča (kat. št. 658): na obroč z rdečimi pentljami in pisanim gubanjem18 je pritrjen še naplet – niz pisanih svilenih trakov, ki so ga dodajali na zatilnem delu tudi drugačnim nevestinim kronam v Beli krajini (kat. št. 698; gl. poglavje o naglavnem okrasju). Ne po mehki formi, materialu in okrasju, pač pa po načinu razvojnega reduciranja površine, ki jo pokrivata jugla in puntek, spominjata na bavarsko Riegelhaube in salzburško pokrivalo, imenovano Böndel (Schindler 1984: 22). Pod neposrednim vplivom sosednje Hrvaške, pa tudi hrvaškega prebivalstva, živečega v obkolpskih vaseh v Beli krajini, je bila tudi raba zaglavca (tudi zaglavc, zaglavnik in glavnik). Gre za pravokoten kos rdečega volnenega tkanja, okrašen z gostimi belimi resami, cotami, na dveh krajših stranicah. Pokrivalo je preganjeno diagonalno in speto okoli zvitka kit, podobno kot jugla in puntek. Tako je pokrivalo le lase v zatilju, čezenj pa so pogosto pokrile pečo. Zaglavec (kat. št. 62). Zaglavec (cat. no. 62). Vsi zaglavci, ohranjeni v zbirki SEM, so ročno tkani iz bele bombažne osnove in rdeče volne ali bombaža (“turške preje”). Tkanje je zelo zbito in gosto, tako da osnove niti ni videti. Mestoma je med rdeč votek vtkana tanka modra ali bela proga. Kos ročno tkanega blaga iz močno sukane bele bombažne preje kot osnove in rdeče močno sukane volnene ali bombažne preje. Na obeh ožjih stranicah so med niti tkanine gosto pretaknjeni šopi belih bombažnih niti, prešitih in utrjenih ob tkanini z modro nitjo. Tako nastale rese so razmeroma dolge in izredno goste. Pod pečo se je tako dalo zaglavec slutiti po debelini res, ki so ob straneh nekoliko kukale spod robov. Zaglavec so nosile v drugi polovici 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja mlade poročene ženske na Vinici in okolici, zato je pogosto poimenovan viniški glavnik ali tudi viniški glavni robec. Gre za neposreden uvoz s Hrvaškega; takšno pokrivalo je bilo tako razširjeno od Črnomlja prek Vinice in Adlešičev do Like. Večinoma je bil zaglavec del nedeljske oprave, po nekaterih podatkih naj bi ga prvih nekaj nedelj po poroki nosile na glavi celo brez peče; v tem primeru je imel torej očitno označevalen pomen. Po letu 1930 zaglavci skorajda niso bili več v rabi (Makarovič M. 1964: 317–319; 1999b: 79, 80). V splošnem lahko torej povzamemo, da so se raznovrstne mehke in manjše avbice iz blaga ali kvačkane ali pletene iz bombaževine nosile pod pečo ali ruto na jugovzhodnem in vzhodnem delu današnjega slovenskega ozemlja skoz vse 19. stoletje in še kaki dve desetletji v 20. stoletju. Podobno je bilo ugotovljeno tudi za sosednji hrvaško in madžarsko območje (Makarovič M. 1967 : 116). Črna koroška avba (kat. št. 205). Black Carinthian bonnet (cat. no. 205). Koroške avbe Korošice v Rožu, Podjuni in Mežiški dolini so konec 18. stoletja, v 19. stoletju pa še vsaj v 70. letih splošno za praznik in vsakdanjik nosile avbo, ki se je oblikovno povsem ločila od avb drugih tipov (Makarovič M. 1999a: 168). Po osnovnem kroju je šlo za glavi priležno pokrivalo, krojeno iz dveh delov: vrhnjega naglavnega (temenskega) dela in zadnjega zatilnega dela, ki mu v Mežiški dolini rečejo zadjek, v Podjuni pa porta. V primerjalni tuji literaturo se ta tip avbe imenuje Bodenhaube in je obravnavan kot osnovna oblika, iz katere naj bi se razvili vsi drugi tipi (Schindler 1984: 20, 21). Avba je omenjena v številnih zapuščinah iz zadnje četrtine 18. stoletja v Rožu (Makarovič M. 1996c: 164, 165). Prav tako jo navajajo viri iz 19. stoletja za Koroško, navadno v kombinaciji s klobukom ali pečo in klobukom. V 30. letih prejšnjega stoletja so tako nosile v gospostvu Dobrla ves “nizko avbo s črnimi trakovi, čez njo pa pečo in klobuk. V beljaškem gospostvu so se pokrivale z avbami iz žameta, velveta in menčestra, ki so se privezovale na glavo s črnimi trakovi.” Enake kape s klobukom naj bi nosile v Podkloštru, v okrajih Rožek in Pliberk, medtem je v gospostvu Kapla omenjena majhna avba iz rožastega cajga, včasih z zlatimi portami in s klobukom (Makarovič M. 1970: 97). Koroška avba je omenjena tudi v Slovenski Bistrici leta 1798. Takšne avbe so nosile tudi v podkorenskem in kranjskogorskem kotu; zelo verjetno so tja zašle neposredno s Koroškega, kamor so kmetice odhajale na delo. Sezonske delovne migracije, trgovske in sejmarske poti so zanesle koroško obliko avbe tudi drugam (Makarovič M. 1970: 96). Par iz ljubljanskega predmestja Krakovo. Po akvarelu F. K. Goldensteina (Carniolia 1844, sl. V). Couple from the Ljubljana suburb Krakovo. After a watercolour by F. K. Goldenstein (Carniolia 1844, ill. V). Koroška avba ali kapa zaradi priležnosti in majhnosti ni pokrila vseh las; spredaj je komajda pokrila glavo do srede temena. Ob enakem osnovnem kroju so bile nekatere razlike v osnovnem materialu in krasilnih sestavinah. Črno avbo so nosile v Rožu in Podjuni, brokatno avbo s čipkastim robom v Podkorenu in Mežiški dolini. Na Koroškem so bile evidentirane tudi trde zlate avbe, imenovane glinške, tudi linške avbe; te so bile prinesene neposredno z avstrijskega območja, kjer so imele velik ugled. Posamični primerki so prišli tudi na Kranjsko (Geramb 1935: 505; Makarovič M. 1970: 95 sl.; Schindler 1984: 48, 52 sl.). Poleg splošnega naziva avba jo označujejo še nekateri drugi izrazi: auba, hauba (Podjunska dolina: Blato, Globasnica, Malčape, Lovanke, Rikarja vas, Goselna vas), goldhauba (Podjunska dolina: Gabrje, Malčape, Rute pod Peco), kapa (Podjunska dolina: Djekše, Krčanje, Galicija), rumenka (Podjunska dolina: Blato pri Pliberku) (Makarovič M. 1999a: 168). Ta izraz morda izvira iz z žafranom rumeno barvanega kosa platna, ki so ga ženske nabrale in ga položile na glavo pod avbo tako, da je bil rumen naborek dobro viden. Čeprav tak način uporabe avbe ni ohranjen, pa sta se ohranila ime in tudi rumeno barvana platnena podloga avb (Makarovič M. 1964: 316; 1999a: 170). Črna avba ali kapa je trdo podložena s kartonom in blagom, vrhnja plast pa je iz črne svile; vse plasti skupaj so gosto prešite z ročnimi šivi po vsej površini, ki tako dodatno utrjujejo okroglo formo. Stranska dela avbice, ki pokrivata ušesa, sta polkrožno zaključena. Podloga je nebarvano ali barvano in potiskano laneno platno, avbe mlajšega nastanka pa so podložene s potiskano bombaževino. Na zatilnem delu je najvidnejši krasilni del avb, narejen z zlato ali zlato srebrno vezenino v motivu rozete ali kot našitek iz zlatega ali črnega pozamenterijskega traku na platnu. Oba načina so včasih dopolnjevali zlato ali srebrno vezeni cvetlični motivi in okrogle bleščice v trikotnih stranskih poljih. V drugih primerih sta trikotni stranski polji iz vzorčastega žameta, brokata ali svile. Spodnji rob zatilnega dela je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; vrvici sta v primerih, da se je avba ohranila v celoti, podaljšani z dolgimi črnimi svilenimi trakovi. Ti so bili namenjeni ovijanju okoli glave preko avbe in oblikovanju okrasne pentlje v zatilju. Ponekod trakov niso ovijale okrog glave, temveč so ju zavezale v veliko pentljo, katere trakova sta padala daleč po hrbtu. Zanki pentlje so včasih utrdile z vstavljeno žico, da sta široko stala vsaksebi (Makarovič M. 1964: 315, 316; 1999a: 169; 1996c: 166, 167). Nekatere avbe v Podjunski dolini so bile z zlatim trakom obšite tudi na čelnem robu (Makarovič M. 1999 a: 169). Nekatere koroške avbe19 (gl. kat. št. 102–106, 157) so bile v celoti iz rumene brokatne svile z vtkanimi cvetličnimi šopki in zlatimi kovinskimi nitkami. Brokatni del avbice je bil podložen s platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih je utrjevala avbico na vstavljeno žico nameščena široka čipka iz črnega tila z ročno všitim vzorcem. Siv na temenu in zatilju je včasih okrasno prešit z zlatim pozamenterijskim trakom. Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama. Na tem delu je pritrjena okrasna svilena pentlja (Makarovič M. 1964: 316). Opisanim avbam je po osnovni obliki in materialu podobna še avba iz zbirke SEM, ki izvira iz Rateč na Gorenjskem (kat. št. 68). Zlate avbe, ki so v celoti pokrite z zlatimi elementi (brokat, pozamenti, vezenine, bleščice), in podobnega priležnega kroja, so bile redke. Nosile so jih nekatere premožne kmetice in tržanke (Makarovič M. 1996c: 167). V zbirki sta se ohranili še zlati avbi drugačnega kroja in s povsem trdo formo; nosilki obeh sta nedvomno uživali velik ugled zaradi dragocenosti, redkosti in bleščečega učinka. Obe sta iz rumenega brokata, podloženi z žičnatim ogrodjem v majhni polkrožni kapici z okrasno bunko na vrhu ali na temenu. Brokat obeh je okrasno naguban in v celoti krasen s zlato vezenino; ena ima na zadnjem delu oglavja pritrjeno manjšo zlato pentljo, druga pa ima polkrožno dvignjen zatilni del s črno svileno pentljo. Nekmečki izvor prve potrjuje oblika in lastništvo pred prihodom v muzej (kat. št. 93), druga pa je enaka zlatim avbam, kakršne so kupovale premožne Korošice na Zgornjem Štajerskem; pri nas se je zanje ohranil naziv glinška, pa tudi graška avba, kar govori o njihovem krajevnem izviru (Makarovič M. 1964: 316). V avstrijski in nemški strokovni literaturi jo najdemo pod imenom Linzer Haube (Schindler 1984: 24; Hüte 2000: 121, sl. 126) in je oblikovno identična (g)linški avbi iz muzejske zbirke (kat. št. 186). Nenavadno obliko te in podobnih avb z žičnatim ogrodjem so nekateri raziskovalci celo povezovali s srednjeveškimi “rogatimi” avbami (Haberlandt, nav. po: Schindler 1984: 48). Prav z linško avbo se je v gornji Avstriji dogajalo to, kar se je pri nas z zlatovezeno avbo z vrhom: zaradi razkošnega, bleščavega videza je doživela stilizirano “renesanso” v pomenu lokalne in celo regionalne označevalke identitete (Schindler 1984: 52 sl.); v Münchnu in na Bavarskem se je dogajalo tako z malo zlato Riegelhaube (Zischka 2000: 128–133). Avba s krožnikastim oglavjem in črnim čelnikom (kat. št. 204). Bonnet with plate-shaped crown and black front (cat. no. 204). Avba z okroglastim oglavjem in zlatovezenim čelnikom (kat. št. 23). Bonnet with plate-shaped crown and gold embroidered front (cat. no. 23). Avbe z vrhom Proti koncu 18. stoletja so se tudi med kmeticami pojavile avbe z vrhom. Oglavje se ni več prilegalo glavi, ampak je bilo razširjeno in povišano z utrjeno podlago. Vzporedno z njimi so bile še vedno v rabi tudi male avbe brez vrha in zavijače, vendar so spričo večjih, opaznejših in razkošnejših oblik prešle v vsakdanjo rabo premožnejših, kot pražnje oblike (pod)pokrival pa so jih še nosile revnejše kmetice. Avbe z vrhom so se sprva nosile pod pečami, proti sredi in v drugi polovici 19. stoletja so postale pretežno samostojno pražnje pokrivalo. Najrazkošnejše oblike kmečkih avb so bile razširjene na alpskem oblačilnem območju (Gorenjsko, Štajersko, Dolenjsko, Primorsko, redkeje Notranjsko). Avbe z vrhom so sestavljene iz dveh delov: čelnega traku, imenovanega čelnik ali form, in vrha ali oglavja. Praviloma je v zatilju pritrjena tudi pentlja, vendar pa se na številnih muzejskih primerkih ni ohranila. Pentlja pri tem tipu avb ni več funkcionalna, saj se avba z vrhom na glavo polaga, ne pa zavezuje. Domnevamo lahko, da je postala pentlja neogibna krasilna sestavina takrat, ko je postala avba z vrhom pretežno samostojno pokrivalo. Ženitovanjska avba z brokatnim čelnikom in okrasjem (kat. št. 32). Wedding bonnet with brocade front and ornament (cat. no. 32). Po obliki oglavja ločimo avbe s ploščatim, krožnikastim oglavjem in avbe z okroglim grebenastim vrhom. Prve so starejša oblika, vendar so se pozneje uporabljale vzporedno z grebenastimi, ki pa so z bleščavo razkošnostjo dosegle vrhunec prestiža kmečkih avb in pozneje t. i. narodnih noš (Vurnik 1926/27: 48–51; Makarovič M. 1964: 308; 1970: 91, 92). Oglavje avbe oblikuje in utrjuje kartonski papir, guban v želeno obliko; na spodnji strani je včasih utrjen z lanenim platnom. Vrhnja plast kartonske podlage je prekrita najprej z rožnatim ali rdečim povoščenim bombažnim platnom (inlet) ali vsaj s povoščenim rožnatim papirjem; viri navajajo kot podlogo tudi rdeči perkal ali taft. Prek tega je napeto belo prosojno, tančično blago, gubano v podolžne in prešito v prečne gubice. Okrasno gubanje je izvedeno v glavnem na dva načina: z gladkim vzdolžno prečnim načinom in plastičnim cikcakastim načinom. Oba sta pravilna in enakomerna ter večinoma utrjena s škrobljenjem. Cikcakasti plastično strukturirani način gubanja je navadno izveden na krožnikastih oglavjih in je kombiniran z vzdolžnim gubanjem med formom in robom grebena; na okroglih grebenastih oglavjih je zelo redek. Gladko vzdolžno prečno gubanje je bolj ali manj enakomerno po celi površini. Okvir za izdelavo in vezenje čelnikov (SEM, inv. št. 166; foto J. Žagar). Frame used for making and embroidering fronts (SEM, inv. no. 166; photo J. Žagar). Zaradi poškodovanih oblik in obrabljenosti, umazanosti tkanin so morali oglavja večkrat zamenjati, dragocenejše forme pa so preprosto prešili iz starega k novemu oglavju. Teh primerov je v zbirki kar precej: postopek je zlahka opazen s spodnje, skrite strani; do neke mere ga razkriva tudi stilsko-časovna “neusklajenost” oglavja in forma. Oglavja, nastala proti koncu 19. stoletja ali v 20. stoletju, so v vseh elementih izdelana bolj grobo, nenatančno, prekrita so z belo bombažno gazo, ki je s prečnimi ročnimi ali strojnimi šivi nabrana v mehke, neškrobljene in neenakomerne gube. Po vrsti čelnika so avbe črnovezene, brokatne in zlatovezene. Vse omenjene vrste čelnikov so tako na avbah s krožnikastim vrhom kakor na avbah z okroglim vrhom. Pri prvih so poleg zlatovezenih še precej pogosti tudi črnovezeni in brokatni čelniki, pri drugih pa zlatovezeni številčno prevladujejo. Zlatovezene avbe so bile priljubljeno praznično prestižno pokrivalo bogatejših kmetic v okolici mest in trgov na Kranjskem od približno 30. let 19. stoletja; v drugi polovici stoletja so bile zlatovezene avbe kot samostojno pokrivalo v rabi ob posebnih praznikih (svatba, velika noč, telovska procesija ipd.). Druge vrste avb so bile namenjene revnejšim nosilkam; črnovezene avbe, ki so jih številni raziskovalci zmotno označevali za žalne, so bile del vsakdanje oprave bogatejših, lahko tudi nedeljske oprave revnejših kmetic (Makarovič M. 1964: 308, 309, 311; 1970: 94; Makarovič G. 1981: 292). Z Gorenjskega so tudi poročne avbe z dodanimi umetnimi cvetlicami na čelniku (gl. kat. št. 32, 33). Faze izdelave zlato vezenega čelnika: laneno platno, napeto na okvir, prek njega žamet, nato motivi, izrezani iz drevesne gobe in nazadnje vezenje s kovinsko nitjo. (SEM, inv. št. 166 – detajl; foto J. Žagar). Steps in making a gold embroidered front: a linen cloth is stretched on a frame, covered with velvet and motifs cut out of touchwood, and then embroidered a metal thread. (SEM, inv. no. 166 – detail; photo J. Žagar). Medtem ko so črnovezeni in brokatni čelniki tudi sestavina drugih avb in zavijač, pa so zlatovezeni (včasih tudi srebrno ali zlato-srebrno) čelniki v kmečkem okolju le na avbah z vrhom. Zlatovezeni čelniki so izvezeni na platneni in sukneni ali na žametni osnovi. Vezeninski okras je kombinacija več tehnik: tehnika vezenja s prečkanjem (nem. Sprengtechnik); tehnika vezenja s prebadanjem vezilne osnove s kovinsko nitjo (nem. Stechtechnik); visoko podloženi elementi; šivanje folij; šivanje bleščic; vezenje drobnih črtnih elementov vzorca; vezenje podloženih oblik z buljonom (fr. bouillon).20 Podlaga za nosilne motive je izrezana iz kartona, usnja, plutovine; prvotno so zanjo uporabljali tudi drevesno gobo. Zlata tvoriva za vezenje so bila precej vredna že sama na sebi, večinoma so jih vezilje nabavljale z Dunaja. Najpogosteje so uporabljale zlate in srebrne kovinske niti, ovite okoli močne svilene osnove, pa gladki ali kodrasti buljon (cevka iz spiralasto zvite kovinske žice). Pogoste so bile folije raznih oblik in velikosti (stisnjena in plastično izbočena pločevina), bleščice ali flindrci (okrogle ploščice z luknjico za šivanje v sredini), frisé (valovita kovinska nit za obrobljanje čelnikov ipd.). Za močno izbočene, podložene elemente so na podlago pred vezenjem prišili mehko bombažno ali volneno predivo, preko tega pa gosto rumeno barvano tkanino (Niklsbacher - Bregar 1970: 144–150). V zvezi z izdelavo zlate vezenine na čelnikih velja omeniti okvir za izdelavo čelnikov, ki ga hrani SEM (inv. št. 166). Na njem je napeta osnovna tkanina, pritrjeni so iz kartona izrezani motivi za podlaganje in delno je izvedena zlata vezenina. Tabli je priložen poseben klekelj za pravilno natezanje zlate vezilne niti. Motivi zlatovezenih čelnikov so povečini rastlinski: venčki, vitice in stilizirani cvetovi bolj ali manj razpoznavnih rož, dekorativno stilizirano žitno klasje itn. Izjemoma so vnešeni tudi motivi ptice, petelina, heraldičnega orla, jelena, srca ali dveh src z ognjenimi zublji, krone in Kristusov monogram IHS (Makarovič M. 1964: 312, Makarovič G. 1981: 291). S poskusi slogovnih opredelitev in datiranj po vezeninski ornamentiki zlatovezenih čelnikov se je ukvarjalo nekaj avtorjev (A. Sič in V. Schmid, podrobneje S. Vurnik 1926/27: 55 sl.), še več jih je povzelo njihove ugotovitve. Tako je razvil Vurnik nekakšno “razvojno teorijo” čelnikov glede na njihov ornament (gl. Vurnik 1926/27: 55 sl.). Če sledimo takšnim poskusom, čelnike in avbe lahko datiramo, vendar je datacija zelo pogojna, saj so samostanske vezilje v 19. stoletju vezle po starejših ali novejših vzorčnih predlogah. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so čelnike po potrebi prešili s starejših na novejše avbe (Makarovič G. 1981: 291). Čelniki s konca 19. in iz 20. stoletja so delo drugih izučenih in tudi samouških vezilj; vidno je osiromašenje okrasnih prvin, poenostavljanje tehnik in dodajanje novih elementov, barv in materialov (Makarovič M. 1964: 311, 312; Niklsbacher - Bregar 1970: 139, 140). Posplošeno zatorej velja, da so čelniki s konca 18. in iz prve tretjine 19. stoletja ožji; njihova površina je v celoti izpolnjena z zlatimi, tudi reliefnimi elementi; na njih so izvedene tri poglavitne kompozicijske prvine. Čelniki mlajšega nastanka so širši: posledica večje vezilne ploskve je rahljanje in številčno večanje (do pet) enakih kompozicijskih prvin ter dodajanje novih vmesnih manjših elementov (listi, rastlinske vejice ali cvetlične vitice). Površina čelnika ni polno prekrita z zlatimi elementi, zato je med njimi vidna črna ali rjavočrna žametna osnova. Če je starejša kompozicija praviloma somerna glede na prečno os, so novejše avbe močno osvobojene takšnih kompozicijskih pravil (Makarovič M. 1964: 311, 312; Makarovič G. 1981: 291). Kmetici iz okolice Ljubljane, Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 7). Two peasant women from the environs of Ljubljana. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 7). Kožuhovinaste avbe Čeprav je uporaba živalskih kož za zaščito pred mrazom po svoji osnovi starejša kot katerokoli drugo oblačilo, pa je že od najstarejših dob tudi sestavina privilegijev in stanovskega razlikovanja. V 16. stoletju je bila kot luksuz še vedno uravnavana z oblačilnimi redi. Dragocenejše vrste kožuhovine (“plemenite” kožuhovine, npr. hermelin, nerc, kuna, sobolj, činčila, astrahan; tudi bober, vidra, tjulenj, jazbec, lisica) so plemiči in meščani uporabljali za krasilne obšivke oblačil in nekatere oblačilne dodatke, npr. ogrinjalne štole, šale, mufe, ovratnike. Navadnejše vrste kožuhovine (dihur, rakun, kuna, skunk, veverica in ovca) so bile za podloge plaščev ali pokrival (Klein 1950: 283, 284). V slovenski kmečki noši je bila uporaba kožuhovine bolj ali manj omejena na vrhnja oblačila iz ovčjega kožuha z navznoter obrnjeno dlako. Ti so veljali za precej ugledne, še bolj pa tisti redki oblačilni kosi z dragocenejšimi vrstami krzna, pa čeprav le za obrobo. Viri za slovensko ozemlje le izjemoma omenjajo t. i. kožuhovinaste avbe. Po tem je mogoče soditi, da niso bile prav pogosta oblika ženskega zimskega (pod)pokrivala. Kožuhovinasta avba (kat. št. 12). Fur bonnet (cat. no. 12). Kožuhovinasta avba je upodobljena na Goldensteinovem akvarelu ljubljanske okoličanke iz leta 1838. Na upodobitvi je jasno razvidna le kožuhovinasta obroba, vidna spod vrhnje peče z zobci, zavezane v vozel vrh glave. Da gre za zimsko oblačilo, kaže celotna oblačilna sestava in spremni komentar, ki za perico iz ljubljanske okolice navaja sukneno ali platneno avbo, obšito s krznom; prek nje je ovita naglavna ruta, peča iz finega perkala (Stopar 1993: 56). Na to upodobitev se sklicujejo redka strokovna dela, ki omenjajo kožuhovinaste avbe ali kape (Vurnik 1926/27: 49; Makarovič M. 1991a: 251). Vurnik obliko pripisuje napredujoči diferenciaciji osnovne oblike avbe, ki se po njegovem mnenju veča proti sredini 19. stoletja. Za kožuhovinasto obrobo navaja Vurnik “mandrovino”, torej kunovino (iz nem. Marder, kuna) (Vurnik 1926/27: 49), vendar gre po vsej verjetnosti za različne kožuhovine. V zbirki SEM se je ohranilo nekaj kožuhovinastih avb, ki so najbolj pričevalne in dokumentarne za oblike, materiale in seveda samo dejstvo, da so bile poznane na našem ozemlju (gl. kat. št. 12, 13, 128, 129, 132). Vse so iz prve polovice 19. stoletja, izvirajo z Gorenjskega, le ena je iz Koroške Bele. Krojene so v obliki kape, ki po kroju spominja na spalne avbe. Oglavja so iz več plasti blaga, včasih so rebrasto prešita. Spodnja plast je iz belega sukna, vrhnja iz rjave strukturno tkane svile ali gladkega svilenega žameta. Okroglo ploščato oglavje je spredaj in ob straneh položeno v mehke pravilne položene gube, zadaj se zadrguje z vrvico. Na oglavje je spredaj in ob straneh našit nekajcentimetrski trak iz enakega materiala in s kožuhovinasto obrobo. Čelni trak je pri vseh avbah okrašen z okrasnimi drugobarvnimi svilenimi ali pozamenterijskimi zlatimi vrvicami, nekatere imajo na čelni strani nameščeno veliko plosko svileno pentljo. Uporabljeni materiali ohranjenih kožuhovinastih avb, oblika in način izdelave navajajo na domnevo o precejšnji dragocenosti tovrstnih avb. Njihova izključno zimska raba dodatno potrjuje domnevo, saj v sebi implicira neizrečeno zagotovilo okolici, da nosilka poseduje tudi ne-zimsko, torej letno različico. Zato prestižni način nošenja – pod pečo, a vendarle tako, da se vidi, kakor je dokumentiran na Goldensteinovi upodobitvi, seveda ne preseneča. Pogostejša kakor pri nas je bila uporaba kožuhovinastih avb v Zgornji Avstriji, v rabi pa naj bi bile tudi v okolici Salzburga, na Tirolskem in Vorarlberškem. Takšne s temenskim delom iz žameta ali zlatega brokata, kožuhovino največkrat vidre ali kune, sicer pa v več oblikovnih različicah, naj bi bile v 18. in 19. stoletju razširjene po celi Avstriji (Schindler 1984: 51), v določeni meri pa tudi v drugih deželah (Hüte 2000: 185). Avbam podobna pokrivala Avbam so podobna še nekatera pokrivala, ki bi jih po današnjih jezikovnih in pojmovnih oznakah po vsej verjetnosti uvrstili med kape ali čepice. Zapisi v inventarnih knjigah kažejo na premik v jezikovnih oznakah, saj so npr. spalne čepice starejšega datuma pridobitve vpisane kot avbe, novejše pa kot čepice.21 Enako velja za otroške avbe, ki so ob praktično nespremenjenem osnovnem kroju poimenovane čepice, tudi kapice. Sem sodijo tudi nekatere oblike mehkih avb, ki niso veljale za žensko zakonsko (pod)pokrivalo, ampak so imele drugačne, ožje namembnosti. O njih smo nekoliko spregovorili že v splošnem delu poglavja o avbah; ker muzejske zbirke glede tega niso dosti bolj poučne, jih na tem mestu ne bomo več obravnavali. Nekaj več védenja ponuja skupina spalnih avb in otroških avbic. Mehke okrogle čepice baretastih oblik so se pojavile kot modna novost v 15. in 16. stoletju, vendar so se uveljavile najpogosteje pri višjih družbenih plasteh. Modna oblika mehke avbe, ki je bila v 17. in 18. stoletju namenjena spanju in kopanju (fr. dormeuse in baigneuse), okoli 1780–85 pa tudi družabnim priložnostim, spominja na velike mehke barete, le da je v nasprotju z bareto največkrat iz čipk, trakov ipd. materialov (Klein 1950: 28, 32). Avbe za spanje so se obdržale tudi naprej, domnevamo, da v enakem udobnem osnovnem kroju. Fevdalke so v 17. stoletju imele platnene spalne avbe, meščanke v 18. stoletju avbe iz platna, barhenta, bombaževine, dvonitnika ali sukanca (Baš 1992: 28, 50). V fevdalnem in meščanskem okolju so spalne avbe uporabljali tudi moški: za fevdalce so v 18. stoletju izpričane spalne avbe iz bombaževine, tudi iz platna, svile, sukna, pikeja, kanafasa, barhenta ali sukanca, za meščane v 17. stoletju iz platna ali bombaževine, v 18. stoletju pa so bile meščanske spalne avbe iz bombaževine, redko iz žameta, platna ali sukanca (Baš 1992: 41, 48). O obliki moških spalnih avb pri nas ne vemo ničesar, vendar je bila njihova uporaba nedvomno dobrodošla zaradi mrzlih in prepišnih bivalnih razmer na eni strani in zaradi slabe zaščitenosti glave potem, ko so odložili modne lasulje in klobuke. Ženska spalna čepica (kat. št. 377). Woman’s night cap (cat. no. 377). Raba spalnih avb in spalnih čepic se je v višjem družbenem okolju nadaljevala vsaj do 1. in tudi 2. svetovne vojne, vključujoč določene tvorivne in oblikovne modne različice, o katerih zaradi (v tem pogledu) pomanjkljive zbirke ne moremo govoriti. Spalne avbe kmetic so izpričane za konec 19. in prvo polovico 20. stoletja. Pred tem so morda v ta namen ob hudem mrazu uporabile mehka dnevna pokrivala ali mehka podpokrivala. Na to misel napeljuje tudi uporaba drugih dnevnih spodnjih oblačil za spanje, ki je bila med kmeti splošna vsaj do konca 19. stoletja, pogosto do 2. svetovne vojne. Zdi se, da so v kmečko rabo prišle pod meščanskim modnim vplivom in mnogokrat kot del bale. V pripravljeni bali nevest se je namreč marsikdaj znašel kak moden in vrednostno prestižen predmet, ki so se mu dotlej dekleta zlahka odpovedala. Iz leta 1894 je bala hčere posestnika, mesarja in gostilničarja iz Vojnika pri Celju, iz katere se je ohranilo pet spalnih avb (kat. št. 374–378), iz bale hčere posestnika in gostilničarja iz Koroške Bele, ki si jo je pripravljala kmalu po letu 1920, pa dve spalni avbi (kat. št. 407, 408). Večina spalnih avb v zbirki SEM je iz belega bombaža; tvorivno odstopa svilena spalna čepica slovenske izseljenke iz Millwaukeeja, ZDA (kat. št. 437), in spalna avba (čepica) iz barvastega jerseya iz Loč pri Poljčanah (kat. št. 361). Med spalnimi avbami ima še bolj specifično funkcijo avbica (čepica) za porodnico, kije bila v rabi v Ljubljani (kat. št. 441). Krojno gre za dve različici: starejšim oblikam je bliže avba z okroglim nabranim oglavjem, všitim trakom in nabranim zaključnim trakom z zobci namesto nekdanjih čipk. Drugi tip je glavi priležnejši: krojen je iz dveh enakih delov, polkrožno prirezanih na temenu, z obrobo ob obrazu ali pa s temenskim vstavkom in zaključnim nagubanim trakom ob obrazu. Nekatere avbice (čepice) imajo našite trakove za zavezovanje. Virov o otroških avbicah je – tako kot za otroški oblačilni videz nasploh – za starejša obdobja izredno malo. Tudi v evropski slikarski umetnosti od 16. do 19. stoletja so otroci redkeje upodobljeni, navadno na družinskih portretih. Na njih je spol moških potomcev pogosto ponazorjen prav s pomanjšanim moškim pokrivalom, položenim prek otroške avbice. Prav majhni fantiči so na družinskih portretih razpoznani kot sinovi po drugih znakih, npr. obliki moških ovratnikov na otroških oblekah, s fantom pripisanami oblikami igrač ipd. Na glavah nosijo namreč čipkaste avbice, enako kakor njihove sestre. Otroške avbe so bile v zgodnji dobi enake za oba spola (Heller - Winter 2000: 19, 20). O obliki otroških avb govorijo tudi ohranjeni muzejski primerki (prim. Ley 2000, Katalog: 173–175; tu so predstavljene avbice od srede 18. stoletja do 80. let 20. stoletja, funkcionalno deljene na avbice za dojenčke, otroške avbice, krstna oblačila s kapuco in krstne avbice). Domačega gradiva te vrste je izredno malo. Zato je portret deklice s psom (verjetno iz rodu Herbersteinov) z začetka 17. stoletja izjemen: na njem je upodobljena dekliška avbica s pentljo, vendar oblika ni povsem razvidna (Vrišer A. 1993: 16 in 89, sl. 30). Na Russovi upodobitvi kmetov z območja med Rogaško Slatino in Krapino je tudi majhna deklica z avbico na glavi (Geramb 1935: 229, sl. 139; Makarovič M. 1964: 18). Ob pomanjkanju pričevalnega gradiva je zato dobrodošel tudi vsak droben vir, ki posredno govori o uporabi. Tako je iz zapisa pridižne primere Janeza Svetokriškega, ki se nanaša na nepoštenost nekega krojača na zahodnem slovenskem ozemlju okoli leta 1700 razvidno, da so se vsaj že na prelomu 17. in 18. stoletja nosile otroške avbice in kapice.22 Se več: ker so bile majhne in otroškim glavicam priležne, so bile krojene iz majhnih kosov blaga, lahko tudi iz ostankov blaga ene ali več vrst. Najstarejše otroške avbice iz zbirke SEM so glede povedanega kar ilustrativne, saj so pravi splet različnih vrst blaga, trakov, pentljic in čipk (kat. št. 328, 330, 336). Otroška čepica (kat. št. 336). Child’s cap (cat. no. 336). Avbice za dojenčke in prav majhne otroke, kakršne hranimo v zbirki SEM, so krojno enake enostavnim priležno krojenim ženskim mehkim malim avbam ali trdim koroškim avbam. Priležnost je na njih dosežena na več načinov. Starejše avbice z vstavljenim trakom blaga od tilnika do čela, na katerega sta našita polkrožna stranska dela (kat. št. 328, 329, 330, 336, 372, 410), mlajše s polkrožnim temenskim vstavkom (kat. št. 411, 412, 414, 438) ali krojem v obliki črke T (kat. št. 348, 363). Pletene in kvačkane avbice so izdelane krožno – priležnost glavici se ustvarja s sprotnim prilagajanjem oblike in vzorca (kat. št. 364, 366). Med otroškimi avbicami so funkcionalno najzanimivejše krstne avbice (kat. št. 329, 330, 372, 438). Njihova osnovna funkcija je bila verjetno največje zagotovilo, da so se ohranile – kot predmet iz dragocenejših tvoriv in s krasilnimi elementi, ki je bil namenjen vsaj sorojencem ene družine na njihovi prvi postaji sprejemanja v širše krščansko in ožje lokalno in sorodstveno občestvo. Oblačila in dodatki, ki so zaznamovali življenjske mejnike (krst, obhajilo, birmo, poroko) in so bili za ozko namembnost specifično oblikovani, krašeni ali posebej dragoceni, so se nemalokrat tudi posojali – ne le med sorodniki in prijatelji, pač pa tudi v lokalni skupnosti. Nekatere dragocene otroške avbice so se ohranile tudi zaradi tega. Vsaj za konec 19. stoletja in še izraziteje za 20. stoletje velja, da so se avbice za dojenčke nemalokrat ohranile kot spominski predmeti na enega ali več otrok v družini. Poleg krstnih so funkcionalno ožje opredeljene še avbice (kapice), nastale leta 1928 v času pričakovanja novorojenčka (kat. št. 364–366), in sprehajalna otroška avbica (kapica) iz prvega desetletja 20. stoletja (kat. št. 363). 1 Kapuca (samostojno pokrivalo, ne sestavina vrhnjega oblačila) ovija glavo in vrat; je ena najstarejših oblik pokrivala nasploh. Od 11. stoletja jo imenujejo Gugel. Nekatere oblike so bile podaljšane v krajši ali daljši ramenski oziroma prsni del in so bile pogosto moško, žensko in otroško pokrivalo med 11. in 14. stoletjem, tako za kmete kot višje družbene plasti. Kapucasta pokrivala so se ohranila do danes npr. v redovniških oblačilih, od časa do časa ga kot modno in funkcionalno pokrivalo izrabi oblačilna moda (Klein 1950: 203; Schindler 1984: 16). 2 Hennin, Risen, Hörnerhaube, Gebände idr. (Klein 1950; Schindler 1984: 17); slovensko izrazje za specifične oblike se ni razvilo ne ob morebitni rabi katere od oblik in ne v raziskovalnem procesu. 3 V številnih primerih so čepice, kape in avbe identična pokrivala, čeprav se pod izrazom avba danes razume bolj žensko in otroško pokrivalo – če odmislimo vojaške sleme in čelade (Klein 1950: 263, 264). 4 Riegelhaube (tudi Ringelhaube), gl. Klein 1950: 309. 5 Bockelhaube, gl. Klein 1950: 56. 6 Baigneuse (fr.) ali Badehaube (nem.); dormeuse (fr.) ali Schlafhaube (nem.) Po njih naj bi se zgledovale številne južnonemške in švicarske ljudske avbe (Klein 1950: 28). 7 Npr. Wachauer Haube, Vorarlberger Radhaube, Wiener Stosshaube; tudi naše avbe z vrhom. 8 Npr. bayrische Riegelhaube, Salzburger Böndel; to spominja na belokranjsko juglo in puntek. 9 V razvoju oblačilnega videza v 17. stoletju pri nas gre za tri obdobja: obdobje španske oblačilne mode (2. pol. 16. stoletje–1640), čas 30-letne vojne in njenega vpliva (1640–1680) in čas Ludvika XIV (1680–1715); v 18. stoletju se razvoj ponovno deli na tri obdobja: drugo obdobje našega baroka (1715–1750), naš rokoko (1750–1780), prehodne oblike med baročnim in klasicističnim (1780–1800) (Baš 1992: 150, 162 sl.; povzeto po Vrišer A. 1993: 10). 10 Smiselnost vloženih stroškov in uporabe dragocenih materialov je mogoče razložiti le s t. i. demonstrativno rabo: šele z navidez odvečno in potratno porabo postane bogastvo vidno, in šele tako zbudi ugled in spoštovanje okolice (T. Veblen, Theorie der feinen Leute, Köln in Berlin, b. n. L, nav. po: Baš 1992: 59). 11 Kmečke avbe na Slovenskem pred tem časom niso dokazane z viri, vendar bi jih z njimi – s takšnimi, kakor jih imamo za kmečko okolje starejših dob – tudi težko dokazali. Čeprav so skoraj vsi raziskovalci iz tega sklepali, da avb v kmečkem okolju pred tem časom torej ni bilo, pa se ne zdi povsem izključena misel o možni rabi funkcionalnih spodnjih pokrival – neokrašenih, nedragocenih in zatorej nereprezentančnih, zato pa predvsem zaščitnih pokrival. Avbe, kapuce, čepice so si po osnovnem kroju lahko tako podobne, da jih je nemogoče ločiti, če so prekrite s pečo. Nedokazljivo, vendar funkcionalno logično in zato vsaj pogojno sprejemljivo. 12 Na Jelovškovih freskah iz leta 1753 v cerkvi na Sladki gori je upodobljena tudi kmetica z avbo. Žena v preprosti noši in z avbo na glavi je upodobljena na votivni sliki iz leta 1736, kije visela v cerkvi v Gornjem gradu. Enak motiv je upodobljen na votivni sliki iz leta 1738 iz cerkve na Svetih gorah. Vendar iz upodobitev ni razvidno, ali sta naslikani meščanki ali premožni kmetici (Makarovič G. 1981: 289) 13 V baroku so bili priljubljeni močni barvni kontrasti, npr. rdeče-modra ali rdeče-zelena kombinacija. Rokoko je imel raje nežne pastelne odtenke, rožnate, modrikaste, bledo zelene, turkizne ipd. Ženske meščanske obleke konec 18. stoletja so bile pretežno umirjenih odtenkov, s kombinacijo svetlih rut in avb (Vrišer A. 1993: 49). 14 V zvezi z niveliranjem družbe je izredno zanimiva misel o meščanski zahtevi po enostavni, čisti, spodobni avbi za služkinje in postrežnice, ki jo je moč razumeti kot razpoznavni znak podrejenosti, služenja, hierarhične razvrstitve, distance (Ley 2000: 43 sl.). 15 Hermann za leto 1780; Hacquet za leto 1784 oziroma za čas pred letom 1787, Pohlin za leto 1788, Linhart za leto 1791. 16 Na Wagnerjevi upodobitvi Cerknice iz leta 1845 kleči pred kapelico ženska z zavijačo (gl. Makarovič M. 1995: 37; original v Grafičnem oddelku NUK). 17 Goldensteinova upodobitev Bohinjke iz leta 1838 (original v SEM, objava gl. Makarovič M. 1971, sl. XX). 18 V inventarni knjigi je zanj naveden izraz “pimtek”, kar spominja na puntek. 19 Literatura govori o koroško podkorenskem (Vurnik 1926/27), tudi o mežiško podkorenskem tipu avbe (Makarovič M. 1964; ista 1970b), vendar pomanjkljivi podatki o provenienci tovrstnih avb iz zbirke SEM tega ne potrjujejo. 20 Tehnike zlatega vezenja, pa tudi pripravljalnih in zaključevalnih del, orodja in priprav ter način sestavljanja avb so obsežno opisani v Niklsbacher - Bregar 1970: 139–152. 21 Pokrivala tega tipa smo v kataloškem delu uvrstili med čepice ali kape. 22 “Nepoštenost pri izdelovanju in prodaji otroških avbic in kapic ok. 1. 1700 je kot različico v krojaškem delu grajal Janez Svetokriški: ‘ ...uni žnidar, od kateriga sem bral, de, kirkuli je mogel, je več urezal, kakor je bilo potreba, ter iz koscov je avbice inu kapice za otroke delal inu predajal.’ ...” (Baš 1992: 222) ČEPICE / KAPE Čepice ali kape so pokrivala brez krajcev, lahko pa imajo zavihek, obrobo ali ščitnik na čelnem delu. “Čepijo” na glavi, pokrivajo teme in segajo približno do ušes, tako – odvisno od kroja – pokrivajo tudi del čela in zatilja. Pogosto so mehkejše in zato udobnejše od klobukov, predvsem pa so zaradi kroja in materialov v primerjavi s klobuki funkcionalnejše zimsko pokrivalo. Izraza čepica in kapa pomenita po definiciji eno in isto,1 le da imata različna besedna korena. Jezikovna raba je razvojno povezana z enakimi ali tudi različnimi podskupinami pokrival, vendar ni dosledna. Vendar to ni le jezikovna zagata slovenskega, pač pa tudi nekaterih drugih jezikov.2 Deloma k temu pripomorejo tudi oblike pokrival, ki bi jih po različnih merilih lahko uvrstili tudi v druge osnovne skupine pokrival. Zaradi navedenih razlogov razumemo in uporabljamo izraza kot sopomenki, pri tem pa podskupino pokrival poimenujemo tako, kakor navajajo viri oz. kakor sta rabljena v splošnih jezikovnih zvezah dobe ali okolja. Oblačila iz kozjega ali ovčjega krzna so bila del oblačilnega inventarja na naših tleh že pred prihodom Rimljanov, med njimi tudi krznene čepice. Te so se ohranile tudi v rimsko dobo (Baš 1970: 11). Viri o oblačilni kulturi za naše ozemlje so do poznega srednjega veka pomanjkljivi, vendar se zdi raba različno oblikovanih čepic v vmesnem obdobju skoraj zunaj dvomov. V 15. in 16. stoletju so namreč čepice splošno in celo prevladujoče moško pokrivalo, viri pa o njih govorijo tudi kot o sočasnem ženskem pokrivalu, vendar precej redkejše. Iz starega veka izvirajo kalote, okrogle, glavi priležne čepice iz polsti, ki so bile kot spodnje pokrivalo pogosto opora različnim vrhnjim pokrivalom (klobukom, čepicam, turbanom idr.). Pozneje se je iz takšnega polstenega podpokrivala razvilo samostojno pokrivalo iz različnih materialov – zlatega blaga, mrežic, usnja, svile in podobno – za oba spola, za moške v prvi vrsti kot hišno pokrivalo.3 (Klein 1950: 200). V prvi polovici 15. stoletja so bile splošno v rabi glavi priležne, neokrašene čepice ali pa nizke široke čepice valjaste oblike. Po sredi 15. stoletja sta obliki postali družbeno označevalni: valjaste čepice so nosili fevdalci in bogatejši meščani, preproste priležne čepice pa kmetje. V 16. stoletju so valjaste čepice prevladale, vendar so spremenile obliko: postale so širše in nižje. Proti koncu stoletja se je v višjem oblačilnem območju uveljavila tudi modna oblika pokončnih valjastih čepic, ki je spominjala na višje valjaste klobuke. Prestižnost sta čepicam dajala tudi material in okras s perjem. Materiali so deloma navedeni v zapuščinskih inventarjih iz druge polovice 16. stoletja, vendar le za Kranjsko: plemiške čepice so bile iz črnega sukna ali žameta; z obrobki iz žameta, tafta, barhenta; podložene s kunovino, lisičjim krznom, taftom. Meščanske čepice so bile prav tako iz črnega žameta, ki naj bi sicer po določilih policijskih oblačilnih redov za meščane ne bil dovoljen, pa sukno, usnje ali kunovina. Način nošenja čepic se je v 16. stoletju spremenil: če so jih v 15. stoletju nosili ravno, pa so širše in nižje čepice v 16. stoletju nosili tudi postrani (Baš 1970: 17–19). Ženske čepice, kolikor so se pač pri nas uveljavile, so bile oblikovno podobne moškim; izpričane so črne, žametne, tudi okrašene z zlatimi rožicami in kolajnami. Sodeč po materialih, so se ženske čepice pretežno rabile v višjem oblačilnem območju (N. d.: 19–22). Tudi če so se iz drugih materialov in oblik uporabljale še v drugem družbenem okolju, tega spričo pomanjkljivih virov ne moremo zanesljivo dokazati. V primerjavi z drugimi srednjeevropskimi deželami glede moških čepic na Slovenskem ni večjih razlik, nekoliko drugače pa je, kar zadeva ženska pokrivala. Po drugih deželah srednje Evrope se je namreč moda različno oblikovanih čepic, avb in tudi klobukov v 15. in 16. stoletju dodobra uveljavila. Za naše razmere je takšno raznovrstnost ženskih pokrival nemogoče dokazati (N. d.: 24–28). Uporaba čepic na današnjem slovenskem ozemlju je izpričana tudi v 17. in 18. stoletju. Bolj kot oblike čepic so poznani materiali, saj jih navajajo zapuščinski dokumenti za fevdalce in meščane. Manj so o čepicah povedni slikovni viri, tudi portreti, saj so imela pokrivala, če že upodobljena, predvsem znakovno obeležje upodobljenca. Tako je le na skupinskem portretu slikarja Almanacha (Veselo omizje, okoli leta 1670) poleg klobukov z zavihanimi krajci mogoče opaziti tudi baretasto čepico s peresom4 (Vrišer A. 1993: 18). Očitno je, da takrat kape niso veljale za najbolj reprezentančno pokrivalo. To vlogo so imele bolj lasulje in klobuki za moške oz. lasulje, lasni okraski, avbe, peče in tančice za ženske. V nasprotju s tem drugi viri iz 17. stoletja sporočajo, da so bile za fevdalce kape in avbe pogostejša pokrivala kakor klobuki, pri meščanih pa so bile celo najpogostejša oblika pokrival. Kape fevdalcev so bile iz žameta, redke iz škrlata5 ali atlasa; kape meščanov so bile večidel žametne, redkeje škrlatne in najredkeje iz kunovine; za podloge kap so uporabljali lisičje in kunje krzno (Baš 1992: 24, 32). Kape fevdalk in meščank 17. stoletja so tudi v drugovrstnih virih redkeje izpričane, narejene pa so bile iz tančice, svile ali žameta za fevdalke oziroma iz žameta in celo soboljevine za meščanke (Baš 1992: 28, 33). Za 17. stoletje nas Valvasor pouči o močni dejavnosti ljubljanskih klobučarjev. Ti naj bi klobuke, kape in kučme celo izvažali. S Kranjskega so se izvažali tudi polšji kožuščki, uvožene pa so bile nekatere vrste krzna iz tujine, posebej s Hrvaškega (N. d.: 73, 64). Določene oblike kap, rabljenih pri nas (ne vemo pa, ali so tudi izvirale iz domačih delavnic), so prav gotovo veljale za modne in zatorej tudi prestižne, saj je o takšnih kapah nekaj izrecnih omemb: ”l. 1634... pri ljubljanskem meščanu, ki je bila njegova kapa oblikovana ”alla mode”, in nato l. 1639 in 1665, ko so bile kape ljubljanskih meščanov prav tako narejene ”alla mode”, kakor tudi l. 1641 in 1652, ko nahajamo enake označbe za kape ljubljanskih fevdalcev” (N. d.: 156–157). Funkcionalno členjenje pokrival glede na letni čas in specifične namembnosti je bilo v določeni meri sporočeno za isto družbeno okolje: leta 1694 je bila omenjena poletna kapa fevdalca, v letih 1629, 1645 in 1652 pa zimske kape pri fevdalcih; potovalne kapa je v letu 1694 omenjena za fevdalko, leta 1616 pa jahalna kapa za fevdalca (N. d.: 158). Razmerje med klobuki in kapami se je v 18. stoletju vsaj v višjem oblačilnem okolju prevesilo na stran klobukov. V nadaljnjem razvoju pokrival je izredno zanimivo razmerje med kapami na eni in klobuki na drugi strani. Vedno znova je kapam pripisana vloga družbeno manj uglednega, domačega in vsakdanjega, torej ne reprezentančnega, predvsem manj dostojanstvenega pokrivala. Nasprotno pa sta moški ali ženski klobuk govorila o ugledu, prestižu, dostojanstvu, bogastvu in nadvladi. Zato so bili še v 20. stoletju glasniki družbenih ločnic in v okoliščinah družbeno-političnih prevratov uporabljeni kot simboli revolucionarnega na eni oz. konservativnega na drugi strani (prim. Klein 1950: 263, 264; Baš 1992: 235–238; Belting 2000: 98 sl.). Kljub temu so bili fevdalci očitno še nadalje pogosti uporabniki kap. Narejene so bile iz žameta, redkeje iz sukna, pa tudi iz škrlata, svile, kazimira ali polsti. Kape meščanov so bile v istem času iz svile, tafta, cica, kalemana, jagnječega krzna, kordovanskega usnja ali povoščenega platna, vendar pa so klobuki bili pogosteje rabljeni kakor kape (Baš 1992: 41, 48). Po vsej verjetnosti pa so kape iz različnih materialov in oblik nosili ob manj uradnih in družabnih okoliščinah, še bolj gotovo v domačem, družinskem ozračju. To je čas, ko je postajala zasebna sfera življenja v zavesti fevdalcev in meščanov vse pomembnejša. Zato so v tem času nastali novi oblačilni kosi, namenjeni domačemu udobju: domača obuvala, halje, tudi domača pokrivala, med njimi kape. Na domačih portretih so sicer naslikane domače halje, ne pa tudi kape; pač pa je v sočasni evropski umetnosti mnogo portretov in avtoportretov, pričevalnih za oblike domačih čepic (Vrišer A. 1993: 32). Od kap za posebne namene so za slovensko ozemlje v 18. stoletju omenjene le potovalne kape: leta 1756 pri meščanu in fevdalcu in leta 1770 pri dveh meščanih (Baš 1992: 170). O kapah v kmečki rabi so pisali kronisti in poročevalci. Za 17. stoletje Valvasor (1689) omenja kape iz krzna ali polsti. Za “kosmate kape” z Dolenjskega sicer ni natančneje navedena vrsta krzna, vendar lahko z veliko zanesljivostjo domnevamo, da je šlo za krzno domačih živali, najpogosteje ovac, oblika je razvidna iz upodobitev v Slavi.6 Kape iz polsti so nosili na Kočevskem (“črne”), na Krasu (“velike”) in v Istri (“majhne”). Z velikimi ali pa tudi prav majhnimi kapami so se nadalje pokrivali še Hrvati, ki so živeli med Kolpo in Gorjanci, v Črnomlju in okolici, pri Vinici in v gospostvih Krupa, Pobrežje in Kostel; enako uskoško prebivalstvo v Gorjancih (Baš 1992: 36, 124 sl.; 1989). Navedbe poročevalcev iz 18. stoletja (Hermann 1780; Hacquet 1784, 1787; Pohlin 1788; Linhart 1791; Arndt 1798) potrjujejo rabo krznenih in polstenih kap, ne dodajajo pa opisov oblik. Kožuhovinaste kape so nosili kranjski kmetje in kmetice, polstene pa tržaški okoličani. Druge navedbe so bolj nedoločne, v nekaterih primerih so dopisane barve: rdeče ali črne naj bi nosili Uskoki, črne Istrani, rdeče in pisane kape pa kmetje iz okolice Trsta (Baš 1992: 52, 54, 127 sl.). Pač pa je za kmete iz okolice Cerkniškega jezera Steinberg v letu 1758 navedel uporabo zimske kape iz polšjih kožic, polhovke (Makarovič M. 1995: 44). Skromnim navedkom ob rob naj dodamo, da so v 17. in 18. stoletju kmetje pogosteje kakor kape nosili klobuke iz polsti ali slame, saj so ti s širokimi krajci očitno bolje ščitili pred dežjem in sončno pripeko. O oblikah kmečkih kap ni natančnejših podatkov, skladno z zakonitostjo dolgotrajne rabe funkcionalnih in enostavnih oblačilnih oblik pa lahko domnevamo, da so bile vsaj v osnovi enake oblike kakor kape, poznane v 19. stoletju. V prvi polovici 19. stoletja so bila reprezentančna pokrivala fevdalcev in meščanov klobuki; čepice oz. kape iz polsti ali žameta so bile redke, omenjene so bile poletne, zimske, potovalne in lovske, v letu 1828 pa še kape proti trganju po glavi (Baš 1987: 19, 100). Kape so torej uporabljali za prosti čas, tj. za izletniške, potovalne, športne in podobne priložnosti, pri čemer je oblikovno opredeljena le kapa s ščitnikom in kapa z naušnicami, ki jih je bilo mogoče po potrebi potegniti prek ušes (N. d.: 206 sl.). Naši fevdalci in meščani so se v 19. stoletju zgledovali po francoski in dunajski oblačilni modi, za omenjene priložnostih pa je bila pri nas in drugod vedno dosledneje upoštevana praktična angleška moda. Revnejše mestno prebivalstvo, med njimi delavci, je kape v drugi polovici 19. in v 20. stoletju postopoma imelo za vsakdanje, ne pa tudi nedeljsko pokrivalo. Že v prvi polovici 19. stoletja pa so bile kape s ščitnikom značilno pokrivalo dijakov in študentov, tudi ali predvsem tistih, ki so prišli v mestne šole s podeželja. Takšna kapa je bila prva “nekmečka” oblika pokrivala, prvi korak do mestnega oblačilnega videza, s katerim so želeli zaznamovali svojo pot v nekmečki poklic. V tem so se razmere pri nas ujele z razmerami po drugih deželah srednje Evrope (prav tam). Kapa s ščitnikom je bila tudi pogosto pokrivalo obrtniških vajencev, posebej v mestih. Na vasi se je postopno uveljavljala šele okoli 1. svetovne vojne. Čepice, vsaj tiste, ki so jih nosili zunaj doma, so bile takrat obrtniški izdelek, pogosto konfekcijski, kar v tem primeru pomeni, da je obrtnik izdelal pokrivala v določenem številu, velikostih in oblikah na zalogo in jih kot gotove izdelke ponujal kupcem. Čepice so izdelovali klobučarji in krojači, pa tudi čepičarji. Ti so bili prvotno vključeni med klobučarje in v klobučarski ceh, pozneje pa so jih uvrščali h krojaški panogi. Ljubljanski čepičarji so sloveli tudi po izdelavi in izvozu t. i. istrskih in dalmatinskih čepic, saj so jih izdelali letno okoli 12.000; po sredini 19. stoletja je ta del dejavnosti zaradi zmanjšanega interesa odjemalcev močno upadel (Slokar 1977: 60). V obrtniških statistikah so čepičarji kot samostojna rokodelska skupina razvidni šele leta 1820. Čepičarskih mojstrov v Ljubljani je bilo do konca 50. let 19. stoletja največ pet, klobučarjev pa je bilo v istem času do deset.7 Po nekaterih drugih podatkih, ki so klobučarje in čepičarje šteli skupaj, naj bi bilo v mestu Ljubljana, torej pod upravo mestnega magistrata, kamor niso bili všteti predmestni obrtniki, leta 1801 pet obrtnikov te vrste, nato se je število postopoma višalo do največ 16 leta 1850 in nato spet nekoliko upadlo.8 S svojimi izdelki so, če upoštevano uvoz boljše ponudbe iz tujine, zadoščali potrebam mesta, nedvomno pa tudi ožjega in širšega mestnega zaledja. Mestna konfekcija pa se je deloma že v prvi polovici 19., še pogosteje pa v drugi polovici 19. stoletja uveljavljala tudi na podeželju. Mestni obrtniki so svoje in deloma tuje izdelke prodajali kot potujoči in tudi kot sejemski trgovci. Najpogosteje prodajani izdelki so bili klobuki in pozneje tudi čepice. S pogostejšimi stiki med mestom in podeželjem, ki so se okrepili po sredi 19. stoletja, so bili pogosti tudi kmečki nakupi v mestih (Valenčič 1977: 145; Baš 1987: 90, 91). Med moškimi kmečkimi pokrivali 19. stoletja je imel po vseh poznanih virih najvidnejše mesto klobuk iz polsti, v manjši meri tudi iz slame. Za zimska delovna in tudi pražnja pokrivala pa so bile v rabi tudi različne oblike kap oz. čepic. Najobičajnejši materiali za kmečke kape, omenjeni že za prejšnja stoletja, so bili kožuhovina, polst in sukno (Makarovič M. 1964: 180, 181). Poleg teh je omenjena še raba drevesne gobe, volnenih, svilenih in bombažnih pletenin, ob koncu 19. in v 20. stoletju pa še raznovrstnih, industrijsko izdelanih tkanin. V nadaljevanju bomo obravnavali nekatere najpogostejše skupine čepic, ki so bile v rabi na našem ozemlju. Za razvrščanje v skupine so na tem mestu odločilni enaki osnovni materiali in z njimi povezane tehnike izdelave; tvoriva pokrival so namreč največkrat identifikacijska sestavina v razpoložljivih virih. Tako so obravnavana pokrivala iz kožuhovine, nato iz bukove gobe, polsti in sukna in nato iz drugih materialov – svilenih, bombažnih, volnenih tkanin ali pletenin. Kape iz kožuhovine in krzna Pogosto moško zimsko pokrivalo, ki se je v večji ali manjši meri nosilo po celotnem slovenskem ozemlju, je krznena kapa, kučma, z navzven obrnjeno dlako ali takšnimi zavihki in obrobki. Vendar pa njena raba ni bila tako splošna kot pri drugih vzhodnoslovanskih narodih (Makarovič M. 1964: 180). Ovčja, zajčja, tudi mačja in polšja koža so bile najpogostejša tvoriva kmečkih kožuhovinastih kap; izdelovalci so bili v največji meri podeželski krznarji, v omejenem obsegu verjetno tudi uporabniki sami. Mestni obrtniki so izdelovali kape iz dragocenejših vrst krzna, čeprav so tudi podatki o tem, da so odkupovali zajčje kože. Morda so iz njih izdelovali pokrivala srednjih kakovosti ali jih uporabili za podloge oblačil, tudi kap; v največji meri so potrebovali zajčjo dlako za izdelavo polsti.9 Viri, ki navajajo rabo kučem ali kožuhovinastih kap, večkrat navajajo le material, včasih tudi barve, žal pa so pogosto brez natančnejših opisov. Leta 1853 so Novice za Gorenjce zapisale: ”Kape ... iz lisičjih kož ali kunine (mandrovine); spodnji del je bil kvišku privihan, da je kosmatina zunaj stala ali pa se v mrazu doli na ušesa spustila.[10] Za zimo so bile nekoliko viši kape, imenovane kučme, iz černih ovčjih kož; kosmatina je bila od zunaj obernjena. Kučme so se ravno tako ob hudem mrazu čez ušesa spuščale.” Visoka krznena kapa (šušmara) s šopom naj bi v tem času krasila tudi ženina iz Poljanske doline ob Kolpi. Pesničarji so pozimi nosili “čamer iz (zelenega ali modrega, op.) sukna s kosmatimi okrajki, kteri se prek ušesa razvihniti dajo.” Kape iz ovčjega krzna so za drugo polovico 19. stoletja sporočene še za Savinjsko dolino in Haloze; na prehodu 19. v 20. stoletje so visoke kape iz ovčjega krzna še nosili v Brkinih, do 2. svetovne vojne v Prekmurju (Beltincih in okolici). Poleg ovčjega krzna so za zimske kape uporabljali tudi kože drugih živali: na Kobariškem mačje kože ali kože jagnjeta, v okolici Kostanjevice zajčje kože; slednje so bile narejene podobno kot polhovke in so jih imenovali čikuži (Makarovič M. 1964: 175–178; Baš 1984; Makarovič M. 1997: 28). Ljubljanska okoličana. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 8). Men from the environs of Ljubljana. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 8). Nekoliko posebno obliko je imela krznena kapa iz dragocenejše rjave kožuhovine (vidrovine, lisičjega krzna, bobrovine; prim. Makarovič M. 1964: 176, Baš 1987: 192), s tesno navzgor privihanimi krajci, spredaj nižjimi, zadaj precej višjimi. Kožuhovinasti zavihek je bil pogosto z zelenim svilenim trakom zvezan prek oglavja, v zimskem mrazu pa so ga po potrebi lahko spustili prek ušes. Tako oblikovano kučmo so nosili kmetje, ki so živeli v bližini mest in trgov, največkrat v tržaškem zaledju, v prvi polovici 19. stoletja tudi v okolici Ljubljane in v drugi polovici 19. stoletja v okolici Ptuja.11 Ne le kroj, pač pa tudi dragoceno tvorivo in izpričana visoka cena teh pokrival napeljujeta na meščanski zgled in po vsej verjetnosti tudi neposredni mestni izvor pokrivala. Podobna pokrivala je moč najti tudi v nekaterih drugih srednjeevropskih deželah. Leta 1864 so Novice prinesle opis krznenih kap iz tržaške okolice; hkrati so sporočile tudi njihovo ceno, ki je bila dvakrat večja od tiste za klobuke, navedene na istem mestu: ”Nosili so vendar pa tudi pozimi ali ob burji precej dragocene kape. Takih kap, kučem, se sicer še vidi tu in tam pa le redko. Najraje so iz lične in nežne kožuhovine; zgoraj so pokrite z zeleno svilovino, spred so precej nizke, zad pa visokeje; veljajo celo 28, tudi 30 goldinarjev.” (nav. po: Makarovič M. 1964: 175). Okoli leta 1870 je bila cena za to krzneno kapo kar 40 goldinarjev, kolikor je bila menda vredna tudi ena kravica. Navedene cene so bile že same na sebi dovolj močan razlog, da so si takšne kape namesto običajnih klobukov lahko privoščili le najpremožnejši (Makarovič M. 1987: 21). L. 1893 je bilo v Slovanskem svetu v opisu tržaške okoličanske noše prvič zapisano posebno ime tega pokrivala: frkindež (iz nem. verkünden, razglasiti, razglašati, oznaniti, oznanjati; Makarovič M. 1964: 177), pozneje pa so bila evidentirana tudi nekatera druga imena: frkindiš, prkindež, vidrovka idr. (Makarovič M. 1987: 12). Kapa opisane vrste, ki se je kot zimsko pokrivalo nosila na Kranjskem, zlasti v okolici Ljubljane, je krojno enaka tržaški, le da je iz zelenega žameta in podložena s platnom.12 Zeleno žametno kapo, “zadi z velikim grebenom”, so za prvo polovico 19. stoletja sporočili tudi za Pesničarje na Štajerskem, vendar ne kot zimsko pokrivalo (Makarovič M. 1964: 175). Med takšna pokrivala sodi tudi kapa iz zelenega žameta s Kranjskega, ki jo hranimo v zbirki SEM (kat. št. 337). Oblikovno je enaka, po funkcionalni sestavi pa ne povsem ustrezna opisanim kapam, kajti zavihki – spredaj nižji, zadaj višji – so utrjeni s kartonom in se jih ne da zavihati prek ušes. Tudi nekatere sodobne krznene kape so krojene tako, da je okrasne zavihke mogoče uporabiti kot zaščito za ušesa (kat. št. 432). Med kožuhovinastimi kapami velja poudariti še eno, ki sicer ni kaka oblikovna posebnost; posebna je po vrsti kožuhovine, iz katere je izdelana. Kučma iz polšjih kožic, polhovka, naj bi po ugotovitvah nekaterih raziskovalcev sodila med srednjeveška pokrivala.13 Čeprav Valvasor opisuje lov na polhe na Notranjskem, na podlagi slikovnih virov za okolico Cerkniškega jezera domnevamo, da so bile kape iz polšjih kožic v rabi šele po sredi 18. stoletja (Steinberg za leto 1758), iz drugih virov rabi tovrstnih kap lahko nato sledimo v 19. in tudi 20. stoletje. Praktičnejše od drugih višjih in težjih kosmatih kap so se nosile povsod, kjer so bili polhi množičnejši prebivalci gozdov. Tako je polhovka sporočena leta 1838 in 1844 za okolico Polhovega Gradca, Dobrovo in Vrhniko,14 v 19. in 20. stoletju so omenjene še v Mengšu in okolico, Starem trgu pri Ložu (Makarovič M. 1964: 175–180). Na začetku 20. stoletja pa vse do 2. svetovne vojne naj bi bile polhovke splošno – vsakdanje in nedeljsko – pokrivalo Notranjcev, zlasti voznikov. Zunanji videz polhovk, sestavljenih iz priležnega okroglega oglavja in tesno zavihanega robu, se do tega časa ni spremenil. Ugotovljeno je le, da so bile polhovke, narejene do 2. svetovne vojne, tudi podložene s polšjimi kožicami (v tem primeru so za eno kapo porabili okoli štirideset polšjih kožic), pozneje pa naj bi jih podlagali z blagom, polhovino pa uporabili le na zunanji strani (Makarovič M. 1995: 44). V zbirki SEM se je ohranilo nekaj polhovk, od katerih ima ena polhovino tudi za podlogo (kat. št. 347), dve pa bombažno ali volneno podlogo (kat. št. 339, 345). Zanimivo je, da je prav polhovka v času med 1. in 2. svetovno vojno pridobila pomen domačijske prvine in je tako prerasla kmečko rabo;15 od tod je prešla v likovno podobo socialističnega dedka Mraza, ki je po 2. svetovni vojni iz ideoloških razlogov skušal nadomestiti krščanskega Božička. Polhovka se je kot zimsko pokrivalo – skupaj z dragocenejšimi kučmami – ohranila do danes, čeprav ne v zelo razširjenem obsegu. Kape iz bukove gobe Starejša pokrivala, o katerih pa ni razpoložljivih pisnih in slikovnih virov, so tudi kape in klobuki iz drevesne, navadno bukove gobe. Uporabljali so jih v vsakdanji in delovni kmečki opravi. Zaradi dobre vpojnosti so takšna pokrivala uporabljali ob poletnih kmečkih delih, o čemer pričajo ustni podatki za Trento iz 50. let 20. stoletja. Kmetje so si za lastne potrebe izdelali pokrivala sami, tako da so okroglo gobo, zraslo na bukovem deblu, namočili in sprali v vodijo nato stolkli z lesenim batom in z rokami raztegnili in oblikovali. V sredini so oblikovali vrh tudi tako, da so kapo narezali in zašili skupaj v čopek. Vsaj za Trento velja podatek, da so kapo ali klobuk iz gobe tudi barvali v rdečo ali modro barvo (Makarovič M. 1964: 171). Za druge kraje žal nimamo podatkov, vendar pa so drevesno gobo za pokrivala uporabljali tudi drugod: z nekaterih območij v Avstriji so ohranjeni primerki v zbirki avstrijskega etnografskega muzeja na Dunaju (Schindler 1984: 29). Predstavo o obdelani bukovi gobi in pokrivalih iz tega tvoriva dopolnjujejo tri ohranjena pokrivala v zbirki SEM: eno je oblikovano kot kapa z dvema rogljema, nebarvana, okrašena z našito zeleno svilo in zeleno vrvico (kat. št. 312); nekoliko posebno obliko in predvsem okras razlaga podatek o nosilcu: kapo je po znanih podatkih uporabljal gozdarski mojster v Lanthierijevih gozdovih na Nanosu. Drugi pokrivali sta od nekod s Kranjskega, natančnejših podatkov ni. Goba je nebarvana, ročno raztegnjena in zato neenakomerno debela. Oblikovana je v mehko klobučasto obliko, viseči krajci so enostaven podaljšek zaobljenega koničastega vrha (kat. št. 457, 458) in ju zato komajda lahko imenujemo klobuk. Glede na odsotnost vsakršnega dodatka, pa tudi glede na obrabljenost in vidna popravila lahko domnevamo, da sta služila predvsem primarnim potrebam pokrivanja glave pri delu. Kmet iz Starega trga ob Kolpi. F. K. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 34). Peasant from Stari trg on the Kolpa. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 34). Kape iz polsti in sukna Klobučevinasto (polsteno) kapo brez krajcev je navedel Valvasor (1689) za Kraševce in njim podobne Čiče, črno polsteno kapo s kratkimi krajci navaja za čas pred letom 1787 Hacquet za Čiče, Kraševce, Pivčane, Istrane in tržaške okoličane, Vidmar pa leta 1857 za Istrane in Šavrine (Makarovič M. 1987: 4; Baš 1989: 34, 35, 37, 38). Ponekod v Beli krajini so bile v prvi polovici 19. stoletja izpričane okrogle priležne kape (tudi čepice, šajkače) iz rdečega sukna, okrašene s črnimi ali srebrnimi našitki. Slikovni viri iz leta 1838 jo predstavljajo kot moško pokrivalo Viničanov, Poljancev in posebej Starotržanov.16 V teh primerih gre lahko za pokrivalo hrvaškega prebivalstva, živečega v obmejni pokrajini, ali pa za sestavine, ki so jih ljudje ob dnevnih stikih prinašali neposredno iz sosednjih krajev. Okrogle čepice iz sukna ali polsti, z okroglim ali ploščatim vrhom, so bile splošno razširjene med balkanskim prebivalstvom. Še posebej so bile podobne moškim pokrivalom v Liki. Videz poljanske kape se je pred 1. svetovno vojno spremenil: postala je nižja, sestavljena iz dveh raznobarvnih delov: črnega vrha in rdečega oboda, ali pa nasprotno. Spremenilo se je tudi tvorivo: vrh je ostal suknen, obod pa je bil poslej pogosto iz žameta. Kapa je bila krašena s čopkom, ki ga starejši viri ne omenjajo. Takšne kape so ponekod v Beli krajini nosili še po 1. svetovni vojni. Čepice te vrste se v zbirki SEM niso ohranile; o njihovi starejši obliki zgovorno pričajo omenjene upodobitve. Danes je takšna čepica del folklorizirane starotrške moške oprave (Makarovič M. 1993: 41, 42). Dekliška kapa (kat. št. 313). Girl’s cap (cat. no. 313). Velike ali pa tudi prav majhne kape so nosili v Valvasorjevem času še Hrvati, ki so živeli med Kolpo in Gorjanci, v Črnomlju in okolici, pri Vinici in v gospostvih Krupa, Pobrežje in Kostel; enako tudi uskoško prebivalstvo v Gorjancih (Baš 1992: 36, 124 sl.). Rdeča ali črna kapa je tudi v 18. stoletju omenjena pri uskoškem prebivalstvu v Beli krajini (Baš 1989: 31), prav tako na začetku 19. stoletja (Baš 1984: 92). Rdeča kapa je postala v času ilirizma znak privrženosti ideji Ljudevita Gaja o povezanosti Slovencev z drugimi Južnimi Slovani (Baš 1987: 240). Za uskoška dekleta v vaseh Dole, Hrast, Bojanja vas, Radovica, Žuniči je Heinko leta 1842 navedel, da nosijo na glavi okroglo kapico iz rdečega sukna kakor moški, le da so dekliške kape obrobljene z medeninastimi gumbi in obešenimi srebrnimi novci (Baš 1984: 88, 95–97). Opis dekliških kap dopolnjujejo dekliške kape z Gorjancev (Škemljevec), ki so se ohranile v zbirki SEM (kat. št. 313–315); sodeč po enostavnejših krasilnih sodijo v drugo polovico 19. stoletja. V inventarni knjigi so navedene kot “dekličji fes”. Rdeče kape iz tanjšega rdečega sukna imajo posebej krojen vrh, krasen s cofom iz kovinskih in/ali svilenih niti. Spodnji rob kap je utrjen s črnim svilenim našitkom, nad njim pa so v pasovih razporejeni našiti okraski: svileni in kovinski trakovi in dolgi okrasni šivi, med njimi okrogle kovinske bleščice. Za drugo polovico 19. stoletja obstaja tudi osamljeni vir o podobno oblikovani rjavi kapi za pokrajino med Ormožem in Ljutomerom (Makarovič M. 1964: 174, 175, 181; 1993: 41, 42). Med svetovnima vojnama so se v mestih pojavile barete iz industrijsko izdelane polsti; po obliki so bile podobne baskovskim čepicam (prim. Klein 1950: 40). Moda je ponudila na tržišče moške in nato še ženske barete, ki so jih – nošene naravnost ali na stran – nosili številni mestni prebivalci kot vsakdanje, revnejši tudi kot nedeljsko pokrivalo (Žagar 1994: 100–102) (npr. kat. št. 373, 379, 384, 413). Še večji razmah so konfekcijsko izdelane barete iz polsti ali površinsko polstenega blaga doživljale v 50., 60., tudi 70. letih 20. stoletja (kat. št. 415). Kape iz drugih materialov V to skupino sodijo kape, pletene ali krojene iz svilenih, bombažnih, volnenih tkanin ali pletenin. Ker jim tehnika izdelave v veliki meri narekuje tudi obliko, jih je mogoče notranje razčleniti v nekaj oblikovnih podskupin. Za slovenske kmečke razmere viri 18. in 19. stoletja navajajo rabo dolgih čepic s čopkom, cofom. Kot (pod)pokrivalo so jih v največji meri uporabljali na Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem. Krojno podobna pokrivala so nosili v antiki. Frigijske rdeče volnene čepice so nosili pozneje tudi grški in rimski mornarji in ribiči. Zaradi praktičnosti so bile v pogosti rabi tudi pozneje, v številnih različicah – po obliki in materialu. Kot domače in spalno pokrivalo so jih nosili fevdalci in meščani vsaj v 17., 18. in 19. stoletju, deloma verjetno tudi še v 20. stoletju (Hüte 2000: sl. 105, 130, 288). V nekaterih evropskih deželah so postale sestavina ljudskih noš, na primer v nemški pokrajini Hessen, pa tudi na Tirolskem. V nemških deželah je pokrivalo postalo prispodoba nemškega Mich(a)ela (Klein 1950: 264, 419; Ley 2000: 69; Belting 2000: 108–109). Na Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem so nosili kape s cofom predvsem pozimi in zunaj doma pod klobukom, doma po vsej verjetnosti samostojno. Glavi priležna čepica visi ob licu tako, da se cof nasloni na sprednjo stran ramena, s čimer je dosežen tudi krasilni učinek podpokrivala. Čepice s cofom so se pri nas uveljavile z imeni kapa, cipfla (iz nem. Zipfelmütze, čepica s cofom), žlajfica (iz nem. schlafen oz. Schlafmütze, spati oz. spalna čepica ali pa schleifen, vleči, zvleči, Schleife, zanka, pentlja), tudi smrtnica (domnevno zaradi zadnje, tružne rabe). Tako so v Ziljski dolini poznana vsa tri imena. V zapuščinskih dokumentih med letoma 1731 in 1802 so navedene bombažne, volnene in žametne čepice, vendar brez natančnejših opisov. Na prvi upodobitvi Ziljana iz 19. stoletja (Goldenstein, 1838) je rumena kapa z rdečimi in modrimi progami in visečim cofom. Kape iz 19. stoletja so bile iz svilene pletenine z raznimi progami, prav tako pa so lahko tudi iz bombažne pletenine s progami, te naj bi bile starejšega izvora. V Ziljski dolini se je raba tankih črnih svilenih kap s čopom ohranila celo v 20. stoletje, predvsem kot dodatna zaščita pred mrazom (Makarovič M. 1991b: 68, 69). V Rožu so v zapuščinah 18. stoletja vpisane tudi moške kape v različnih tvorivnih in celo funkcionalnih različicah (žametne, kosmate, plišaste; zimska, spalna), moške avbe so bile iz cajga, bombaža, kožuhovine, žameta; o oblikah zaradi omejenih virov ne moremo soditi. Za 19. stoletje so od vseh kap navedene le črne svilene kape z barvnimi progami, enake tistim v Zilji. Upodobljene so za Borovlje in Rož (Makarovič M. 1996c: 38, sl. 12 in 13; 40, sl. 16). V Podjuni so takšno kapo imenovali smrtnica; s tem so označevali zimsko (pod)pokrivalo iz svilene strojne pletenine. Razlaga imena je v teh krajih jasno razložljiva z uporabo kape za umrlega (Makarovič M. 1999a: 108). Ziljan. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 23). Man from the Zila Valley. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no 23). Čepice s cofi naj bi nosili tudi v dobrepoljski dolini in to predvsem na svatbi in ob veselih praznikih; v drugi polovici 19. stoletja je enaka čepica sporočena tudi za Savinjsko dolino (Makarovič M. 1964: 176, 177). Dolga kapa s cofom (kat. št. 316). Long tasselled cap (cat. no. 316). V zbirki SEM ohranjene kape s cofom so iz črne svilene pletenine, krašene z raznobarvnimi prečnimi progami in manjšimi vzorci v okviru črtnih linij. Najbolj krasilno delu je košat cof iz raznobarvnih svilenih niti, prišit na kapo (npr. kat. št. 307, 319, 325) oziroma na krajšo ali daljšo vrvico na vrhu kape (npr. kat. št. 308, 310, 316–318). Pletene kape so se splošneje uveljavile šele z bolj razširjenim znanjem ročnega pletenja, katerega osnove so poučevali v okviru obveznega šolskega programa po letu 1864. in seveda na višjih stopnjah izobraževanja in tečajev za dekleta. Konec 19. stoletja, v večji meri pa v prvih desetletjih 20. stoletja so se nogavičasto pletene volnene kape uveljavile kot zimsko (pod)pokrivalo pri delu na prostem, zlasti v gozdu in pri vožnji z vozom. Posebna oblika pletenih čepic je pokrivala celo glavo, vrat in tudi del brade; čeznjo so si praviloma pokrili še klobuk. Spodnjo kapo, pleteno iz domače volne, so vsaj že med 1. svetovno vojno nosili v Podjuni (Makarovič M. 1999a: 108). Med svetovnima vojnama so glavi priležno kapo iz sive domače ali kupljene črne volne pod klobuk nadeli tudi ponekod v Rožu; furmani so že pred tem poznali podobne kape, muzle, z majhnim čopkom na vrhu (Makarovič M. 1996c: 105). Volnene pletene kape, ki so pokrivale celo glavo, razen obraza, so pozimi nosili tudi v Zilji, pred 2. svetovno vojno pod klobukom, pozneje pod kapo s ščitnikom (Makarovič M. 1991b: 69). Okoli 1. svetovne vojne so jih začeli nositi tudi na Tolminskem (Makarovič M. 1999c: 55), v Poljanski dolini v Beli krajini (Makarovič M. 1993: 43); v Prekmurju je bila poznana pod imenom šnofka (Makarovič M. 1964: 178). Da so podobne kape zaradi praktičnosti nosili tudi po 2. svetovni vojni, priča edina kapa (avba) te vrste, ki se je ohranila v zbirki SEM (kat. št. 346): v 60. letih 20. stoletja je bila še del zimske delovne oprave pohorskega drvarja (Makarovič M. 1964: 178). Kape podobnega kroja so še danes zaščitno podpokrivalo v kombinaciji z nekaterimi čeladami. Univerzalna pletena zimska kapa (kat. št. 449). All-purpose knitted winter cap (cat. no. 449). Ročno pletene bombažne kape so bile vsaj proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja tudi žensko (pod)pokrivalo (kat. št. 332) ali žensko domače pokrivalo (kat. št. 439). Pred 2. svetovno vojno in pozneje pa so se različno oblikovane pletene (in tudi kvačkane) kape iz domače ali kupljene volne uveljavile kot samostojno zimsko žensko (npr. kat. št. 350, 355, 357, 359) in otroško pokrivalo s cofom ali brez njega. Pri tem so imele nekatere obliko nogavičastega pokrivala ali barete, v 60., 70. letih 20. stoletja pa tudi obliko mehkega klobuka s spuščenimi krajci, ki zvonasto podaljšujejo oglavje. Splošna naklonjenost praktičnim volnenim pletenim kapam po 2. svetovni vojni je spodbudila tudi modno industrijo, da je takšna pokrivala najprej prenesla v rabo za šport, prosti čas in nato za vsakdanje zimske razmere. Modna industrijska konfekcija zadovoljuje v zadnjih nekaj desetletjih večino potreb po pletenih zimskih pokrivalih, pa naj gre pri tem za moška, ženska, otroška ali univerzalna pokrivala (gl. kat. št. 449). S prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« v Dražgošah, 2001. (Fototeka SEM, foto T. Tomažič). From the event “Along the paths of partisan Jelovica “in Dražgoše, 2001. (SEM Picture Library, photo T. Tomažič). Med kapami, ki so jih uporabljali naši fevdalci in meščani v 19. stoletju za prosti čas, torej za izletniške, potovalne, športne in podobne priložnosti, so oblikovno opredeljene le poletne kape s ščitnikom in zimske kape z naušnicami (Baš 1987: 206 sl.). Kapa s ščitnikom je bila tudi pogosto pokrivalo obrtniških vajencev, posebej v mestih. Že v prvi polovici 19. stoletja pa so bile kape s ščitnikom pomenile značilno pokrivalo dijakov in študentov, podobno kakor v drugih deželah srednje Evrope (Baš 1987: 206). Revnejše mestno prebivalstvo, med njimi delavci, je kape s ščitnikom postopoma vnašalo v svoj vsakdanji, ne pa tudi v nedeljski videz. Kot “delavsko” pokrivalo so bile uporabljene kot revolucionarni znak marčne revolucije 1848 na Dunaju, t. i. “barikadne kape” (Baš 1987: 240; Belting 2000: 98 sl.), a tudi poznejših delavskih gibanj. Tako je postala kapa s ščitnikom simbolna oznaka delavstva, v nasprotju s cilindrom kot simbolom gospode, kapitalskih lastnikov, vrhnje družbene plasti, celo konzervativnosti (Klein 1950: 263, 264; Belting 2000: 98 sl., Ley 2000: 69 sl.). Na vasi je kapa s ščitnikom začela v manjši meri spodrivati klobuk proti koncu 19. stoletja, splošneje pa pred in po 1. svetovni vojni, čeprav ga ni nikoli povsem nadomestila. Kot modno pokrivalo pod vplivom mestnega načina oblačenja so jo najprej prevzeli mladi fantje, nato tudi moški srednjih let in dečki. Zaradi praktičnosti se je kapa s ščitnikom postopoma uveljavila tudi kot delovno pokrivalo. Takšne kape so izdelovali ne le mestni, pač pa tudi vaški krojači (Makarovič M. 2000: 94). Ti so izdelovali tudi kape s šiltom in z naušniki iz toplejšega suknenega blaga, ki so jih med 1. in 2. svetovno vojno ponekod, npr. v Prekmurju, poznali kot zimsko pokrivalo (Makarovič M. 1997: 28). Kroj in način uporabe teh kap v dobršni meri spominja na nekatere športne kape višjega oblačilnega okolja in tudi na vojaška pokrivala. Vpliv športa in priljubljenost športnega videza v vsakdanji opravi po 2. svetovni vojni zelo spretno izrablja tudi modna industrija. Tako so postale tudi kape s ščitniki na eni strani neobvezen, vendar praktičen oblačilni dodatek za zaščito pred soncem ali rahlim poletnim dežjem, na drugi pa zaradi pomembne, vidne lege na telesu nadvse dobrodošel izrazni element. Z barvnimi, znakovnimi in simbolnimi elementi ali napisi na kapah so sporočene različne prvine: izdelovalci ali prodajalci, dogodki (proslave, spominski dogodki, prireditve, športni dogodki ipd.), pripadnosti (interesnim združbam, društvom, sindikalnim organizacijam, političnim strankam), pa tudi reklamna sporočila. V vseh, izraziteje pa v slednjem primeru je nosilec kape živi reklamni pano. V zbirki SEM je zbranih nekaj kap s ščitnikom, ki ustrezajo gornjim navedkom. Na svojevrsten način ponazarjajo vrsto značilnosti sodobne modne industrije in izbire v porabniški družbi (npr. kat. št. 417–421, 423–431). Na primer: kaj v konfekcijski industriji velja za znak prestiža in prinaša nosilcu ugled, kateri izdelki opravljajo nalogo označevalca skupinske pripadnosti in kakšna naj bo njihova uporaba, da bo skupinska pripadnost nedvoumna; kateri izdelki so “originali”, licenčni proizvodi in kateri ceneni “ponaredki originalov”. In tako naprej. 1 SSKJ: čepica: pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko (nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom; baskovska čepica); kapa: pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko (... krznena, žametna kapa; kapa iz moherja; ... kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom) 2 Angl. kapa, cap, bonnet, hood; čepica, cap, hood; nem. kapa, Kappe, Mütze; čepica, Mütze; fr. kapa, bonnet, calot, calotte; čepica, bonnet, coiffe, casquette; šp. kapa, gorra, gorro; čepica, gorra, gorro; it. kapa, beretto, beretta; čepica, berretto; češ. kapa, čepice; čepica, čepice; madž. kapa, sapka; čepica, sapka. 3 Okroglo priležno čepico kot samostojno pokrivalo ali kot podpokrivalo še danes nosijo v številnih kulturnih območjih. Tudi katoliški duhovniki jo nosijo še danes. 4 Vrišer A. 1993: 95, sl. 49. 5 SSKJ: škrlat: rdeča barva z vijoličastim ali oranžnim odtenkom; dragocena temno rdeča svilena tkanina ...(kralj s krono in v škrlatu: v škrlatnem oblačilu kot znamenju vladarske oblasti). 6 Po upodobitvi v Valvasorjevi Slavi rekonstruirana »kosmata kapa« Dolenjca iz temne ovčje kože je razstavljena na gradu Bogenšperk pri Litiji. 7 Čepičarji: leta 1820: - ; 1822: 1; 1837: 4; 1840: 5; 1844: 5; 1851: 2; 1859: 5; 1860: - ; klobučarji: 1820: 7; 1822: 6; 1837: 8; 1840: 7; 1844: 10; 185: 7; 1859: 8; 1860: 9 (Slokar 1977: 58–59). 8 Klobučarji in čepičarji: 1801: 5; 1809: 5; 1814: 5; 1820: 7; 1837: 12; 1840: 11; 1850: 16; 1859: 13; 1860: 14 (Valenčič 1977: 142 sl.). 9 »Šele pozneje se pojavi večje zanimanje ljubljanskih mojstrov za izdelavo finejših klobukov iz zajčje dlake. Leta 1840 je opozoril neki meščanski klobučar v Leibacher Zeitung vsa gospodinjstva in kuharice v Ljubljani in na deželi, da kupuje zajčje kože, ki jih plača po kakovosti po 10, 15 in 20 krajcarjev. Ta oglas je dal tudi v slovenskem jeziku.« (Slokar 1977: 63) 10 Krzna divjih živali (v naštetem primeru lisičje in kunje krzno) so bila dragocenost, v starejšem obdobju celo prestiž, ki so ga omejevali policijski redi. V 19. stoletju so imela merila o uporabi dragocenih vrst krzna le še premoženjski in družbeno-moralni značaj. Zato so bila oblačila iz dragocenih vrst kožuhovine oz. s takšnimi obrobki izrazito prestižna. 11 Gl. upodobitvi N. Arsenoviča iz 1875, ki se nanašata na Prosek pri Trstu in Ptuj (originalne akvarele hrani Etnografski muzej v Beogradu, SEM pa ima ročno izdelane kopije akvarelov noš s slovenskega ozemlja). 12 Kordeschev opis in Goldensteinova upodobitev kmeta iz okolice Ljubljane 1844 (Stopar 1993: 56, 57). 13 Geramb jo primerja s kapami iz 13. in 15. stoletja (Geramb 1935: 361). 14 Kordeschev opis in Goldensteinova upodobitev polhograjskega okoličana 1844 (Stopar 1993: 100–101). 15 Po podatku obrtniške družine iz Loža, ki se še danes ukvarja z izdelavo polhovk, so do 2. svetovne vojne, če je bila dobra polšja letina, izdelali do dvesto polhovk na leto (Makarovič M. 1995: 10). 16 Goldensteinova upodobitev kmeta iz Starega trga in svatovske skupine iz Poljanske doline, kjer nosi rdečo sukneno kapo zastavnik (Makarovič M. 1971: sl. XLVII, XLVI). Prim. še Kordeschev opis Goldensteinove upodobitve skupine iz Poljanske doline (Stopar 1993: 80–81). KLOBUKI Klobuk je pokrivalo z izrazitim, navadno tršim oglavjem (štulo) in krajci; tudi ti so navadno trši, pogosto krojeni posebej, tj. ločeno od oglavja.1 Vendar je ta okvirna definicija vsaj v ženski modi relativna, kajti damski klobuki so tudi pokrivala brez krajcev. V tem smislu je mejo med klobuki in kapami večkrat težko določiti (prim. Klein 1950: 183–187). Klobuk je na glavo položen, “sedi” na temenu, včasih pokriva tudi zatilje, nosilca ščiti pred soncem in dežjem, manj pred mrazom. Z obliko opozarja na nosilca, ga označuje, po možnosti povzdiguje oz. mu da je družbeni ugled. Ima torej prestižen pomen, toliko učinkovitejši zaradi izpostavljene lege na telesu, ki omogoča navidezno “višanje” postave in s tem “napihovanja” posameznikove vloge v družbenih stikih (Ley 2000: 71 sl.). Prav zaradi te značilnosti so bili klobuki pogosto uporabljeni tudi za označitev politične pripadnosti. Vlogo in pomen klobuka ob različnih življenjskih priložnostih odsevajo tudi nekatere besedne zveze, npr.: gledati spod klobuka (tudi spod čela) – gledati grdo, jezno; imeti ga pod klobukom (tudi pod kapo) – biti vinjen; imeti jih pod klobukom (ali za ušesi) – biti navihan; (pred njim) klobuk dol! (tudi kapo dol!) – vsa čast mu. In tako naprej. Uporaba klobukov je sicer stara, vendar do konca srednjega veka nikakor ni bila splošno razširjena. Antični Grki so uporabljali poleg drugih pokrival tudi slamnat klobuk s krajci, petasos,2 kot zaščito pred soncem; obrtniki so uporabljali stožčast klobuk z ozkimi krajci, pilos.3 Rimljani so imeli klobuk za okras in za simbolni izraz svobode: osvobojeni sužnji in svobodniki so smeli nositi klobuk, ujetniki in sužnji ne (Klein 1950: 183; Schindler 1984: 16). V srednjem veku so bile poznane nekatere oblike klobukov, vendar niso bile splošno razširjene. Germani so imeli klobuke iz sivega sukna. V višjih družbenih plasteh so nosili kot znamenje dostojanstva polstene klobuke z dragocenimi okraski in obrobo iz kožuhovine vsaj v 12. in 13. stoletju. V 14. stoletju so bili koničasti ali okrogli, nizki ali visoki klobuki iz sukna, polsti ali slame pogosto moško pokrivalo vsaj na burgundskem dvoru, v manjši meri morda tudi drugod. V 16. stoletju je bila sicer neprimerno pogostejša uporaba baretastih pokrival in klobučevinastih kap brez krajcev, vendar se je proti koncu stoletja pod vplivom španske mode med višjimi družbenimi plastmi uveljavil visoki togi klobuk z ozkimi krajci iz črnega žameta ali svile. Pod vplivom iste mode so bili podobno oblikovani klobuki v rabi tudi za ženske, vendar le za določene priložnosti – jahanje ipd. (Klein 1950: 183 sl., Schindler 1984: 16 sl.). V tem času so nosili moški kmečkega stanu mehke polstene klobuke s širokimi krajci. Enaki klobuki so se uveljavili tudi kot pokrivalo vojakov – najemnikov; za njimi pa so jih kot obliko modnega pokrivala, okrašena z okrasnim perjem, povzeli tudi moški in ponekod tudi ženske višjih družbenih plasti, npr. na Nizozemskem, Švedskem, v Nemčiji.4 Ker so bili krajci široki in relativno mehki, so en konec krajcev radi dvignili in pritrdili na oglavje; proti koncu 17. stoletja so to storili na več koncih, iz česar se je razvil trirogeljnik. To značilno pokrivalo 17. in 18. stoletja so uporabljali vojaki, meščani in tudi fevdalci, fevdalke pa le kot jahalno pokrivalo. Za velike prireditve in dvorne sprejeme se je pojavil v 18. stoletju še dvorogeljnik, a le kot del gala uniform dvornih uradnikov in oficirjev. Trirogeljnik se je ohranjal vse do Napoleonove dobe, ponekod v Evropi pa je postal tudi sestavina ljudskih noš, npr. v južni Nemčiji (Klein 1950: 103). Kmečki klobuki se v 17. in 18. stoletju večinoma niso bistveno spreminjali: še vedno so prevladovali širokokrajni klobuki iz polsti ali slame, s priležnim ali prišiljenim oglavjem (Klein 1950: 183 sl., Schindler 1984: 16 sl.). Iz visokega togega španskega klobuka se je postopno oblikoval cilinder kot pokrivalo višjih družbenih plasti. Vendar je doživel svojo polno veljavo šele konec 18. in v 19. stoletju. V ženski rabi je bil le jahalno pokrivalo, v moški pa kot modno pokrivalo poznega 18. stoletja v številnih različicah glede na obliko oglavja in krajcev. Pa tudi po materialu – izdelani so bili iz gladke svile, svilenega žameta, polsti, slame in podobno (Ley 2000 Katalog: 169–171). V drugi polovici 19. stoletja sta se poleg cilindra kot meščanskega modnega pokrivala uveljavila tudi polcilinder ali melona, vedno pogosteje tudi različno oblikovani polsteni klobuki in slamniki. V kmečki rabi so tudi v 19. in deloma 20. stoletju ostali slamnati in polsteni klobuki s širšimi krajci oz. mehkejših oblik, prilagojeni kmečkemu delu (Klein 1950: 183 sl., Schindler 1984: 16 sl.). Razmerje med klobuki in kapami v moški opravi se je v 18. stoletju vsaj v višjem oblačilnem območju prevesilo na stran imenitnejših klobukov. V nadaljnjem razvoju se je to razmerje samo še krepilo. Vedno znova so kape označevale družbeno podrejen, domač, delovni ali vsaj vsakdanji, torej ne-reprezentančni pomen. Nasprotno pa je klobuk označeval ugled, prestiž, dostojanstvo, bogastvo in nadvlado. Klobuki so zaznamovali družbene ločnice še v 20. stoletju. Prav zato so bile oblike pokrival v okoliščinah družbeno-političnih prevratov uporabljene za simbole revolucionarnega na eni oz. konservativnega na drugi strani (prim. Klein 1950: 263, 264; Baš 1992: 235–238). Ko je bil konec 18. stoletja iz Amerike v Evropo prenesen modni cilinder, je veljal za izraz svobodomiselnosti in je bil protiutež trirogeljnikom. Tudi zato je bil pri meščanih zelo priljubljen. Vzporedno s prevladujočo politično usmerjenostjo meščanov je črn cilinder spreminjal svoj predznak: od oznake napredne svobodomiselnosti je dobil najprej značaj korektne zmernosti, od začetka 19. stoletja pa je bil znamenje konservativnega. Kljub temu je cilinder kot modno pokrivalo pospremil revolucionarni čas v nemških in avstrijskih deželah celo kot revolucionarno barikadno pokrivalo demokratično usmerjenih meščanov, pri čemer je bil ozaljšan s revolucionarnimi znamenji (Hüte 2000: sl. 101). Mnogo izrazitejši znak svobodomiselnosti, s katerim so označevali svojo pripadnost radikalnejši revolucionarji med meščani, pa je v tem času postal svetel polsten klobuk z mehkejšimi širšimi krajci – t. i. karbonarski ali kalabrijski klobuk,5 tudi “klobuk demokratov”, po možnosti dopolnjen s kokardami, dolgimi rdečimi peresi ali tribarvnimi trakovi. Vendar so ta znamenja nosili privrženci revolucije tudi na drugih pokrivalih (delavskih kapah s ščitnikom, ženskih slamnikih in mehkih avbicah), suknjičih in podobno (Belting 2000: 98). Prvotne bele revolucionarne kokarde, ki so jih nosili po avstrijskih deželah, so zamenjale vsenemško usmerjene črno-rdeče-zlate kokarde in enaki trakovi. Slovenski dijaki in študentje na Dunaju in v Gradcu so kot privrženci revolucije tribarvno kombinacijo priredili v belo-modro-rdečo (Baš 1987: 240, 243). Po zatrtju revolucije so se revolucionarne oznake pred grozečo oblastjo umaknile. Cilinder se je – seveda brez revolucionarnih oznak – ohranil kot modno pokrivalo meščanov. V posmehljiv spomin na hitri umik po zatrtju revolucije so ga poimenovali “tulec strahopetnosti” (Baš 1987: 243). Moda je poskrbela, da so v oblačilih plemstva in višjega meščanstva sledi revolucionarne preteklosti in poražene svobodomiselnosti neopazno zginile. Postopno modifikacijo duha so duhovito ponazorile karikature, ki so v pokrivalih našle najprimernejšo simbolno stilizacijo političnega naboja nosilca (Hüte 2000: 109): metamorfoza revolucionarne rdeče jakobinske čepice, ki so jo zaradi njene revolucionarne vloge v pariški revoluciji 1789 tu in tam simbolno porabili tudi revolucionarji v nemških deželah leta 1848, v utrujeno, nenevarno domačo ali spalno čepico, divjo revolucionarno brado in brke pa v obritost. Enako satirično preobrazbo v karikaturi je doživel revolucionarni kalabrijski klobuk iz leta 1848, ki se je prek umirjene forme višjega trdega klobuka demokratov (relativizirana revolucionarnost) iz leta 1849 pretvoril v visoki cilinder nekdanjega revolucionarja leta 1850 (Belting 2000: 103–109). Črn cilinder je bil od začetka 50. let 19. stoletja močan simbol reakcije in oblastnikov. Modni so bili tudi mehkejši klobuki s širokimi krajci, a dolgo časa ne svetli, ker so kot nekdanji znak prevratništva dolgo uživali nezaupanje oblasti (Belting 2000: 111). Cilinder je v svoji simbolni stilizaciji označeval konservativne imenitneže, predvsem kot nasprotje kape s ščitnikom, revolucionarnega delavskega pokrivala. Ženski klobuki so bili pred francosko revolucijo redki, če pa že, je šlo navadno za prevzete oblike moških oblik, namenjene strogo določenim priložnostim, tako španski visoki klobuk, trirogeljnik, dvorogeljnik, cilinder. Po francoski revoluciji je damski klobuk postal ena od najvidnejših oblačilnih prvin v nenehnem modnem preoblikovanju, obenem pa je vsaj do 2. svetovne vojne imel vlogo družbeno razločevalnega znaka (Klein 1950: 183 sl.; Schindler 1984: 16 sl.). * * * Viri o ustoličevanju koroških vojvod navajajo za koroške kmete vil. stoletju sive klobuke s sivo vrvico, prav tako v 13. stoletju (Baš 1970: 11). Naslednji viri za slovensko ozemlje so za 15. in 16. stoletje – iz njih je moč razbrati prevlado čepic nad klobuki. Klobuki so bili pogostejši le sredi 15. stoletja. Klobuki imenitnikov so bili tedaj valjasto oblikovani z ožjimi, okroglo zavihanimi krajci. V 16. stoletju je postalo oglavje okroglo, proti koncu stoletja pa oblika klobuka bolj toga. Kmetje so imeli pred sredo 15. stoletja klobuke s koničastim oglavjem in ravnimi krajci, ti so bili lahko tudi zavihani ali zapognjeni. Po sredi 15. stoletja je bil koničast vrh včasih potisnjen nekoliko nazaj, širši krajci pa so bili zadaj in ob straneh močno privihani (Baš 1970: 17–19). Tudi v 17. stoletju klobuki niso bili prevladujoče pokrivalo fevdalcev in meščanov; za oboje izpričujejo viri t. i. kastorce – klobuke iz boljše dlake,6 za fevdalce še klobuke iz žameta (Baš 1992: 24, 36). Kastorci so, čeprav redko, poleg slamnikov omenjeni tudi za fevdalke, meščanke pa so nosile slamnike pogosteje kakor navadne klobuke. A pri obojih je bil klobuk v tem času daleč najbolj redko pokrivalo (N. d.: 28, 33). S tem se niso dosti razločevali od višjih družbenih plasti v drugih evropskih deželah, kajti takrat so se vsi zgledovali po nemški in prek nje ali pa kar neposredno po francoski oblačilni modi (N. d.: 150). Za slovenske razmere v 17. stoletju je bilo ugotovljeno le manjše zamudništvo pri prevzemanju modnih novosti (prav tam; Vrišer A. 1993: 9 sl.). Brez dvoma so bili v rabi tudi uvoženi artikli, kljub temu da Valvasor (1689) poroča o uspešnih ljubljanskih klobučarjih, ki naj bi delali celo za izvoz. Uvoženo blago je tudi v 17. stoletju veljalo za luksuz (Baš 1992: 73). Tako je sporočen francoski klobuk pri fevdalcu v letu 1683 in beneški klobuk pri meščanu v letu 1665 (N. d.: 157). Kot posebne različice klobukov so izpričani le potovalni klobuki pri fevdalcih v letih 1660, 1665 in 1682 (N. d.: 159). Za oblike klobukov iz tega časa so najnazornejše natančne portretne upodobitve imenitnikov. Klobuki so bili v prvih desetletjih 17. stoletja še pod močnim oblikovnim vplivom španske mode: visoki črni togi klobuki z ravnimi krajci in proti vrhu zoženimi oglavji (gl. portret Janeza Jurija Lamberga, 1648)7 ali mehke široke klobuke z nojevim perjem (J. M. Herberstein, 16358 idr.). V drugi polovici 17. stoletja so krajce širokih mehkih klobukov začenjali pritrjevati na oglavje najprej vojaki, nato pa je to navado spodbudilo tudi modno ravnanje (Almanah: Veselo omizje, ok. 1670,9 portret Janeza Baptista Moškona, ok. 167010). Nedvomno je šlo za predhodni razvoj trirogeljnikov, ki so se pojavili konec 17. stoletja (Vrišer A. 1993: 21, 24). Po Valvasorjevih poročilih (1689) so kmetje nosili visoke, proti vrhu nekoliko zožene polstene klobuke na Dolenjskem in Gorenjskem, klobuke brez natančnejših opisov je sporočil še za Kočevarje, deloma še za Istrane (Baš 1992: 36, 124 sl.). V splošnem se oblačilni videz revnejšega neagrarnega prebivalstva ni bistveno razločeval od oblačilnega videza slovenskih kmetov (Baš 1992: 150). V 18. stoletju so bili klobuki prevladujoče pokrivalo fevdalcev in meščanov. Pri fevdalcih so prevladovali kastorci, klobuki z okrasno obrobo, v manjši meri tudi klobuki iz navadne polsti, žameta in slame. Zlato in srebrno obrobljeni klobuki so bili tudi del oprave meščanov, prav tako kastorci in slamniki, izjemoma tudi klobuki iz ličja in povoščenega platna (N. d.: 41, 48). Fevdalke in meščanke so v tem času najpogosteje uporabljale avbe, klobuki so bili redki. Bili so iz slame in tančice, tafta, atlasa ali žameta pri fevdalkah oz. iz svile, slame in polsti pri meščankah (N. d.: 45, 50). Funkcionalne različice klobukov so dokumentirane v nekaterih zapuščinskih inventarjih: tako je zapisan poletni klobuk leta 1788 v zapuščini fevdalke, potovalni klobuki so navedeni leta 1750 pri fevdalki, 1755 pri meščanki, 1757 pri fevdalcu, 1769 pri fevdalki in lovski klobuk 1759 v zapuščini meščana (N. d.: 169, 170). Tudi oblike klobukov iz 18. stoletja so razvidne le iz slikovnega gradiva, zlasti portretnega, kajti predmetnega gradiva te vrste v slovenskih muzejskih zbirkah ni. Od konca 17. in nato vse 18. stoletje so prevladali trirogeljniki, torej klobuki z navzgor obrnjenimi in na oglavje pritrjenimi krajci, pogosto krašeni z dragoceno obrobo in perjem. Portretne upodobitve tega časa so glede pokrival nekoliko pomanjkljive oziroma posredne, saj so portretiranci najpogosteje gologlavi ali z modno lasuljo na glavi. Vendar pa so klobuki narisani nekje ob portretirancu – na mizi, pod pazduho in podobno, kar pomeni, da so bili tudi ti do neke mere prestižnega značaja. Najpogosteje je upodobljen črn plitek trirogeljnik z zlato obrobo (gl. upodobitve Ignaca M. Attemsa, prva polovica 18. stoletja,11 Karla Langerja, druga polovica 18. stoletja12 idr.) ali brez nje (gl. podobo F. K. Auersperga, 1776/7813) (Vrišer A. 1993: 36 sl.; prim. Klein 1950: 102, 103; Baš 1992: 162 sl.). Trirogeljnike so vsaj za nekatere priložnosti – za lov, jahanje, potovanja, maškarade ipd. – nosile tudi nekatere naše plemkinje (gl. portreta Marije Jožefe Attems, prva polovica 18. stoletja in 175414) (Vrišer A. 1993: 47). Dvorogeljnik (kat. št. 676). Bicorn (cat. no. 676). Črni klobuki po vzoru španske mode so bili del plemiške stanovske in uradniške oprave, torej tiste, “v kateri so fevdalci nastopali pri opravljanju političnih in upravnih funkcij, zasedanjih deželnih zborov, poklonitvah vladarju in nasploh v tedanji javnosti” (Vrišer A. 1993: 50), črni trirogeljniki z bogatimi zlatimi našitki in perjanicami pa del opreme višjih oficirjev, ki so bili po rodu praviloma le iz plemiških vrst (gl. portreta Ignaca Liechtenberga, tretja četrtina 18. stoletja, in Leopolda K. Attemsa, druga polovica 18. stoletja15) (Vrišer A. 1993: 53-55). Trirogeljni in proti koncu 18. stoletja tudi dvorogeljni klobuki so bili tudi del meščanske oprave (gl. portret meščana, domnevno iz Kranja, s konca 18. ali začetka 19. stoletja16). Trirogeljnik je pot do dvorogeljnika prešel tudi z vmesnimi oblikami, kakršna je sporočena na omenjeni upodobitvi in kakršna je v obliki rekonstrukcije ohranjena v kostumski zbirki Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Pravi dvorogeljnik s konca 18. oz. začetka 19. stoletja je prav tako del omenjene zbirke (Vrišer A. 2003: 2). V splošnem so se dvorogeljniki najuspešneje uveljavili v času Napoleona17, pozneje pa se je do 1. svetovne vojne to pokrivalo še nosilo kot slavnostno vojaško ali uradniško pokrivalo, predvsem ob dvomih ceremonijah ipd.. Deloma je postalo tudi sestavina ceremonijalnih lakajskih livrej (Vrišer A. 2003: 2; Hüte 2000: 168–169). V zbirki SEM se tovrstna pokrivala žal niso ohranila; v to skupino lahko uvrstimo le dvorogeljnik z nojevim perjem in zlatimi našitki s konca 19. oz. začetka 20. stoletja (kat. št. 676; prim. Vrišer A. 2003: 2). Trirogeljnik je bil izjemoma tudi del kmečke podobe (gl. Jelovškov portret kmeta v pražnji noši, 175418) (Vrišer A. 1993: 44); pri tem se zdi najbolj verjeten neposreden vpliv vojaščine. Splošneje od čiste oblike trirogeljnika je za kmete mogoče domnevati, da so nosili mehke širokokrajne klobuke z ob straneh zavihanimi krajci (gl. kip kmeta iz sredine 18. stoletja, pripisan kiparju Jožefu Straubu19), kar potrjujejo tudi nekateri drugi viri. Razmeroma raznovrstni materiali za klobuke in dragoceni okraski zanje zunaj omenjenih družbenih okvirov niso omenjeni. Poročevalci20 navajajo za kmečke klobuke na slovenskem Štajerskem in na Kranjskem le slamo in polst, po vsej verjetnosti iz ovčje volne. Polstene klobuke naj bi po poročilih sodobnikov nosili tudi Čiči, Kraševci, Pivčani in tržaški okoličani (Baš 1992: 51, 54). Poleg posplošenih navedb je zato zanimiva nadrobnost o kmečkih klobukih iz ljutomerske okolice, ki naj bi bili ob straneh zavihani, moški klobuki med Emovžem in Slovensko Bistrico pa naj bi bili okrogli in majhni. Za Dolenjce in Kočevarje so sporočeni okrogli črni klobuki; Čiči, Kraševci in Pivčani naj bi nosili visoke črne klobuke z ozkimi krajci. Kmečki klobuki na Goriškem so bili v tem času z okroglim oglavjem in zelo širokimi krajci, na Sv. Križu pri Trstu (v današnjem Križu) pa so se moški pokrivali z majhnimi okroglimi in potlačenimi klobuki. Za okolico Trsta je navedena tudi raba slamnikov. Viri ne prinašajo veliko podatkov o okraševanju kmečkih klobukov, razen navedbe širokega visečega traku na črnih slamnikih gorenjskih kmetov (Baš 1992: 127 sl.). Pač pa je tako za 17. kot 18. stoletje sporočeno, da je bilo v navadi krašenje svatovskih klobukov s svilenimi trakovi, šopki iz zlate pene in pušpana ter nepravih biserov na Gorenjskem oz. krašenje klobuka pri vabovcu in drugih ženitovanjskih likih s šopki iz zlate pene in pisanih peres, svilenih trakov ipd (N. d.: 202–205). Poslej je v zgodovinskem razvoju klobukov treba posebej obravnavati moške in ženske klobuke. Po francoski revoluciji se je začelo obdobje dvosmernega razvoja tega pokrivala, ki se je doslej pojavljal na ženskih glavah bolj izjemoma in še to le v obliki moških klobukov. MOŠKI KLOBUKI Na začetku 19. stoletja so bile v splošnem v rabi enake oblike moških klobukov kakor ob koncu 18. stoletja. Še so prevladovali klobuki iz volnene polsti, živalskih dlak in slame. Proti koncu 18. stoletja se je naštetim materialom pridružila še svila (Baš 1987: 19, 20). Oblikovna modna novost tega časa, ki se je uveljavila med fevdalci in meščani najprej kot vzporednica starim oblikam (tri- in zlasti dvorogeljniku), pozneje pa kot izrazito prevladujoča oblika imenitnega moškega klobuka, je bil visok valjast trd cilinder.21 Moda je spreminjala njegovo obliko, barvo in material; kot edino primerno pokrivalo višjih družbenih plasti za dnevne in večerne, službene in družabne priložnosti je ostal vso prvo polovico 19. stoletja in še dlje (Baš 1987: 148, 149). V drugi polovici 19. stoletja in letih do 1. svetovne vojne je bil cilinder še vedno najpogostejše pokrivalo za slovesne priložnosti (kat. št. 530, 638, 671). Trdi fiksni obliki se je pridružil zložljiv cilinder iz svile in z notranjim mehanizmom za zlaganje (kat. št. 575, 639, 670). Cilindri so že sami na sebi učinkovali gosposko, vtis je povečeval negovan in dovršen videz. Pokrivalo je zahtevalo veliko mero vzdrževanja in skrbnega shranjevanja. V ta namen so obstajale posebne škatle in kovčki za cilindre. Za vsakdanje priložnosti so premožni meščani, tovarnarji in trgovci vse bolj nosili nove oblike trdih polstenih klobukov (melona,22 homburg23) (kat. št. 490). Poleg klobukov iz trde polsti so bili v zadnjih desetletjih 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja tudi klobuki iz mehkejših polsti (borsalino24 in drugi klobuki brez posebnih nazivov25) spremljevalci potovalnih, športnih in prostočasnih priložnosti, vedno pogosteje pa tudi za službene razmere. Cilinder v originalni škatli za shranjevanje (kat. št. 639). Top hat in it original storage box (cat. no. 639). Poleg polstenih so bili v poletnem času zelo priljubljeni tudi slamnati klobuki raznih čvrstosti, oblik in izdelav (canotier26 oz. girardi,27 panama28). Raba različnih vrst klobukov med premožnimi družbenimi plastmi na Slovenskem v 19. stoletju in prvih štirih desetletjih 20. stoletja ni bila po ničemer drugačna kakor v drugih srednjeevropskih deželah. K temu sta precej prispevali domača in tuja konfekcijska izdelava (najprej ročna, nato manufaktuma in nazadnje tovarniška) in meddeželna trgovina (Klein 1950: 183–187; Vrišer A. 2003: 3, 4; Hüte 2000: 169 sl.). Cilinder (kat. št. 671). Top hat (cat. no. 671). Klobuki kmečkega prebivalstva na Slovenskem so bili v 19. stoletju po materialu, oblikah in okrasju precej daleč od sočasnih klobukov premožnih družbenih plasti. Klobuki so bili najsplošnejše pokrivalo kmetov, saj so bili očitno najbolje prilagojeni kmečkim potrebam. Izdelani so bili iz grobe debele polsti ali slame, občasno so se pojavili tudi nekateri drugi naravni materiali. Čeprav je po slikovnih in pisnih virih mogoče evidentirati precejšnje število različic, jih ne gre pripisati pokrajinskim značilnostim, kar se pogosto primeri ob nepravilni interpretaciji virov, zlasti slikovnih. Različne oblike kmečkih klobukov so bile rezultat funkcionalnih, razvojnih, premoženjskih in geografskih dejavnikov; slednjih predvsem v smislu oddaljenosti od prometnih poti in večjih mestnih oz. trških središč. Klobuki iz polsti Polsteni klobuki (tudi kriljak, škrlak /Poljanska dolina v Beli krajini/, škriljak, kriljak /Bela krajina/, škrljak /Kostel/, kranščak /Prekmurje/, kvob’k /Zilja/, quob’k /Rož/) so na vseh treh oblačilnih območjih najbolj splošno razširjeno moško kmečko pokrivalo. Številnih virov, ki omenjajo črne polstene klobuke s širšimi ali ožjimi krajci in višjo ali nižjo štulo (oglavjem), na tem mestu ni smiselno ponovno navajati, saj se krajevna poročila mnogokrat ločijo le v natančnosti navajanja detajlov. Smiselno pa jih je združiti v najpogosteje uporabljane oblike, ki jih je mogoče evidentirati po vsem slovenskem ozemlju (gl. Makarovič M. 1964: 171–184; Baš 1984).29 Mož iz okolice Brežic v zimski opravi. Akvarel K. Russa iz leta 1810. (Iz: Geramb 1935: 232, sl. 143). Man from the environs of Brežice in a winter outfit. Watercolour by K. Russ from 1810. (From: Geramb 1935: 232, ill. 143). Vsaj iz 18. stoletja se je med kmeti ohranil priljubljen širokokrajen črn klobuk z nizkim okroglim ali ravnim oglavjem iz debele težke volnene polsti. V največji meri so ga nosili na alpskem, sicer pa tudi na panonskem in primorskem oblačilnem območju. Upodobljen je na slikovnih virih z Gorenjskega in Dolenjskega (Hacquet leta 1801), je pa tudi na upodobitvah pastirja iz okolice Brežic, hribovca iz Podčetrtka, moškega iz Savinjske doline in zimsko oblečenega moža iz okolice Brežic (Russ leta 1811). S širokokrajnim klobukom je upodobljen še moški iz Osilnice, iz pokrajine med Dravo in Muro ter moška iz Smlednika in Prema (Goldenstein leta 1838) (Makarovič M. 1964: 171, 172). Pisni viri iz prve polovice 19. stoletja govorijo o nizkih, okroglih klobukih s širokimi krajci ponekod na Štajerskem (Šmarje, Šmihel, Hrastovec, Podsreda, Nova Štifta in Fala), poročila posamičnih okrajnih gosposk za leto 1838 tudi za Prem, Krupo in ponekod na Koroškem (beljaško gospostvo, Rožek). Na Štajerskem so sporočeni tudi srednje široki klobuki (Studenice, Slovenj Gradec) (N. d.: 173, 174). Široke klobuke z nizkim oglavjem so potrdili tudi nekateri tiskani viri sredi stoletja, in sicer kot del sočasne, še bolj pa kot del pretekle, zginjajoče kmečke oprave (za Gorenjsko in ljubljansko okolico, za Kostanjevico na Dolenjskem, šentpetersko faro, slovensko Istro in tržaško okolico) (N. d.: 175, 176). Široke težke krajce je nizko oglavje težko zadrževalo v ustrezni legi, zato so bili nanj večkrat pritrjeni z vrvicami, prevozami, tudi pertonkami. Te so zelo dobro razvidne na Goldensteinovih upodobitvah Bohinjca in Trnovčana iz ljubljanskega predmestja, ki jih je pisno pokomentiral in s tem potrdil Kordeš leta 1844 (Makarovič M. 1964: 175, 179; Stopar 1993: 84–85, 68–69). Moški kmečki širokokrajni klobuk (kat. št. 454). Peasant’s wide-brimmed hat (cat. no. 454). Širokokrajni klobuki so za vsakdanje razmere ostali priljubljeni do srede ali celo do 70. let 19. stoletja. Ustni viri so jih potrdili še za 80. leta 19. stoletja za Kobariško (rejt), Trento, Cerkljansko in Kostanjevico na Dolenjskem (Makarovič M. 1964: 178). Od širokokrajnikov z nizkim oglavjem iz črne grobe in debele volnene polsti, ki so ji ponekod za večjo trdost dodajali smolo, se je v zbirki SEM ohranilo nekaj primerkov (kat. št. 454, 456). Črna polst je zaradi starosti postala rjavkasto črna, zaradi poškodb v materialu je razvidno, da je bila polst barvana naknadno, saj je najmočneje obarvana površina. Izredna debelina in čvrstost polsti dajeta takšnemu pokrivalu precejšnjo težo, vendar je tak klobuk nedvomno uspešno varoval pred soncem, dežjem in snegom. Manj pogosti od širokokrajnikov z nizkim oglavjem so bili polsteni klobuki z višjimi oglavji in ožjimi ali s širšimi krajci, o katerih pričajo rokopisni viri za prvo polovico 19. stoletja za nekatera notranjska in primorska gospostva (Postojna, Vipava, Planina, Idrija, Snežnik), za Senožeče pa srednjevisoko oglavje. Za gospostva na Dolenjskem so polsteni klobuki z visokim oglavjem omenjeni za Trebnje, Ruperčvrh, Stično in Kostanjevico, za Koroško pa deloma v beljaškem gospostvu, Podkloštru, v gospostvu Šmohor (N. d.: 173, 174). Tiskani viri jih omenjajo v nekaterih krajih na Dolenjskem (Boštanj, Trebnje, Žužemberk, Šentrupert), v primorskem Šentpetru, slovenski Istri in tržaški okolici (Makarovič M. 1964: 175). Namesto okroglega visokega oglavja je bila ponekod bolj priljubljena višja, proti vrhu zožena štula (na Koroškem v beljaškem gospostvu, na Zilji, na Notranjskem v okolici Cerknice (N. d.: 175). Ti klobuki so bili na Koroškem lahko tudi iz zeleno barvane polsti, kar je mogoče pripisati sosednjim tirolskim vplivom, kjer so bili zeleni koničasti klobuki splošnejši (Makarovič M. 1991b: 68; prim. Ley 2000: 57 sl.). Klobuk z nizko cilindrasto obliko in okrasno vrvico (kat. št. 450). Low cylindrical hat with a decorative string (cat. no. 450). Nedvomno so se po meščanskih cilindrih zgledovali nekateri kmetje v okolici mest in trgov, ki so si nadeli klobuke cilindraste oblike, višje ali nižje, širše ali ožje, vsekakor pa trdo oblikovane klobuke z valjastim oglavjem in ravno prirezanim vrhom. O cilindrastih klobukih z visoko štulo in srednjevelikimi krajci, s črnim trakom in zaponko ali brez nje govorijo viri najpogosteje v 30. in 40. letih (gl. Goldensteinove upodobitve iz leta 1838: moški iz ljubljanskega predmestja Krakovo, iz Škofje Loke, z Gorenjskega, Bohinja, Gribelj, Zilje, pa tudi moški iz Konjic; polcilinder je upodobljen pri moškem iz pokrajine med Muro in Dravo) (Makarovič M. 1964: 171, 172). Zdi se, da so bili takšni klobuki za kmete zelo neprimerni, saj so jih do srede stoletja že bolj ali manj opustili, torej precej pred meščani (N. d.: 180). Nošenje klobukov cilindraste oblike ali pa polcilindrov je z ustnimi viri potrjeno za poznejše obdobje le za okolice nekaterih mest in trgov, npr. Breg pri Ptuju, Ljutomer (N. d.: 179). V zbirki SEM je za klobuke cilindraste oblike najzgovornejši klobuk z nekoliko nižjim valjastim oglavjem in ožjimi krajci (kat. št. 450). Kmečki klobuki iz prve polovice 19. stoletja so bili po vsej verjetnosti izdelki podeželskih klobučarjev, ki so izdelavo, material in obliko prilagodili potrebam okolice oz. odjemalcev. Domači klobučarji so v manjšem obsegu delovali tudi pozneje. Ti so sporočeni za Kobarid še v 80. letih 19. stoletja (Makarovič 1964: 178). Že v prvi polovici 19. stoletja domnevamo med kmeti tudi uporabo konfekcijskih izdelkov mestnih in trških obrtnikov. Ti so do podeželskih kupcev prišli na več načinov: prek sejmarskih in potujočih trgovcev, s pogostejšimi stiki podeželja z mesti po sredi 19. stoletja so bili povsem običajni tudi nakupi v mestih (Valenčič 1977: 145; Baš 1987: 90, 91). S tem so bolj ali manj pojasnjene nekatere oblike klobukov, ki so sporočene v drugi polovici 19. stoletja, torej v času, ko se je kmečki oblačilni videz nezadržno približeval mestnemu. Skladno s tem seveda tudi klobuki. Upodobitve N. Arsenovića iz 70. let 19. stoletja jih prikazujejo nekaj: klobuk z nizkim, na vrhu ravnim oglavjem in srednje širokimi krajci (Kras), klobuk z nizkim okroglim oglavjem (Ljubljana, Škedenj pri Trstu), klobuk z nekaj višjim, na vrhu prepognjenim oglavjem in manjšimi krajci (Vipava, Metlika, Mokrice) (Makarovič M. 1964: 172). Za zadnji desetletji 19. stoletja je tudi iz ustnih virov jasno, da so bili pogosti črni klobuki z okoli osem do deset centimetrov širokimi krajci in oglavjem, oblikovanim ploščato (na talarček) ali z gubo na sredi (na žemlo) (Makarovič M. 1964: 178). Škofjeločan. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 4). Man from Škofja Loka. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Korytka Collection Słowianśćyzna, no. 4). Pisni viri iz druge polovice 19. stoletja včasih za kmečke klobuke navajajo druge materiale, ki so prav tako povezani z mestnimi obrtniki: gre zlasti za klobuke iz zajčje dlake, katerih površina je bila v nasprotju z navadno volneno polstjo bolj kosmata. Zajčjo dlako so uporabljali za klobuke višjih družbenih plasti že v 17., 18. in 19. stoletju, kmetje pa si tako imenovanih kastorskih klobukov iz boljših vrst živalskih dlak do tega časa niso pogosteje privoščili. Šele po sredi 19. stoletja so kosmate zajčjeke kot boljšo vrsto klobukov za kmete sporočili viri za Savinjsko dolino (Pajek leta 1884), Mursko polje (Vraz leta 1894) in Dolenjsko (zlasti okolico Turjaka), kjer so se po ustnih virih nedeljskim zajčjekom pridružili vsakdanji kravjeki, tj. klobuki iz kravje dlake. Kosmate polstene klobuke naj bi poleg navadnejših gladkih klobukov rabili tudi na Zilji (N. d.: 176, 178). Okrasna vrvica za klobuk (kat. št. 683). Hat’s decorative string (cat. no. 683). Za 19. stoletje pa so viri pogosto zgovorni tudi o krasilnih sestavinah kmečkih klobukov, kolikor so jih ti seveda imeli; domnevati je, da za pražnje klobuke. Tako je pogosto omenjeno krašenje klobukov z okrasnimi trakovi iz črnega žameta, izjemoma iz svile, nameščenimi okoli oglavja. Večkrat je trak dopolnjevala svetla kovinska zaponka. Rokopisni viri jih omenjajo za prvo polovico 19. stoletja za Slivnico, Konjice, Senožeče, idrijsko gospostvo, Višnjo goro, Trebnje, Ruperčvrh, Šentjernej, tiskani pa jih potrjujejo oz. dopolnjujejo za ljubljansko predmestje Krakovo in šentpetersko faro. Proti koncu stoletja so sporočeni še trakovi drugih barv (zelene, črne, modre) za južno stran Pohorja (N. d.: 173 sl.). Žametni trakovi z ali brez kovinske zaponke krasijo tudi nekatere klobuke iz zbirke SEM (gl. kat. št. 456, 459, 462, 467). Priljubljen okras kmečkih klobukov je bila tudi črna volnena ali svilena, redkeje svetla ali zlata vrvica z visečima cofoma, črnima iz svile ali volne oz. zlatima iz kovinskih niti. Pozamenterijski izdelek je bilo morda mogoče kupiti tudi posebej. Zaradi materiala in zlate barve, ki sta v kmečkem okolju že sama na sebi delovala izjemno in prestižno, so bile okrasne vrvice, hvaste, kvaste, znak nosilčeve blaginje, zato seveda niso bile v splošni rabi. Rokopisni viri omenjajo okrasne vrvice okoli klobukov za Prem in beljaško gosposko, tiskani pa še za ljubljansko predmestje Krakovo in tržaško okolico. Po ustnih virih naj bi bila črna vrvica okoli oglavja krasila nekatere klobuke na Kobariškem, v Trenti in v Kostanjevici na Dolenjskem še v 80. letih 19. stoletja (N. d.: 173–178). V zbirki SEM so se okrasne vrvice ohranile na nekaterih klobukih (gl. kat. št. 450, 452, 454, 455, 460; prim. Schindler 1984: sl. 21, 22, 23), pa tudi kot samostojni muzejski predmeti (kat. št. 677–684). Naborniki iz Rateč, 1920. (Fototeka SEM). Conscripts from Rateče, 1920. (SEM Picture Library). Poleg okrasnih trakov, kovinskih zaponk in vrvic z visečimi cofi je v nekaj primerih izpričano še krašenje s peresi ruševca, pava ali drugih divjih ptičev (kar spominja na krašenje moških plemiških in meščanskih klobukov z dragocenimi peresi v l6., 17. in 18. stoletju) in občasno krašenje s svežim ali umetnim cvetjem in pisanimi trakovi (Makarovič M. 1964: 174–176). To je vezano na nekatere življenjske prelomnice, zlasti naborništvo (Makarovič M. 1988a: 28; 1989: 39 sl.; 1993: 82; 1999b: 98 sl.) in ženitovanje oz. ženitovanjsko opravo vabovca, ženina, camarja in tudi svatov.30 Krašenje klobukov s cvetličnim okrasjem in pisanimi trakovi je označevalo tudi nekatere praznike skupnosti, npr. z vaškimi žegni povezane plese in tudi z njimi povezane vodje plesov oz. parterje (Makarovič M. 1987: 12, 29). V vseh naštetih primerih je pisano okrasje navzven kazalo na posebnost, izjemnost dogodka in oseb, vključenih vanje. Okrasje je bilo nameščeno priložnostno na običajnem polstenem ali slamnatem klobuku, lahko pa so uporabili starejši, že odslužen klobuk. S pisanimi papirnatimi trakovi, rožami in pavjimi peresi okrašeni klobuk za pozvačina (kat. št. 543). Hat decorated with colourful paper ribbons, flowers and peacock feathers for a pozvačin (person inviting people to a wedding) (cat. no. 543). Med svetovnima vojnama je bilo priložnostno krašenje s svežim cvetjem ali okrasnimi peresi tudi del delovne poletne oprave, vendar bolj izraz osebnega nagiba kakor splošne navade. Klobuki iz slame Vsaj od antike so bili učinkovito zaščitno pokrivalo pred močnim soncem, v 18. in 19. stoletju pa so postali med višjimi družbenimi plastmi tudi modno pokrivalo. Kmetje so jih ohranili v rabi že iz starejših obdobij, večinoma kot poletno delovno in tudi praznično pokrivalo. Slamnike so pretežno izdelovali za dopolnilni zaslužek na podeželju; ročno izdelani konfekcijski slamniki in slamnate kite iz pšenične ali ržene slame so na Slovenskem najpogosteje izvirali iz okolice Ihana in Domžal (Baš 1992: 73, 93; Slokar 1977: 68), v 40. letih 19. stoletja pa se je dejavnost razširila v okolico Doba, Brda, Mengša, Komende in Kamnika, Moravč in ponekod v Zasavje (Baš 1987: 36 sl., Bogataj 1989: 171). Izdelke omenjenih obrti so nosili kmetje, pa tudi pripadniki višjih družbenih plasti, vendar so ti potrebo po modnih slamnikih dopolnjevali tudi z modnimi slamniki iz navadne ali eksotične slame, uvoženimi iz Florence, Dunaja, Prage in drugih slamnikarskih središč (Baš 1987: 36 sl.). Iz razvite hišne in založniške obrti se je v Mengšu in Domžalah pozneje razvila slamnikarska industrija (Bogataj 1989: 171, 172). Z umetnim cvetjem in trakovi krasen parterski klobuk (kat. št. 461). Hat decorated with artificial flowers and ribbons (cat. no. 461). Zanimivo je, da se slamnikarstvo v mestih, dokler je šlo za povsem ročno delo, ni moglo prav uveljaviti. Lahko pa je bila obrt založniško organizirana tako, da so na podeželju nujne ročne faze kot normirano delo opravljali za založnika; v tem primeru so spletali slamnate kite, iz katerih so nato na drugem mestu šivali in oblikovali slamnate klobuke. V Ljubljani se je tako lotil izdelovanja slamnikov šele leta 1849 neki čepičar (Slokar 1977: 68). Domnevamo lahko, da so se s šivanjem slamnatih kit v modna pokrivala ali s slamniki kot polizdelki ukvarjale tudi modistke, katerih število v 19. stoletju ni zanemarljivo. O tem temeljiteje ob damskih klobukih. Kmetje so slamnike, kranščake (Prekmurje, Slovenske gorice), slamnjeke (Kobariško), precej splošno nosili, bodisi da je šlo za konfekcijsko izdelane sejemske izdelke ali pa za domačo izdelavo. Rabo slamnikov omenjajo poročila in viri za konec 18. stoletja in 19. stoletje, o pogostejši rabi pred in po 1. svetovni vojni pa govorijo tudi ustni in fotografski viri. V starejšem obdobju so bili bolj priljubljeni slamniki črne barve, kar je bilo očitno nadaljevanje črnih polstenih klobukov v istem družbenem okolju; barvi so sledile tudi oblike, saj so v virih polsteni in slamnati klobuki navadno enako opisani. Po sredi 19. stoletja in v 20. stoletju so slamniki pogosteje v naravni barvi slame (Makarovič M. 1964: 17). Slamniki konfekcijske izdelave so bili pogosto oblikovani po formi klobukov z višjim oglavjem in ožjimi krajci; poznejši tovarniško izdelani slamniki so večinoma sledili modno oblikovanim polstenim klobukom. V kmečki rabi 20. stoletja so bili slamniki predvsem poletno delovno pokrivalo. Kljub tej funkciji pa so jih zelo radi krasili: s peresi laške kokoši, štingelca, zlatovranke, fazana ali pava (Makarovič M. 1997: 27); s poljskim cvetjem (npr. z oranžno lilijo), s šopkom zrelih jagod, z nagljem, s peresi divje race, šoje, tudi s smrekovo vejico (Makarovič M. 1995: 44) ali tavžentrožo (Makarovič M. 1988a: 25). S suhimi rožami in trakovi okrašeni slamniki ali polsteni klobuki so bili vsaj že konec 19. stoletja razpoznavno pokrivalo parterjev, vodij vaških plesov v slovenski Istri (Makarovič M. 1987: 12) (gl. kat. št. 461). Nekmečke slamnike oblike canotier (gl. opombo 26) v naravni barvi slame in s temnim okrasnim trakom okoli oglavja so v pražnji opravi nosili izseljenci na počitnicah ali po vrnitvi v domovino, s čimer so v vaškem okolju dosegli vtis večje imenitnosti, gosposkosti (Makarovič M. 1999b: 52). Nekoliko drugačno obliko so zaradi tehnike pletenja imeli slamniki kranščaki, ki so jih kmetje v Prekmurju, Slovenskih goricah in na Pohorju še konec 19. in na začetku 20. stoletja sami izdelovali iz ržene ali pšenične slame, ki so jo enako kakor pri pletenih peharjih ovijali z vitrami. Tako narejeni slamniki so sicer posnemali poenostavljeno obliko klobuka, bili pa so zelo okorni in težki (Makarovič M. 1964: 171, 179). Za Prekmurje je zabeležena tudi drugačna izdelava slamnikov za lastne potrebe: iz ržene, ovsene ali pšenične slame spleteno kito so polžasto zvijali in jo šivali z domačim lanenim sukancem (Makarovič M. 1997: 27). Slamniki so se v funkciji poletnega delovnega, pa tudi počitniškega pokrivala ohranili do srede 20. stoletja, v manjšem obsegu do danes. Njihova izdelava je v 20. stoletju zelo raznovrstna, od klasičnega šivanja slamnatih kit pa vse do krojenja in šivanja slamnatega materiala, tkanega kot plosko vita metraža. Poleg naravne slame so se v 20. stoletju uveljavile tudi raznovrstne umetne slame ali drugi materiali, ki so dopolnili klasično podobo slamnikov. Klobuki iz drugih materialov V virih so omenjeni predvsem za alpsko in panonsko oblačilno območje. Tako so bili iz ličja spleteni klobuki v 19. stoletju še v navadi za zaščito pred dežjem na Kobanskem in v Savinjski dolini, enakemu namenu so služili na hitro spleteni klobuki iz kostanjevih in lipovih vejic, ki so jih v mariborski okolici pletli še na začetku 20. stoletja. Klobuke in kape iz bukove drevesne gobe so kot praktično poletno delovno pokrivalo še v začetku 20. stoletja poznali v Trenti (gl. poglavje o čepicah) (Makarovič M. 1964: 171, 179). Klobuki iz naštetih materialov so po nedvomno starejši, kakor jih izpričujejo ustni in redki drugi viri. Zadoščali so predvsem osnovni potrebi po zaščiti pred soncem in padavinami, niso pa imeli nikakršnega statusnega pomena in se niso uporabljali drugače kot v povezavi z delom. To je razlog, da so jih viri v veliki meri zaobšli. Priložnostna izdelava in uporaba, hitro propadanje materialov, ki so bili poleg tega na voljo v naravi in so bili zatorej “brez cene”, so dodatni razlogi, da so se v muzejskih zbirkah ohranili le redki primerki. Delovni klobuk iz drevesne gobe (kat. št. 458). Touchwood work hat (cat. no. 458). Poleg slame, polsti in živalskih dlak kot najobičajnejših materialov za moške klobuke, velja za čas po 2. svetovni vojni omeniti še nekatere materiale, ki jih je konfekcijska industrija uporabila pri izdelavi klobukov in klobukom podobnih pokrival – tj. tistim, ki nimajo klasičnih značilnosti klobuka, torej trdnega oglavja in krajcev. Izdelki iz naravnega ali umetnega usnja, lanenih, bombažnih, volnenih in drugih tkanin, velurjev in drugih sintetičnih materialov ali mešanic materialov so oblikovani s pomočjo krojenja in šivanja; bolj ali manj trdno obliko omogočajo mestoma vstavljeni oporni materiali ali medvloge. Šele z namestitvijo na glavi nekateri “klobuki” dobijo in obdržijo pravo obliko. V splošnem se je raba klobukov v zadnjih desetletjih močno omejila, tako v mestih kot na podeželju. Izjema so nekateri starejši kmetje. Razoglavost je splošno sprejemljiva, kot zaščitno pokrivalo pa klobuk večinoma spodrivajo številne oblikovne različice kap. ŽENSKI KLOBUKI Bistven premik v razvoju so doživeli ženski klobuki po francoski revoluciji; njihova vloga je daleč prerasla dotedanjo občasno rabo moških klobukov. V višjih družbenih plasteh so postali ženski klobuki edino pokrivalo, sprejemljivo izven doma. Zato je bil damski klobuk deležen izredno velike pozornosti vsakokratne mode, nedvomno pa tudi naklonjenost nosilk. Temu primerni so bili tudi finančni vložki v ta modni in prestižni dodatek ženskega videza. Modni damski klobuk je ostal privilegij družbene gospode vsaj do 1. svetovne vojne. Šele pred 2. svetovno vojno se je klobuk postopoma uveljavil tudi kot ena od oblik prazničnega pokrivala revnejših mestnih prebivalk, ne pa tudi kmetic. Od osnovnih materialov za ženske klobuke so pogosti polst, slama in svila, lahko kombinirani med seboj, predvsem pa okrašeni z vsemi mogočimi krasilnimi dodatki: čipkami, svilenimi trakovi in pentljami, umetnimi cvetlicami, perjem ipd. V 20. stoletju se je izbor materialov za ženske klobuke in njihovo okrasje močno povečal. Oblikovni razvoj je pri ženskih klobukih smiselno orisati le v poglavitnih potezah; način izdelave in načrtovani modni učinki ženskih klobukov so bili v 19. in 20. stoletju namreč drugačni kakor pri moških klobukih. Če so bile oblike moških klobukov kljub modnemu preoblikovanju standardizirane in so s tem omogočale bolj ali manj konfekcijsko izdelavo, je vsakokratna moda ženske klobuke sicer v idealnih osnovnih linijah določila, vendar je hkrati tudi zapovedovala čimbolj domiselne individualne rešitve dodatnega klobučnega okrasja, prilagojenega ustrezni oblačilni celoti in tudi okusu nosilke. Tem zahtevam konfekcijski izdelki seveda ne morejo zadostiti; omogoča jih le unikatna izdelava oz. dokončna dodelava pokrivala.31 To delo so opravljale številne mestne modistke, ki pa so pri svojem delu lahko uporabile serijsko izdelane polizdelke: polstene ali slamnate štule, pripravljene za oblikovanje po željah naročnika, metrske okrasne trakove, čipke, til, pentlje, umetne rože, perje, okrasne igle in bucike, pa seveda metražno blago najrazličnejših barv in kakovosti. Šlo je torej za kombinacijo serijskih polizdelkov in ročne unikatne dodelave; gotovi izdelki, ki jih je bilo prav tako mogoče kupiti v obrtniških delavnicah ali trgovinah, so bili prav tako unikatne ali maloserijske oblike. Dragoceni materiali in za poškodbe občutljive oblike ženskih klobukov so terjali skrbno vzdrževanje in shranjevanje; v ta namen so bile izdelane posebne škatle za klobuke iz kartona, platna ali usnja. Trdnejše oblike so služile potovalnim namenom. Škatle in kovčki za shranjevanje pokrival doma ali na potovanju (SEM, inv. št. 15619–15620, 16033, 17490; foto J. Žagar). Boxes and cases for storing headwear at home or when travelling (SEM, inv. no. 15619–15620, 16033, 17490; photo J. Žagar). Skupna značilnost modnih klobukov 19. in prve polovice 20. stoletja je, da je obliko klobuka poudarjala ali celo dopolnjevala oblika in modna urejenost pričeske. Ženski lasje, ki so morali biti do tega časa pokriti z avbo ali vsaj s tančico, v času baroka in rokokoja tudi z umetno lasuljo, so postali v dobršni meri vidni. Pravilo pokrivanja glave zunaj doma je bolj ko ne postalo zahteva spodobnosti in bontona, veljavna tudi za mlada neporočena dekleta. Tako so ženske višjih družbenih plasti na prelomu 18. in 19. stoletja zunaj doma pokrivale glave z velikimi klobuki, ki so spominjali na košare (nem. Kiepenhut); visoko oglavje in večje krajce so dopolnjevale številne pentlje, čipke, trakovi (Klein 1950: 99, 100). Predvsem kot pokrivalo za večerne priložnosti so bili v času empira (pri nas ok. 1800–1820) modni tudi ženski turbani, na kar je vplivalo navduševanje nad antičnim Egiptom, pa tudi drugimi eksotičnimi kulturami, s katerimi so se bile velike evropske države v kolonialnih stikih (Klein 1950: 47, 107, 395). Za čas bidermajerja (pri nas od ok. 1820–1850) je bil značilen nekoliko manjši in enostavnejši klobuk s plašnicami (nem. Schute, Klein 1950; 339). Pokrival je glavo, ni imel pa visokega oglavja; s podaljšanimi krajci je obkrožal obraz in ga zastiral od strani. Pogosto so se s trakovi zavezovali pod brado, lahko pa so bili tudi prosto spuščeni na prsi. Tak klobuk je pravzaprav toga avba, izdelana iz svile ali slame, podložena in utrjena s kartonsko, slamnato ali laneno medvlogo, v vsakem primeru pa dopolnjena z raznovrstnimi krasilnimi elementi (rožami iz svile, svilenimi trakovi, naborki, obrobami), razporejenimi na zunanji strani, včasih tudi na spodnjih delih krajcev, ki obkrožajo obraz. Ženski lasje so bili v tem času počesani nazaj in navzgor v vozel, ki je bil ob namestitvi klobuka spravljen v oglavje. Na čelu in ob sencih pa so bili lasje krajši in urejeni v pravilne valovite ali viseče svedraste kodre; ti so se videli spod krajcev in so dopolnjevali njihov okras. Namesto kodrov so lahko imela dekleta in tudi odrasle ženske ob ušesih polkrožno viseči kitici, spleteni iz sprednjih las, drugače so bili lasje tudi v tem primeru počesani nazaj in navzgor. Nazorno so oblike empirskih in bidermajerskih pričesk ljudi iz družbene elite na Slovenskem sporočene na portretnih slikah iz tega časa (Baš 1987: 77, 96, 97, 103, 175, 183, 209, 239, 258 idr.). Zelo spreminjajoča se bidermajerska moda je linijo klobuka nekoliko spreminjala v obliki oglavja in krajcev, prav tako moda po sredi 19. stoletja. V zbirki SEM je ohranjen le en primerek te vrste (kat. št. 453); glede na trditev, da gre pri klobukih te oblike za togo avbo, se zdi razumljiv tudi zapis v inventarno knjigo, kjer je naveden kot ženska avba iz začetka 19. stoletja. Oblikovno sodi v to skupino tudi svilen klobuk (kat. št. 545), vendar je v tem primeru to poznejši historični posnetek bidermajerskega klobuka za potrebe gledališča. Več izvirnih primerkov klobukov opisane vrste hrani Pokrajinski muzej v Mariboru (Vrišer A. 2003: 6). Ženski klobuk s plašnicami (kat. št. 453). Woman’s hat with “blinkers” (cat. no. 453). Če so torej bidermajerskim mehkim domačim avbicam delali na cesti družbo t. i. klobučki s plašnicami (Schute), pa so bile za družabne večerne priložnosti v modi umetelno oblikovane pričeske, fantazijsko dopolnjene s trakovi, rožicami, biseri, čipkami, naborki itn. Kostumografska literatura poimenuje to coiffure (fr. pričeska, naglavni okras; izraz lahko zajema tudi klobuček, ki skupaj z okrasjem in pričesko tvori celoto; Klein 1950: 47, 84). Starejše dame so pod klobukom nosile tudi čipkaste avbice tako, da so bili ob obrazu vidni naborki čipk. Okrasne igle za ženske klobuke (SEM, inv. št. 16111–16113; foto J. Žagar). Decorative needles for women’s hats (SEM, inv. no. 16111–16113; photo J. Žagar). Po sredini in proti koncu 19. stoletja je moda narekovala manjše klobučke, ponovno dopolnjevane na sto in en način s trakovi, pentljami, rožami ipd. Položeni visoko na glavi so t. i. Kapotte (nem., tudi fr. capote) pokrivali le teme in del zatilja ali del čela, odvisno od tega, kako so bili nameščeni. Klobuk je z okrasjem višal postavo, katere učinek je bil večji že zaradi navzgor česane pričeske. Urejeni kodri in tupirani lasje ob straneh in nad čelom so bili prava podlaga za polaganje klobučka; včasih so ga s trakovi zavezovali v okrasno pentljo pod brado. Po letu 1890 so ga nosile pretežno le še starejše dame – in ga ohranile še dolgo v 20. stoletje (Klein 1950: 203). Na prelomu 19. v 20. stoletje so bili priljubljeni veliki košati klobuki, nošeni vrh glave ali malce potisnjeni na čelo. Da ob velikih dimenzijah le niso bili pretežki, so bili v osnovi pogosto izdelani iz slame v naravni ali barvani različici. Slamnata osnova je bila lahko deloma ali v celoti prekrita s svilenimi oz. tančičnimi materiali. Krasilni elementi so bili dodani po željah naročnice, prav tako širina in oblika krajcev. Praviloma je imel tak širokokrajnik okoli oglavja ovit vsaj svilen trak, dopolnjen s pentljo in visečima trakovoma, pogosto pa so bili okoli oglavja nameščeni še dodatni okraski: nojevo perje, trakovi in pentlje, naborki, tančice, rože itn. Najbolj okrašeni so bili zagotovo klobuki, namenjeni za promenade in družabna shajališča oz. dogodke, saj so imeli tam nedvomno največji učinek. Pravila bontona niso zahtevala odlaganja klobuka za dame zunaj doma, tudi v zaprtih prostorih ne. Za izredno nepraktično se je to kazalo v gledaliških in opernih dvoranah, saj je omejevalo spremljanje predstav drugim gledalcem (Baš 1987: 151). V navadi pa je bilo odlaganje klobuka v plesni dvorani. Pričeske so bile za te priložnosti obilno okrašene z umetnimi rožami in drugimi okraski. Sicer pa so bile pričeske tudi drugače česane visoko; zaradi tupiranja, in lasnih vložkov so lahko pričeske delovale napihnjeno (Thiel 1980: 375). Umetelnost pričesk je bila že sama na sebi prestiž, kajti urejanje lastne pričeske je bilo v tem primeru skoraj nemogoče. Glava je bila v nekaterih okoliščinah skupaj s klobukom v celoti zavita v tilast pajčolan, ki je bil prav v ta namen sestavni del pokrivala (N. d.: 372, 373: sl. 668–671). Zelo običajno je bilo to pri avtomobilski vožnji zaradi prahu in vetra. Avtomobilizem je namreč v začetku 20. stoletja doživljal svoje začetke, v katerih ni bil cenjen zaradi praktičnosti, pač pa je veljal za luksuzno športno dejavnost (N. d.: 379). Druženje ljutomerske elite na tovarniškem vrtu; 1904. (Fototeka SEM). The Ljutomer elite in the factory’s garden; 1904. (SEM Picture Library) Okoli leta 1900 do 1. svetovne vojne so bili za ženske iz družbene elite priljubljeni tudi širokokrajni poletni florentinarji, florentinci in za nekatere priložnosti in okuse tudi moški slamnik z ravnim nizkim oglavjem in ravnimi krajci, canotier, na primer pri kolesarjenju. Pokrivala meščanskih otrok so bila v veliki meri vezana na podobo mornarske oprave, tako priljubljene za pražnje poletne razmere. Zraven so sodili okrogli ali ploščati klobučki z navzgor zavihanimi krajci (nem. Matelot, fr. matrose; Klein 1950: 254). Ženske članice kolesarskega kluba iz Ljubljane; pred 1900. (Fototeka SEM). Female members of a cycling club from Ljubljana; before 1900. (SEM Picture Library). Modistke so imele v tem času veliko dela in odjemalcev, saj je bilo razkazovanje premožnosti, pretvorjene v nov modni klobuk, zelo običajni način izražanja družbenega elitizma. Uvažanje klobukov, polizdelkov in okraskov za klobuke iz tujine – še vedno z Dunaja, iz Gradca, Prage, pa tudi Pariza in kakega drugega modnega središča – je bilo za mestne modistke preprosto nuja, če so hotele zadostiti potrebam naročnikov. To jih je sililo v sledenje modnih novosti – prek modnih tiskov in tudi občasnih potovanj v tujino, kjer so obiskovale sejme, modne in obrtne razstave. Pred- in medvojne razmere so po sili razmer poenostavile tudi ženske pričeske in pokrivala. Kakor v vsaki vojni so bile poenostavitve pod vplivi vojaških uniform. Dolgi lasje so bili povečini počesani nazaj v preprost vozel na zatilju. Poleg številnih čepic, primernih za razne priložnosti, so za najodličnejše pokrivalo še vedno veljali veliki klobuki. Poenostavil pa se je njihov okras – ta je bil v največji meri iz raznih trakov in perja; posebej ugledno je bilo npr. čapljino perje (Thiel 1980: 389, 390). Spremenjene modne smernice po 1. svetovni vojni so bile posledica družbenih, gospodarskih in političnih sprememb, saj je morala moda, ki je sicer v službi družbene elite, v “idealano obliko” zaobjeti nove in stare družbene vrednote in težnje, nova in stara razmerja med družbenimi strukturami, pa tudi nove tehnične, organizacijske in gospodarske vidike. Oblačilna moda je morala upoštevati potrebe vedno številnejših množic, ki so se preživljali z najemnim delom, kajti ti so bili obenem tudi potencialni porabniki industrijskih izdelkov. Zato je moda načrtovala in ustrezno, v jeziku modne estetike, zagovarjala enostavnejše krojne sestavine, ki bi omogočile in racionalizirale industrijsko konfekcijo, na drugi strani pa tudi lažje vzdrževanje. V paket tako težavnih in kompleksnih nalog je sodilo tudi oblikovanje večnamenskih oblačil in oblačilnih dodatkov. Ti so bili namenjeni manj premožnim ljudem, ki so tako z ustreznim oblačilnim videzom vsaj ob nekaterih priložnostih prikrili svoj položaj (N. d.: 391 sl.). Obenem pa je morala moda ponuditi premožnim nekaj zvijač, s pomočjo katerih so lahko kljub demokratizirani modi ostali razpoznavni kot družbeni privilegiranci. To se ji je posrečilo s ponudbo unikatnih in visoko kakovostnih izdelkov poznanih in uglednih proizvajalcev, z dragocenejšimi ali eksotičnejšimi materiali in okraski ter ozko namembnostnimi izdelki, ki so bili tako očitno ločeni od večnamenskih, serijskih, industrijskih ali “brezimnih” izdelkov, tj. od izdelkov neznanega ali nepomembnega izdelovalca (Žagar 1994: 118 sl.). Tako je zadostila z domala istimi oblikovnimi tendencami potrebi po približevanju in potrebi po razločevanju znotraj iste entitete, kar je ena od osnovnih in pomembnih lastnosti vsakokratne mode (Baš 1987: 296–313). Naslovnica specializirane revije za pokrivala Les Chapeaux du »Très Parisien...« za jesen leta 1924. (SEM; iz zapuščine ljubljanske modistke M. Sark; foto J. Žagar). Front page of a specialised headwear magazine “Les Chapeaux du “Très Parisien...”, autumn 1924 (SEM; from the legacy of the Ljubljana milliner M. Sark; photo J. Žagar). List z modeli klobučkov iz revije Les Chapeaux du »Très Parisien...« (SEM, iz zapuščine ljubljanske modistke M. Sark; foto J. Žagar). Page with models of hats from the magazine “Les Chapeaux du “Très Parisien...” (SEM, from the legacy of the Ljubljana milliner M. Sark; photo J. Žagar). Na področju ženskih pokrival sta se pomen in vloga klobukov spremenila. Za dotedanja obdobja je veljalo načelo doslednega pokrivanja glav poročenih žena kot simbolno znamenje podrejenosti in družbene konvencije o bontonu, na drugi pa je bila to možnost za razkazovanje družbene superiornosti. V času med svetovnima vojnama pa so se oblike klobukov prilagodile predvsem praktičnim potrebam, čeprav je bonton še vedno narekoval pokrivanje na cesti (Thiel 1980: 402). Pravila meščanskega bontona so bila glede tega najstrožja do tistih, ki so se imeli za družbeno elito. Revnejšim mestnim prebivalkam je bila gologlavost v vsakdanjih razmerah dovoljena. Pa ne zaradi povečane družbene tolerance, temveč ker je bil to način potrjevanja imenitnosti tistih, ki so klobuk v enakih okoliščinah imeli (Žagar 1994: 76, 77). Zaradi praktičnosti, udobnosti, stvarnosti, koristnosti in podobnih vrednostnih vodil, ki naj bi jih upoštevali vsi sodobni in uspešni ljudje, so se spremenile ženske pričeske, pa tudi oblike in krašenje klobukov, materiali in “priložnostim primeren” nabor izbire. V 20. letih 20. stoletja so bili modni klobuki z obliko lonca (nem. Topfform, Topfhut) oziroma zvonca (fr. cloche); oblikovani so bili tesno po obliki glave in so imeli podaljšane robove namesto krajcev. Tako so segali globoko na čelo in so v celoti pokrivali tudi lase (Thiel 1980: 402; Vrišer A. 2003: 8). Po končani 1. svetovni vojni se je videz modnih ženskih pričesk zelo spremenil, seveda le v premožnejši meščanski družbi, ne pa tudi na kmetih in med revnejšim mestnim prebivalstvom. Modne so postale kratke deške, bubi pričeske, počesane gladko in tesno ob glavi. Takšno pričesko je klobuk z lahkoto prekril. Po letu 1925 so v mestih kratke lase pogosto trajno ondulirali, s čimer se je volumen pričesk spet nekoliko povečal (Thiel 1980: 402). Zelo je narasla priljubljenost asimetričnih oblik, ki je obveljala tudi v 30. in 40. letih. Ženski klobuček brez krajcev in z okrasnimi peresi (kat. št. 541). Woman’s brimless hat with decorative feathers (cat. no. 541). Iz zbirke SEM spadajo v to skupino kar številni klobuki; žal njihove specifične namembnosti mnogokrat niso znane. Raznovrstnost uporabljenih materialov in detajlov sporoča težnjo, daj bi bil vsak klobuček drugačen. Čepice, ki so se v tem času nosile za športne priložnosti, so sčasoma prešle iz športne v vsakdanjo opravo in v veliki meri nadomestile dotedanje klobuke (prav tam). V 30. letih so se ponovno uveljavile nekatere zahtevnejše oblike klobukov, ki so dopolnili in poudarili pričesko. Spet so bili bolj modni nekoliko daljši lasje, urejeni v visoke kodre ob strani, gladke valovite kodre ob ramenih ali ob sencih. Poleg baret in turbanov so bili priljubljeni majhni nizki klobučki brez krajcev (fr. toque), prav tako klobučki z visoko okroglo zavihanimi krajci, imenovani breton ali bolero, za poletje pa veliki klobuki, okrašeni s cvetjem, trakovi, peresi. K športnim oblačilom, ki so vedno bolj postajala vsakdanja oblačila – za razloček od nedeljskih in prazničnih, ki niso imela športnega značaja – so sodile kape in polsteni klobuki, prevzeti iz moške mode (N. d.: 402, 403). Številne oblike ženskih klobukov brez posebnega naziva, številni okraski in materiali, pa barve in načini polaganja na glavo so dajali vtis nepregledne množice neponovljivih oblik (Klein 1950: 187). V nedeljo po maši na ljubljanskem tromostovju, 1938. (Fototeka SEM). Tromostovje bridge in Ljubljana after Sunday Mass, 1938. (SEM Picture Library) Na tem mestu se zdi smiselno prekiniti opis razvoja modnih klobukov, ki so se povečini uveljavljali v mestih. Kratka primerjava s podeželjem pokaže, da je bil ženski klobuk do 2. svetovne vojne zelo močan socialni znak. Med kmeticami je bil slamnat klobuk v rabi vsaj od druge polovice 18. stoletja kot zaščitno pokrivalo ob dežju ali ob sončni pripeki, v največji meri na Koroškem in delu Štajerskega. Na istem ozemlju se je precej pogosto uporabljal ženski kmečki klobuk iz polsti ali slame v pražnji oblačilni sestavi. Podobno je bil klobuk priljubljeno žensko pokrivalo v nekaterih avstrijskih pokrajinah, npr. v Labotski in Leški dolini. V zapuščinskih inventarjih iz Podjune so omenjeni ženski klobuki vsaj že v zadnji četrtini 18. stoletja, črn polsten kuabučej z nizkim oglavjem in širokimi kraji, večkrat s črnimi trakovi ali vrvicami za zavezovanje, pa navajajo opisi krajevnih značilnosti iz leta 1838 za Podjuno (kapelsko gospostvo, Dobrlo ves, tudi zaženesko gospostvo) (Makarovič M. 1999d: 178–182). Tudi zapuščinski podatki iz Roža pogosto navajajo ženske klobuke, nekateri so podrobneje navedeni kot črni, drugi kot klobuki z vrvico. Rokopisni viri iz leta 1838 navajajo polstene ženske klobuke z visokimi oglavji za humperški okraj in vetrinjsko gosposko (Makarovič M. 1996: 168, 171). Precej manj pogosto potrjujejo klobuke viri za Ziljanke (Makarovič M. 1991: 98). Nošenje polstenih klobukov na Štajerskem je izpričano za okolico Slovenj Gradca in območje od Konjic do Celja, prav tako ponekod na Dravskem polju, v nabornem okraju Fala, gosposka Jarenina (Baš 1984: 30, 34, 38). Slikovni viri sporočajo obliko ženskih kmečkih klobukov za zgornjo Savinjsko dolino (gl. sliko kmečkega para K. Russa iz 181132). Prodaja konfekcijskih pokrival na ljubljanskem trgu poleti 2004. (Foto J. Žagar). Ready-made headwear on sale at the Ljubljana market in the summer of 2004. (Photo J. Žagar). Najpogosteje je bil klobuk vrhnje pokrivalo, pod katerim so bili ženski lasje pokriti še z avbo ali/in s pečo. Samostojna raba klobuka za kmetice v prvi polovici 19. stoletja ni bila običajna (Makarovič M. 1964: 297, 315). Ta navada se je nadaljevala tudi v drugi polovici 19. stoletja in celo pozneje: avbo in pečo je v tem primeru nadomestila naglavna ruta. Rabi slamnika prek rute je mogoče ob poletnih delovnih okoliščinah slediti še v sredo 20. stoletja in celo pozneje (Makarovič M. 1996: 168–171; 1991: 98; 1999a: 178–182). Slamnik so nosile tudi solinarke v slovenskem Primorju: pri delu so se pred sončno pripeko zavarovale s slamniki iz ržene slame, sicer pa so nosile slamnike iz pšenične slame. Kot delovno zaščitno pokrivalo so se slamniki uporabljali do srede 20. stoletja in pozneje. Samostojno rabo pražnjih klobukov pri kmeticah je moč pripisati predvsem zgledu mest. Proti koncu 19. stoletja in pred 1. svetovno vojno so pod vplivom mestne mode vsaj nekatere mlajše kmetice k svoji pražnji opravi dodale tudi slamnik naravne, črne ali modre barve oz. polsten klobuček s širšimi, pozneje z ožjimi krajci. Za okras so bili trakovi okoli oglavja, tudi pentlja z dolgima trakovoma na temenu, pozneje so bile priljubljene tudi umetne rože iz blaga. Vendar se klobuk med kmeticami tudi po sredi 19. stoletja, ko se je njihov oblačilni videz močno približal videzu mestnih prebivalk, ni mogel splošno uveljaviti. V vsakdanjih razmerah je bil ženski klobuk še v prvi polovici 20. stoletja razločevalni znak meščank od kmetic in revnejših mestnih prebivalk. Ker je bil klobuk še vedno znak imenitnosti, ki se poda le gospodi, so ga kot sprejemljivega v svojem okolju ocenjevali le na glavah nekmetic – učiteljic, žena poštarjev, postajnih načelnikov, trgovcev, gostilničarjev, celo krošnjarjev. Merila skupnosti o spodobnosti in primernosti so bila glede tega izredno stroga; če ne drugega, so posameznice, ki so jih prekršile, doživele posmehovanje, grajo in očitek gizdavosti. Doživljala so jih tista dekleta, ki so se zaposlila v mestu kot služkinje, delavke ipd., in se s klobukom na glavi vrnila na obisk v domače okolje. To je navadno zadoščalo, da ga ob naslednjem obisku niso več dale na glavo, četudi so ga v mestu nosile vsaj ob nedeljah. Celo baretke so se pred 2. svetovno vojno za kmetice zdele pregosposke (Makarovič M. 1986: 14; 1987: 21; 1988a: 21, 22; 1995: 38; 1989: 28, 29; 2000: 139; 1994: 27). Odmiki od skupnostnih pravil so se pokazali še v povezavi z zdomstvom in izseljenstvom; tudi te je domača okolica sprejemala z določenim pridržkom (Makarovič M. 1989: 28 sl., 1999b: 84). Prodaja pokrival v ljubljanski trgovini s konfekcijo na Kongresnem trgu poleti 2004. (Foto J. Žagar). Headwear in a Ljubljana shop, Kongresni trg, summer 2004. (Photo J. Žagar). Vojne in povojne razmere v 40. letih 20. stoletja so neizbežno povezane z določeno mero pomanjkanja oblačil in oblačilnih dodatkov, zato je bila uporaba starih zalog praksa prav pri vseh družbenih plasteh. Predelave oblačil so pomenile poenostavljati kroje. Pokrivala iz predvojnih zalog so bila prav tako poenostavljena (odstranjene so bile dotrajane krasilne sestavine) in predelana; s tem je bilo do neke mere zadoščeno potrebi po drugačnem in po novem. Sicer pa je v razmerah splošne družbene stiske moda uspešno uvedla uporabo rut in turbanov; oboji namreč uspešno skrijejo nezadovoljivo urejeno pričesko, ki s klobukom dopolnjuje urejeni in modni videz. Verjetno je bila predelava iz starih moških klobukov eden od vzrokov, da so se v nove oblike vnesli močni moški oblikovni elementi (npr. kat. št. 516, 518, 522, 524) (Thiel 1980: 415 sl.). Prevzemanje moških pokrival v žensko modo sicer ni nikakršna novost – omenjali smo jo že za pretekla obdobja – vendar pa se je tokrat pojavil nov element zgledovanja: filmske zvezde, npr. Marlene Dietrich, so upravičenost in uspeh modnih smernic napravile še močnejši; v omenjenem primeru je moda rabo moških oblačil interpretirala – paradoksno – kot izraz nove ženskosti (Ley 2000: 52 sl.). Po vojni se je oblikoval modni slog, imenovan new look. Narekoval je majhne klobučke brez krajcev, po možnosti dopolnjene s tančico. Za poletje so bili priljubljeni ploščati klobuki in slamniki z velikimi, širokimi krajci. Uveljavila pa so se tudi številna pokrivala, ki jih težko uvrstimo med katerokoli veliko skupino pokrival, čeprav so veljala za pokrivalo. Gre za temensko pokrivalo v obliki po glavi zaobljene zaponke iz različnih materialov in okraskov. V nemški literaturi najdemo zanje izraz Cocktailspange, kar verjetno opozarja na ožjo namembnost pokrivalca (Hüte 2000: 210, 211, 214; kat št. 292, 304, 309). Angleška literatura imenuje podobna pokrivala half-hat (Peacock 2000: 98, sl. 6, 12, 15) (npr. kat. št. 469, 471, 533, 537, 550 idr.). V vsakdanjih razmerah so klobuke postopoma nadomeščale različno oblikovane kape in rute, zlasti za vedno številnejše zaposlene ženske in dekleta (Thiel 1980: 415, 420). V 60. in 70. letih 20. stoletja so se pričeske znova spremenile; gladki paž je bil priljubljena oblika, prav tako pa tudi daljši spuščeni lasje, gladki ali močno skodrani. Krajši čas so bili pomembni dodatki tudi lasni vložki in lasulje. Pokrivala so ustrezala predvsem praktičnosti, zato so bile primerne številne različice volnenih pletenih ali polstenih kap ter različnih kap s ščitnikom; priljubljeni so bili “romantični” klobuki s širokimi visečimi krajci, narejeni iz polsti, tkanin, slame (N. d.: 434). Pokrivanje glav poslej nikakor ni več zapovedano z bontonom; razoglavost je primerna v vseh okoliščinah, razen ob mrazu, dežju, močnem soncu ipd. Manjše klobučke so nosile le še starejše ženske, ki so želele veljati za dame starega kova ali – povedano drugače – veljati za dame predvojnega meščanskega izvora in temu pripadajočega družbenega ugleda. Ugled klobukov se je v zadnjem desetletju ali dveh nekoliko obnovil, vsaj toliko, da njegova uporaba ne zbuja več posebnih odzivov okolice. V splošno rabo pa se to pokrivalo ni vrnilo. S klobuki se vsakokratna moda ne ukvarja več tako, kakor se je do 2. svetovne vojne. Oblike se razvijajo v več smeri, saj tržišče ponuja večjo izbiro množične izdelke, maloserijske izdelke in unikatne oblikovalske izdelke. Množični izdelki modne industrije so sicer raznovrstni po barvah in materialih, vendar tudi dovolj standardnih oblik, da ustrezajo največji večini uporabnikov. Redki še delujoči klobučarski oz. modistični saloni ponujajo maloserijske obrtniške izdelke, ki jih je mogoče dodelati po okusu kupca. Ljudje, ki želijo reprezentirati svoj položaj v družbi in obenem posebej poudariti svojo osebnost, pa lahko izbirajo unikatne izdelke poznanih domačih ali tujih modnih oblikovalcev. Unikatni klobuček oblikovalke K. Baraga, 1998. Custom-made designer hat by K. Baraga, 1998. Tudi v teh razmerah torej lahko pokrivalo zadovoljuje vse potrebe, od potrebe po zaščiti do potrebe po izražanju pripadnosti in po individualnem razločevanju. O IZDELOVALCIH IN IZDELOVANJU Sumarnih podatkov o številu izdelovalcev pokrival na Slovenskem ni prav veliko. Za Kranjsko imamo podatke za leta 1762 (23 klobučarskih mojstrov), 1860 (80 klobučarskih mojstrov), 1870 (94 klobučarskih mojstrov) in 1880 (90 klobučarskih mojstrov) (Kobe - Arzenšek 1991: 103). Domača proizvodnja polstenih klobukov je sporočena za 17. in 18. stoletje, izdelava slamnikov pa vsaj za 18. stoletje. Čeprav so posamični klobučarski obrtniki omenjeni v Ljubljani že po sredi 15. stoletja, pa je cehovsko združevanje klobučarjev posredno sporočeno leta 1552 (prav tam). Ob lastni izdelavi in celo izvozu domačih izdelkov na tuje, pa je omenjen tudi uvoz tujih klobukov in slamnikov: Dunaj je bil v 18. stoletju eno pomembnejših evropskih središč modnega klobučarstva, med slamnatimi klobuki so imeli največji ugled širokokrajni slamniki iz Florence33 (Baš 1992: 73). Uvoz tujih artiklov je moral imeti velik obseg, saj si drugače Marija Terezija ne bi prizadevala za zaščito domače proizvodnje s kar dvema patentoma – leta 1764 in leta 1774 – o prepovedi uvoza klobukov (Baš 1992: 74). Klobučarji so bili v 17. in 18. stoletju po mestih organizirani v cehih, zunaj mest pa so delovali posamezni izdelovalci klobukov, pogosto samo s priučenim znanjem, in so zadovoljevali potrebe okoliških kmetov. vendar so tudi ti imeli možnost kupovanja gotovih, torej konfekcijskih izdelkov, ki so jih ponujali potujoči in sejemski trgovci. Največ klobučarjev je bilo v Ljubljani; njihovo število je od leta 1610, ko jih je bilo devet, najprej upadlo na šest v letu 1641, nato pa naraščalo vse do 12 v letu 1671 oz. 13 v letu 1701. Druga slovenska mesta so imela v tem času po nekaj klobučarjev – podatki so za leto 1673: v Celju je tedaj delovalo sedem klobučarjev (in trije pomočniki), v Konjicah dva klobučarja, v Slovenski Bistrici trije klobučarji (in en pomočnik), v Mariboru pa prav tako trije klobučarji (in trije pomočniki). Precej klobučarjev je bilo tudi v Škofji Loki, kajti ti so se skupaj s klobučarji iz Kranja leta 1633 organizirali v skupnem cehu (Sterle 1978: 96), medtem ko so bili drugi povezani v ljubljanski ceh, ki je obstajal vsaj že od leta 1607. Iz tega leta so se namreč ohranila pravila ljubljanskega klobučarskega ceha, ki so bila ponovno potrjena leta 1745 (Baš 1992: 83–85, 88). Organizacija obrtnikov je bila sredi 18. stoletja morda že tudi drugačna, kajti klobučarji v Kamniku, Radovljici in Višnji Gori so bili člani deloma ljubljanskega, deloma kranjskega ceha. Leta 1752 pa se je med klobučarji obravnavalo vprašanje, ali ne bi bilo smotrno vključiti vse klobučarje notranjeavstrijskih dežel kar neposredno v dunajski ceh (Slokar 1977: 11, 29). Število mestnih klobučarskih mojstrov v Ljubljani je v 18. stoletju upadalo: leta 1744 osem, 1753 sedem, 1762 in 1773 po šest, 1786 in 1799 po pet. Šele po letu 1840 se je število spet nekoliko dvignilo (Slokar 1977: 25, 63). Podatki o številu ljubljanskih mestnih obrtnikov, ki so izdelovali pokrivala, vsebujejo v začetku 19. stoletja skupno število klobučarjev in čepičarjev: leta 1801, 1809 in 1814 po pet, 1820 sedem (Valenčič 1977: 141 sl.). Število klobučarjev (brez čepičarjev) je znano za poznejše obdobje: leta 1822 šest, 1837 osem, 1840 sedem, 1844 deset, 1851 sedem, 1859 osem in 1860 devet (N. d.: 58, 59). Klobučarjem so se v 19. stoletju pridružile še modistke. Poleg teh obrti pa so delovale še nekatere druge, v razmerju s klobučarsko in modistovsko obrtjo pomožne oz. dopolnilne, npr. pozamenteristi in izdelovalci umetnega cvetja,34 ki so izdelovali okrasje za pokrivala. Posebej gre poudariti tudi škofjeloške klobučarje, saj se je na območju njihove obrti razvila prva tovarna polstenih klobukov na Slovenskem. V letu 1752 je bil zabeležen v mestnem delu Škofje Loke prvi klobučar, število tovrstnih obrtnikov je bilo v 19. stoletju med dva in pet (leti 1869 in 1880), v 20. stoletju pa ni preseglo števila tri. Zadnji škofjeloški klobučar Jernej Tavčarje imel obrtno delavnico do smrti leta 1967 (Sterle 1978: 96, 106). Klobuke so obrtniško izdelovali kot serijski izdelek oziroma kot konfekcijo,35 kar na svoj način dokazujejo delovne norme, vključene v klobučarska pravila iz leta 1607. Tudi poročila o izvozu klobukov v tujino vključujejo dejstvo, da je šlo pri tem lahko le za konfekcijo (Baš 1992: 88, 92–93). So pa ljubljanski klobučarji izdelovali večinoma le navadne klobuke, fini klobuki so bili zatorej povečini uvoženi z Dunaja, iz Gradca, Prage, izjemoma tudi iz Trsta, Milana, Florence, Passaua, Švice in Francije. Domačo izdelavo finih klobukov iz zajčje dlake oz. svilenih klobukov je mogoče zaslediti prek oglaševanja šele v 40. letih 19. stoletja (Slokar 1977: 63, 64; Baš 1987: 95–97). Ročna izdelava polstenih klobukov sestoji iz mnogih delovnih faz: zelo dolgotrajna in zahtevna je priprava in obdelava materiala: gradešanje, česanje in ravnanje volne z dvojno krtačo, gradešo, grdešo; fahanje, razpuščanje volne in dlak s pomočjo pahalnika, harfe, loka; filcanje, polstenje, tj. sprijemanje vlaken v gosto, trdno strukturo, ki se izvaja z ročnim valjanjem in gnetenjem na vroči železni plošči in z občasnim vlaženjem. Pripravi polsti sledi šlesanje, tj. prostoročno oblikovanje polstenih tulcev, nato ponovno filcanje in valjanje, da se polst še utrdi in zgosti. Sledi barvanje polstenih tulcev v kotlu, če ni bila obarvana v enotno barvo že volna.36 Polstene tulce so na notranji strani utrdili z apreturo (štirko, šelakom, dekstrinom, mizarskim klejem) in jih naparili v kotlu s paro, kajti vroča in nekoliko vlažna polst je mehkejša in prožnejša. Nato so raztegnili (platirali) oglavje v želeno obliko na ustreznem modelu. Klobuke so sušili v sušilnici, s čimer se je utrdila tudi njihova oblika. Sledilo je likanje, raztegovanje in ravnanje krajcev na posebni okrogli plošči, kjer so krajce tudi obrezali v ustrezne velikosti. Površinska obdelava z brušenjem, drgnenjem in krtačenjem – s posebnim brusnim papirjem, mokro platneno krpo, krtačo in suho krpo – je dala klobuku gladkost in lesk. Šele po šiviljski dodelavi notranjih usnjenih robov, okrasnih zunanjih trakov in obšivkov ter morda podloge, so dokončno oblikovali klobuk na posebnem modelu za krajce, imenovanem rastel.37 Opisani postopek velja za 20. stoletje. Starejši klobučarski postopki so lahko bili v kateri od faz drugačni oz. so bile sestavine drugačne: sredstva, ki spodbujajo polstenje (žveplena kislina ipd.), enako apreture in dodatki, ki so povečevali trdnost, nepremočljivost, vzdržljivost pokrivala, spremenjena je bila površinska in šiviljska dodelava itn. Proti koncu 19. stoletja je bilo mogoče posamične delovne postopke opraviti tudi že strojno – vsaj v industrijskih obratih (prim. Schindler 1984: 28). Obrtniški klobučarji pa so si v določeni meri poenostavili proces dela tudi z nakupom polizdelkov (polstenih tulcev, tudi že barvanih polstenih tulcev), iz katerih so izdelovali serijske gotove izdelke ali izdelke po naročilu. O klobučarski obrti na Slovenskem ali v ožjih lokalnih razmerah se je mogoče poučiti na stalnih razstavah nekaterih slovenskih muzejev; posebej velja omeniti stalni predstavitvi delovnih faz in orodja, polizdelkov in izdelkov klobučarstva v Loškem muzeju Škofja Loka in v Tehniškem muzeju Slovenije. Konfekcijsko ponudbo moških in ženskih klobukov v 19. stoletju dopolnjuje funkcionalna in tvorivna členitev, razvidna iz časniških oglasov. Od ženskih slamnikov so izrecno opredeljeni poletni in potovalni. Poleg ženskih klobukov (iz svile, žameta, polsti, pa tudi iz žime, tančice, tila, usnja), ki so se navadno uporabljali le zunaj doma, so sporočeni še domači in vrtni klobuki. Ker pa je bila poleg prodaje gotovih klobukov v navadi tudi ponudba polizdelkov (nekrašenih pokrival, ki so jih dopolnili po želji naročnika), so bile na voljo tudi umetne rože raznih vrst (za prvo polovico 19. stoletja so bile izpričane muslinske, žametne, srebrne in voščene rože), trakovi, peresa in podobno (Baš 1987: 100). Moški klobuki konfekcijske izdelave so bili v prvi polovici 19. stoletja iz svile, polsti, tudi iz tibeta in žameta; funkcionalno so se členili v poletne, jesenske in zimske, v vrtne, lovske in potovalne klobuke ki jih je bilo mogoče zložiti, ne da bi bili zato težji od drugih. Kakovostne razlike so bile ustrezno izražene v kategorijah – tako so se konfekcijski klobuki delili v “srednje dobre, 3/4 dobre, dobre, ‘extra’ dobre, ‘super’ dobre in dvojne, manjkrat v klobuke navadne, srednje in najboljše kakovosti” (prav tam). Fine uvožene in domače klobuke so prodajali v modnih trgovinah, pa tudi v obrtniških prodajalnah, na kar so opozarjali tudi s časniškimi oglasi. Poleg izdelkov je bilo na voljo tudi raznovrstno klobučno okrasje (N. d.: 92, 94). Mestni klobučarji so namreč poleg svojih izdelkov posredovali tudi boljše izdelke tujih izdelovalcev, ponujali pa so tudi izdelke drugih manj znanih obrtnikov, so bili torej tudi trgovski posredniki (N. d.: 95–97). S tem so ugled svojega podjetja umetno višali s ponudbo, kakovostnejšo od lastne, in hkrati povečevali dobiček s preprodajo tujega blaga z nižjo nabavno ceno. Takšna iznajdljivost je bila zaradi konkurence nujna, zlasti potem, ko so tržišče začeli napolnjevati tudi tovarniški izdelki, predvsem seveda tujih tovarn. Na Slovenskem je do poskusa ustanovitve tovarne polstenih klobukov sicer prišlo že leta 1858, vendar se je izjalovil zaradi težav z delovno silo in premajhnega interesa tržišča. Pač pa sta v Ljubljani v 40. letih 19. stoletja delovala vsaj dva tovarnarja svilenih klobukov: Janez Zupanc in Žiga Schubert (Slokar 1977: 64). Leta 1921 je bila ustanovljena škofjeloška tovarna polstenih klobukov Šešir, ki deluje še danes. Ob racionalnejši delitvi delovnih faz, pri čemer je strojno delo povsod, kjer je bilo mogoče, nadomestilo ročno delo, je pomenila nedvomno močno konkurenco samostojnim obrtnikom (Valič 1959: 167 sl.; Tušek 1990: 11 sl.). Ti so zato postopoma opuščali svoje obrti. Leta 1925 je bilo v slovenskem delu Kraljevine SHS le še 69 klobučarjev, leta 1964 v SR Sloveniji 34 klobučarskih delavnic, od tega 20 za ženske klobuke, in leta 1984 15 klobučarskih delavnic, od tega pet za ženske (Kobe - Arzenšek 1991: 103). Upadanje števila obrtnih delavnic pa je poleg konkurence industrije vendarle pripisati tudi preprostemu dejstvu, da je ugled klobukom v letih po 2. svetovni vojni nenehno pojemal. Slovensko podeželje je bilo porabnik izdelkov lokalnih klobučarskih obrti, v vedno večji meri tudi porabnik mestne obrtniške in tovarniške konfekcije. Sejemski in potujoči trgovci so bili resda lahko posredniki med izdelovalci in porabniki, lahko pa so bili tudi neposredno kar mestni obrtniki, ki so bili prisiljeni povečati prodajo svojih izdelkov (Baš 1987: 90). Slama se je kot material za klobuke uveljavljala zaradi dosegljivosti, cenenosti, lahke obdelave in dobrih fizikalnih lastnosti. Do 16. stoletja in tudi pozneje so bili slamniki kmečko pokrivalo za delo na polju, pozneje so se deloma razširili tudi med nekmečke plasti, saj je lahkost materiala dopuščala široke krajce. Klobuki iz slame so bili v veliki meri konfekcijski izdelek vsaj že v 18. stoletju: na Kranjskem so kmetje na podeželju izdelovali slamnate kitice in slamnike (kot serijski izdelek) in si s tem omogočili dodatni zaslužek. Najštevilnejši izdelovalci slamnikov in slamnatih kit so bili v ihanski župniji in okolici Domžal (Baš 1992: 73, 93; Slokar 1977: 68). Tak način ročne proizvodnje so poznali tudi v drugih evropskih deželah vsaj do srede 19. stoletja, pozneje se uveljavlja tudi strojna izdelava (Schindler 1984: 28; Ley 2000: 45 sl.). V Angliji so obstajale prve manufakture slamnikov že konec 16. in v 17. stoletju. Ročna izdelava slamnatih kit in šivanje kit v klobuke je bila razširjena tudi v drugih deželah: v Švici, Franciji in tudi Nemčiji. Znana središča slamnikarstva so bila v 19. stoletju Dresden, Breslau, Berlin, Hamburg, Köln, Frankfurt, Stuttgart (Ley 2000: 45, 49). Približno sredi 19. stoletja se je ročni izdelavi pridružila tudi strojna in pozneje industrijska (Schindler 1984: 28). Enodelni in večdelni modeli različnih oblik za oblikovanje pokrival (SEM; iz zapuščine ljubljanske modistke M. Sark; foto J. Žagar). Single and composed models of different forms for shaping headwear (SEM; from the legacy of the Ljubljana milliner M. Sark; photo J. Žagar). Poleg pšenične in ržene slame so bile konec 19. in zlasti v 20. stoletju v rabi tudi številne eksotične vrste slame, pletene, barvane in obdelane v obilje modnih podob, kajti od srede 18. stoletja so imeli slamniki status modnega klobuka. Klasični panama slamniki so bili izdelani iz panamske slame, pridobljene iz listov tropske južnoameriške domače grmičaste rastline z imenom Carludovica. Zelo lahki slamniki so bili izdelani iz manilske konoplje, tj. filipinskih domačih bananovcev. Medtem ko so v Italiji za slamnike uporabljali slamo iz jarine (jare pšenice), je bila v Nemčiji v rabi ržena slama (Klein 1950: 370, 371). Značilnost slovite florentinske slame je njena obdelava: slamnate kitice so pletene iz zelo finih rastlinskih stebelc, iz njih pa so bile izdelane štule za slamnike, to pa je bil pomemben izvozni artikel, cenjen pri odjemalcih (Klein 1950: 371). Tehnike izdelovanja slamnatih pokrival so se postopoma množile, pri čemer so se prilagajale tudi novim, raznovrstnejšim materialom. Poleg slamnikov iz polžasto prešitih slamnatih kitic so se uveljavile različne oblike iz slamnatih vlaken prepletenih slamnikov, pa klobuki, ki so bili krojeni in šivani iz slamnatih tkanin in podobno. Slama je bila tudi izredno uporabna medvloga, ki je dajala pokrivalom iz mehkejših materialov trdno obliko in hkrati zagotavljala njihovo zračnost in lahkost. Električni grelci z različnimi nastavki za oblikovanje ali preoblikovanje pokrival (SEM; iz zapuščine ljubljanske modistke M. Sark; foto J. Žagar). Electric heaters with different extensions, used for shaping or reworking headwear (SEM; from the legacy of the Ljubljana milliner M. Sark; photo J. Žagar). Izdelovanje slamnatih pokrival je iz hišne dopolnilne dejavnosti in založniške dejavnosti, ki se je naslanjala na sezonsko delo, prerasla v industrijsko dejavnost. Tudi ta se je v večji meri napajala iz predhodnih lokalnih obrti. Prva kranjska tovarna slamnikov F. A. Zupančič je bila ustanovljena sicer v Ljubljani (1873–1903), druge pa so nadaljevale dejavnost, udomačeno na domžalsko - mengeškem območju. Takšno je bilo leta 1909 ustanovljeno podjetje A. Jančigaj, ki se je razvilo iz obrti istega izdelovalca (od 1868). Tudi veliki slamnikarski podjetji, Slamnikarska zadruga v Mengšu (od leta 1907 do 2. svetovne vojne) in Kitarsko društvo v Domžalah (1908–1926), sta bili po svoji notranji organizaciji v bistvu zadrugi. V Domžalah je bilo registriranih pred 1. svetovno vojno tudi več tujih slamnikarskih firm (največ tirolskih); te so se po razpadu avstro-ogrske monarhije združile v Tovarno klobukov in slamnikov Landstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger. Iz nje se je razvila firma Univerzale (od leta 1936), ki z drugačnim proizvodnim programom deluje še danes (Slamnikarstvo 1997: 122). Slamnikarska dejavnost je bila na vrhuncu pred 1. svetovno vojno in po njej, vendar pa so proizvodnjo razširili tudi na klobučarstvo. Še pred 2. svetovno vojno je v slamnikarski industriji nastopila precejšnja kriza; posledica tega je bilo izseljevanje slamnikarskih delavcev v tujino (Slamnikarstvo 1997: 122). Ko govorimo o izdelovanju pokrival, je nemogoče prezreti modistovstvo. Izrazito mestna obrt je bila v okviru avstro-ogrske monarhije pred uvedbo obrtnega zakona leta 1859 edina, ki so jo lahko izvajale in vodile ženske (Baš 1987: 76). Njihov pomen je nedvomno povezan z dobo damskih klobukov 19. in še bolj prve polovice 20. stoletja.38 Vzorčniki surovin in okrasnih materialov za modna pokrivala, izdelana po želji in izbiri kupca (SEM; iz zapuščine ljubljanske modistke M. Sark; foto J. Žagar). Samplers of fabrics and decorative materials for custommade fashion headwear (SEM; from the legacy of the Ljubljana milliner M. Sark; photo J. Žagar). Osnova modistovskega dela je šivanje, saj so v vseh obdobjih modistke za svoje delo uporabljale (pol)izdelke drugih obrti in jih dopolnjevale v končne izdelke standardnih ali unikatnih oblik. Vsekakor pa je bil precejšen del njihovih storitev popravljanje in predelovanje, preformanje, in celo čiščenje klobukov (prim. n. d.: 100). Ponudba modistk je bila tako zelo dobro prilagojena povpraševanju in potrebam raznovrstnih strank, prav tako pa zelo hitro spreminjajočim se modnim smernicam. Da bi zadostile trgu, so se modistke morale sproti seznanjati z modnimi novostmi; v ta namen so enkrat ali večkrat letno obiskovale sejme in trgovine s polizdelki v tujini (Dunaju, Gradcu, Parizu, pa še kje). Tam so poleg zamisli obnovile tudi zalogo materialov, občasno pa so kot vzorčni model kupile tudi kak tuj proizvod (npr. kat. št. 561). O novitetah so jih seznanjali tudi modni časopisi in reklamna ponudba polizdelkov in pripomočkov za izdelovanje klobukov. Poleg šiviljskih faz dela, ki so bile običajne ne glede na osnovno tvorivo izdelka, so posamični materiali seveda zahtevali tudi drugačne, specifične postopke. Polstene tulce so kot polizdelke obdelale z naparjevanjem (toplota in vlaga zmehčata polst, ki se jo da tako dodatno oblikovati), natezanja, špananja, v željeno obliko z različno oblikovanimi modeli. Po sušenju na modelu, s čimer se je utrdila oblika, se obdela površina s krpo in krtačo, podobno kot pri klobučarjih. Sledi dodelava oz. dokončno oblikovanje, fazoniranje: šivanje podloge, okrasnih trakov, pentelj, rož, pajčolanov, peres in podobno (prim. Roženbergar Šega 1999: 33). Lesene modele za klobuke so za modistke in klobučarje izdelovali specializirani mizarji ali pa lesostrugarji, navadno iz mehkega lipovega lesa (Sterle 1978: 108, 109; Roženbergar Šega 1999: 33, 34). Slamnate klobučke so modistke izdelovale iz kupljenih slamnatih tulcev in jih fazonirale podobno kot polstene. Velika ponudba slamnatih kitic in slamnatih trakov kot polizdelkov pa je modistkam dodatno omogočala oblikovanje slamnatih klobučkov, da so neskončne metre slamnatih kitic šivale in sprotno oblikovale v pokrivalo. Orodje za izdelavo umetnih rož: izsekači in gladilniki (SEM, inv. št. 20356, 20355, 20362, 20386, 20378, 20268, 20365; foto J. Žagar). Tools for cutting and smoothing out artificial flowers (SEM, inv. no. 20356, 20355, 20362, 20386, 20378, 20268, 20365; photo J. Žagar). Velika ponudba raznovrstnega metrskega blaga in okrasnih trakov, gumbov, zaponk, igel ipd. je omogočala, da so modistke oblikovale modna pokrivala skoraj iz vsakega materiala. Vodilo pri tem je bilo predvsem ustreči stranki, ji svetovati in ponuditi pokrivalo, ki je bilo kljub standardni modni obliki “čisto posebno” in “drugačno” od vseh drugih. Popravila, predelave oz. obnavljanje klobukov so pomenila obnovitev ali spreminjanje barve in dodajanje novih oz. drugačnih okraskov; preoblikovanje, preformanje pa je zahtevalo ponovno naparevanje, natezanje na drugačen model in fiksiranje novih okrasnih gub, šivov, zavihkov itn. Takšne predelave so bile povsem običajne zaradi velike modne dinamike med svetovnima vojnama, pogoste pa so bile predvsem v času splošnih stisk, tako gospodarske krize v 30. letih in vojnih razmer v 40. letih 20. stoletja. Takrat so se s podobnim delom ukvarjali tudi klobučarji (prim. Schindler 1984: 28). Modistovska obrt je predstavljena v Muzeju novejše zgodovine v Celju.39 Večino naštetih vidikov modistovske obrti lahko ponazori in tudi dokumentira zbirka SEM, posebej zapuščina znane ljubljanske modistke Mimi Sark.40 Iz dokumentov, ki jih o njej hrani SEM, je razvidno, da je bila v Ljubljani leta 1889 rojena Marija Jevnikar najprej nameščenka v modni trgovini trgovca Josipa Benedikta (1903–1905 kot učenka in nato 1905–1909 kot modistka), nato pa je bila zaposlena kot prva modistka in aranžerka v modistični obrtni delavnici Marije Sedej - Strnad (1909–1917). Samostojno modistovsko obrt je imela Marija Jevnikar, ki se je v tem času očitno poročila, pod imenom Mimi Sark v letih 1919–1971 na več različnih ljubljanskih naslovih: Šelenburgova ul. 7 (ob prijavi obrti leta 1919), Prešernova ul. 4 in Dunajska c. 1 (leta 1923 prenos obrti s prvega na drugi naslov), Tyrševi c. la (po matičnem listu obrtnikov iz leta 1946), na Dvornem trgu 1 (leta 1948 prenos obrti s Tyrševe c. na Dvorni trg), Florijanski ul. 1 (leta 1949 prenos obrti iz Dvornega trga v Florijansko ul.). Lokacija obrti po tem letu iz dokumentacije ni razvidna, vendar pa je aktivnost obrata izpričana vsaj med letoma 1965 in 1971 (hišni arhiv SEM, inv. št. 550, 552, 553, 556, 576, 577, 578, 579 in 580). Zdi se, da je bilo najaktivnejše obdobje delavnice Mimi Sark v letih pred 2. svetovno vojno; od takrat izvira namreč tudi drugovrstna dokumentacija, ki priča o poslovnih stikih s tujino (korespondenca, naslovi strank, reklamno gradivo ipd.), prav tako tudi veliko število gotovih ženskih pokrival in polizdelkov, materialov in krasilnih dodatkov, prodajnih vzorčnikov in pripomočkov za izdelovanje, kakor tudi pokrival, ki so očitno čakali, pa ne dočakali obnovitve ali preformanja (npr. kat. št. 569, 597, 619). Zlasti polizdelki (npr. kat. št. 544, 546, 548, 549, 553, 555, 556, 562 idr.) so morda za sam razvoj pokrival oz. njihov modni videz manj pomembni, vendar so najboljši in nenadomestljiv vir za funkcionalno sestavo in načine izdelave pokrival, kakor tudi o načinu prilagajanja modistične obrti z “napol gotovo” ponudbo tveganju ob spremenljivih in nepredvidljivih zahtevah tržišča. Napis proizvajalca na spodnji strani oglavja moškega klobuka–garancija kakovosti ali sredstvo razkazovanja prestiža? (kat. št. 490) Producer’s inscription on the bottom of the crown of a man’s hat – a guarantee of quality or a means to demonstrate prestige? (cat. no. 490) Po dogovoru so za modistke ročno izdelovale okrasne rože iz blaga, usnja, perja, voska, mavca in podobnih materialov ženske, ki niso imele svoje obrti in so se z omenjeno dejavnostjo ukvarjale zaradi dopolnilnega zaslužka. V tem primeru seveda ne gre za okras, pritrjen na pokrivalo iz lastnih nagibov (kot smo ga omenjali pri nekaterih moških kmečkih klobukih); prav tako ne gre za cvetlični okras iz cenenih in netrajnih materialov, najpogosteje papirja ali svežih rož, ki so v nekaterih okoliščinah krasili moške klobuke. Gre za trajen okras, ki je bil nameščen že ob izdelavi in je bil poleg trakov eno najbolj priljubljenih in najpogostejših oblik krašenja ženskih in dekliških klobukov. Ročno izdelane rože različnih oblik in barv so v manjši zalogi čakale na ustrezno stranko in klobuk v modističnih delavnicah. V zbirki SEM je ohranjenega nekaj orodja (puncne, tudi punce), s katerim so izrezovali ali, bolje rečeno, izsekavali cvetne lističe, prav tako tudi orodja, s katerim so lističe oblikovali (gladilniki idr.). Ohranilo se je tudi nekaj polizdelkov in izdelkov te dopolnilne obrti.41 Zanimiv vidik izdelave in prodaje pokrival je nedvomno oznaka izdelovalca ali prodajalca v notranjosti pokrivala. Z vidika izdelovalca je to podpis na proizvod, za katerega zagotavlja pričakovano kakovost; po nakupu je to za proizvajalca reklama za njegove proizvode, ki jim ugledni kupci s svojim imenom povečajo vrednost. In narobe: kupci so si z nakupom in demonstrativnim nošenjem pokrivala uglednega izvira pridobivali in ohranjali družbeni ugled. Tudi pregled zbirke pokrival kaže določeno količino moških in ženskih klobukov z oznakami proizvajalcev in/ali prodajalcev. V nekaterih primerih je to eno in isto ime, v drugih gre zelo očitno za posredniško trgovino (gl. kat. št. 638, 639). Ta je najverjetnejša pri uvoženih pokrivalih, ki so jih iz Amerike, Anglije, Francije, Italije uvozili in prodali na domačih tleh slovenski trgovci, pa tudi klobučarji in modistke (moški klobuki kat. št. 616, 638, 639, 657, 668, 670, 671; ženski klobuki kat. št. 471, 472, 474, 561, 662, 674). 1 SSKJ: klobuk -a m (u): navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo. 2 Petasos, gr. antični klobuk s ploskim oglavjem, ravnimi krajci in jermenom, ki omogočal nošenje klobuka na hrbtu; prav takšne klobuke so uporabljali tudi Rimljani (Klein 1950: 287). 3 Pilos (gr.) ali pileus (lat.): pokrivalo iz krzna, usnja ali slame, ki so ga uporabljali antični Grki in pozneje Rimljani. Grebenast rob je bil včasih oblikovan v ozke krajce. Pri Rimljanih je bil znak svobode (odtod naziv servus pileatus za osvobojene sužnje) (Klein 1950: 287, 288). 4 To obliko klobuka so poimenovali tudi Rembrandthut, pa tudi Rubenshut (Schindler 1984: 17). 5 Ime po južnoitalijanski skrivni organizaciji karbonarjev, ki so težili za združeno, neodvisno in ustavno Italijo, sprva pa so te klobuke nosili prebivalci Kalabrije (Baš 1987: 240 sl.). 6 Kastorec je izraz za klobuk iz bobrove ali zajčje dlake, katerega površina je bolj kosmatena kot pri navadni polsti iz ovčje volne (Baš 1992: 24; SSKJ II: 294). Približno do leta 1730 so bili v osnovi to klobuki iz navadne polsti, katerim je bila na površini dodana še dragocena živalska dlaka. Po tem času je izum polstenja živalskih dlak omogočil izdelavo polsti v celoti iz živalskih dlak (Schindler 1984: 27, 28). 7 Vrišer A. 1993: 91, sl. 35. 8 Vrišer A. 1993: 91, sl. 33. 9 Vrišer A. 1993: 95, sl. 49. 10 Vrišer A: 1993: 101, sl. 64. 11 Vrišer A. 1993: 129, sl. 147. 12 Vrišer A. 1993: 139, sl. 171. 13 Vrišer A. 1993: 137, sl. 165. 14 Vrišer A. 1993: 129, sl. 148; 132, sl. 155. 15 Vrišer A. 1993: 144, sl. 193 in 194. 16 Vrišer A. 1993: 141, sl. 177. 17 Imenovan je bil incroyable, po Napoleonu tudi Napoleonhut (Klein 1950: 188). 18 Vrišer A. 1993: 141, sl. 179. 19 Vrišer A. 1993: 151, sl. 208. 20 Opise za Slovensko Štajersko so prispevali potopisci: J. C. A. Fyrtag (1753); B. F. Hermann (1780); E. M. Arndt (1793), največ opisov za Kranjsko, še posebej za Gorenjsko pa B. F. Hermann (1780), B. Hacquet (1784, 1787), M. Pohlin (1788), A. Linhart (1791). O prebivalcih posamičnih območij so poročali največ Hacquet (1784, 1787), E. M. Arndt (1793), B. F. Hermann (1780). 21 Predniki cilindrov so visoki klobuki španske mode v 16. stoletju. Pravi cilindri so doživeli največjo veljavo v času empira in bidermajerja, ko so se nosili v obvezni kombinaciji s frakom; takrat so bili modni cilindri svetlo sive ali svetlo rjave barve. Po sredi 19. stoletja je bil cilinder iz črnega svilenega žameta najpogostejši spremljevalec črnega fraka, ki velja za večerno in svečano opravo meščanov. Sivi cilindri so bili le še dnevno pokrivalo (v Angliji so jih nosili s cutaway em kot bolj ali manj predpisano oblačilo za obisk konjskih dirkališč). Oblika cilindra se je modno spreminjala – od ravne cevaste do bolj ali manj usločene oblike oglavja in krajcev. Ker se je visok trd cilinder pokazal za nepraktično in neudobno pokrivalo, si je Francoz Gibus leta 1835 izmislil zložljivi cilinder (fr. chapeau claque, nem. Klapphut), ki se zloži s pomočjo posebnega mehanizma; navadno je iz svetleče črne svile. Do leta 1914 je sodil k plesni opravi, skupaj s frakom. V plesni dvorani so ga zloženega nosili pod roko. Danes so cilindri ponekod še pokrivalo, primerno za nekatere priložnosti: pogrebe, poroke oziroma svatbe in podobno (Klein 1950: 78, 79, 426, 427). Na Slovenskem so zložljivemu cilindru pravili klak ali pa opisno sklopni klobuk. 22 Melona (polcilinder, bowler) je tog klobuk iz polsti z okroglim, polvisokim oglavjem. V modi je bil po sredi 19. stoletja, najprej v Angliji. Čeprav je veljal za nekoliko bolj uradno pokrivalo, je bil primeren za številne priložnosti: za dopolnilo popoldanski obleki ali plašču, v Nemčiji so ga nosili k svetlim športnim plaščem ipd. Navadno je iz črne polsti, v sivi različici (tedaj je imenovan derby) je – podobno kot sivi cilinder – del oprave za obisk dirkališč (Klein 1950: 255). 23 Homburg je moški klobuk iz črne ali sive toge polsti, z visoko zasukanimi krajci z značilno trakasto obrobo in togo gubo na sredini oglavja. Ime izhaja iz zdraviliškega kraja Homburg, v katerem naj bi Edvard VII. (sin kraljice Viktorije, angleška in britanska kraljevska rodbina Sachsen-Coburg) prvič nosil tak klobuk (Klein 1950: 178). 24 Borsalino je eleganten mehak moški polsteni klobuk; ime nosi po slavnih tovarnarjih klobukov v italijanskem industrijskem mestu Alessandria, kjer so ga izdelovali (Klein 1950: 58). 25 V nemški literaturi je označen z opisnim nazivom Klapprandhut, kar je najpogostejša oblika mehkih moških polstenih klobukov: z oglavjem na vščip (pregib, gubo) na sredini in s krajci, ki so spredaj zavihani nekoliko navzdol (Klein 1950: 213). 26 Canotier (fr.), tudi Kreissäge (nem.), trd slamnik s ploskim vrhom in ravnimi krajci. Konec 19. stoletja je prišel v modo kot moški klobuk, vendar ga je moda poslej vedno znova predlagala kot žensko pokrivalo. Bil je med drugim tudi odrski rekvizit ameriških filmskih igralcev Busterja Keatona in Harolda Lloyda in za francoskega igralca Mauricea Chevaliera (Klein 1950: 75). 27 Girardi, ime ima po ljudskem igralcu Alexandru Girardiju (na prelomu stoletja na Dunaju), ki je bil zelo naklonjen ploskemu slamniku – v resnici gre za canotier (Klein 1950: 151). 28 Panama, klasičen moški slamnik iz cenjene panamske slame. Zelo priljubljen je bil v drugi polovici 19. stoletja. (Klein 1950: 371) 29 V prvem navedenem delu so podatki deloma povzeti, deloma citirani in v opombah dopolnjeni s podatki o viru; drugo navedeno delo prinaša ponatisnjene (in po potrebi prevedene) vire v celoti, s podatki o nahajališču originala (če gre za rokopisni vir) ali prvem natisu (če gre za tiskani vir) in z razlago manj razumljivih izrazov. 30 O zunanjem videzu vabovcev in o njihovem obnašanju pri vabljenju na ženitovanje v Prekmurju, primerjalno pa tudi v Prlekiji, na Ptujskem polju ter sosednjih deželah gl. Baš 1967: 120 sl. 31 Podobna je razlika tudi v izdelavi drugih moških in ženskih oblačil. Moška moda se je že v prvi, zlasti pa v drugi polovici 19. stoletja modno poenostavljala, standardizirala in s tem utirala pot industrijski konfekcijski izdelavi (čeprav je imela krojaška izdelava po individualnih telesnih merah do 2. svetovne vojne še vedno pomembnejša). Ženska moda je uveljavljala zahteve po nestandardnih oblikah in detajlih oz. težnjo po drugačnosti. Razliko bi lahko izvedli tudi na bistveno razliko v angleški in francoski modi, ki sta v 19. in 20. stoletju obvladovali moško in žensko modo (Žagar 1994: 32). 32 Objavljena v Geramb 1935: 229; Baš 1987: 43 ali Makarovič 1971: sl. XXXI. 33 Florentiner je naziv za modni slamnik iz svetle slame in širokimi krajci, tudi če ne izvira ravno iz Florence v Italiji. Potrjuje pa pomen, ki ga je imelo to slamnikarsko središče že v obravnavanem času in pozneje (prim. Klein 1950: 123). 34 Pozamenteristi: 1820: 5; 1822: 5; 1837: 4; 1840: 5; 1844: 6; 1851: 3; 1859: 2; 1860: 2 (Slokar 1977: 58, 59); »cvetličarji« (izdelovalci umetnega cvetja): 1840: 7; 1859: -; 1860: 5 (Valenčič 1977: 148). 35 Konfekcija so izdelana ali narejena oblačila (v širšem pomenu), natančneje oblačila, “ki se serijsko izdelujejo po normalnih velikostih z racionalnimi metodami, so prilagojena potrebam in kupni moči svojih odjemalcev in so po izdelavi, materialih in oblikah v mestih zelo blizu srednji kakovosti dela po meri.” Industrijsko izdelovanje konfekcije se začenja s sredo 19. stoletja, v manjšem obsegu pa so konfekcijo izdelovali še prej (Baš 1992: 92). 36 Barvanje tulcev je hitrejše in bolj praktično, njegova pomanjkljivost je v neobarvanem robu po rezanju; to pomanjkljivost so pred 20. stoletjem v veliki meri popravili z obšitimi trakovi, zlasti pri nekmečkih klobukih. Barvanje volne pred polstenjem je zelo zamudno, vendar so pred 1. svetovno vojno vsaj za boljše klobuke klobučarji uporabljali tudi to metodo; njena prednost so bili lepo obarvani robovi. Barvila so bila še po 1. svetovni vojni večinoma naravna (t. i. blauholz?), pozneje kupivna kemična barvila (prim. Sterle 1978: 108). 37 Približen potek izdelave polstenega klobuka je povzet po precej natančnejšem opisu delovnih faz klobučarskega dela, ki ga je na podlagi ustnih virov in znanja še živečih klobučarjev v Škofji Loki rekonstruirala M. Sterle v 70. letih 20. stoletja (Sterle 1978: 106–110). 38 Tako so za Ljubljano poznani naslednji podatki o modistični obrti: 1837: 4; 1840: 7; 1850: 14; 1859: 5; 1860: 6 (Valenčič 1977: 141 sl.). Leta 1928 je delovalo v Ljubljani kar 34 modistk (Žagar 1994: 54). 39 Del stalne razstave je nastal kot plod predhodne občasne razstave Kaj se skriva pod klobukom? Gre za rekonstrukcijo izložbe in delavnice modistične delavnice, ki je v Celju delovala do leta 1996, nato pa je postala del muzejske razstave. Občasno in stalno razstavo spremlja dodatna ponudba (filmski zapis, živi prikazi nekaterih tehnik, delavnice). O tem gl. Roženbergar Šega 1999: 33, 34. 40 Obsežno skupino predmetov je za muzej pridobila kustosinja Tanja Tomažič v 80. letih 20. stoletja. Gre za pokrivala, polizdelke, vzorce materialov in okraskov, tudi nekatere modele in naparjalnike, in izvirne dokumente, ki zaokrožajo podobo več kot 50 let aktivne ljubljanske modistične delavnice. Skupino predmetov je dopolnila še naknadna pridobitev okrasnih rož in nekaterih modnih revij o pokrivalih iz 30. let 20. stoletja. 41 Orodje za izdelovanje umetnih rož (inv. štev. 20354–20386), polizdelki (inv. štev. 20389, 20390) in izdelki (inv. št. 20390–20397) so bili last Marije Ivanove, por. Ježek (1892–1984). Poleg redne zaposlitve v tovarni Toko v Domžalah je izdelovala tudi umetne rože za obrtnike (modistke, šivilje ipd.). NAMESTO POKRIVALA – NAGLAVNI OKRAS Tako ali drugačno krašenje glav – s pokrivali ali drugim okrasjem – je običajna sestavina v različnih družbenih okoljih. Vendar pa vsaka družba oblikuje pravila o tem, kaj je za določene okoliščine in kaj za določene ljudi zaželeno, primerno oz. kaj je neprimerno in celo prepovedano. Tako je krašenje s cvetjem in materiali, ki so presegali vsakdanjik, vedno znova zaznamovalo slavnostne okoliščine, pa naj je šlo za praznike letnih ali življenjskih krogov ali praznike lokalnega značaja. Ista družbena pravila, ki so zahtevala dosledno pokrivanje las zakonskih žena v znak pokorščine vsem vrstam oblasti, pa tudi odkrivanje moških glav pred cerkvenimi in posvetnimi oblastniki, so dopuščala odkrite glave mladim neporočenim dekletom ne glede na njihov socialni izvir. Moški in poročene žene so za praznike dodatno okrasili običajna pokrivala ali nadeli posebna pražnja pokrivala, neporočena dekleta pa so poudarjeno krasila nepokrite lase. Vrhunec dekliškega krašenja, pa tudi njegovo zadnje dejanje, je sestavina nevestine oprave in s tem tudi del podobe nekaterih ženitovanjskih šeg. Asociacije listnega in cvetličnega naglavnega okrasja s slavjem, z veseljem, lahkotnostjo in brezskrbnostjo, naravo v njenem polnem razcvetu, mladostjo, pa tudi z zmago, s svobodo in podobnimi elementi, ki zbujajo prijetne občutke – realne ali le namišljene, niso nove in ne izjemne. Vsaj že v antiki so nosili naglavne venčke ob slavnostnih priložnostih: grški in rimski duhovniki, lovorjeve vence zmagovalci, z vencem so označevali kraljeve namestnike v rimskih provincah. Germani so imeli zelene listne vence za znak svobodnjakov, pogosto pa je listni venec tudi atribut poetov (Ley 2000: 83 sl.). Antične neveste so krasili venci iz večno zelene mirte in rožmarina, v srednjem veku so venčke obogatili z belimi in rdečimi cvetovi v pomenu nedolžnosti in ljubezni. Osnova venčkov za neveste je bila ponekod večno zelena mirta (Nemčija), drugod pa so namesto tega raje uporabljali cvetove oranževca (Francija), bele rože (vrtnice; Italija), naglje ali rdeče vrtnice (Španija), liste vinske trte (Grčija), pri slovanskih narodih je bil za ta namen priljubljen rožmarin (Klein 1950: 61). V srednjem veku je bilo ob dvomih slovesnostih splošno v navadi krašenje mladih deklet in fantov z venčki. Premožne žene so slavnostne priložnosti označile s šapljem (nem. Schapel, tudi Schappel, Schäpel), tj. naglavnim okrasom v obliki ovoja oz. venčka iz svežih rož, pogosto pa v obliki ornamentiranega kovinskega obroča, lahko položenega tudi prek pokrivala. Sveže rastlinje so od 16. stoletja v veliki meri raje nadomeščali z umetnim – v trajnejše razkošje in spomin. Po dragocenih šapljih premožnih žena so se zgledovale številne evropske ljudske noše v 18. in 19. stoletju, kjer so šaplji največkrat dekliški ali poročni okras; v tem primeru je pogosto poimenovan tudi nevestina krona. V različnih deželah imajo različne oblike, vedno pa gre za barvit, lahko tudi precej visok naglavni okras iz steklenih kroglic, zlatih bleščic, umetnih rož in obilja pisanih trakov. Barviti trakovi, ki so v kmečkem okolju že sami na sebi razkošje, so lahko bili vzorčno krašeni ali pa so jih dopolnjevali našiti pisani kamenčki in stekleni biserčki (Klein 1950: 319, 320; Ley 2000: 83 sl.). Venčki iz svežega ali umetnega belega cvetja so spremljevalci katoliških prvoobhajank in birmank, so pa tudi okras devic, ki sodelujejo pri nekaterih prazničnih in religioznih priložnostih (Ley 2000: 83 sl.; 2000 Katalog: 181–183). Za slovenske razmere veljajo – ob pomanjkanju stvarnih dokazov starejšega datuma – za najstarejše navedbe dekliških naglavnih trakov iz 15. in 16. stoletja. Dodatnih podatkov o videzu trakov pogrešamo, vendar pa velja, da so bili v rabi pri vseh družbenih plasteh (Baš 1970: 19–22). Poznejši viri navajajo le priljubljeno krašenje plemiških ženskih las in lasulj z obiljem umetnih rož, trakov in pentljic ter dragocenejših biserov, vendar le za posebne priložnosti. Več pričevanj o naglavnem okrasju izvira iz 18. in 19. stoletja, vendar opisi niso vedno nazorni, pač pa bolj omembe. Največkrat so omenjeni naglavni trakovi: porta (Štajerska, Prekmurje), tudi parta (vzhodna Štajerska, Bela krajina), pantel (Zilja).1 Črne žametne trakove so nosila dekleta in tudi poročene žene, z njimi so pokrile rob med lasmi in čelom, prek tega pa druga pokrivala, če so bile poročene. O takšnih trakovih pričajo arhivski viri za Štajersko: za okolico Rogatca, Slivnice, Studenice, Rajhenburga. Predstavo o njih dopolnjujejo ilustrativni viri (K. Russ, 1811: upodobitve iz Rogaške Slatine, Savinjske doline in Gornjega Grada2) (Makarovič M. 1964: 331; Baš 1987: 24 sl.). Okrasni žametni trakovi so za 18. stoletje večkrat izpričani tudi za Kranjsko, vendar so bili v prvi polovici 19. stoletja očitno že opuščeni. Zaradi premajhne natančnosti opisov ni vedno povsem jasno, ali so trakovi le okrasnega ali tudi funkcionalnega značaja, torej za podvezovanje las. Tako jih za Gorenjsko sporočata Hermann leta 1780 in Hacquet za leto 1784 in pred letom 1787 (Baš 1992: 52, 127 sl.). Rumen platnen čelni trak je bil za leto 1838 sporočen za gospostvo Dobrla vas (Makarovič M. 1964: 331). Poleg podvezovanja las s trakovi poročevalci iz 18. stoletja omenjajo tudi nekatere druge načine urejanja las pri ženah in dekletih, med njimi je nedvomno zanimivejše ovijanje kit okoli medeninastega obroča, prek katerega so si žene pokrile vrhnje pokrivalo. Tak način sporočata za Kranjsko in še posebej za Gorenjsko Hacquet leta 1784 oz. 1787 in Linhart leta 1791, za okolico Trsta pa Arndt leta 1798 (Baš 1992: 127 sl.). Opisi medeninastega obroča kot osnove za kite bi ostal manj poveden, če ga ne bi v prvi polovici 19. stoletja upodobil Goldenstein.3 Kmečko dekle iz Gornjega Grada. Akvarel K. Russa iz leta 1811. (Iz: Geramb 1935: 230, sl. 141). Peasant girl from Gornji Grad. Watercolour by K. Russ from 1811. (From: Geramb 1935: 230, ill. 141). V jugozahodnem delu Slovenskih goric so si kmečka dekleta v znamenje deklištva čez čelo prevezala po štiri do pet raznobarvnih svilenih trakov (Baš 1987: 182). Parte drugačnega videza so nosila prek čela tudi belokranjska in prekmurska dekleta (Ložar 1952: 226). Dekliške parte so poznala tudi dekleta na Madžarskem (Makarovič M. 1964: 332; Balogh - Horváth – Katona 2003: 33). Na ožje ali širše trakove iz rdečega sukna, podložene s platnom, so našiti raznobarvni kamenčki in pisani stekleni biserčki. Takšno parto, katere dolžina je malo manjša od obsega glave, so zadaj zavezali s trakom ali več pisanimi trakovi, ki so padali po hrbtu (Baš 1987: 182). Vendar pa je za Prekmurje sporočena opuščena raba part že sredi prve polovice 19. stoletja, za Belo krajino pa so izpričane še v drugi polovici 19. stoletja (Makarovič M. 1964: 331). Potrjujejo jo tudi ohranjene belokranjske parte v zbirki SEM, od katerih večina izvira iz tega časa. Večina omenjenih part je širokih okoli dva centimetra (kat. št. 691–693, 695–697, 704–714, 723), nekaj pa opazno širših – okoli osem centimetrov (kat. št. 694, 701–703, parta na kroni kat. št. 688). V našitem okrasu iz kamenčkov in steklenih biserčkov ni bistvenih razlik, čeprav se glede na večjo površino, ki jo prekriva, pri širokih partah seveda loči od ozkih. Tudi barvna lestvica okrasnih elementov se le izjemoma izmakne belo-rdečo-modro-zeleni kombinaciji, z dodatkom vijoličnih elementov pri širokih partah. Kranjici. Akvarel F. K. Goldensteina iz leta 1838. (SEM, Korytkova zbirka Słowianśćyzna, št. 18). Women from Kranj. Watercolour by F. K. Goldenstein from 1838. (SEM, Kory tka Collection Słowianśćyzna, no. 18). Za dekleta sporočajo viri spletanje las v kiti, ki največkrat prosto visijo navzdol; v kite so si vsaj v Poljanski dolini v Beli krajini in proti Kostelu vpletale rdeče trakove, v uskoških vaseh ob Kolpi pa so si kite krasile s trakom s školjčnimi lupinami, koralami in ponarejenimi biseri (Baš 1987: 182, 184). Več poročevalcev pa navaja kot izrazito dekliški, pa tudi nevestin okras šapelj (Gorenjska, Bela krajina). Izrazje omenil Trubar v drugi polovici 16. stoletja, poznejše navedbe so s konca 18. in 19. stoletja. Vendar se opisi šaplja nekoliko razlikujejo: zdi se, da so ponekod s tem izrazom označili tudi črn žameten čelni trak,4 na katerem naj bi bila ponekod na Gorenjskem obešena “zlata pena”5 (Baš 1992: 52, 53). Spet drugi (Linhart 1. 1791; Hacquet 1. 1801) ga navajajo kot nekaj prstov širok obroč (venec, kronica) iz črnega žameta, ki so si ga dekleta položile na vrh glave. Na zadnjem delu je krašen s “šumečim zlatom”, to je s kovinskimi ploščicami zlate barve (Baš 1987: 182; Makarovič M. 1964: 332). Obliko potrjujeta tudi ohranjena dekliška šaplja s Kranjskega iz zbirke SEM (kat. št. 715, 716); nekoliko drugačen je šapelj iz Podkorena pri Kranjski Gori, namenjen nevesti iz leta 1854; ta ima z zlatimi našitki krašen čelni del, zadnji del pa dopolnjuje viseča pentlja (EM 7704). Ozka dekliška parta (kat. št. 707). Narrow girl’s circlet (cat. no. 707). Funkcionalni povezavi med dekliškim in nevestinim okrasjem, potrjeni v obliki in imenu, je moč slediti tudi v Belo krajino. Šapelj v funkciji nevestinega pokrivala omenja poročilo okrajne gosposke Poljane (Poljanske doline v Beli krajini) za leto 1838. Šapo (šapo(l), torej šapelj) je krona za nevesto iz rož in številnih trakov, kakršno je upodobil Goldenstein 1. 1838 in opisal Kordeš 1. 1844. Podoben opis nevestine krone je približno v istem času posredovan tudi za Krupo (1841) in za Adlešiče (1877) (Makarovič M. 1999b: 103). Posamične poroke, za katere so bile neveste opravljene “po poljansko”, vključno s krono na glavi, sodijo v čas do 1. svetovne vojne; zadnja evidentirana je bila leta 1923 v Predgradu (Makarovič M. 1993: 84). Belokranjska krona oziroma šapelj te vrste je oblikovno zelo blizu dekliškim šapljem v Schwarzwaldu in Vorarlbergu (prim. Klein 1950: 319, 320), sicer pa so šaplji kot dekliški naglavni okras ali del nevestine oprave poznani širše v srednji in zahodni Evropi (Makarovič M. 1964: 333; Balogh - Horváth – Katona 2003: sl. 55). Nevestina krona v jugovzhodnem delu Slovenskih goric je bila okoli leta 1815 nekoliko drugačna: nastavek iz zelene surove svile je bil ovit z ducatom barvastih svilenih trakov, ki so popolnoma prekrivali lase. Nanj je bila v znamenje devištva pritrjena krona iz zlate pene in srebra, visoka sedem col (tj. nekaj več kot osemnajst centimetrov) (Baš 1987: 188). Široka dekliška parta (kat. št. 703). Broad girl’s circlet (cat. no. 703). Dekliški šapelj (kat. št. 715). Girl’s decorative headband, a šapelj (cat. no. 715). Belokranjski šaplji v funkciji nevestine krone so se ohranili tudi v zbirki SEM (kat. št. 686, 687, 689, 690, 698, 717, 718). Na podlagi njihovega pregleda je mogoče dopolniti opis: na manjši lesen obod je z žičnatimi oporniki pritrjen splet umetnih rož iz blaga, papirja, voska in kovinske folije, dopolnjen s steklenimi posrebrenimi kroglicami, zrcalci, umetnim zelenjem, barvanimi peresi in nasvedrano žico. Takšno krono so na glavo pritrdili s pomočjo dveh trakov. Na leseni obod je bil pritrjen t. i. naplet – niz pisanih svilenih trakov oz. zank, ki so padali do ramen in še dlje (naplet kot samostojen predmet gl. kat. št. 699, 700; krona z napletom gl. kat. št. 698). Vendar pa je lahko postal naplet tudi del drugačnega nevestinega okrasa: puntka (okrasa iz pisanih svilenih trakov, gl. kat. št. 685) ali od krone precej nižjega nevestinega venčka (kat. št. 719). Belokranjska krona za nevesto je bila lahko dopolnjena tudi z dekliško parto (kat. št. 688) in pisanimi trakovi (Stopar 1993: 80). Bodoče neveste je bilo ponekod mogoče spoznati po naglavnem okrasju že med oklici: tako je npr. na Vinici bodoča nevesta nosila v cerkev dekliško parto, po hrbtu pa ji je z nje viselo veliko število raznobarvnih trakov. Kočevarske bodoče neveste so si kite prepletle s pisanimi trakovi (N. d.: 184). Belokranjska krona za nevesto iz umetnih rož in pisanih trakov (kat. št. 698). Bela krajina bridal crown made of artificial flowers and colourful ribbons (cat. no. 698). Krona za nevesto iz svilenih naborkov in z napletom (kat. št. 685). Bridal crown made of silk frills and an interlace (cat. no. 685). Nadpovprečno obilje barv in dragocenih materialov, povišanje postave, umetno cvetje, ki je dragocenejše in trajnejše od naravnega, in svetleči predmeti, ki spominjajo na blišč višjih družbenih skupin, so primerni elementi za označitev stanja, ki je bilo po tedanjem družbenem vrednotenju deležno vrhunca družbene pozornosti, če ni bilo že kar vrhunec ženskega življenja. Po tej življenjski prelomnici sta bila krašenje in povzdigovanje lastne osebe za ženski svet prej nezaželena; v večji meri sta bila družbeno sprejemljiva le pri družbeni eliti, in to predvsem za poudarjanje družinskega ugleda, premoženja, položaja, manj pa lastne osebe. Druga oblika nevestinega okrasja, ki je bila običajna po vsem slovenskem ozemlju in tudi drugod po Evropi, je venec. Tudi tega je mogoče najti pod imenom šapelj. Poleg venčkov iz rožmarina, ki so omenjeni proti sredi 19. stoletja za številne kmečke neveste na Kranjskem, še pred tem pa za neveste iz širše ptujske okolice (Baš 1987: 188), so bili skladno s priljubljeno barvitostjo, vezano na ženitovanjske okoliščine in ženitovanjske like, poročni venčki vsaj ponekod iz pisanih umetnih rož. Valvasor (1689) za Gorenjsko in Dolenjsko piše o venčkih iz svile, cvetlicah in različnega barvastega papirja (Baš 1992: 204). Za 18. stoletje Hermann (1780) in Hacquet (1784 oz. 1787) poročata o pisanem okrasju vabovcev in svatov – o šopku na klobuku iz zlate pene in pisanih peres prvih ter o vencih in šopkih iz rož, zlate pene, kovinske preje, pisanih peres in slame, včasih z dodanimi svilenimi trakovi in z naravnimi rožami drugih. Omenjeni šopki in venčki so krasili klobuke, prsi in po meščanskem vzoru tudi rokav svatov. Nevesta je nosila na glavi okras iz umetnih in naravnih rož, vendar le, če je bila devica (N. d.: 205, 206). Materiali venčkov nekaterih belokranjskih nevest so bili vsaj še v prvi polovici 19. stoletja podobni kakor za nevestine krone, torej blago, papir, vosek, steklo, kovinska folija in žica; takšni so se ohranili tudi v zbirki SEM (kat. št. 719–721). Namesto nevestine krone ali venca so se v 19. stoletju na Gorenjskem uporabili tudi avbe s suhimi cvetličnimi šopki in drugim okrasjem (kat. št. 32, 33), prek nje lahko še dodatno položen bel venček (Makarovič M. 1988a: 28). Krona za nevesto (kat. št. 686). Bridal crown (cat. no. 686). Venec za nevesto (kat. št. 720). Bridal wreath (cat. no. 720). Venec za nevesto in šopka za ženina (kat. št. 734). Bridal wreath and bridegroom’s bunches (cat. no. 734). Pod vplivom modnih belih poročnih oblek, ki so se – skupaj z belim poročnim venčkom in pajčolanom – pojavile konec 18. stoletja v nemških, po letu 1820 pa tudi pri drugih evropskih plemiških in meščanskih krogih, so postajali priljubljeni tudi beli poročni venčki. V beli barvi in belem venčku so tudi v kmečkem okolju vse pogosteje videli simbol moralne in telesne čistosti, deviškosti. Čeprav so bile bele poročne obleke v kmečkem okolju bolj izjema kot pravilo do 1. in celo 2. svetovne vojne (Makarovič M. 1993: 85), pa so se že pred tem uveljavili beli poročni venčki iz umetnih belih rož. Enako okrasje je krasilo tudi obleko ženina in svatov (Baš 1987: 184). Venčke so nosile tudi nevestine družice, pogosto z enako ali podobno obleko, kakršno je imela nevesta (Makarovič M. 1988a: 28; 1999b: 101), kar je bilo nepisano pravilo že tudi prej (gl. kat. št. 727–729). Povezovanje devištva in moralne čistosti neveste z venčkom se pojavlja vsaj v kmečkem okolju še celo 19. stoletje in do 2. svetovne vojne. Veljalo je namreč, da noseče neveste, nezakonske matere in vdove ob ponovni poroki ne smejo nositi venčka (Makarovič M. 1993: 85). Namesto tega so smele imeti v laseh le šopek svežih ali tudi umetnih rož (Makarovič M. 1986: 19; 1994: 39) ali kako drugo pokrivalo – avbo in pečo ali ruto in podobno (Makarovič M. 1988a: 28; 1999b: 105). Beli venčki so bili iz različnih materialov. V 19. stoletju in vsaj do 1. svetovne vojne so, pod zgledom mest, kjer so bili tudi kupljeni, prevladovali venčki iz belih parafinskih cvetnih popkov in mirte. Parafinu (ali stearinu) je bil mnogokrat dodan mavec za trdnost in trajnost (npr. kat. št. 720, 724, 733, 734, 736). V kmečkem okolju so vaške rožarice izdelovale tudi papirnate venčke iz povoščenega ali nepovoščenega papirja, enako tudi okrasje za ženina in svate. Venčki za neveste iz svežih rož so postali pogostejši po letu 1930 (že po 1. svetovni vojni so bili iz svežega rastlinja lahko okraski za svate) (Makarovič M. 1993: 85), vendar so bili obenem še vedno v rabi venčki iz voščenih in papirnatih rož (Makarovič M. 1994: 43; 1999b: 96). Za rože v venčku so uporabljali tudi nekatere nove materiale, npr. bel til, žičnate listke ipd. Po zgledu venčkov in šopkov, kakršni so bili v navadi med svetovnima vojnama, še danes posamične rožarice v Prekmurju izdelujejo okrasje za nevesto, ženina in svate. Tako je Ivanka Omelec iz Grabonoša leta 1979 za SEM izdelala več venčkov “po starem” – tako, kakor jih je izdelovala v 20. letih 20. stoletja in kakršne je še izdelovala za okoličane (kat. št. 727–732). Med svetovnima vojnama in pozneje so se poleg okroglih pojavile tudi drugačne oblike nevestinih venčkov: oblika trojnega polmeseca, ki sega od ene do druge sence, lahko pa ga dodatno krasijo enaki podaljški, ki padajo po prsih; enako tudi oblika diadema. Najboljši pogled na spremembo oblik omogoča obsežno fotografsko gradivo, ohranjeno iz omenjenega časa. Zelo ilustrativno je ženitovanjsko okrasje, ki ga je za SEM leta 1986 izdelala rožarica Matilda Sraka iz Lipovcev (kat. št. 737–745) tako, kakor ga je še vedno izdelovala za okoliške prebivalce. Nevesta in ženin iz Grabonoša, 1935. (Fototeka SEM). A bride and bridegroom from Grabonoš, 1935. (SEM Picture Library). Prvoobhajanci iz Predgrada, okoli 1930. (Fototeka SEM). Holy Communion in Predgrad, around 1930. (SEM Picture Library) Med svetovnima vojnama so venčkom dodali tudi bel krajši ali daljši pajčolan; tak dodatek opravi so nosile po vaseh in mestih k belim ali barvastim poročnim oblekam, krojenim po sodobni modi. Prve pajčolane so v kmečko okolje pošiljali sorodniki iz tujine po 1. svetovni vojni in tudi pozneje. Precej pogostejše pa je bilo sposojanje pajčolana in venca, pa tudi sposojanje obleke in prstanov ni bilo redko (Makarovič M. 1999b: 104). Izposojo so še med vojnama poravnali z delom ali denarjem (Makarovič M. 1987: 25; 1993: 85). Med svetovnima vojnama je spadal med nevestine pridatke tudi šopek suhih rož. Po 2. svetovni vojni so se sčasoma uveljavili tudi šopki iz svežega cvetja (Makarovič M. 1999b: 104). Znamenje nedolžnosti in življenjske prelomnice imajo še danes tudi beli venčki katoliških prvoobhajank in birmank. V zadnjem desetletju so se morali venčki vsaj v mestih umakniti drugačnemu okrasju bele barve, npr. belim okrasnim sponkam, elastikam, trakovom in podobnim. Dečki so ob teh priložnostih okrašeni s šopki na prsih in venčki na rokavih oblačil; razmerje je podobno kot pri nevestah in ženinih. Naglavni venčki prvoobhajank (kat. št. 738) in birmank (kat. št. 725, 726, 737, 746) so se po materialu in obliki spreminjali zelo podobno kakor poročni venčki; kot dodatek venčku so tudi v tem primeru uporabili bel pajčolan. Razen ob omenjenih prelomnicah so si deklice z venčki okrasile glave tudi ob nekaterih drugih cerkvenih praznikih: za telovske procesije (kat. št. 735), nosile so jih tudi kot družice na porokah in novih mašah (kat. št. 730–732). Pred 2. svetovno vojno in po njej so se voščene rože pogosto umikale svežim belim rožam. Venček naj bi po nekaterih fotografskih in drugih virih krasil tudi glavo umrle deklice in neporočenega dekleta (Makarovič M. 1989: 39 sl.; 1986: 17 sl.; 1988a: 28; 1993: 80; 1999b: 97). Z venčki okrašene deklice za procesijo na Telovo, med 1. in 2. svetovno vojno. (Fototeka SEM). Girls wearing decorative wreaths in a Corpus Christi procession, between the two world wars. (SEM Picture Library) O venčkih velja zapisati tudi to, da ni bil le predmet sposoje in “dedovanja” mlajših za starejšimi sorojenkami. Pogosto je dobil venček vrednost spominskega predmeta, ki so ga nekatere hranile do smrti. Nekaj s spominom in spominskim hranjenjem obogatenih predmetov se je tako znašlo tudi v zbirki SEM in so zato še posebej zanimivi (kat. št. 733, 734, 736, 746, 747). 1 SSKJ: porta, okrasni trak; iz nem. Borde: obroba, obšiv, našiv; iz nem. Band, trak. 2 Upodobitve so objavljene na več mestih: Geramb 1935, Makarovič M. 1971, Baš 1987. 3 Goldensteinova upodobitev Kranjice iz leta 1838 (original v SEM, objava v Makarovič M. 1971: sl. XIX). 4 Tako razlaga besedo šapelj tudi SSKJ: okrasni trak za okoli glave zlasti gorenjske ljudske noše deklet: nositi šapelj; z zlatom vezen šapelj... 5 SSKJ razloži izraz kot zelo tanek list zlata za zlatenje nekovinskih predmetov; verjetno gre za tanke medeninaste ploščice, fliterce oz. bleščice, zašite na podlago tako, kot izpričujejo ohranjeni predmeti. O VIRIH IN NEKATERIH NJIHOVIH PASTEH Pred 15. stoletjem virov, pričevalnih za oblačilni videz ljudi, živečih na današnjem slovenskem ozemlju, ni. O oblikah pokrival in naglavnega okrasja je mogoče sklepati le na podlagi primerjalnih ugotovitev v širšem evropskem prostoru. Predstave po tem času so precej jasnejše. Omogočajo jih številnejši viri, iz stoletja v stoletje raznovrstnejši, natančnejši in zanesljivejši. Ker so bili viri ustrezno predstavljeni, urejeni, ovrednoteni in tudi strokovno interpretirani v več monografskih delih o oblačilni kulturi,1 se zaradi nesmiselnosti podvajanja na tem mestu odpovedujemo njihovim navedbam v celoti. Pač pa je primerno predstaviti skupine virov, ki ponazarjajo in dokumentirajo razvojno podobo o oblačilnem videzu na Slovenskem, tudi v primerjavi s širšo geografsko okolico. V poglavjih, namenjenih posamičnim oblikam pokrival, so viri sprotno natančneje navedeni. Predvsem pa velja – ob sicer splošnih načelih kritike virov – opozoriti na nekatere posebnosti, ki so se pokazale za pomembne pri raziskovanju pokrival. Tako so za 15. in 16 stoletje na voljo nekateri slikovni viri (tabelno slikarstvo in stensko slikarstvo v cerkvah; samostojnega portretnega slikarstva v tej dobi pri nas praktično še ni, rokopisne in knjižne ilustracije pa niso uporabni vir, ker temeljijo na tujih predlogah), nekatera kiparska dela in pisani viri, od teh predvsem policijski oblačilni redi (s pripisanimi pripombami deželnih poslancev, ki ilustrirajo dejanska stanja), iz 2. polovice 16. stoletja pa zapuščinski inventarji in nekoliko pozneje tudi oporoke plemičev in uglednejših meščanov s Kranjskega (Baš 1970: 6–10). Za 17. in 18. stoletje so pričevalni slikovni (upodabljajoči viri, predvsem plemiški in meščanski portreti), pisani rokopisni viri (zapuščinski inventarji, oporoke, rodbinski arhivi; patenti Marije Terezije v zvezi z oblačenjem, okrožnice deželnih glavarstev), pisni tiskani viri (opisi oblačilnega videza v potopisnih poročilih) in v muzejskih zbirkah ohranjeni predmeti, katerih število pa je za to obdobje razmeroma majhno (Baš 1992: 9–17; Vrišer A. 1993). Enake skupine virov so pričevalne za 19. stoletje, le da se jim pridružijo številnejši tiskani viri (časniki in časopisi, prispevki kronistov, pa tudi že strokovne objave), predvsem pa izrazito povečan obseg predmetnih virov kot neposrednih pričevalcev, od zadnjih desetletij 19. stoletja pa tudi fotografski viri. Od upodabljajočih virov je omeniti plemiške in meščanske portrete ter objave slik, risb, grafik v knjigah in časopisih, ki osvetljujejo tudi kmečki oblačilni videz (Makarovič M. 1964: 13–52, 292–297; Baš 1987: 10–18, 139 sl.). Dokumentirana ustna pričevanja so pomemben vir za konec 19. in 20. stoletje, prav tako seveda za začetek 21. stoletja, sicer pa so še vedno aktualni številni pisni, slikovni in predmetni viri. Narava posamičnih skupin virov, načini in okoliščine njihovega nastajanja in selektivnega ohranjanja, kakor tudi narava posploševanja v spoznavnem procesu nam narekujejo previdnost pri interpretaciji virov. Če namreč selektivno ohranjeni viri za slovensko ozemlje omogočajo šele za 15. in 16. stoletje spoznati razlike med stanovskimi oblačilnimi videzi, za 17. in 18. stoletje pa poleg tega še ugotovitve o nekaterih pokrajinskih različicah kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem, so viri za 19. stoletje še zgovornejši. Pogosto govorijo tudi o kraju, včasih celo o okoliščinah uporabe. Ker so viri za 19. in 20. stoletje številni in raznovrstni, omogočajo evidentiranje številnih različic in precejšnjih nadrobnosti; natančnost nekaterih od njih da je vtis, da je bil v kmečkem oblačilnem videzu na Slovenskem v tem času “kraj od kraja različen” (Baš 1987: 139). Vendar je o krajevnih razločkih kot pravilu treba dvomiti. Ne smemo pozabiti, da dajejo viri takšno podobo zato, ker so s takšnim fokusom tudi nastali.2 So usmerjeno izbrani in stilizirani. Vir torej ni nosilec kompleksne informacije, pač pa je mozaični fragment, dokument ali pa le pogojna ilustracija kompleksnejšega pojava. Golo zbiranje in opisovanje virov brez prizadevanja po celovitejši interpretaciji vodi v “fiksiranje” posamičnosti ali naključnosti (ne-pravila), pojavnih oblik omejenega trajanja in pomena v navidez splošna, trajna pravila – nadčasovne “obrazce”, o katerih se pač ne dvomi, ker so kot mit. To pa je poenostavljeno oženje “resnice” brez zgodovinsko razvojnega spoznanja. Iz takšnih poenostavitev rastejo vprašanja, pričakovanja in na koncu stereotipne trditve o “pravih”, “izvirnih”, “avtentičnih” oblikah. Te so pogoste pri predmetnih, slikovnih, pisnih virih za področje ljudskih noš in njihovih krajevnih različic; za pokrivala to velja še prav posebej. Potencialna nevarnost izoliranega vira s krajevnim (ali časovnim ali družbenim ali funkcionalnim) podatkovnim ozadjem je namreč, da zaradi odsotnosti ali neupoštevanja drugih virov preprosto pridobi značaj avtentičnega krajevnega (časovnega, družbenega, funkcionalnega) pravila. Korekten primarni vir je torej zlahka zlorabljen za izkrivljanje stvarnosti (Bausinger 2002; Rihtman - Auguštin 2001). Pri tem velja v največji meri opozoriti na slikovne vire, saj imajo zaradi “otipljive” slikovitosti in predstavnosti močan vpliv na spoznavanje in razumevanje. Zato je treba upoštevati nekaj dejstev. Slikovna predloga je vir in interpretacija obenem, zato ne more biti brezpogojni odsev realnosti. To pomeni, da je slikarja vodilo pri upodabljanju več teženj, od katerih vsaka po svoje prispeva k pogojnosti upodobljenega sporočila. Tako za naše slikovne vire 15. in 16. stoletja Angelos Baš v splošnem ugotavlja, da jih ne moremo imeti za povsem realne in dokumentarne v vsakršnem smislu: Kmečka družina iz Bohinjske Bistrice v pražnji noši, 1910. (Fototeka SEM). A peasant family from Bohinjska Bistrica in festive costumes, 1910. (SEM Picture Library) ”Upodobitve zato ne moremo imeti za natančen krajevno določljiv posnetek realnega stanja, zlasti kar se tiče nadrobnosti. Enako velja tudi za datacijo: upodobljene so splošneje sprejete sestavine noše (torej ugotovitev danih oblačilnih razmer), ne pa njihove začetke (oz. dokumentiranje novotarij). Uporabljene barve so konvencionalne in lokalne narave, namenjene predvsem boljšemu razločevanju posameznih oblačil, ne zadoščajo pa ugotavljanju resničnega dejanskega stanja.” (Baš 1970: 8). Zato so lahko vir “dokazljivosti” le pogojno. Povedano drugače: če slikovni viri – zaradi selekcije motiva po naročnikovih navodilih, slikarjevem znanju, možnostih, predlogah in domišljiji ter splošni ciljni naravnanosti vira – nečesa ne dokazujejo, to pač ne pomeni, da tega ni bilo. Zlasti, če tovrstna stvar za sporočilo, ki naj bi jo upodobitev v svojem okolju imela, ni najpomembnejša.3 Tega se je treba zavedati tudi, ko gre za ugotovitve o širšem evropskem prostoru. Tudi tako raznovrstne in bogate oblačilne oblike, o katerih poročajo kostumografska dela, npr. za srednjeevropsko območje, so namreč v največji meri “dokazljive” le s slikovnimi viri. Tem pa lahko pripišemo podobne omejitve kakor pri nas, z ugotovljeno slikarsko domišljijo in veseljem do raznolikih detajlov vred (Heller - Winter 2000: 10 sl.). Poštna uradnica iz Ljubljane, 1906. (Fototeka SEM). A post office employee from Ljubljana, 1906 (SEM Picture Libray). Slikovni viri torej pogosto izrabljajo govorico simbolnih stilizacij, dopolnjeno z omenjenimi domišljijskimi detajli, z namenom, da jih okolica razpozna in s tem dojame sporočilo upodobitve. Stvari, ki jih današnji opazovalec niti ne vidi takoj, so sodobniki spoznali in razbrali, njihov pomen je bil takoj razumljen. Prav ta “pomanjkljivost” v dokumentarnem smislu pa je odlika v spoznavnem smislu: omogoča nam razbirati znakovne kode družbenih razmerij v vsakokratnem okolju (Heller - Winter 2000: 10–39; Baš 1970: 6–8). Kosci in grabljice iz Motnika, 1912. (Fototeka SEM). Mowing men, raking and tossing women from Motnik, 1912. (SEM Picture Library). Večjo dokumentarno vrednost je moč pripisati portretnim upodobitvam, vendar z nekaterimi omejitvami. Pred 17. stoletjem so bile portretne upodobitve izjema, precej bolj običajne so bile v 17., 18. in 19. stoletju, vendar le za plemiško in meščansko družbeno okolje. Upodobljenci na njih zavzemajo klišejske položaje, prav tako so klišejska ozadja in znakovni dodatki upodobljenčevega položaja v družbi. Za pokrivala so manj povedni, ker so se – nedvomno po željah naročnikov – slikarji tudi v tem oziru držali klišejskega prijema: večina slik kaže namreč upodobljence v svečani, reprezentančni opravi z modno pričesko, ki je bila v tistem času lahko prestižna lasulja. K tej pokrivala največkrat niso sodila, zato seveda niso upodobljena. Šele po 2. polovici 18. stoletja je več portretov z upodobitvami nekaterih oblik pokrival, ki vsaj pri moških niso nujno na glavi, ampak v rokah, na mizi, nekje v ozadju. Večino od njih je mogoče razpoznati kot statusni znak upodobljenca, ki ga je portret tudi želel jasno sporočiti: vdovstvo, pripadnost določenemu cerkvenemu redu, bogastvo, pri moških tudi plemiški naslov in z njim povezan ugled (Vrišer A. 1993: 47). Tudi portreti našega plemstva in meščanstva iz 19. stoletja največkrat ne nudijo vpogleda v pokrivala. Portretiranci so v veliki večini razoglavi, čeprav druga oprava, pričeska in okrasje izpričujejo reprezentančni videz, torej kar najprestižnejši in moden videz. Tega je po bontonu kot obrazcu o primernem zunanjem videzu in vedenju, dopolnjevalo tudi pokrivalo. Vendar se to na slikah za sporočanje o družbenem ugledu in položaju upodobljenega očitno ne zdi nujen element. Kar torej ne dokazuje, da pokrivala take ali drugačne oblike niso bila sestavina reprezentančne ali običajne oprave. Pokrivalo je na upodobitvi le, če dopolnjuje sporočilo o imenitnosti, v izjemnih primerih pa o dodatni pripadnost kaki drugi ideji, gibanju..., ki pa je seveda ravno tako moralo imeti določen družbeni ugled (na primer meščanke v “narodni noši” s pečo ali avbo4). Portretne upodobitve torej personificiranega upodobljenca dopolnijo z znamenji skupinskih pripadnosti, vendar z vidika pokrival lahko trdimo, da so zaradi omenjenega slikarskega klišeja nepopoln oz. prirejen dokumentarni vir. Meščanska družina v t. i. narodnih nošah, Ljubljana, konec 20. let 20. stoletja. (Fototeka SEM). A bourgeois family in so-called national costumes, Ljubljana, late 1920s. (SEM Picture Library). Ljudje iz drugih družbenih slojev do tega časa niso bili upodabljani kot osebe; v najboljšem primeru so upodobitve naslovljene v slogu “Smledniški par”, “Kmečki par iz okolice Ljubljane”, “Bohinjca” itn. (Stopar 1993). Številne takšne upodobitve so nastale iz razsvetljenskega zanimanja “za življenje preprostega ljudstva”, iz enakega razloga kot prizadevanja razsvetljenskih potopiscev, ki so opisovali krajevne noše kot posebnosti posamičnih dežel (Baš 1992: 233). Upodobitve iz prve polovice 19. stoletja – podobno kot pisna poročila okrajnih gosposk iz leta 1838 – poročajo o posebnostih lokalnega prebivalstva (Baš 1987: 230 sl.). Bile so torej “v službi” v posebnost stilizirane ozemeljsko omejene podobe. Kljub všečnosti in priznanega jim značaja primarnega slikovnega vira se velja tudi pri teh upodobitvah (npr. Goldenstein, Russ) zavedati njihove pogojne dokumentarnosti. Upodobitve namreč ne slikajo podobe konkretnega kmeta v njegovih oblačilih, pač pa podobo imaginarnega kmeta z oblačilnim videzom, ki je rezultat slikarjevih ali kronistovih opazovanj lokalnega prebivalstva in nato slikarsko izvedenih posplošitev in stilizacij (Stopar 1993). Gologlavost ali pokrivanje – prizor z ljubljanskih ulic poleti 2004. (Foto J. Žagar). Bare heads and covered heads – an everyday scene from the streets of Ljubljana in the summer of 2004. (Photo J. Žagar). Od zadnje tretjine 19. stoletja so izjemen slikovni vir fotografije. Nedvomno dokumentarne v številnih vidikih konkretnih (ne posplošenih) realnosti vseh družbenih struktur in okoliščin. Nekaj elementov pa je vendarle, ki nekoliko relativizirajo tudi dokumentarnost tega vira. Vsaj z vidika pokrival. Če je fotografija ateljejski posnetek posameznika ali manjše skupine (npr. družine), so ljudje na njej skoraj praviloma razoglavi, čeprav sicer v svoji pražnji opravi, h kateri je tako rekoč brez izjeme sodilo tudi to ali ono pokrivalo. Precej podobno kot pri portretnih upodobitvah. Moški klobuk je včasih v roki, na mizi, na kolenu in podobno – vendar domnevamo, da le v primeru, če je kar najbolj dopolnjeval moden, ugleden, prestižen videz lastnika. Tu in tam prinaša kaka ateljejska fotografija damo s klobukom, ki kar najprepričljiveje dokumentira njen družbeni položaj. Vendar ob tem tudi vemo, da je atelje za potrebe fotografiranja imel pripravljenih kar nekaj rekvizitov in statusnih dodatkov, ki so dopolnili imenitnost fotografije in fotografiranca. Nekoliko drugačne so skupinske fotografije, nastale zunaj fotografskih ateljejev in ki so v 19. stoletju še razmeroma redke, zato pa v 20. stoletju vse pogostejše. Tudi na teh so ljudje – pogosteje mlajši kot starejši in pogosteje revnejši kot premožnejši – mnogokrat v naglici potegnili pokrivalo z glave, obdržali pa le tiste reprezentančne kose, ki so po njihovem mnenju dovolj povzdignili njihov videz. Torej za fotografiranje prirejena stvarnost. Brat in sestra v t. i. narodnih nošah, Ljubljana, sredi 20. let 20. stoletja (gl. kat. št. 213). (Fototeka SEM). A brother and sister in national costumes, Ljubljana, mid 1920s (see cat. no. 213). (SEM Picture Library). Edini posnetki, ki dovolj zanesljivo dokumentirajo oblike in načine nošenja pokrival, so dokumentarne fotografije, posnete tako, da bolj ali manj “zamrznejo” trenutek z okoliščinami dogajanja vred. Izjema pri tem so umetniške fotografije navideznih impresij, npr. Veselove fotografije vasi in njenih prebivalcev. Z uveljavljanjem in pocenitvijo fotografije so tovrstni dokumenti po 1. svetovni vojni vedno pogostejši. A tudi tu je seveda nadvse pomembno razumeti, ali gre za vsakdanje ali izjemne okoliščine, vključno s prireditvami poustvarjalnega značaja. Dokumentarnost slednjih je pogosto napačno interpretirana. Tudi pri analizi predmetnih virov so nevarnosti interpretacij podobne. Na sestavo in povednost muzejskih zbirk namreč prav tako delu je selektivnost, ki jo je treba pri razumevanju oblik neogibno upoštevati. 1 Monografske obdelave oblačilnega videza in oblačilne kulture na Slovenskem z vidika etnologije ali kostumografije (članki ali tematska poglavja v drugih monografijah na tem mestu niso navedeni): Baš 1970, 1984, 1987, 1989, 1992; Makarovič M. 1971; ista, Slovenska ljudska noša v besedi in podobi (zbirka 1–10; Ljubljana 1986–1999); ista: vrsta krajevno omejenih študij na temo oblačilne kulture kmečkega prebivalstva: v Rožu (1996); v Podjuni (1999); na Tolminskem (1999), v Zgornji Vipavski dolini in na Gori (2000); Žagar 1994; Vrišer S. 1965, 1969, 1983; Vrišer A. 1993. 2 Vprašanje, na katero so morali odgovarjati, se je glasilo: “Kakšna ljudska noša je v vašem okraju pri moškem in ženskem prebivalstvu?” (Baš 1987: 230 sl.). 3 Primer tega so (pod)pokrivala (avbice, čepice, kapuce, lasne mrežice in podobno), ki so jih v upodobljenih okoliščinah ženske prekrivale z vrhnjimi pokrivali (tančicami, pečami); slednja so upodobljena ne le zato, ker so kot zunanja seveda edino vidna, pač pa predvsem zato, ker so na upodobitvi označila razločke med ljudmi. 4 Npr. portret Marije Stare, žene Mihaela Stareta, M. Stroj 1857 (Baš 1987: 273). O HISTORIATU IN SESTAVI OBRAVNAVANE ZBIRKE Predstave o tem, kakšen tip predmetov velja opazovati, zbirati in hraniti v muzejskih zbirkah, so razvojno spremenljiva kategorija. Odvisne so tako od splošnih družbenih pozornosti in z njimi povezanimi usmeritvami humanističnih in družboslovnih ved kakor od muzejskih praks. Razsvetljensko zanimanje za ljudsko nošo je odmevalo v začetkih zbiranja kmečkih oblačil in tekstilne notranje opreme za prve muzejske zbirke. Od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne se je interes za predindustrijsko kmečko kulturo in njene nasledke v veliki meri še vedno izražalo v zbiranju predmetov ljudske noše, ljudske umetnosti, ljudskega pohištva itn. Poudarjena je bila tipika regionalnih, pokrajinskih, krajevnih različic, kar je po svoje utrjevalo stilizirano védenje o lastni kulturi. V zbirki noš, razumljeni v “etnografskem” pomenu, so se kopičili številni lepi, tako ali drugače krašeni kosi ženskih in moških pražnjih kmečkih oblačil, nemalokrat delov regionalnih različic t. i. narodnih noš. Zbiranje regionalnih različic se je po 2. svetovni vojni nadaljevalo, vendar je postalo zaradi organiziranega in načrtovanega dela precej bolj sistematično; poleg zbiranja posameznih oblačil se je utrdilo tudi prepričanje o koristnosti zbiranja oblačilnih kompletov. Teoretična izhodišča etnologije so bila od začetka 60. let 20. stoletja podvržena opaznim premikom, z njimi pa so se preoblikovali tudi načini in merila za zbiranje, raziskovanje in tudi pripravo razstav. Šlo je za razširitev družbenih, časovnih in funkcionalnih okvirov zanimanja, predvsem pa za prenos pozornosti s predmetov na ljudi kot izdelovalce in uporabnike teh predmetov. Tako se je od ljudske (kmečke) kulture, razumljene kot posebne, izolirane, neodvisne družbeno-kultume stvarnosti, težišče zanimanja teoretično razširilo na vse družbene plasti, saj šele v medsebojnem razmerju nudijo realn(ejš)o sliko vsakokratne kulture. Zrenje v preteklost v smislu omejevanja na čas predindustrijske družbe in njenih poznejših “prežitkov” nikakor ni več opravičljivo. Teoretično utemeljeno je tudi vključevanje aktualne sodobnosti, vendar dopolnjeno z zahtevo po historični razvojni obravnavi. S tem je postal logična komponenta tudi predmetni svet vsakokratne sodobne kulture. Zanimanje, razumevanje in zbiranje se je od zunanjih, najopaznejših sestavin pražnjih oblačil preusmerilo v funkcionalne različice vsakdanjih delovnih in nedelovnih, pražnjih oblačilnih sestav, oblačilom za posebne priložnosti in k oblikam, ki nosijo sporočila o znakovnih, statusnih, individualnih rabah in izbirah. Na ravni “razumevanja” je pomembno razmerje med vidno, otipljivo obliko in nevidnimi deli kulture, ki obliko določijo in ji dajo pomen. Sestava vsake zbirke je torej rezultat naštetih zgodovinskih orientacij in meril zbiranja. Znanje o celoti in njenih delih pa je v veliki meri odvisno še od nekaj dejavnikov. Eden takšnih je način zapisovanja podatkov o predmetu; poleg (ne)doslednosti pri zapisovanju, opaznem pri različnih muzejskih delavcih, so bili v muzejski zgodovini različni tudi dogovori o tem, kateri podatki o predmetu so nujni in kateri tako rekoč odveč. Zato so v prvih inventarnih knjigah ostajala nemalokrat prazna polja s podatki o krajevnem izviru, natančnejši funkciji predmeta, pa tudi polja o uporabnikih, njihovem poklicu, družbenem položaju, okoliščinah izdelave ali nakupa. Zbirke muzejev so z vidika funkcij in védenja o njih nepopolne, kajti vsakdanjih uporabnih predmetov je neprimerno manj kot pražnjih, posebnih, lepih, izjemnih. Deloma seveda tudi zato, ker ljudje vsakdanjih oblačil in dodatkov najpogosteje niso hranili: po izrabi so jih predelali v druge uporabne stvari ali jih enostavno prepustili naravnemu propadu. Zato je mogoče pomanjkljive podatke dopolniti le s primerjalnim gradivom in študijami. Zbirka pokrival in naglavnega okrasja v tem pogledu seveda ni nikakršna izjema. Prevladujejo predmeti, ki so dopolnjevali pražnjo opravo in opravo za posebne priložnosti. Nemalo je takšnih, da jih uvrščamo med predmete statusne uporabe. In precej je takšnih, ki so v zavesti uporabnikov, poustvarjalcev in tudi zbiralcev predstavljali pomembno, izrazito sestavino t. i. narodne noše, s katero naj bi se bilo mogoče poistiti prav v vseh delih slovenskega ozemlja. Mednje se nedvomno uvrščajo avbe, ki sodijo med najstarejše kose Kranjskega deželnega muzeja; ob izločitvi Kraljevega etnografskega muzeja kot samostojne enote leta 1923 pa so postale ena najstarejših zbirk. Avbam so v veliki meri delale družbo tudi zbrane peče in zavijače;5 zbirke so se dopolnjevale do današnjih dni. Le da imajo v zadnjih desetletjih zbrani kosi drugačne povednosti: z njimi dokumentiramo tudi pojave, ki niso stvar prežitkov, pač pa novodobnih pojavov, na primer “narodnih noš”, folklornih kostumov, nacionalnih kostumov in podobno.6 Nekoliko drugače sta se dopolnjevali zbirki čepic in klobukov;7 sprva tistih kmečkega nosilca in oblik, ki so ostajale v zavesti ljudi kot del “narodne” (ljudske) kulture. Sčasoma sta se dopolnili s pokrivali nekmečkih uporabnikov in izdelovalcev.8 Pomemben del zbirke klobukov je bil v 80. letih 20. stoletja odkupljen za muzej kot del opuščene ljubljanske modistovske delavnice Mimi Sark, ki je delovala v obdobju med svetovnima vojnama in nato vse do začetka 70. let. Zbirko dopolnjujejo priprave za izdelavo, preoblikovanje pokrival, revije, vzorci materialov, okraskov in dodatkov pokrival ter nekateri polizdelki.9 V zadnjih letih je bila muzejska zbirka dopolnjena tudi z izdelki množične izdelave, torej industrijsko konfekcijo. Med te izdelke sodijo npr. čepice s ščitnikom in nekatere druge kape in klobuki. Pri uvrščanju v zbirke je odločilno funkcionalno merilo, saj nas oblika zanima predvsem v povezavi z izbiro, priložnostmi in načini uporabe ter znakovnimi pomeni pokrival. Zbirko naglavnega okrasja, ki ima v osnovi podoben historiat kot zbirka pokrival,10 dopolnjujejo nekatere skupine predmetov, narejene za potrebe muzeja, vendar na enak način, kakor so bili sicer izdelani tudi za druge naročnike.11 Čeprav niso bile v uporabi, pa zadoščajo potrebi po dokumentaciji oblik. Zbirko pokrival in naglavnega okrasja SEM tako danes sestavlja več skupin, med seboj razvojno-oblikovno, deloma tudi geografsko, socialno in funkcionalno ločenih. Za razumevanje celote je bilo zato treba poiskati tisti osnovni kriterij, ki bi vse naštete razločke presegel in jih povezal v smiselno strukturo. Najbolj grobo razmejitev je mogoče opraviti na podlagi osnovne oblike in načina nameščanja na glavi. Tako govorimo o glavnih skupinah pokrival: o ploskovito krojenih pokrivalih, o pokrivalih s poltrdno formo in o pokrivalih s trdno formo. Posebna skupina je tisti naglavni okras, ki nadomešča pokrivala v njihovi označevalni funkciji. Ploskovito krojena pokrivala so rezana iz osnovne tkanine v obliki kvadrata, pravokotnika, lahko tudi trikotnika. Tako krojene peče in rute dobijo obliko in funkcijo pokrivala šele s polaganjem in zavezovanjem na glavi. Ob enostavni osnovni obliki so se razvile številne različice zavezovanja, ki so bile tako rezultat lokalnih različic kot tudi okoliščin uporabe, navsezadnje pa so bile odvisne od velikosti in materiala. Druga skupina pokrival je sestavljena iz več krojnih delov, eden med njimi je oblikovan trše (npr. čelnik). Pokrivalo te vrste dobi pravo obliko šele z zavezovanjem na glavi. Sem sodijo nekatere mehke avbe – zavijače, jalbe in pintlji. Od sodobnih pokrival bi v to skupino lahko uvrstili npr. rutice z našitim trdim ščitnikom. Tretja skupina se na glavo namesti s polaganjem: sem sodijo avbe (razen zavijač, jalb in pintljev), klobuki in pretežni del čepic. Pokrivala iz te skupine so navadno sestavljena iz dveh ali več delov, njihova oblika je trdna, celo “samostoječa”. Četudi se nekatera pokrivala tega tipa zavezujejo, je to zaradi učvrstitve na glavi, ne zaradi oblike. Zbirko pokrival dopolnjujejo skupine predmetov, ki so navadno okrasni del pokrivala, pri čemer pokrivalo ni ohranjeno (npr. trdi vezeni čelniki ali formi), ali pa so jih že ob uporabi lahko prestavljali s pokrivala na pokrivalo (npr. igle za klobuke, okrasne vrvice, sponke, trakovi in pentlje). Spet tretji so polizdelki iz obrtniške delavnice, npr. okrasne cvetlice iz blaga. Medtem ko so nekateri od teh predmetov zašli v zbirko po naključju oziroma skupaj z drugimi predmeti večjega pomena in vrednosti, pa je bila zbirka vezenih čelnikov ali formov zbrana načrtneje, saj je veljala v času zbiranja za imeniten izraz ljudske ustvarjalnosti. Naglavni okras iz zbirke SEM, vključen v okvire tokratne obdelave muzejskega gradiva, dopolnjuje vidik pokrivanja in krašenja v istih kulturnih okoliščinah. Ne le, da nadomešča pokrivala, pač pa z enako močjo okolico opozarja na nosilko in njen položaj. Gre za parte, šaplje, krone in venčke, ki so krasili in označevali dekleta in neveste. Navadno so jih polagali na vrh glave ali jih zavezovali okoli čela tako, da so z barvitostjo materialov in oblik okrasili in poudarili nepokrite lase. Vsaka od naštetih skupin pokrival in naglavnega okrasja se notranje deli po nadaljnjih kriterijih. Ti so od skupine do skupine različni: merilo je lahko osnovna oblika ali material, način izdelave ali način krašenja, posebnost nosilca ali namembnost ipd. Vsekakor omogoča nadrobnejše strukturiranje zbirke razumeti, kaj vse je določalo obliko in njen pomen. 5 Prva avba (inv. št. 7) je bila vpisana v inventarne knjige leta 1896, prva zavijačka (inv. št. 119) 1907, prva čelnika (prvi brez podatka, drugi s podatkom) 1896. 6 Npr. peča iz premožne ljubljanske družine Souvan s konca 19. stoletja, za muzej pridobljena leta 1995; zavijačka za meščansko deklico iz obdobja med svetovnima vojnama, ki smo jo skupaj s kompletom “gorenjske narodne noše” za nekajletno deklico dobili v dar leta 2002. 7 Prvi moški klobuk (inv. št. 24) in najstarejša kapa smrtnica v zbirki (inv. št. 25) sta bila vpisana leta 1896. 8 Bolj po pomoti kakor ne je bil v zbirko precej zgodaj uvrščen ženski klobuk nekmečkega izvora (inv. št. 1337), ki ustrezno dopolnjuje vrzel v zbiralni politiki – vrzel, seveda vrednoteno z današnjega zornega kota. Druga pokrivala iz nekmečkega okolja so sprva prihajala v zbirko posredno (predmeti, po izvoru nekmečki, v zadnji rabi pa v kmečki rabi). Zavestna odločitev o družbeno razširjeni zbiralni politiki pa je dozorela precej pozneje. 9 O zbirki M. Sark gl. poglavje o izdelovalcih in izdelovanju. 10 Najstarejša krona za nevesto v zbirki (vpisana sicer kot naplet, vendar gre za krono z napletom, inv. št. 73) je postala del muzejske zbirke leta 1907. 11 Skupina venčkov in šopkov iz Grabonoša je bila izdelana za SEM leta 1979, skupina venčkov in šopkov iz Lipovcev pa leta 1986. PREFACE This presentation of the headwear and headdresses in the collection of the Slovene Ethnographic Museum (SEM) is the eighth volume in a series of publications of the museum’s collections. This fact determines its basic concept, which has however been adapted to the particular material and the scope of the collection. Clothes and accessories which complement people’s clothing appearance constitute an extensive and very diverse group of objects in all periods and in all geographical or social circumstances. Their significance is not limited to their basic function – protecting the body - but also includes decoration, identification, drawing attention, and emphasis. Clothing accessories worn on the head play a vital role in non-verbal social contacts. Whatever form they have, they satisfy a general need for uniformity (integration) or diversity (segregation). Learning about headwear and headdresses is therefore an important step towards understanding value norms and social conditions. But knowledge about their appearance is just the beginning, because form in itself communicates but little and may even be misleading. It is only when we establish connections with other sources that we can clarify how every form is additionally determined by the meanings that are attributed to it. And that is the objective of our efforts: to present the forms and explain their determinants, mutual interdependence and meanings. Though a lot of attention and space is devoted to the forms of headwear, and though they please the eye and may even match our ideas about them, we have no intention to glorify forms. Instead, we shall use the expressive power of their appearance to enrich our knowledge about the general, the common and the individual. And after having acquired such an understanding, we shall attempt to evaluate the museum collection. Due to the incomplete and only conditionally documentary sources on some periods, local and social circumstances, our knowledge about the subject is inevitably fragmentary, unbalanced, and in places schematic. How comprehensive our knowledge is, is mostly influenced by narrowly focused professional attention and the research issues based on such particular attention. The risks of distorted knowledge, due to a too narrow or one-sidedly set research framework and aims were well known to the Slovene ethnologist Angelos Baš: “Quite often foreign (author’s note: as well as domestic) studies which focus almost exclusively on clothing appearance, that is without taking account of its inseparable connection with economic, social, political, and cultural circumstances, are based on a too narrow concept and therefore convey too little information. It is only when we take account of these connections that our research will have the required dimensions.” (Baš 1987: 7) And, further on: “When Slovene ethnology tackled the research of folk or, to be accurate, peasant clothing culture, and not the entire clothing culture in a specific territory or region and specific period, its findings could not cover more than only a part of the relevant cultural element, but not the element as a whole... Culture, indeed, cannot be compartmentalized into individual, constantly identifiable cultural horizons of individual groups, strata, or classes ‘.” (op. cit.: 8). To some extent research of this kind therefore uncritically strengthened society’s general ideas about what our national heritage is, what its authentic forms and meanings are, instead of relativising them. This is how many a “generally known” but erroneous idea came into being (for instance about the “Slovene” and “Gorenjska” bonnet, about “Gorenjska”, “Štajerska”, “Bela krajina”, etc. hats, embroidered white headscarves, and the like). Of course, such developments in which cultural elements were stylised did not occur only in Slovenia (cf.: Schindler 1984; Zischka 2000; Ley 2000). * * * The introductory study thus examines and reveals the meanings and functions of clothing and the needs people wish to satisfy by selecting and using strictly defined forms. Detailed attention is dedicated to the development aspect of headwear and headdresses. Though the available sources do not always allow for accurate comparisons between the social classes, the study does not renounce such comparisons in principle. The functions of headwear and headdresses are also examined in the conditions of the global consumer society – by looking into new choices provided by a varied market supply and new models. The study presents the groups of sources which are relevant to the theme in individual development periods and draws attention to some risks in interpreting them. The chapters are dedicated to the main groups of headwear: embroidered white headscarves and other headscarves, bonnets, caps, hats, and headdresses. In every chapter, general definitions are followed by the wider historical and geographical framework and the analysis is then positioned in the Slovene territory. The study draws on professional literature and pictorial sources, and its findings are always complemented by references to objects in the catalogue section or to other museum collections. The study, however, does not enter into a detailed analysis of headwear which designates professional, society, or interest groups, though it touches upon them from the viewpoint of identifying meanings. The chapter on the history and composition of the museum collection of headwear and headdresses forms the transition to the presentation of the object material. The introductory study is followed by the catalogue of objects, including data and pictorial units and the indexes in which the collection’s objects are categorised by the criteria of form and function, materials (and basic forms), and place of use. SEM’s collection of headwear and headdresses includes about 1600 individual items. It constitutes a well-rounded whole in terms of contents and functions, but it is far too extensive considering the form of presentation adopted for the SEM’s Library publications. This publication therefore systematically presents only about half the collection in the catalogue section, excluding the two most extensive groups of headwear (embroidered white headscarves and other headscarves); these are, however, included in the introductory study in order to achieve a comprehensive treatment, and they are illustrated with selected specimens. HEADWEAR: FROM THE GENERAL TO THE COMMON AND INDIVIDUAL (AND BACK) In different periods of time, geographical and social circumstances, clothes and the accessories which create the clothing appearance of an individual, constitute an extensive and very diverse group of objects; their meaning reaches far beyond their functionality. If we understand clothing as a form of behaviour, influenced by numerous cultural, economic, and political factors, then the clothing appearance of an individual is the result of his of her choices. On the one hand, choice is a matter of consumption but, on the other hand, also one of social communication. The identifying function of clothes and clothing accessories is therefore highly important, because it enables people to identify, classify, and distinguish individuals within a given social framework. The clothing appearance of an individual can therefore be understood as a public indicator of his or her position in society and of multilayered identities. One of the most noticeable and telling clothing accessories1 are those worn on the head (headwear, headdresses, accessories for hair styles, and face accessories), because the head is the most prominent part of the body and it is therefore best suited to communicate messages to the environment. By using them, we satisfy our need for protection and belonging, and simultaneously our need for expressing where we belong, to be different and separate from others. Headdresses, of course, do not provide any protection, they basically meet our need for decoration, and decoration is always subordinated to identification requirements and criteria. Headwear basically protects its wearer against climate influences (cold, wind, precipitation, heat and sunrays), dirt and injuries when falling, blows and the like. In general, this is true of all different cultural environments, but every individual culture achieves this task in its own way. Broader cultural contexts develop their own basic interpretations, values and norms for the human body. This means that a culture models the general norms about what is a “proper” body and which natural conditions of the body are “proper, what are “proper” feelings of shame, but also the norms of personal, marriage, family etc. intimacy; this is the origin of general patterns of behaviour, connected with the body and clothes: cover, uncover – reveal, hide – accenting etc. (cf. Baš 1987: 296 ff). Here, we have to address the concept of fashion, because as “a universal cultural design principle which can include and transform not only the entire human body, but also all its ways of expression” (König 1971), fashion is directly connected with the clothing appearance. Many researchers have dealt with the phenomenon of fashion and this study does not intend to provide a survey of their findings.2 Nevertheless, it is worth emphasising those elements which determine man’s behaviour. Fashion is the product of society’s social demands and it affects every person individually; fashion creates patterns of imitation, followed by individuals in different ways and thus reveals that they belong to a specific social group, not to any other. Fashion also provides social support: a uniform behaviour combines a tendency towards social uniformity and levelling with a tendency towards individual differentiation and change (Simmel 1905). Fashion causes periodic changes and forces people to behave, that is to dress in line with the current fashion (Steinmetz 1931, König 1971). Through his demonstrative use of forms of fashion, the individual informs his environment on his wealth and standing, that is his position in society. The more a certain group endeavours to achieve social acceptance, the more it will use fashion to that purpose (König 1971). Fashion can also be seem as a range of codes (signs known to society), through which the individual conveys such or other aspects of his affiliation(s) and by doing so creates social interaction (McCracken 1990). It can also been considered, of course, as an element of the consumer society and the way of live. Because the consumer society is based on mass products, the fashion industry constantly tries to find new tricks to artificially differentiate between mass products – an approach that is to satisfy the increasing stratification of individual tastes. But an individual chooses only from a menu, designed by the fashion industry, and as such the great options of choice are but an illusion (Miles 1998). Fashion is thus the inevitable result of the social and economic organisation of the world. Fashion constitutes and conveys an individual’s position on the social ladder. It can be a source for social groups to maintain their position, but it can also use unconventional forms to express opposition to the prevailing order. Status is the subsurface motive for fashion in capitalist societies and trade marks are used in the same way (Barnard 1996). Culturally shaped general norms are imaginary forces; they become real and visible in concrete forms which meet the current social structure and conditions. It is there that general needs and norms obtain their identifying function in forms of appearance; attitudes toward the “beautiful” and the relationship between “necessary” and “unnecessary” are turned into norms. In the case of headwear, this means that by using certain headwear and headdresses people express that they belong to this or that social group, in accordance with the circumstances of use. Conditionally, the form reveals the individual’s sex, age, marital status; social origin, wealth, local origin or affiliation; purpose and specific circumstances. The form of the headwear may also witness to the wearer’s professional or interest group; to the ethnic or national origin or affiliation; and to his political or religious affiliation, etc. The conscious decision to choose this or that item of headwear, which classifies the individual into a chosen social group in the eyes of his environment, is driven by the wish to enjoy the full extent of social respect and power, which a social group has in the stereotype ideas of people. It is therefore appropriate to ask: is this about reality or about the wish for a (new, different) reality? (Ley 2000). The least uncertain answer is offered by class divided societies in which the exterior segregation between people is arranged by dress codes, and in which the individual is born with a pre-determined social role; his status can only change within the framework of his original class. The clothing appearance of individual social classes, directed by class fashion, is clearly identifiable, as it is complemented by specific cuts, materials, colours, and ornaments. Fashion involves rights, prestige, and charm, but also duty, coercion, and a burden. There is nothing uncertain about the answer to the above question if we consider accepted uniform forms, which clearly indicate professional, hierarchic levels (army, police, the judiciary, militia, medical profession, clergy, religious orders, etc.). Ceremonial clothes also belong to this group. Much more ambivalent answers are typical of societies, in which the internal stratification is based on acquired elements of social status and power, and which therefore in principle allow everybody to advance economically and socially. The clothing appearance is indeed a very fertile “field” for a “desired” reality, on which the wearer can force a new reality by consistently playing a certain role. This means that the environment recognises and acknowledges the acted role as for real. Negative identifiers forced upon certain groups (e.g. yellow pointed hats on Jews, striped caps on internees, “donkey caps” to punish pupils, shaved heads forced upon prisoners or slaves) have the same effect, but in a reverse game (Schindler 1984: 31–39, Ley 2000: 69 ff, Baš 1987: 296 ff). The effect of a “desired reality” is also evident in other phenomena. An example are, for instance, women wearing men’s headwear (tricorns, top hats, bowler hats, felt hats creased in the middle) in different historical circumstances (Ley 2000: 52 ff). In the social environments of the 20th century, and in particular in its second half, different tricks were used to achieve a “desired reality”. Today they offer a wealth of ways or models of living, chosen from the so-called “cultural cold buffet” (Dias et al. 2002). This involves certain social values (e.g. cleanliness and consequently the “assurance” of being an orderly, proper, reliable person; a sports spirit and modernity, and through both health, youth, vitality, success, wealth, etc.), “wrapped” in stereotype forms that are identifiable to the environment. By “using” them, the wearer publicly announces, which of the many models of life styles he or she has chosen; he thus emphasises certain personal features, values, status, and taste, which are the “standard” ingredients of the chosen life style, as if they were real. The proper approach is the use of clothing trade marks, designers, producers which society and fashion connect with a certain life and clothing style as well as with a standard of living that can afford such a style. Fashion is “hired”, subordinated to “serve” in the civilisation process to the open desire, need, and demands of individual choices and therefore creates parallel fashion styles. Another aspect of contemporary reality is the increasing number of different, more or less equal affiliations which we internalise. But this does not mean that only one fashion is “active” in the sense that is requires an exterior appearance, and it is not common for one fashion to dominate all others. In other words: different circumstances activate the need to express different affiliations. What is involved are multiple layers, transitional states, conditions of a provisional nature and the changeability of identities (Južnič 1993; Nastran Ule 2000). Perhaps, this is one of the reasons for the stronger need of individuals to distance and distinguish themselves from socially standardised models. This may be expressed in the prestige effect of extravagant, exclusive designer marks, forms and executions, limited series of products with individual finishes, but also in the custom made finishes of ready-made clothes. Here too, the question about reality or desired reality is quite in order. Is a reality, individually different and thus completely special, a reality at all or merely an illusion, which everybody lives in one or another way through his subjective experiences and life? Because our clothing appearance is a culturally and socially “acquired” part of us, it also determines our choices. And it does so in the sense that we react to various circumstances and changes in accordance with our clothing appearance. Our environment cannot recognise individual differences as such and neither can it evaluate them. This is why it conceives an individual hardly different from a representative of one or another group category. And this is the origin of most stereotypes and prejudices based on them. The “other reality” undoubtedly lives everywhere where stereotype forms of headwear and headdresses are used as the stylised symbolic basis for theatre, masquerade or even national and folklore costumes (cf. Schindler 1984: 39). Following the principle: you are, what you wear. Or from the viewpoint of headwear, more accurately: you are, what you wear on your head. The symbolic use of identifiable stylisations is often an element of numerous pictorial sources; and they have to be interpreted in that context, otherwise we might mistake them for documents. * * * General cultural norms, expressed in social rules, protect and renew existing social relationships. The same role of renewing social relationship is played by traditions and customs.3 In the Christian world, the rule of uncovering one’s head was based on the demand that men must pray bare-headed. This ancient Christian rule, explained by St. Paul in his First Letter to the Corinthians, was then extended by the Church to uncovering one’s head in front of priests (Baš 1987: 178 ff; 1992: 196). Taking off one’s headwear as a sign of submission to secular lords was not common before the 18th century. Valvasor reports (in 1689) that it was customary in Slovenia in the 17th century to uncover one’s head for priests, and in the mid 18th century the Church also demanded uncovering in front of crucifixes outside the church (Baš 1992: 198). Uncovering as a form of greeting is mentioned in the 17th century, but only among the feudal lords. The tradition of uncovering as a greeting (a sign of due respect) in front of all who had a higher social status, was generally accepted in the 18th century (Baš 1987: 179; 1992: 198; Klein 1950: 183–187). In the 19th and 20th centuries the custom was still preserved as a sign of respect to dignitaries, but more and more consistently as an expression of refined bourgeois behaviour; uncovering was also customary in front of acquaintances, who were at the same or a lower social level (Baš 1987: 178 ff). The bourgeois etiquette of the 20th century, which was also imitated by other social classes, developed patterns of behaviour linked with headwear and greeting to the very last detail; it indeed anticipated a multitude of circumstances, in which the skill of “appropriateness” was more than just dignity; it was also a sign of knowing the rules of proper behaviour, and of a developed aesthetic feeling through which one’s social origin and belonging to the higher social circles was expressed. Among the peasants, the custom of uncovering was largely preserved as an expression of respect for church and secular lords. Until the mid 20th century, this had the form or more or less consistent uncovering in church or when passing a crucifix, when meeting a priest or teacher, in contacts with the town’s dignitaries, and even town officials. Among the peasant themselves, the custom never took hold, with a few exceptions (for instance when visiting wealthier, more eminent neighbours to ask for a major service). Peasants uncovered their heads when eating and, judging from preserved photographs, also quite often when they were photographed. The same rules of uncovering as for adult men were in principle valid for peasant lads (Baš 1987: 178, 1992: 196; Makarovič M. 1986: 9; 1997: 28; 1999b: 53; 2000: 93). As a counterpart to men’s uncovering, the same cultural conditions led to demands that women should cover their heads. The Church’s insistence that (married) women should have their heads covered in prayers can of course be understood as another form of requiring obedience – and not only in the religious sense, because then the same rule would apply to men. It was obedience to one’s husband, which the Christian faith wove into its religious construction of relationships between people. The requirement to have their heads covered spread to all other circumstances, except the intimate family. It appears that even the environment of the narrow or extended family was not narrow enough for uncovering: the matrimonial “intimacy”, which meant that a woman was allowed to be uncovered only in front of her legal husband, can be seen as an expression of social consensus about the unlimited power of a husband over his wife in all circumstances (Baš 1987: 180 ff). This explains why women wore headwear in several layers, composed of individual items and worn one over the other, as the border between the personal, matrimonial, family intimacy and the wider community. It is certain, however, that the relationship between an individual and the wider social environment is also an expression of prestige. The rule of covered heads for women was gradually transferred to the field of decency or etiquette as a formula of proper appearance and behaviour. This first occurred in aristocratic and bourgeois circles, where the use of fashionable wigs in the social circumstances of the Baroque and Rococo was an intermediate form. In the 19th century, noble and bourgeois women uncovered their heads indoors, even though only social occasions were involved; the prestige and eminence of Baroque and Rococo wigs was taken over by elaborately shaped hairstyles, complemented with hair inserts, artificial curls and hair ornaments – jewellery, artificial flowers, etc.. The rule of covered heads however was maintained outside, including when visiting other people, in theatres and coffee shops (Baš 1987: 149 ff), and the same rules of decency applied to single girls. The shift from religious rule to rule of decency occurred among the peasants and workers only after the mid 19th century. Until then the exterior distinctions between single girls and married women were observed strictly in these social classes, but much less so in the following period when their clothing appearance started to change, imitating the fashion of the towns. Towards the end of the 19th century and in the 20th century, peasant and working class girls were often uncovered, and wearing a headscarf with a festive dress was no longer a message about a woman’s marital status. On some occasions, girls indeed covered their heads with colourful headscarves. There was however a clear social distinction between a headscarf and a women’s hat. In the mixed urban environment of the 20th century, such differentiation was not welcome among the less well-off. Between the two world wars, women from the lower social classes preferred not to wear a headscarf for everyday occasions (in everyday circumstances is was judged not to be “proper” for them to wear a hat). They differed in this aspect from the peasant women from the town’s environs and, of course, also from well-off bourgeois women, who wore hats also on everyday occasions. The etiquette concerning covered heads outside the home was actually used to demonstrate social status (Žagar 1994: 74 ff, 99 ff). This means that wearing or not wearing headwear was purely a matter of prestige, expressed through the material of the headwear and its size (the volume or size established a distance, an increased posture enables people to “look down on” other people) and other functionally superfluous additions, which help an individual to “puff himself/herself up” in social contacts (prim. Ley 2000: 71 ff). But this is not only true of women. A similar relation as that between headscarves and hats existed with men – between caps and hats. These relationships also indicated other aspects, for instance political sympathies or affiliation. The essential difference between men and women from the same social environment – in the sense of an established relationship between the individual and his social environment – had other sources: a man represented his own person, and through it his family, while a woman’s task was in the first place to represent her father, and after marriage her husband and his family. This explains the stereotype of proverbial female vanity”, because their function was to represent the status of others, not their own. Self-presentation of women in society was normally excluded until at least the early 20th century, or was to be ignored because it was not “proper”. The significance of women presenting themselves as individual persons increased in 20th-century society; and the development was directly connected with the social process of individualisation, which however could not (and cannot) be achieved without legal and economic independence and increased (self-)awareness based on education. The process therefore first started in wealthy elite families; due to the social elite’s prevailing conservative view of life, which had no interest in social changes, the process was limited to educated young women and some professions which are by nature based on emphasising the individual (acting, for instance). It seems that the visible expression of this process was subordinated to the older social values after marriage; but the changes were reflected in different relationships of power in matrimony and in the family. Because 20th-century society increasingly took account of the individual, who was successful more because of his own abilities and efforts than because of inherited privileges and his family’s status, the process of becoming aware and presenting oneself trickled down to the less privileged classes4 – from the wealthy to the less well-off, from men to women, and from adults to other age groups. * * * The historical development of every cultural element is much more than a linear transition from one form to another, simple to composite or higher forms. The development includes the simultaneous coexistence of simple and more complex forms with the same or similar function. It is interesting to note that simple forms continue to reappear; simplicity obviously allows for a better adaptation of their use. The brief survey of headwear in Slovenia, presented below for the period for which adequate sources are available (see the chapter on sources) is but a schematic framework which indicates the above-mentioned coexistence and complements the individual extensive chapters. In the 15th century caps prevailed in men’s headwear in Slovenia: close-fitting caps in the lower classes, and low cylindrical caps in the higher classes. In the mid 15th century low, oval hats with a narrow, round, turned up brim were relatively common, while pointed hats with a flat, turned up or turned down brim were common among the ordinary people; after the mid century, the pointed top was occasionally bent slightly backwards, and the broader rim was strongly turned up at the back and sides. In the same social environment hood-like headwear with shoulder capes was worn. Turbans were worn only exceptionally in the latter half of the 15th century. In the 16th century hats and close-fitting caps were largely replaced by oval caps, which were however much lower and widened into the shape of a beret. In the last quarter of the 16th century, the higher classes wore upright cylindrical caps, similar to upright cylindrical hats, occasionally decorated with feathers. The rare hats of this period had a round headband; a more stiff form of hat is confirmed for the latter half of the 16th century. Hoods extended to the breast or even to the waist in the 16th century (Baš 1970: 17–19). In the 17th century, feudal lords covered their heads with soft caps, winter caps and nightcaps, and not quite so often with hats: high stiff hats with a straight brim, soft wide hats, and later with tricorns. The same was true of townspeople, but bonnets were much less in use among them (Baš 1992: 24, 32). Tricorns occupied the leading position among headwear in the feudal attire of the 18th century, though caps were still very common. Of the other items of headwear, mention must be made of straw hats as well as bonnets and domestic nightcaps or items worn beneath another headgear. Burghers wore similar headwear, and to a lesser extent also bonnets. The fashion headwear of the late 18th century was a stiff top hat (Baš 1992: 41, 48; Vrišer A. 1993). The headwear of the peasants in the 18th and 19th centuries were felt hats of different shapes, straw hats and, to a lesser extent, also fur and felt caps. The aristocrats and bourgeois of the 19th century mainly wore hats: bicornes (cocked hats), top hats, and towards the end of the century other forms, straw hats and stiffer or softer felt hats spread; for less formal occasions various forms of caps were worn. Peasants covered their heads with differently shaped felt hats, straw hats, and various forms of caps. Many forms of 19th-century headwear survived until the Second World War, but in the first half of the 20th century the old and new forms of headwear were more narrowly purpose-defined. Caps with peaks became popular for leisure; young peasant and workers wore them as everyday headwear. The most common women’s headwear in Slovenia in the 15th century were embroidered white headscarves (peče), followed by bonnets and caps similar in form to those worn by men. Girls decorated their hair with decorative ribbons. In the 16th century, beside embroidered white headscarves a variety of bonnets spread among the nobles and burghers, though caps and girls’ ribbons were still in use. In the peasant environment, embroidered white headscarves were the most commonly worn headwear (Baš 1970: 19–22). In the 17th century, noble and burgher women wore bonnets and embroidered white headscarves, followed by caps and, much less, straw and other hats (Baš 1992: 28, 33). In the 18th century, bonnets made of a variety of material were the most common headwear; burgher women also wore white headscarves. Hats, straw hats and caps were still less common. At social functions, big wigs were held to be prestigious (Baš 1992: 45, 50). The most common form of women’s headwear in the peasant environment were embroidered white headscarves, under which close-fitting bonnets of various forms were worn until at least the second half of the 18th century. It was very rare for women from the rural environment to wear hats. Girls wore decorative hair ribbons and headbands. The late 18th century was the beginning of the era of ladies’ hats; replacing the little bonnets of the past, they distinguished noble and burgher women from peasant and working class women throughout the 19th and part of the 20th centuries. Ladies’ hats went through a series of transformations from the mid 19th century onwards; every new form was complemented with an elaborate hairstyle. The connection between hat and hairstyle remained important until at least the 1950s. Beside hats, women continued to wear small soft bonnets as the domestic headwear of older ladies in the 19th century. Fashion offered hats and caps of various forms and materials for specific occasions. Scarves were also worn between the two world wars. In the same period, peasant women covered their heads with white headscarves and bonnets of various forms; girls wore decorative ribbons and headbands. From the mid 19th century, the most commonly worn headwear of peasant women were colourful headscarves, replaced or complemented on rare occasions by a (straw) hat. In the latter half of the 20th century, the customs regarding headwear became much more relaxed. For protection against the weather men mostly preferred caps over hats. The use of felt, cloth, and straw hats was limited to some occasions. Headscarves were also in use, but less. Some items of headwear were partly replaced by forehead bands bandannas, ear caps, or forehead caps against the sun. Protection against injuries at work, in various sports, cycling and similar activities, was provided by numerous forms of helmets, some worn over a cap. Headwear of usual or unusual forms sometimes indicated special occasions. By then it had become socially acceptable for women and not only men to be bare-headed. Protection against the weather was provided by scarves, caps and, though less, by hats. A great variety of unisex headwear was used, especially sports headwear. When bare heads became socially sufficiently acceptable, the forms and use of headwear were mainly determined by its protective function. General fashion trends were much less involved with headwear than before, and hairstyles became much more important. They used to complement headwear in the past too, but nearly always when the headwear did not fully cover the hair. A different relationship between hairstyles and headwear existed when wigs were fashion accessories (“attributes” of aristocrats and burghers in the 17th and 18th centuries; in more recent times, wigs were used as fashion accessories (in the 1970s), that is beside being accessories to hide baldness (Plessen 2000). After the Second World War, fashion developed several parallel trends which offered people many choices. From the 1950s onwards, for instance, people wore their hair either short or long, and long unstyled hair was mostly the domain of girls and young women. Men’s short haircut, which survived for decades, saw a major change only in the 1960s. Long hair and beards became the exterior signs of protest, but also the fashion of the urban youth, followed by others in the course of time. In the following decades, several very typical hairstyles developed (including dyed hair, fixed unnatural forms, short haircuts and shaven heads), which had an important identifying and differentiating function in youth subcultures. Since the Second World War, people’s hairstyle has no longer been indicative of social differentiation, though occasionally and conditionally it may be an expression of wealth. Someone’s hairstyle indicates above all his individual choice, through which he shapes himself in every current period of life and lifestyle. Headwear has preserved a marked identifying function in various performing arts, and they are used to create historical, social or local figures, and even characters. It has the same function, for instance, in cartoon illustrations (for instance: western capitalism– top hat, eastern socialism – workers’ peaked caps), in the masked figures of carnivals, balls, and similar events. In the last three or four decades, the use of various headwear has been gradually codetermined by new functions. One is propaganda: because of its very visible position on the body, the effect of headwear is exceptionally strong in spite of the low nominal value this type of promotional material has. The signs (logotypes) of companies, places, societies, clans, and institutions make use of the communicative power of headwear for “free” advertising, performed by the wearer. A range of sports or cultural events and meetings can be documented by the headwear worn at them. The propaganda function is closely linked with a memory function, which depends on whether the headwear was in use before or after the event; the propaganda effect is thus extended over a longer period and has the same effect for all the following cyclical events of the same type. The form of headwear is also highly significant in groups which have a common, though only temporary interest. The circumstances in which this aspect is most evident are sports and supporter events, social events, meetings of political, trade union or social organisations, and the like. Headwear also often includes the signs of trademarks or brand marks at outstanding spots; by choosing such a headwear the wearer of course expresses his preferences for certain trade marks or brand marks, either because he trusts in the promised quality, or because he is loyal to certain trademarks because of his own positive experience with them. The consumer society has a system of production, advertising and supply aimed at having the individual - by choosing a trademark - express his adherence to the values, embodied by the idols of pop culture (actors, singers, sportsmen), who advertise the same brand mark. The use of a distinctly styled clothing appearance is, after all, an expression of (self) determination. Though temporary, it is a strong signal to the wider environment, which of his identities the wearer chooses to emphasise and convey to the environment at a certain time. The choice of products of strictly limited producers, which are apparent from the basic form and accented logotype of the company (in headwear usually up front or in the neck) also conveys to which social group or subculture someone belongs, to what music he listens, what kind of entertainment he prefers, and what his attitude to the world is. The consumption culture thus systematically follows created models, launched by the interests of capital. In the relationships between capital and the market, as they occur on global dimensions, models and choices also spread. In doing so, they often collide with different value systems, woven into old ethnic, religious, and social frameworks. Affiliations with social class, religious, ethnic, and other groups are even today expressed by the form of headwear their members wear – the headwear may be a compulsory or a voluntary sign of affiliation. The mixing of cultures and their value systems through migration thus continuously creates circumstances for encounters meetings, comparisons and, of course, also disputes, which require principled solutions. Recently, the use of some forms of headwear has become a topical issue, because the French secularised society considered them symbols of religious affiliation (Muslim scarves, Jewish skull-caps) and banned their public use by law (Delo, December 24, 2003; the French parliament passed the ban on the use of religious symbols in public schools on February 10, 2004). 1 Accessories include clothing accessories (worn on the head, arms, legs, around the waist), accessories carried along which add to our fashion appearance (bags, umbrellas, sticks, etc.), and jewellery or ornaments worn on the body or clothes. 2 Baš 1984 b; 1987: 296–313; Miles 1998: 90–106. 3 A tradition is a “socially determined act, which is regular and on certain occasions, often has its roots in the religious or magic sphere, and always exceeds the material needs of everyday life” (H. Bausinger, quoted in Baš 1987: 169; 1992: 196). Customs are chores or actions which are repeated more or less regularly at certain times, even though they are not of vital importance (Baš 1987: 190; 1992: 213). 4 Socially underprivileged people seek social changes; they are potentially rebellious or revolutionary, but not necessarily socially progressive. MAIN GROUPS OF HEADWEAR HEADSCARVES Headscarves are headwear of different sizes, cut to a square, rectangle or, less often, triangle; they are either placed or folded on the head or tied to it, more or less cover the hair and neck, while leaving the face uncovered. Headscarves thus meet the protection function and standard moral requirement of headwear. Their material, decorative elements, and the way they are worn are indicative in the sense of identifying their wearer. Because of their simple forms, headscarves are among the oldest and most widespread headwear in many cultures; though every culture added particular forms and meanings, the headscarf’s basic form has been preserved to the present. Veils, embroidered white headscarves, and other headscarves belong to this type of headwear. The headscarf’s original function was to protect against weather conditions. Pictorial sources about the Greek and Romans, however, already reveal that the flammeum was also an ornament; pictures of men and women from Egypt show elaborately draped scarves. Precious types of cloth led to the development of the decorative veil, used by wealthy women to cover their heads in the Old Christian period, while scarves which were simply placed on the head were common in North, West and Central Europe between the 11th and 13th centuries (Vurnik 1928: 24–25). The medieval custom of hiding the body’s forms required the head, chin, neck, and shoulders to be wrapped in different coverings; the headscarf, either in the form of a veil or linen scarf was an element of “multilayered” headwear and rarely worn independently. In the 13th century, German women wore it underneath or over a decorative headband a (šapelj, see the corresponding chapter), and the various pointed, conical, and later horn-shaped headwear of the 14th century was also decorated with a veil (Schindler 1984: 17). In the 15th century, numerous forms of pleated scarves or veils, wrapped around the head, neck and shoulders became common (Vurnik 1928: 24–25). Elaborately pleated scarves were a festive headwear in the Middle Ages. They were no doubt less suitable at work, but could be worn by women from the higher social classes on everyday occasions, considering that giving the scarf the desired form was hardly something a woman could do on her own. The fashion of accurately folded, placed, and pleated scarves, which are unfolded to their original flat form after being used, is just one step away from more permanently fixed decorative elements which were padded, secured with pins or seams, and the like. The border between what then amounted to a bonnet and a folded scarf is hard to define, especially from the pictorial sources, and in particular where actually several items of headwear were worn, one over the other. The two types are thus interchangeable, they existed and were used at the same time and were at different stages of development (Schindler 1984: 20). Between the 15th and 16th centuries, headscarves gradually developed into bonnets, and also into wrapped and tied turbans (Zischka 2000: 118). According to the Renaissance principle of elaborate and decorative head coverings of the 15th and 16th centuries, the shape of the head, neck, and shoulders were visible under the coverings (Vurnik 1928: 25). Most information on the forms of medieval and Renaissance headwear is gathered from pictorial sources, which are numerous and exhaustive as far as the higher social classes are concerned. Women from the lower classes did not wear the above mentioned horn-shaped or peaked pointed headwear, nor elaborately placed scarves; they mainly wore simply placed or tied scarves. Young single women of all classes were allowed to show their hair (Heller-Winter 2000: 13). In terms of material, decoration and way of wearing, ordinary scarves were thus the most common headwear for everyday occasions and among the most numerous social classes. Basically, scarves protected against weather conditions and simultaneously met the social norm of decency by covering the head and shoulders of married women. Festive days were then certainly marked by a headwear made of better, that is high-quality, precious, or rarer fabric with lively colours or by fabric that was as white as possible. The colour white has many shades, even if the fabric is merely unbleached linen cloth. While sources often refer to “white” headscarves, these were in fact frequently undyed linen scarves, whitened at most by the sun, dew, and frequent washing. Linen cloth for everyday and peasant scarves was gradually replaced by cotton of a whiter colour; in this form, the use of peasant white headscarves peaked in the sense of decoration and value until at least the mid 19th century. Such white headscarves are usually called peče* in domestic sources and in the later written literature, and they are often described as white scarves, white linen headwear and similarly. Tracing the written and pictorial sources, which document their use in Slovenia, the researchers are very cautious and reserved when trying to date the oldest known use. Stanko Vurnik simply thought that the white headscarves were among women’s oldest headwear. He assumed that they were used in Slovenia at least from the 14th century onwards, and in regard of earlier periods he listed several predecessors in form and function; in view of the contemporary cultural influences and trends, and in spite of incomplete sources, he had no doubt that these forms were also used in Slovenia (Vurnik 1928: 2). Marija Makarovič, whose attention was largely dedicated to the white headscarves of the 19th century, wrote: “Like the white headwear of other Slavic nations, the Slovene white headscarves undoubtedly belong to the Old Slavic inventory, but in terms of how they were tied and decorated, they later imitated similar headwear worn by the higher classes.” White headscarves continue to be considered a common piece of peasant headwear in Slovenia throughout the first half of the 19th century (Makarovič M. 1964: 322). In his research of the clothing appearance of the 15th and 16th centuries in Slovenia, Angelos Baš did not enter, in view of the incomplete sources, into any dubious assessments concerning a greater age of the white headscarves, but he thought that women’s headwear in Slovenia in the 15th and 16th centuries “had not caught up with the general clothing trends in Central Europe. In the 15th century women wore almost exclusively white headscarves, while other headwear was rare /.../ A specific fact about women’s headwear in Slovenia in the 15th century is thus that almost exclusively white headscarves were worn, and that other headwear played no particular role. The difference was smaller in the 16th century, when bonnets, which were then is use elsewhere, replace white headscarves as the prevailing headwear of women in this period” (Baš 1970: 26, 28). His references to white headscarves as women’s headwear in Slovenia are thus based on existing sources from the 15th and 16th centuries, and he also based their use in later periods on written sources (Baš 1987, 1992). The use of white headscarves among the peasant population (but not in other social classes) was dated by Gorazd Makarovič to (at least) from the Late Middle Ages to the early 20th century (Makarovič G. 1981: 284). The today linguistically generally accepted term peča, which was common in Gorenjska and Dolenjska, is traced by researchers of this cultural element to the Italian term pezzo, pezza or the Latin petia (Vurnik 1928: 1, 2), while some local terms are associated with the German Hader (adra, adrca (Štajerska), odra, odrca (Podjuna/Gail Valley) and Hauptuch, Kopftuch: aptah (Gorenjska, environs of Ljubljana), uaptoh, uautoh (Bloke), vavtas’nca (Brkini). Beside these names, various totally different local names have been recorded: bahl (Horjul and environs), fačou (Primorska), glavnik (Trieste environs), platnica, pletenica (Ribnica region), prtiček (Kostel valley), robec (Štajerska, Prekmurje), tjehl (Prekmurje, Štajerska), tulenge (Velike Lašče and environs) (Makarovič M. 1964: 291). If the lack of sources referring to the Slovene territory prior to the 15th century means that we can address the forms of white and other headscarves more or less only on the basis of comparative findings about the development of headwear in the wider European context, the picture becomes much clearer from the 15th century onwards and to the present. It is then indeed supported by much more numerous and diverse pictorial, archive, and other written sources, and for the appearance of this specific headwear in the 19th and 20th centuries the most informative sources are the preserved objects themselves. Taking account of the various material sources, which will not be listed here nor individually analysed, because beside being quoted accurately, they have already been studied and analysed,1 we shall summarise the most important findings. The long, rectangular Gothic headscarves are thought to have been simply placed on the head with their ends reaching far down the back (Makarovič G. 1981: 284). In the 15th and 16th centuries, the majority population, that is the peasants, mainly wore triangular headscarves without decorative elements, and they were quite long, because their ends nearly reached the waist. The representations do not reveal whether they were triangular in form or folded into a triangular form. At the front they were worn at the height of the forehead and they covered the ears. Headscarves worn by aristocrats and burghers are known in several different forms, recorded in contemporary pictorial sources: scarves in which the front edge is decorated with wave lines; this type is mostly worn in a way that it reaches the forehead, though there are also others that are pushed much further back. Another visible practice is double headwear, that is the wearing a piece of headwear or a wimple under a headscarf, which reaches rather far down the forehead; further types of headscarves are ovijače, scarves tightly wrapped around the head and neck (Baš 1970: 19–22). Turban-like wrapped headscarves are also recorded (Vurnik 1928: 5; Makarovič M. 1970: 62, 83). A “Carniolan type of headscarf’ is recorded in 1566, but unfortunately without any explanation, what this is supposed to mean. Legacy inventories of aristocratic women document headscarves made of thin or festive linen, partly decorated with black silk embroidery or with interlaced gold threads; the headscarves of burgher women were made of “festive” linen, but they also wore silk, cotton, and velvet headscarves (Baš 1970: 19–22). Beside bonnets, caps and hats, the feudal ladies of the 17th century mainly wore headscarves: veils decorated with lace, made of damask or festive German or Carniolan, that is domestic linen (Baš 1992: 28). Burgher women wore similar headwear, but bonnets were more common than headscarves; the bonnets were made of lace, veil, damask linen, knitwear made of German or festive linen (op. cit.: 33). The contemporary headwear worn by peasant women mostly consisted of headscarves; the materials used were veil, made of thinly woven threads and thin linen as well as veil made of coarse linen in Gorenjska; the Uskok women in Gorjanci wore linen scarves, and those in the Karst linen headscarves (op. cit.: 37). 17th century sources show elaborately, roof-like turned-up headscarves and such that are folded into a flat square on the top of the head (Makarovič G. 1981: 284); this way of folding headscarves is thought to have been influenced by Italian examples from the latter half of the 16th century and also to not have been used (any longer) by German or Italian women and neither by women east of the Slovene territory (Vurnik 1928: 25). Most of the descriptions of Carniolan peasant costumes including headwear from the 17th century are from Valvasor, and the illustrations in his work Die Ehre des Herzogthums Crain from 1689 provide an evocative idea about the above-mentioned manner of folding headscarves. Based on descriptions and illustrations, reconstructions were carried out at the Slovene Ethnographic Museum a decade and a half ago and presented in a thematic exhibition.2 The same source was instrumental to the reconstruction of special. turbanlike wrapped white headscarves, to which Valvasor refers in connection with peasant women from Breg in the Karst and Istrian women. Assumptions about differences in the clothing appearance of the peasant population by provinces are confirmed by records from contemporaries; though the sources about Prekmurje and Slovene Styria in the 17th century are poor, they are highly informative about Carniola and Goriška (Baš 1992: 124 ff). The feudal ladies of the 18th century mostly wore bonnets, less often bonnets of the zavijačka type (see the chapter on bonnets) and rarely headscarves or hats. Their white headscarves were mostly made of German or (less often) Dutch and Carniolan, i.e. domestic lace, and rarely of veil fabric or domestic and German linen (op. cit.: 45). White headscarves were more common among burgher women and they were mostly made of (German) lace, less often of domestic, thin German linen, and rarely of muslin. Burgher women also covered their heads more often with bonnets and zavijače than with white headscarves or hats (op. cit.: 50). There are very few sources with references to the material used for peasant white headscarves. They were above all less diverse and to a certain extent they differed by provinces and areas: in Slovene Styria sources mention white headscarves made of muslin or thin linen, decorated with lace; in Carniola, white headscarves made of ordinary or thin linen and partly lace-trimmed: in Gorenjska, white headscarves made of linen or veil fabric, partly lace-trimmed; in Dolenjska linen white headscarves. In the Kočevje region, women wore a linen roll; in Notranjska linen white headscarves, and the women from the Vipava Valley trimmed their headscarves with coarse lace. A turban-like linen headwear was also worn by the women from Čičarija, the Karst and Pivka, as well as by peasant women from the environs of Trieste (op. cit.: 51–54). That different materials were used for white headscarves did not depend only on wealth or social class, but also on so-called demonstrative use, which was to ensure or enhance a female wearer’s status (op. cit.: 58, 59). Though the principles for such use are valid for all items of clothing and not only for headscarves, special mention may be made of cotton fabrics, which became fashionable in the second half of the 18th century. Feudal lords and burghers used a wide variety of textiles already in earlier times, in particular higher-quality fabrics; given the limited domestic production, these fabrics were imported and as such prestigious items. High-quality Swiss and Dutch linen was prestigious in this sense, while domestic Carniolan linen had a similar reputation as linen from Silesia, Bohemia and Moravia in the 18th century (op. cit.: 66). Cotton, a soft, fine, and very white fabric, which started to replace linen, was expensive and therefore prestigious, and because of the limited production it was imported; from Italy and France in the 17th century, from France, Brussels, England, and Germany in the 18th century. In the Austrian provinces, the production of cotton fabric became more important and the fabric of higher quality only in the 1860s; it was made in Bohemia, Upper Austria, and Vienna. Vienna was also a source of veils, because the veil craft was very developed in the 18th century (op. cit.: 71). White headscarves made of industrial cotton fabric or veils were thus certainly prestigious items. And they were more the exception than the rule among the peasant women of the period. Descriptions by travellers3 tell us very little about how white headscarves were placed on the head; beside simply donned square headscarves and turban-like wrapped, long scarves, all we find out is that they were usually white and that here and there some decorative elements were used, for instance lace trims, which some authors attribute to Rococo fashion trends (Vurnik 1928: 11). In the 18th century it was common to secure the headscarf under the breast or on the waist with pins (Makarovič G. 1981: 284), a practise confirmed to some extent by pictorial sources. In the same period, wealthy peasant women had lace-trimmed headscarves with gold, black and broad lace (op. cit.), but white lace trims became more common in peasant headscarves towards the mid 19th century. Earlier, white headscarves were often without such trimmings. In the first half of the 19th century only peasant women continued to cover their heads with headscarves. Feudal and bourgeois women had already abandoned them and replaced them with other fashion headwear, mainly hats. In the search for forms which would indicate the differences between the aristocracy and bourgeoisie, the options of prestigious materials for headscarves had simply become exhausted, and that other options were sought (and found) in new fashion forms. It goes without saying “that demonstrative use is inseparable connected with fashions changes and the development of fashion” (Baš 1987: 34, 35). A quite similar development probably occurred in the relationship between the bourgeoisie and the majority of the population: cotton fabrics indeed gradually spread among the peasants. At first, they accepted it as a fabric to “keep abreast” with the fashion of the higher classes, but at the same time its use had a powerful effect in differentiating peasants according to their prosperity. In the 18th and early 19th centuries, prosperous peasants were the first who could afford white cotton headscarves and only for festive occasions, while linen fabric was good enough for the poorer peasants and in general for all work activities. The use of purchased and even imported cotton for the festive peasant attire was severely criticised in public by the social environment, which saw the practise as unheard of and unwarranted luxury, morally unacceptable, dandy behaviour by the peasants, vanity and arrogance. The criticism came from the ranks of the social elite and from the church, who in this way opposed the effacing of differences in appearance between the peasants and the higher social classes or the elimination of the former differences in clothing. Actually, they added a moral dimension to the dress codes which in previous period had helped to maintain the existing social relationships, but were now no longer in force. If cotton fabric was more expensive than domestic linen at the beginning of the century, and to some extent was indeed a “luxury”, this was no longer true later, when the prices of cotton fabric as a mass product fell dramatically (op. cit.: 46–50). Cotton fabric was largely imported from Vienna, which developed together with the town’s environs into a major cotton industry centre in the early 19th century. In the 1930s and 40s cotton fabric produced there was already cheaper than linen. Cotton fabrics were produced in a great variety of quality; a newspaper advertisement list them this way: “Smooth, densely woven cotton fabrics are: katun, nanking, calico, cambric, batiste, percaline; thinly woven, smooth cotton fabrics are: mezlan, organdy, tulle. Cross-woven fabrics are: croisé, drill, merino, sattin, wallis, barchent, molton. Coloured fabrics: damask, pique; and fabrics similar to velvet are cotton velvet and Manchester velvet.” (op. cit.: 22, 23). Numerous and diverse provide inform us in great detail on the white headscarves worn in the first half of the 19th century; their detailed nature even creates the impression that the clothing appearance of the peasants in Slovenia “differed from place to place” (op. cit.: 139). white headscarves of one or another form are mentioned for nearly all areas and we may thus rightly treat them as the most common everyday and festive headwear of peasant women in Slovenia. In the earlier periods white headscarves were above all the headwear of married women, but in the 19th century they gradually lost their function of indicating women’s marital status, even though the social norm, which required married women to cover their heads, was still in force. Sources referring to Gorenjska report that young girls also wore white headscarves on special occasions (Makarovič M. 1964: 298). And that girls and indeed everybody else covered their heads to protect themselves against the cold, sun and rain in all periods is highly probable. The sources also inform us on the various uses and ways of placing, wrapping, pleating, and tying headscarves. Fabrics most frequently mentioned for the white headscarves worn by peasant women are fine linen; the cotton fabrics muslin, batiste, percaline and madapolam; the veil fabric tulle (more frequently after 1850) (Makarovič M. 1964: 298; 1970: 85). Less accurate information is provided on the decorative elements of the white headscarves, but this shortcoming is compensated by scarves preserved from the 19th century. In Gorenjska, Dolenjska, Primorska, and Štajerska women wore their headscarves independently, on festive days they often wore them over their bonnets; the bonnet’s role in the whole appearance was to give volume to the scarf. At the same time, the bonnet - a much more expensive item than a headscarf – was protected, while having a decorative effect, because the front, decorated part is clearly visible under white headscarf. In Koroška, the use of white headscarves over the forehead band and bonnet and that of a wide-brimmed hat over all the other pieces of headwear is confirmed by the sources. In Primorska, the white headscarf was worn independently, in the Pannonian area it was used to cover a variety of other headwear that was customary for married women, and which had a soft cut and was close-fitting; the decorations are partly visible on the forehead, under the front edge of a white headscarf (Makarovič M. 1964: 297, 298). Several ways of tying headscarves became common in the first half of the 19th century. Instructive representations are often locally determined, but this does not mean that the depicted ways of tying are exclusively local particularities. Some ways of tying or donning white headscarves survived from older periods, while relatively new ones also developed. The latter resulted from new decorative elements on the white headscarves: an embroidered ornament in the exposed corner that reached down the back and a lace-like gathered trim, which is richest in the said corner of the white headscarf. Both decorative elements first appeared in the white headscarves of feudal ladies and bourgeois women, but in the white headscarves worn by peasant women they became more common only after the introduction of white cotton headscarves in the first half of the 19th century and later; exceptionally, the sources also mention lace trims in connection with the headscarves of prosperous peasant women from the second half of the 18th century (Makarovič G. 1981: 285). The ways of tying were inevitably influenced by the headscarf’s form and size: those from the Alpine and Mediterranean areas were square in form with lengths of 75 to 110 cm or even 150 cm; in Štajerska (Pohorje, Slovenske gorice), and partly also in Primorska (environs of Sežana, Vipava) smaller ones were common, between 50 to 75 cm. Similar dimensions prevailed in the white headscarves of the Pannonian area, that is in Bela krajina, Prekmurje and in eastern Štajerska. But these areas also show exceptions: the white headscarves from the environs of Metlika and Griblje had larger dimensions (Makarovič M. 1964: 299; 1970: 61). The ways of placing, pleating, and tying headscarves can thus be classified into several groups (summarised after: Makarovič M. 1964: 299–305; 1970: 61–83). Square white headscarves were usually folded diagonally and the then “triangular” headwear was: • simply placed on the head, with two ends resting on the breast or all three corners on the back (common in the latter half of the 18th century and the early 19th century; survived until the late 19th century in western Slovenia – Komen, Solkan, Renče); • tied under the chin: especially common in winter; also common in Prekmurje, Bela krajina, Haloze, the Mura Plain, Slovenske gorice; smaller white headscarves were tied this way in the environs of Sežana, the Vipava Valley, Črni vrh, Cerkno, Kobarid, Brkini; the same is true of Vitanje and Prem; • crossed under the chin, tied at the neck (Bela krajina – Poljana Valley and the environs of Griblje; eastern Štajerska; between the Drava and Mura, Rogaška Slatina, Prekmurje, Kostanjevica na Dolenjskem; and in the early 20th century still in Trenta, the Vipava Valley, Cerkno and Breginj); • crossed under the chin, tied between the neck and the top of the head (Slovenske gorice, Fala, below Pohorje, Slivnica, the environs of Konjice); • crossed at the back of the neck, tied at the top of the head: tied in a knot (Kostel, Brkini, Idrija, Babno polje, Kras (Bač), Trieste environs, Slovene Istria, Sežana), tied in a bow (environs pf Ljubljana, Škofja Loka, Kranj, Notranjska, environs of Višnja Gora, Begunje); • tied at the back of the neck: below the dangling end in Vinica, Poljana Valley, Banjaloka), or above the dangling corner (Prekmurje). Tying at the top of the head and under the chin were two ways common among Czech and Slovak women in the relevant period, tying at the back of the head like in Prekmurje was common with Hungarian women, but it was also fairly widespread among all Slavic peoples (Makarovič M. 1964: 322). The stereotyped idea of white headscarves in Slovenia equates them with the embroidered white headscarves of the 19th century. To some extent, this understanding derives from the existing museum collections, in which there are no simple linen nor unembroidered cotton specimens, but only richly embroidered, lacetrimmed white cotton headscarves. However, today’s museum collections are not to be taken “for granted” and the distorted ideas connected with them are not based on real historical evidence. We know that simple linen headscarves, and from the 1830s onwards probably also white cotton headscarves, were common in the peasant everyday. The socially differentiating use of cotton in the early 19th century was joined in the period, when cotton became available at affordable prices, by the use of embroidery and lace trims; social differentiation was simply a matter of economics, because the purchase value of such headscarves was increased by that of the lace trim and the embroiderer’s fee. And it is quite certain that most peasants could not afford such expenses, when even prosperous ones wore these “luxury” items only on Sundays and holidays. The lace trimmings of headscarves, a special type of bobbin-lace sold by the meter, were most likely produced by domestic lace-makers. SEM has in its collections a sample tablet of headscarf lace,4 of the kind that was sold by the meter in the lace supply shop in Idrija in 1839.5 In view of the fact that the edges of the scarves are decorated with several meters of lace frills, the cost must have been quite considerable. In order to reduce the cost, the makers of these headscarves gathered the lace in the exposed corner which fell down the back, and the further away from that corner, the folds would be rarer, then only sewn-on, and finally finished off with a ribbon of narrow, undoubtedly cheaper lace, or there would simply not be any lace in the hidden corner of the headscarf. Nevertheless, not all the headscarves from the first half of the 19th century had lace trimmings, especially not those worn at work. To many headscarves lace trimmings were added later; after the mid century, machine made lace, sold by the meter, spread,6 at prices and in quantities that were much more affordable than the handmade lace that was used for headscarves. White embroidered headscarves prevailed in Slovenia and only exceptionally a red element was added to the embroidery. Individual white headscarves with red embroidery are found in Bela krajina, red-and-white embroidery appears in some white headscarves from Trenta and the Kobarid area, as well as in Prekmurje and Haloze, where the owner’s monogram was sometimes embroidered with a red thread in addition to a modest flower. Usually, only one corner of the headscarf was embroidered, and only exceptionally was the embroidery arranged in two opposite corners. According to oral tradition such white headscarves were worn in the environs of Ormož and in the Kobarid area (Makarovič M. 1964: 306). The further findings on embroidered decorations in headscarves listed below are based on our analysis of the museum collection, and they are complemented to some extent by field research findings. Corner embroidery consists of two composition elements: a flower (or a bunch) and the edging. Only exceptionally, the corner embroidery consisted of a mere flower. Plant and floral motifs were common; other motifs (animals, year dates, lyres) are exceptions. The stylisation of the foliate motifs differs and is sometimes almost geometric. In addition to the prevailing foliate motifs, the embroidery in the headscarves of the Pannonian area is executed in geometric patterns. We should emphasise here that the embroidery motifs had no deeper meaning, thought attempts have been undertaken to interpret the ornaments in the light of the psychological and character features of the inhabitants and the mentality of different cultures (Vurnik 1928: 20–23), or to present the embroidery elements as the symbolic vehicles of “ancient” cultural traditions and magic (Košuta 1997, 2003). Floral and foliate ornaments are popular in many cultural environments. The decorative elements of the Slovene peasant costume often reflect the taste of the late Baroque and Rococo as well as that of the contemporary Biedermeier high fashion. In embroidery motifs, the transfer of some older designs or individual elements is quite common and has no deeper, symbolic meaning (Makarovič G. 1981: 287). In the 19th century, several ornamental embroidery styles developed, which can be largely attributed to the white headscarves of the Alpine, Pannonian and Primorska areas. This division is however only schematic, because it is not confirmed by the ways they were chosen or made (purchased at fairs, made by trained monastic, town, or market town embroiderers) nor by the actual use. Because white headscarves were often included in a bride’s trousseau, they were moved from their original place of production – when the bride moved in with her husband’s family – but also from one place of use to another one (Makarovič M. 1970: 87). This obviously highly relativizes the attributed regional characteristics of embroidery styles. And rightly so, because the actual channels of their production and use do not confirm the attributed regional characteristics. The corner embroidery of the white headscarves from the Alpine area include a big accented flower (especially in Gorenjska) and a relatively inconspicuous edging. The flower is composed of several differently stylised flowers, connected by a bow or growing from a vase. Flowers are also arranged in the edging, occasionally alternating with stalked leaves. White headscarves are also often trimmed with puckered lace. The white headscarves of Primorska proper (Škedenj and the other villages in the environs of Trieste) are characterised by a wide edging, composed of tiny foliate motifs. This pronounced edging is complemented by a tiny flower – a composition of the same elements as in the edging. These white headscarves have a distinctly wide lace edging. The headscarves from the environs of Sežana, Brkini and the Vipava Valley are completely different. Their embroidery ornament is more modest: rosettes and indefinable flowers. The basic composition ornament in the headscarves from the Pannonian area is the same as in other headscarves, but it has fewer elements which are more stylised and not executed in detail. Bela krajina headscarves have a geometric element or just tiny holes. The headscarves from Prekmurje and eastern Štajerska have the initials of the wearer’s name embroidered in the rosette flower. Those from the Pannonian area usually are not lace-trimmed, instead the borders are zigzag or toothed at all four sides and in the corners. The front side of the toothed edge is partly executed in the opposite direction; the effect of these two decorated edges is visible in headscarves folded into triangles in which the bottom edge is slightly lowered (Makarovič M. 1964: 306; 1970: 85). The ornamental styles of white headscarves can be defined in other ways, for instance based on embroidery techniques, on characteristic patterns or known data on existing headscarves (Niklsbacher - Bregar 1970: 107–119), but this would make the image much more diffuse: the risk of exaggerated accuracy and consistency in the analysis of forms is that essential, crucial factors are overlooked and this means inevitable means a deviation from historical reality. Several headscarf embroidery techniques have been identified. Because the preserved ones have a thin, finely woven background, the most suitable technique was outline embroidery.7 The type of stitch that is used defines the embroidery technique: the predominant technique is white flat embroidery, executed with ordinary, stem, chain, or cross stitches and knots. White embroidery is often combined with cut-out techniques and applications, for instance with openwork embroidery (Richelieu or Madeira), with figures cut out of the ground fabric and filled in with decorative punches or applied tulle, with inserted lace ribbons along the edges and the like. In addition to the above-mentioned techniques which were also used to execute toothed edges, several simpler techniques were used in decorative and ajour embroidery,8 are complemented by tucked-up edges and decoratively embroidered or toothed edges. The embroidery techniques used in the headscarves from the first half of the 19th century refute the idea that the embroidery was home-made, because the peasant women of that period were not commonly versed in embroidery. The preserved white headscarves from this period are undoubtedly the work of trained embroiderers, who worked in monastic workshops, towns and market-towns, in generally on commission, and to a minor extent probably also for other purposes They transferred the embroidery motifs from older designs and printed examples. Self-taught embroiderers, who worked for themselves and other people, made many white headscarves from the Pannonian area, but these cannot be dated earlier than to the second half of the 19th century, when the general school education spread the knowledge of embroidery techniques and motifs, for instance Richelieu and embroidered monograms. More knowledge about and skills in embroidery was undoubtedly provided by girls’ schools (Makarovič M. 1970: 85; Makarovič G. 1981: 287), where girls embroidered according to their own ideas, and the influence of designs from contemporary fashion magazines is also noticeable (Makarovič M. 1964: 307). After the mid 19th century, white headscarves were gradually replaced by coloured and patterned ones made of silk, cotton, or even wool. Until the 1880s, white headscarves were still in use as Sunday and holiday headwear: they were a highly valued remnant of an older period in the clothing composition dictated by the uniformed cuts of the new fashion. The new fashion provided girls and women with coloured scarves they could buy in shops and these were worn by peasant and working class women, while bourgeois women wore hats and caps of various forms (Makarovič M. 1964: 297; 1970: 59). At the end of the century, white headscarves were worn only on holidays and by a small number of older women in Dolenjska, Gorenjska, and Primorska, while younger women preferred purchased scarves. Until the First World War, and in some places even until the Second World War, white headscarves survived as the headwear of brides, bridesmaids and members of wedding parties, godmothers at children’s Confirmation, and in Corpus Christi and Easter processions where the other clothes were usually contemporary. But these ways of use were to some extent mixed with dressing up in so-called national costumes. A headscarf similar to embroidered white headscarves was worn with festive and Sunday dresses by women in the Kobarid area and in Trenta for a long time, in the summer also on the southern fringes of Pohorje and Paški Kozjak until the mid 20th century (Makarovič M. 1964: 298). From the 1870s onwards, industrially manufactured headscarves, made of white muslin, or more frequently from white tulle, became common. They were rather large, soft, had big lace frills, and were mainly worn in the environs of towns and market-town on the above-mentioned festive occasions. They led to the final domination of a way of tying called “cock’s crest”. After 1870, this was the way headscarves were worn in Dolenjska and Gorenjska, in Primorska up to Postojna, in Štajerska up to Maribor, and in general with the national costume (Makarovič M. 1964: 302, 303). The headscarf is first tied below the hanging corner at the back of the neck, and then tied into a knot at the top of the head; the two tail ends were decorated with gathered, starched lace, fixed upright and opened like a cock’s crest; this was achieved by pins, hidden needles, wires, or a couple of stitches. Until the end of the century and in line with the bourgeois ideas about the aesthetics of lace frills and the ways of maintaining them, the lace on headscarves, especiaily tulle lace, was heavily strongly starched and goffered.9 But this treatment was nevertheless limited to central Slovenia and some bigger towns and market-towns (Makarovič M. 1970: 85). This way of tying a headscarf is today erroneously considered to be the most “Slovene” way. Because of its conspicuous form it became – in addition to gold embroidered high bonnets – the most distinctive element of the so-called national costume, worn by women of different social origins at various functions, folklore events and performances (op. cit.: 59). The embroidery of tulle headscarves was usually machine-made: a bunch of flowers was created, frequently arranged in two or four corners. With a chain stitch and flat fillings of larger dimensions. Industrially made muslin was as a rule smaller, and its embroidered ornament was similar to that of white tulle headscarves, but they are toothed instead of lace trimmed (Niklsbacher - Bregar 1970: 119). The SEM collection has a specimen of a tulle headscarf with all these elements; it was diagonally folded into a triangle and the shorter edges were sewn together to be more practical to wear; the two layers of lace trimming were then pleated together (inv. no. 7302). In the latter half of the 19th and in the 20th centuries, white headscarves underwent some other functional changes: not only that some older peasant women kept their white headscarves until their death, they also used them to cover the table when the priest came to anoint a dying person, and they were also used to cover a deceased person (Makarovič M. 1964: 299). Before and after the Second World War, white headscarves are recorded as decorative table cloths in bourgeois homes, as baptism shawls, and preserved embroidered parts of white headscarves were turned into lamp shades, handkerchiefs, or simply memory objects. For these reasons, white headscarves survived much longer than other clothing items. The background data for museum objects are nowadays gathered and recorded according to a growing number of criteria – among the required data, for instance, are those on local provenance, that is on the place of origin or use. In the history of museum documentation, these data were not always entered accurately or were even left out. This often means that an object of known local provenance is used to understand and emphasise “local” characteristics or an original, authentic design in order to form and stimulate local awareness. And this occurs quite frequently with clothing and accessories. Embroidered white headscarves are a clear example of such trends Headscarves with known local data thus become a source for copying – without suitable interpretation - for the needs of performances by folklore groups, choirs, and similar groups. The embroidered ornament, inserts, lace frills, and even the dimensions of the selected headscarf are transformed into local specifics in the mind of the performers and locals, even though the knowledge we have about the ways of production and the forms of use completely contradict these assumptions. And things may even go further: performing groups may abuse a distorted local feature mainly to be clearly distinct from other groups. Such distorted knowledge about a specific form is enhanced and stylised with every re-creation until the form becomes unidentifiable * * * After the mid 19th century, headwear changed in line with the other changes in cuts, materials, fabrics, and colours of the peasants’ clothing appearance. Though there is evidence for some places that coloured headscarves were used instead of embroidered white ones as early as the first half of the 19th century –for instance in Dobrle vas in Carinthia in 1838 (Makarovič M. 1964: 320; 1999a: 173), in the Bovec area in 1843 (Makarovič M. 1999c: 71) – this is not to be generalised. The textile industry of the latter half of the 19th century and its diversified, cheaper, and also more attractive product range was an important factor in the gradual replacement of the white headscarves with colourful scarves among the peasant population.10 Basically, these are the same headwear, made from a square piece of fabric as the older scarves and white headscarves, but their sizes, colours, and decorative effects differ. A great diversity of local names for scarves has been recorded; some are derived from the German or Italian terms for headscarves. The most commonly used term in Gorenjska and Dolenjska is ruta, in Primorska derivatives from the Italian word fazzoletto, the likes of fecou in the Cerkno area, f’cu in the Trenta Valley, facou in the Vipava Valley, in the Kobarid area and Brkini fačou. The terms fceu or fcou, fačou and fecu are found here and there in Štajerska, in the Zadrečka and Savinja valleys and in Slovenske gorice. In the environs of Šentjernej the term facenetl was also used. V Prekmurje a headscarf is a roubec (kerchief), as it is in eastern Štajerska, where it is also called tjehl (German Tüchel) (Makarovič M. 1964: 322). In the Rož/Rosental Valley it is called adrca, hadrca (Makarovič M. 1996: 168, 173), in the Podjuna/Jauntal Valley odrca, odra, hadrca (Makarovič M. 1999a: 173) and in the Zila/Gailtal Valley canetli (Makarovič M. 1991b: 97). Coloured scarves were industrial, ready-made products11, and because of their prices and practical use they easily replaced the white headscarves in all their functions; for the peasant and working class women of the 19th century they were the common headwear at work an on festive occasions, in winter and summer and across the entire Slovene territory – first in Primorska and Gorenjska, a little later in Dolenjska and in the Pannonian area. They no longer referred to the wearer’s marital status as they were worn by older and younger married women, as part of festive outfits, and also by adolescent girls and little girls to protect against the heat or cold (Makarovič M. 1964: 322, 323; 1967: 111). At least in the period between the two world wars, scarves and hats were differentiating clothing accessories, which distinguished peasant women from bourgeois women; on festive occasions in a village environment they distinguished peasant women from those of non-peasant families or from women of other professions – civil servants, post-office officials, teachers, shop assistants, inn-keepers, and peddlers. In this period, the poorer town inhabitants were bare-headed on working days; they used their headscarves only as functional headwear at work and in winter, while they wore hats on Sundays and holidays (Makarovič M. 1986: 14; 1987: 21; 1988a: 21, 1989: 19 ff; 1994: 27). In general, cotton scarves with a tiny design were worn at work, while on Sundays and holidays women preferred light-coloured silk or dark-coloured woollen scarves, rarely velvet ones, in accordance with the season of the year. Tiny flower, dot, and line patterns were still popular in spring and autumn, but the difference was that they were applied cheaply and quickly on cotton scarves. The dying and blue-printing workshops, which due to the industrial competition had a hard time to survive after the mid 19th century, used pattern models (Dular 2000) and mostly stayed with blue shades. The textile industry of the period created patterns on fabric sold by the meter with the much faster and cheaper method of roll cylinder printing, which in one pass made the pattern of the whole scarf, including the border design and, where appropriate, a tiny design in the centre. Silk scarves were made of thick coloured or patterned silk or artificial silk (rayon). The patterns in the silk fabric were usually woven, but unlike the patterned woven silk neck and shoulder scarves of the first half of the 19th century, which were produced on multi-shaft manual looms, they were made on Jacquard looms. In addition to flower and other tiny-patterned motifs, striped and chequered scarves were popular, and between the two world wars in addition to multicolour patterns also single-colour or bicolour damask patterns, in which the pattern on the face side of the fabric was the positive and that on the back side the negative. Woollen scarves were thin or thick: thin scarves were the festive accessory of summer or spring/autumn outfits; their pattern is woven as with silk scarves or imprinted as in cotton scarves; the edges are machine-quilted into straight borders, often ending in short fringes – warp and weft threads. Thicker multicolour, pattern woven woollen scarves were worn in cold winter conditions. The edges most frequently ended in fringes; due to the thickness of the material, quilted edges would be too rigid and thus unsuitable. The patterns on all the scarves are arranged in the same composition: the edging on all four sides is accented with large, dark, lively and intensive elements or simply with pattern elements of a different colour, the open centre between them remaining in the same basic colour without a pattern, or it is covered with small evenly distributed patterns. The chequered or single-colour woven scarves often also have an indicated edging at all four sides. In addition to the general terms, scarves were given various local names related to their pattern design, colour, fabric or even price. Light-coloured, probably silk scarves with soft, slightly darker patterns were called židanca in Slovenske gorice, židanek (German Seide) in the Kobarid environs. Winter, festive woollen scarves were called štrikance in Prekmurje, in the Ribnica environs ženilje or ženilu. Black woollen scarves with flowers were called kamelovc in Kobarid, and yellow scarves were called češminovka in the Šentjernej environs. Everyday scarves worn at work and made of printed cotton were called finfarca (5 f) or cegnarca (10 f) according to their price in the Kamnik environs (Makarovič M. 1964: 321, 322). Along the Kolpa in the Poljana Valley, woollen scarves were called siknenec, and if they ended in tassels, rubac s ciframi (Makarovič M. 1993: 67, 68); around Adlešiči and Vinica, a silk scarf was a svilaš, a cotton one a pamukar (Makarovič M. 1999b: 81, 82). In the Zila/Gailtal Valley, scarves made of thin black wool with patterned edging were called tibet, a silk scarf with fringes fronzovc; according to their place of origin, brown silk scarves with a red edge and patterned edging were called trstinarji, because they were bought in Trieste, and those from Friuli furlanarji (Makarovič M. 1991b: 97). The square form and arrangement of the patterns required the scarf to be folded into a triangle before placing it over the head, as it was also common with white headscarves. Some ways of tying white headscarves were transferred to other headscarves, while this was not possible with others because of their smaller dimensions. Silk and woollen scarves from the 19th century are usually bigger than those of later origin In general, two basic ways of tying existed, with minor differences depending on the occasion, season, age of the wearer, and sometimes on local “fashion” trends (Makarovič M. 1964: 320, 321). Folded into a triangle, the scarf was placed on the head and then tied under the chin with one or two knots. This was the most common way of tying scarves – on holidays, to go to church, or outside the home; older women tied their scarves the same way at work. Another way was to tie the scarf at the back of the neck, beneath or above the hanging corner, used by younger women at work, and in the 20th century also by older women, but only in summer. After tying the scarf under the chin, women in some places turned back the edge, in other places they turned it back twice at the ears (Makarovič M. 1986: 12). The edge of a festive scarf that was tied across the forehead was shaped round or pointed by older women on Pohorje and in Prekmurje; for this purpose the outstanding part of the scarf was starched or a starched linen strip was inserted into the folded edge (Makarovič M. 1997: 42). In Kostel, scarves worn at work were tied this way and pushed down the forehead; they were starched by rubbing them with a peeled potato or soaking them in water in which potatoes had been cooked (Makarovič M. 1989: 33). In very hot weather, it was customary to simply place the scarf over the head, with the corners left to hang on the breast or, with bigger scarves, down the back. Quite often, one or both front ends s were placed on the top of the head and only lightly tied, for instance in the Kobarid environs, in the Trenta Valley and in Prekmurje. Scarves pushed down over the forehead with the corners tied on the top of the head were occasionally tied with blades of grass, straw or ferns, providing additional shade to the face, and they also served as a bundle for carrying things. A roof-like protection over the forehead was also provided by blades of corn, placed in the scarf’s fold; in this case, the corners were tied above the triangular end (Makarovič M. 1994: 27). And there are of course many more ways of tying scarves. The inventiveness shown in improvised solutions, simplifications, and improvements is one of the most interesting themes of man’s creativeness, but a survey of its forms would have no end, and we therefore conclude our discussion of ways of tying here. Some ways of tying headscarves led to charming local terms. In the Turjak environs, tying a scarf at the back of the neck was called “na štulco”, if tied under the corner, or “na Maruško”, if tied above the corner. Similarly, in the Trenta Valley the expressions were “na Kranjico” and “v škufo”. In Stari trg near Lož, “na Marinko”, in the Sežana environs “na Juco”. In the Zadrečka Valley this way of tying a scarf was called “na kij”, in the Vipava Valley “po budansko”, as it was generally used in the village of Budanje (Makarovič M. 1964: 321). Tying at the back of the neck was called “na Kranjico, na Krajico”, or “unta” in the Podjuna Valley/Jauntal, while tying under the chin was called “na Nem’ca” and “douta” (Makarovič M. 1999a: 173). As headwear worn at work, which protects against the sun, dust and sweat, the scarf survived the longest, though longer with older women than with young ones. Until the Second World War and beyond, the scarf was the more or less “obligatory” headwear of older peasant women for all occasions. In the period between the two world wars, younger women wore scarves in winter and on Sundays for Mass throughout the year. For everyday use, however, the custom of wearing a scarf was gradually abandoned, and the same development occurred among the poor town inhabitants and town maids, but unlike peasant women, they wore a hat on Sundays. For both groups, being bare-headed on everyday occasions, had become socially acceptable in this period, even for married women, though in some places it was still disputed. At the eve of the First World War and up to the Second World War, the common square scarf was joined by a more fashionable, narrower and longer headscarf – a shawl or sash. Made of silk, semi-silk, and rarely of wool, veil or tulle, it was only an accessory of festive clothing, but not widespread. Winter sashes were made of thicker, velvet knitwear (Makarovič M. 1995: 38). They were placed on the head with two ends hanging freely, crossed under the chin and tied at the back of the neck, usually with a knot or a (left) bow (Makarovič M. 1986: 12). Though scarves were generally considered independently worn headwear, in some areas it was popular to wear them combined with other headwear. In the late 19th century and into the 1920s, some peasant women from the Rož Valley/Rosental used to put a small hat on top of the headscarf, and during the harvest women added a light-colour straw hat in the period between the two world wars. The end of a scarf were sometimes tied across the headband of the hat (M. Makarovič 1996: 168, 171). In the Podjuna Valley/Jauntal the scarf was worn together with a bonnet or hat (Makarovič M. 1999a: 173), in the Zila Valley/Gailtal a pintl (forehead frills) was placed over a silk or cotton scarf, and according to rare sources a hat was worn over both scarf and pintl; straw hats worn over headscarves are recorded for women working in the summer heat (Makarovič M. 1991b: 97, 98). Ready-made scarves were relatively cheap; they were considered suitable gifts and occasional purchases at fairs, but also as the minimum accessory of the “obligatory” costume for Easter. A substantial number of scarves was included in a bride’s trousseau. Scarves were sold by peddlers and shops in market-towns and towns. After the mid 19th century, major quantities of ready-made scarves were imported from abroad, mostly from Trieste and Vienna; at that time, the domestic factories were not able to meet the demand (Baš 1987: 94 ff; Žagar 1991: 59 ff). Scarves were also brought as gifts or sent from abroad by migrant workers. Gradually, quite a number of different scarves gathered among a woman’s clothes, even among the less well-off, and they were used for different occasions: for the major holidays (Christmas, Easter, Easter Monday, Corpus Christi), Sundays, everyday occasions or at work; in winter and summer conditions. The fashion of the 1930s and 40s, stimulated by a romantic fascination with peasant life and so-called national costumes, made the headscarf into a leisure accessory and a fashionable sports accessory. Earlier, as well as later in the 1950s, a headscarf was used together with a wide-brimmed women’s hat in connection with motoring. As a make-do solution scarves are worn in wartime, natural and other disasters, when it is hard or even impossible to maintain a fashion hairstyle or to buy a fashionable hat. A shawl or scarf, wrapped into o fashionable women’s turban is such a solution; it does not differ much in appearance from a fixed headwear with a net-like or other base in the form of a turban – the latter was worn as an evening headwear, at balls, or even at the theatre by ladies from the upper classes around the 1960s (Zischka 2000: 121, 122). From the late 1960s or early 1970s, “Arafat scarves”, red and blue striped and chequered scarves, were in fashion, worn as headwear, but more often as neck scarves by town students; they were imported as a result of the globalisation of trade on the one hand, and the popularity of exotic souvenirs from travels on the other hand. They were followed by soft Indian cotton scarves, silk Chinese scarves, Turkish veil scarves, Russian, Hungarian, Bulgarian, etc. scarves, floral, woollen, colourful “Gypsy” scarves, and finally also by small imprinted cotton scarves, which belong to many western cultures and were never really quite abandoned. The latter scarf, tied like a pirate’s scarf between the forehead and the back of the neck, became part of the global image of the subcultures of rappers, skaters and others in the 1990s. This “love of the exotic”, which is a shift or escape, emotional withdrawal from conventional social models, is in itself not different at all from the above mentioned romantic peasant or “national” inclination (Zischka 2000: 121 ff). The scarf as a classical piece of headwear, which protects a woman’s hair, partly also her shoulders, neck and face against being seen, continues to be a part of the traditional clothing appearance of some professional, ethnic and religious identities in Slovenia as well as abroad. Wrapped like a turban around the head or placed on the head, scarves remain man’s headwear in many non-European cultural environments. * Translated throughout the text as “white headscarves” (translator’s note). 1 Angelos Baš quotes and evaluates sources from the 15th and 16th centuries (Baš 1970), sources from the 17th and 18th centuries were translated and classified, but not interpreted (Baš 1989), they are later referred to and professionally treated in ethnological terms (Baš 1992) and in terms of costume design (Vrišer A: 1993). 19th-century material has been published, but not interpreted (Baš 1984), references to the sources that have been treated professionally are available in several studies (Baš 1987; Makarovič M. 1964; Vurnik 1928). 2 The exhibition “Reconstructions of Slovene peasant costumes based on the illustrations in Valvasor’s Die Ehre des Herzogthums Crain” was prepared by Marija Makarovič and Milena Kumer in honour of the 300th anniversary of the publication of Valvasor’s book. It was installed in the Slovene Ethnographic Museum in 1989. It is now part of the permanent exhibition in Bogenšperk Castle near Litija. 3 Travellers provided descriptions of the costumes in Slovene Styria: J. C. A. Fyrtag – 1. 1753; B. F. Hermann – 1. 1780; E. M. Arndt – 1793); Carniola (B. F. Hermann – 1780, B. Hacquet – 1784 and 1787, M. Pohlin – 1788, A. Linhart – 1791, and others.) (Baš 1992: 127 ff). 4 The lace for white headscarves belongs to the category of fine bobbin-lace. It was made for sale by the meter with a higher number of bobbins, executed simultaneously over the entire width and usually with simple designs and without a crochet-hook. 5 The sample tablet (dated 1839) of bobbin lace from Idrija sold by the meter served as the shop’s pricelist and sampler for choosing and orders. The tablet shows 23 samples of lace for headscarves, including the names of the motifs and the prices per running meter (inv. no. 898). 6 Machine made lace was invented in the early 19th century (bobbinet lace, leavers lace). At first only the base was machine made, and the entire lace only after the 1830s. Being much more affordable, its use spread and machine made lace preserved the principal function of lace – to increase the decorative, purchase and status role of the items it was added to. 7 Outline embroidery is made after a design transferred to the fabric. The design is then filled in with an embroidery thread and different embroidery stitches. 8 These belong to the counted thread techniques which create a design by counting the threads of the ground fabric; individual threads may be pulled out of the ground temporarily to increase the effect. 9 Goffer: treat (a lace edge or frill) with heated irons in order to crimp or flute it. 10 In view of this study’s framework only headscarves are mentioned; other scarves (men’s and women’s) are neck scarves, shoulder scarves, capes, handkerchiefs, etc.; in other contexts also a supporting scarf or sling, a scarf bundle, and the like. 11 Ready-made clothes are clothes “made in series and normal sizes, with rational methods, adapted to the needs and purchase power of the customers; by make, materials and forms they are close to medium-quality custom-made clothes. Industrial production of ready-made clothes really started in the mid 19th century, but to a lesser extent they were already produced earlier” (Baš 1992: 91). BONNETS Unlike headscarves, where a flat piece of fabric obtains its desired form only after it is placed, wrapped, folded and tied to the head, the forms of bonnets, caps and hats are partially or entirely fixed. Bonnets consist of at least two parts. They are tied to the head, secured with pins or – if hard, “independent”, forms are involved – placed on the head. Every group of headwear went through its own development of forms and meanings, though they appeared in the same cultural environments as parallel as well as complementing forms. In general, bonnets are close-fitting headwear, covering the entire head - in some types also the neck and shoulders - except the face. Caps are usually soft headwear without hard brims, covering the top of the head; some types also cover the back of the neck, the ears, and part of the forehead. Hats are headwear of more or less rigid forms, consisting of a crown and a wide or narrow brim. A bonnet (the Slovene word avba derives from the German Haube) is usually women’s headwear - but can also be children’s or men’s headwear - which encloses the face and covers the hair. It was common in the aristocratic, bourgeois and peasant clothing appearance of different historical periods and contexts. Noblewomen wore it in the Renaissance, if not earlier; bourgeois women from the Late Middle Ages to the 19th century; peasant women until the mid 19th century and, on special occasions, until the Second World War. As a distinct element of the so-called national costume and of the recreated, stylised costumes of folklore groups, commercial folk music ensembles, “historical” or “national” entertainment events, bonnets have been in use from the last decades of 19th century to the present. The Old Christian rule that women should cover their hair was joined in the Middle Ages by the request that the body’s forms should be concealed. To wrap the head, chin, neck and shoulders in various pieces of headwear was the social norm, observed by the prosperous and poor social classes in accordance with their respective means and the dress codes which determined what were the proper clothes for the individual classes. From the viewpoint of formal development, the functional predecessors of bonnets were medieval hood-like headwear1 and “multilayered” headwear.2 In these types, the headgear worn underneath ensured the form and desired increase of the body’s height, while the headwear worn over it (scarves, veils, chin and neck straps/bands) decorated the body, increased its volume and hid those parts which the norms forbid women from showing in public (Schindler 1984: 17). The most immediate predecessors of the bonnet were elaborately folded or placed headscarves and veils, which covered a woman’s head, neck and shoulders in the 15th century; some were worn over other headwear. Between the 15th and 16th centuries, several ways (sewing, padding) were used to fix the decorative folds and this gradually led to fashioned bonnets (Zischka 2000: 118). Later, the decency norm which required the neck, chin and shoulders to be covered, was gradually abandoned and replaced by decorative headwear which left the neck and shoulders uncovered. In the 15th and 16th centuries, a great variety of bonnets existed in the German lands, the Low Countries, and partly also in France and England. The development of these bonnets, especially those from the Central European region, undoubtedly influenced the Slovene territory, because the fashion for the higher social classes was imported directly from that area. Bonnets covered married women’s hair. Free flowing hair was suitable for little girls, unmarried girls, and young unmarried women; this norm even led to the expression “take a girl under the bonnet” or “to come under a bonnet” in the sense of getting married. Bonnets are often difficult to distinguish from hood-like headwear and caps.3 In the 16th, 17th and partly 18th centuries, a bonnet was generally a woman’s headgear, ornament and prestigious object in the higher social classes – whether worn independently or underneath another headgear, and whether covered by a veil, fashionable cap or hat. It was not only a fashion attribute, together with the veil it meant a major expense. Extremely voluminous forms of bonnets were therefore less an expression of the wish to be decently clad, than to have a fashionable and prestigious effect. Bonnets were never taken off, not even for bathing or sleeping (Heller - Winter 2000: 13). This prestigious, fashionable headgear developed in some European towns (Augsburg, Nuremberg, Munich) into an element of local identity, independent of fashion, or a identifying symbol of the wearer’s religious affiliation. Catholic women thus wore a Riegelhaube,4 Protestant women a Bockelhaube5 (Klein 1950: 170–171). In the 17th and 18th centuries, in addition to soft ones, rigid bonnets, strengthened by a wire frame, spread. Together with popular and precious materials (gold brocade and gold ornament passementerie) bonnets became a luxury item and first-class status symbol. The most eminent rigid bonnets were indeed golden bonnets, and among them those from Vienna and Linz. But soft and small, close-fitting bonnets also survived and developed: they were worn under a scarf or hat, or worn independently headwear by children (Schindler 1984: 19–20). In the second half of the 18th century, these small and soft bonnets were elegant daytime headwear; they were made of gaze, lace, and bands, and their form was similar to that of bath and night bonnets.6 From the beginning, making bonnets has more or less been a woman’s job. The predecessors of the later milliners were seamstresses employed in the tailor trade and those who sewed at home. They made women’s and children’s bonnets from a great variety of materials and in various techniques. Woollen and yarn bonnets were knitted, crocheted, while warm, pointed and round caps were knitted of coarse wool. Little bonnets were often made of simple linen cloth, or of brocade, silk and velvet. Fur was also a basic material or used only for the trimmings. The most outstanding ornaments of bonnets were pearls, glass beads, tinsels and lace. High, voluminous bonnets were secured with a wire frame. Lacy trimmings were made of veil fabric or tulle, gold or silver threads, horsehair, silk or cotton. The bonnets of 17th and 18th centuries, when gold material became increasingly a sign of privilege, were e forthright magnificent items, (op. cit.: 29, 30). Materials and ornaments were dictated by people’s needs, because all women had to wear bonnets regardless of their social origin. The examples of the bonnets of the higher social classes were preserved in numerous later folk bonnets in West, North and Central Europe (Klein 1950: 170–171). These copied not only selective forms and ornaments, but also symbols of class and prestige. The numerous variant forms of the (high-class) models influenced not only the numerous forms and locally more or less limited variants of peasant bonnets. The significance of some local forms occasionally changed and turned them into general elements of “regional” or even “national” identities, e.g. the Linz golden bonnet (Schindler 1984: 52 ff; Zischka 2000: 132), and the Munich or Bavarian Riegelhaube (Zischka 2000: 128, 133). Something similar occurred with the “Carniolan” topped bonnet. The basic type bonnet is a simple and soft, close-fitting cap (German Bodenhaube). It consists of two functional and two decorative elements. The functional parts are the crown, which covers both ears and the top of the head, and the back part, which covers the back of the neck. Though decorative elements are quite common, they are obligatory elements: a lacy border, sewn to the edge, which encloses the face, and a decorative bow at the lower end of the back part. In the further development, individual parts of the bonnet changed, in some types they were even abandoned, e.g. the lacy border in Carinthian bonnets. These changes of parts tended to make the bonnets bigger, even over-dimensioned, when the back part became a big plate-like crown or top.7 Another type of development was the reduction of individual parts, e.g. the top and back part, to a degree when they were hardly still headwear, because they more or less covered only a bunch of hair at the back of the neck.8 (Schindler 1984: 21, 22; Zischka 2000: 126). * * * The overall picture of the forms of bonnets which developed or spread in the Slovene territory is quite schematic or rather unbalanced, because of the incomplete and only conditionally documentary sources and because of the tendencies in many professional research works, as well as in popular works which imitated professional studies. Our knowledge of bonnets is therefore largely limited to the peasant bonnets of the 19th century. The above-mentioned research activities to some degree uncritically strengthened the general idea about the “national treasures” and their significance, about “authenticity” and regional types, instead of relativising them. This is the origin of the “commonly known”, but erroneous idea, which holds that the only real bonnet is the topped peasant bonnet – and this type was considered to be the “most Slovene” bonnet. It should be added, though, that deliberate stylisation of cultural elements occurred also elsewhere, not only in Slovenia (cf. Schindler 1984; Zischka 2000; Ley 2000: 57 ff). In the absence of adequate sources on costumes in Slovenia before the Late Middle Ages, headwear worn in the Slovene territory can be documented only from the 15th century onwards (Baš 1970: 11). According to the sources, bonnets were still rare, had rather uniform forms and no ornaments in the 15th century: they covered the head from the forehead to the ears and the back of the neck. The pictorial material does not provide evidence whether such a bonnet was a “composed” headgear, an elaborately folded headscarf. or a fixed–form bonnet (op. cit.: 6–10). In part, this means that women’s headwear in Slovenia had not yet caught up with the general clothing trends in Central Europe of the period and that, with the exception of headscarves, all other types of women’s headwear, known in Central Europe or in the wider region of the Eastern Alps, are documented only individually and not generally. However, in the mentioned period various types of women’s headwear – bonnets, caps, hoods, hairnets – which are documented in Central Europe, were worn underneath headscarves and veils folded in different ways. An exception are portraits and some other pictures, showing that headwear was mainly used to characterise the portrayed persons, and they are therefore emphasised and shown separately, not worn. In the Central European region, various forms of bonnets and other headwear can be documented or “proven” with pictorial sources; but here too, they may be attributed to the painter’s imagination and his love of details (Heller - Winter 2000: 10 ff). The statement that women in Slovenia in the 15th century “wore almost exclusively headscarves” and that “other headwear did not really spread” (Baš 1970: 26), must therefore be taken as conditional. The bonnet ‘s golden age in Europe came later, in the 16th century, though some of its forms were in use earlier. In the Slovene territory, bonnets became the principal headwear of noble and bourgeois women in that period. Their decorative effect was highly emphasised, as well as their forms, because they no longer fitted closely to entire surface of the head. The bonnet’s form was artificially increased at the back and crown (cf. the findings on “puffing oneself up” in social contacts, in: Ley 2000: 71 ff). Judging by inventories of estates from the second half of the 16th century, the bonnets of noble and bourgeois women were made of linen and silk, decorated with gold, silver, tinsels and various pendants. In addition to gold and silver bonnets, the most common ones were black and brown (Baš 1970: 19–22). Sources from the 17th and 18th centuries provide a much better insight into the further development and use of bonnets in the Slovene territory (Baš 1992: 9–17). The development of clothes later took more or less the same course as elsewhere, with minor delays in the divides between periods, which indicate mark major fashion changes9 (Vrišer A. 1993: 9). At least for the 17th century, these delays can be attributed to the poor traffic connections and the location of the Slovene territory – at the border of the Austrian lands, then threatened by exterior dangers (Baš 1992: 150). In the 18th century, the delays were no longer significant; traffic connections were better and those with Vienna and other towns were faster; furthermore, the Austrian lands were no longer threatened from outside (op. cit.: 162). Portraits, an important source about the mentioned period in Slovenia, though of course only about the aristocratic and bourgeois social environments, are less informative about women’s headwear. Most images show people inside, wearing a ceremonial, representative outfit, with their hair combed high or with fashionable and prestigious wigs. Noble and bourgeois women usually did not wear a headgear over a wig, which means that it is not shown in portraits. After the 2nd half of the 18th century, more portraits appear which show several types of headwear: bonnets with veils, black bonnets, veils, decorated hoods, pleated silken bonnets, which covered only a part of the hair, etc. In most, the social position of the wearer is obvious and it is clearly conveyed by the portraits: widowhood, affiliation to a certain Church order, wealth, and status (Vrišer A. 1993: 47). Other sources complemented these pictures with details, that is at least about the materials used for the bonnets of feudal ladies. In the 17th century – when, beside bonnets, headscarves were worn, less caps and even less hats - bonnets were usually made of veil fabric; some were embroidered with gold and silver; other bonnets were made of silk, taffeta, knitwear or fur; and there are also references to linen night bonnets. Bourgeois women wore (beside headscarves and rarely caps or hats) bonnets made of taffeta or velvet, veil fabric, silk, linen, and horsehair (Baš 1992: 28, 33). In the last quarter of the 18th century, such and other bonnets became an outstanding accessory of women’s outfits. Bonnets are recorded in all social environments, in different forms, materials, and decorative fashions. In the 18th century, feudal ladies mostly wore bonnets in addition to headscarves and hats, and rarely also velvet caps. The bonnets were mostly made of (usually Dutch) lace and silk, but also of ordinary and Brussels lace, less often of thin, Bamberg or other German lace. Less common were bonnets made of veil fabric, or such made of velvet; rare or even exceptional were taffeta, muslin, and barchent bonnets. Much less frequent were bonnets of the zavijačka type, made of taffeta, lace, velvet, veil or yarn (Baš 1992: 45). Noblewomen mainly wore bonnets on everyday occasions, rarely for representative purposes. Older women and widows frequently wore bonnets. Bonnets were – beside headscarves and hats – the most common headwear worn by bourgeois women and they were usually made of lace (sources refer to Idrija, Saxon, and other German lace, as well as Brussels lace), less often of veil, and rarely of velvet or swansdown, quite exceptionally of wool. Bonnets of the zavijačka type, made of velvet, veil or taffeta were less common. The night bonnets (caps) of bourgeois women were made of linen, swansdown, cotton, twill, or yarn (Baš 1992: 50). If bourgeois women often appear in portraits wearing bonnets, this clearly indicates their representative role. The most common form of a bonnet revealed a part of the hair above the forehead and was turned down to the ears with a pleated border. The crown of such a bonnet was quite wide, decorated with frills and ribbons. Such bonnets are very much reminiscent of night and bath caps (Vrišer A. 1993: 47; cf. Klein 1950: 28). Functionally, the bonnets of the contemporary nobility and bourgeoisie were divided – based on the materials mentioned - into “ordinary” and representative ones, seasonal ones and night bonnets. Individual inventories of estates also refer to specific purpose bonnets: travel bonnets worn by bourgeois women in 1733 and a bourgeois in 1743 (Baš 1992: 168), mourning bonnets worn by bourgeois women in 1716, 1750, and in 1751 by a feudal lady, by bourgeois women in 1760, and in 1790 by a feudal lady (Baš 1992: 210). Unfortunately, nothing is recorded about their forms. In the last two decades of the 17th century and for the major part of the 18th century, the representative image of noblewomen included the effect of a tall, lavish figure. This was first achieved by having their hair combed high, emphasised by a fontange (a structure made of wire, linen and decorative ribbons), secured to the hair (Vrišer A. 1993: 27). The hair was combed high and powdered with white or grey powder in the early 18th century, and later the high aristocracy adopted high, pompous wigs. Bourgeois women followed the wig fashion to a lesser extent, but they usually combed their hair high and powdered it (Vrišer A. 1993: 43). The soft types of bonnets were best suited for high hairstyles, which were noticeable and prestigious on their own. All this, of course, developed in circumstances where such an expression of one’s status in society was necessary. The Baroque and Rococo fashion demands for high, magnificent effects were followed in practical terms by the bonnets. Records refer to elaborately fashioned bonnets and bonnets with big crowns, decorative bows and ribbons (Vrišer A. 1993: 47). They were made big and high by using an inserted wire frame and by harder padding. They were similar to the wire frame of women’s festive skirts, which formed a counterpart to the big headwear. This period, more than any other, saw a general “growth” of bonnets with stronger wire frames in Europe. Another result of the wish to make them look bigger and produce a more noticeable effect was the use of “gold” material, which was in line with Baroque tastes: gold brocade, gold embroidery, sewn-on applications (Schindler 1984: 19). A bonnet would be made entirely of such material or only partially, and this depended on whether it was an independently worn headgear or worn underneath another piece of headwear. There is no doubt, of course, that the exposed and most visible part was always decorated, as it was the only way to make the bonnet effective and to justify the costs.10 That part was the forehead part, on which the lacy frills of the bonnets are most frequently dense and dominant, sometimes also the neck part, depending on whether the bonnet was worn underneath other headwear, that is covered with a veil, scarf, or hat. The estate of a bourgeois woman from Kranj from 1774 mentions a veil bonnet with a golden headband (Makarovič G. 1981: 288). In the 17th and 18th centuries, the inventories of estates reveal that bonnets were also worn by men. They certainly were not of similar forms as women’s, but had the same basic property of bonnets – they covered the entire head except the face. This again proves that the present-day interpretation of the term bonnet is wrong. Caps and hats, which do not have the same property, were in general use, but there were also bonnets worn as winter headwear by noblemen and they were made of velvet, scarlet fabric or leather, while some were lined with rabbit fur. Men’s velvet bonnets were very rarely worn by bourgeois men, and so were linen or cotton night caps (Baš 1992: 24, 32). In the 18th century, noblemen wore bonnets less often according to the sources, and they were made of silk, velvet, veil fabric or cloth. Night bonnets were usually made of soft cotton or linen, silk, cloth, piqué, canvas, swansdown or yarn. In the 18th century, bourgeois men frequently wore bonnets and they were made of silk, semi-silk and velvet, cloth, swansdown or cotton, rarely taffeta. Their night bonnets were mostly made of cotton, rarely of velvet, linen or yarn (op. cit.: 41, 48). Comparative material from contemporary paintings in Europe suggests that men’s bonnets in winter were close-fitting and worn underneath another headgear in all circumstances in which prominent people removed their fashionable wigs. Those who wore wigs – most of them were aristocrats because wigs were fashionable status attributes at the time of Louis XIV – had their hair cut very short or even shaved. The first mention of a wig in Carniola dates from 1650 (op. cit.: 156). In winter, only a bonnet or some or other type can have provided additional protection to the head. Unfortunately, we hardly know anything about the forms of men’s bonnets. In the 17th and 18th centuries, the clothing appearance of the peasants in Slovenia differed highly from that of the bourgeoisie and feudal lords. However, this does not exclude that the peasants imitated higher clothing styles and adapted individual elements of clothing to their living conditions. In the second half of the 18th century, bonnets thus also appeared among the peasants, but they became common only towards the end of century.11 Most references mention ordinary linen or linen-and-silk bonnets, occasionally adorned with lace (op. cit.: 52 ff, 124 ff). Some exceptional cases of peasant bonnets which had the same forms as bourgeois ones are recorded in the first half of the 18th century. In 1707, the settlement of a Carniolan freeman included two bonnets with black silk and seven white embroidered or lace-adorned bonnets (Makarovič G. 1981: 289). A freeman’s night cap is referred to before 1768 in Šmartno near Litija, but this was probably more of an exception (op. cit.: 140). Individual elements of noble and bourgeois outfits were transferred directly to peasant use either as gifts or payment; but these are exceptions which greatly exceed the general level of peasant consumption (cat. no. 256). Sources refer to peasant bonnets in the 18th century12 in Carinthia and Carniola, and researchers assume that they were also in use in some parts of Styria (Makarovič G. 1981: 289; Baš 1987: 52–54). The oldest type of a peasant bonnet was probably very similar to the little bonnets and bonnet of the zavijača type, which were commonly worn under other headwear in the bourgeois environment. These are soft close-fitting men’s bonnets with a front and a white, folded headband, without a hard lining. Under the soft lining, women hid their hair, and the front which enclosed the face was partly visible under the headgear worn on top of it. For that reason, it was preferably decorated with a band of a different colour. We do not know, however, whether the decorative band was always sewn to the front or whether is was tied over undecorated bonnets when necessary. Nearly all preserved specimens in the museum collection have a front with a decorative fabric, and some sources suggest also other possibilities: linen bonnets, partly decorated with lace, over which a golden band was passed (18th century women from Gorenjska; Baš 1992: 53). In 1784, Hacquet refers to women from Gorenjska wearing lace-trimmed bonnets over a brass wreath and a black band (šapelj); over the bonnet a golden ribbon was tied and then a white embroidered headscarf (Baš 1992: 130). In both cases, the “golden” band probably was a popular passementerie golden band, which, in different widths, was very often used to border the fronts, or even as their central part. Decorative bands of this type were also used for adorning clothing items. The above described little bonnets probably were only more or less everyday, possibly domestic, headwear in the bourgeois environment, worn under another piece of headwear when doing chores around the house. To peasant women, who undoubtedly exceeded the level of peasant consumption with such a bonnet - that is before they became common - they probably were an element of demonstrative use. On the one hand, because they imitated the appearance of the prosperous social classes in at least one element and, on the other hand, they emphasised the prosperity of their families with the “luxury of the unnecessary”. The effect of a colourful, decorated headband, trimmed with lace frills, probably was not unimportant either: in the peasant environment, both items were undoubtedly “above-average”. In the 18th century and the first half of the 19th century, peasant clothes were mostly made of natural, undyed fabrics (cloth, wool, linen, leather), which means the colours were shades of white, grey, and brown (Baš 1992: 140); the colour range of festive clothes was somewhat enriched by fabrics dyed with natural dyes (Žagar 1991: 59). The colourful Baroque and Rococo clothes of the aristocracy and bourgeoisie13 were unattainable; and this gave every colourful piece of clothing or even accessory a lavish effect. Such were the headbands of little bonnets, embroidered with black silk or complemented with brocade or patterned silk. Lace frills around the headband were a pure luxury, because it is highly unlikely in the peasant environment of the period that lace was produced for personal use. Such little bonnets without a top are most frequently recorded in Štajerska, especially in the wider environs of Maribor, and they are also referred to in Gorenjska and Primorska (Makarovič M. 1970: 94). Towards the end of the 18th century, peasants also started to wear topped bonnets; the crown did not fit to the head closely any longer, but was widened and elevated with fixed lining. In the same period, little bonnets without a top and zavijače were worn, but compared with the bigger, noticeable and lavish bonnets, the prosperous classes wore them only for everyday use; less well-off peasant women however still wore them as festive headgear underneath other headwear. Like little bonnets, topped bonnets were first worn underneath a headscarf, and towards the mid and second half of the 19th century they became generally independently worn festive headwear. From the late 18th century onwards, bonnets were thus generally worn in the peasant environment, but not all over Slovenia. The most lavish forms of peasant bonnets were worn in the Alpine area (Gorenjska, Dolenjska, Primorska and Štajerska, rarely in Notranjska), bonnets of other forms were known in Carinthia, Bela krajina, and Prekmurje. The diversity of forms of peasant bonnets from that period is thus an expression of the development of regional variants, the functional division into everyday and festive outfits, and the differences in prosperity among the peasants; the diverse forms existed simultaneously. At least until the mid 19th century they were considered to distinguish married from unmarried women, as they did in the noble and bourgeois environment. This function gradually disappeared after the mid cent. Peasant bonnets had a soft or hard form. Among the bonnets with a soft form are little bonnets without a top, zavijače, jalbe, pintli; the same form of soft bonnets are shared by javbe, poclji neci, jugle and puntki. Bonnets with a hard form include topped bonnets, Carinthian bonnets, golden bonnets, and fur bonnets (Vurnik 1926/27: 48–51; Makarovič G. 1981: 289; Makarovič M. 1964: 308 ff; 1970: 87 ff). The functional division into everyday and festive bonnets is complemented by special winter and wedding bonnets. In the mid 19th century, the significance of bonnets started to dwindle. To have one’s head covered outside the home became a matter of clothing etiquette; for working outfits, headwear was increasingly less a moral obligation, but it retained its functional role. As part of elegant, festive, and everyday outfits, bourgeois women now wore hats and peasant women bought ready-made scarves. Small, close-fitting and soft bonnets made of various fabrics survived in the bourgeois environment in the 19th and part of the 20th centuries as the domestic headwear of older ladies and widows (cat. nos. 334, 335, 404, 439). Some would put a hat on top of their bonnets when going out. Soft bonnets were suitable headwear for bourgeois girls and women for sleeping, bathing, in the morning and evening. Quilted bonnets or fur-lined bonnets were winter headwear. They were very rare among peasant women and were worn underneath other headwear (cat. nos. 331, 332), as night bonnets or winter hoods, like they were also worn, to some extent, by bourgeois women (cat. no. 343). The fashion cuts and fabrics of the simple varieties of bonnets were preserved in simplified forms in the 19th and 20th centuries, as the headwear of maids and waitresses, female servants at parties, in inns and shops.14 Children’s little bonnets have survived to the present. as close-fitting caps in the form of baptism bonnets and functional headwear. Some men’s headgears, worn under other headwear, survived from the late 19th century and the first half of the 20th century, and are called bonnets (cat. no. 346). In the 20th century, knitwear or quilted bonnets were in use in winter sports; those worn at motorbiking and motoring were made of leather, poplin, or other fabrics (cat. nos. 370, 400, 440), bonnets worn at the theatre were made of tulle; swimming and bathing bonnets of rubber and PVC, and to cover hair in curlers they were made of tulle and nylon (cat. no. 442) etc. (cf. Zischka 2000: 133, 135). However, all these different form of bonnets were used for new and different purposes and they can easily be defined as caps of different forms; such bonnetlike headwear was recorded in the older sources as bonnets because of the changed use in the spoken and literary languages, but after the Second World War headwear of the same forms was mostly called caps. The late 18th century, as well as the 19th and partly 20th centuries are documented, in addition to other sources (on the sources see Makarovič M. 1964: 13–52, 292–297; Baš 1987: 10–18, 139 ff) by numerous preserved objects as direct documentary witnesses. For the late 19th and the 20th centuries, they can be complemented, though fragmentarily, by recorded oral witnesses. This enables us to deepen our knowledge about forms, fabrics, and technical aspects. The discussion below will therefore be largely based on these sources. Those decorative elements of bonnets which are parts of several forms – fronts, lace and bows will be treated together. Findings bearing on special forms of bonnets will be discussed in separate chapters. The real decorative and material value of a bonnet was its front or face edge. It consisted of a rectangular piece of fabric to which the crown was sewn. Up front, it more or less covered the hair, and parting, and the ears at the sides. Bonnets were classified in terms of function and value, based on their fronts. The fronts of zavijače and little bonnets, which have mainly a merely decorative character, were strengthened by inserting harder, usually old document paper and thin linen. The purpose of strengthening was first of all to accurately and smoothly stretch the decorative form of the front and to protect it against damages from overstretching the fabric, as well as against dirt and wear through contact with the hair. In topped bonnets, the front fitted most closely to the head. To make the high crown rest firmly enough on the head, it had to be wide and especially rigid enough. To that purpose, the fronts of bonnets were strongly reinforced with a layer of linen cloth, sometimes with cardboard; a layer of rubber glue (tragacanth) on the bottom side was used to attach the hanging threads of gold embroidery; this layer of glue also strengthened the front (Niklsbacher - Bregar 1970: 150). The decorative fabric of fronts for little bonnets and zavijače consisted of patterned silk, brocade, black or white embroidery. The fronts of high bonnets were made of brocade or patterned silk with black, gold or silver embroidery. The front parts of some other soft-form bonnets were also decorated, but they were not so much a final component of headwear: in jalbe, the embroidered linen part at the forehead, in pintli the decorative frills of the fabric; javbe and Bela krajina poclji have a lace insert in the front part. Fur bonnets have the front edge decorated with a fur trim, and the rigid Carinthian bonnets have a different composition: the front is actually an undecorated top section, and the decorated part is at the back of the neck. Individual forms are treated in the corresponding chapters below. How precious the fronts of bonnets were is underlined, for instance, by the fact that they were often kept as remembrances or for secondary use; this practice led to the extensive museum collection of fronts, which contribute a lot to the development and typological image of the decorative element. A front’s height was between 8 and 14 cm, its length between 37 and 46 cm (Makarovič M. 1964: 311, Vurnik 1926/27: 52). Fronts of patterned silk or gold and silver brocade are rarely additionally embroidered. Red, green, blue and yellow flower bunches are arranged evenly across the entire surface in horizontal rows, lines or geometric motifs. Brocade imported from Bohemia or Tyrol was usually trimmed with black velvet, gold or silver passementerie ribbons and lace frills. White embroidered fronts appear only on zavijače from a limited area of Gorenjska (the environs of Bled and Javorniški Rovt), and the only preserved specimens are from the 19th century. The flat counted-thread embroidery shows strict geometric patterns, mostly rhombuses and eight-pointed stars, which evenly cover the entire front. The technique, called Hedebo or Hardanger, was known in many north-European countries; some researchers erroneously called it punto tirato, which is in fact ajouré (Niklsbacher - Bregar 1970: 133, 134). Black embroidered fronts have black silk, velvet or linen as their base: in the first case it consists of floral motifs, made with chain stitches, in the second case entire surfaces are filled out with even rows of cross embroidery (“Slavic plaits”) or with flat embroidery over counted threads, across which a floral pattern is embroidered in other embroidery techniques. Instead of gold tinsels, which evenly fill out the surface between the basic element in gold embroideries, knots made of thicker black silk thread are frequently used in black embroideries (Niklsbacher - Bregar 1970: 150). Gold and occasionally also silver or gold-and-silver embroidered fronts are made in different techniques: couched metal thread work (German Sprengtechnik); perforating the background with a metal thread (German Stechtechnik); high padded centres forming “piles”; applying foil; applying tinsels; embroidering tiny linear elements of a pattern; embroidered padded forms with a bullion. Plants motifs dominate, other rare motifs are birds, cocks, heraldic eagles, deer, a heart or two hearts with flames, crowns and Christ’s monogram IHS (Makarovič M. 1964: 312, Makarovič G. 1981: 291). The fronts are usually decorated with lace frills at all four sides. Older fronts have white linen bobbin-lace that is very narrow, thinly folded and heavily starched, so that it is hardly possible to unfold the lace. Sources suggest that the first lace on bonnets was wider, but the front itself narrower, colourful and that it had an application of a different colour. This is well illustrated by the small/little bonnet in the SEM’s collection, which has firmly folded lace that is two centimetres wide (cat. no. 45). Most of the topped bonnets have a narrower lace frill that is just a few millimetres wide. A new shift towards wider lace appeared in the fronts of the second half of the 19th century and in later ones, as well as in such that were reworked later. The latter have an applied wide white lace border, hand or machine made, arranged into soft irregular or shallow folds. Lace was a common decorative element in other types of bonnets, and details will be discussed in the corresponding chapters. Silk decorative bows are an obligatory element of topped and Carinthian bonnets, but these have not been preserved in all museum objects, because silk had a shorter lifetime than the other elements. The bands which were used in the older forms of bonnets to tie and secure them to the head, have been preserved as decorative elements only in the headwear of firm forms – and they are highly emphasised, because the bows consist of wide and long silk, pattern-woven ribbons which fall down the back. In some of the preserved bonnets, the loops of the bows have an inserted metal wire which allowed them to project to the left or right. Some of the sources mentioned above suggest that before the final development of the form bonnets were tied at the back of the neck after being wrapped around the head with ribbons of different colours and secured. This is also suggested by some methods of tying which have been preserved. In the 19th century; Carinthian bonnets were often wrapped around the top of the head with a decorative ribbon and then tied at the back of the neck. Bela krajina poclji and javbe, as well as Prekmurje pocilice and nece, were often wrapped around the head with ribbons and then fixed at the back of the neck. This practice is confirmed by written and oral sources, whereas objects – except Carinthian bonnets – provide no evidence, because the corresponding ribbons or strings have not been preserved. The individual groups of bonnets are presented below based on the available sources and specific forms. Little bonnets with a soft crown These are close-fitting bonnets without a reinforced top. As an element of peasant costumes they are frequently mentioned in accounts and travel stories15 from the second half of the 18th century. The fabrics they mention (linen, silk, velvet, etc.) and other decorative elements (lace, ribbons) do not provide an accurate idea. They are complemented, however, by pictorial material, for instance by A. Tušek’s fresco in the church on Vesela gora in Dolenjska from 1760 (Baš 1992: 151, ill. 50), or by Jelovšek’s representations of peasant women and of a bourgeois company round a table, Sladka gora near Šmarje from 1752/53 (Baš 1992: 127, 131, 132, ill. 38, 40, 41). The most accurate description of bonnets, by Hacquet, is provided about those worn in Carniola, especially in Gorenjska: “Many (little girls) and all women wear linen bonnets so that their hair cannot be seen. On such a bonnet, broad lace arranged in numerous tiny folds is placed diagonally across the top of the head. The lace is made domestically, quite a lot of it in Idrija. Of course, they are not Brussels lace, but they are white and beautiful enough for the purpose. Across the front runs a gold border, band or other embroidery, which makes the whole look quite exquisite. Over such bonnets women wear a white headscarf (Pecha) without ornament in ordinary weather and little girls also wear it in sunny weather.” (quoted after: Makarovič M. 1970: 90). Because this is a general description, we may summarise that linen cloth was used as the basic fabric; widely folded, presumably bobbin-lace was “placed” (?) across the top of the head, and a decorative band ran across the front. The statement that women wore a headscarf over an “undecorated” bonnet (that is without decorative ribbons, lace or other decorative elements, which he does not mention earlier), is not completely unambiguous. The quote also makes it clear that the distinguishing function of bonnets as a married women’s headwear is not true in the case of the little bonnets without a top, at least as far as functional covering, that is protection, is concerned. That little children and girls wore simple, close-fitting little bonnets can be proved by other preserved material objects. Girl were generally bare-headed and decorated their heads with ribbons and headbands (šaplji). But as protective headwear against the weather conditions certain forms of headwear worn by girls have to be assumed. That girls wore bonnets is mentioned in the 18th century with reference to Idrija and its environs (Baš 1992: 137 ff). In the 19th century, there are references to the district of the estate of Slivnica Castle near Maribor, where girls are said to wear “only bonnets” (without headscarves?) (1814), in western Pohorje “little bonnets” (1853), and in the parishes of Senožeče and Hrenovice “low bonnets” (1838). In the Kočevje area along the Croatian border, girls are mentioned wearing a “special kind of bonnet” (Baš 1987: 182). The picture about little bonnets in other places of Slovenia is complemented by the descriptions of costumes, which the administrators of individual estates sent to the Austrian Court in the first half of the 19th century (see Makarovič M. 1970: 90 ff). Little bonnets without a top were thus in use in some places in Gorenjska and Primorska, and they were much more common in Štajerska, especially in the wider environs of Maribor (Makarovič M. 1970: 87, 91). The collection of SEM has only close-fitting, little without a top; at least for some of them it can be assumed that they were worn by little girls. Their headbands are made of thin white linen or cotton cloth; the deep, parallel running, starched folds of the fabric are turned outward from the middle and extend from the front to the lower end at the back of the neck. The headband is lined with a layer of ordinary cloth or pink smooth cloth. A double string, used for securing the bonnet, runs through the border band which reinforces the folds. The fronts of little bonnets without a top are black embroidered, made of patterned woven silk or brocade with gold or silver threads. Only two fronts are made on a black velvet ground with metal appliqués and embroidery. The narrow edges of the fronts are decorated with applied loops, and occasionally in addition to the loops some have a string to tie the bonnet more firmly to the head. In all the items, the fronts are lined with linen or cotton, but they are not hard and thus meet the function of close-fitting bonnets, worn underneath other headwear. Zavijača (pl. zavijače) Whether the bonnets of the zavijača type which are mentioned in the sources are identical with little bonnets without a top cannot be established, because the descriptions are not accurate enough. Since they are mentioned in sources from the 19th century and are preserved as museum specimens from the same century, it is clear that the little bonnets without a top were very similar to zavijače. Though zavijače basically have a different cut than little bonnets, they hardly differ in appearance when put on the head. Zavijače and zavij ačke were common among the peasant population of the 19th century and perhaps already in the second half of the 18th century (Makarovič G. 1981: 289). They are recorded as festive and as everyday headgear worn underneath other headwear and were used along with other forms of bonnets. The assumptions about a linear development of bonnets from zavijače are not convincing (Makarovič M. 1964: 312). A meaningful comparison would be little bonnets with the simplified forms of zavijače, from which, at least conditionally, the everyday use of zavijače may have derived; these may have been worn by less prosperous women, unless the development was a simplification of the kind that is highly characteristic of the 19th century. In the 19th century, zavijače were most frequently recorded in the Alpine region, especially in Gorenjska, and individual sources also refer to other places.16 In some areas they were only one of several common types of headwear (Bohinj, Carinthia Bela), while elsewhere they were the most common everyday and Sunday headwear (Rateče, Kranjska gora, Podkoren). The Rateče zavijača, called tihl, was part of the outfit of older women on church consecration days even after the Second World War (Makarovič M. 1964: 313). Like other bonnets, a zavijača consists of a crown and a front, and it is therefore rightly classified as a bonnet. It covers the entire hair, the edge of the forehead and the ears and it is tied at the back of the neck. Its cut consists of a triangle of linen or cotton cloth, of which the central corner is folded inward and a rectangular front is sewn to the thus formed border. The tucked-up corner is sewn to the fabric on the inside and this makes the forehead and top parts of the headdress firmer. The long side of the linen is folded thinly and evenly; the folds are sewn to the inside and reinforced with a border band. A small scarf is thus transformed into a soft, close-fitting headdress, which is tied at the back at the neck with the free ends. Judging by the pictorial material17, a braid or several braids were sometimes passed through the frills and the knot to hang freely, but it is not known whether this was practised only by girls. The front is the most visible element of a zavijača. It is entirely sewn to the tucked-up linen scarf, not to the outside edge, the way little bonnets and topped bonnets are made up. It has an ordinary rectangular form, is often reinforced with paper lining or with an insert made of several layers of old documents, which are slightly harder than ordinary paper, but softer than cardboard. This makes them fit nicely to the round form of the head. In the museum’s zavijače from the 19th century, the fronts are made of multicolour silk or brocade interwoven with gold and silver threads. Some fronts are decorated with black embroidery on black silk or linen, while white embroidery is always on a white linen base. The front is bordered by white lacy folds. A modest decorative element were also folds arranged at the back of the neck, reinforced with a white or white-and-blue ribbon of the kind that was popular in the 19th century on the collar and sleeve borders of women’s peasant blouses and men’s peasant shirts. Some border bands were decorated with a few cross stitches with a red embroidery thread. Some more recent zavijače, from the period between the two world wars, have a front made of smooth black velvet without ornaments, or they are made of linen or silk and decorated with colourful embroidery. From the same period are fronts decorated with gold round tinsels, such as were used for the fronts of bonnets in the 19th century (Makarovič M. 1988b: 61). All these forms resulted from stylisation efforts to meet the needs of “national” costumes and they often have no real connection with the older forms. Stylised forms are also evident in the neck frills in unarranged and non-reinforced folds or even when the basic cut with its tucked-up corner was abandoned and the front is simply sewn to the long edge of a triangular scarf (cat. no. 137). In terms of embroidery ornament, a specific group are the white embroidered zavijače from the environs of Bled, Carinthia Bela and Javorniški Rovt. The entire surface of the front is covered by an even geometric pattern with rhombuses and eight-pointed stars. It is embroidered with a white embroidery thread on a white linen base, using the Hebedo or Hardanger technique, which belong to the counted-thread flat embroidery techniques; in the professional literature the technique is often wrongly referred to as punto tirato (Vurnik 1926/27: 53), but this would be ajour embroidery (Niklsbacher - Bregar 1970: 133, 134). The white embroidered fronts are the only ones which are not reinforced with paper or other inserts. In the museum specimens of white embroidered fronts and zavijače, the lace borders are wider, softer, not starched and less folded than on other types of fronts. Some locally limited forms of bonnets are classified as linen bonnets of the zavijača type: the pintl from the Zila/Gail Valley and the Bela krajina jalba from the environs of Metlika and Podzemlje. The basic cut of both is a triangular linen scarf which has at the front – like in the zavijača – a tucked up and sewn corner, and decorative folds are sewn to the corner that is formed this way on. The differences between the two types are considerable, in the decorative element as well as in the way they were worn. Pintl (pl. pintli) The pintl (German Binde, binden: tie, bind) is a linen women’s headwear with rich forehead folds and is recorded in the 2nd half of the 18th century and in the 19th century. Its basic cut is a triangular linen scarf, which – similarly like a zavijača – has a tucked up and trimmed corner at the front; on the edge formed this way on the forehead a decorative folded collar (krežl, krežlc) is sewn, made of lacy cloth or transparent organdy. The folds are regular, dense and arranged outward or inward from the centre; the pintl encloses the face and reaches quite far down the forehead. The folds consists of an about 16 metres long and five- to ten centimetres wide band and give the headgear a magnificent appearance. In the second half of the 19th century, organdy folds were often decorated with a border consisting of one or more white wavy lines, sewn by hand or machine (Makarovič M. 1991b: 96). In general, the pintl is reminiscent of the Baroque (non-peasant) soft bonnets with lace frills on the front, and the bourgeois domestic soft little bonnets from the same period are also quite similar. According to Hacquet’s account from 1801, the Zila bonnet was made of wide bands, tied at the back of the neck. Many bonnets had a black band across the bonnet, a lace border or a folded piece of linen, which often covered a major part of the face. Lace must have been used quite frequently, but only pintli with folded cloth, enclosing the face, have been preserved. And there are no traces of a black ribbon. The preserved pintli have ribbons sewn to the borders for tying them at the back of the neck (Makarovič M. 1964: 314). Hacquet’s account is particularly interesting because it mentions a black ribbon across the bonnet, because this suggests that especially soft bonnets were tied and also decorated with various ornamental ribbons before the front was sewn-on. The decorative folds of the pintl remind us of the decorative folds of yellow linen in Carinthian little bonnets, called rumenke (yellow bonnets, Blato near Pliberk). This suggests that the lace borders and fronts were in general gradually added to the bonnets, including occasionally decorated, small close-fitting bonnets and placing a folded piece of cloth or lace on the top or forehead (above or below the bonnet), fixed with a band tied around the head. The available sources indicate that the women from the Zila Valley tied the pintl over of a colourful silk or cotton scarf, with the knot at the back of the neck; at the front a strip of the scarf remained visible from under the pintl. A handful of references mention that the pintl was also worn with a hat or with a scarf and a hat (Makarovič M. 1991b: 97, 98). At the time of Hacquet’s account the pintl, like other bonnets, was a festive headgear worn by married women, and at least in the last quarter of the 19th century it was also the headgear of single girls when they danced the (folk dance) Rej pod lipo, at (the folk custom) štehvanje (German Kufenstechen), and on similar festive occasions. Brides are also thought to have worn a pintl (Makarovič M. 1964: 314). Jalba (pl. jalbe) The Bela krajina jalba (undoubtedly a derivative from avba) was worn by married women in the area of Podzemlje and Metlika in the second half of the 19th century, if not earlier, which became rare after the First World War. The preserved jalbe belong to the last quarter of the 19th century (Makarovič G. 1981: 289), and there are no older ones in the existing collections; the reason probably being that they were not considered valuable enough to be kept, presumably because they were made of relatively cheap materials, their make and decoration were simple, and they were homemade. The jalba from Podzemlje and Metlika is ranked, together with the zavijača and Zila pintl, among the soft bonnets of the zavijača type. They have the same cut, but are much smaller, at least judging from the preserved museum objects. Lace folds are sewn to the front part, the linen border along the lace is reinforced with a special piece of cloth sewn to it, decorated with a dark brown (originally it was probably black, but turned brownish over the years) woollen or silk embroidery consisting of crosslets or a counted thread technique which produces zigzag lines. The colour and embroidery technique correspond with the decorated women’s blouses then worn by the local peasant women. The handmade or machine made lace had different widths, some are light bluish; in this area, white cloth with a bluish shade highly appreciated On the long side of the jalba, a small frill of tiny folds was added (as in the zavijača and pintl), but in the rather small jalba the edge may also be straight. Jalbe were tied at the back of the neck with short triangular ends and ribbons sewn to them. Put on the head, the hair was covered by the little scarf, the silk folds were placed over the top of the head and covered with a white headscarf, so that only a narrow strip of the jalba remained visible (Makarovič M. 1964: 317–319; 1970: 89; Nicklsbacher - Bregar 1970: 141). To these soft bonnets, whose cut is closer to that of caps than that of scarves, some local types may be added: the Adlešiči-Vinica javba, the Poljana pocel, and the Prekmurje pociv and nec. In functional terms, they were worn by married women under a white headscarf, or under a coloured or multicoloured headscarf with a fashionable costume. The same function was performed by some other headwear accessories, which can hardly be called headwear, because they cover only a bunch of hair on the top of the head: jugla, puntek, and zaglavec. The basic form of the bonnet develop into many varieties in Slovenia; in some individual components were over-dimensioned components, in others reduced (cf. Schindler 1984: 22, 23). Javba (pl. javbe) This linen bonnet from the environs of Adlešiči and Vinica was called javba, a dialect shift from the expression jalba that was used in the Metlika-Podzemlje area, and it also had a different form. The difference shows in the basic cut as well as in the decorative element. The form of the Bela krajina javba is known only from preserved specimens which are dated to the last quarter of the 19th century. After the First World War women stopped wearing them (Makarovič M. 1999b: 78; Makarovič G. 1981: 289). A rectangular piece of linen was turned into a round, close-fitting headgear (to be worn under another headgear) with a triangular lace insert at the top of the head. The insert was made of white Torchon bobbin-lace, knitted lace, or machine made lace; at one end it was pressed into folds to obtain a triangular form. The linen ground is divided into three decorative panels: the outer panels, which covered the left and right sides of the head, are completely covered with embroidery (or with a woven design on a white linen ground) creating a red and blue chessboard; in the central area, a cross stitch technique was used to embroider stellar and floral motifs into a square net (Nicklsbacher - Bregar 1970: 141). A linen string was passed trough the bottom, undecorated edge of the cloth to tie up the javba. The javba’s form is reminiscent of the headwear worn by women in parts of Croatia, Hungary, Slovakia, and Bohemia. The comparative literature emphasises the great variety of caps worn under white headscarves and other scarves, making them nearly invisible. They were only seen in the domestic environment, and are therefore not given much attention in the sources. Pocelj (pl. poclji) In the Poljana Valley along the Kolpa river, linen bonnets were called pocelj, podcel, pocel or pucel (Makarovič M. 1993: 64). They are mentioned as the headwear of married women, e.g. in a report from the district estate of Poljana in 1838, and their form is evident from Goldstein’s watercolour from the same year. Unlike other soft bonnets, poclji were independently worn headwear. The hair was folded under the pocelj, which was then secured to the head with a trpotica, a white ribbon, wide only a couple of centimetres and about two metres long, which was wrapped around the head twice and tied at the back of the neck or on top of the lace. In the 19th century, the pocelj was worn at work and on festive occasions by young married women; the custom survived until a few years after the First Word War. Nowadays, it is the typical headwear of the Poljana “folklorised” costume (Makarovič M. 1993: 64, 65). The cut of these Poljana pointed caps with a lace insert is simple: two small rectangular pieces of linen or cotton cloth are sewn together with a decorative stitch at one short and one long side. A lace piece, a few centimetres wide and without folds, is inserted lengthwise in the front section. The linen lace is rather dense and in the preserved specimens Torchon bobbin-lace was used or netlike, knitted lace. Poclji of a later date are trimmed with machine-made lace (Makarovič M. 1993: 65). A headgear similar by name and function, but not by form, is the Prekmurje pocij. An account from 1829 mentions a Prekmurje pocüu, and towards the end of the century this red, patterned linen headgear was called pocilica. Other preserved names are pocij (Mura Plain, Dolinsko, Goričko) and aubica (in the villages along the Hungarian border, especially in Kobilj). It was worn at the top of the head and covered the hair, which according to some data women cut after they married. What is certain is that they tied a white headscarf over the pocij, and that only a narrow strip of the pocij was visible on the forehead. This is also one of the reasons mentioned for wearing them: to protect the top, more precious headgear against dirty hair. Women often tied a black velvet ribbon around the pocij (Makarovič M. 1964: 317; 1967: 115, 116). Pociji were still worn on workdays and holidays in the first two decades of the 20th century; according to oral sources, the workday specimens were made of red, green or grey linen, or patterned cotton cloth, while the Sunday type was made of red or blue silk, white fabric, or of the same fabric as the accompanying skirt. The more recent pociji, mentioned in Beltinci and its environs around 1920, are supposed to differ from the only preserved specimen in the SEM’s collection (cat. no. 59) also by their cut: they were made from two, four, or even eight equal pieces (Makarovič M. 1997: 43). A common feature of the older and more recent pociji is the basic round, close-fitting form. Nec (pl. neci) A nec (from the German Netz, net) had the same function as the pocij. Its name is obviously derived from the technique used to make it; is indeed a small, netlike crocheted bonnet, made of white, brownish or black cotton, and according to the available data of younger origin. The latter is understandable in the peasant environment, because general knowledge about and the use of the crochet technique only spread after the introduction of compulsory education in 1864. The technique was quite fashionable in the last decades of the 19th century and the first half of the 20th century. Until at least the First World War, netlike woven neci were worn under a white headscarf or another scarf by married women on Sundays and with costumes that were more or less uniform in their composition, that is not regionally different. A black velvet band with glass beads was sometimes sewn to a nec (Makarovič M. 1967: 115, 116). The collection of SEM is very incomplete in terms of Prekmurje pociji and neci. Three specimens (dating from around 1900) from Kobilj, which are kept in the Murska Sobota Regional Museum (inv. nos. E 26, 27, 74), provide some information on the forms of neci. In the region between the Drava and Mura rivers, a headgear similar to a pocij or nec was worn under a white headscarf in the first half of the 19th century; the toothed edge of this “bottom cap” is visible only on the forehead. and it is therefore hard to discern its form. It is mentioned in some written sources and also appears in some pictorial material, but there is no specimen in the SEM’s collection (Makarovič M. 1964: 317–319). Jugla (pl. jugle), puntek (pl. puntki), zaglavec (pl. zaglavci) Another headgear worn in parts of Bela krajina and similar to the nec was the jugla, a small and round, netlike, soft bonnet, which was made of white or black cotton yarn and had a geometric pattern in the centre; the pattern consists of filled and empty little holes in the net (Makarovič M. 1964: 317–319). Jugle are a development form of soft bonnets, whose size was reduced to a minimum as they covered only a bunch or plait, around which a string was tied. As women covered them with a white headscarf, they cannot be seen in paintings, drawings, or photographs. They were particularly common in Vrhovci, and the professional literature refers to them as Vrhovci jugle (Makarovič M. 1999b: 78). There is no jugla in the SEM’s collection, but some are kept in the Bela krajina Museum in Metlika; these are jugle from Sinji Vrh dating from the second half of the 19th century (inv. nos. 129, 170, 171, 172). A puntek, a red cotton ring, fixed around plaits with a bone or brass needle, is more a plait ornament than a proper headgear. Puntki were worn in the area of Semič, Dobljiči, and Krupa. Some sources call it a bunch (after the German Bund, bunch), others a needle. Unlike the other mentioned headwear of this kind, it was also worn by unmarried women, as we gather from the fact that it is nowhere mentioned that a puntek was covered with a white headscarf. What a puntek looked like can be learned from Goldstein’s illustrations of clothing elements from 1838: a small, round headgear with a tiny folded red bow at the top, and a woven wreath of patterned fabric at the top of the head (Makarovič M. 1964: 317–319). The ornament of a Bela krajina bride from Semič in SEM’s collection (cat. no. 658) corresponds with the picture: an interlace made of colourful silk ribbons is fixed to a ring of red bows and colourful folds;18 it was also added to the neck part of other bride crowns in Bela krajina (cat. no. 698; see the chapter on headwear). The jugla and puntek are similar to the Bavarian Riegelhaube and the Salzburg headgear called Böndel (Schindler 1984: 22), though not because of their soft form, fabric or ornament, but because of the way the surface they covered was gradually reduced. The use of a zaglavec (also zaglavc, zaglavnik or glavnik) was directly influenced by neighbouring Croatia and by the Croatian population in the villages along the Kolpa in Bela krajina. The zaglavec is a rectangular piece of woven red woollen fabric, decorated with dense white fringes on both short sides. It is folded diagonally and tied around a roll of plaits, like the jugla and puntek. It covers only the hair at the back of the neck, and often a white headscarf was worn over it. All the zaglavci in SEM’s collection are hand-woven from a white cotton ground and red wool or cotton (“Turkish yarn”). The fabric is very dense and compacted, and the ground is not visible. In some, a thin blue or white line is woven in between the red weft. A piece of hand-woven fabric, made of twisted white cotton yarn is the ground combined with red twisted woollen or cotton yarn. Between the threads of the fabric, bunches of white cotton threads are passed through, quilted and secured to the fabric with a blue thread on both narrow sides. Such fringes were quite long and extremely dense. We may thus assume a zaglavec under a white headscarf because of the dense fringes, which show from under the edges at the sides. Zaglavci were worn in the second half of the 19th and the first decades of the 20th centuries by young married women in Vinica and its environs, and they are therefore often called Vinica glavnik or Vinica headkerchief. They were imported from Croatia and were common in the area extending from Črnomelj, Vinica and Adlešiči to Lika. The zaglavec was usually part of a Sunday outfit, and some data suggest that it was worn without a white headscarf for several weeks after marrying; in this case, the zaglavec obviously had an identifying function. Zaglavci largely went out of use after 1930 (Makarovič M. 1964: 317–319; 1999b: 79, 80). A general summary of these various soft and little bonnets would be that they were made of fabric or crocheted/woven cotton and that they were worn under a white headscarf or another scarf in the southeastern and eastern parts of the present Slovene territory throughout the 19th century and the first two decades of the 20th century. A similar development has been established in the neighbouring Croatian and Hungarian areas (Makarovič M. 1967: 116). Carinthian bonnets In the late 18th century and until at least the 1870s, the women of Carinthia in the Rož, Podjuna and Mežica valleys generally wore bonnets on workdays and holidays, and they were quite different from the other types of bonnets (Makarovič M. 1999a: 168). Their basic cut made them close-fitting headwear consisting of two parts: a top part (covering the top of the head), and a neck part which was called zadjek in the Mežica valley, and porta in the Podjuna Valley. In the comparative foreign literature, this type of bonnet is called Bodenhaube and it is treated as the basic form from which all other types are thought to have developed (Schindler 1984: 20, 21). Bonnets are mentioned in many legacies of estates from the last quarter of the 18th century in the Rož Valley (Makarovič M. 1996c: 164, 165). They are also mentioned in sources on Carinthia from the 19th century, usually worn with a hat or with a white headscarf and a hat. In the 1930s, a “low bonnet with black ribbons, and a white headscarf and hat over it were worn in the estate of Dobrle. In the Villach/Beljak estate women wore bonnets made of velvet, or velvet and manchester, which they tied to the head with black ribbons.” The same caps and hats were worn in Podklošter, in the districts of Rožek and Pliberk, while in the Kapla estate a little bonnet made of pink, coarse cotton cloth (cajg, German Zeug), occasionally adorned with a gold back part (porta) and a hat (Makarovič M. 1970: 97) was common. A Carinthian bonnet is also mentioned in Slovenska Bistrica in 1798. Such bonnets were also worn in Podkoren and Kranjska gora; they were probably individually imported from Carinthia, where peasant women went to work. Seasonal migrations of workers, trade and fair routes spread the Carinthian type bonnet also to other places (Makarovič M. 1970: 96). The Carinthian bonnet or cap is close-fitting and small and does not cover all the hair; at the front it covers the head only halfway to the top. While the basic cut was the same, there were some differences in the basic material and decorative element. Black bonnets were worn in the Rož and Podjuna valleys, brocaded bonnets with lace trims in Podkoren and the Mežica Valley. Other bonnets recorded in Carinthia were hard gold bonnets called Linz bonnets; these were directly imported from the Austrian regions, where they were highly appreciated. Individual specimens were also taken to Carniola (Geramb 1935: 505; Makarovič M. 1970: 95 ff; Schindler 1984: 48, 52 ff). In addition to the general name avba, some other expressions were/are used: auba, hauba (Podjuna Valley: Blato, Globasnica, Malčape, Lovanke, Rikarja vas, Goselna vas), goldhauba (Podjuna Valley: Gabrje, Malčape, Rute pod Peco), kapa (Podjuna Valley: Djekše, Krčanje, Galicija), rumenka (“yellow”, Podjuna Valley: Blato pri Pliberku) (Makarovič M. 1999a: 168). The latter expression may derive from a piece of cloth made yellow with saffron: women collected saffron and placed it on the their head under the bonnet, and this made the yellow frills stand out. Though the custom has not survived, the name has been preserved as well as yellow linen lining of some bonnets (Makarovič M. 1964: 316; 1999a: 170). Black bonnets or caps were firmly lined with cardboard and cloth, the top layer was made of black silk; all layers were densely covered with hand stitches across the entire surface, which thus additionally strengthened the round form. The sides of the bonnet, which cover the ears, have semicircular ends. The lining is colourless or dyed printed flax linen, bonnets of later origin are lined with printed cotton. The most outstanding decorative part of the bonnet is a the back of the neck and is made of gold or gold-and-silver embroidery in a rosette motif, or as an appliqué made of a gold or black ribbon on linen. Both versions were occasionally complemented with gold or silver embroidered floral motifs and round tinsels in triangular side panels. In other items, the triangular side panels are made of patterned velvet, brocade, or silk. The bottom end of the neck part is cut straight and made to receive the strings for tying up; in bonnets which have been completely preserved, the strings are extended with long black silk ribbons. These were intended to be wrapped around the head over the bonnet and to form a decorative bow at the back of the neck. In some places the ribbons were not wrapped around the head, but tied in a big bow and the loose ends were left to hang deep down the back. The bow’s loops were sometimes strengthened with an inserted wire to make them stand apart (Makarovič M. 1964: 315, 316; 1999a: 169; 1996c: 166, 167). Some bonnets in the Podjuna Valley had a gold band sewn to the front border (Makarovič M. 1999a: 169). Some Carinthian bonnets19 (see cat. nos. 102–106, 157) were entirely made of yellow brocaded silk with woven flower bunches and gold metal threads. The brocaded part of the bonnets was lined with linen. A broad piece of black tulle lace with a hand sewn pattern, set on an inserted wire strengthened the bonnet on the deep front crease and semicircular sides. The stitches at the top of the head and back of the neck were sometimes decoratively quilted with a gold passementerie ribbon. The bottom border at the back of neck is straight and made to receive strings for tying up. Here, a decorative silk bow is attached (Makarovič M. 1964: 316). A bonnet from the SEM’s collection which is from Rateče in Gorenjska (cat. no. 68) best resembles the above described one in terms of basic form and material. Gold bonnets, which were completely covered with gold elements (brocade, passementerie, embroidery, tinsels) and had a similar close-fitting cut, were rare. Only prosperous peasant women and market-town women wore them (Makarovič M. 1996c: 167). The collection has a gold bonnet which has a different cut and a completely hard form; the women who wore them were certainly held in high regard because of the bonnets’ preciousness, rareness and brilliant effect. Both are made of yellow brocade, lined with a wire frame in a small semicircular cap with a decorative knob at the top of the head. In both items, the brocade is decoratively folded and completely covered with gold embroidery; one of them has a small gold bow fixed to the back part of the top, and the other one has a semicircular, raised neck part with a black bow. That the first one is not of peasant origin is confirmed by its form and previous: it was acquired by the museum (cat. no. 93), while the other one is of the same type prosperous Carinthian women from Upper Styria liked to purchase; in Slovenia it was called glinška (Linz) or graška (Graz) bonnet, which indicates its place of origin (Makarovič M. 1964: 316). In the Austrian and German specialist literature it is found under the name Linzer Haube (Schindler 1984: 24; Hüte 2000: 121, ill. 126) and its form is identical with the (g)linški (Linz) bonnet from the museum collection (cat. no. 186). The unusual form of this bonnet and similar ones with wire frames have been associated by some researchers with medieval “horn” bonnets (Haberlandt, quoted after: Schindler 1984: 48). The Linz bonnet met with the same fate as the gold topped bonnet in Slovenia: because of its lavish, brilliant appearance it went through a stylised “Renaissance” to become an important local and even regional identifier (Schindler 1984: 52 ff); in Munich and Bavaria the same happened to the small gold Riegelhaube (Zischka 2000: 128–133). Topped bonnets Towards the end of the 18th century, topped bonnets also spread among peasant women. The headband was no longer close-fitting, but wider and made higher with reinforced lining. Though small bonnets without a top and zavijače remained in use, the bigger, noticeable and more lavish topped ones were adopted for everyday use by the prosperous classes, and peasant women wore them as festive headgear under other headwear. Topped bonnets were at first worn under white headscarves, towards the mid and second half of the 19th century they generally became independently worn festive headwear. The most lavish forms of peasant bonnets were common in the Alpine clothing region (Gorenjska, Štajerska, Dolenjska, Primorska, rarely in Notranjska). Topped bonnets consist of two parts: a forehead band, called a front (or form) and a top or crown). Usually, the bonnet had a bow attached at the back of the neck, but in many museum species it has not been preserved. The bow in this type of bonnets is not functional, because the topped bonnet is put on the head and not tied. We may assume, that the bow became an indispensable decorative element when the topped bonnet turned into an independently worn headgear. Topped bonnets are divided into three types by the form of the top or crown: bonnets with a flat top, bonnets with a crested top, and bonnets with a round, crested top. The first ones are the older type, but they were later used along with the crested type, which became the most prestigious item among peasant bonnets and later of the so-called national costumes because of their brilliant lavishness (Vurnik 1926/27: 48–51; Makarovič M. 1964: 308; 1970: 91, 92). The bonnet’s top was shaped and strengthened with cardboard, folded into the desired form; some were reinforced with flax linen at the bottom. The top layer of the cardboard lining was first covered with pink or red waxed cotton linen (inlet) or at least with waxed pink paper; sources also mention the use of red percaline or taffeta as lining. Over the lining, white transparent veil fabric, folded lengthwise and sewn into cross little folds, was stretched. The decorative folds were mainly executed in two ways: smoothly lengthwise and diagonally, or in a raised, zigzag pattern. Both ways are regular, even, and usually starched. The raised zigzag folding method was usual in plate-like tops and combined with lengthwise folds between the front and the edge of the crest; this method is very rare in the round, crested tops. Smooth lengthwise and diagonal folds were more or less evenly distributed over the entire surface. Damaged fronts or worn, dirty fabric made it necessary to replace the tops, and those of precious headwear were removed and sewn to new headwear. There are quite a number of such specimens in the collection: that it was practised is most evident at the bottom, hidden side, but it is also suggested by the inconsistencies in terms of style and period between the crown and the front. Crowns made towards the end of the 19th century or in the 20th century are in all aspects made more coarsely, inaccurately, covered with white cotton gauze, which is gathered into soft, unstarched and irregular folds with diagonal hand or machine made stitches. By type of front, bonnets are divided into black embroidered, brocade and gold bonnets. They are all three combined with bonnets with a low plate-like top and such with a round top. In the first (plate-like topped bonnets) black-embroidered and brocade fronts are quite common in addition to gold ones, in the bonnets with round crowns, gold fronts prevail. Gold bonnets were the popular, festive and prestigious headwear of prosperous peasant women from the environs of market-towns and towns in Carniola from around the 1830s; in the second half of the century, gold bonnets were worn independently on special occasions (weddings, Easter, Corpus Christi processions, and the like). The other types of bonnets were worn by less prosperous women; black embroidered bonnets, which many researchers erroneously identified as mourning bonnets, were part of the everyday outfit of prosperous women, but also of the Sunday outfit of poor peasant women (Makarovič M. 1964: 308, 309, 311; 1970: 94; Makarovič G. 1981: 292). In Gorenjska, wedding bonnets with added artificial flowers on the front were common (cat. nos. 32, 33). Whereas black embroidered and brocade fronts were also elements of other bonnets and zavijače, gold (or occasionally silver or gold-and-silver) fronts appeared in the peasant environment only on topped bonnets. Gold fronts are embroidered on a linen, thick woollen cloth or velvet base. The embroidered ornament is a combination of several techniques: couched metal thread work (German Sprengtechnik); perforating the background with a metal thread (German Stechtechnik); high couched elements; foil applications; tinsel applications; an embroidered pattern of tiny linear elements; couched embroidery with bullions (French bouillon).20 The padding for the principal motifs was cut from cardboard, leather, or cork; originally tree sponge was used. The gold material for embroidery was in itself quite precious, and most embroiderers imported it from Vienna. Gold and silver metal threads were used most frequently, wrapped around a strong silk ground, as well as smooth or curly bullion (fine wire threads wound into a tubular shape). Also commonly used were foils of different forms and sizes (pressed and embossed shet metal), tinsels or flindrci (tiny round plates with a thread hole in the centre), frisé (wavy metal thread used in trimming fronts and the like). For high, outstanding couching, soft cotton or woollen yarn was sewn to the padding and across it a dense yellow fabric was stretched before embroidering (Niklsbacher - Bregar 1970: 144–150). In connection with the execution of gold embroidery on the fronts, mention must be made of the frame that was used in making fronts and which is in SEM’s collection (inv. no. 166). A ground fabric is stretched on the frame, patterns for couching, cut out of cardboard, are fixed to it attached, and a gold embroidery is partly executed. A special bobbin, used to properly tighten the gold embroidery thread, accompanies the frame. The motifs of gold fronts are usually plants motifs: wreaths, tendrils, and stylised flowers of more or less identifiable flowers, decoratively stylised com ears, etc. Exceptionally, other motifs are used: birds, a cock, a heraldic eagle, a deer, or two hearts with flames, crowns, and Christ’s monogram IHS (Makarovič M. 1964: 312, Makarovič G. 1981: 291). In the past, several authors made an attempt at style definitions and at dating the embroidery ornaments of gold fronts (A. Sič and V. Schmid, in detail S. Vurnik 1926/27: 55 ff), and many more have reproduced their findings. Vurnik, for instance, elaborated a sort of “development theory” for fronts based on their ornaments (see Vurnik 1926/27: 55 ff). Following such attempts we can indeed date fronts and bonnets, but the dating is highly conditional, because the monastic embroiderers of the 19th century copied older as well as contemporary designs. Another fact that has to be taken into account is that fronts were occasionally transferred from older bonnets to new ones (Makarovič G. 1981: 291). The fronts of the late 19th and 20th centuries are the work of other trained and self-taught embroiderers (not monastic ones); this resulted in reduced decorative elements, simplified techniques and new elements, colours and materials (Makarovič M. 1964: 311, 312; Niklsbacher - Bregar 1970: 139, 140). A general review would then be that the fronts from the late 18th century and the first third of the 19th century are narrower; their surface in entirely filled out with gold or relief elements; three principal composition elements are executed on them. Fronts of later origin are wider, a consequence of the bigger embroidered area is a looser approach and an increased number (up to five) of identical composition elements, as well as the addition of new, intermediate smaller elements (leave, twigs, flower tendrils). The surface of the front is not fully covered with gold elements, and the back or velvet ground is therefore visible between the elements. If the older composition was usually symmetric with the diagonal axis, later bonnets are almost completely free of such composition rules (Makarovič M. 1964: 311, 312; Makarovič G. 1981: 291). Fur bonnets Though the use of animal hides to protect against the cold certainly goes back further than any other garment, fur has been an element of privilege and class distinction from the earliest periods. In the 16th century, fur was classified as luxury and its use determined by dress codes. The precious types of fur (“noble” furs, e.g., ermine, mink, marten, sable, chinchilla, astrakhan; but also beaver, otter, seal, badger, and fox) were used by noblemen and bourgeois as decorative trimmings on clothes and clothing accessories, e.g. stoles, shawls, muffs, and collars. The more common types of fur (skunk, racoon, marten, squirrel, and sheep) were used to line coats and headwear (Klein 1950: 283, 284). In the Slovene peasant costume, the use of fur was more or less limited to outdoor wear made of sheep fur with the hair inside. They were highly appreciated and even more so the rare pieces of clothing with precious types of fur, even if used only for trimming. Sources on the Slovene territory only exceptionally mention fur bonnets. This indicates that they were not common forms of women’s winter (bottom) headwear. A fur bonnet is depicted in Goldstein’s watercolour of a women from the environs of Ljubljana from 1838. The painting clearly shows only a fur trimming under the white headscarf, tied into a knot at the top of the head. That it is an item of winter clothing is suggested by the other clothes shown and the commentary which lists a thick woollen cloth or linen bonnet, lined with fur, worn by a washerwoman from the environs of Ljubljana; over the bonnet a white headscarf made of fine percaline is tied (Stopar 1993: 56). This painting is referred to by the rare professional authors who mention fur bonnets or caps (Vurnik 1926/27: 49; Makarovič M. 1991a: 251). Vurnik attributes the form to the advancing differentiation between the basic forms of bonnets, which in his view accelerated towards the mid 19th century. Vurnik thought the fur trimming to be “mandrovina” (from the German Marder), that is marten (Vurnik 1926/27: 49), but it is most likely another kind of fur. The collection of SEM has a few fur bonnets, which are highly indicative and of high documentary value regarding their forms and materials and, of course, also of the fact that they existed in our territory (see cat. nos. 12, 13, 128, 129, 132). They are all from Gorenjska and from the first half of the 19th century, with the exception of one bonnet from Koroška Bela. Their cut is that of a cap and similar to that of night caps. The crowns are made of several layers of fabric, some are rib-quilted. The bottom layer is made of white cloth, the top one of brown woven silk or smooth silky velvet. The round flat crown is folded at the front and sides into soft, regular folds and tied at the back with a string. A band of the same material, a few centimetres wide, and a fur trimming is sewn to the crown. In all bonnets, the forehead band is ornamented with decorative silk of a different colour or with ready-made gold strings of different colours, and some have a big, flat silk bow at the front. The fabrics used in the preserved fur bonnets, their forms and methods of execution suggest that they were very precious items. That they were worn only in winter is further confirmation because it implies the unspoken statement that the wearer possessed also a summer variant of the fur bonnet. The prestigious way of wearing a fur bonnet – under the headscarf, but in a way that it can be seen, as documented in Goldstein’s painting – is therefore hardly surprising. The use of fur bonnets was much more common in Upper Austria than in Slovenia, and they were probably also worn in the Salzburg environs, Tyrol, and Vorarlberg. Fur bonnets in which the top was made of velvet or gold brocade, and in which the fur usually was badger or marten, were common in several forms all over Austria in the 18th and 19th centuries (Schindler 1984: 51), and to some extent also in other countries (Hüte 2000: 185). Headwear similar to bonnets Some other headwear, similar to bonnets, would be likely classified as caps today for linguistic and conceptual reasons. The entries in inventory books reveal this shift in names: night caps of older acquisition were entered as bonnets, newer ones as caps.21 The same is true of children’s bonnets, which are called caps even though their cut remained basically unchanged. Some types of soft bonnets also belong to this category, because they were not considered as women’s headwear, but had quite different, narrower purposes. They have been discussed already in the general part of the chapter on bonnets; because the existing museum collections are not very instructive on this theme, we shall not further discuss them here. A little more information on them is provided in the group of night bonnets and children’s bonnets. Soft round caps of a beret shape appeared as fashion novelties in the 15th and 16th centuries, but they were more or less common only in the higher classes of society. The fashionable form of soft bonnets, which were meant for sleeping or bathing (in French dormeuse and baigneuse), in the 17th and 18th centuries, and around 1780–85 also for social occasions, resemble big soft berets, but unlike berets they are mostly made of lace, ribbons and similar materials (Klein 1950: 28, 32). Night bonnets continued to be used later, presumably with the same comfortable basic cut. In the 17th century, feudal ladies had linen night bonnets, bourgeois women of the 18th century bonnets made of linen cloth, swansdown, cotton, twill or yarn (Baš 1992: 28, 50). In the feudal and bourgeois environments, night bonnets were also worn by men: the feudal lords of the 18th century wore night bonnets made of cotton, linen, silk, cloth, piqué, canvas, swansdown, or yarn; the bourgeois of the 17th century wore linen or cotton night bonnets, In the 18th century bourgeois night bonnets were made of cotton, rarely of velvet, linen or yarn (Baš 1992: 41, 48). We do not know anything about the forms of men’s night bonnets in Slovenia, but their use must have been necessary because of the cold and draughty conditions on the one hand, and the poor protection of the head when the then fashionable wigs and hats were taken off. The use of night bonnets and caps in the higher social classes continued until at least the First or even Second World War, and there were several variants in fabric and form, which cannot be discussed here due to the (in this aspect) incomplete collection. Night bonnets were worn by peasant women in the late 19th and first half of the 20th century. Earlier, they may have used soft daytime headwear or caps for the same purpose in times of severe cold. This is suggested by the use of other daytime underwear for sleeping, a practice that was common among the peasants until the end of the 19th century, and in many places survived until the Second World War. Night bonnets were probably adopted by the peasant under the influence of the bourgeois fashion and often as part of a trousseau. A bride’s trousseau habitually contained one or two fashionable and valuable items, which a girl could do entirely without before marriage. In 1894, the trousseau of the daughter of a property owner, butcher and inn-keeper from Vojnik near Celje included at least five night bonnets, preserved in SEM’s collection (cat. nos. 374–378), and from the trousseau of the daughter of a property owner and inn-keeper from Koroška Bela, assembled soon after 1920, two night bonnets have been preserved in the collection (cat. nos. 407, 408). Most night bonnets in SEM’s collection are made of white cotton; quite different are the silk night bonnets of a Slovene emigrant woman from Milwaukee, USA (cat. no. 437), and the night bonnet (cap) made of colour jersey from Loče near Poljčane (cat. no. 361). The most specific night bonnets in the collection are those worn by young mothers (after childbirth) in Ljubljana (cat. no. 441). In terms of cut, two types existed: closest to the older bonnets are those with a round shirred crown, a sewn-in band and shirred final, toothed band with instead of the former lace. The second type is close-fitting: it is made of two equal parts, cut in a semicircular form at the top of the head, trimmed along the face or with an insert at the top of the head, and terminating in a folded band along the face. Some bonnets (caps) have sewn-in ribbons for tying. Very few sources exist on children’s bonnets – or on children’s clothes in general – from the more remote periods. In European paintings from the 16th to the 19th centuries, children are very rarely depicted, usually only in family portraits. In these paintings, the sex of the male descendants is often illustrated by a smaller men’s headgear, put over a children’s bonnet. Little children are identifiable as sons in family portraits by other signs, e.g. the form of men’s collars is replicated in children’s dresses, or by toys attributed to boys, and the like. Boys wore indeed lace bonnets on their heads just like their sisters. In the early periods, children’s bonnets were the same for both sexes (Heller - Winter 2000: 19, 20). Museum specimens also provide information on the forms of children’s bonnets (Ley 2000, Catalogue: 173–175; presented are bonnets from the mid 18th century to the 1980s, functionally divided into bonnets for babies, children’s bonnets, baptismal dresses with hoods and baptismal bonnets). Very little domestic material of this kind exists. The portrait of a little girl (she is probably from the Herberstein family) with a dog from the early 17th century is therefore of exceptional significance: it shows a girl’s bonnet with a bow, but the form is not completely visible (Vrišer A. 1993: 16 and 89, ill. 30). Russ’ painting of peasants from the area between Rogaška Slatina and Krapina includes a little girl with a bonnet on her head (Geramb 1935: 229, ill. 139; Makarovič M. 1964: 18). Because of the lack of material witnesses, every bit of information which indirectly refers to the use of bonnets is useful. The recorded parable from a sermon by Janez Svetokriški, which refers to the dishonesty of a tailor in western Slovenia around 1700, confirms that, if not earlier, children wore bonnets at the turn of the 17th century.22 Moreover, because they were very small and close-fitting, they were made of small pieces of fabric, often from left-overs of several types of fabrics. The oldest children’s bonnets in SEM’s collection are quite illustrative in this aspect, because they are made of a great variety of types of fabric, ribbons, bows and lace (cat. nos. 328, 330, 336). The bonnets for babies and toddlers in SEM’s collection are of equally simple cuts as close-fitting women’s soft bonnets or hard Carinthian bonnets. Several methods were used to make them close-fitting. Older bonnets had an inserted band of cloth from the neck to the forehead, to which two semicircular parts were sewn (cat. nos. 328, 329, 330, 336, 372, 410), later ones had a semicircular top insert (cat. nos. 411, 412, 414, 438) or were cut in the form of the letter T (cat. nos. 348, 363). Knitted and crocheted bonnets were made circular and close-fitting by adapting the forms and patterns (cat. nos. 364, 366). The most interesting functional items are baptismal bonnets (cat. nos. 329, 330, 372, 438). Their basic function was probably the reason why they have been preserved: they are items made of precious materials with decorative elements, and were intended to be used, at least, also for the siblings of one family on the occasion of their entry into the wider Christian and narrower local and family community. These clothes are accessories which marked a person’s milestones in life (baptism, Holy Communion, Confirmation, marriage) and which were specifically designed, decorated or particularly valuable; they were quite often lent, not only to relatives and friends, but also within the local community. And some precious children’s bonnets have been preserved precisely for that reason. In the late 19th century and even more so in the 20th century, it became a custom to keep babies’ bonnets in memory of one or more children in the family. Beside baptismal bonnets, other functionally determined bonnets (caps) are the bonnets from 1928 worn by women expecting a baby (cat. nos. 364–366), and children’s bonnets (caps) for promenades from the first decade of the 20th century (cat. no. 363). 1 A hood (as independently worn headwear, not as an element of overclothes) covers the head and neck; it is one of the oldest forms of headwear in general. From the 11th century, it was called (in German) a Gugel. Some forms were extended into a short or long shoulder or breast part and were common men’s women’s and children’s headwear from the 11th to the 14th centuries, for peasants as well as the higher social classes. Hood-like headwear has survived into the present, e.g. in monks’ habits, and at times as a fashion and functional headwear in the clothing fashion (Klein 1950: 203; Schindler 1984: 16). 2 Hennin, Risen, Hörnerhaube, Gebände and others. (Klein 1950; Schindler 1984: 17); no Slovene expressions developed from a presumed use of some of these types and none were established by researchers. 3 In many cases, caps and bonnets are identical headwear, even if today we understand bonnets mainly as women’s or children’s headwear – that is, if we ignore coifs and helmets worn by soldiers or workers (Klein 1950: 263, 264). 4 Riegelhaube (also Ringelhaube), see Klein 1950: 309. 5 Bockelhaube, see Klein 1950: 56. 6 Baigneuse (French) or Badehaube (German); dormeuse (French) or Schlafhaube (German) Many south German and Swiss folk bonnets are thought to imitate these forms (Klein 1950: 28). 7 E.g. Wachauer Haube, Vorarlberger Radhaube, Wiener Stosshaube; and also the Slovene topped bonnets. 8 E.g. bayrische Riegelhaube, Salzburger Böndel; these are reminiscent of the Bela krajina jugla and puntek. 9 The development of the clothing appearance in Slovenia in the 17th century can be divided into three periods: that of the Spanish clothing fashion (2nd half 16th century–1640), the period of the Thirty-Year Warand its effects (1640–1680) and the period of Louis XIV (1680–1715); In the 18th century, the development is again divided into three periods: the second period of the Slovene Baroque (1715–1750), the Slovene Rococo (1750–1780), and transitional forms between Baroque and Classicism (1780–1800) (Baš 1992: 150, 162 ff; summarised after Vrišer A. 1993: 10). 10 The importance of the invested money and the use of precious materials can only by explained by demonstrative use: wealth becomes visible only through apparently superfluous and wasteful consumption, drawing esteem and respect from the environment (T. Veblen, Theorie der feinen Leute, Köln and Berlin, b. n. l., quoted in: Baš 1992: 59). 11 The existence of peasant bonnets in Slovenia before this period is not confirmed by sources, but evensources–of the kind that are available for the peasant environment of the older periods – could hardly prove their existence. Though nearly all researchers concluded that there were no bonnets in the peasant environment before the mentioned period, one cannot completely exclude the idea that they were possible worn under other pieces of headwear, as undecorated, inexpensive, and therefore non-representative, but protective headwear. Bonnets, hoods, and caps are often so similarly fashioned that it is impossible to distinguish between them if they are covered by a headscarf. Though their use cannot be proven, it would have been functionally logical and therefore at least conditionally acceptable. 12 Jelovšek’s frescoes from 1753 in the church on Sladka gora show peasant women wearing bonnets. A woman in a simple costume, wearing a bonnet, is depicted in a votive painting from 1736, which used to be in the church in Gornji grad. The same motif is shown in a votive painting from 1738 from the church on Sveta gora. But the painting does not reveal whether the depicted women are bourgeois women or prosperous peasant women (Makarovič G. 1981: 289) 13 The Baroque favoured strong colour contrasts, e.g. red-and-blue or red and-green combinations. The Rococo preferred soft pastel shades, pink, bluish, pale green, turquoise etc.. Women’s bourgeois clothes from the late 18th century mainly features sober shades, combining light scarves and bonnets (Vrišer A. 1993: 49). 14 Related to the levelling of society, the bourgeoisie’s persistent demand that maids and servants should wear simple, clean, and decent bonnets, is easily interpreted in the light of the desired subordination, serving, hierarchy, and distance (Ley 2000: 43 ff) 15 Hermann referring to 1780, Hacquet to 1784 or the period before 1787, Pohlin to 1788, Linhart to 1791. 16 In Wagner’s picture of Cerknica from 1845 a woman wearing a zavijača kneels in front of a chapel (see Makarovič M. 1995: 37; original in the Prints Department of the National and University Library in Ljubljana). 17 Goldstein’s picture of a Bohinj woman from 1838 (original at SEM, publication: see Makarovič M. 1971, ill. XX). 18 Referred to in the inventory ledger as “pimtek”, an expression reminiscent of puntek. 19 The literature refers to the Carinthian Podkoren (Vurnik 1926/27) or Mežica-Podkoren type of bonnet (Makarovič M. 1964; 1970b), but the incomplete data on the provenance of these bonnets from the SEM’s collection do not confirm these assumptions. 20 The techniques of gold embroidery, as well as preparation and finishing jobs, tools, preparations and methods to assemble bonnets are extensively described in Niklsbacher - Bregar 1970: 139–152. 21 Headgears of this type are classified as caps in the catalogue section. 22 “Janez Svetokriški criticised (around 1700) dishonesty in making and selling children’s bonnets and caps using the example of a tailor: ‘ ...that tailor I read about, whenever possible he cut off more cloth than necessary and used the little pieces to make and sell bonnets and caps for children.’ ...” (Baš 1992: 222) CAPS Caps are brimless headwear, though they may have a turn-up, border, or peak. They “sit” on the head, cover its top, reach down close to the ears and, dependent on the cut, cover also a part of the forehead and the back of the neck. They are mostly soft and therefore more comfortable to wear than hats; because of their cut and materials they are more functional headwear than hats. Clothes made of goat or sheep fur were part of the clothes inventory in the area of Slovenia already before the arrival of the Romans, including fur caps. They were also common in the Roman era (Baš 1970: 11). Until the Late Middle Ages, there are scarce sources about the clothing culture in the Slovene territory, but there can be hardly any doubt that caps of different forms were worn in the intermediate period. In the 15th and 16th centuries, caps were indeed the most common men’s headwear, and the sources also mention women’s caps, tough these were much less common. Round, close-fitting felt skull caps were known from Antiquity and worn underneath other headwear (hats, caps, turbans, etc.). Later, these felt caps developed into independently worn headwear made of different materials – gold fabric, nets, leather, silk and the like – worn by both sexes, though by men mainly at home1 (Klein 1950: 200). In the first half of the 15th century close-fitting, undecorated caps or low and wide caps of a cylindrical form were common. After the mid 15th century, their forms became social identification marks: feudal lords and wealthy bourgeois wore cylindrical caps, and peasant wore simple, close-fitting caps. In the 16th century, cylindrical caps prevailed, but their forms changed as they became wider and lower. Towards the end of century, the higher social classes preferred upright cylindrical caps similar to the contemporary higher cylindrical hats. Caps were prestigious items because of their fabric and feather ornament. Which fabrics were used is to some extent mentioned in the legacies of estates from the second half of the 16th century, but only in reference to Carniola: the nobility’s caps were made of black cloth or velvet; they were trimmed with velvet, taffeta, or barchent, and lined with badge or fox fur, or with taffeta. The bourgeoisie also wore black velvet caps, though they were forbidden to do so by the dress codes; beside velvet, cloth, leather, and marten fur were used. The fashion how to wear caps changed in the 16th century: in the 15th century they were worn straight, but the wider and lower caps of the 16th century were also worn tilted (Baš 1970: 17–19). Women’s caps, as far as they were common in Slovenia, had similar forms as men’s; black and velvet caps are recorded as well as caps decorated with gold flowers and medals. Judging by these materials, women’s caps were worn mainly in the higher social classes (op. cit.: 19–22). Whether caps made of different fabrics, and of different forms, were worn in other social environments cannot be proved because of the lack of sources. Compared to other Central-European countries men’s caps do not show any major differences, but there are some differences in women’s caps. In other Central-European countries, the fashion of differently shaped caps, coifs and hats had become quite common by the 15th and 16th centuries. It is impossible to prove that such a variety of women’s headwear existed in Slovenia (op. cit.: 24–28). The use of caps is recorded in Slovenia also in 17th and 18th centuries. More is known about their fabrics than about the forms, because the first are mentioned in the legacies of estates of feudal lords and bourgeois. The available pictorial material, including portraits, is not very informative, because the headgears, if shown at all, were above all identification marks of the portrayed persons. A group portrait by the painter Almanach (Merry Table, around 1670) shows, beside hats with turned-up brims, also beret-shaped caps with feathers2 (Vrišer A. 1993: 18). It is obvious that at that time caps were not considered representative headwear, a role occupied rather by wigs and hats for men and by wigs, headdresses, coifs, white headscarves, and veils for women. Unlike paintings, other sources from the 17th century report that feudal lords wore caps and bonnets more often than hats, and that they were the most common form of headwear among the bourgeoisie. The caps of the noblemen were made of velvet, rarely of scarlet velvet3, or atlas weaves; the caps of the bourgeoisie were mostly made of velvet, rarely of scarlet velvet, and very rarely of marten; fox and marten fur were used for the lining (Baš 1992: 24, 32). The caps of feudal and bourgeois women from the 17th century are rarely mentioned in other sources, but they were made of veil cloth, silk or velvet for noble women, and of velvet and even sable for bourgeois women (Baš 1992: 28, 33). Valvasor informs us about the lively business of hatters in Ljubljana in the 17th century, who even exported hats, caps, and fur caps. Another item exported from Carniola were dormouse furs, wile some other types of fur were imported, in particular from Croatia (op. cit.: 73, 64). Certain forms of caps, common in Slovenia (though we do not know whether they were made in domestic workshops), were certainly considered fashionable and thus prestigious, because there are several explicit references to them: “in 1634... a burgher from Ljubljana, whose cap was shaped “alla mode”, and later, in 1639 and 1665, when the caps of the Ljubljana bourgeois were made “alla mode”, and again in 1641 and 1652, when the same designation is used for the caps of the Ljubljana nobility” (op. cit.: 156–157). A functional division of headwear according to the seasons and specific purposes was recorded to some extent for the same social environment: in 1694 the summer cap of a nobleman is mentioned, in 1629, 1645, and 1652 a noblemen’s winter caps; a noble women’s travel cap is mentioned in 1694, and a nobleman’s riding cap in 1616 (op. cit.: 158). In the 18th century, the relation between hats and caps changed, at least in the higher social classes, in favour of hats. In the further development of headwear this relation between caps and hats is quite interesting. Over and again, caps were attributed the role of a socially less prestigious, non-representative, domestic, everyday, and above all less distinguished headwear. Hats, on the other hand, whether men’s or women’s, signify status, prestige, dignity, wealth, and superiority. As late as the 20th century, caps and hats were the heralds of social differences, and in times of social and political turmoil they were used as symbols of either a revolutionary or conservative spirit (cf. Klein 1950: 263, 264; Baš 1992: 235–238; Belting 2000: 98 ff). Nevertheless, the nobility continued to be the most frequent users of caps. They were made of velvet, rarely of cloth, and also of scarlet silk, silk, cassimere or felt. The caps worn by the bourgeoisie of the same period were made of silk, taffeta, chintz, lamb fur, cordovan leather, or waxed linen, but hats were more common than caps (Baš 1992: 41, 48). Most likely, caps of different materials and forms were worn on less official or social occasions, and quite certainly in the domestic family environment. In this period, privacy became increasingly important to the nobility and bourgeoisie. This trend led to new items of clothing for comfort at home: home footwear, housecoats, and also indoor headwear including caps. Though housecoats feature in domestic paintings, no caps are shown; in contemporary European art, many portraits and self-portraits show a variety of house caps (Vrišer A. 1993: 32). The only special purpose caps mentioned in Slovenia in the 18th century are travel caps: in 1756 referring to a burgher and a nobleman, and in 1770 referring to two bourgeois men (Baš 1992: 170). Chroniclers and reporters wrote about the use of caps among the peasants. In the 17th century, Valvasor (1689) mentions fur or felt caps. The “hairy caps” from Dolenjska are not accurately defined, but it is almost certain that they were made of the fur of domestic animals, probably sheep; their form is shown in the illustrations in Die Ehre des Herzogthums Crain.4 Felt caps were worn in the Kočevje area (“black caps”), in the Karst (“big caps”) and Istria (“small caps”). Big and small caps were also worn by the Croatians living between the Kolpa and Gorjanci, in Črnomelj and its environs, near Vinica, and on the estates of Krupa, Pobrežje and Kostel; the same was true of the Uskok population in Gorjanci (Baš 1992: 36, 124 ff; 1989). References from the 18th century (Hermann 1780; Hacquet 1784, 1787; Pohlin 1788; Linhart 1791; Arndt 1798) confirm the use of fur and felt caps, but they do not provide any descriptions. Fur caps were worn by male and female Carniolan peasants, felt caps in the environs of Trieste, but the other details are less defined; in some cases, the colours are added: red or black caps were worn by the Uskoki, black caps by the Istrians, red and colourful caps by the peasants from the environs of Trieste (Baš 1992: 52, 54, 127 ff). Steinberg mentions (in 1758) the use of winter caps made of dormouse fur in reference to the peasants from Lake Cerknica and its environs (Makarovič M. 1995: 44). To these scarce references we may add that in the 17th and 18th centuries the peasants preferred felt and straw hats over caps, because their wide brims provided better protection against rain and sunshine. There are no detailed data on the forms of peasant caps, but in line with the practice of long-term use of functional and simple clothing forms, we may assume that they basically had the same forms as the caps we know from the 19th century. In the first half of the 19th century, hats were the representative headwear of noblemen and bourgeois; felt and velvet caps were rare, and those mentioned were summer, winter, travel and hunting caps, and in 1828 caps against headache (Baš 1987: 19, 100). Caps were thus used for leisure, that is for trips, travels, sports and similar occasions: only two types of caps have a defined form: peaked caps and caps with ear flaps (op. cit.: 206 ff). In the 19th century, the nobility and bourgeoisie in Slovenia imitated the French and Viennese fashions, while for the above mentioned occasions it was increasingly common in Slovenia, as elsewhere, to adopt the practical English fashion. The poor urban classes, including workers, gradually adopted caps for everyday use, but not on Sundays, in the second half of the 19th and in the 20th centuries. In the first half of the 19th century, peaked caps were the typical headwear of scholars and students, especially of those from the countryside who enrolled in town schools. These caps were the first “non-peasant” form of headwear, the first step towards an urban clothing appearance, and they wore them to indicate that they were headed for other occupations. In this aspect, the conditions in Slovenia matched those in other Central-European countries (ibidem). Peaked caps were also common among craftsmen’s apprentices, especially in the towns. They gradually spread to the villages, but only after the First World War. Caps, at least those worn outside the home, were then the products of craftsmen, often ready-made, which in this case means that a craftsman made a certain number of caps in different sizes and forms, and sold them as ready-made items. Caps were made by hatters, tailors, and cappers. The latter were first included among the hatters and were members of the hatters guild, but were later classified among tailors. Ljubljana’s cappers were renowned for the production and export of so-called Istrian and Dalmatian caps, producing about 12,000 pieces a year; after the mid 19th century this part of their activities saw a substantial decline because of the reduced interest of customers (Slokar 1977: 60). In the crafts statistics, cappers became an independent artisan group only in 1820. In the 1850s, there were at the most five master cappers in Ljubljana against up to ten hatters in the same period.5 Based on other data, which include both hatters and cappers, there were only five craftsmen under the direct administration of the city council (i.e. excluding suburban craftsmen) in 1801; their number later increased gradually to up to 16 in 1850 and later fell again.6 Considering the import of a greater variety of products from abroad, their products met the needs of the town and certainly also the town’s hinterland. To some extent, ready-made headwear spread to the countryside already in the first half of the 19th century, but in particular in the second half. Urban craftsmen sold their own as well as other products as itinerant and fair merchants. The most frequently sold items were hats, followed later by caps. The contacts between towns and countryside increased after the mid 19th century, and peasants often shopped in the towns (Valenčič 1977: 145; Baš 1987: 90, 91). According to all known sources, the most eminent place among men’s peasant headwear in the 19th century was occupied by felt hats, followed by straw hats. Various types of caps were worn in winter at work and also on festive occasions. The most common materials used for peasant caps, recorded in the earlier centuries, were fur, felt, and cloth (Makarovič M. 1964: 180, 181). Other materials mentioned are touchwood, wool, silk and cotton knitwear, and in the late 19th and 20th centuries various industrially made fabrics. The most commonly used caps in Slovenia are treated below. The criteria for the classification into groups were the basic materials and the techniques used to make the caps; the material of the headwear is indeed often an identification element in the available sources. This led to the following groups: fur caps, touchwood caps, felt and cloth caps, and caps made of other materials – silk, cotton, wool fabrics and knitwear. Fur caps Fur caps were common men’s winter headwear, worn more or less all over Slovenia; the fur was either on the outside or used for the turn-ups and trims. However, fur caps were not as generally used as with other East-Slavic peoples (Makarovič M. 1964: 180). Sheepskin, rabbit, cat skin, and dormouse skin were the most frequently used materials in peasant fur caps; most of them were made by countryside rural furriers, and to a limited extent probably by the users themselves. Town furriers made caps of the more precious types of fur, though there are data indicating that they also purchased rabbit skins. It is possible that they made headwear of a medium quality or used the skins as lining for clothes, including caps; the primary use of rabbit hair was however making felt.7 The sources which mention the use of caps often refer only to the material, occasionally to the colours, but generally without detailed descriptions. In 1853 the newspaper Novice wrote about the men from Gorenjska: ”Caps ...made of fox or marten fur; the bottom part is often turned up, to show the hairs, or pulled down over the ears when it is cold.[8] In winter, higher caps are worn, called kučme, made of black sheepskin; the hairs are turned outside. In severe cold they were pulled over the ears.” In the same period, a high fur cap (šušmara) with a tail embellished bridegrooms from the Poljana Valley along the Kolpa. In Pesnice men wore ”čamer made of (green or blue, author’s note)) cloth with fur turn-ups, that could be let down over the ears.” Sheepskin caps were recorded in the second half of the 19th century in the Savinja Valley and Haloze; at the turn of the 19th century and until the Second World War, high sheepskin caps were still worn in Brkini, in Prekmurje (Beltinci and environs). Beside sheepskin, other furs were used for winter caps: in Kobarid cat skins or lamb skins, in the environs of Kostanjevica rabbit skins; the latter were made in the same fashion as dormouse caps and were called čikuži (Makarovič M. 1964: 175–178; Baš 1984; Makarovič M. 1997: 28). Caps made of more precious brown fur (otter, fox, beaver; cf. Makarovič M. 1964: 176, Baš 1987: 192) had a special form: tightly turned up brims, lower at the front, higher at the back. The fur turn-up was often tied across the crown with a green silk band and in winter it was let down over the ears. Such fur caps were worn by peasants who lived close to towns and market-towns, mostly in the Trieste hinterland, in the first half of the 19th century also in the environs of Ljubljana, and in the second half of the 19th century in the environs of Ptuj.9 Not only their fashion cut, but also the precious material and recorded high prices of this headwear indicate that they were copied after bourgeois examples and that they originated in the towns. Similar fur caps also existed in some other Central-European countries. In 1864, Novice published a description of fur caps from the environs of Trieste; the paper also mentioned the prices which were twice that of hats mentioned on the same page: ”They also wore quit precious caps in winter and in very windy conditions. Such caps are rarely seen nowadays. They are mostly of fine and soft fur; at the top they are covered with green silk, at the front they are rather low, at the back much higher; they cost 28 or even 30 guilders.” (quoted after: Makarovič M. 1964: 175). Around 1870, the price of such a fur cap was 40 guilders, reportedly the same value as that of a little cow. The mentioned prices are reason enough to conclude that only the most prosperous people could afford them instead of the usual hats (Makarovič M. 1987: 21). In 1893, Slovanski svet is the first to mention the special name of this type of headwear in a description of a costume from the environs of Trieste: frkindež (German verkünden, announce; pronounce, proclaim; Makarovič M. 1964: 177), later other names are mentioned: frkindiš, prkindež, vidrovka, and others (Makarovič M. 1987: 12). A cap of the described type, worn in winter in Carniola, especially in the environs of Ljubljana, was of the same cut as the Trieste one, but made of green velvet and lined with linen.10 A green velvet cap, “high at the back”, is also reported in the first half of the 19th century in Pesnica in Štajerska, but not as winter headwear (Makarovič M. 1964: 175). Another similar headwear is the green velvet cap from Carniola in the SEM’s collection (cat. no. 337). It has the same form, but its functional composition is not quite the same as in the described ones, because the turn-up – lower at the front, higher at the back – is strengthened with cardboard and cannot be drawn over the ears. Some modern furs are made so as to use the decorative turn-ups to protect the ears (cat. no. 432). Another fur cap deserves our attention, not because of its particular form, but because of the kind of fur it is made of. According to some researchers,11 fur caps made of dormouse skins were worn in the Middle Ages. Though Valvasor describes dormouse hunting in Notranjska, pictorial sources on the environs of Lake Cerknica indicate, that dormouse caps were in use only after the mid 18th century (Steinberg refers to 1758), and other sources allow us to trace their later use in the 19th and 20th centuries. Because they were more practical than other, higher and heavier fur caps, they were worn in places where dormice were abundant in the forests. Dormouse caps are recorded in the environs of Polhov Gradec, Dobrovo and Vrhnika in 1838 and 1844,12 In the 19th and the 20th centuries, they are also mentioned in Mengeš and its environs, and in Stari trg near Lož (Makarovič M. 1964: 175–180). In the early 20th century and until the Second World War, dormouse caps were worn on weekdays and Sundays – by men from Notranjska, especially drivers. The appearance of dormouse caps, consisting of a close-fitting, round crown and a tightly turned-up border, did not change in this period. It has been established though, that dormouse caps, made before the Second World War, were also lined with dormouse skins (about forty skins were used to make one cap), while later they were lined with fabric, and dormouse fur was used only on the outside (Makarovič M. 1995: 44). Of the dormouse caps in SEM’s collection, one is lined with dormouse skins (cat. no. 347), the two others are with cotton or woollen lining (cat. nos. 339, 345). It is interesting to note that the dormouse cap acquired the significance of a domestic element between the two world wars, beyond its use by peasants;13 this led among others to image of the socialist Father Winter, introduced for ideological reasons to replace the Christian Santa Claus after the Second World War. Dormouse caps are still worn nowadays – alongside more precious fur caps – but in limited numbers. Touchwood caps Caps and hats made of touchwood are older headwear, on which there are no available written sources or pictorial material. They were part of a peasant’s everyday working outfit. Because of their excellent absorption, they were worn at work in summer, as is confirmed by oral information from the Trenta Valley about the 1950s. The peasants made them themselves by soaking a round mushroom in water, washing it, and then beating it with a wooden club, stretching and shaping it with their hands. They made a peak in the centre by making incisions and sewing the ends into a tassel. In the Trenta Valley, it was customarily to paint touchwood hats and caps red or blue (Makarovič M. 1964: 171). Unfortunately there are no similar data on other areas in Slovenia, but touchwood caps were worn elsewhere: some specimens from areas in Austria are in the collection of the Austrian Ethnographic Museum in Vienna (Schindler 1984: 29). The picture of worked touchwood and headwear made of it is complemented by the three specimens in SEM’s collection: one has the shape of a cap with two horns, is unpainted and decorated with applied green silk and a green string (cat. no. 312); its somewhat special form and especially ornament may be explained by information on the person who wore it: a forestry master of the Lanthieri forests on the Nanos. The other caps are from Carniola, but no more accurate data are known. The mushroom is unpainted, hand-stretched and therefore of uneven thickness. It is shaped into a soft hat-like form, its hanging ends are merely extensions of the round, peaked crown (cat. nos. 457, 458) and for that reason they cannot be called hats. Because they have no ornaments at all, and because they are very worn and repaired, we may assume that they were worn especially at work. Felt and cloth caps Brimless felt caps are mentioned by Valvasor (1689) in reference to people from the Karst and Čičarija, while a black felt cap with a narrow borders is mentioned for the period before 1787 by Hacquet in reference to Čičarija, the Karst, Pivka, Istria, and the environs of Trieste, and by Vidmar for 1857, referring to Istria and Šavrini (Makarovič M. 1987: 4; Baš 1989: 34, 35, 37, 38). In some places in Bela krajina, close-fitting round caps (šajkače) made of red cloth, and decorated with black or silver applications are recorded in the first half of the 19th century. Pictorial sources from 1838 present them as men’s headwear from Vinica, Poljana, and in particular Stari Trg.14 In these cases, they may have been the headwear of the Croatian population living in the border area, or an element which people adopted from neighbouring villages in the course of daily contacts. Round caps, made of cloth or felt, with a round or flat crown, were very common among the Balkan population. They are most similar to the headwear worn by the men of Lika. The appearance of the Poljana cap changed before the First World War: it became lower, composed of two parts of different colours: a black crown and a red rim, or vice versa. And the material also changed: the crown remained cloth, the rim was mostly velvet. The cap was decorated with a tassel, not mentioned in older sources. Such caps were still worn in Bela krajina after the First World War. There are no such caps in the SEM’s collection; their older forms are well illustrated by the above mentioned images. Today these caps are part of the folklorised men’s costume of Stari trg (Makarovič M. 1993: 41, 42). In Valvasor’s time, big and small caps were also worn by the Croatians who lived between the Kolpa and Gorjanci, in Črnomelj and its environs, near Vinica and on the estates of Krupa, Pobrežje and Kostel; the same is true of the Uskok population in Gorjanci (Baš 1992: 36, 124 ff.). Red and black caps are also mentioned among the Uskok population in Bela krajina in the 18th century (Baš 1989: 31), and again in the early 19th century (Baš 1984: 92). At the times of the Illyrian movement, the red cap became a sign of support for the ideas of Ljudevit Gaj about the common origin of the Slovenes and the other South Slavic peoples (Baš 1987: 240). In 1842, Heinko reported that the Uskok girls in the villages Dole, Hrast, Bojanja vas, Radovica, and Žuniči wore a round cap made of red cloth just like the men’s caps, but that their caps were trimmed with brass buttons and suspended silver coins (Baš 1984: 88, 95–97). The description of girls’ caps is complemented by caps worn by girls in Gorjanci (Škemljevec) in the SEM’s collection (cat. nos. 313–315); judging from the simple ornaments, they date from the latter half of the 19th century. In the inventory book they are mentioned as “girl’s fez” These red caps of thin red cloth have a special top, decorated with a tassel of metal and/or silk threads. The bottom border of the caps is strengthened with a black silk application, above it are bands of applied ornaments: silk and metal ribbons bands and long decorative stitches, and in between them round metal tinsels. There is only one source from the second half of the 19th century which refers to a similarly shaped brown cap in the area between Ormož and Ljutomer (Makarovič M. 1964: 174, 175, 181; 1993: 41, 42). Between the two world wars, berets of industrially made felt made their appearance in the towns; their shape was similar to that of Basque caps (cf. Klein 1950: 40). The fashion industry offered men’s and later also women’s berets, and they were worn straight or tilted by many townspeople as everyday headwear, by the poor ones also on Sundays (Žagar 1994: 100–102) (see cat. nos. 373, 379, 384, 413). Ready-made felt berets or such made of surface felted berets saw another and much greater peak in popularity in the 1950s – 1970s (cat. no. 415). Caps made of other materials This group includes caps, knitted or fashioned from silk, cotton, woollen fabrics, or knitwear Because the production technique largely dictated their form, they can be divided into several subgroups. Long tasselled caps are mentioned as common among the Slovenes peasants by sources from the 18th and 19th centuries. They were mainly worn independently or under other headwear in Koroška, Gorenjska and Štajerska. Headwear with a similar cut were worn in Antiquity. Phrygian red woollen caps were later also worn by Greek and Roman sailors and fishermen. Because they were practical, they continued to be worn later in many varieties of shape and material. They were worn by noblemen and bourgeois as house and night caps in the 17th, 18th and 19th centuries, and probably even in the 20th century (Hüte 2000: ill. 105, 130, 288). In some European countries, they became part of folk costumes, for instance in Hessen and Tyrol. In the German lands the cap symbolised the “German Mich(a)el” (Klein 1950: 264, 419; Ley 2000: 69; Belting 2000: 108–109). In Koroška, Gorenjska and Štajerska, tasselled caps were worn mainly in winter and outside the house under a hat, at home probably independently. The close-fitting cap hangs down the cheeks in a way that the tassels rests on the front sides of the shoulders, which gives it a decorative effect. Tasselled caps spread in Slovenia under the names kapa, cipfla (German Zipfelmütze, tasselled cap), žlajfica (German schlafen or Schlafmütze, night caps or schleifen, draw, pull, Schleife, loop, bowl), and even smrtnica (“death cap”, presumably because it accompanied a dead person in the coffin). In the Zila Valley, at least three names were known. In legacy documents from between 1731 and 1802, cotton, woollen, and velvet caps are mentioned, but without further descriptions. In the first picture of a Zila Valley inhabitant from the 19th century (Goldenstein, 1838), a yellow cap with red and blue stripes and with a hanging tassel is depicted. The caps from the 19th century were made of silk knitwear in several bands or of cotton with similar bands; the latter are thought to be older. In the Zila Valley, the use of tasselled, thin black silk caps was even preserved into the 20th century, especially as additional protection against the cold (Makarovič M. 1991b: 68, 69). 18th-century legacies from the Rož Valley list men’s caps, made of different materials and with different functions (velvet, furry, and pleated caps; winter and night caps), men’s coifs were made of Zeug (cloth), cotton, fur, or velvet; these limited sources provide no information on the forms. In the 19th century, of all these caps only black silk caps with colour bands are mentioned, the same as those from the Zila Valley. Pictures exist of caps from Borovlje and the Rož Valley (Makarovič M. 1996c: 38, ill. 12 and 13; 40, ill. 16). In the Podjuna Valley, such a cap was called a “death cap”; it was worn underneath other headwear in winter and made of machine-made silk knitwear. The name is perfectly understandable from the use of the cap for deceased people (Makarovič M. 1999a: 108). Tasselled caps were also worn in the Dobrepolje valley, in particular at weddings and on merry holidays; in the second half of the 19th century similar caps were recorded in the Savinja Valley (Makarovič M. 1964: 176, 177). SEM’s collection includes tasselled caps made of black silk knitwear, decorated with diagonal stripes in different colours and small patterns within a frame of lines. The most decorative item is a bushy tassel, made of colourful silk threads, sewn on to the cap (cat. nos. 307, 319, 325) or to a short or long string at the top of cap (cat. nos. 308, 310, 316–318). Knitted caps became common only after hand-knitting skills spread; their basics were thought in the compulsory education programmes introduced in 1864, and of course at the higher levels of education and in courses for girls. At the end of the 19th century and especially in the first decades of the 20th century knitted woollen stocking caps became common headgear worn underneath other items of headwear for working in the open air in winter, in particular in the forest and when driving a cart. This special form of knitted caps covered the entire head, neck and part of the chin; a hat was usually worn on top of these caps. Caps knitted from domestic wool were worn underneath other headwear during the First World War (or earlier) in the Podjuna Valley (Makarovič M. 1999a: 108). Between the two world wars, close-fitting caps made of grey domestic or purchased black wool were worm under hats also on the Rož Valley; earlier, waggoners wore similar caps, muzle, with a small tassel at the top (Makarovič M. 1996c: 105). Woollen knitted caps which covered the entire head except the face were worn in winter in the Zila Valley, before the Second World War under a hat, later under a peaked cap (Makarovič M. 1991b: 69). At the time of the First World War they were worn in the Tolmin area (Makarovič M. 1999c: 55), in the Poljana Valley in Bela krajina (Makarovič M. 1993: 43); in Prekmurje, this cap was known as a “šnofka” (Makarovič M. 1964: 178). That similar practical caps were also worn after the Second World War is confirmed by a cap (coif) in SEM’s collection (cat. no. 346): in the 1960s it was part of the winter working outfit of a Pohorje logger (Makarovič M. 1964: 178). Caps of a similar cut are nowadays worn as protection headgear under various helmets. Hand knitted cotton caps were also women’s headwear (cat. no. 332) worn underneath other headgear or as house caps (cat. no. 439) in the late 19th and early 20th centuries. Before the Second World War and later, variously shaped knitted (and crocheted) caps of domestic of purchased wool were common as independent women’s (cat. nos. 350, 355, 357, 359) and children’s headwear, with or without tassels. Some of them had the shape of stocking caps or berets, in the 1960s and 70s also the shape of a soft hat with a turned-down brim which extended the crown into a bell shape. The general popularity of the practical woollen knitted caps after the Second World War was stimulated by the fashion industry, and they were first used in sports activities and leisure, and later in everyday winter conditions. In the past decades, the fashion industry’s ready-made caps have met most of the demand for knitted winter caps for all-purpose use by men, women, and children (see cat. no. 449). Among the caps worn by the nobility and bourgeoisie in the 19th century for leisure, that is for trips, travels, sports and other occasions, only the forms of summer peaked caps and winter caps with ear flaps are determined (Baš 1987: 206 ff). Peaked caps were frequently worn by craftsmen’s apprentices, especially in the towns. In the first half of the 19th century peaked caps were also the typical headwear of students, like in the other countries of Central Europe (Baš 1987: 206). The poor town population, including workers, gradually adopted peaked caps for everyday use, but not for Sundays. As “workers” headwear, they were used as revolutionary signs in the March Revolution in Vienna in 1848 as so-called “barricade caps” (Baš 1987: 240; Belting 2000: 98 ff), and later in working class movements. The peaked cap thus became the symbol of the working class, the opposite of the top hat which symbolised the landlords, capital owners, the higher social classes and even conservatism (Klein 1950: 263, 264; Belting 2000: 98 ff, Ley 2000: 69 ff). In the countryside, peaked caps started to replace hats towards the end of the 19th century, but in general before and after the First World War, though they never completely replaced hats. As fashionable headwear under the influence of town fashions, they were first adopted by young lads, later by middle-aged men and boys. Their practical nature spread peaked caps also as occupational headgear. Peaked caps were made not only by town tailors, but also in the villages (Makarovič M. 2000: 94). Here, they also made shield caps with ear flaps of warm cloth, which were worn between the First and Second World Wars, for instance in winter in Prekmurje (Makarovič M. 1997: 28). Because of their cut and the way they were used these caps resemble the sports caps of the higher social classes and military caps, in many aspects. The influence of sports and the popular sportsmen’s image on everyday outfits after the Second World War was skilfully exploited by the fashion industry. Peaked caps became non-obligatory, but practical clothing accessories for protection against the sun and light summer rain, and on the other hand because of their important visible position on the body a welcome element of (self-) expression. Colourful signs and symbols or inscriptions on caps conveyed a range of messages: about their makers, events (celebrations, memorial, sports, and other events), affiliation (to interest groups, societies, clubs, trade unions, political parties), and also as advertising messages. In all of these uses, but particularly in advertising, caps were worn as moving billboards. SEM’s collection includes peaked caps which meet these definitions. In their own way they draw attention to a range of typical features of the modern fashion industry and choices in the consumer society (see cat. nos. 417–421, 423–431). For instance: what is considered a sign of prestige in the ready-made clothes industry and confers a particular status to the wearer, which products fulfil the role of identification of group affiliation, and how they should be worn to stress the affiliation beyond every doubt; which products are “original”, which are licensed products, and which are “cheap copies of originals” and so on. 1 Round, close-fitting caps are still worn in many cultural environments nowadays, either as independently worn skull caps or underneath other headwear, e.g. by Catholic priests. 2 Vrišer A. 1993: 95, ill. 49. 3 Scarlet: of a brilliant red colour; clothes or material of this colour (OED). 4 A reconstructed “hairy cap” from Dolenjska, made of dark sheep fur after the illustration in Valvasor’s book, is exhibited in Bogenšperk Castle near Litija. 5 Cappers: in 1820: -; 1822: 1; 1837: 4; 1840: 5; 1844: 5; 1851: 2; 1859: 5; 1860: -; hatters: 1820: 7; 1822: 6; 1837: 8; 1840: 7; 1844: 10; 185: 7; 1859: 8; 1860: 9 (Slokar 1977: 58–59). 6 Hatters and cappers: 1801: 5; 1809: 5; 1814: 5; 1820: 7; 1837: 12; 1840: 11; 1850: 16; 1859: 13; 1860: 14 (Valenčič 1977: 142 ff). 7 “It was only later that the Ljubljana masters became interested in making finer hats of rabbit hair. In 1840, a hatter informed all households and cooks in Ljubljana and in the countryside in Leibacher Zeitung that he sought to purchase rabbit skins and to pay 10, 15 and 20 kreuzer per skin according to quality. The advertisement was also published in Slovene” (Slokar 1977: 63) 8 Furs of wild animals (here fox and marten furs) were precious items, in the earlier periods even prestigious items and their use was limited by the dress codes. In the 19th century, the criteria on the use of precious furs had only a property and social or moral significance. Clothes made of precious furs or trimmed with such furs were highly prestigious items. 9 See the paintings by N. Arsenović from 1875, which refer to Prosek near Trieste and Ptuj (the original watercolours are in the Ethnographic Museum in Belgrade, SEM has handmade copies of the watercolours with costumes from the Slovene territory). 10 Kordesch’s description and Goldsteins’s painting of a peasant from the environs of Ljubljana in 1844 (Stopar 1993: 56, 57). 11 Geramb compares it with caps from the 13th and 15th centuries (Geramb 1935: 361). 12 Kordesch’s description and Goldstein’s painting of a person from the environs of Polhov Gradec in 1844 (Stopar 1993: 100–101). 13 Data from a craftsmen’s family from Lož, which continued to make dormouse caps, indicate that until the Second World War, up to two hundred dormouse caps were made in a year, if the “harvest” was good (Makarovič M. 1995: 10). 14 Goldstein’s painting of a peasant from Stari trg and a group of wedding guests from the Poljana Valley, where the leader wears a red cloth cap (Makarovič M. 1971: ill. XLVII, XLVI). Cf. also Kordesch’s description and Goldstein’s painting of a group from the Poljana Valley (Stopar 1993: 80–81). HATS A hat is a covering with a shaped, usually hard crown and a brim; in general, the latter is hard too and often made separately from the crown.1 But this framework definition is quite relative, at least in women’s fashion, because some ladies hats are brimless. In this sense, it is often hard to define the border between hats and caps (cf. Klein 1950: 183–187). A hat is put on the head, “sits” at the top of the head, may cover also the back of the neck, protects the wearer against sun and rain, but less against the cold. Its form draws attention to the wearer, marks him or her, possibly elevates him, or earns him social respect. The hat thus has a prestigious meaning, which is particularly effective because of its exposed position on the body; it enables people to increase their stature, or to “inflate” their importance in social contacts (Ley 2000: 71 ff). These features led among others to hats being commonly used to symbolize political affiliation. The function and meaning of hats on different occasions is also reflected in some phrases, e.g. hats off to / take one’s hat off to –used to express admiration; keep something under one’s hat - keep something a secret; throw one’s hat in (or into) the ring - express willingness to take up a challenge. Hats were first used a long time ago, but they were not really common until the end of the Middle Ages. Beside other headwear, brimmed straw hats - petasos - were worn in ancient Greece2 for protection against the sun; craftsmen wore a conical narrow-brimmed hat with - pilos.3 The Romans considered hats ornaments and the symbolic expression of freedom: freed slaves and freemen were allowed to wear a hat, captives and slaves were not (Klein 1950: 183; Schindler 1984: 16). Some forms of hats were known in the Middle Ages, but they were not really common. The Teutons wore hats made of grey cloth. Felt hats with precious ornaments and a fur trim were worn in the higher social classes as a sign of distinction in the 12th and 13th centuries. In the 14th century, conical or round, low or high hats made of cloth, felt, or straw were common men’s headwear at least at the Burgundy court, and to a lesser extent perhaps also elsewhere. In the 16th century, beret-like headwear and brimless felt caps were much more common, but towards the end of century and under the influence of the Spanish fashion, high and rigid narrow-brimmed hats with, made of black velvet or silk, became common in the higher social classes. Under the influence of the same fashion, similarly shaped hats were worn by women, but only on certain occasions – when riding for instance (Klein 1950: 183 ff, Schindler 1984: 16 ff). In that period, male peasants wore soft wide-brimmed felt hats. Similar hats were worn by soldiers - mercenaries; later they were adopted as fashionable headwear, decorated with ornamental feathers, by men and women from the higher social classes, e.g. in the Low Lands, Sweden and Germany.4 Because the brim was wide and quite soft, one end was usually turned up and fixed to the crown; towards the end of the 17th century this was done with several ends of the brim, which led to the tricorn – a cocked hat with the brim turned up to form three points This typical headwear of the 17th and 18th centuries was worn by soldiers, bourgeois and noblemen, while noblewomen wore them only when riding. The bicorn appeared in the 18th century at major events and functions at the royal court, but only as part of the gala uniform of court officials and officers. The tricorn survived until the Napoleon era, and in some areas in Europe it was included as an element of the folk costume, e.g. in South Germany (Klein 1950: 103). Peasant hats saw no essential changes in the 17th and 18th centuries: felt and straw hats with a wide brim continued to dominate, and their crowns were either close-fitting or pointed (Klein 1950: 183 ff, Schindler 1984: 16 ff). The top hat gradually developed from the high, rigid Spanish hats as the headwear of the higher social classes, but it became really common only towards the end of 18th century and in the 19th century. It was worn by women only when riding, and men wore it as fashionable headwear in many variations of crown shapes and brims in the late 18th century. A wide variety of materials was used: smooth silk, silk velvet, felt, straw, and the like (Ley 2000 Catalogue: 169–171). In the second half of the 19th century the top hat was joined by homburg and bowler hats as fashionable bourgeois headwear, and by felt and straw hats of different forms. Peasants wore wide-brimmed straw and felt hats of softer forms, adapted to their work, in the 19th and partly 20th centuries (Klein 1950: 183 ff, Schindler 1984: 16 ff). The relation between hats and caps in men’s outfits changed in the 18th century, at least in the higher classes, in favour of the more prestigious hats. In the course of the further development this tendency increased. Caps nearly always indicated social subordination, and were considered domestic, working, or at least everyday items, that is non-representative ones. The hat, on the other hand, marked prominence, prestige, dignity, wealth, and superiority. Hats continued to mark social divisions in the 20th century. And that is the reason why forms of headwear were used as symbols of a revolutionary spirit on the one hand, and of conservatism on the other hand, in circumstances of social and political turmoil (cf. Klein 1950: 263, 264; Baš 1992: 235–238). When, towards the end of the 18th century, the fashion of wearing top hats was brought to Europe from America, the top hat was considered a symbol of a liberal spirit and a counterpart to the tricorn, and it was therefore very popular with the middle classes. In line with the dominant political orientation of the bourgeoisie, the black top hat changed its symbolic meaning from denoting a free-thinking spirit to a spirit of moderation, and from the early 19th century on it symbolised conservatism. Nevertheless, as fashionable headwear the top hat accompanied the revolutionary period in the German and Austrian lands, and even as the revolutionary barricade headwear, ornamented with revolutionary symbols, of the democratically oriented bourgeoisie (Hüte 2000: ill 101). A much more distinct sign of a free-thinking spirit in that period, used by the more radical revolutionaries among the bourgeoisie to indicate their affiliation, was a light-coloured felt hat with a soft and wide brim – the so-called Carbonari or Calabrian hat,5 also called the “hat of the democrats”, often complemented with cockades, long red feathers, or tricolour ribbons. However, these symbols of the supporters of the revolution were also worn on other headwear (workers’ peaked caps, women’s straw hats and soft bonnets), jackets and the like (Belting 2000: 98). The original white revolutionary cockades worn in the Austrian lands were replaced by pan-German black-red-and gold cockades and identical ribbons. Slovene students, supporters of the revolution, in Vienna and Graz changed the three-colour combination into white-blue-and-red (Baš 1987: 240, 243). After the revolution was crushed, the revolutionary signs had to withdraw in the face of the threatening authorities. The top hat – without revolutionary signs, of course – remained the fashion headwear of the bourgeoisie. Ridiculing the fast retreat after the revolution was crushed, it was called “the crown of cowardice” (Baš 1987: 243). Fashion took care that the clothes of the nobility and the higher middle classes were cleansed of all signs of a revolutionary past and the defeated free-thinking spirit without anyone noticing. The gradual modification of the spirit was wittily illustrated by cartoons in which headdresses were the most appropriate symbolic stylisation of the wearer’s political conviction (Hüte 2000: 109): the metamorphosis of revolutionary red Jacobin caps, worn symbolically in the German lands in 1848 because of their revolutionary role in the Parish revolution of 1789, into a weary, harmless house or night cap; and the wild revolutionary beard and moustache into a clean-shaven face. A similar satirical transformation occurred with the revolutionary Calabrian hat from 1848, which was first transformed into a moderate variation of a high firm hat worn by the 1849 democrats (relativising revolutionaries), and later into the high top hat of former 1850 revolutionaries (Belting 2000: 103–109). From then on, that is from the 1850s, the black top hat turned into a powerful symbol of the reaction and the authorities. Other fashionable headwear were soft hats with a wide brim, but they were not light-coloured for a long time, because it was a sign of the revolutionary spirit and long distrusted by the authorities (Belting 2000: 111). The top hat in its symbolic stylisation denoted conservative prominent figures, in particular in contrast with peaked caps, the revolutionary workers’ headwear. Before the French Revolution, women’s hats were rare and were usually adopted forms of men’s headwear, limited to certain occasions, like the Spanish high hats, the tricorn, the bicorn, top hat, etc. After the revolution, ladies hats became one of the most visible clothing elements in an endless range of fashion changes, but they preserved their social differentiation function until at least the Second World War (Klein 1950: 183 ff; Schindler 1984: 16 ff). * * * Sources about the enthronement of Carinthian princes mention that the peasants of the 11th century wore grey hats with a grey ribbon, and the same is reported for the 13th century (Baš 1970: 11). Later sources on the Slovene territory in the 15th and 16th centuries indicate that caps were more common than hats. Hats were common only in the 15th century. The hats of the nobility were then cylindrical and had a narrow, round and turned-up brim. In the 16th century, the crowns were round and towards the end of century the hats more rigid. Before the mid 15th century, the peasants wore hats with a pointed crown and straight flat brim, which was sometimes turned up or down. After the mid 15th century, the pointed top was sometimes pushed back a little, the brim was wider at the back and the sides strongly turned-up (Baš 1970: 17–19). In the 17th century, hats were not the prevailing headwear of the nobility and bourgeoisie; sources indicate that castors were the most common headwear – hats made of the more precious furs,6 and noblemen also wore felt hats (Baš 1992: 24, 36). Castors were, though rarely, mentioned beside straw hats, as worn by noblewomen, while bourgeois women wore straw hats more often than, ordinary hats. In both classes, however, hats were the most rarely worn headwear (op. cit.: 28, 33). In this aspect they did not differ much from the higher social classes in other European countries, because the German fashion, and through it or directly, the French fashion was imitated everywhere (op. cit.: 150). The conditions in Slovenia in the 17th century saw only a minor delay in adopting fashion novelties (ibidem; Vrišer A. 1993: 9 ff). There is no doubt that imported articles were also worn, in spite of the fact that Valvasor (1689) reports on the successful trade of the Ljubljana hatters, who also exported their products. Imported goods were considered a luxury in the 17th century (Baš 1992: 73). Sources refer to the French hat of a nobleman in 1683, and to the Viennese hat of a bourgeois in 1665 (op. cit.: 157). The only special variations are noblemen’s travel hats, mentioned in 1660, 1665, and 1682 (op. cit.: 159). The forms of the hats of this period are best illustrated by the detailed portraits of prominent figures. In the first decades of the 17th century, their forms were still strongly influenced by the Spanish fashion: high black, rigid hats with a flat brim and narrow crown at the top (see the portrait of Janez Jurij Lamberg, 1648)7 or soft wide hats with an ostrich feather (J. M. Herberstein, 16358 and others). In the second half of the 17th century, soldiers were the first to fasten the brim of their wide hats to the crown, and the fashion later stimulated this practice (Almanah: Merry Table, ar. 1670,9 portrait of Janez Baptist Moškon, ar. 167010). This was undoubtedly a transitional stage of the tricorn, which appeared at the end of the 17th century (Vrišer A. 1993: 21, 24). According to Valvasor’s accounts (1689), the peasants wore high felt hats, narrowed at the top, in Dolenjska and Gorenjska, and he also mentions hats, without details, in Kočevje and Istria (Baš 1992: 36, 124 ff). In general, the clothes of the poor, non-agrarian population did not differ essentially from that of the peasants (Baš 1992: 150). In the 18th century, hats were the principal headwear of the nobility and bourgeoisie. Noblemen mostly wore castors or hats with a decorative trim, less often hats made of ordinary felt, velvet, or straw. Gold and silver trimmed hats were also part of the outfit of the bourgeoisie, as well as castors and straw hats, exceptionally also hats made of bark and waxed linen (op. cit.: 41, 48). In the same period, feudal and bourgeois women mostly wore bonnets and hats were rare. The bonnets were made of straw and veil, taffeta, atlas or velvet for feudal women, and of silk, straw and felt for bourgeois women (op. cit.: 45, 50). In terms of functional use, some versions of hats are documented in legacies of estates: a summer hat is mentioned in the legacy of a noblewoman in 1788, a noblewoman’s travel hats are mentioned in 1750, in 1755 referring to bourgeois women, in 1757 to a nobleman, and in 1769 to a noblewoman, as well as a hunting hat in the legacy of a member of the bourgeoisie in 1759 (op. cit.: 169, 170). The forms of hats in the 18th century are illustrated by pictorial material, especially portraits, because there is no object material in the Slovene museum collections. From the late 17th century and throughout the 18th century, tricorns were the most common headwear, that is hats with the brim turned up at three points and attached to the crown, often decorated with precious trimmings and feathers. The portraits of this period are not very informative about headwear or only indirectly: the portrayed persons are mostly shown bare-headed or wearing a fashionable wig. Their hats are however shown close to them – on the table, under their arms and similarly, and this means that they were prestigious items. The most commonly depicted type of hat is a black low tricorn with a gold trim (see the portrait of Ignac M. Attems, first half 18th century,11 or of Karl Langer, second half 18th century12 and others) or without a trim (see the portrait of F. K. Auersperg, 1776/7813) (Vrišer A. 1993: 36 ff; cf. Klein 1950: 102, 103; Baš 1992: 162 ff). Tricorns were at least on some occasions – hunting, riding, travelling, masquerades and the like – also worn by some noblewomen (see the. portrait of Joseph von Attems, first half 18th century and 175414) (Vrišer A. 1993: 47). Black hats after the Spanish fashion were part of the outfit of the nobility and administration, that is the outfit “in which the feudal lords were dressed when performing political or administrative functions, at sessions of the provincial estates, when paying homage to their rulers, and in general in public” (Vrišer A. 1993: 50), Black tricorns with lavish gold applications and plumes were part of the outfit of higher officers, who normally were exclusively of noble extraction (see the portraits of Ignatius Liechtenberg, third quarter 18th century, and of Leopold K. Attems, second half 18th century15) (Vrišer A. 1993: 53–55). Tricorns, and towards the end of the 18th century also bicorns, were part of the bourgeois outfit (see the portrait of a bourgeois, presumably from Kranj, from the late 18th or early 19th century16). The tricorn developed into a bicorn through intermediate forms, as the one shown in the mentioned painting, and as it has been preserved in reconstructed form in the costume collection of the Maribor Regional Museum. The collection also includes a proper bicorn from the late 18th century or early 19th century (Vrišer A. 2003: 2). In general, bicorns were most popular in the Napoleon era,17 later and until the First World War they were worn as ceremonial military or official headgear, in particular at court ceremonies and the like. To some extent, they became an element of a ceremonial lackey’s livery (Vrišer A. 2003: 2; Hüte 2000: 168–169). Unfortunately, there is no bicorn in SEM’s collection; bicorns with ostrich feathers and gold applications from the late 19th and early 20th centuries also belong to the same group (cat. no. 676; cf. Vrišer A. 2003: 2). Exceptionally, the tricorn appeared as part of a peasant outfit (see Jelovšek’s portrait of a peasant in festive costume, 175418) (Vrišer A. 1993: 44); this probably resulted from serving in the army. More common than the pure form of a tricorn, peasants likely wore soft wide-brimmed hats with the brim turned up at the sides (see the sculpture of a peasant from the 18th century, attributed to Joseph Straub19), as this is also confirmed by some other sources. The relatively varied materials used in hats, or as precious ornaments on them, are not mentioned outside the above-mentioned social framework. Accounts20 mention only straw and felt used in peasant hats in Slovene Styria and Carniola, which were probably made of sheep wool. According to accounts by contemporary writers, felt hats were also worn in Čičarija, the Karst, Pivka, and in the environs of Trieste (Baš 1992: 51, 54). In addition to generalised references, interesting details are provided about the peasant hats from the environs of Ljutomer, which were turned-up at the sides, and about men’s hats between Ernovž and Slovenske Bistrica, which were round and small. In Dolenjska and Kočevje, round black hats are reported; in Čičarija, the Karst, and Pivka high black hats with a narrow brim. In the same period, the peasant hats in Goriška had a round crown and a very wide brim, in Sv. Križ near Trieste (present-day Križ) men wore small, flattened hats. The use of straw hats is mentioned in reference to the environs of Trieste. The sources do not provide much detail about the ornaments of peasant hats, with the exception of a wide dangling ribbon on the black hats of Gorenjska peasants (Baš 1992: 127 ff). Data about the 17th and 18th centuries record that it was the custom for wedding guests to wear hats with silk ribbons, tassels made of Dutch metal (imitation gold leaf) and box tree and imitation pearls in Gorenjska; the vabovec (the person inviting people to a wedding) and other typical figures at a wedding wore hats decorated with bunches of Dutch metal, colourful feathers, silk ribbons and the like (op. cit.: 202–205). From here onwards the historical development of hats has to be divided into men’s and women’s hats. After the French revolution, the separate development of hats started; earlier, women rarely wore hats and when they did, they had the same forms as men’s hats. MEN’S HATS In the early 19th century, the same forms of men’s hats were common as in the late 18th century. Hats made of wool felt, animal hair, and straw still prevailed. Towards the end of the 18th century, silk was added to the listed material (Baš 1987: 19, 20). A fashion novelty in terms of forms from that period was the high cylindrical top hat, which became common among the nobility and bourgeoisie, first alongside the older forms (tricorns and especially bicorns), later as the prevailing form of men’s prominent hats.21 Fashion trends changed its form, colour and material; it was the only appropriate headwear of the higher social classes for daytime, evening, official, and social occasions during the first half of the 19th century and later (Baš 1987: 148, 149). In the second half of the 19th century and in the years up to the First World War, the top hat remained the most common headwear for ceremonial occasions (cat. nos. 530, 638, 671). The rigid fixed form was joined by silk opera hats which had a folding mechanism (cat. nos. 575, 639, 670). Top hats were in themselves prominent items and the impression was increased by a well-groomed, immaculate appearance. Top hats required a lot of maintenance and careful storing. Special boxes and cases were used for this purpose. Prosperous middle-class people, factory owners, and merchants increasingly wore new forms of hard felt hats on everyday occasions (bowlers,22 homburgs23) (cat. no. 490). In the last decades of the 19th century and the first half of the 20th century hats made of softer felt (borsalino24 and other hats without special names25) joined the hard felt hats at travel, sports, and other events, and they were increasingly worn as occupational headwear. In addition to felt hats, straw hats were very popular in summer; they were of varying rigidity, forms and makes (boaters,26 Girardi hats,27 panama hats28). The use of these different types of hats among the prosperous social classes in Slovenia in the 19th century and the first four decades of the 20th century differed in no way from that in other Central-European countries. A major contribution in this aspect was provided by domestic and foreign ready-made hats (at first hand-made, then in manufactories, and later in factories) and international trade (Klein 1950: 183–187; Vrišer A. 2003: 3, 4; Hüte 2000: 169 ff). The hats of the peasant population in Slovenia in the 19th century were quite far from the contemporary hats of the affluent classes in terms of material, forms, and ornaments. Hats were the most common headwear worn by peasants, because they were obviously most suited to their needs. They were made of coarse felt or straw, occasionally other natural materials were used. Though it is possible to identify a great number of versions from pictorial and written sources, the different forms cannot be attributed to regional specifics something which commonly occurs as the result of inaccurate interpretation of sources, especially pictorial ones. The different forms of peasant hats were the result of functional, developmental, prosperity, and geographical factors, the latter largely in the sense of distance from the traffic routes and larger towns or market-towns. Felt hats Felt hats (also called kriljak, škrlak / Poljana Valley in Bela krajina/, škriljak, kriljak /Bela krajina/, škrljak /Kostel/, kranščak /Prekmurje/, kvob’k /Zila Valley, quob’k /Rož/) were the most common men’s headwear in all the three costume areas. It is hardly worth quoting the numerous sources which mention black felt hats with a wide or narrow brim and a high or low crown, because local reports often differ only in the accuracy of listing details. It makes sense, however, to group them by the most commonly used forms, which can be identified in the entire Slovene territory (see Makarovič M. 1964: 171–184; Baš 1984).29 The peasants preserved the popular 18th century wide-brimmed black hat with a low, round or flat crown made of thick and heavy wool felt. It was very common in the Alpine area, but also in the Pannonia and Primorska areas. It is depicted in pictorial sources about Gorenjska and Dolenjska (Hacquet, 1801), and also in paintings of a shepherd from the environs of Brežice, a mountain inhabitant from Podčetrtek, a man from the Savinja Valley, and a man in winter clothes from the environs of Brežice (Russ, 1811). A man from Osilnica, the area between the Drava and Mura, and men Smlednik and Prem are shown with wide-brimmed hats (Goldstein, 1838) (Makarovič M. 1964: 171, 172). Written sources from the first half of the 19th century refer to low, round wide-brimmed hats in places in Štajerska (Šmarje, Šmihel, Hrastovec, Podsreda, Nova Štifta, and Fala), and reports from the district estates for the year 1838 also mention Prem, Krupa and places in Carinthia (the Villach/Beljak estate, Rožek). Medium-brimmed hats are recorded in Štajerska (Studenice, Slovenj Gradec) (op. cit.: 173, 174). Wide-brimmed hats with a low crown are also confirmed by some printed sources from the mid century, as part of the contemporary (and even more so of the past) vanishing peasant outfit (referring to Gorenjska and the Ljubljana environs, Kostanjevica in Dolenjska, The Šentpeter parish, Slovene Istria, and the Trieste environs) (op. cit.: 175, 176). The low crown hardly managed to keep the heavy brim in the correct position, and the brim was therefore often fastened to it with strings. These strings are well visible in Goldstein’s paintings of a man from Bohinj and one from Trnovo, a Ljubljana suburb, which he commented on in writing and thus confirmed by Kordeš in 1844 (Makarovič M. 1964: 175, 179; Stopar 1993: 84–85, 68–69). Wide-brimmed hats remained popular for everyday use until the mid 19th century or even the 1870s. Oral sources confirmed their use in the 1880s in Kobarid (rejt), Trenta, Cerkljansko, and Kostanjevica in Dolenjska (Makarovič M. 1964: 178). SEM’s collection includes a few specimens (cat. nos. 454, 456) of wide-brimmed hats with a low crown, made of black, coarse and thick wool felt, to which in some places resin was added to make it harder, The black felt has turned brownish black in the course of time, and the damages to the material indicate that the felt was dyed later because these areas have the strongest colour. The remarkable thickness and firmness of the felt make the hat quite heavy, but it certainly protected the wearer quite well against sunshine, rain or snow. Narrow-brimmed and wide-brimmed felt hats with a high crown were less common that wide-brimmed hats with a low crown; they are referred to in manuscript sources from the first half of the 19th century in places in Notranjska and Primorska estates (Postojna, Vipava, Planina, Idrija, Snežnik), and medium-high crowns are mentioned in Senožeče. In the Dolenjska estates, felt hats with a high crown are mentioned in Trebnje, Ruperčvrh, Stična and Kostanjevica, in Carinthia partly in the Villach/Beljak estate, Podklošter, and in the Šmohor estate (op. cit.: 173, 174). Printed sources mention them in some places in Dolenjska (Boštanj, Trebnje, Žužemberk, Šentrupert), in Primorska, Šentpeter, Slovene Istria and the Trieste environs (Makarovič M. 1964: 175). Instead of a round high crown, a higher tapered crown was more popular in some places (in Carinthia: the Villach/Beljak estate, in the Zila Valley; in Notranjska: the environs of Cerknica (op. cit.: 175). In Carinthia, these hats were sometimes made of felt that was dyed green and this can be attributed to Tyrolean influences, where green, pointed hats were common (Makarovič M. 1991b: 68; cf. Ley 2000: 57 ff). The peasants from the environs of towns and market-towns undoubtedly copied the top hats worn by the bourgeoisie; the latter were high or low, wide or narrow, but in any case rigid hats with a cylindrical crown and flat top. Sources mention that top hats with a high crown and a medium-wide brim, a black band, and with or without a clasp were most common in the 1830s and 1840s (see Goldstein’s paintings from 1838: men from the Ljubljana suburb Krakovo, Škofja Loka, Gorenjska, Bohinj, Griblje, Zilje, and also a man from Konjice; a homburg is worn by a man from the area between the Mura and Drava) (Makarovič M. 1964: 171, 172). It appears that such hats were very inadequate for peasants, because they were already abandoned by the mid century, that is much earlier than among the bourgeoisie (op. cit.: 180). That tops hats or homburgs were worn is confirmed by oral sources for the later period only for the environs of some towns and market-towns, e.g. Breg near Ptuj and Ljutomer (op. cit.: 179). In SEM’s collection the most typical top hat has a somewhat lower cylindrical crown and a narrow brim (cat. no. 450). The peasant hats from the first half of the 19th century were most likely the products of countryside hatters, who adapted their make, material, and form to the needs of the environments and their customers. Domestic hatters remained active also later, but to a limited extent. Hatters are recorded in Kobarid in the 1880s (Makarovič 1964: 178). That peasant used ready-made products, produced by town and market-town craftsmen, can be reasonably assumed for the first half of the 19th century. The hatters reached their countryside customers in several ways: through fairs and itinerant merchants, and trough the increased contacts of the countryside with the towns; after the mid 19th in was quite common for peasants to shop in the towns (Valenčič 1977: 145; Baš 1987: 90, 91). This more or less explains some forms of hats recorded in the second half of the 19th century, that is at a time when the clothes of the peasants became inevitably similar to those worn in the towns. Hats of course followed this development. The paintings of N. Arsenović from the 1870s show some developments: a hat with a low flat crown and a medium-wide brim (the Karst), a hat with a low round crown (Ljubljana, Škedenj near Trieste), a hat with a slightly higher crown, bent at the top, and a small brim (Vipava, Metlika, Mokrice) (Makarovič M. 1964: 172). Oral sources about the last decades of the 19th century confirm that black hats with an about eight to ten-centimetre-wide brim and a flat crown (na talarček) or with a crease in the centre were common (na žemlo) (Makarovič M. 1964: 178). Written sources from the latter half of the 19th century here and there mention other materials used in peasant hats; these materials are again connected with the town craftsmen; usually, hats made of rabbit hair are mentioned and their surface was more furry than the usual wool felt hats. Rabbit hair was used for the hats of the higher social classes already in the 17th, 18th and 19th centuries, but peasants mostly could not afford the so-called castors made of the more precious types of animal hair in earlier periods. After the mid 19th century, furry zajčjeki (little rabbits) are mentioned as a better type of hat worn by the peasants in the Savinja Valley (Pajek 1884), the Mura Plain (Vraz 1894), and Dolenjska (especially the environs of Turjak); oral sources mention that the Sunday “rabbit hats” thus joined the company of the everyday “cow hats”, that is hats made of cow hair. Furry hats were worn in addition to the more common smooth hats in the Zila Valley (op. cit.: 176, 178). The available sources on the 19th century are quite informative about the decorative elements of peasant hats, that is if they wore any hats at all; we may assume that the sources refer to festive hats. Frequently mentioned are hats with decorative bands made of black velvet, exceptionally of silk, fixed around the crown. The bands are often complemented with a bright metal clasp. Manuscript sources mention them in the first half of the 19th century in Slivnica, Konjice, Senožeče, the estate of Idrija, Višnja gora, Trebnje, Ruperčvrh, and Šentjernej; printed sources confirm their use in the Ljubljana suburb Krakovo and the Šentpeter parish. Towards the end of century, bands of other colours (green, black, blue) are mentioned on the southern side of Pohorje (op. cit.: 173 ff). Velvet bands with or without a metal clasp also embellish some hats in SEM’s collection (cat. nos. 456, 459, 462, 467). A popular ornament of peasant hats was a black woollen or silk string, rarely a bright or gold one with two dangling tassels, black ones made of silk or wool, gold ones made of metal threads. It is likely that passementerie products were bought separately. Because of the material and gold colour, which were in themselves exceptional and prestigious in the peasant environment, the decorative strings and tassels were signs of the wearer’s prosperity and were not commonly used. Manuscript sources mention decorative strings around hats in Prem and in the Villach/Beljak estate, while printed sources add the Ljubljana suburb of Krakovo and the Trieste environs. Oral sources mention that a black string around the crown decorated hats in Kobarid, Trenta and Kostanjevica in Dolenjska as late as the 1880s (op. cit.: 173–178). In SEM’s collection decorative strings have been preserved on some hats (cat. nos. 450, 452, 454, 455, 460; cf. Schindler 1984: ill. 21, 22, 23), but also as separate museum objects (cat. nos. 677–684). In addition to decorative ribbons, metal clasps, and strings with dangling tassels, some cases are reported of hats decorated with blackcock or peacock feathers or feathers of other wild birds (similar to the men’s hats of the nobility and bourgeoisie, decorated with precious feathers, of the 16th-18th centuries) and occasionally decorated with artificial flowers and colourful ribbons (Makarovič M. 1964: 174–176). The practice was linked to some of life’s milestones, especially the departure for military service (Makarovič M. 1988a: 28; 1989: 39 ff; 1993: 82; 1999b: 98 ff), and to the outfit of the vabovec (the person who invited people to a wedding), the bridegroom, the bridegroom’s companion to the wedding, and the wedding guests.30 Decorated hats with floral ornaments and colourful ribbons also marked some community festive events, e.g. balls connected with village blessings, and also with the dance leaders at such occasions (Makarovič M. 1987: 12, 29). In all these cases, the colourful ornament indicated the special nature of the event and the persons involved in it. The ornament was usually fixed to ordinary felt or straw hats, but sometimes older, worn hats were used. Between the two world wars, hats were occasionally decorated with fresh flowers or decorative feathers as part of summer outfits, but more as an expression of personal inclination than a general habit. Straw hats Straw hats have been effective protective headdresses against intense sunshine at least since Antiquity. In the 18th and 19th centuries, they became fashionable headwear among the higher social classes. The peasant had used them much earlier, mainly as summer working headwear and also as a festive headwear. In the countryside, straw hats were largely made to earn an additional income; hand-made and ready-made straw hats and straw braids made of wheat or rye straw usually originated from the environs of Ihan and Domžale (Baš 1992: 73, 93; Slokar 1977: 68), and in the 1840s the activity spread to the environs of Dob, Brdo, Mengeš, Komenda, and Kamnik, Moravče, and to some places in Zasavje (Baš 1987: 36 ff, Bogataj 1989: 171). The products of these crafts were worn by peasants, but also by members of the higher social classes, though the latter often followed fashion trends and also wore fashionable straw hats or such made of exotic straw, which were imported from Florence, Vienna, Prague and other straw hat centres (Baš 1987: 36 ff). The well developed cottage crafts and trade workshops of merchants- suppliers (a system in which home workers were with raw materials and equipment supplied by merchants) later led to the establishment of a straw hat industry in Mengeš and Domžale (Bogataj 1989: 171, 172). It is interesting to note that the straw hat crafts did not really catch on in the towns as long as the hats were mainly handmade. The craft was sometimes organised in a specific way: home workers performed the essential handwork as piece-work for the merchant-supplier; in this case they wove the straw braids, from which then straw hats were sewn and formed elsewhere. The first to start making straw hats in Ljubljana, a capper, is mentioned as late as 1849 (Slokar 1977: 68). We may assume, however, that sewing straw braids into fashionable straw hats and making semi-products was also carried out by milliners, whose numbers were quite considerable in the 19th century. The issue is discussed in detail in the chapter on ladies hats. Peasants generally wore straw hats, kranščaki (Prekmurje, Slovenske gorice), slamnjeki (Kobarid), either ready-made ones bought at a fair or home-made ones. The use of straw hats is reported by accounts and sources from the late 18th and 19th centuries, and that they were commonly worn before and after the First World War is confirmed by oral information and photographs. In the earlier period, black straw hats were most popular, obviously a continuation of the black felt hats in the same social environment; as with the colour, the forms followed: felt and straw hats are usually described in the same way in the sources. After the mid 19th century and in the 20th century, straw hats usually had the natural colour of straw (Makarovič M. 1964: 17). Ready-made straw hats were usually shaped like hats with a high crown and narrow brim; the later factory-made hats usually followed the fashion forms of felt hats. As worn by peasants in the 20th century, straw hats were mainly summer working headgear. In spite of this function, people liked to decorate them with pheasant, peacock or other feathers (Makarovič M. 1997: 27); field flowers (e.g. orange lily), a bunch of ripe grapes, a carnation, wild duck or jay feathers, or with a spruce twig (Makarovič M. 1995: 44) or centaury (Makarovič M. 1988a: 25). Straw or felt hats decorated with dried flowers and ribbons were the distinctive headdress of dance leaders at village dances in Slovene Istria in the late 19th century (Makarovič M. 1987: 12) (cat. no. 461). Straw hats of the canotier (see note 26) type were not worn by peasants and had the natural colour of straw and a dark decorative band around the crown; they were worn as part of festive outfits by emigrants on holiday in Slovenia or after returning home. In the village environment these hats made them look more prominent, gentlemanlike (Makarovič M. 1999b: 52). The straw hats of the kranščak type had a slightly different shape, because of the weaving technique used to make them; they were made from rye or wheat straw by peasants in Prekmurje, Slovenske gorice and on Pohorje at the end of the 19th and in the early 20th centuries; similarly as in woven baskets they were wrapped in wicker. Hats made this way imitated the simplified shape of hats, but they were very awkward and heavy (Makarovič M. 1964: 171, 179). Another method used in Prekmurje to make straw hats for one’s own needs was a braid made of rye, oat or wheat straw, bent into a spiral and sewn with domestic linen yarn (Makarovič M. 1997: 27). Straw hats were preserved in their function of summer working and also holiday headgear until the mid the 20th century, and are still worn here and there. Their make varied widely in the 20th century, from classical sewn straw braids to cutting and sewing straw material, woven like flat textile piece goods. Beside natural straw, various artificial straws and other materials were used in the 20th century, complementing the classical appearance of straw hats. Hats made of other materials Such hats are mentioned in particular in sources referring to the Alpine and Pannonian costume areas. Woven hats made of bark were still commonly used to protect against rain in Kobansko and the Savinja Valley in the 19th century; For the same purpose hats, woven easily and rapidly from chestnut or linden twigs, were used in the environs of Maribor until the early 20th century. Hats and caps made of touchwood were still used as practical summer working headgear in the Trenta Valley in the early 20th century (see the chapter on caps) (Makarovič M. 1964: 171, 179). Hats made of the above mentioned materials are undoubtedly older than they are confirmed by oral or scarce other sources. They above all met the basic need for protection against intense sunshine or precipitations, but they had no status value at all and were not worn in any other circumstances than at work. And this means that they are hardly ever mentioned in sources. They were made and used occasionally, the material deteriorated fast, but it was available in nature and thus had “no value”; these are further reasons, why only rare specimens are found in museum collections. Beside straw and felt hats and hats made of animal hair, which were the most ordinary materials for men’s hats, the period after the Second World War introduced other materials to the production of hats and headwear similar to hats – that is headgear which does not have the classical features of hats – a hard crown and a brim. Products made of natural or artificial leather, linen, cotton, woollen and other fabrics, velours and other synthetic material or mixed materials were shaped by cutting and sewing them; to obtain a more or less solid form inserted supporting material was used. Some “hats” obtain and keep their proper shape only after they are put on the head. In general, the use of hats has dropped significantly in the last decades, in the towns as well as in the countryside. An exception are some older peasants. To be bare-headed has become generally acceptable, and numerous types and forms of caps have to a large degree replaced hats as protective headwear. WOMEN’S HATS Women’s hats underwent an essential shift in development after the French Revolution; their role then far exceeded the former occasional use of men’s hats. In the higher social classes, women’s hats became the only appropriate headwear outside the home. Women’s hats were therefore given exceptional attention in the changing fashion trends, and of course also by women themselves. This resulted in major financial means spent on fashionable and prestigious headwear. Fashionable ladies hats remained the privilege of the prosperous classes until at least the First World War. After the Second World War, hats were gradually worn also as festive headwear by the poorer town population, but not by peasant women. The most common materials used in making women’s hats are felt, straw, and silk, often combined and above all decorated with an endless variety of applications: lace, silk bands and bows, artificial flowers, feathers and the like. In the 20th century, the choice of materials for women’s hats and their ornaments increased enormously. The development of the forms of women’s hats can be best outlined by its main features; the production methods and envisaged fashion effects of women’s hats were indeed quite different from those of men’s hats in the 19th and 20th centuries. If the forms of men’s hats in spite of fashion changes remained standardised and thus enabled more or less ready-made production, every new fashion determined women’s hats in basic ideal lines, but it also searched for inventive individual solutions for the ornaments, adapted to the clothing style as a whole and to the customers’ tastes. Naturally, ready-made products cannot meet these requirements; they are only possible in individual production or in the finishes of headgears.31 The latter finishes were made by the numerous town milliners, who also used serial semi-products: felt or straw crowns, ready to be shaped according to the wishes of the customer, piece good bands, lace tulle, bows, artificial flowers, feathers, decorative pins and needles and, of course, fabrics of the most different colours and qualities sold by the metre. There products were thus a combination of serial semi-products and manual individual finishes; the ready-made product that were also available from craftsmen’s workshops and shops, were either individual pieces or small-series models. The precious materials and the forms, which were highly exposed to damages, required careful maintenance and storage; to that purpose special hat boxes existed, made of cardboard, linen, or leather. The harder forms were used for travelling. A common feature of the fashion hats of the 19th and first half of the 20th centuries was that the form of the hat was accented or even complemented by the form and fashion of the hairstyle. Women’s hair, which until then had to be covered by a scarf or at least a veil – or, in the Baroque and Rococo periods with an artificial wig - now became more and more exposed. The rule of covering one’s head outside the home had become more of a requirement of respectability and etiquette and it also applied to young, unmarried girls. Women of the higher social classes covered their heads outside the home with poke bonnets resembling baskets (German Kiepenhut) at the turn of the 18th century; the high crown and wide brim was complemented with a range of bows, lace, bands (Klein 1950: 99, 100). Women’s turbans, especially as headdresses for soirees were the fashion in the Empire period (in Slovenia ar. 1800–1820), influenced among others by the rapture over ancient Egypt, but also by other exotic cultures, were the major European countries had colonies (Klein 1950: 47, 107, 395). In the Biedermeier period (in Slovenia ar. 1820–1850), a slightly smaller and simpler poke-bonnet was worn (German Schute, Klein 1950; 339). It covered the head, but did not have a high crown; with its extended brim it enclosed the face and covered it from the sides. It was usually tied under the chin with ribbons or these were simply let to hang on the breast. This type of hat was actually a rigid bonnet, made of silk or straw, lined and reinforced with a cardboard, straw, or linen insert, and always complemented with various decorative elements (silk flowers, bands, frills, or borders), distributed on the outside or, in some hats, also at the bottom of the brim, which enclosed the face. Women had their hair combed back and upwards, gathered in a knot which was folded under the crown when putting on a hat. The hair was shorter on the forehead and at the temples, and arranged into regular wavy or dangling spiral curls; these were visible from under the brim and complemented its ornament. Instead of curls, girls and mature women also had semicircular braids made of the front hair, dangling down the ears; the rest of the hair was combed back and up. In portraits from this period, the forms of Empire and Biedermeier hairstyles worn by people from the social elite in Slovenia are well illustrated (Baš 1987: 77, 96, 97, 103, 175, 183, 209, 239, 258, etc.). The rapidly changing Biedermeier fashion changed the forms of the hat’s crown and brim and so did the fashion after the mid 19th century. SEM’s collection has only one specimen of such a hat (cat. no. 453); in view of the statement, that hats of this form are in fact rigid bonnets, it is understandable that the object was entered in the inventory book as a bonnet from around 1830. The silk hat (cat. no. 545) belongs to this group by its form, but it is a later historical copy of a Biedermeier hat made for the theatre. The Maribor Regional Museum has several original hats of the described type (Vrišer A. 2003: 6). If the Biedermeier soft house bonnets were joined in the streets by so-called poke bonnets, the fashionable headwear for soirees were elaborately shaped hairstyles, imaginatively complemented with ribbons, flowers, pearls, lace, frills, etc. The literature on costume design calls it a coiffure (French hairstyle, headdress; the expression may include a little hat, which together with the ornament and hairstyle creates a whole; Klein 1950: 47, 84). Older ladies wore lace bonnets under their hats and lace frills were visible at the sides of the face. After the mid 19th century and towards its end, the fashion dictated smaller hats, again complemented by an endless variety of ribbons, bows, flowers, and the like. Capotes (German Kapotte, French, capote) were put high on the head and covered only the top of the head and a part of the neck or forehead, depending on how they were donned. The hat and its ornament made the wearer look taller, an effect increased by the high combed hair. Well-arranged curls and backcombed hair at the sides and above the forehead were the proper “base” for placing a small hat; occasionally, the hats were tied with ribbons into a decorative bow under the chin. After 1890, they were generally worn only by older ladies who preserved the custom long into the 20th century (Klein 1950: 203). At the turn of the 19th century, big bushy hats, worn at the top of the head or pushed slightly down the forehead were popular. To keep them light enough, they were basically made of straw in a natural colour or painted. The straw base was either partly or completely covered with silk or veil cloth. Decorative elements were added according to the wishes of the customer, and the same was true of the width and form of the brim. Normally, such a wide-brimmed hat had at least a silk band around the crown, complemented with a bow and dangling ribbons, and additional ornaments were usually added around the crown: ostrich feathers, ribbons and bows, frills, veils, flowers, etc. The hats worn on the promenade and at social venues or events certainly were the most decorated ones, because that is where they most effective. The rules of etiquette did not require ladies to take off their hats outside the home, not even in closed premises. This proved to be highly unpractical at the theatre and at opera halls, because the hats obstructed the view of the other visitors (Baš 1987: 151). It was however customary to take off and store hats in a ballroom. For these occasions, the hairstyles were lavishly decorated with artificial flowers and other ornaments. The hairstyles were combed high and because they were backcombed and hair pieces were inserted, they looked quite inflated (Thiel 1980: 375). An elaborate hairstyle was a matter of prestige, because a woman could not arrange it on her own. In some circumstances, the head including a hat was wrapped in a tulle veil, which was part of the proper headwear for this purpose (op. cit.: 372, 373: ill. 668–671). It was common practice for rides in automobiles, because of the dust and wind. Motoring had indeed started at the beginning of the 20th century and was appreciated for practical reasons, but also considered a luxury sport (op. cit.: 379). From around 1900 until the First World War, women from the social elite preferred wide-brimmed summer picture hats, and for some occasions and tastes also boaters, men’s straw hats with a straight low crown and straight brim, for instance when cycling. The headgear of bourgeois children was largely associated with a sailor’s outfit and was very popular for festive summer events. The headgear worn with this outfit were round or flat little hats with a turned up brim (French matelot, German Matrose; Klein 1950: 254). Milliners were very busy and had a lot of customers in this period, because showing-off prosperity by way of a new fashionable hat was a very common way of expressing social elitism. To import hats, semi-products, and headwear ornaments from abroad – from Vienna, Graz, and Prague, as was done before, but also from Paris and other fashion centres – was vital for the town milliners, if they wanted to satisfy the needs of their customers. This also forced them to keep abreast of fashion novelties – through fashion magazines and occasional trips abroad to visit fairs, fashion and crafts exhibitions. The conditions before and during the First World War forced women’s hairstyles and headdresses to be simplified. As in every war, these simplifications were influenced by military uniforms. Long hair was usually combed back into a simple knot at the back of the neck. Beside numerous caps, which were appropriate for various occasions, big hats were still considered to be the most eminent headwear. What was simplified were the ornaments, which consisted largely of various ribbons and feathers; heron feathers, for instance, were particularly prominent items (Thiel 1980: 389, 390). The changed fashion trends after the First World War resulted from the social, economic and political changes, because fashion, which otherwise served the social elite, had to combine, in an “ideal form”, old and new social values and tendencies, the new and old relationships between the social structures, and also new technical, organisational and economic aspects. The clothing fashion had to take account of the needs of the masses of people, who made a living as hired labour, because they too were now potential consumers of industrial products. The fashion industry elaborated and translated into the language of fashion aesthetics and simple cuts, which enabled the industry of ready-made clothes to rationalise their production and which also enabled easier maintenance. Part of this package of difficult and complex tasks was to design multipurpose clothes and clothing accessories. These were intended for less prosperous people, who managed to conceal their position on some occasions by wearing suitable clothes (op. cit.: 391 ff). Fashion designers also had to offer a few tricks to the prosperous to remain identifiable as members of the privileged classes in spite of the democratised fashion. This was achieved by offering individual and high quality products made by famous and reputed manufacturers, using precious, exotic materials and ornaments, as well as clothes for very specific purposes, which were obviously different from multipurpose, serial, industrial and “nameless” products, that is products made by less known and important manufacturers (Žagar 1994: 118 ff). In doing so the designers met – while using virtually the same tendencies in form - the needs for approximation as well as differentiation within the same entity, and this is one of the basic properties of every fashion (Baš 1987: 296–313). As far as women’s headwear was concerned, the importance and role of hats changed. In the past periods, the principle of covered heads for married women was upheld as a symbol of subordination and social conventions or etiquette, and on the other hand it was a way of showing social superiority. In the period between the two world wars, the forms of hats were adapted to chiefly practical needs, though the etiquette still required covered heads in the street (Thiel 1980: 402). The rules of bourgeois etiquette were most strict for those who were considered to be members of the social elite. Less prosperous town women were allowed to be bare-headed on everyday occasions. But this was not the result of an increased tolerance, rather a way of confirming the status of those who wore hats in the same circumstances (Žagar 1994: 76, 77). For practical reasons, comfort, usefulness and similar value guidelines, which were to be respected by all modern and successful people, women’s hairstyles changed and so did the forms and ornaments of hats, the materials and range of headwear “for every occasion”. Fashionable hats of the 1920s were flower-pot hats (German Topfform, Topfhut) and bell hats (French cloche); they were shaped close-fitting to the form of the head and had an extended border instead of a brim. They reached far down the forehead and completely covered the hair (Thiel 1980: 402; Vrišer A. 2003: 8). After the First World War, the appearance of fashionable women’s hairstyles greatly changed, of course only in the prosperous bourgeois society, but not among the peasants and the poor urban population. Fashionable hairstyles were short, bobbed hair, smoothly combed and close to the head. Such a hairstyle was easily covered by a hat. After 1925 it became common in the towns to have permed short hair, which again increased the hairstyle’s volume (Thiel 1980: 402). Asymmetric forms became very popular and persisted throughout the 1930s and 40s. Numerous hats from SEM’s collection belong to this group; unfortunately, their specific purposes are often unknown. The variety of materials and details conveys the tendency for every hat to be different. Caps, worn in the same period on sports occasions, were gradually transferred from sports outfits to everyday outfits and to a large extent replaced the hats of the past (see the chapter on caps). In the 1930s, more demanding forms of hats became again common, complementing and emphasising women’s hairstyles. The new fashion was a bit longer hair with high curls at the sides, smooth wavy curls on the shoulders or at the temples. Beside berets and turbans, brimless low small hats (French toque), as well as hats with a high, round and turned-up brim called Breton or bolero hats, and for the summer big hats, decorated with flowers, ribbons, feathers. Caps and felt hats, borrowed from men’s fashion (op. cit.: 402, 403) belonged to sports clothes, which were increasingly becoming everyday clothes, unlike Sunday or festive clothes, which did not have a sports character. Numerous forms of women’s hats without specific names, a wealth of ornaments and material, colours and ways of putting on hats gave the impression of an endless variety of unique, singular forms (Klein 1950: 187). At this point, we temporarily depart from the development of fashion hats, which were largely confined to the towns. A brief comparison with the countryside shows that women’s hats were a powerful social symbol until the Second World War. Among peasant women, straw hats were worn from at least the second half of the 18th century as protective headgear against rain or intense sunshine; especially in Carinthia and part of Styria. In the same territory, a commonly used peasant women’s hat was made of felt or straw and part of the festive attire. A similar hat was women’s preferred headgear in some Austrian provinces, e.g. in the Lavanttal valley. In the legacies of estates from the Podjuna Valley women’s hats are mentioned as early as the last quarter of the 18th century. Black felt hats (kuabučej) with a low crown and wide brim, often with black ribbons or strings for tying, are mentioned in the description of local characteristics from 1838 in the Podjuna Valley/Jauntal (Železna Kaple/Eisenkappel estate, Dobrla vas/Eberndorf, and the Ženek/Sonnegg estate) (Makarovič M. 1999d: 178–182). Data from legacies from the Rož Valley/Rosental often list women’s hats, some are listed as black hats, others as hats with a string. Manuscript sources from 1838 mention felt women’s hats with high crowns in the Humberk/Hollenburg district and Vetring/Viktring estate (Makarovič M. 1996: 168, 171). Sources about the women of the Zila Valley make fewer references to hats (Makarovič M. 1991: 98). Felt hats were worn in Štajerska in the environs of Slovenj Gradec and the area between Konjice and Celje, and in some places in the Drava Plain, in the Fala conscription district, and the Jarenina estate (Baš 1984: 30, 34, 38). Pictorial sources show the form of women’s hats in the Upper Savinja Valley (see the painting of peasant couple by K. Russ from 181132). Most frequently, hats were worn over another headgear and women’s hair was covered by a bonnet or/and white headscarf. It was not common for women to wear hats independently in the first half of the 19th century (Makarovič M. 1964: 297, 315). The custom survived into the second half of the 19th century and even longer: bonnets and white headscarves were replaced with ordinary headscarves. Straw hats were worn over a scarf in summer at work until the mid 20th century and even later (Makarovič M. 1996: 168–171; 1991: 98; 1999a: 178–182). Straw hats were also worn by the women who worked in the saltpans in Slovene Primorska: they protected themselves against intense sunshine with straw hats made of rye straw, and otherwise wore straw hats made of wheat straw. Straw hats were worn as protective headgear at work until the mid 20th century and later. That festive hats were worn independently by peasant women can be attributed to the example provided by the towns. Towards the end of the 19th century and before the First World War, and under the influence of the town fashion, some younger peasant women added to their festive outfit straw hats of natural, black or blue colours, or a small felt hat which initially was wide-brimmed, later narrow-brimmed. Its ornaments were bands around the crown, or a bow with long ribbons at the top of the head, whilst later artificial flowers made of cloth fabric were popular. However, even after the mid 19th century, when their clothing appearance was very close to that of town women, hats never really became common. In the everyday circumstances of the first half of the 20th century, women’s hats were still a symbol distinguishing bourgeois women from peasant women and from poorer urban women. As the hat continued to be a status symbol, which suited only the prosperous, it was considered acceptable (outside the bourgeoisie), if worn by women who were not peasants: teachers, the wives of postmasters, station masters, merchants, inn-keepers, and even peddlers. The community’s criteria of decency and modesty were exceptionally strict; and the individual who contravened them, was exposed at least to ridicule, reproof and reproach for being snobbish. The same was experienced by girls, who were employed as maids, workers, and the like in the towns, when they visited their home environment wearing a hat. This was usually enough reason for them not to wear a hat on their next visit, even though they wore hats in town at least on Sundays. Even berets were considered to be too pompous for peasant women before the Second World War (Makarovič M. 1986: 14; 1987: 21; 1988a: 21, 22; 1995: 38; 1989: 28, 29; 2000: 139; 1994: 27). A shift away from these community rules occurred in connection with expatriate workers and emigrants; but these too were accepted by the home environment with some reservations (Makarovič M. 1989: 28 ff, 1999b: 84). The conditions during and after the war in the 1940s were inevitably connected with a certain degree of lack of clothes and clothing accessories, and the use of old stocks was therefore practised in all social classes. Remaking clothes meant simplifying their cut. Headwear from the pre-war stocks was also simplified (worn decorative elements were removed) and remade; this satisfied the needs for different and new things to some extent. In the general conditions of social hardship, fashion reintroduced scarves and turbans; both indeed effectively hide hairstyles which were not satisfactorily coiffed, whereas hats complemented a neat and fashionable appearance. That many elements of men’s fashion forms were introduced can be probably attributed to the reuse of old and modified men’s hats (cat. nos. 516, 518, 522, 524) (Thiel 1980: 415 ff). Adopting men’s headgear in women’s fashion was not a novelty – as already mentioned about earlier periods – but a new element of imitation appeared: film stars, e.g. Marlene Dietrich, contributed to the legitimacy and success of the fashion guideline; in this case, the fashionable use of men’s clothes was interpreted paradoxically as an expression of new femininity (Ley 2000: 52 ff). After the war, a fashion style called new look developed. It dictated small, brimless hats, complemented with a veil where possible. In summer time, flat hats and wide-brimmed straw hats were popular. A range of new headgears appeared, which are hard to classify into any major group of headwear, though they were considered as such. Worn at the top of the head, they were shaped like round clasps and made of various materials and ornaments. In the German literature they are called Cocktailspange, indicating their narrow use (Hüte 2000: 210, 211, 214; cat. nos. 292, 304, 309). The English literature refers to them as half-hats (Peacock 2000: 98, ill. 6, 12, 15) (see cat. nos. 469, 471, 533, 537, 550 etc.). In daily life, hats gradually made way for various forms of caps and scarves, worn especially by the increasing numbers of employed women and girls (Thiel 1980: 415, 420). In the 1960s and 70s, hairstyles changed again; a popular style was the page-boy cut, but also long flowing hair, either smoothly combed or strongly curled. For a short period, hair pieces and wigs were important accessories. The headwear of the period was above all practical, and this led to numerous variants of knitted woollen caps and peaked caps; another popular item were “romantic” hats with a wide flapping brim, made of felt, fabric, or straw (op. cit.: 434). Covering one’s head was no longer dictated by the etiquette; bare-headedness was suitable in all circumstances, except in cold, rainy, or hot weather. Small hats were worn only by older women, who wanted be respected as old style ladies or – in other words – ladies of pre-war bourgeois origin and corresponding social status. The status of hats has been somewhat revived in the last decade or two, at least to the extent that wearing a hat does not cause any particular reactions from the environment. But a general use of hats has not occurred. Current fashions no longer devote attention to hats in the way they did until the Second World War. Their forms develop in many ways, as the market offers a greater choice of serial products, small-series items and individual designer products. The serial products of the fashion industry differ in colour and material, but their forms are standardised enough to suit the great majority of consumers. The rare hat salons or milliners shops which have survived offer small-series craftsmen’s products, which can be finished to the taste of the individual customer. People who wish to emphasise their position in society and their personality can choose individual single-piece products of famous domestic or foreign fashion designers In these conditions, too, the available headwear is capable of meeting every need, from protection to expressing affiliation or individual differentiation. ABOUT HATTERS AND HAT MAKING Not many summary data are available on the number of hatters in Slovenia. Record mentions their number in Carniola in 1762 (23 master hatters), in 1860 (80 master hatters), 1870 (94 master hatters) and 1880 (90 master hatters) (Kobe - Arzenšek 1991: 103). Domestic production of felt hats is recorded in the 17th and 18th centuries, that of straw hats in the 18th century. Though individual hatters are mentioned in Ljubljana after the mid 15th century, a guild of hatters is indirectly mentioned already in 1552 (ibidem). Beside domestic production and even export of domestic products, sources also mention imports of foreign hat and straw hats: in the 18th century, Vienna was one of the leading centres of fashion hats in Europe, while the wide-brimmed straw hats from Florence enjoyed the highest reputation among straw hats33 (Baš 1992: 73). Imports must have been quite considerable or Maria Theresa would not have sought to protect domestic production with two patents acts – 1764 and 1774 – prohibiting the import of hats (Baš 1992: 74). The town hatters of the 17th and 18th centuries were organised in guilds, and outside the towns individual hatters were active, often self-taught people, who met the needs of the peasants in their environment. But the latter also had the option to buy ready-made hats, offered by itinerants and fair merchants. Ljubljana had the highest number of hatters; from nine in 1610 their number first dropped to six in 1641, and then again increased to 12 in 1671, and 13 in 1701. Other towns in Slovenia had a couple of hatters in the same period: seven (and three journeymen) in Celje in 1673; two in Konjice, three (and one journeyman) in Slovenska Bistrica, and three (plus three journeymen) in Maribor). Škofja Loka also had several hatters who, together with those from Kranj, established a guild in a 1633 (Sterle 1978: 96), while the other hatters were members of the Ljubljana guild, which existed from 1607 if not earlier. The rules of the Ljubljana Hatters Guild which have been preserved indeed date from 1607, and they were reconfirmed in 1745 (Baš 1992: 83–85, 88). The organisation of craftsmen may have been different in the mid 18th century, because the hatters from Kamnik, Radovljica, and Višnja Gora were members of both the Ljubljana and Kranj guilds. In 1752 the hatters discussed the issue whether it was opportune to include all hatters of the Inner Austrian provinces directly in the Vienna guild (Slokar 1977: 11, 29). The number of master hatters in Ljubljana declined in the 18th century: from eight in 1744, seven in 1753, six in 1762 and 1773, to five in 1786 and 1799. After 1849, their number again increased slightly (Slokar 1977: 25, 63). The data on the number of craftsmen in Ljubljana, who made headwear in the early 19th century, list the total number of hatters and cappers: five in 1801, 1809 and 1814, seven in 1820 (Valenčič 1977: 141 ff). The number of hatters (excluding cappers) is know for the later period: six in 1822, eight in 1837, seven in 1840, ten in 1844, seven in 1851, eight in 1859, and nine in 1860 (op. cit.: 58, 59). In the 19th century, the hatters were joined by milliners. Beside these crafts, others were connected with the hatters and milliners as auxiliary or complementary crafts, e.g. passementerie makers and producers of artificial flowers34 who made ornaments for headdresses. Special attention must be dedicated to the Škofja Loka hatters as the first felt hat factory in Slovenia developed in their area. The first hatter in the urban part of Škofja Loka is mentioned in 1752, and the number of hatters in the 19th century was between two and five (in 1869 and 1880), In the 20th century, their number never exceeded three. The last hatter in Škofja Loka, Jernej Tavčar, carried out his trade until his death in 1967 (Sterle 1978: 96, 106). Hatters made hats as serial or ready-made products,35 something which is indirectly confirmed by the work quota included in the hatters’ rules from 1607. Reports on the export of hats also suggest that it involved ready-made hats (Baš 1992: 88, 92–93). The Ljubljana hatters mainly made only ordinary hats, and fine hats were thus largely imported Vienna, Graz, Prague, and occasionally also from Trieste, Milan, Florence, Passau, Switzerland, and France. Domestic production of fine hats made of rabbit hair and silk hats can be traced in advertisements later, in the 1840s (Slokar 1977: 63, 64; Baš 1987: 95–97). The manual production of felt hats consists of a series of phases. A quite long and demanding process is the preparation and processing of the material: the wool is first combed and aligned with a double comb; then the wool and hair are separated with a “bow”; felting makes the fibres integrate into a dense, hard structure and is done by manual rolling and kneading on a hot iron plate and regular moistening. The felt cones are then manually formed and this is followed by repeated felting and rolling to make the felt yet harder and denser. The felt cones are dyed in a tank, that is if the wool was not dyed uniformly in advance.36 The felt cones are strengthened on the inside with a finish (starch, shellac, dextrin, joiner’s paste) and steamed in a kettle, because hot and slightly moist felt is softer and pliable. Then the crown is stretched into the desired form on a mould (a revolving block or “tip”). The hats were dried in a drying room, which also strengthened their form. This was followed by ironing, stretching and straightening the brim on a special round plate, where the brim was also cut to the proper size. Finishing consisted of shaving, rubbing and combing, in sand paper, a wet linen cloth, a brush, and a dry cloth were used, and this resulted in smooth and glossy hats. Seamstresses then added interior leather borders, decorative exterior bands and applications and perhaps lining, before the hat’s brim was finally shaped on a special mould.37 The procedure described above is from the 20th century. Older procedures may have differed in some of the phases, or the components may have been different: the means which stimulate felting (sulphur acid and the like), or the finishes and applications, which increased it hardness, made it more watertight and durable, and the exterior surface and seamstresses’ finishes also changed. Towards the end of the 19th century, some of the individual phases were carried out with machines – at least in industrial works (cf. Schindler 1984: 28). Individual hatters simplified the process to some extent by purchasing semi-products (felt cones or even dyed felt cones), from which they produced serial ready-made hats or customer-made hats. More information on hatters in Slovenia or on local conditions can be learned from the permanent exhibitions is some Slovene museums; special mention may be made of the permanent presentation of manufacturing procedures and tools, semi-products, and products of hatters in the Loka Museum in Škofja Loka and in the Technical Museum of Slovenia. The ready-made range of men’s and women’s hats in the 19th century is complemented by the functional and material classification that can be derived from newspaper advertisements. Referring to women’ hats, summer and travel hats are explicitly mentioned. Beside hats (made of silk, velvet, felt, horsehair, veil, tulle, or leather), which were usually worn outside the home, house and garden hats are mentioned. Because it was customary to sell, beside ready-made hats, also a range of semi-products (undecorated hats, finished according to the client’s wishes), the following items were also offered: artificial flowers of various types (muslin, velvet, silver, and wax roses in first half of the 19th century), bands/ribbons, feathers and the like (Baš 1987: 100). Men’s ready-made hats of the first half of the 19th century were made of silk, felt, Tibetan wool, and velvet; and they were functionally classified as summer, autumn and winter hats, garden, hunting and travel hats, which could be folded and where not heavier than other types. Differences in quality were expressed in categories: ready-made hats were ranked as ‘medium good’, ‘3/4 good’, ‘good’, ‘extra good’, ‘super good’, and ‘double quality’; another, less frequent division was into normal, medium and best quality (ibidem). Fine imported and domestic hats were sold in fashion shops and craftsmen’s shops and both advertised in newspapers. Beside hats, various ornaments for them were advertised (op. cit.: 92, 94). Town hatters indeed offered beside their own hats also finer products of foreign manufacturers, but also products made by less known craftsmen, which means that they acted as agents (op. cit.: 95–97). They thus artificially increased the reputation of their own business by offering products that were of a higher quality than their own, and simultaneously increased their profits by reselling products with lower purchase prices. Such inventiveness was necessary because of the competition which increased considerably after the market was flooded by factory made products, especially from foreign factories. An attempt to establish a felt hat factory in 1858 failed due to the lack of labour force and the insufficient interest of the market. In the 1840s, at least two silk hat factories operated in Ljubljana, owned by Janez Zupanc and Žiga Schubert (Slokar 1977: 64). In 1921 the Šešir Felt Hat Factory was founded in Škofja Loka and continues to operate today. A rationalised division of manufacturing procedures, in which machines replace manual work wherever possible, certainly meant strong competition for sole traders (Valič 1959: 167 ff; Tušek 1990: 11 ff), and the latter gradually abandoned their trades. In 1925, 69 hatters operated in the Slovene part of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes; in 1964 34 in the Socialist Republic of Slovenia, including 20 who made women’s hats; and in 1984 15 hatters, including five who made women’s hats (Kobe-Arzenšek 1991: 103). The decline of the number of craftsmen’s workshops resulted not only from the industrial competition, but also from the simple fact that hats were increasingly less appreciated after the Second World War. The Slovene countryside bought hats from the local hatters and increasingly also from town hatters, as well as factory ready-made hats. Fairs and itinerant merchants were to some extents mediators between manufacturers and consumers, but some of the merchants were town craftsmen, who had to increase their sales (Baš 1987: 90). Straw was commonly used for hats because of its availability, cheapness, easy processing and good physical properties. Until the 16th century and also later, peasants wore straw hats to work in the fields, and they were later also worn by the other social classes as the light material allowed for a wide brim. Straw hats were ready-made products as early as the 18th century: the peasants in Carniola made straw braids and straw hats (as serial products) to earn an additional income. The largest concentration of straw hats and straw braids was in the Ihan parish and the environs of Domžale (Baš 1992: 73, 93; Slokar 1977: 68). This type of manual production was also known in other European countries until the mid 19th century, later machine production spread (Schindler 1984: 28; Ley 2000: 45 ff). The first manufacturers of straw hats in England date back to the end of 16th and the 17th centuries. Manual production of straw braids and sewing braids into hats was also common in other countries – Switzerland, France, and Germany. In the 19th century well known straw hat centres were Dresden, Bratislava, Berlin, Hamburg, Cologne, Frankfurt, Stuttgart (Ley 2000: 45, 49). Around the mid 19th century, manual production was joined by machine production, and later by industrial production (Schindler 1984: 28). Beside wheat and rye straw, many exotic types of straw were used in the late 19th century and especially in the 20th century; they were woven, painted and processed into a great variety of forms, because straw hats had the status of fashionable hats from the mid 18th century. The classical panama hats were made from Panama straw, leaves of the tropical South-American plant called Carludovica palmata or Panama-hat palm. Very light straw hats were made from Manila hemp (Musa textilis), a indigenous banana plant in the Philippines. While straw hats were made from spring wheat straw, rye straw was used in Germany (Klein 1950: 370, 371). The specific feature of the famous (Florentine) picture hats was the way it was processed: the straw braids were woven from very fine plants stalks to make the crowns of straw hats, an important export article which was in high demand with customers (Klein 1950: 371). The techniques for making straw headwear became increasingly diverse as they also had to adapt to new, different materials. Beside straw hats made of spirally sewn quilted straw braids, different forms of straw hats made of interlaced straw fibres spread, as well as hats modelled and sewn from straw fabric and the like. Straw was also a very useful padding, which gave a headdress made of softer material a firm form and simultaneously ensured airiness and lightness. The production of straw hats developed from complementary cottage crafts and the workshops of merchants-suppliers, based on seasonal work, into an industrial activity. The latter largely drew on previously existing local crafts. The first Carniolan factory of straw hats may have been founded by F. A. Zupančič in Ljubljana (1873–1903), but others continued the activity in its “home” area of Domžale and Mengeš, for instance the company founded in 1909 by A. Jančigaj, which developed from the owner’s craft (from 1868). Major straw hat producers like the “Slamnikarska zadruga” in Mengeš (from 1907 until the Second World War) and “Kitarsko društvo” in Domžale (1908–1926) were essentially organised as co-operatives. Before the First World War several foreign straw hat companies (mostly Tyrolean) were registered in Domžale; after the disintegration of the Austro-Hungarian monarchy they joined associated in the Hats and Straw Hats Factory, owned by Landstätter, Kurzthaler, Oberwalder, and Stemberger. This company developed into the Univerzale company (from 1936), which still operates today with a different production range (Slamnikarstvo 1997: 122). The straw hat industry had its peak before and after the First World War, but it also expanded its production to other hats. Before the Second World War, the straw hat industry was hit by a major crisis caused by the emigration of straw hat workers (Slamnikarstvo 1997: 122). In any discussion of hat making, it is impossible to ignore the contribution of milliners. In the Austro-Hungarian monarchy, this specifically urban craft was the only one that women were allowed to carry out and run before the introduction of the Crafts Act in 1859 (Baš 1987: 76). Its significance is undoubtedly connected with the period of ladies hats of the 19th century and even more so the first half of the 20th century.38 The basic work of milliners is sewing because in all periods milliners used the (semi-) products of other crafts, complementing them into final standard and individual products. A major part of their work certainly consisted of repairing, remaking, reshaping and even cleaning hats (cf. op. cit.: 100). The range of products and services provided by milliners was very well adapted to the demand and the needs of very different customers, as well as to fast changing fashion trends. To meet the demands of the market, milliners had to keep abreast of fashion novelties; to this purpose they visited fairs and shop with semi-products abroad (Vienna, Graz, Paris, etc.) once or several times every year. Beside informing themselves on new trends, they also restocked materials and occasionally bought foreign products as sample models (see cat. no. 561). They also informed themselves on novelties from fashion magazines and advertisements about the range of semi-products and accessories for making hats. Beside the sewing phases in the production of hats, which were common regardless of the material used, individual materials of course required different, specific procedures. Felt cones were semi-products and were processed by steaming (heat and moisture softened the felt and made it pliable for additional shaping), stretching, into the desired shape with differently shaped models. After drying the hats on the moulds, which gave them their final form, the surface was treated with a piece of cloth and a brush, similarly as hatters did. This was followed by finishing or the final design, or styling: adding the lining, decorative bands, bows, flowers, veils, feathers, and the like (cf. Roženbergar Šega 1999: 33). The wooden blocks or moulds for hats used by milliners and hatters were usually made by specialised joiners or wood turners, and they were typically made of soft linden (Sterle 1978: 108, 109; Roženbergar Šega 1999: 33, 34). Milliners made small straw hats from straw cones they purchased and styled in similar ways as felt hats. The wide range of straw braids and bands as semi-products enabled milliners to shape straw hats by sewing endless metres of straw braids and shaping them into hats. The wide range of ready-made fabrics sold by the meter, and decorative bands, buttons, clasps, needles, and the like enabled the milliners to shape fashion headwear from nearly every material. In doing so they were led by the wish to satisfy the customers, give them advice, and offer hats, which in spite of their standard fashion form were something “quite special” and “different” from all others. Repairing, remaking, or renovating hats included renovating or changing the colours or adding new and different ornaments; reshaping again required steaming, stretching on a different model and attaching new decorative folds, stitches, turn-ups. Remaking was quite customary because of the great dynamics of fashion trends between the two world wars, and it was also common in times of general hardship, during the depression of the 1930s and the war conditions of the 1940s. In these time hatters too engaged in similar activities (cf. Schindler 1984: 28). Milliners are permanently presented in the Museum of Recent History in Celje.39 Most of the aspects of the trade are illustrated and documented in SEM’s collection, especially by the legacy of the well-known Ljubljana milliner Mimi Sark.40 Documents about her in SEM’s holdings show that she was born in Ljubljana in 1889 as Marija Jevnikar and that her first job was in the fashion shop of the merchant Josip Benedikt (1903–1905 as an apprentice, 1905–1909 as a milliner); she was then employed as first milliner and window dresser in the milliner’s shop of Marija Sedej - Strnad (1909–1917). As a sole trader, Marija Jevnikar, who had obviously married in the meantime, operated at different addresses in Ljubljana under the name of Mimi Sark in the 1919–1971 period: Šelenburgova 7 (when she registered the craft in 1919), Prešernova 4 and Dunajska 1 (moved here in 1923), Tyrševa 1a (according to the register of craftsmen from 1946), Dvorni trg 1 (moved there in 1948), Florijanska 1 (moved here in 1949). Where the shop was located after this period is not evident from the documentation, but there is evidence of its operation from at least 1965 to 1971 (SEM, HA inv. nos. 550, 552, 553, 556, 576, 577, 578, 579 and 580). Mimi Sark’s business had its peak in the years preceding the Second World War; from this period dates a quite different documentation, which witnesses to business contacts with foreign countries (correspondence, address books of customers, advertising material and the like), as well as a large number of finished women’s hats and semi-products, material and decorative applications, sample books and accessories for making hats, as well as hats which were obviously waiting to be either renovated or reshaped (cat. nos. 569, 597, 619). In particular, semi-products (cat. nos. 544, 546, 548, 549, 553, 555, 556, 562 etc.) may seem less important to the development of headwear and their fashion appearance, but they are an indispensable source about the functional composition and the methods of making hats, as well as about the way milliners met the risks of the changing and unpredictable demands of the market with “semi-made” products. Milliners had agreements with women who did not have their own registered craft and worked only for an additional income, to manually make decorative flowers from fabrics, leather, feathers, way, gypsum plaster, and similar materials. This of course did not involve flowers, fixed to a hat for personal reasons (as mentioned for some men’s peasant hats). Nor were they flower ornaments made of cheap and non-durable material, mostly paper or fresh flowers, which in some circumstances adorned men’s hats. They rather were permanent ornaments, fixed during the making of the hats, and beside bands they were among the most popular and common forms of ornaments on women’s and girls’ hats. Handmade flowers of different forms and colours were usually held in small stocks, waiting for the right customer and hat in milliner shops. Some tools in SEM’s collection (punches) were used to make these flowers, that is by cutting or punching out the shapes of flower leaves; other tools were used to shape the leaves (irons e.g.). Some semi-products and products from this auxiliary crafts have also been preserved.41 An interesting aspect of the production and sales of headwear undoubtedly is the manufacturer’s or seller’s mark on the inside of the headdress. From the viewpoint of the manufacturer, the mark is his signature on the article, which warrants an expected quality; after a hat is purchased, the mark advertises the manufacturer’s products, and prominent customers increase the product’s value with their name and vice versa: by purchasing and demonstrative wearing of headwear of renowned origin, customers acquired or preserved their social status. A survey of the collection of headgear revealed a certain number of headdresses had marks of manufacturers and/or resellers. In same cases, it is one name for both, in others resellers are involved (cat. nos. 638, 639). These items were most probably headwear imported from America, England, France, or Italy, and sold domestically by Slovene merchants, hatters, or milliners (men’s hats cat. nos. 616, 638, 639, 657, 668, 670, 671; women’s hats cat. nos. 471, 472, 474, 561, 662, 674). 1 Hat: a shaped covering for the head worn for warmth, as a fashion item, or as part of a uniform. (OED) 2 Petasos, ancient Greek hat with a flat top, straight rim and a strap to wear it on the back; such hats were also worn by the Romans (Klein 1950: 287). 3 Pilos (Greek.) or pileus (Latin): headgear made of fur, leather or straw, used by the ancient Greeks and later by the Romans. The crested border was sometimes shaped into a narrow brim. With the Romans a sign of freedom (hence the designation servus pileatus for freed slaves) (Klein 1950: 287, 288). 4 This form of hat was also called a Rembrandt or Rubens hat (Schindler 1984: 17). 5 The name derives from the South-Italian secret organisation of the Carbonari, who fought for a joined, independent, constitutional Italian state; originally, these hats were worn by the people of Calabria (Baš 1987: 240 ff). 6 Castor: a hat made of beaver or rabbit fur, whose surface is more furry than in ordinary felt made of sheep wool (Baš 1992: 24; SSKJ II: 294). Until around 1730 they were hats made of ordinary felt, to which precious animal fur was added on the surface. Later, the invention of felting animal hair made it possible to make felt entirely of animal hair (Schindler 1984: 27, 28). 7 Vrišer A. 1993: 91, ill. 35. 8 Vrišer A. 1993: 91, ill. 33. 9 Vrišer A. 1993: 95, ill. 49. 10 Vrišer A. 1993: 101, ill. 64. 11 Vrišer A. 1993: 129, ill. 147. 12 Vrišer A. 1993: 139, ill. 171. 13 Vrišer A. 1993: 137, ill. 165. 14 Vrišer A. 1993: 129, ill. 148; 132, ill. 155. 15 Vrišer A. 1993: 144, ill. 193 and 194. 16 Vrišer A. 1993: 141, ill. 177. 17 Called an “incroyable”, and after Napoleon also Napoleon hat (Klein 1950: 188). 18 Vrišer A. 1993: 141, ill. 179. 19 Vrišer A. 1993: 151, ill. 208. 20 Descriptions of Slovene Styria by the following travel writers: J. C. A. Fyrtag (1753); B. F. Hermann (1780); E. M. Arndt (1793), most descriptions of Carniola, especially of Gorenjska are by B. F. Hermann (1780), B. Hacquet (1784, 1787), M. Pohlin (1788), A. Linhart (1791). Hacquet (1784, 1787), E. M. Arndt (1793), and B. F. Hermann (1780) provide most information on the inhabitants of individual areas. 21 The predecessors of the top hat were the high hats of the Spanish fashion of the 16th century. The proper top hat had its peak in the Empire and Biedermeier periods when it was worn in an obligatory combination with tails; the fashionable top hats of the time were light grey or light brown. After the mid 19th century, top hats made of black silk were most the common accessories of black tails which were the evening and ceremonial outfit of the bourgeoisie. Grey top hats were only worn in the daytime (in England with a cutaway coat, which was the more or less obligatory dress for attending horse races). The form of the top hat was changed by fashion trends – from a flat, cylindrical form to more or less bent crowns and brims. Because the high and hard top hat proved to be an unpractical and uncomfortable headgear, the Frenchman Gibus invented the opera hat in 1835 (French chapeau claque, German Klapphut); it was folded with a special mechanism and usually made of shining black silk. Until 1914, it was part of the dance outfit together with tails. In ballrooms it was worn folded under the arm. Nowadays, top hats are still the proper headwear on certain occasions: funerals, weddings, and the like (Klein 1950: 78, 79, 426, 427). In Slovenia the opera hat was called klak or descriptively sklopni klobuk (foldable hat). 22 The bowler is a rigid hat, made of felt, with a round semi-high crown. It was fashionable after the mid 19th century, at first in England. Though it was considered a rather formal headgear, it was deemed proper for a number of occasions: as an accessory to an afternoon dress or coat, and in Germany it was worn with a light sports coat and the like. Usually made of black felt, its grey variant (then called derby) was – like the grey top hat – part of the outfit for visiting horse races (Klein 1950: 255). 23 The homburg is a men’s hat made of black or grey rigid felt, with a high turned up brim and a typical ribbon-like trim and rigid crease in the centre of the crown. The name derives from the Homburg spa, where Edward VII. (the son of Queen Victoria from the English and British royal family of Sachsen-Coburg) first wore such a hat (Klein 1950: 178). 24 The Borsalino is an elegant men’s felt hat; its name derives from the famous hat factories in the Italian industrial town of Alessandria, where it was made (Klein 1950: 58). 25 In the German literature denoted with the descriptive name Klapprandhut, the most common form of soft men’s felt hats: crown with crease in the centre and a brim which is slightly turned down at the front (Klein 1950: 213). 26 Boater (also canotier in French and Kreissäge in German): a hard straw hat with a flat top and straight brim. At the end of the 19th century a fashionable men’s hat, which fashion trends later continued to suggest as women’s hats. Among others the stage prop of the American actors Buster Keaton and Harold Lloyd and the French actor Maurice Chevalier (Klein 1950: 75). 27 Girardi, after the folk actor Alexander Girardi (turn of the 19th century, Vienna), who was a big fan of flat straw hats – actually a boater or canotier (Klein 1950: 151). 28 Panama: the classical men’s straw hat made of highly appreciated Panama straw. Very popular in the second half of the 19th century (Klein 1950: 371). 29 In the first work the data are partly summarised and partly quoted, and complemented in the notes with data on the source; the second work has a complete lists of reprinted (and, where necessary translated) sources, including the data on the location of the original (if a manuscript source) or on the first edition (if it printed source) and explanations of less common terms. 30 See more about the appearance of a vabovec and his performance when inviting people to a wedding in Prekmurje, and comparisons with Prlekija, the Ptuj Plain, and neighbouring countries/regions in Baš 1967: 120 ff. 31 A similar difference existed in the production of other men’s and women’s clothes. Men’s fashion of the first and especially the second half of the 19th century was highly reduced and standardised, and prepared the way for industrial ready-made clothes (though tailor-made clothes based on the individual’s body measures prevailed until the Second World War). Women’s fashion asserted its demands for non-standard forms and details, that is trends towards differences. The difference may be reduced to an essential gap between the English and French fashions, which dominated men’s and women’s fashion in the 19th and 20th centuries (see Žagar 1994: 32). 32 Published in Geramb 1935: 229; Baš 1987: 43 or Makarovič 1971: ill. XXXI. 33 Florentiner is the German name for wide-brimmed picture hats, made of light-colour straw and it includes similar hats which were not made in Florence. The name however confirms the importance of Florence as a straw hat centre in the stated period and later (cf. Klein 1950: 123). 34 Passementers: 1820: 5; 1822: 5; 1837: 4; 1840: 5; 1844: 6; 1851: 3; 1859: 2; 1860: 2 (Slokar 1977: 58, 59); artificial flower makers:: 1840: 7; 1859: -; 1860: 5 (Valenčič 1977: 148). 35 Ready-made clothes (in the wider meaning), or more exactly “clothes made in series of normal sizes with rational methods, are adapted to the needs and purchase power of their customers and are very close to medium quality clothes made to measure in the towns by make, material and forms.” Industrial production of ready-made clothes started in the mid 19th century, to a minor extent however ready-made clothes were produced earlier (Baš 1992: 92). 36 Dying the cones was faster and more practical, its main disadvantage was that the border was undyed after cutting; before the 20th century, this was overcome with sewing bands to the hats, especially to “non-peasant” hats. Dyeing the wool before felting is very time consuming, but this method was used by hatters for fine hats before the First World War; its advantage were well dyed borders. Until after the First World war, largely natural dyes were used (logwood), later chemical dyes (cf. Sterle 1978: 108). 37 This approximate description how felt hats were made is a summary of a much more detailed description of the phases, reconstructed by M. Sterle in the 1970s and based on oral sources and the experiences and skills of hatters from in Škofja Loka (Sterle 1978: 106–110). 38 Known figures on milliners in Ljubljana: 1837: 4; 1840: 7; 1850: 14; 1859: 5; 1860: 6 (Valenčič 1977: 141 ff). In 1928 no less than 34 milliners were active in Ljubljana (Žagar 1994: 54). 39 A part of the permanent exhibition resulted from the previous occasional temporary exhibition entitled Hiding hats. It was conceived and installed as a reconstruction of a milliner’s window shop and workshop, which operated in Celje until 1996 and was then included in the museum exhibition. The occasional and permanent exhibitions are accompanied by several additional features (film records, live presentations of techniques, workshops). See Roženbergar Šega 1999: 33, 34. 40 A large group of objects was acquired for the museum by the curator Tanja Tomažič in the 1980s. It includes hats, semi-products, samples of materials and ornaments, moulds and hat steamers, as well as original documents, which provide a comprehensive image of the over 50 years of operation of a milliner’s workshop in Ljubljana. This group of objects was later complemented with the acquisition of decorative flowers and some fashion magazines on headwear from the 1930s. 41 The tools for making artificial flowers (inv. nos. 20354–20386), semi-products (inv. nos. 20389, 20390), and products (inv. nos. 20390–20397) were owned by Marija Ježek, née Ivanova (1892–1984). In addition to her regular employment with the Toko factory in Domžale, she made artificial flowers for several crafts (milliners, seamstresses, and others). INSTEAD OF HEADWEAR – HEADDRESSES Decorating one’s head in one or another way – with headwear or another ornament – is a common feature in many social environments. But every society lays down rules as to what is desirable or appropriate for whom to wear and on what occasions, and also defines what is inappropriate or even forbidden. Decoration with flowers and materials which were not in daily use has always marked ceremonial events, whether holidays of the year’s or life’s cycle, or holidays of a local character. The same social rules which strictly required women to cover their hair as a sign of submission to all kinds of authorities, but also requested men to bare their heads in front of church and secular rulers, allowed young unmarried girls to be bare-headed, regardless of their social origin. Men and married women additionally decorated their usual headwear put on a festive headgear on holidays, unmarried girls adorned their uncovered hairs in special ways. The climax in a girl’s pursuit of ornament, but also its last act, was an element of her bridal outfit, and as such also an element of some wedding customs. There is nothing new or exceptional about the association of leaf and flower headdresses with celebration, joy, lightness and carefreeness, with nature in full blossom or youth, as well as with victory, freedom and similar aspects which induce pleasant feelings – real ones or imagined. If not earlier, head wreaths were worn at ceremonial occasions in Antiquity, by Greek and Roman priests, laurel wreaths by victors, and wreaths designated the king’s deputies in the Roman provinces. The Teutons used green leaf wreaths to designate freemen, and a leaf wreath was also the attribute of poets (Ley 2000: 83 ff). Wreaths made of evergreen myrtle and rosemary adorned brides in Antiquity, in the Middle Ages wreaths were embellished with white and red flowers signifying innocence and love. The basis component of bride wreaths was green myrtle in some regions (Germany), orange flowers in others (France), or white flowers (roses; Italy), carnations or red roses (Spain), vine leaves (Greece), and rosemary was popular with the Slavic peoples (Klein 1950: 61). In the Middle Ages it was customary for young girls and lads to adorn their heads with a wreath at court ceremonies. Prosperous women marked celebratory occasions by wearing a chaplet (German Schapel, also Schappel, Schäpel), a headdress in the form of a band or wreath of fresh flowers, but also frequently in the form of an ornamented metal ring, which was sometimes worn over the headdress. From the 16th century onwards, people preferred to replace fresh plants with artificial ones for more durable luxury and remembrance. The precious chaplets of prosperous women were imitated in many folk costumes around Europe in the 18th and 19th centuries, where they usually were a girl’s or bride’s ornament; in this case they were often called bridal crowns. They had different forms in different countries, but were always a colourful, sometimes quite high head ornament, made of glass beads, gold tinsels, artificial flowers, and abundant colourful ribbons. The colourful ribbons, which were in themselves a luxury in the peasant environment, were decorated with designs or complemented with applied colourful stones and glass pearls (Klein 1950: 319, 320; Ley 2000: 83 ff.). Nowadays, wreaths made of fresh or artificial white flowers are worn by girls at their Holy Communion and Confirmation, and they also adorn virgins at some festive and religious events (Ley 2000: 83 ff; 2000 Catalogue: 181–183). Given that no older evidence exists to date, the earliest references to girls’ circlets date from the 15th and 16th centuries. There are no additional data on their appearance, but it is commonly accepted that they were worn in all social classes (Baš 1970: 19–22). Later sources refer only to the popular decoration of noble women’s hair and wigs with abundant artificial flowers, ribbons and bows, as well as precious pearls, but only on special occasions. More accounts on headdresses date from the 18th and 19th centuries, but the descriptions are not always illustrative, rather mere references. Circlets are mentioned most frequently: porta (Štajerska, Prekmurje), also parta (East Štajerska, Bela krajina), pantel (Zila Valley).1 Black velvet bands were worn by girls and married women, covering the border between the hair and forehead and another headgear was worn over the circlet. Archive sources mention such bands in Štajerska, in environs of Rogatec, Slivnica, Studenica, and Rajhenburg. Illustrative sources complement the idea what they looked like (K. Russ, 1811: paintings from Rogaška Slatina, the Savinja Valley and Gornji Grad2) (Makarovič M. 1964: 331; Baš 1987: 24 ff). Decorative velvet circlets are also mentioned in Carniola in several 18th–century sources, but in the first half of the 19th century they had obviously already been abandoned. Because of the inaccuracy of the descriptions, it is not quite clear whether these circlets had a decorative or functional (tying up the hair) nature. In Gorenjska they are mentioned by Hermann in 1780, and by Hacquet in 1784 and before 1787 (Baš 1992: 52, 127 ff). A yellow linen forehead band is recorded in 1838 in the Dobrla vas estate (Makarovič M. 1964: 331). Beside tying up the hair with ribbons, accounts from the 18th century also mention some other ways women and girls used to arrange their hair; the most interesting way is undoubtedly wrapping braids around a brass ring, on top of which women wore their headgear. This method is reported in Carniola and especially in Gorenjska by Hacquet in 1784 or 1787, by Linhart in 1791, and about the environs of Trieste in 1798 (Baš 1992: 127 ff). The descriptions of a brass ring as the base for wrapped braids would be less informative, if it had not been painted by Goldenstein in the first half of the 19th century.3 In the southeastern part of Slovenske gorice, peasant girls wore four to five silk ribbons of different colours across their foreheads signifying their unmarried status (Baš 1987: 182). Circlets of a different appearance were worn across the forehead by Bela krajina and Prekmurje girls (Ložar 1952: 226). Girls circlets were also worn in Hungary (Makarovič M. 1964: 332; Balogh - Horváth – Katona 2003: 33). Colourful stones and glass beads were applied to narrow or wide band of red cloth, lined with linen. Such a circlet, whose length was not the full circumference of the head, was tied at the back with a ribbon or several colourful ribbons, which dangled down the back (Baš 1987: 182). The custom was abandoned in Prekmurje in the first half the 19th century, but was still recorded in Bela krajina in the second half of the century (Makarovič M. 1964: 331). Evidence is also provided by the Bela krajina circlets in the SEM’s collection, some of which date from this period. Most of the mentioned circlets or about two centimetres wide (cat. nos. 691–693, 695–697, 704–714, 723), some are much wider, about eight centimetres (cat. nos. 694, 701–703, circlet on a crown cat. no. 688). There are no essential differences in the applied ornament of stones and glass pearls, though, of course, the bigger surface which it covers in the broader headbands creates a different appearance. The colour range of the ornamental elements rarely differs from a standard white-red-blue-and green combination, with added violet elements in the broad circlets. Referring to girls, the sources mention hair woven into braids, which mostly hung down freely; in the Poljana Valley in Bela krajina and in the direction of Kostel red ribbons were interlaced with the braids, and in the Uskok villages along the Kolpa, the braids were decorated with a band of shells, corals, or fake pearls (Baš 1987: 182, 184). Several accounts refer to circlets as a specifically girl’s or bride’s ornament (Gorenjska, Bela krajina). The expression is mentioned by Trubar in the second half of the 16th century, later mentions are from the late 18th and 19th centuries. These descriptions of circlets however differ slightly: it appears that in some places it was used to denote a black velvet forehead band,4 on which in some places in Gorenjska “Dutch metal” was applied5 (Baš 1992: 52, 53). Other sources (Linhart, 1791; Hacquet, 1801) mention a couple of fingers wide ring (wreath, crown) of black velvet, which girls placed on top of their head. Its back part was decorated with “Dutch metal”, tiny gold-coloured metal plates (Baš 1987: 182; Makarovič M. 1964: 332). This form is confirmed by the girl’s circlet from Carniola in the SEM’s collection (cat. nos. 715, 716); the circlet from Podkoren and Kranjska Gora, made for a bride in 1854, differs slightly; it has a forehead part decorated with gold applications, and the back part and complemented by a dangling bow (cat. no. 722). The functional connection between a girl’s and a bride’s ornament, confirmed by the form and name, can also be traced in Bela krajina. A circlet as a bride’s headwear is mentioned in a report of the district estate of Poljana (Poljana Valley in Bela krajina) for 1838. The circlet (called šapo/šapol = šapelj) is a bridal crown made of flowers and plenty of ribbons, as it is later painted by Goldenstein (1838) and commented on Kordeš (1844). A similar description of a bridal crown dating from approximately the same time refers to Krupa (1841) and Adlešiči (1877) (Makarovič M. 1999b: 103). Individual weddings, at which the bride was dressed “the Poljana way”, including a bridal crown, date back to before the First World War; the last one was reported in 1923 in Predgrad (Makarovič M. 1993: 84). The Bela krajina crown or circlet of this type is in its form very similar to the girls’ circlets of Schwarzwald and Vorarlberg (cf. Klein 1950: 319, 320), and circlets are common as girls’ headdresses or elements of a bride’s outfit in Central and West Europe (Makarovič M. 1964: 333; Balogh - Horváth – Katona 2003: ill. 55). The bridal crown from the southeastern part of Slovenske gorice, dating from around 1815, was slightly different: a circlet of green coarse silk wrapped in a dozen colorful silk ribbons, which covered the air completely. On top of the circlet a crown made of Dutch metal and silver, seven inches high (i.e. a little over eighteen centimeters) and signifying virginity, was attached (Baš 1987: 188). The SEM’s collection includes several Bela krajina circlets which functioned as bridal crowns (cat. nos. 686, 687, 689, 690, 698, 717, 718). Their examination made it possible to complement the description: an interlace of artificial flowers made of cloth, paper, wax, and metal foil, complemented with silvered glass beads, mirrors, artificial leaves, painted feathers and drilled wire is fixed to a small wooden ring with wire pins. Such a crown was fixed to the head with two ribbons An interlace, a string of colourful silk ribbons and loops, was fixed to the wooden ring circlet and dangled down to the shoulders and lower (interlaces worn independently, see cat. nos. 699, 700; crown and interlace, see cat. no. 698). But an interlace could also be part of another bridal ornament (a puntek, an ornament made of silk ribbons, see cat. no. 685), or of a bridal wreath which was much lower than a crown (cat. no. 719). The Bela krajina bridal crown was sometimes complemented with a girl’s circlet (cat. no. 688) and colourful ribbons (Stopar 1993: 80). In some places, a future bride was identified by her environment by the headdress she wore: in Vinica, a future bride wore a circlet in church with a great number of colourful ribbons dangling down the back. In Kočevje, future brides interlaced their braids with colourful ribbons (op. cit.: 184). The abundant use of colours and precious materials, increasing a person’s height, artificial flowers which are more precious and durable than natural flowers, and shining objects which resemble the splendour of the higher social classes; all these are suitable elements to mark a status which according to the then system of values was awarded the highest attention, being the climax of a woman’s life. After this milestone in life, decorating and elevating one’s stature was undesirable in women: to some extent it was still acceptable only with the social elite, in particular in the function of emphasising a family’s status, prosperity, position, and much less the individual person - woman. Another form of bridal ornament, which was common all over Slovenia and elsewhere in Europe, was the wreath. It is often found under the name of circlet. In addition to wreaths of rosemary, mentioned in the mid 19th century as worn by many peasant brides in Carniola, and earlier by brides from the environs of Ptuj (Baš 1987: 188), bridal wreaths were at least in some places made of colourful artificial flowers, in line with the popular colourfulness that is connected with wedding circumstances and figures. Writing about Gorenjska and Dolenjska, Valvasor (1689) mentions wreaths made of silk, flowers and paper of different (Baš 1992: 204). In the 18th century, Hermann (1780) and Hacquet (1784 and 1787) report on the colourful ornament of the vabovec (person who invited people to a wedding) and wedding guests – a bunch of Dutch metal and colourful feathers worn on the hat by the first, whilst the latter wore bunches of flowers, Dutch metal, metal yarn, colourful feathers and straw, sometimes with added silk ribbons and natural flowers. These bunches and wreaths adorned the hats and breast and, imitating bourgeois fashion, also the sleeves of the wedding guests. The bride wore a headdress made of artificial and natural flowers, but only if she was a virgin (op. cit.: 205, 206). The materials used in the wreaths of some Bela krajina brides were, at least in the first half of the 19th century, similar to those used in bridal crowns, that is cloth, paper, wax, glass, metal foil, and wire; that is how they have been preserved in the SEM’s collection (cat. nos. 719–721). Instead of a bridal crown or wreath, bonnets with dried flower bunches and other ornaments were worn in Gorenjska in the 19th century (cat. nos. 32, 33), in some a white wreath was put over the bonnet (Makarovič M. 1988a: 28). White wedding wreaths became popular under the influence of the fashion of white wedding dresses; the latter were introduced - together with a white wedding wreath and veil– tin German aristocratic and bourgeois circles towards the end of the 18th century, and in other European countries after 1820. White colour and white wreaths were increasingly seen as symbols of moral and physical purity and virginity in the peasant environment Though white wedding dresses remained an exception in the peasant environment until the First or even the Second World War (Makarovič M. 1993: 85), white wedding wreaths made of artificial white flowers were introduced earlier. A similar ornament adorned the bridegroom’s suit and those of the wedding guests (Baš 1987: 184). Wreaths were also worn by the bridesmaids, often with a same or similar dress to the one the bride wore (Makarovič M. 1988a: 28; 1999b: 101), following an unwritten rule preserved from earlier times (see cat. nos. 727–729). Associating a bride’s virginity and moral purity with her wedding wreath was customary at least in the peasant environment until the 19th century and up to the Second World War. The rule was that pregnant brides, unmarried mothers and remarrying widows were not allowed to wear a wreath (Makarovič M. 1993: 85). Instead, they were to wear only a bunch of fresh or artificial flowers in their hair (Makarovič M. 1986: 19; 1994: 39) or some other headwear – a bonnet or white headscarf, and the like (Makarovič M. 1988a: 28; 1999b: 105). White wreaths were made from a variety of materials. In the 19th century and at least until the First World War – and in imitation of the fashion in the towns where they were bought - wreaths made of white waxed flowers and myrtle prevailed. Plaster gypsum was often added to the wax to make it harder and durable (cat. nos. 720, 724, 733, 734, 736). In the peasant environment, artificial flower makers made paper wreaths from waxed or non-waxed paper and similar ornaments for the bridegroom and wedding guests. Wedding wreaths for the bride made of fresh flowers became more common after 1930 (after the First World War, ornaments made of fresh plants were already used for the wedding guests) (Makarovič M. 1993: 85), but wreaths made of waxed and paper flowers continued to be worn (Makarovič M. 1994: 43; 1999b: 96). Some new materials were used for the flowers in the wreath, e.g. white tulle, wire pieces, and the like. Following the example of wreaths and bunches as they were common between the two world wars, individual artificial flower makers in Prekmurje continue to make ornaments for the bride, bridegroom, and wedding guests even today. Ivanka Omelec from Grabonoš made several wreaths “the old way” for the SEM in 1979 – that is in the same way she used to make them in the 1920s and in which she still made for her neighbourhood in the 1970s (see wreaths cat. nos. 727–732). Between the two world wars and later, other forms of wedding wreaths appeared in addition to round ones: triple half-moons, which extended from temple to temple, often additionally adorned with an extension down to the breast; another new form was the diadem. How the forms changed is best illustrated by the extensive photographic archive from the mentioned period. An very illustrative example is the wedding ornament made in 1986 for the SEM by the artificial flower maker Matilda Sraka from Lipovci (see wreaths cat. nos. 737–745), made in the same way as she made them for people from her neighbourhood. Between the two world wars a white, short or long, veil was added to the wreath; such additions to the outfit were worn in the villages and towns with a white or coloured wedding dress of modern design. The first veils in the peasant environment were sent by relatives from abroad after the First World War and later. Borrowing a veil and wreath was quite common, because dresses and rings were also frequently borrowed (Makarovič M. 1999b: 104). Between the wars, the “debt” was settled with either work or money (Makarovič M. 1987: 25; 1993: 85). In the same period, bunches of dried flowers were among a bride’s accessories, after the Second World War bunches of fresh flowers were gradually introduced (Makarovič M. 1999b: 104). The white wreaths worn by Catholic girls at the Holy Communion and Confirmation are still signs of innocence and a turning point in life. In the last decade, wreaths had to make way, at least in the towns, for other white ornaments, e.g. decorative clasps, stretch fabrics, ribbons and the like. On these occasions boys are adorned with bunches of flowers on the breast and wreaths on the sleeves; the relation is similar to that between brides and bridegrooms. The head wreaths of girls at the Holy Communion (cat. no. 738) and Confirmation (cat. nos. 725, 726, 737, 746) changed in terms of material and form in much the same way as wedding wreaths; here too, a white veil was added to the wreath. In addition to these major festive occasions, girls also adorned their head with wreaths on some other religious feast days: e.g. in Corpus Christi processions (cat. no. 735), as bridesmaids at weddings, and at a priest’s First Mass (cat. nos. 730–732). Before the Second World War and even more so after it, wax flowers were often replaced by fresh white flowers. Photographs and other sources seem to indicate that wreaths were also used for deceased girls and unmarried women (Makarovič M. 1989: 39 ff; 1986: 17 ff; 1988a: 28; 1993: 80; 1999b: 97). A last thing to be mentioned about wreaths is that they were not only borrowed and inherited by young girls from their older sisters. They were often objects of memory value, which some women kept all their lives. Some of these memory objects found their way to the SEM’s collection and are therefore particularly interesting (cat. nos. 733, 734, 736, 746, 747). 1 Dictionary of the Standard Slovene Language: porta, decorative band; from the German Borde: border; German Band, band, ribbon. 2 The paintings are reproduced in several works: Geramb 1935, Makarovič M. 1971, Baš 1987. 3 Goldenstein’s painting of a Carniolan woman from 1838 (original at the SEM, published in Makarovič M. 1971: ill. XIX). 4 The Dictionary of the Standard Slovene Language explains the word šapelj in the same sense: a decorative band worn around the head, especially as part of the Gorenjska folk costumes of girls 5 Dutch metal: an alloy of copper and zinc used in imitation of gold leaf. (OED) ON SOURCES AND SOME OF THE TRAPS THEY PRESENT There are no sources witnessing to the clothing appearance of the people who lived in the territory of present-day Slovenia before the 15th century. We can only assume the then forms of headwear and headdresses based on comparative findings in the wider European context. Later, the picture becomes much clearer because for every following century there are many sources of an increasing variety, accuracy, and reliability. As these sources have been adequately presented, arranged, evaluated and professionally interpreted in several monographs on clothing culture,1 their findings will not be repeated here. It is however appropriate to present a group of sources which illustrate and document the development of the clothing appearance in Slovenia in comparison with the wider geographical environment. In the chapters dedicated to individual forms of headwear, these sources are referred to in detail. More importantly, there are some specific items – beside the general principles of critical assessment of sources– to which we would like to draw attention, because they proved to be significant to our research of headwear. Some pictorial sources are available for the 15th and 16th centuries (tablet paintings and wall paintings in churches; there are practically no independent portraits from this period in Slovenia, and book illustrations are not usable sources, because they are based on foreign examples), as well as sculptures and written sources, among them especially dress codes (with added notes from the provincial representatives, which illustrate the actual conditions), legacies of estates from the second half of the 16th century and a little later also testaments of aristocrats and prominent burghers from Carniola (Baš 1970: 6–10). The witnesses on the 17th and 18th centuries are pictorial (art sources, especially portraits of noble and bourgeois people), manuscript sources (legacies of estates, testaments, family archives, patents issued by Maria Theresa related to clothing, circular letters from district governors), printed sources (descriptions of the clothing appearance in travel accounts) and objects preserved in museum collections, but for this period they are relatively scarce (Baš 1992: 9–17; Vrišer A. 1993). The same groups of sources witness to 19th century clothes, but now there are many more printed ones (newspapers and magazines, articles by chronicles and the first professional publications), but there is a particular increase in object sources as direct witnesses, and in the last decades of the 19th century also of photographs. Of the plastic arts, aristocratic and bourgeois portraits must be mentioned and publications of paintings, drawings, prints in books and newspapers which shed light on the clothing appearance of the peasants (Makarovič M. 1964: 13–52, 292–297; Baš 1987: 10–18, 139 ff). Documented oral witnesses are important sources on the late 19th and 20th centuries, and of course also on the early 21st century. Other very useful sources are written, pictorial, and object sources. The nature of individual groups of sources, the ways and circumstances of their origin and selective preservation, as well as the nature of generalization in the cognition process require caution in interpreting them. Selectively preserved sources about the Slovene territory enable us to establish only the differences in the clothing appearance between individual classes in 15th and 16th centuries; in the 17th and 18th centuries, these are joined by some regional differences in the peasants’ clothing appearance in Slovenia; the sources on the 19th century, however, are much more eloquent. They often also refer to the places or even circumstances of use. Because there are so many diverse sources on the 19th and 20th centuries, it is possible to identify numerous variants and many details; the accuracy of these descriptions often gives the impression that the clothing appearance in Slovenia in this period “differed from place to place” (Baš 1987: 139). Local differences have to be considered with some reservations. We should not forget that the sources present such a picture because that is what they focussed on.2 They were selectively chosen and stylised. A source is not a carrier of complex information, but a mosaic fragment, a document, and only conditionally an illustration of a much more complex phenomenon. By merely collecting and describing sources without serious efforts at comprehensive interpretation, we tend to become fixated on individual or random items (which are not the rule), forms of limited duration and meaning, making them into apparently general, permanent rules or patterns, about which there can be no doubt, because they are like myths. But this amounts to simplifying a narrow “truth”, without any insight into the historical development. Such simplifications are the breeding ground of questions, expectations, and in the end stereotype statements on “real”, “original”, “authentic” forms. Such questions often emerge with object, pictorial, and written sources in the field of folk costumes and their local variants; and quite specifically about headwear. The potential danger of an isolated source with a local (temporal, social, or functional) data background lies in the fact, that because of the absence or ignorance of other sources, a single source acquires the status of an authentic local (temporal, social, functional) rule. A correct primary source can thus be easily used to distort reality (Bausinger 2002; Rihtman - Auguštin 2001). Special attention must be drawn to pictorial sources: because of their “tangible” picturesque representation they have a strong influence on the cognition and interpretation process. A couple of facts have to be taken in account. A pictorial presentation is simultaneously a source and an interpretation, and it can therefore not be an unconditional reflection of reality. This means that a painter is led by several inclinations, with each of them contributing to the conditional nature of the depicted message. Angelos Baš established that, in general, our pictorial sources for the 15th and 16th centuries cannot be considered actually real and documentary in every sense: “A representation cannot be considered an accurate, locally determinable picture of the real condition, in particular not in regard of details. The same is true of dating: what is shown are the commonly accepted elements of a costume (establishing the given clothing conditions), not their beginnings (or: they do not document novelties). The colours used are conventional and local, intended to above all facilitate distinguishing individual clothing items, but they do not suffice for establishing the real colours.” (Baš 1970: 8). Pictorial sources are therefore only conditionally sources of “evidence”. In other words: if pictorial sources – due to the selection of a motif according to the commissioner’s instructions, the painter’s knowledge, abilities, examples and imagination and the general target of the source – do not prove one or another item, this does not mean that the item did not exist. This is particularly true if the item was not really important to the message the painting was supposed to convey to its environment.3 This must be kept in mind also when findings about the wider European context are involved. Even the most diverse and rich clothing forms, reported in works on costume design, e.g. about Central Europe, can be “proved” largely only by pictorial sources. And the same limitations, including the painter’s imagination and preference for various details, must be attributed to them in Slovenia (Heller - Winter 2000: 10 ff). Pictorial sources thus frequently make use of symbolic stylisation, complemented with the above-mentioned imaginary details, with the aim of being recognised by their environment and the message understood. Things which often escape today’s viewer were recognised and understood immediately by the artist’s contemporaries. This “shortcoming” in a documentary sense is an virtue in the learning sense: it enables us to identify the symbolical codes of social conditions in individual environments (Heller - Winter 2000: 10–39; Baš 1970: 6–8). A higher documentary value may be attributed to portraits, but again with some reservations. Portraits were rare before the 17th century, but much more common in the 17th to 19th centuries, though, of course, only in the aristocratic and bourgeois social environments. The portrayed persons in them take up stereotype postures, and equally stereotype are the background and symbolical accessories signifying the person’s position in society. The headwear is less telling. The painters indeed – undoubtedly following the wishes of their commissioners – stuck to a stereotype classical approach in this aspect too: most paintings indeed show the portrayed persons in a ceremonial, representative outfit with a fashionable hairstyle, which in some periods was a impressive wig. Because no headwear was worn with a wig, it was not depicted either. After the second half of the 18th century more portraits with depicted headgears appear; and if a man is depicted, his headgear is not necessarily shown on his head, but either in his hand, on a table, or somewhere in the background Most of them can be identified as status symbols of the portrayed persons, which the portraits clearly wanted to convey: widowhood, membership of a certain church order, wealth, in men also an aristocratic title and the status connected with it (Vrišer A. 1993: 47). The portraits of the Slovene aristocracy and bourgeoisie from the 19th century are no exception as they rarely provide any insight into the then headwear. Most portrayed persons are bare-headed, even though the rest of their outfit, hairstyle, and ornaments emphasize a representative appearance, that is a most prestigious and fashionable appearance. The contemporary etiquette required headwear in terms of an appropriate appearance and behaviour. But obviously this was not thought to be a necessary element to convey social status and position in paintings. As discussed above, this thus not mean that headgears of any form were not elements of representative or ordinary outfits. Headgear is shown in a painting only, if it complements the message about a prominent status, in exceptional cases also affiliation (ideology), which of course had to have a certain social status (for instance bourgeois women in a “national costume”, wearing a bonnet or white headscarf4). Portraits thus complement the personified portrayed person with the signs of the group he or she belongs to, but from the viewpoint of headwear we may say that because of the stereotype painting approach they are an incomplete and modified documentary source. People from the other classes of society were not painted as persons until the mentioned period; at best, the paintings are entitled in the style of “A Smlednik couple”, “A peasant couple from the environs of Ljubljana”, “Two men from Bohinj” etc. (Stopar 1993). Many of these paintings originated from an enlightened interest in the “life of the ordinary people”, that is for the same reasons as the efforts of enlightened travel writers, who described local costumes as special features of individual countries (Baš 1992: 233). The paintings from the first half of the 19th century – similarly as the written reports of district estates from 1838 – report on the specific characteristics features of the local population (Baš 1987: 230 ff). They thus “served” a stylised image of a particular limited area. In spite of their loveliness and their acknowledged status of primary pictorial sources, we should be aware that these paintings (for instance by Goldenstein and Russ) are only provisionally documentary. The paintings indeed do not depict a real living peasant in his actual clothes, but an imaginary peasant with a clothing appearance that resulted from the painter’s or chronicler’s observations of the local population, which were then generalised and stylised by the painters (Stopar 1993). From the last third of the 19th century onwards, photographs constitute invaluable pictorial sources. They are undoubtedly documentary in many aspect of the actual (not generalised) reality of all social classes and circumstances. However, some elements relativize the documentary nature of photographs, at least as far as headwear is concerned. If the photograph is a studio picture of an individual or a small group (e.g. a family), the people in it are normally bare-headed, even though they are wearing festive outfits which otherwise necessarily included one or another headgear. Similarly as in portraits, a men’s hat is either in his hand, on a table, on his knee, etc., but we may assume that it is shown only, if it complemented the fashionable, eminent, prestigious appearance of its owner. Occasionally we come across studio photographs of a lady with a hat, which convincingly documents her social status, but we also know that studios had a selection of props and status accessories which complemented the prominence of the photograph and the person in it. Groups photographs taken outside a studio are somewhat different and they are still rare in the 19th century, but become increasingly common in the 20th century. In these photographs the people– who tend to be young and less well-off, rather than old and affluent – often quickly took off their headwear and left only those headgears, which in their own opinion added to their appearance. Reality as adapted to a photograph. The only photographs which document the forms and ways of wearing headgear reliably enough, are documentary photographs taken so as to “freeze” a moment, including the circumstances of an event. An exception are art photographs of apparent impressions, e.g. Vesel’s photographs of villages and their inhabitants. As photography spread and became cheaper, such documents are increasingly common after the First World War. Here too, however, it is highly important to establish whether the photographs show ordinary or extraordinary circumstances, including whether performances are involved. The documentary nature of the latter has often been interpreted incorrectly. The risks of interpretation are similar in the analysis of object sources. The composition and information value of museum collections is indeed equally influenced by selective approaches, which one has to take into account when trying to understand individual forms. 1 Monographic treatments of the clothing appearance and clothing culture in Slovenia from the viewpoint of ethnology or costume design (articles or thematic chapters in other monographs are not mentioned here): Baš 1970, 1984, 1987, 1989, 1992; Makarovič M. 1971; Slovenska ljudska noša v besedi and podobi (zbirka 1–10; Ljubljana 1986–1999); a series of locally confined studies on the theme of the clothing culture of the peasant population: Rož Valley (1996); Podjuna Valley (1999); the Tolmin(1999), Upper Vipava Valley, and Gora (2000); Žagar 1994; Vrišer S. 1965, 1969, 1983; Vrišer A. 1993. 2 The question they had to answer was: “What folk costumes are worn by the men and women of your district?” (Baš 1987: 230 ff). 3 An example are headgears (bonnets, caps, hoods, hair nets, and the like), which are covered by other headwear (veils, white headscarves) in the representations of women; the latter are painted not only because they are the only visible headwear, but because they mark the differences between the people in the painting. 4 E.g. the portrait of Marija Stare, the wife of Mihael Stare, M. Stroj 1857 (Baš 1987: 273). ON THE HISTORY AND COMPOSITION OF THE COLLECTION OF HEADWEAR The ideas about what types of objects should be observed, collected, and preserved in museum collections are a category which changes in the course of the discipline’s development. They depend on the general focuses of society and on the trends in the humanist and social sciences, which are connected with these focuses, as well as on museum practices. The enlightened interest in folk costumes is reflected in the initial collecting of clothes and textile furnishings for the first museum collections. From the late 19th century to the Second World War the interest in the pre-industrial peasant culture and its achievements largely took the form of collecting elements of folk costumes, folk art, vernacular furniture, and the like. The emphasis was on the typical features of regional, provincial, and local variants, and this contributed to a stylised knowledge about the domestic culture. The collection of costumes, understood in an “ethnographic” sense, accumulated many beautiful pieces, decorated in one way or another, of peasants’ festive clothes, often parts of regional variants of the so-called national costumes. Collecting regional variants continued after the Second World War, but due to the better organisation and planning it was much more systematic; beside collecting individual pieces of clothing, the conviction strengthened that it was useful to collect sets of clothes. From the early 1960s, the theoretical premises of ethnology were exposed to noticeable shifts, which also transformed the methods and criteria of collecting, research, and preparation of exhibitions. These shifts involved a widening of the social, temporal, and functional frameworks of the discipline’s interest, and in particular a transfer of the focus from objects to people as their makers and users. From the folk (peasant) culture, understood seen as a special, isolated, independent, socio-cultural reality, the focus of the interest theoretically expanded to all social classes, because only their mutual relationships can provide a realistic image of an individual culture. Looking back into the past, in the sense of limiting oneself to the pre-industrial society and its later “remains”, is not acceptable any longer. The inclusion of contemporary reality is theoretically justified, but must be complemented with a historical developmental approach. This made the world of objects of the current culture a logical component. The discipline’s interest, understanding, and collecting activities were redirected from the exterior, most visible elements of festive clothes to the functional variants of everyday working and non-working clothes, festive sets of clothes, clothes for special occasions, as well as to forms which carry messages and convey symbolical, status, and individual uses and choices. At the level of “understanding”, the relationship between what is visible and tangible and the invisible elements of culture, which determine the forms and give meaning it, is important. The composition of any collection is therefore the result of the above-mentioned historical approaches and collection criteria. Our knowledge of the whole and its parts, however largely depends also on some other factors. One is the way the data on an object are recorded; beside established (in)consistent entries by museum staff, the museum’s history has seen different agreements about which data are necessary and which are in a way superfluous. In the first inventory book, quite often the spaces for the data on the local origin and exact function of the objects remained blank, as well as the spaces for the users, their professions, social position, the circumstances in which the objects were made or purchased. The collections in museums are incomplete from the viewpoint of function and knowledge about them, because there are much less everyday practical objects than festive, special, beautiful, and exquisite ones. One reason is, of course, that people rarely kept everyday clothes and accessories: when they were badly worn, they were remade into other useful things, or simply left to natural decomposition. Incomplete data can be complemented only with comparative material and studies. The collection of headwear and headdresses is no exception in this respect. Most of the objects complemented a festive outfit or an outfit for special occasions. Quite a lot of them are such that they can be classified as objects of status use. Many are such that in the minds of the users, remakers, and collectors they represent an important, specific element of the so-called national costume, that is the costume which was presumably identifiable in every corner of the Slovene territory. Bonnets certainly rank among them, as they are among the oldest items in the Carniolan Provincial Museum; when the Royal Ethnographic Museum became an independent institution in 1923, it was one of the oldest collections. Bonnets were joined by collected white headscarves and zavijače;5 the collections have been complemented up to the present. The pieces collected in the last decades are of a different informative nature: they also document phenomena which are not a matter of remains, but of modern age phenomena, for instance “national costumes”, folklore costumes” and the like.6 Another approach was used in complementing the collections of caps and hats;7 at first, those worn by peasants which in people’s mind were part of folk culture. Gradually, the collections were complemented with headwear of non-peasant users and makers.8 An important part of the collection of hats was purchased in the 1980s as part of the abandoned workshop of the Ljubljana milliner Mimi Sark, which operated between the two world wars and until the early 70s. The collection is complemented enhanced with implements for making and shaping hats, magazines, samples of materials, ornaments and accessories of headwear and some semi-products.9 In recent years, the museum collection has also been complemented with ready-made products. Among them are peaked caps and some other types of caps and hats. The functional criterion was decisive for inclusion in the collection, because the form is of interest to us especially in connection with choice, occasion, ways of use and the symbolic meanings of headgears. The collection of headdresses which basically developed in the same way as the collection of headwear10 is complemented with some groups of objects, made for the needs of the museum, though produced in the same ways as they were made for other clients.11 Though they were never worn, they satisfy the need to document forms. The SEM’s collection of headwear and headdresses thus today consists of several groups, divided in terms of development and forms, partly also by geographical, social and functional criteria. To understand the whole, it is vital to find a basic criterion which exceeds all the differences and combines them into a meaningful structure. A very rough division can be made based on the basic forms and ways of putting the objects on the head. This leads to a division into the following main groups of headwear: flat headwear, headwear of a semi-hard form, and headwear of a hard form. A special group are those headdresses which replaced headwear in its identifying function. Flat headwear is cut from a basic fabric to a square, a rectangle or a triangle. Such white and other headscarves obtain the form and function of headwear only when they are placed on and tied to the head. Beside simple basic forms, many ways of tying developed as the result of local variants and circumstances of use, but also because of the size and material. The second group of headwear consist of several parts, and one of them has a harder formed (e.g. the fronts of bonnets). Headwear of this type obtains its proper form only when it is tied to the head. The group includes some types of soft bonnets – zavijače, jalbe and pintlji. Modern headwear which may be classified into this group are scarves with an applied hard peak. The headwear of the third group is simply placed on the head: bonnets (except zavijače, jalbe and pintlji), hats, and most caps. The headgears of this group are mostly composed of two or more parts, their form is hard or even “freestanding”. Though some of them are tied to the head, this is done not because of their form but to make them sit firmly on the head. The collection of headwear is complemented with groups of objects which are usually ornaments of headgears and where the headgear itself was not preserved (e.g. hard embroidered fronts), or whose original use was such that they were transferred from one headdress to another (e.g. needles for hats, decorative strings, clasps, ribbons and bows). A third group are semi-products from craftsmen’s workshops, e.g. decorative flowers made of cloth. While some of these objects joined the collection by accident or together with other objects of more importance and higher value, the collection of embroidered fronts was collected systematically, because they were considered an exquisite expression of folk creativity at the time of collection. The headdresses in the SEM’s collection included in this discussion of museum material complement the aspect of covering and adorning in the same cultural environments. They not only replace headwear, but equally eloquently draw then attention of the environment to the wearer and his, or rather her position. These are parte, šaplji, crowns, and wreaths, which adorned and marked girls and brides. They were usually placed on the head or tied around the forehead, in a way that embellished the colourful materials and forms and emphasised the uncovered hair Every group of headwear and headdresses is further divided by other criteria, which differ from group to group. The criterion may be the basic form or material, the production or decoration method, a specific feature of the wearer or a specific purpose etc. The detailed structure of the collection certainly helps to understand what really determined forms and their meanings. 5 The first bonnet (inv. no. 7) was entered in the inventory book in 1896, the first zavijačka (inv. no. 119) in 1907, the first two fronts (one without data, one with data) in 1896. 6 E.g. a white headscarf from the prosperous Souvan family (Ljubljana) from the late 19th century, acquired by the museum in 1995; the zavijačka of a bourgeois girl from the period between the two world wars, obtained together with a set of a “Gorenjska national costume” for a little girl, donated in 2002. 7 The first men’s hat (inv. no. 24) and the oldest “dead man’s” cap in the collection (inv. no. 25) were entered in 1896. 8 More by error than for any other reason, a woman’s hat of non-rural origin (inv. no. 1337) was added to the collection quite early, filling a gap in the collection policy – a gap, of course from today’s viewpoint. Other headwear from the non-rural environment joined the collection indirectly (objects of non-rural origin, which were last used by peasants). The conscious decision about a broader social collection policy matured much later. 9 For the M. Sark Collection see the chapter on manufacturers and manufacturing. 10 The oldest crown in the collection (entered as an interlace, but in reality a crown with an interlace, inv. no. 73) joined the museum collection in 1907. 11 The group of wreaths and bunches from Grabonoš was made for the SEM in 1979, that of wreaths and bunches from Lipovci in 1986. LITERATURA / LITERATURE Balogh - Horváth Terézija, Katona Edit 2003: Madžarski ljudski nakit. Razstava Etnografskega muzeja iz Budimpešte. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. Barnard Malcolm 1996: Fashion as Communication. London, New York. Barnes Ruth (ur.), Eicher B. Joanne (ur.) 1993: Dress and Gender. Making and Meaning in Cultural Contexts. Providence, Oxford. Baš Angelos 1967: Prekmurski pozvačin. V: Etnografija Pomurja 1. Murska Sobota, str. 119–142. 1970: Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju. Ljubljana. 1984: Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. Ljubljana. (Gradivo za narodopisje Slovencev 2) 1987: Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času. 1. polovica 19. stoletja. Ljubljana. 1989: Opisi oblačilnega videza na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana. (Gradivo za narodopisje Slovencev 4) 1991: Nekdanja oblačilna kultura na Slovenskem. O goloti nekoč, lepotilih, različnih oblekah, o šegah in drugem. V: Dnevnik, 5.–11. 9. (podlistek). 1992: Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana. Bausinger Hermann 2002: Etnologija. Od proučavanja starine do kulturologije. Beograd. (Biblioteka XX. vek 129) Belting Isabella 2000: Räuberhut, Freiheitsmütze und Angströhre–Politische Kopfbedeckungen 1848/49. V: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 98–113. Bogataj Janez 1989: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana. Corrigan Peter 1997: The Sociology of Consumption. An Introduction. London, Thousand Oaks, New Delhi. Dular Andrej 2000: Modeli za modrotisk. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana. (Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja 7) Gazdíková Alžbeta 1991: Ženské čepce v l’udovom odeve. Klasifikácia na základe zbierok múzeí na Slovensku. Martin. Geramb Viktor 1932: Steirisches Trachtenbuch 1. Graz. 1935: Steirisches Trachtenbuch 2. Graz. Gorišek Doroteja 1958: Loški klobučarji. V: Loški razgledi 5, Škofja Loka, str. 173–177. Govekar Fran 1926: Bon ton. Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblačenju v zasebnem in javnem življenju. Ljubljana. Heller - Winter Elisabeth 2000: Der Hut im Bilde – mehr als ein Kleidungstück. V: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 10–39. Hüte 2000: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum von 18. Jahrhundert bis 2000. München. Jovan Janko 1903: Domači obrti na Kranjskem. Slamnikarstvo. V: Dom in svet 16, Ljubljana, str. 541. Južnič Stane 1993: Identiteta. Ljubljana. 1998: Človekovo telo med naravo in kulturo. Ljubljana. Keršič et al. 2001: (Keršič Irena, Rogelj Škafar Bojana, Sketelj Polona, Žagar Janja): Izbiranje, zbiranje in interpretiranje. O kriterijih in strategijah zbiranja materialne kulturne dediščine in njenih etnoloških interpretacijah. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 41, št. 1–2, Ljubljana, str. 88–92. Klein Ruth: 1950: Lexikon der Mode. Drei jahrtausende europäischer Kostümkunde, Baden-Baden. Kobe - Arzenšek Katarina 1979: Iz preteklosti slamnikarstva v domžalski okolici s poudarkom na domačih proizvajalcih, v: Zbornik občine Domžale, Domžale, str. 103–130. 1991: Klobučarstvo. V: Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana, str. 103. Košuta Marta 1997: Tržaška noša in njena vezenina. Trst. 2003: Križ od noše do noše. Križ pri Trstu. Košuta et al. 1985: (Košuta Miran, Kriščak Nadja, Pahor Breda, Slavec Franka, Suhadolc Peter, Ule - Maver Dragica, Vatovec Bojana): Deklica, podaj roko. Ljudski plesi, pesmi in noša Slovencev v Italiji. Trst. König René, 1971: Macht und Reiz der Mode, Duesseldorf, Wien. Ley Andreas 2000: Stimmung am Kopf–Signale vom Hut. V: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 40–97. 2000 Katalog: V: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 164–261. Ložar Marta 1952: Slovenska ljudska noša. V: Narodopisje Slovencev 2, Ljubljana, str. 166–238. MacDowell Colin 1997: Hats. Status, style and glamour. London. Makarovič Gorazd 1981: Slovenska ljudska umetnost. Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana. Makarovič Marija 1959: Peča na Slovenskem. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1961: Slovenske ljudske vezenine. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1964: Slovenska kmečka noša. Od srede 19. stoletja do danes. Inavguralna disertacija. Tipkopis. Ljubljana. 1965: Kmečki nakit. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1966: Slovenska kmečka noša v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1967: Ženska pokrivala v Prekmurju v 19. in 20. stoletju. V: Etnografija Pomurja 1. Murska Sobota, str. 108–117. 1970a: Klekljane čipke. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju in Mestnem muzeju Idrija). Ljubljana. 1970b: Vezena ženska pokrivala na Slovenskem. V: Neli Niklsbacher-Bregar, Marija Makarovič, Ljudske vezenine na Slovenskem. Ljubljana, str. 57–100. 1971: Slovenska kmečka noša v 19. in 20. stoletju. Ljubljana. 1974: Slovenska kmečka noša od konca 19. stoletja do danes. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1981: Govorica slovenske kmečke noše. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. 1986: Dobrepolje. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 1. Ljubljana. 1987: Slovenska Istra. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 2. Ljubljana. 1988a: Kozjansko. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 3. Ljubljana 1988b: Narodna nošnja Gorenjsko-Rateče. Priručnik za rekonstrukciju nošnje. Zagreb. 1989: Kostel. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 4. Ljubljana. 1991a: Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf 33–34, str. 247–300. 1991b: Zilja. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 5. Ljubljana. 1993: Poljanska dolina ob Kolpi. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 6. Ljubljana. 1994: Litijsko Posavje. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 7. Ljubljana. 1995: Notranjska. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 8. Ljubljana. 1996a: Viri za rekonstrukcijo štajerskih noš na primeru Lancove vasi in Dolene. V: Ptujski zbornik 6, knj. 2, str. 961–977. 1996b: Noše, plesi in šege. Od Mute do Kaple. Muta, Radlje, Ljubljana. 1996c: Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu. Celovec. 1997: Beltinci z okolico. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 9. Ljubljana. 1999a: Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni. Celovec, Ljubljana, Dunaj. 1999b: Bela Krajina (Adlešiči, Sinji Vrh in Vinica). Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 10. Ljubljana. 1999c: Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem. Tolmin. 2000: Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v Zgornji Vipavski dolini in na Gori. Ajdovščina, Vipava, Nova Gorica. McCracken Grant 1990: Culture and consumption. New approaches to the symbolic character of consumer goods and activities. Bloomington, Indianapolis. Miles Steven 1998: Consumerism. As a Way of Life. London, Thousand Oaks, New Delhi. Moder Janko 1962: Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani. V: Slovenski etnograf 15, Ljubljana, str. 73–84. Nastran Ule Mirjana 2000: Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana. Niklsbacher - Bregar Neli 1970: Bele vezenine. Zlate vezenine. V: Neli Niklsbacher - Bregar, Marija Makarovič, Ljudske vezenine na Slovenskem. Ljubljana, str. 102–134, 137–152. 1973: Narodne vezenine na Slovenskem. Pisane vezenine po štetih nitih. Ljubljana. Novak Vilko 1960: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, str. 135–158. Peacock John 2000: Fashion Accessories. The complete 20th century sourcebook. London. Petek Tone 1998: Kape iz zasebne zbirke. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor). Maribor. Plessen Marie-Louise 2000: Vorsicht Glatzen! Zum Verhältnis von Hut und Haar. V: Hüke. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 142–151. Radauš Ribarič Jelka 1975: Narodnje nošnje Hrvatske. Zagreb. Richtman Auguštin Dunja 2001: Etnologija i etnomit. Zagreb. Roženbergar - Šega Tanja 1999: Kaj se skriva pod klobukom? V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 39, št. 1, Ljubljana, str. 33–34. Schindler Margot 1984: Unter der Bedeckung eines Hutes. Hauben und Hüte in der Volkstracht. Katalog. Wien. Schippers Thomas K. 2002: Od predmetov do simbolov. Spreminjajoče se perspektive pri proučevanju materialne kulture v Evropi. V: Etnolog 12, Ljubljana, str. 125–136. Simmel Georg 1905: Philosophie der Mode. Moderne Zeitfragen 11, Berlin. Slamnikarstvo 1997: (Redakcija ES) Slamnikarstvo. V: Enciklopedija Slovenije 11. Ljubljana, str. 122. Slokar Ivan 1971: Rokodelstvo in industrija v Ljubljani od konca srednjega veka do 1. 1732. V: Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Ljubljana. (Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, Razprave, zv. 3) 1977: Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860. V: Marjan Drnovšek (ur.), Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja. Ljubljana, str. 8–102. (Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave, zv. 4) SSKJ 1997: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Elektronska izdaja. Ljubljana. Sterle Meta 1978: Klobučarska obrt v Škofji Loki od srede 18. do srede 20. stoletja. V: Loški razgledi 25, str. 96–112. Stiplovšek Miroslav 1993: Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918–1941. V: Zgodovinski časopis 47, št. 3, str. 425–437. Stopar Ivan 1993: Kranjske noše – Goldensteinove upodobitve. Ljubljana. Thiel Erika 1980: Geschichte des Kostüms. Die europäische Mode von den Anfängen bis zur Gegenwart. Berlin. Tomažič Tanja 1983: Ljubljana po predzadnji modi. O krojačih, šiviljah, modistkah in njihovem delu v letih pred prvo svetovno vojno do začetka druge. (Vodnik po razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju). Ljubljana. Tušek Janez 1990: Šeširjevih sedem desetletij. V: Loški razgledi 37, str. 11–16. Urbanus Terseglav Fran 1910: Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana. Valenčič Vlado 1959: O slamnikarski domači obrti. V: Kamniški zbornik 5, str. 165–193. 1977: Pregled ljubljanske obrti od začetka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gospodarski in družbeni razvoj. V: Marjan Drnovšek (ur.), Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja. Ljubljana, str. 136–170. (Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4) Valič Vojko 1959: Škofjeloška tovarna klobukov v letih 1921–1941. V: Loški razgledi 6, Škofja Loka, str. 167–181. Veblen Thorst b. l.: Theorie der feinen Leute. Köln, Berlin. Vilfan Sergij 1949: Predpisi o obleki in blagu v policijskih redih 16. stoletja. V: Slovenski etnograf 2, Ljubljana, str. 26–45. Vrišer Andreja 1993: Noša v baroku na Slovenskem. Ljubljana. 2003: Postrani klobuk, pokonci glavo... Pokrivala v luči mode, stanu in razpoloženjskosti. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor). Maribor. (Muzejski listi 31) Vrišer Sergij 1965: Tristo let mode na Slovenskem. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor) Maribor. 1969: Uniforme v zgodovini 1. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor). Maribor. 1975: 10 let kostumske zbirke 1965–75. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor). Maribor. 1983: Uniforme v zgodovini 2. (Vodnik po razstavi v Pokrajinskem muzeju Maribor). Maribor. Vurnik Stanko 1926/1927: Doneski k studiju slovenske avbe. V: Etnolog 1, Ljubljana, str. 41–67. 1928: Slovenska peča. Donesek k studiju slovenskih ljudskih noš in k etnografski diferenciaciji ornamentalnega stila v slovenski ljudski umetnosti. V: Etnolog 2, Ljubljana, str. 1–25. Wildhaber Robert 1963: Kopfbedeckungen aus Europa. Führer durch das Museum für Völkerkunde und Schweizerische Museum für Volkskunde. Basel. Zischka Ulrike 2000: Von Kopf bis Hut. Das Kopftuch binden–Unter die Haube kommen–Den hut nehmen. V: Hüte. Von Kopf bis Hut. Kopfbedeckungen aus der Sammlung des Modemuseums im Münchner Stadtmuseum vom 18. Jahrhundert bis 2000. München, str. 118–141. Žagar Janja 1991: Tekstil. V: Gradovi minevajo, fabrike nastajajo. Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem. (Vodnik / katalog k razstavi v Narodnem muzeju). Ljubljana, str. 57–63. 1994: Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana. KATALOG / CATALOGUE Uvodna pripomba Katalog zajema pokrivala in naglavni okras iz muzejske zbirke SEM. Enote označujejo zaporedne kataloške številke tako v besedilnem, kot v slikovnem delu kataloga, ki potekata vzporedno – slikovni na lihih straneh, ustrezni besedilni del na sodih straneh. Predmeti so razvrščeni v štiri osnovne skupine (avbe, čepice / kape, klobuki, naglavni okras), v okviru katerih si sledijo od nižjih k višjim inventarnim številkam, ne glede na podrobnejše oblikovne razlike. Podatki v kataloških enotah so razporejeni po naslednjem vrstnem redu: zaporedna kataloška številka, ime predmeta, kraj uporabe (če gre za obrtniški izdelek ali polizdelek, ki ni bil v rabi, je namesto tega napisan kraj izdelave), material, mere (d = dolžina, š = širina, v = višina), inventarna številka (inv. št.) Slovenskega etnografskega muzeja in morebitna starejša inventarna številka (stara inv. št.), če jo je predmet imel; pri tem gre bodisi za številko iz časa Kranjskega deželnega muzeja ali številko pred eventuelno reinventarizacijo (npr. Grebenčeva zbirka). Sledi opis predmeta: sestava, barva in opis materialov, krasilni elementi. Če so na voljo ustrezni podatki o predmetu, je opis dopolnjen z njegovo namembnostjo, časom izdelave oz. uporabe predmeta in podatki o izdelovalcu ali/in uporabniku predmeta. Oznaka slednjega je za javno objavo skrčena na opredelitev poklica ali družbenega položaja. Podatkom, ki so nezanesljivi oz. zgolj domnevni, je dodan vprašaj v oklepaju: (?). Meritve tekstilnih predmetov so zaradi elastičnosti materialov in vsakokratne možne deformacije oblike težavne. Pri vsakem vnovičnem poskusu se rezultati meritev malce razlikujejo od predhodnih, zato so podatki o merah neizbežno nekolikanj pogojni. Skupine predmetov se medsebojno razlikujejo po obliki v takšni meri, da njihove meritve niso primerljive po istih kriterijih. Zato so kot osnovne mere upoštevane pri nekaterih predmetih njihove skrajne mere, pri drugih le najzanesljivejše mere trdnih delov pokrival (npr. čelnikov pri avbah) ali celo le skrajna višina predmetov (npr. krone). Zato pa so opisi predmetov dopolnjeni z dodatnimi merami posamičnih sestavnih delov, npr. okrasnih pentelj (dz = dolžina zank na pentlji, dt = dolžina prosto visečih trakov na pentlji, št = širina traku za pentljo) in podobno. Osnovne navedbe materialov so bolj ali manj splošne (lan, bombaž, volna, les, kovina, steklo, papir....), vendar so določneje opredeljeni v opisu predmeta. Pri tem je nekatere izraze potrebno razumeti le pogojno. Zlata vezenina npr. ne pomeni, da je uporabljeni material za vezenje zlato, pač pa, da je zlate barve – pa naj gre pri tem za nedragocene materiale (medenina, bron...) ali zgolj površinsko pozlato. Tudi izrazi kot so npr. biseri, perle, perlice so uporabljeni le metaforično, saj ne označujejo pravih dragocenih materialov, ampak oblike, ki spominjajo nanje; največkrat so to srebrno barvane kroglice iz tankega stekla ali kovine, perlice pa okrogli členi z luknjico za nit, narejeni iz prozorne ali barvaste steklene paste. Kjerkoli je kot material naveden parafin, lahko to pomeni tudi stearin, kajti ločevanje med njima je težavno. Slikovni del kataloga vsebuje črno-bele fotografije vseh predmetov. Slikovni katalog sledi zaporedju kataloških enot in je oštevilčen z enako številko kot kataloška enota ustreznega predmeta. Barvni posnetki izbranih predmetov, ki so vključeni v uvodno študijo, so označeni z isto kataloško številko kot črno-bele slike in ustrezne besedilne enote. Katalog je na koncu dopolnjen z indeksi predmetov, označenih z ustreznimi kataloškimi številkami. Pri razvrščanju predmetov so bila uporabljena naslednja merila: oblikovno-funkcionalo merilo, merilo materialov (ne vseh materialov, iz katerih so predmeti izdelani in s katerimi so podloženi, utrjeni in krašeni, ampak le tistih osnovnih materialov, ki omogočajo še smiselno kategoriziranje) in merilo provenience (po možnosti kraja uporabe, pri neuporabljenih predmetih in polizdelkih pa kraja izdelave). Introductory note The catalogue includes the headwear and headdresses of SEM’s museum collection. The units are marked with consecutive catalogue numbers in the textual and pictorial sections of the catalogue, printed in parallel: the pictorial section is on the pages with uneven numbers, and the corresponding textual section on the pages with even numbers. The objects are classified into four basic groups (bonnets, caps, hats, headdresses), and within each group they are listed in the ascending order of their inventory numbers, regardless of detail differences in form. The data in the catalogue units are arranged in the following order: consecutive catalogue number, object name, place of use (if it is a craftsman’s product of semi-product that was not in use, the place of production is listed), material, dimensions (d = length, š = width, v = height), inventory number (inv. št.) of the Slovene Ethnographic Museum and, where appropriate, older inventory number(s) (stara inv. št.), if the object had any; this either refers to a number from the times of the Carniolan Provincial Museum or to a number the object had before a re-inventory (e.g. the Grebenc Collection). These data are followed by the description of the object: composition, colour(s) and description of materials, decorative elements. If relevant data on the object are available, the description is complemented with the object’s purpose, time of production or use, and data on the producer and/or user. For this publication, the latter’s designation is rendered as his or her occupation or position in society. Unconfirmed or merely presumed data are followed by a question mark in brackets: (?). Measuring textile objects is a difficult undertaking due to the elasticity of the materials and the risk of deformation. Every new attempt yields results that differ slightly from the previous ones, and the data on the dimensions are therefore rather approximate. Some groups of objects differ in form to such an extent that there are no common criteria which would allow us to compare the measurements. For this reason, with some objects the maximum dimensions are considered, and with others only the most reliable dimensions of the headwear’s hard parts (e.g. the fronts of bonnets), or even only the maximum height of the objects (crowns for instance). The descriptions of the objects are therefore complemented with additional dimensions of individual components, e.g. decorative bows (dz = length of the loops in a bow, dt = length of the free ends of a bow, št = width of the ribbon on a bow), and the like. The basic information on the materials is of a general nature (flax, cotton, wool, wood, metal, glass, paper, etc.), but they are defined in greater detail in the descriptions. Some of the expressions used must be taken with some reservations. Gold embroidery, for instance, does not mean that the material used in the embroidery is gold, but that it has a gold colour – and this can mean either non-precious materials (brass, bronze, etc.) or surface gilding. Similarly, the expression “pearls” is used metaphorically, and does not refer to real pearls, but to forms reminiscent of pearls; most often these were silver-coloured glass or metal beads, or (little) pearls made of clear or coloured glass paste with a tiny thread-hole hole in the. Wherever paraffin is mentioned, it may well be stearin, because the two are very hard to distinguish. The pictorial section of the catalogue contains black-and-white photographs of all the objects. The pictorial catalogue follows the order of the catalogue units and is numbered with the same numbers as the catalogue units of the relevant objects. The colour photographs included in the introductory study are marked with the same catalogue number as the black-and-white photographs and the corresponding textual units. The catalogue is followed by indexes of the objects, marked with the corresponding catalogue numbers. The following criteria were used in classifying the objects: form and functional criteria, materials (not all the materials used in making, lining, reinforcing, or decorating the objects, but only the basic materials which allow for a meaningful classification), and the provenance of the objects (place of use where possible, or place of production for products and semi-products that were never in use). AVBE / BONNETS 1. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, papir, kovina / v – 27 cm; čelnik d – 51 cm, š – 13 cm / inv. št 7 / stara inv. št. 2025. Avba z zlatovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice, gosenice in pike. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z impregniranim rožnatim blagom in trdim papirjem. 2. Zavijača / neznanega izvira / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 44 cm, š – 13 cm / inv. št. 119 / stara inv. št. 6776. Čelnik iz črne brokatne svile s črnim cvetličnim vzorcem. Papirnata medvloga; obrobljen s črnim žametom in mehko, enakomerno nagubano tilasto čipko (š – 1,5 cm). Čelnik prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini drobno nagubano. Naborek utrjen in obrobljen z belim trakcem. 3. Zavijača / neznanega izvira / lan, bombaž / čelnik d – 42 cm, š – 14,5 cm / inv. št. 120. Čelnik iz gladkega črnega žameta, prišit na belo trikotno urezano platno, ki je po daljši stranici v sredini nagubano v utrjen in z belim trakcem obrobljen naborek. Na spodnji rob čelnika je našita negubana obrobna čipka (š – 1,5 cm), utrjena z všitima belima vrvicama. 4. Zavijača / neznanega izvira / lan, svila, papir / čelnik d – 41 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 122 / stara inv. št. 6676. Čelnik iz črne svile z vezenim rastlinskim vzorcem in motivom srčkov je obrobljen z enakomerno nagubano škrobljeno belo čipko (š – 1,5 cm). Papirnata medvloga. S črnimi križci je prišit na belo trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 5. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 52 cm, š – 13 cm / inv. št. 123 / stara inv. št. 6584. Avba s črnovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik iz črne svile z okrasno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv venčka se nadaljuje proti levi in desni z motivom šopka, rastočega iz srca. Prostor med vezenino je izpolnjen s črnimi svilenimi vozlički. Čelnik je ob robovih okrasno prešit s kovinsko nitjo, ki oblikuje na vrhnjem robu tri spuščene zanke. Obrobljen je s trdimi nagubanimi čipkami in podložen s finim lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz prosojnega etamina s prečnim in vzdolžnim utrjenim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in trdim popisanim papirjem. 6. Avba / Kamna gorica / bombaž, lan, svila, papir / v – 22 cm; čelnik d – 48 cm, š – 12 cm / inv. št. 124 / stara inv. št. 6548. Avba s črnim žametnim čelnikom in črno vezenino ter z višjim krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen na črni žametni osnovi s ploščato (s kartonskimi šablonami podloženo) vezenino s črno svileno nitjo; osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono s križem, levo in desno poganjata iz venca močno zaviti vejici s cvetličnimi poganjki. Cvetki so močno stilizirani: petlistne rozete in krogi. Motivi so obšiti s srebrno kovinsko nitjo, mestoma je med kovinskimi nitmi vidna rumena svilena osnova. Čelnik ima kovinsko srebrno vezeno obrobo, črno žametno obrobo in obrobo iz trdo nagubanih čipk (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz tanke bombažne tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim neškrobljenim gubanjem je podloženo s tršim papirjem. 7. Avba / Suha pri Škofji Loki / bombaž, lan, svila, papir / v – 24 cm; čelnik d – 48 cm, š – 11 cm / inv. št. 125 / stara inv. št. 4069. Avba s črnovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv venčka se nadaljuje proti levi in desni s stransko cvetlično košarico. Čelnik je obrobljen s trdimi nagubanimi čipkami in podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz močno škrobljenega mrežastega etamina skoraj ni nagubano, podloženo je z rožnatim blagom in trdim papirjem. 8. Avba / Kamna Gorica / bombaž, lan, svila, papir / v – 21 cm; čelnik d – 45,5 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 126 / stara inv. št. 6589. Avba s črnim žametnim čelnikom in črno vezenino ter s krožnikastim oglavjem (v inventarni knjigi je navedena kot žalujka). Čelnik je izvezen na črni žametni osnovi s ploščato (s kartonskimi šablonami podloženo) vezenino s črno svileno nitjo; osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono, levo in desno sta razporejeni po dve različni cvetlični vejici. Cvetki so močno stilizirani, notranji prostor listkov in cvetov je posejan z drobnimi črnimi svilenimi vozlički. Motivi so obšiti s črno kovinsko nitjo, mestoma je med kovinskimi nitmi vidna rumena svilena osnova. Čelnik ima kovinsko srebrno vezeno obrobo, črno žametno obrobo in obrobo iz trdo nagubanih čipk (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz tanke bombažne tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim neškrobljenim gubanjem je podloženo s tršim papirjem. 9. Zavijača / neznanega izvira / bombaž, svila / čelnik d – 43 cm, š – 11 cm / inv. št. 127 / stara inv. št. 6713. Čelnik iz črne svile, na katero je s črno svileno nitjo izvezen rastlinski vzorec in motiv src; obrobljen s trdo nagubano strojno čipko (š – 1,5 cm). S križci je prišit na belo trikotno urezano platno, ki je po daljši stranici v sredini nagubano v utrjen naborek. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. V inventarni knjigi je vpisana kot avba, z naknadnim pripisom, da gre za zavijačo. 10. Zavijača / neznanega izvira / lan, brokatna svila, žamet, papir / čelnik d – 45 cm, š – 14 cm / inv. št. 128 / stara inv. št. 6772. Čelnik je iz brokatne črne svile z zeleno-lila cvetličnim vzorcem. Papirnata medvloga, rjava žametna obroba in mehke, pravilno gubane tilaste čipke (š – 1 cm). Na trikotno urezano platno je čelnik našit s črnimi križnimi vbodi; na daljši stranici je platno v sredini nagubano, belo obrobljeni naborek je prešit z rdečimi križci. 11. Zavijača / neznanega izvira / lan, brokat, žamet, kovina, papir / čelnik d – 43 cm, š – 13 cm / inv. št. 129 / stara inv. št. 6774. Čelnik iz črne brokatne svile s sivim cvetličnim vzorcem je obšit s cikcak borduro iz kovinske niti ter obrobljen s črnim žametom in z mehko enakomerno nagubano tilasto čipko (š – 1 cm). Papirnata medvloga. Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je belo zarobljen in prešit s tremi rdečimi križci. 12. Avba / Koroška Bela / svila, volna, kožuhovina / v – 16 cm; oglavje 24,5 x 21,5 cm / inv. št. 132 / stara inv. št. 9224. Kožuhovinasta avba, krojena v obliki kape z našitim čelnikom (š okoli 10 cm) – trakom iz blaga, obrobljenim s kožuhovino, široko okoli 3 cm. Oglavje iz temno rjave svilene tkanine s strukturnim cvetličnim vzorcem in vzdolžnimi šivanimi enakomernimi gubami je mehko, položeno v manjše mehke gube na čelu in ob straneh, zadaj stisnjeno z vrvico. Podloženo je s prešitim belim volnenim blagom, čelni trak pa z rdečim volnenim blagom. Čelni trak je po dolžini okrašen z našitim rdečim svilenim trakom. 13. Avba / Gorenjsko / svila, volna, kožuhovina, kovina / v – 14 cm; oglavje premer 24 cm / inv. št. 133 / stara inv. št. 6207. Kožuhovinasta avba, krojena v obliki kape z našitim čelnikom (š okoli 10 cm) – trakom iz blaga, obrobljenim s kožuhovino, široko okoli 3 cm. Oglavje iz temno rjave svilene tkanine s strukturnim vzorcem in vzdolžnimi šivanimi enakomernimi gubami je mehko, položeno v manjše mehke gube na čelu in ob straneh, zadaj stisnjeno z vrvico. Podloženo je z belim volnenim blagom, zaradi poškodbe na delu čelnika je vidna tudi notranja črna volnena podloga. Čelni trak je po dolžini okrašen z našitim vinsko rdečim svilenim in zlatim kovinskim trakom. 14. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 50 cm, š – 13 cm / inv. št. 181 / stara inv. št. 2580. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Okrogle bleščice so bakrene in medeninaste (barvna razlika). Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami in po dve dolgi gosenici (klasa). Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Spodnja vogala čelnika sta pomečkana. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in s trdim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 18 cm, dt – 30 cm, št – 9 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim raznobarvnim cvetličnim vzorcem. Trakova sta ravno prirezana. 15. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 47,5 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 182 / stara inv. št. 2023. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno sta po dve vejici z reliefnimi bunčicami, gosenicami in marjetastimi cveti. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim tanjšim papirjem in še plastjo tršega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 19 cm, dt – 32 cm, št – 13 cm) iz dveh enakih, vzdolžno sešitih trakov iz krem svile z vtkanim belo-zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta zaključena s po tremi zobci, zanki pa sta prišiti na rob čelnika oz. oglavja. 16. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 51 cm, š – 13 cm / inv. št. 183 / stara inv. št. 2022. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z visokim okroglastim oglavjem in pentljo (inv. št. 184). Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in z gosto pošitimi okroglimi bleščicami, med katerimi pa je žametna osnova še vedno vidna. Osrednji motiv je venec v obliki srca, levo in desno pa sta uvezena še po dva stranska šopka. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja iz svilenega traku krem barve z vtkanim oranžno-zelenim cvetličnim vzorcem. 17. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 47 cm, š – 11 cm / inv. št. 185 / stara inv. št. 3024. Avba z zlatovezenim čelnikom, visokim okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Na reliefnih podloženih elementih je zaradi odpadlih bleščic vidna podloga. Osrednji motiv je venec v obliki srca, levo in desno pa se vzorec simetrično nadaljuje v dvakrat zavito vitico z reliefnimi bunčicami in gosenicami. Čelnik ima zlato rjavo žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom, prek tega pa so za utrditev našite še plasti popisanega papirja. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz redke luknjičave tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z vijoličnim papirjem, rožnatim inletom in trdim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena škrobljena pentlja (dz – 17 cm, dt – 37 cm, št – 8,5 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim rjavo-zelenim rastlinskim vzorcem. Trakova sta prirezana v po pet zobcev. 18. Avba / Kranj / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 45 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 186 / stara inv. št. 6064. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z visokim okroglastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno sta uvezeni po dve večji cvetlični vejici. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Oglavje iz redko tkanega blaga z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 16 cm, dt – 38 cm, št – 6 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim krem in zelenim rastlinskim vzorcem. Trakova sta zaključena s koničnim izrezom, pentlji pa sta na notranji strani utrjeni z našitim kartonskim trakom. 19. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 48 cm, š – 11 cm / inv. št. 187 / stara inv. št. 1202. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osnovna zlata brokatna tkanina je vidna med našitimi bleščicami, ki površine ne prekrivajo v celoti. Motiv šopka z bunkičastimi cvetovi se petkrat ponovi, vendar izmenično obrnjen; ob robovih ga dopolnjujejo reliefni motivi gosenic. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in trdim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 10 cm, dt – 37 in 45 cm, št – 6,5 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim vijoličnim in zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta prirezana v po devet polkrožnih zobcev. 20. Avba / Šiška pri Ljubljani / brokat, bombaž, lan, papir, kovina / v – 22,5 cm; čelnik d – 50 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 188 / stara inv. št. 6782. Avba z brokatnim čelnikom z zlato vezenino in okroglastim oglavjem. Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec s križem, levo in desno pa so uvezeni večji in manjši nepovezani motivi (stranski venec, vejice, srčki...). Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je s tankim lanenim platnom. Oglavje iz tankega prosojnega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim blagom in plastjo trdega papirja. 21. Avba / okolica Šenčurja / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 47 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 189 / stara inv. št. 5073. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami, gosenice in petlistni cveti. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem, ki je ob straneh redkejše, je podloženo z rožnatim tanjšim papirjem in še plastjo tršega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 13,5 cm, dt – 30, 36 cm, št – 8 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim kremno-rdeče-zelenim stiliziranim cvetličnim vzorcem in vzdolžno-prečnimi progami. Trakova sta prirezana v po štiri zobce. 22. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 28 cm; čelnik d – 47 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 190 / stara inv. št. 2024. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa sledijo vitice z bunkičastimi cvetovi in gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim papirjem in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 9,5 cm, dt – 30 cm, št – 7,5 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta ravno prirezana. 23. Avba / Škofja Loka / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 27 cm; čelnik d – 48 cm, š – 13 cm / inv. št. 191 / stara inv. št. 1203. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo (inv. št. 192). Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa sta po dva cvetlična šopka. Čelnik ima črno žametno obrobo, nekdanja obroba iz trdih nagubanih čipk je vidna le še na spodnjem robu; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in trdim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 14,5, dt – 37,45 cm, št – 11 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim oranžno-zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta prirezana v po pet zobcev. 24. Avba / Ljubljana / bombaž, lan, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 50 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 193 / stara inv. št. 8653. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo (inv. št. 194). Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Motiv venca iz vitic z okroglimi cveti je razporejen simetrično glede na prečno os. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Na krajša robova sta našita trakova za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in trdim papirjem. 25. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 48 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 195. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami in 2 gosenici (klasa?). Čelnik ima obrobo iz trdih nagubanih čipk, podložen je z nalepljenim lanenim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Z velikimi grobimi šivi, izvedenimi z navadno vrvico, ki posegajo v samo zlato vezenino, je čelnik prešit na novejše oglavje, zdi se, da je obrnjen narobe. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem, je podloženo z rožnatim inletom in plastjo tršega papirja. Na ozkem zadnjem delu oglavja je pritrjena skoraj razdrta pentlja (dz – 13 cm, dt – 40 cm, št – 9,5 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta prirezana v po pet zobcev. 26. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, konoplja, svila, kovina, papir / v – 23,5 cm; čelnik d – 47 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 196 / stara inv. št. 2832. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni in ploščati zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je šopek, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami in 2 gosenici (klasa). Čelnik ima obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 6 mm), podložen je z nalepljenim konopljenim platnom. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz redke mrežaste tkanine (z vtkanimi gostimi pikami) z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem, je podloženo z rožnatim inletom in plastjo tršega papirja. Nad zgornjim robom čelnika je na oglavje prišit rdeč svilen trak (š – 1,5 cm) v dvojnih položenih gubah. Na ozkem zadnjem delu oglavja je pritrjena močno obledela pentlja (dz – 18 cm, dt – 36 cm, št – 8 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim oranžnim cvetličnim vzorcem. Trakova sta prirezana v po pet zobcev. 27. Avba / Poljanska dolina / bombaž, lan, svila, kovina / v – 17 cm; čelnik d – 48,5 cm, š – 9 cm / inv. št. 206 / stara inv. št. 4046. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z nizkim krožnikastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati (s kartonasto šablono podloženi) vezenini s kovinsko nitjo in nekaj okroglimi bleščicami. Centralni motiv je cvetlična vejica s tulipanastima cvetovoma in enim šestlistnim marjetičastim cvetom. Ostali drobni cvetlični elementi so razporejeni simetrično glede na prečno os in niso povezani med seboj. Medprostor je posut z neenakomerno našitimi temnimi okroglimi bleščicami, med katerimi je vidna žametna osnova. Čelnik ima kovinsko vezeno borduro s polkrožnimi zobci in obrobo iz trdo nagubanih čipk (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Na ožjih stranicah sta zanki za zavezovanje. Oglavje iz mrežastega etamina z vtkanimi belimi pikami in z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim platnom in s plastjo impregniranega tankega platna. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 17 cm, dt – 30 in 39 cm, št – 4,5 cm) iz rožnatega svilenega traku z vtkanimi zelenimi, modrimi in rumenimi vzdolžnimi progami. Trakova sta odtrgana. 28. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 17,5 cm; čelnik d – 45 cm, š – 8,5 cm / inv. št. 207. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z nizkim krožnikastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v gosti ploščati (podloženi) vezenini s kovinsko nitjo in nekaj okroglimi bleščicami. Vitičasti motivi so močno stilizirani (in težko določljivi); razporejeni so simetrično glede na prečno os. Čelnik ima črno žametno obrobo, položeno prek širšega rožnatega svilenega traku, in obrobo iz nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom v treh sešitih trakovih. Na ožjih stranicah sta zanki in trakova (ročno tkana) za zavezovanje. Oglavje iz mrežastega etamina z vtkanimi belimi pikami in z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim platnom in več plastmi papirja (tudi časopisa). Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 15,5 cm, dt – 57 in 61 cm, št – 3,5 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim rdeče-zeleno-oker rastlinskim vzorcem. Trakova sta ravno zaključena. 29. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 17,5 cm; čelnik d – 43 cm, š – 8,8 cm / inv. št. 208. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z nizkim mehkim oglavjem in s pentljo (inv. št. 209). Čelnik je izvezen v gosti ploščati (podloženi) vezenini s kovinsko nitjo in nekaj okroglimi bleščicami. Motivi so močno stilizirani, težko spoznavni (stilizirani cveti in dvoglavi orel s krono), sledijo si v zaporedju CABABAC. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 1 cm); podložen je z lanenim platnom. Na obeh ožjih stranicah sta zanki in trakova za zavezovanje. Oglavje iz bombaža z drobnim vzdolžnim in prečnim (trikrat prešitim) škrobljenim gubanjem je podloženo z grobim platnom. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 10 in 11 cm, dt – 30 in 36 cm, št – 4,8 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim rdeče-zeleno-rumenim rastlinskim vzorcem. Trakova sta prirezana v po štiri zobce. 30. Avba / neznanega izvira / brokat, bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 19 cm; čelnik d – 44 cm, š – 9 cm / inv. št. 210. Avba z brokatnim čelnikom s kovinskimi našitki, nizkim malim krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik iz svilene rumene brokatne tkanine s cvetličnim vzorcem, dopolnjenim z okroglimi kovinskimi bleščicami, razporejenimi v sredinski, dva večja stranska in nekaj manjših rozetastih motivov (vsi imajo centralni del reliefno podložen z rdečo tkanino) ima črno žametno obrobo (na njej kovinski cikcak z nitjo in vmesnimi bleščicami) in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 7 mm); podložen je z lanenim platnom, kot medvloga je uporabljen papir. Na obeh ožjih stranicah sta zanki in zelena keper trakova za zavezovanje. Oglavje iz redkega etamina z drobnimi gostimi vtkanimi pikami in z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim in navadnim platnom (zlepljena skupaj, zato trda). Nad sredo čelnika je na oglavje prišita trizančna pentljica iz rdečega svilenega traku (št – 1,6 cm), ki je močno obledel. Na ožji stranici forma sta pritrjena svilena trakova (št – 3 cm, dz – 4,5 cm, dt – 25 cm) lila barve z vtkanim zlato rumenim in zelenim cvetličnim motivom, ki sta zavezana v pentljo; zanki sta oblikovani vsaka v dvojno zanko, tako da daje pentlja videz štirizančne pentlje. Trakova sta zaključena s koničnima izrezoma. 31. Avba / Sorica / brokat, bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 44,5 cm, š – 12 cm / inv. št. 211 / stara inv. št. 6086. Ženitovanjska avba z brokatnim čelnikom, cvetličnimi okraski, krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik iz brokatne tkanine s cvetličnim vzorcem in okrasnimi kovinskimi nitmi (nekoliko potrgane) ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Na obeh ožjih stranicah sta zanki za zavezovanje. Oglavje iz redkega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim inletom in plastjo trdega papirja. Nad sredo čelnika je na oglavje prišito okrasje: pet večzančnih pentljic iz ozkih rdečih svilenih trakov ter umetne cvetlice iz rdečega puha, kovinskih zank in srebrno in zlato pobarvanih kovinskih kroglic. Na zadnjem delu oglavja je prišita pentlja (inv. št. 212) iz svilenega traku krem barve z vijolično-zeleno-belimi vtkanimi cvetličnimi vzorci. Trakova sta prirezana v po tri zobce. 32. Avba / Sorica / brokat, bombaž, lan, svila, volna, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 47 cm, š – 12 cm / inv. št. 213 / stara inv. št. 2591. Ženitovanjska avba z brokatnim čelnikom, cvetličnimi okraski in krožnikastim oglavjem. Čelnik iz rumene brokatne tkanine s cvetličnim vzorcem in okrasnimi kovinskimi nitmi (močno potrgane) ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 7 mm); podložen je z lanenim platnom. Na obeh ožjih stranicah sta zanki in trakova za zavezovanje. Oglavje iz redkega etamina z enakomernim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in s kartonskim papirjem. Nad zgomji rob čelnika so všite zanke iz rožnatega svilenega traku (nekatere med njimi so zaradi svetlobnih poškodb močno razpadle); sredinsko nad čelnikom so na oglavje prišiti trije šopki (cvetličnega) okrasa iz rdeče volne, zelenega papirja in srebrno pobarvanih kroglic. 33. Avba / neznanega izvira / brokat, bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 45 cm, š – 12 cm / inv. št. 214 / stara inv. št. 2285. Ženitovanjska avba z brokatnim čelnikom, cvetličnimi okraski, krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik iz brokatne tkanine s cvetličnim vzorcem in okrasnimi kovinskimi nitmi (močno potrgane) ima našito zlato kovinsko, črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk (te so nekoliko širše kot pri večini avb – cca 7 mm); podložen je z lanenim platnom. Oglavje iz redkega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim blagom in močno škrobljenim lanenim platnom, ponekod tudi s papirjem. Nad sredo čelnika so na oglavje prišite umetne cvetlice iz blaga, papirja in kovinskih kroglic srebrne barve. Na zadnjem delu oglavja je prišita pentlja (dz – 24 cm, dt – 38 cm, št – 8,2 cm) iz svilenega traku krem barve z zeleno-oranžnimi vtkanimi cvetličnimi vzorci. Trakova sta prirezana v valovit rob. 34. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, kovina / v – 16,5 cm; čelnik d – 43 cm, š – 8 cm / inv. št. 215 / stara inv. št. 2288. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z nizkim krožnikastim oglavjem in s pentljo (inv. št. 216). Čelnik je izvezen v gosti ploščati (podloženi) vezenini s kovinsko nitjo in nekaj okroglimi bleščicami. Motivi so močno stilizirani, težko spoznavni (stilizirani cveti in dvoglavi orel s krono), sledijo si v zaporedju CABABAC. Čelnik ima črno žametno obrobo, položeno prek širšega rožnatega svilenega nagubanega traku, in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Na ožjih stranicah sta zanki za zavezovanje (ena strgana). Oglavje iz etamina z vtkanimi belimi pikami in z drobnim vzdolžnim in neurejenim prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim in navadnim škrobljenim platnom. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 15 in 16 cm, dt – 55 in 61 cm, št – 6,3 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim belim, roza in vijoličnim rastlinskim vzorcem. Trakova sta zaključena s koničnim izrezom. Pentlja je na oglavje pritrjena z bucikami. 35. Avba / neznanega izvira / brokat, bombaž, lan, kovina / v – 17,5 cm; čelnik d – 43,5 cm, š – 10 cm / inv. št. 217 / stara inv. št. 2289. Avba z brokatnim čelnikom s kovinskimi našitki in malim krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen na brokatnem blagu krem barve s štirimi vrtničastimi cveti v odtenkih oker in zelene ter vmesnimi sivo belimi cvetki; brokatno blago je mestoma dodatno okrašeno z zankastimi cvetki iz kovinske niti in posameznih okroglih bleščic. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je s tankim lanenim platnom. Na krajših stranicah sta našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz mrežaste tkanine z vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rdečkastim blagom in plastjo poškrobljenega lanenega platna. 36. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, kovina / v – 17,5 cm; čelnik d – 47 cm, š – 9 cm / inv. št. 219 / stara inv. št. 2287. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z nizkim krožnikastim oglavjem in s pentljo (inv. št. 220). Čelnik je izvezen v gosti ploščati (podloženi) vezenini s kovinsko nitjo in nekaj okroglimi bleščicami. Motiv je centralno simetričen glede na prečno os: stilizirani, “na glavo” obrnjeni šopki, dopolnjeni z viticami in štirilistnimi cvetki. Čelnik je obrobljen s kovinskim pozamenterijskim trakom, skozi katerega je pretaknjen roza svilen trak; obroba iz trdih nagubanih čipk (š – 8 mm); podložen je z lanenim platnom. Na ožjih stranicah sta zanki za zavezovanje. Oglavje iz strukturno tkanega bombaža je okrašeno s prečnimi ročno izdelanimi ažurji in z drobnim vzdolžnim škrobljenim gubanjem; nad čelnikom manjša pentlja iz roza svile. Oglavje je podloženo z rožnatim in navadnim platnom. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja iz svilenega traku bledo rdeče barve z vtkanim belim, zelenim in vijoličnim rastlinskim vzorcem. Trakova sta ravno zaključena. 37. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 44 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 221. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino ter s krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen v ploščati vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa sta uvezeni po dve cvetlični vejici. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz mrežaste tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z več plastmi papirja in plastjo platna na notranji strani. 38. Avba / neznanega izvira / lan, svila / čelnik d – 42 cm, š – 9,3 cm / inv. št. 222 / stara inv. št. 2243. Mala avba s črnim svilenim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz črne strukturno tkane svile, obrobljene z belo laneno zančno ravno in cikcak linijo in trdimi nagubanimi čipkami (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova sta imela zanki za zavezovanje (potrgani), naknadno trakova iz barvno spreminjajoče se modro-roza svile. Oglavje iz tankega lanenega platna (dveh vzdolžnih sešitih delov), položenega v vzdolžne gube, obrnjene od sredine navzven, ki pa niso utrjene in ne prav bogate. Podloženo s platnom. 39. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila / čelnik d – 44,2 cm, š – 10,2 cm / inv. št. 223 / stara inv. št. 2237a. Mala avba s črnovezenim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s črno-rjavo svileno vezenino: dvojna cikcak linija, dopolnjena s trikotniki na daljših stranicah. Rob je zaključen z vezenimi zobci. Bele linije vzorca daje platnena osnova. Čelnik je obrobljen s črnim žametnim trakom in širokimi (š – 5 mm) trdimi nagubanimi čipkami; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti po dve zanki za zavezovanje, naknadno pa še zelena trakova. Oglavje iz tankega, finega bombaža, položenega v vzdolžne gube, obrnjene od sredine navzven; podloženo s platnom. 40. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila / čelnik d – 41,2 cm, š – 7 cm / inv. št. 224 / stara inv. št. 2237b. Mala avba z mehkim rjavo vezenim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, vezenega s temno rjavo svileno nitjo v tehniki križnega vboda; motiv stiliziranih cvetov, listkov in vitic je razporejen v zaporedju ABABAB. Vezenina v osrednjem delu čelnika (5,5 cm x 38 cm) je obrobljena z nagubano laneno čipko (š – 2,5 cm); čelnik je podložen s platnom; na Krajša robova sta našita trakova za zavezovanje iz barvno spreminjajoče se modro-rožnate svile. Mehko oglavje iz bele mrežaste tkanine je položeno v škrobljene vzdolžne gube in podloženo z rožnatim inletom. 41. Avba / neznanega izvira / bombaž, brokatna svila, žamet, lan, papir (?) / čelnik d – 45,5 cm, š – 7,6 cm / inv. št. 225 / stara inv. št. 2291. Avba s svilenim brokatnim čelnikom in nizkim krožnikastim oglavjem. Čelnik iz črnega svilenega brokata z vtkanimi rožnatimi, rumenimi, belimi in zelenimi cvetličnimi šopki in vmesnimi rumenimi listki (ABABABAB); podložen s platnom, verjetna je vmesna papirnata medvloga. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 7 mm); ob notranjem robu žameta je našita zankasto položena zlata kovinska nit. Na krajših stranicah sta našiti zanki in zelena trakova za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z vtkanimi rdečimi pikami z vzdolžnim in trikrat prešitim prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z zlepljenim roza in navadnim platnom. 42. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, kovina / čelnik d – 44,5 cm, š – 7 cm / inv. št. 226 / stara inv. št. 6159. Mala avba s črnim žametnim čelnikom in kovinskimi našitki ter z mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Na črno-žametni osnovi čelnika so izmenično razporejeni kovinski našitki v obliki stiliziranih cvetov in listov (ABABABA); obroba iz modrega in krem svilenega traku, preko katerega je našit zlat kovinski trak. Na zunanjem robu obroba iz trdo nagubanih belih čipk (š – 1 cm), ki so obrnjene navznoter. Na sredini zgornjega roba je našita dvojna pentljica iz obrobnih svilenih trakov. Čelnik je podložen s platnom; Krajša robova imata našita trakova in zanki za zavezovanje. Oglavje iz tankega belega lanenega platna z vtkanimi rdečimi pikami in položenimi vzdolžnimi gubami je podloženo z roza inletom. 43. Avba / Bohinj / bombaž, lan, svila, kovina / čelnik d – 44,5 cm, š – 8,3 cm / inv. št. 227 / stara inv. št. 2879. Mala avba z vzorčastim žametnim čelnikom in z mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz črnega svilenega žameta s prečnimi sinjimi progami in vmesnimi cvetki je obrobljen s kovinskim trakom in obrobo iz trdo nagubanih čipk (š – 1 cm); podložen s platnom. Krajša robova imata našiti zanki in svilena trakova z vzdolžnimi rumenimi, belimi in krem progami (š – 5 cm); trakova za zavezovanje nadomeščata običajno posebej pritrjeno pentljo. Oglavje iz mrežaste tkanine z redkim utrjenim neurejenim vzdolžnim gubanjem je podloženo z roza inletom. 44. Avba / neznanega izvira / brokat, bombaž, lan, svila / čelnik d – 45 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 228 / stara inv. št. 2593. Mala avba z brokatnim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz svileno kovinskega brokata s štirimi vtkanimi šopki (obrnjenimi “na glavo”) rdeče rožnatih vrtnic in vmesnimi rumenimi listi je obrobljen s trdo nagubanimi čipkami (š – 8 mm), preko katerih je našit valovito položen rdeč svilen trak (š – 1 cm); podložen s platnom. Krajša robova imata po dve našiti zanki za trak iz rdeče svile – ta je potegnjen skozi naguban zatilni del oglavja. Oglavje iz mrežaste tkanine z vtkanimi belimi pikami in z utrjenim vzdolžnim gubanjem je podloženo z roza inletom. 45. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, brokat, žamet / čelnik d – 43 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 229 / stara inv. št. 2293 Mala, verjetno otroška avba z brokatnim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, na katerega je našit brokatni trak s kovinskimi in svilenimi nitmi (z neizrazitim cvetličnim vzorcem). Brokat je obrobljen s črnim žametnim trakom (š – 8 mm), roza svilenim trakom (š – 11 mm) in trdimi debelimi nagubanimi čipkami (š – 2 cm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našita trakova za zavezovanje. Oglavje iz škrobljenega tančičnega bombaža, položenega v vzdolžne gube, obrnjene od sredine navzven; podloženo s platnom roza barve. 46. Avba / Koroško / svila, bombaž, kovina, papir / d – 42,5 cm, v – 14 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 230 / stara inv. št. 1197. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del je iz platnene osnove, prekrite s kovinskim svetlečim pozamenterijskim trakom (š – 5 cm); levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska polkrožna dela (š spodaj – 3 cm) iz modrega žameta s črnimi rastlinskimi vtkanimi vzorci. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 47. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 40 cm, v – 10,7 cm, š – 16 cm / inv. št. 231 / stara inv. št. 1198. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi oranžne impregnirane bombažne podloge, trde medvloge (karton in črno platno) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6 do 7,5 cm, v – 10,7 cm) je iz oranžne platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; okras je po celi površini enakomeren, razporejen v majhnih kvadratnih poljih. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 48. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 42 cm, v – 10,7 cm, š – 17,5 cm / inv. št. 232 / stara inv. št. 1196. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima uhjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge (karton in rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6,5 do 8 cm, v – 10,7 cm) je iz brokatne osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; okras je po celi površini enakomeren, razporejen v majhnih kvadratnih poljih. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 3 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Na spodnji rob je prišit dvojni trak, urezan iz črnega klota (dt – 2 x 71 cm, št – 7,5 cm), prirezan v diagonalni konici. Nanj je pod spodnjim robom pritrjena dvozančna pentlja brez trakov (dz – 6 cm, št – 7,5 cm). 49. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 41 cm, v – 10,7 cm, š – 16 cm / inv. št. 233 / stara inv. št. 1194. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom (kot inv. št. 232). Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rumene impregnirane bombažne podloge, trde medvloge (karton in rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 cm, v – 10,7 cm) je iz brokatne osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; okras je po celi površini enakomeren, razporejen v majhnih kvadratnih poljih. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 50. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, steklo / d – 43 cm, v – 11,2 cm, š – 16 cm / inv. št. 234 / stara inv. št. 1195. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi vinsko rdeče impregnirane bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 do 7,8 cm, v – 11,2 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; osrednji motiv je rozeta - cvet z vstavljenimi belimi, v centru pa rdečim steklenim kamenčkom. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4,2 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene s kovinskimi našitki v obliki klasa z vstavljenimi ovalnimi kovinskimi jagodami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 51. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, steklo / d – 43 cm, v – 11 cm, š – 17,2 cm / inv. št. 235 / stara inv. št. 1192. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rumene impregnirane bombažne podloge, rdeče – bele tekstilne in kartonaste medvloge in gostih ročnih prešivov (spuščeni – vidne luknjice). Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 5,8 do 7,3 cm, v – 11cm) je iz rumene platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; osrednji motiv je rozeta - cvet z vstavljenimi steklenimi kamenčki, steblom in listkoma. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z reliefnimi pikami z vstavljenimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 52. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, steklo, papir / d – 43 cm, v – 11 cm, š – 17 cm / inv. št. 236 / stara inv. št. 1193. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 do 7,5 cm, v – 11 cm) je iz oranžne platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; sredinski motiv rozetaste cvetlice s stebelcem in listi, dopolnjen z belimi steklenimi kroglicami. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4,5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z reliefnimi pikami z vstavljenimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Na spodnji rob je prišit dvojni trak, urezan iz črnega klota (dt – 2 x 76 cm, št – 7,5 cm), prirezan v diagonalni konici. Nanj je pod spodnjim robom pritrjena dvozančna pentlja brez trakov (dz – 5,5 cm, št – 7 cm). 53. Zavijača / neznanega izvira / lan / čelnik d – 41,5 cm, š – 11,7 cm / inv. št. 290 / stara inv. št. 1393. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko gubano čipko (š – 1,5 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 54. Zavijača / neznanega izvira / lan / čelnik d – 40 cm, š – 11 cm / inv. št. 291 / stara inv. št. 1394. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv osemlistnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v nekoliko večjih diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko gubano čipko (š – 2 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. Na levem vogalu je uvezena z rdečo nitjo oznaka (“A. 13”). 55. Zavijača / Javorniški Rovt / lan / čelnik d – 37 cm, š – 11 cm / inv. št. 292 / stara inv. št. 6604. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko gubano čipko (š – 1,7 cm); del čipke na krajši stranici in polovici čelne stranice manjka. Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 56. Zavijača / neznanega izvira / lan / čelnik d – 40 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 298 / stara inv. št. 1395. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in mehko nagubano belo čipko (š – 2 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 57. Zavijača / neznanega izvira / lan / čelnik d – 40 cm, š – 11,6 cm / inv. št. 300 / stara inv. št. 1398. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko gubano čipko (š – 1,7 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 58. Zavijača / Javorniški Rovt / lan / čelnik d – 41 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 301 / stara inv. št. 6605. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv izredno drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko gubano čipko (š – 2 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 59. Pociv / Bogojina / bombaž, volna / v – 15 cm, obseg – 51 cm / inv. št. 338. Žensko pokrivalo iz vzorčaste bombaževine in volnenega blaga; krojeno glavi priležno, tako da je obodni trak iz rdečega volnenega blaga s cvetličnim (zeleno-rumeno-vijoličnim) vzorcem (š – 6,5 cm) krojen posebej, polkrožni vrh iz svetlo rjave bombaževine z drobnim rdečim potiskom pa posebej. Želeno okroglino omogoča pravilni, drobni naborek na zadnji strani. Nad vmesnim šivom je našit droben črn trakec (š – 5 mm). Kapa je v celoti podložena s porumenjeno bombaževino. 60. Jalba / okolica Metlike / lan, bombaž, volna / d – 21 do 54 cm, v – 17,5 cm / inv. št. 359 / stara inv. št. 1302. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, le da na daljši stranici ni naborka. Osnovna trapezasta oblika ni iz enega kosa (en krak je došit). Na krajšo stranico je došit še kos platna za utrjevanje; na vidni strani ga krasi devet našitih cikcak trakov iz temno rjave volne (š – 6,8 cm, d – 23 cm). Na levem kraku je zašit bel bombažen trak za zavezovanje, na desnem je odtrgan. Dodatnih krasilnih prvin ni. 61. Pocelj / Stari trg ob Kolpi / lan / v – 22 cm, š – 26 cm / inv. št. 444 / stara inv. št. 6648. Žensko pokrivalo, koničasto krojeno iz dveh pravokotnih kosov platna, sešitih skupaj po eni daljši in eni krajši stranici z okrasnim šivom. Na čelni del je našit trak debele lanene čipke v tehniki torhon (v čipke – 7 cm, d – 26 cm). 62. Zaglavec / Bela krajina / volna, bombaž / š – 19 cm, d – 54 cm / inv. št. 445a / stara inv. št. 1399. Kos ročno tkanega blaga iz močno sukane bele bombažne preje kot osnove in rdeče močno sukane volnene ali bombažne preje. Navadna platnena vezava, vendar je votek tako gost in zbit, da osnovnih niti ni videti. Mestoma je med rdeč votek vtkana zelo tanka modra ali bela proga. Na obeh ožjih stranicah so med niti tkanine gosto pretaknjeni šopi belih bombažnih niti, prešitih in utrjenih ob tkanini z modro nitjo. Tako nastale rese (d – 13 do 14 cm) so goste. Na diagonalnih vogalih sta našita medeninasta zanka in zatič za trikotno spenjanje zaglavca pri nameščanju. 63. Zaglavec / Bela krajina / volna, bombaž / š – 18,7 cm, d – 57 cm / inv. št. 445b / stara inv. št. 1399. Kos ročno tkanega blaga iz močno sukane bele bombažne preje kot osnove in rdeče močno sukane volnene ali bombažne preje. Navadna platnena vezava, vendar je votek tako gost in zbit, da osnovnih niti ni videti. Mestoma je med rdeč votek vtkana zelo tanka modra ali bela proga. Na obeh ožjih stranicah so med niti tkanine gosto pretaknjeni šopi belih volnenih niti, prešitih in utrjenih ob tkanini z modro nitjo. Tako nastale rese (d – 10 cm) so goste in v številnih plasteh. Na diagonalnih vogalih sta našita medeninasta zanka in zatič za trikotno spenjanje zaglavca pri nameščanju. 64. Javba / Bela krajina / lan, bombaž / v – 28 cm, d – 29,5 cm / inv. št. 452 / stara inv. št. 6379. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (strojna čipka, š – 8 cm, v – 10 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 65. Javba / Bela krajina / lan, bombaž / v – 25 cm, d – 28 cm / inv. št. 465 / stara inv. št. 6380. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (precej raztrgana čipka š – 10 cm, v – 11 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 66. Javba / Bela krajina / lan, bombaž / v – 26 cm, d – 36 cm / inv. št. 468 / stara inv. št. 6381. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (torhon čipka, š – 7,5 cm, v – 13 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. 67. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 26 cm, d – 32 cm / inv. št. 471 / stara inv. št. 6200. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (torhon čipka, potrgana; š – 7,5 cm, v – 11,5 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi sinje modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 68. Avba / Rateče / svila, bombaž, kovina, papir / d – 38 cm, v + š – 25 cm / inv. št. 1070. Trda, glavi prilegajoča se avbica (v inventarni knjigi je vpisana kot otroška) iz brokatne svile s kovinskimi nitkami, s krašenim čelnim in temenskim delom. Brokatni del avbice ima utrjeno formo zaradi rjave potiskane bombažne podloge in trde medvloge (trši papir), lepljene na brokat. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Na čelni del je pritrjen kovinski pozamenterijski trak (š – 6,2 cm); na njegove zunanje robove je prišita kovinska čipka (š – 1,5 cm). Brokat je na zatilnem delu položen v tri trde globoke gube ob vsaki strani. Od čelnega našitka je po sredini glave do spodnjega roba na zatilju položen še en kovinski pozamenterijski trak (š – 4,6 cm). Na spodnji rob je prišita štiri zančna pentlja iz črtastega rožnato-zeleno-rumenega svilenega traku (dp – 10 cm, dt – 2 x 33 cm, št – 5,6 cm), s koničnim izrezom. 69. Zavijača / Ljubljana / bombaž / čelnik d – 40 cm, š – 11,6 cm / inv. št. 1098. Čelnik iz svetlo rjavega bombaža, vezenega z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv osemlistnih zvezdastih cvetov, ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo čipko (š – 2,4 do 3 cm), mehko gubano le na stranici ob čelu, drugje gladko položeno. Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano; gubice naborka so utrjene z ročnimi šivi. 70. Zavijača / Ljubljana / lan, bombaž / čelnik d – 38 cm, š – 9 cm / inv. št. 1099. Čelnik iz svetlo rjavega tkanega bombaža, vezenega z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv večjih osemlistnih zvezdastih cvetov je ponavljajoče razporejen v osrednjem delu čelnika, polovični motivi pa v dopolnilnih diagonalnih rombastih poljih centralnega vzorca; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in gladko položeno belo čipko (š – 1,7 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano; gubice naborka so utrjene z ročnimi šivi. 71. Jalba / Semič / lan, bombaž, volna / d – 19 do 67 cm, v – 26 cm / inv. št. 1297 / stara inv. št. 6383. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, le da na daljši stranici ni naborka. Osnovna trikotna oblika je z zapognjeno konico spremenjena v trapez. Na tako nastalo stranico je prišit kos bolj grobega lanenega platna, izvezenega z rjavo volno v tehniki križcev (š – 7 cm, d – 26 cm). Vezenina je deloma (ob straneh) uničena. Po robu okoli vezenega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 43 cm) je našita bela pečna čipka (š – 4,5 cm), nanjo pa je naknadno prišit trak belih strojnih čipk (š – 3,5 cm). Na levem kraku je bel lanen trak za zavezovanje, na desnem je odtrgan. 72. Zavijača / neznanega izvira / lan, bombaž / čelnik d – 37 cm, š – 11 cm / inv. št. 1305 / stara inv. št. 8257. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo mehko, a zelo enakomerno gubano čipko (š – 1,8 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 73. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 25,5 cm, d – 29,5 cm / inv. št. 1315 / stara inv. št. 6228. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (strojna čipka, potrgana in pošita; š – 7,5 cm, v – 10 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nitje iz barvanega lanu in bombaža. 74. Avba / neznanega izvira / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 44 cm, š – 8 cm / inv. št. 1316. Mala avba z brokatnim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz brokatne tkanine s kovinskimi in svilenimi nitmi in ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je obrobljen s črnim žametnim trakom (š – 7mm) in trdimi nagubanimi čipkami (š – 7 mm); podložen je z lanenim platnom, kot medvloga služi složen trši papir. Krajša robova imata našita modro-bel svilen trak za zavezovanje. Oglavje iz tankega, škrobljenega lanenega platna iz dveh sešitih delov, položenega v vzdolžne gube, obrnjene od sredine navzven; v zatilju so utrjene z debelim lanenim robom. Delno podloženo s papirjem. 75. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila / v – 19 cm; čelnik d – 43 cm, š – 9 cm / inv. št. 1338 / stara inv. št. 6681. Avba s črnovezenim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, polno prekritega z enakomerno črno svileno zančno vezenino, preko katere je bil z belo nitjo všit diskreten izmenično ponavljajoč prečni cikcak vzorec. Robovi vezenega dela so zaključeni z zobci. Čelnik je obrobljen s trdo nagubanimi čipkami (š – 6 mm) in podložen z lanenim platnom, vendar je mehak in zato tudi nekoliko zmečkan. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z umetelnim prečnim in vzdolžnim škrobljenim gubanjem je podloženo z impregniranim roza platnom, ki nekoliko utrjuje obliko. 76. Jalba / (Gornja ali Dolnja) Lokvica pri Metliki / lan, bombaž, volna / d – 50 cm, v – 27 cm / inv. št. 1340 / stara inv. št. 7235. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, z manjšim naborkom na daljši stranici. Osnovna polkrožna oblika je na krožnem delu dopolnjena z dodatnim kosom platna za utrjevanje (š – 5,5 cm, d – 21 cm); nanj je našitih deset cikcak olivno zelenih trakov. Po robu okoli krasilnega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 38 cm) je našita svetlo modro obarvana klekljana čipka (6,8 cm), nanjo pa je naknadno prišit trak belih strojnih čipk (š – 3,5 cm). Okoli obeh je prišita še ožja strojna čipka (š – 1,4 cm). Široke čipke so enakomerno kolmane in poškrobljene. Na krakih sta prišita bela keper trakova za zavezovanje. 77. Zavijača / Bohinj / bombaž, brokatna svila, žamet, papir / čelnik d – 43 cm, š – 13 cm / inv. št. 1341 / stara inv. št. 7115. Čelnik iz črne brokatne svile s cvetličnim vzorcem v zeleni in lila barvi. Papirnata medvloga; obrobljen je s črnim žametom in mehko enakomerno nagubano tilasto čipko (š – 1 cm). Našit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano. Naborek je utrjen in obrobljen z modro-belim trakcem. 78. Pocelj / Stari trg ob Kolpi / lan / v – 24 cm, š – 28 cm / inv. št. 1342 / stara inv. št. 6649. Žensko pokrivalo, koničasto krojeno iz dveh pravokotnih kosov platna, sešitih skupaj po eni daljši in eni krajši stranici z okrasnim šivom. Na čelni del je našit trak debele lanene čipke v tehniki torhon (š čipke – 7,5 cm, d – 28 cm). 79. Jalba / Bela krajina / lan, volna / d – 19 do 53 cm, v – 27 cm / inv. št. 1343 / stara inv. št. 6528. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, brez naborka na daljši stranici. Osnovna polkrožna oblika, ki ima prišita kraka za zavezovanje, je na krožnem delu dopolnjena z dodatnim kosom platna za utrjevanje (š – 7 cm, d – 23 cm), izvezenega z rjavo volno v tehniki križcev (vezenina je dopolnjena z volno v svetlejši barvi). Po robu okoli vezenega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 43 cm) je našita nabrana, mehka, debela lanena torhon čipka (š – 6 cm), na nekaj mestih potrgana. 80. Jalba / Podzemelj / lan, svila, bombaž / d – 14 do 58 cm, v – 33,5 cm / inv. št. 1344 / stara inv. št. 6384. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, brez naborka na daljši stranici. Osnovna polkrožna oblika, podaljšana v kraka za zavezovanje, je na krožnem delu dopolnjena z dodatnim kosom platna za utrjevanje (š – 7 cm, d – 19 cm), izvezenega s črno svileno nitjo v tehniki raličenja in polne vezenine. Po robu okoli vezenega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 33 cm, na desni strani del čipke manjka) je našita nabrana bela strojna čipka s sinjim odtenkom, ki jo pravzaprav sestavljajo štirje čipkasti trakovi, prišiti drug ob drugem (š – 4,5 cm, 3,8 cm, 3,8 cm in 1,5 cm). 81. Jalba / Metlika / lan, bombaž, volna / d – 11 do 48 cm, v – 19 cm / inv. št. 1345 / stara inv. št. 1303. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, brez naborka na daljši stranici. Osnovna trapezasta oblika, ki ima prišita različna bombažna trakova za zavezovanje, je na krajši stranici dopolnjena z dodatnim kosom platna za utrjevanje (š – 6 cm, d – 17 cm), izvezenega z rjavo volno v tehniki križcev. Dodatnih krasilnih prvin ni. 82. Jalba / Podzemelj / lan, bombaž, svila / d – 16 do 42 cm, v – 24 cm / inv. št. 1346 / stara inv. št. 8118. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, z manjšim naborkom na daljši stranici. Osnovna trikotna oblika je z zapognjeno konico spremenjena v trapez. Na tako nastalo stranico je našit kos platna, izvezenega s črno svileno nitjo v tehniki raličenja (v – 4,5 cm). Po robu okoli vezenega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 38 cm) je našita bela strojna čipka, ki jo pravzaprav sestavljajo trije čipkasti trakovi, prišiti drug ob drugem (š – 4 cm, 4 cm, 2 cm). 83. Jalba / Podzemelj / bombaž, volna / d – 20 do 75 cm, v – 29,5 cm / inv. št. 1347 / stara inv. št. 7653. Žensko pokrivalo, krojeno kot zavijača, brez naborka na daljši stranici. Osnovna polkrožna oblika, ki ima prišita kraka za zavezovanje, je na krožnem delu dopolnjena z dodatnim kosom platna za utrjevanje (š – 5 cm, d – 22 cm), izvezenega s temno rjavo volno v tehniki križcev. Po robu okoli vezenega dela in deloma po stranskih stranicah (d – 46 cm) je našita nabrana strojna bela čipka (š – 6,5 cm). Blago je na nekaj mestih potrgano in pošito. 84. Zavijača / Bohinj / bombaž, brokatna svila, žamet, kovina, papir / čelnik d – 48 cm, š – 13 cm / inv. št. 1348 / stara inv. št. 7116. Čelnik iz črne brokatne svile z zelenim cvetličnim vzorcem in našitki (listki) iz srebrne kovinske niti je obrobljen z našito cikcak borduro iz kovinske niti, črnim žametom in mehko, enakomerno nagubano tilasto čipko (š – 1,5 cm). Papirna medvloga. Prišit je na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici v sredini nabrano v droben naborek, obrobljen z belim trakcem. 85. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, kovina, papir / čelnik d – 44 cm, š – 8,5 cm; oglavje 22 cm x 29 cm / inv. št. 1349. Avba s rjavožametnim čelnikom z zlato vezenino in majhnim krožnikastim oglavjem; sestavni deli avbe niso sešiti skupaj: avba je razdrta. Na rjavo žametno osnovo so prišite okrogle zlate bleščice v trikrat ponovljen slabo ločljiv motiv srca, dopolnjen z vmesnimi luničastimi elementi (ABABABA). Čelnik je imel obrobo iz našite zlate kovinske žice z dvojnimi zankami (odparana) in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki in vrvici za zavezovanje. Manjše krožnikasto oglavje iz tanke tkanine z vtkanimi svetlo modro-belimi pikami z drobnim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo s platnom in tršim papirjem. 86. Zavijača / Javorniški Rovt / bombaž, lan, brokatna svila / čelnik d – 40 cm, š – 13 cm / inv. št. 1351 / stara inv. št. 1396. Čelnik iz rjave brokatne svile z drobnim vzorcem črnih vejic in črnega cikcaka. Na laneno podlago je prišit s črnimi križci, obrobljen je s trdo enakomerno nagubano čipko (š – 1,5 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 87. Zavijača / Koprivnik v Bohinju / lan, brokat, žamet, kovina, papir / čelnik d – 42 cm, š – 13 cm / inv. št. 1352 / stara inv. št. 7117. Čelnik iz črne svile z vtkanim lila cvetličnim vzorcem in s kovinskimi našitki iz srebrne filigranske niti (lističi) ter cikcak kovinsko borduro. Papirnata medvloga; obrobljen je s črnim žametom in mehko, enakomerno nagubano čipko (š – 1,5 cm). Čelnik je našit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je utrjen z modro-belim trakcem, prek katerega je izvezenih nekaj rdečih križcev. 88. Zavijača / Gorenjsko / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 43 cm, š – 12 cm / inv. št. 1354 / stara inv. št. 9475. Čelnik iz črno-rjave brokatne svile z vtkanimi črnimi vejicami in modrimi pikami. Papirnata medvloga, črna žametna obroba in mehka enakomerno nagubana tilasta čipka (š – 1 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Čelni rob pod čipko je izdelan z rdečimi križci. 89. Zaglavec / Bela krajina / volna, bombaž / š – 17,3 cm, d – 47 cm / inv. št. 1358 / stara inv. št. D 30. Kos ročno tkanega blaga iz močno sukane bele bombažne preje kot osnove in rdeče močno sukane volnene ali bombažne preje. Navadna platnena vezava, vendar je votek tako gost in zbit, da osnovnih niti ni videti. Mestoma je med rdeč votek vtkana zelo tanka modra ali bela proga. Tkanina je na sredini skrajšana z ročno všito dvocentimetrsko gubo na spodnji strani. Na obeh ožjih stranicah so med niti tkanine gosto pretaknjeni šopi tankih belih niti, prešitih in utrjenih ob tkanini z modro nitjo. Tako nastale rese (d – 11 do 12 cm) so goste in v številnih plasteh, deloma sukane v drobnih pramenih. 90. Zavijača / neznanega izvira / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 43 cm, š – 9 cm / inv. št. 1393 / stara inv. št. 2029. Čelnik iz več delov zlato-srebmega brokata s cvetličnim vzorcem je obrobljen z žametnim trakom. Podložen je s kartonom in obrobljen s sinjo svilo; na kartonu napis: ”Länge und Lage vor”, ”Je narjena – Pred. S Telesam” in ”Ta furem sem sa perhe dobila. Marija Anna WiDemshza 1.8.21”. Čelnik je pripet na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je obrobljen z belo-modrim trakom. 91. Zavijača / neznanega izvira / bombaž, brokat, žamet, papir / čelnik d – 44 cm, š – 13 cm / inv. št. 1395 / stara inv. št. 7123. Čelnik iz svileno – kovinskega brokata z rožnato-rjavo-zelenimi šopki, rjavimi listi in srebrnimi in zlatimi kovinskimi nitmi. Kartonska medvloga; obrobljen je z rjavo-črnim žametom in na zunanji stranici z nenabrano belo strojno čipko s tremi vdelanimi belimi vrvicami za utrjevanje (š – 1,3 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini drobno nagubano; naborek je gosto obšit z rumenosvileno nitjo. Robovi platna so obšiti z rjavo svileno nitjo v tehniki križcev. 92. Zavijača / Bohinj / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 42 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 1399 / stara inv. št. 7119. Čelnik iz rjave brokatne svile z dvema modrima in eno rdeče-zeleno vzdolžno vzorčasto progo ter večkrat ponovljenim sosledjem vtkanih modrih in rjavo-belo-zelenih ravnih prečnih prog. Papirnata medvloga, črno-žametna obroba in nagubana tilasta čipka (š – 1 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano; naborek je zarobljen z belim trakcem in prešit z rdečimi križci. 93. Avba / Koroško / brokat, svila, kovina, papir / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – do 12 cm / inv. št. 1533 / stara inv. št. 8355. Zlatovezena avba s trdo obliko, ki spominja na koroške “linške” avbe. Iz rumenega brokatnega blaga s kovinskimi in svilenimi nitmi je s pomočjo žičnatih opor oblikovana majhneno oglato oglavje, ki je premajhno za glavo, zato je verjetno služil za spravljanje las na temenu oz. zatilju; nanj so pritrjeni posebej krojeni krajci, ob straneh nagubani, polkrožno zaključeni in nekoliko dvignjenimi v stran, kar jim omogoča žičnata opora. Trdo oglavje iz brokata je krašeno s polno reliefno zlato vezenino, izvezeno z zlato nitjo, okroglimi bleščicami in vstavljenimi kovinskimi kroglicami; osemlistni cvetici z vejicami v sredini, ob straneh sta dodana še sedemlistna cveta z vejicami. Oglavje je podloženo z indigo modrim lanenim platnom. Krajci so iz zlatega brokata, vezenega z zlato nitjo in okroglimi bleščicami. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena manjša zlata pentlja. 94. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 42 cm, v – 11,5 cm, š – 17 cm / inv. št. 1534 / stara inv. št. 8468. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 do 7,5 cm, v – 11,5 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; sredinski motiv rozetaste cvetlice s stebelcem in listi. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4,5 cm) iz rumene svileno-kovinske brokatne tkanine. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 95. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, steklo, papir / d – 42,5 cm, v – 11 cm, š – 17 cm / inv. št. 1535 / stara inv. št. 8467. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6,5 do 7,5 cm, v – 11 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; rozetni sredinski motiv z rdečim steklenim kamenčkom v sredini. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 3,5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 96. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 39 cm, v – 18 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 1536 / stara inv. št. 8470. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi lanene platnene podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz temno modrega žameta s črnim rastlinskim vzorcem, preko katerega je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 4,5 cm) je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 97. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 42 cm, v – 16,5 cm, š – 10,7 cm / inv. št. 1537 / stara inv. št. 1210. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi lanene podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz rožnate svile, preko katere je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 2,8 cm), levo in desno od njega so diagonalno našite zlate kovinske niti. Je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Nanju je pritrjena svilena pentlja iz črne moare svile s krajšima, v po pet konic prirezanima trakovoma (š – 6 cm). 98. Avba / Koroško / svila, bombaž, lan / d – 44 cm, v – 19,7 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 1538 / stara inv. št. 6091 (?). Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi modro bele črtaste bombažne medvloge (vidna skozi poškodovano vrhnje blago), lanene platnene podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz črnega gladkega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; na eni od njiju je ostanek črnega svilenega traku za pentljo. 99. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 48,5 cm, v – 17,5 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 1539 / stara inv. št. 6090 (?). Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz črne svile s strukturnim cvetličnim vzorcem je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Nanju je pritrjena majhna črna pentlja iz svile (š – 4,3 cm). 100. Avba / Koroško / svila, bombaž, lan, kovina / d – 37,5 cm, v – 16,7 cm, š – 12 cm / inv. št. 1540. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene medvloge in gostih ročnih prešivov; podložen je z impregniranim svetlo rjavim bombažem. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz črne vzorčaste svile, preko katere je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 4,8 cm), levo in desno od njega so našite okrogle bleščice, votle kovinske kroglice in kovinske niti v obliki rozetastega cveta in vejic. Je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 101. Avba / Koroško / svila, bombaž, lan, kovina / d – 42 cm, v – 15 cm, š – 13 cm / inv. št. 1541 / stara inv. št. 8469. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene medvloge, črne bombažne podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz rjavo modrega žameta s cvetličnim vzorcem v kvadratnih poljih, preko katerega je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 7 cm), je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje; vrvici manjkata. 102. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 45 cm, v + š – 26 cm / inv. št. 1542 / stara inv. št. 1209. Glavi prilegajoča se avbica iz rumene brokatne svile z vtkanimi cvetličnimi šopki in zlatimi kovinskimi nitkami, z utrjenim čipkastim čelnim delom. Brokatni del avbice je podložen z lanenim platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih utrjuje avbico črna tilasta čipka (š – 3,4 do 3,8 cm) z ročno šivanim cvetličnim vzorcem in vstavljeno žico. Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama, ki manjkata; namesto tega sta ob luknjicah našita lanena trakova. 103. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 45 cm, v + š – 29 cm / inv. št. 1543 / stara inv. št. 1199. Glavi prilegajoča se avbica iz rumene brokatne svile z vtkanimi raznobarvnimi cvetličnimi šopki in z utrjenim čipkastim čelnim delom. Brokatni del avbice je podložen z grobim črno rjavim impregniranim lanenim platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih (močneje utrjenih) utrjuje avbico črna tilasta čipka (š – 3,5 cm) z ročno šivanim cvetličnim vzorcem in vstavljeno žico. Na šiv je pritrjena še zlata kovinska čipka (š – 1 cm). Šiv na temenu in zatilju prekriva zlat pozamenterijski trak (š – 4,5 cm, d – 18 cm). Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama; nanju je navezana dvozančna pentlja iz rožnatega svilenega traku z zelenimi, roza in srebrnimi vtkanimi cvetlicami; trakova sta ravno odrezana. 104. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 46,7 cm, v + š – 29 cm / inv. št. 1544 / stara inv. št. 1200. Glavi prilegajoča se avbica iz rumene brokatne svile z vtkanimi raznobarvnimi cvetličnimi šopki in zlatimi kovinskimi nitkami, z utrjenim čipkastim čelnim delom. Brokatni del avbice je podložen z belim lanenim platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih (močneje utrjenih) utrjuje avbico črna tilasta čipka (š – 4 cm) z ročno šivanim srčastim vzorcem in vstavljeno žico. Šiv na temenu in zatilju prekriva zlat pozamenterijski trak (š – 4,5 cm, d – 15,5 cm). Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama, ki ju ni več; namesto tega sta ob luknjicah našiti vrvici. Nad spodnji rob je v sredini našita dvozančna pentlja iz krem svilenega traku z belimi in rožnatimi vtkanimi cvetlicami (dz – 14 cm, dt – 50 in 43 cm, št – 5,1 cm); trakova sta diagonalno odrezana. 105. Avba / Koroško / svila, lan, kovina / d – 46 cm, v + š – 25,5 cm / inv. št. 1545 / stara inv. št. 1201. Glavi prilegajoča se avbica iz brokatne svile z vtkanimi raznobarvnimi cvetličnimi šopki in srebrnimi kovinskimi nitkami, z utrjenim čipkastim čelnim delom. Brokatni del avbice je podložen z belim lanenim platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih utrjuje avbico črna tilasta čipka (š – 3,5 do 4 cm) z ročno šivanim srčastim vzorcem in vstavljeno žico. Na vmesni šiv je nameščena zlata kovinska čipka (š – 8 mm). Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama, ki ju ni več; namesto tega sta ob luknjicah našiti vrvici. 106. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 42,5 cm, v + š – 29,5 cm / inv. št. 1546 / stara inv. št. 1208. Glavi prilegajoča se avbica iz rjavo vijolične brokatne svile z vtkanimi raznobarvnimi cvetličnimi šopki, z utrjenim čipkastim čelnim delom. Brokatni del avbice je podložen z grobim lanenim platnom. Na globoko vrezanem čelnem delu in polkrožnih stranskih delih (močneje utrjenih) je utrjevala avbico črna tilasta čipka, ki pa je ni več; ostalo je le ogrodje iz žice, ki jo je utrjevalo in iz katerega je mogoče rekonstruirati potek in širino čipke (š – 3,5 cm). Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama; nanju je navezana dvozančna pentlja iz rožnatega svilenega traku s zeleno-črnimi progami (dz – 12,5 cm, dt – 53 in 59 cm, št – 3,2 cm); Trakova sta trizobno prirezana. 107. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 25 cm, d – 33 cm / inv. št. 1547 / stara inv. št. 6226. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na čipkasti vložek iz dveh enakih trakov, sešitih skupaj z modro in rdečo nitjo (strojna čipka: š – 8 cm, v – 9 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. 108. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 27 cm, d – 28 cm / inv. št. 1548 / stara inv. št. 6201. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (strojna čipka, š – 8 cm, v – 10 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 109. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 24,5 cm, d – 31 cm / inv. št. 1549 / stara inv. št. 7251. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (torhon čipka, š – 5 cm, v – 12 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnjem delu krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 110. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 29 cm, d – 30 cm / inv. št. 1550 / stara inv. št. 6202. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (kvačkana čipka, š – 8 cm, v – 12 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 111. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 25 cm, d – 27 cm / inv. št. 1551 / stara inv. št. 7252. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (kvačkana čipka, močno potrgana; š – 6 cm, v – 9 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v srednjem delu krasijo manjši rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v dvakrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 112. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 29 cm, d – 28,5 cm / inv. št. 1552 / stara inv. št. 6787 (?). Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na trikotni čipkasti vložek (debela kvačkana čipka, š – 9,5 cm, v – 10 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v tri polja: stranski polji krasi sinje modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice, srednji del pa v spodnji polovici krasijo rdeči in modri zvezdasti cvetovi, razporejeni v trikrat tri polja. Vsa polja so med seboj ločena z rdečimi in modrimi križci, vezenimi v tehniki ralice. Vezilna nit je iz barvanega lanu in bombaža. Skozi spodnji nekrašeni rob platna je pretaknjena lanena vrvica za zadrgovanje. 113. Javba / Adlešiči / lan, bombaž / v – 27 cm, d – 22 cm / inv. št. 1554 / stara inv. št. 6227. Žensko pokrivalo, krojeno kot glavi prilegajoča se čepica. Pravokotnik belega lanenega platna je na zgornji stranici prepognjen in našit na širši trikotni čipkasti vložek (kvačkana čipka, š – 18 cm, v – 9 cm), delno je položen v gube. Platneni del pokrivala je z vezenino razdeljen v več polj: stranski polji krasi sinje modro-rdeča polna vezenina z videzom šahovnice. V srednji del je všit polkrožni vstavek iz drugačnega platna. Preostala površina je s progami rdečih in modrih križcev, vezenih v tehniki ralice, razdeljena v več polj. Vezilna nitje iz barvanega lanu in bombaža. 114. Avba / neznanega izvira / lan, bombaž, brokat, žamet / čelnik d – 43,5 cm, š – 9,3 cm / inv. št. 1555 / stara inv. št. 2592. Mala avba z brokatnim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz kovinsko - svilene brokatne tkanine s ponavljajočim se cvetličnim vzorcem, obrnjenim “na glavo” (štirje cvetlični in trije listni šopki), je obrobljen s črnim žametnim in svilenim lila trakom z vtkanimi listi, izpod katerega kukajo zobci belih čipk. Čelnik je podložen je z belim bombažem. Krajša robova imata zanki in zelena trakova za zavezovanje. Oglavje iz bombažnega platna, položenega v škrobljene enostranske vzdolžne gube, nekajkrat prečno prešite je podloženo z roza inletom. 115. Avba / neznanega izvira / lan, bombaž, brokatna svila, žamet / čelnik d – 42 cm, š – 8 cm / inv. št. 1557 / stara inv. št. 2292. Mala avba z brokatnim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz svilene brokatne tkanine s ponavljajočim se cvetličnim vzorcem nenavadnih oblik in nenavadnih barv (zelenočrna osnova z rjavimi, roza, belimi šopki) je obrobljen s črnim žametnim trakom (š – 8 mm) in trdimi nagubanimi čipkami (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata zanki za zavezovanje. Oglavje je bilo (sodeč po ostanki blaga nad čelnikom in v zatilju) iz nagubanega škrobljenega etamina; ohranjena je dvoplastna (roza in navadna) lanena podloga. 116. Zavijača / Bohinj (?) / lan, svila, papir / čelnik d – 44 cm, š – 13 cm / inv. št. 1558 / stara inv. št. 6775. Čelnik iz rjave brokatne svile z rjavim, rumenim, oranžnim in belim cvetličnim vzorcem. Papirnata medvloga, črno-žametna obroba in mehka enakomerno nagubana tilasta čipka (š – 1 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je obrobljen z belo-modrim trakcem. 117. Zavijača / Bohinj (?) / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 43 cm, š – 13 cm / inv. št. 1559 / stara inv. št. 6773. Čelnik iz črne brokatne svile z modrim cvetličnim vzorcem (motiv cvetličnih venčkov). Papirnata medvloga, črno-žametna obroba in mehka, enakomerno nagubana tilasta čipka (š – 1,7 cm). Čelnik je pritrjen na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano; belo obrobljeni naborek je prešit z rdečimi križci. 118. Zavijača / Bohinj (?) / bombaž, brokat, žamet, papir / čelnik d – 43 cm, š – 13 cm / inv. št. 1560 / stara inv. št. 6770. Čelnik iz svileno – kovinskega brokata z rdeče-rjavo-zelenimi šopki, rjavimi listi in srebrnimi in zlatimi kovinskimi nitmi. Kartonska medvloga; obrobljen je s črnim žametom in mehko, enakomerno nagubano tilasto čipko (š – 1,5 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini drobno nagubano; naborek je obrobljen z belim trakcem. 119. Zavijača / Bohinj (?) / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 44,5 cm, š – 12 cm / inv. št. 1561 / stara inv. št. 1360. Čelnik iz črne brokatne svile z vzdolžnimi modro-rumenimi cvetličnimi progami in vtkanimi večbarvnimi (modra, rjava, rdeča, rumena, zelena) prečnimi črtami, je obrobljen s črnim žametom in mehko, a pravilno nagubano tilasto čipko (š – 1 cm). Papirnata medvloga. Prišit je na trikotno bombažno platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano. Naborek je obrobljen z belo-modrim trakcem. 120. Zavijača / neznanega izvira / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 40 cm, š – 11,7 cm / inv. št. 1562 / stara inv. št. 6769. Čelnik iz zlatega svilenega brokata z raznobarvnim cvetličnim vzorcem in kovinskimi nitmi; obrobljen je z žametnim trakom in mehkimi nagubanimi tilastimi čipkami (š – 1,2 cm); podložen je s kartonom. Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je utrjen in obrobljen z belim trakom, na katerem je nekaj ročno uvezenih rdečih križcev. 121. Avba / Kresnice / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 23 cm; čelnik d – 46 cm, š – 11,7 cm / inv. št. 1565 / stara inv. št. 7178. Avba z rjavožametnim formom z zlato vezenino, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni podloženi vezenini s kovinsko nitjo, sivimi votlimi kovinskimi kroglicami in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono, levo in desno pa sta uvezeni po dve cvetlični vejici. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih negubanih klekljanih čipk (š – 1,5 cm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova sta imela našiti zanki za zavezovanje (ena manjka). Oglavje iz tanke bombažne tkanine (z vtkanimi odebeljenimi osnovnimi in votkovnimi nitmi) z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim in navadnim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 16 cm, dt – 34,5 in 35,5 cm, št – 9,5 cm) iz svilenega traku krem barve z rožnato-rdeče-rumenimi cvetličnimi vzorci in zelenimi vzdolžnimi progami. Trakova sta zaključena s po štirimi zobci. 122. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir / v – 18 cm; čelnik d – 47 cm, š – 10 cm / inv. št. 1566 / stara inv. št. 6585. Avba z črnovezenim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z enakomerno črno svileno zančno vezenino brez vzorca; le robovi vezenega dela so zaključeni z zobci. Čelnik je obrobljen s trdimi nagubanimi čipkami in podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z umetelnim prečnim in vzdolžnim škrobljenim gubanjem je podloženo trdim papirjem in impregniranim platnom. 123. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir / v – 19 cm; čelnik d – 45 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 1567 / stara inv. št. 6550. Avba (nepopolna) s platneno podlogo čelnika, krožnikastim oglavjem in pentljo. Okrasni del čelnika manjka (vidna sta vogalna koščka rjavo črnega žameta), ohranila pa se je obroba iz trdo nagubanih čipk na spodnjem robu. Oglavje iz tanke bele bombaževine s prečnim in vzdolžnim utrjenim gubanjem je podloženo s papirjem in z impregniranim platnom, ki nekoliko utrjuje obliko. Nad zadnjim delom oglavja je pritrjena pentlja iz svilenega traku (dz – 14 cm, dt – 31 in 32 cm, št – 12,8 cm) krem barve z istobarvnimi vtkanimi cvetličnimi vzorci; trak je po celi dolžini ročno sešit iz dveh enakih trakov. Trakova sta ravno prirezana. 124. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, papir / oglavje 28 cm x 30,5 cm / inv. št. 1568 / stara inv. št. 6664 (?). Krožnikasto oglavje iz tankega etamina z drobnim enakomernim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo z belim tršim papirjem in plastjo lanenega platna. 125. Avba / Suha pri Škofji Loki / bombaž, lan, svila, papir / v – 21 cm; čelnik d – 47 cm, š – 10 cm / inv. št. 1570 / stara inv. št. 4097. Mehkejša avba z črnovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv venčka se nadaljuje proti levi in desni z viticami in skupinami cvetov. Čelnik je obrobljen s trdimi nagubanimi čipkami in podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz mrežaste tkanine z vtkanimi gostejšimi pikami ter prečnim in vzdolžnim utrjenim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in trdim papirjem. 126. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 18 cm; čelnik d – 48 cm, š – 8,2 cm / inv. št. 1571 / stara inv. št. 4045. Avba s črno-žametnim čelnikom s srebrno vezenino in malim krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen v ploščati vezenini s srebrno kovinsko nitjo in z redko pošitimi temnimi okroglimi bleščicami. Vezeni motiv je izmenično ponavljajoč: trije ptički (petelinčki?) in štiri vejice. Prostor med motivi izpolnjujejo okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Vezenino dopolnjuje notranji pravokotni okvir s kovinsko nitjo in prav taki vijugi na zgornjem in spodnjem robu čelnika. Čelnik ima obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je s finim lanenim platnom. Oglavje iz bele mrežaste tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in plastjo lanenega platna. 127. Avba / okolica Koroške Bele / bombaž, lan, svila, papir / v – 25 cm; čelnik d – 43 cm, š – 11 cm / inv. št. 1572 / stara inv. št. 6680. Avba z črnovezenim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z enakomerno črno svileno zančno vezenino brez vzorca; le robovi vezenega dela so zaključeni z zobci. Čelnik je obrobljen s trdimi nagubanimi čipkami in podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z umetelnim utrjenim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in trdim popisanim papirjem. 128. Avba / Križe pri Kamniku / svila, volna, kožuhovina / v – 13,5 cm; oglavje 20 x 22 cm / inv. št. 1628. Kožuhovinasta avba, krojena v obliki kape z našitim trakom iz blaga (š – do 8 cm), obrobljenim s kožuhovino. Oglavje iz temno rjave svilene tkanine s strukturnim cvetličnim vzorcem je mehko, položeno v nekaj gub na čelu in stisnjeno z vrvico zadaj. Podloženo je z belim volnenim blagom. Na čelnem delu je pod oglavjem pritrjena pentlja iz modrega svilenega traku. 129. Avba / Križe pri Kamniku / žamet, svila, volna, kožuhovina, kovina / v – 16 cm; oglavje 23,5 x 28,5 cm / inv. št. 1629. Kožuhovinasta avba, krojena v obliki kape z našitim čelnikom (š – 9 cm) – trakom iz blaga, obrobljenim z (dolgodlako) kožuhovino, široko okoli 3,5 cm. Oglavje iz temno rjave žametne tkanine in vzdolžnimi šivanimi enakomernimi gubami je mehko, položeno v mehke gube na čelu in ob straneh, zadaj stisnjeno z vrvico. Podloženo je z belim volnenim blagom, ki je močno poškodovano. Na čelnem delu je pod oglavjem pritrjena dominantna pentlja (dz – 9 cm, dt – 16 cm, št – 5,2 cm) iz rjavega strukturno tkanega svilenega traku. Trakova sta obrnjena navzgor in položena na oglavje; zaključena sta ravno oz. s 5 prirezanimi manjšimi konicami. Čelni trak je po dolžini krašen z našitim rumeno-srebrnim kovinskim trakom, nad njim pa je ob oglavju položen še ozek trak iz enake svile kot je pentlja. 130. Avba / okolica Ptuja / svila, bombaž, kovina, papir / d – 41,5 cm, v – 14 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 2135. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi sive bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena in sta še močneje utrjena. Temenski del iz črne brokatne svile z rjavimi in rdečimi cvetličnimi šopki je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko nje je po sredini našit kovinski pozamenterijski trak (š – 4 do 4,5 cm), na stranskih trikotnih delih pa je svila nekrašena. Iz mariborske rodbine, ki je imela posestva v okolici Ptuja. 131. Avba / okolica Ptuja / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 43 cm, v – 14,3 cm, š – 12 cm / inv. št. 2136. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi črno rjave impregnirane lanene podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena in sta še močneje utrjena. Čelni rob avbe je v celoti obšit z zlatim pozamenterijskim trakom (š – 1,5 cm). Temenski del iz rjavo črnega vzorčastega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama (vrvici manjkata, sta pa našita rjava bombažna trakova ob odprtinah); preko njega je po sredini našit dvojni kovinski pozamenterijski trak (š – 8 cm), na stranskih trikotnih delih pa je žamet neokrašen. Iz mariborske rodbine, ki je imela posestva v okolici Ptuja. 132. Avba / Podbrezje na Gorenjskem / žamet, svila, volna, kožuhovina, kovina / v – 15 cm; oglavje 25,5 x 27,5 cm / inv. št. 2206. Kožuhovinasta avba, krojena v obliki kape z našitim čelnikom (š – 9 cm) – trakom iz blaga, obrobljenim z (dolgodlako) kožuhovino, široko okoli 3,5 cm. Oglavje iz temno rjave žametne tkanine in vzdolžnimi šivanimi enakomernimi gubami je mehko, položeno v mehke gube na čelu in ob straneh, zadaj stisnjeno z vrvico. Podloženo je z belim volnenim blagom. Na čelnem delu je pod oglavjem pritrjena dominantna pentlja (dz – 12 cm, dt – 21 cm, št – 9,1 cm) iz barvno spreminjajočega rjavo-modrega svilenega traku. Trakova sta obrnjena navzgor in položena na oglavje; zaključena sta z 11 oz. 12 prirezanimi manjšimi konicami. Čelni trak je po dolžini krašen z našitim rumeno-srebrnim kovinskim trakom, nad njim pa je ob oglavju položen še ozek trak iz enake svile kot je pentlja. 133. Avba / neznanega izvira / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 21 cm; čelnik d – 43,5 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 2341. Avba s črnim žametnim čelnikom in srebrno in zlato vezenino, z okroglastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je krona (ali srce) s križem, ki ga objemata cvetlični vejici, levo in desno pa so uvezeni različni manjši nepovezani cvetlični motivi. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih, v ploščate redke gube položenih čipk; podložen je z lanenim platnom. Na stranska robova čelnika sta prišita trakova za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z mehkim neenakomernim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo z belim krep papirjem in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 12 cm, dt – 34, 33 cm, št – 4,5 cm) rezana v trak iz svilenega blaga krem in rdeče barve; robovi traku so izdelani s strojnim cikcak šivom. Trakova sta koničasto prirezana. 134. Avba / Vransko / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 21,5 cm; čelnik d – 47 cm, š – 11,2 cm / inv. št. 2380. Avba s črnim žametnim čelnikom in črno vezenino, črnim nizkim okroglastim oglavjem in pentljo. Na črno žametno osnovo, podloženo z lanenim platnom, je izvezena črna svilena ploščata vezenina (podložena z izrezanim kartonom); liki so izpolnjeni s črnimi vozlički. Osrednji motiv je venec iz dveh listnatih vejic, ki se ponovi še levo in desno; med temi elementi in na obeh skrajnih robovih čelnika so izvezene še cvetlične vejice (motiv: ABABABA). Čelnik ima notranjo vezeno kovinsko zobčasto obrobo in črno žametno obrobo, ki jo na zgornjem robu nadomešča črn klot. Podložen je z našitim kartonom (prelomljen, raztrgan). Oglavje iz črne strojne čipke, nagubane rahlo le ob čelniku in v zatilju, je podloženo z rjavim impregniranim platnom za utrjevanje. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 13 cm, dt – 87 in 95 cm, št – 11,7 cm), urezana iz črnega bombažnega klota; zanki sta pritrjeni na oglavje in čelnik. Zaključka dolgih trakov sta diagonalno koničasto prirezana. 135. Avba / Rož / svila, lan, kovina / d – 41 cm, v – 13,5 cm, š – 11,8 cm / inv. št. 2405. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile, s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi modrotiskane lanene podloge (cvetlični motiv) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz brokatne rožnate svile, preko katere je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 3 cm), levo in desno od njega so diagonalno našiti zlate kovinske niti. Je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 136. Avba / Gorenjsko / bombaž, svila, papir, kovina / v – 26 cm; čelnik d – 48,5 cm, š – 11 cm / inv. št. 2411. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo in temnejšimi bleščicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa sta po dve “drevesci”, med njima motiv jelenčka. Na reliefnih motivih manjkajo bleščice, zato vidna rdeča podloga. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz debelih mehkih klekljanih čipk, položenih v ploščate gube; podložen je z bombažnim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim mehkim neenakomernim gubanjem je podloženo z rožnatim krep papirjem in trdim papirjem. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 14,5 cm, dt – 41, 75 cm, št – 4,5 cm) iz traku rdeče barve z vtkanim večbarvnim cvetličnim vzorcem. Trakova sta diagonalno koničasto prirezana. 137. Zavijača / okolica Ljubljane / lan, brokat, žamet / čelnik d – 44 cm, š – 11 cm / inv. št. 2419. Čelnik iz rožnatega kovinsko – svilenega brokata z zeleno-rjavo-rožnato-modro-belim cvetličnim vzorcem in zlatimi kovinskimi nitmi. Obrobljen s črnim žametnim trakom in nagubano strojno čipko (š – 8 mm), je prišit na daljšo stranico trikotno urezanega platna (brez naborka). Starejši čelnik je našit na novo platno. Del narodne noše iz ljubljanske okolice (inv. št. 2413 – 2420). 138. Avba / Ljubno na Gorenjskem / brokat, bombaž, lan, svila, papir / v – 19 cm; čelnik d – 10 cm, š – 44 cm / inv. št. 2432. Avba z zlatim brokatnim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen na zlati brokatni tkanini s ponavljajočim se vtkanim istobarvnim cvetličnim motivom. Brokatna tkanina je prišita na platneno podlago in na zunanjih robovih (ne pa proti oglavju) obrobljena z nenagubano čipko, ki je podložena z vinsko rdečim svilenim obrobnim trakcem. Oglavje iz tankega prosojnega etamina (precej pošit) s pravilnim drobnim vzdolžnim škrobljenim gubanjem in redkimi prečnimi šivi je podloženo z rožnatim in svetlo modrim papirjem. Zadnji del oglavja je prirejen za zategovanje z vstavljenima vrvicama. 139. Avba / Braslovče / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 17 cm; čelnik d – 45 cm, š – 10 cm / inv. št. 2546. Avba z zlatovezenim čelnikom, nizkim krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v deloma ploskoviti, deloma reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Motiv venca iz vitic z reliefnima srcema se proti levi in desni stranici simetrično nadaljuje v ploščate vitice, motiv reliefnih gosenic in šestlistnega cveta. Čelnik ima obrobo iz mehkih, v ploščate gube položenih čipk, prvotno je bil verjetno podložen z lanenim platnom, čezenj pa še z bombažno zkanino in škrlatnim žametnim trakom. Na bombažni podlogi je napis s tintnim svinčnikom: Brišnik ali Brišanik. Na krajša robova sta našita trakova za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina s prešitimi neenakomernimi mehkimi gubami je podloženo z rožnatim in nebeljenim kartonastim papirjem, nato še z bombažem. Na zadnji del oglavja je prišita oblikovno nenavadna pentlja (d zank – 9 cm, d trakov – 40,41 cm, š – 5,5 cm) iz svilenega metrskega traku intenzivno modre barve z vtkanim cvetličnim vzorcem intenzivnih barv. Avbi so bili dodani novi elementi (trak, oglavje, bombažna podloga). 140. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 43 cm, v – 16 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 5804. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene medvloge, rjave impregnirane bombažne podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz temno modrega žameta s črnim moare vzorcem, preko katerega je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 6 cm) je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 141. Avba / Koroško / svila, bombaž, lan, kovina / d – 38,5 cm, v – 15 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 5805. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi modre in bele platnene medvloge (vidni skozi poškodbe vrhnjega blaga), rjave bombažne podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Na eni od vrvic je še ostanek svilenega črnega traku za pentljo (š – 6,6 cm). 142. Avba / Rož / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 43 cm, v – 16 cm, š – 13 cm / inv. št. 5833. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi sive impregnirane bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Čelni rob pokrivala je v celoti obšit z zlatim pozamenterijskim trakom (š – 12 mm). Temenski del iz črnega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko njega je našit dvojni kovinski pozamenterijski trak (š – 8 cm), na stranskih trikotnih delih pa je s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami izvezen motiv petlistne cvetice s steblom in lističi. 143. Avba / Gorenjsko / brokat, bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 21,5 cm; čelnik d – 46 cm, š – 11 cm / inv. št. 5931. Ženitovanjska avba z zlatovezenim čelnikom, cvetličnimi okraski in srednje velikim krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec s križcem (ki bi bil lahko tudi štirilistni cvet), levo in desno zelo razvejan šopek z reliefnimi cvetovi in vejicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Na spodnjem robu je našit trak iz nagubane rdeče svile. Obe ožji stranici imata po dve zanki za zavezovanje. Oglavje iz mrežaste tkanine z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim blagom in tršim kartonastim papirjem. Nad sredo čelnika so na oglavje prišite umetne cvetlice iz blaga, papirja in srebrno barvanih kroglic. Dva dela nosilne žice z okraski sta pritrjena v osrednji motiv forma. Pred prihodom v muzej je bila avba ateljejski model R. Jakopiču. 144. Avba / Žiri na Gorenjskem / bombaž, konoplja, svila, kovina / v – 21 cm; čelnik d – 42 cm, š – 11,2 cm / inv. št. 5934. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlatovezenimi aplikacijami ter srednjim okroglastim oglavjem. Na žametno osnovo so našite aplikacije na zeleni svili; vezenina je izvezena s kovinsko nitjo, zlatimi in srebrnimi votlimi kovinskimi kroglicami in okroglimi bleščicami. Aplicirani motiv s sredinskim venčkom ima neizdelan sredinski del; levo in desno sta našita po dva nesimetrična cvetlična venčka. Čelnik obrobljajo okrogle bleščice v eni oz. dveh vrstah, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Čelnik ima obrobo iz mehkih negubanih strojnih čipk, neenakomerno zeleno obarvanih; podložen je s črno svilo. Ožji stranici imata črni zanki za zavezovanje. Mehko oglavje iz bele bombažne gaze z gostim neenakomernim in neutrjenim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo z rožnatim bombažem in plastjo konopljene vrečevine. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 13,5 cm, dt – 42 in 45 cm, št – 6,5 cm), urezana iz pisane svile nedoločljivega vzorca. Trakova sta zaključena ravno oz. s koničnim izrezom; zanki sta pritrjeni na oglavje. 145. Avba / neznanega izvira / bombaž, papir / 24 cm x 28 cm / inv. št. 5941. Nagubana podloga okroglasto – ploščatega oglavja z izrazito ozkim zatilnim delom iz rožnatega inleta in kartonskega blaga, med njima še plast papirja. Gube utrjene z ročnimi šivi s tanko konopleno vrvico. 146. Pintl / Ziljska dolina / bombaž / d – 108 cm, š – 36 cm (brez gubanja) oz. 45 cm (z gubanjem) / inv. št. 5982. Na trikotno urezano bombažno platno (najdaljša stranica 108 cm) z zapognjenim pravokotnim vogalom (nastali rob je dolg 40 cm) je našito utrjeno gubanje iz organdija (š – okoli 10 cm, d – 36 cm). Gube so večplastne in položene od sredine navzven. Ob straneh sta na platno našita bela keper trakova za zavezovanje. Vsi robovi so obrobljeni z drobnim in gostim strojnim cikcak šivom. Rekonstrukcija je bila izdelana za potrebe muzeja in ima vlogo ponazorila. 147. Avba / Postojna / bombaž, lan, brokat, žamet, papir / v – 25,5 cm; čelnik d – 46,5 cm, š – 11 cm / inv. št. 5987. Avba z brokatnim čelnikom, okroglastim oglavjem in svileno pentljo. Čelnik je iz širokega brokatnega traku iz rumene lanene osnove in srebrnih kovinskih niti, z tkano ponavljajočo se cvetlično vitico. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; nalepljen je na laneno platneno podlago. Na ožjih stranicah čelnika sta po ena zanka in en našit trak za zavezovanje. Oglavje iz tankega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim inletom in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 20 cm, dt – 34 cm, št – 10,6 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta zaključena s po tremi zobci. 148. Avba / Kamnik / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 46 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 6215. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem, levo in desno pa sledijo vitice z bunkičastimi cvetovi in gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih nenagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki za zavezovanje, skozi kateri je pretaknjen svilen okrast trak. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim mehkim in neenakomernim gubanjem je podloženo z rožnatim trdim papirjem. Oglavje je posebej zaključeno z robom, nanj pa je pritrjen čelnik. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 9 cm, dt – 32 cm, št – 5 cm) iz svilenega traku krem barve z vzdolžnimi zelenimi, modrimi, rjavimi in rumenimi črtami. Trakova sta zaključena s koničnima izrezoma. 149. Avba / Koroško / svila, lan, kovina, steklo / d – 40 cm, v – 16,5 cm, š – 12,8 cm / inv. št. 6231. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile, s krašenim temenskim delom in pentljo. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi modrotiskane lanene podloge (motiv zvezdic) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz črno-lila karo gladkega žameta, preko katerega je našit okrasni trak (š – 7 cm) z gosto našitimi cevastimi perlicami (d – 6 mm), levo in desno od njega pa je s kovinsko nitjo in vstavljenimi stekelci izvezena ploščata šest listna cvetica s steblom in listki. Je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Nanju je pritrjena svilena pentlja iz črne svile z dolgima trakovoma s koničnim izrezom (dz – 14,2 cm, št – 7 cm, dt – 79 in 103 cm). 150. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, steklo, papir / d – 43 cm, v – 12 cm, š – 16,3 cm / inv. št. 6234. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi opečno rjave lanene podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7,5 cm, v – 12 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; sredinski motiv osemlistne rozete z rdečim stekelcem v sredini, dopolnjen s štirimi stebelci in listki; stebelca krašena z drobnimi belimi steklenimi perlicami. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z reliefnimi pikami z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Na vrvicah sta prišita črna svilena trakova za pentljo (dt – 105 in 48 cm, št – 7 cm), ravno odrezana. 151. Avba / Bled / bombaž, lan, papir, kovina / v – 22 cm; čelnik d – 46 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 6255. Avba z zlatovezenim čelnikom in visokim krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni reliefni in ploščati zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in sivimi votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec (?) s križem, levo in desno simetrična vitica z reliefnimi bunkičastimi cveti in po tremi zavitimi gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in na zgornjem robu obrobo iz trdih nagubanih čipk, na ostalih treh robovih pa obrobo iz negubanih mehkih strojnih čipk. Podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz drobno gubane mehke rožnate bombažne gaze; prečni šivi vidni, gubanje bogato in neenakomerno. Podloga iz belega krep papirja in tršega papirja, ki je prelepljen s plastjo tanke gaze. 152. Zavijača / Bled / lan, svila, kovina / čelnik d – 38 cm, š – 10 cm / inv. št. 6256. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; preko vezenine so našite zlate kovinske vrvice: kot bordura in notranje diagonalne črte. Mestoma dopolnjuje belo vezenino še nekaj svilenih zvezdic krem barve. Čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in mehko nagubano belo čipko (š – 2 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. Del ženske noše z Bleda (inv. št. 6249 – 6262). 153. Avba / Tržič / bombaž, svila, lan, papir, kovina / v – 27 cm; čelnik d – 46 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 6272. Avba z zlatovezenim čelnikom, visokim krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo in našitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venček, levo in desno pa sta razporejena po dva stranska vitičasta elementa. Čelnik je obrobljen z novo žametno obrobo in širokimi mehkimi, v plitke gube položenimi strojnimi čipkami, podložen z lanenim platnom. Oglavje iz več kosov sešite mrežaste tkanine s prečnim in vzdolžnim redkim in neenakomernim gubanjem je podloženo s trdim papirjem. Oglavje je zategnjeno s tribarvnim svilenim trakcem, na zadnji del oglavja pa je našita pentlja iz svilenega tarku z vtkanim krem in zelenim vzorcem. Zanki pentlje sta obrnjeni navzgor in pritrjeni na oglavje. Čelnik starejšega nastanka, ostali deli novejši. 154. Avba / Goselna vas / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 43 cm, v – 15 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 6305. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi nebeljene platnene podloge, medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz sivo vijolične svile je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko njega je našit kovinski pozamenterijski trak (š – 6 cm), na stranskih trikotnih delih pa je z zlato in srebrno kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami izvezen motiv cvetličnega šopka. 155. Zavijača / Gorenjsko / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 41 cm, š – 11,3 cm / inv. št. 6331. Čelnik iz rumene brokatne svile z raznobarvnim cvetličnim vzorcem. Obrobljen s črnim žametom in mehko negubano tilasto čipko z zobci (š – 1,5 cm). S papirjem utrjeni čelnik je prišit na trikotno urezano platno (strojno zarobljeno; s strojnim šivom je tudi prešit zapognjeni vogal); pod čelnikom je blago položeno v dvojno gubo, ki se nato prosto nadaljuje vse do naborka. Platno je na daljši stranici v sredini zarobljeno; skozi rob je vstavljena bombažna vrvica za zadrgovanje; gubice niso utrjene. Zavijača je novejšega izvora, izdelana po vzorcih A. Siča; čelnik je urezan iz odsluženega mašnega plašča. Del ženske noše z Gorenjske (inv. št. 6326 – 6335). 156. Zavijača / Gorenjsko / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 40,5 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 6332. Čelnik iz rumene brokatne svile z raznobarvnim cvetličnim vzorcem. Obrobljen s črnim žametom in mehko negubano tilasto čipko z zobci (š – 1,7 cm). S papirjem utrjeni čelnik je prišit na trikotno urezano platno (strojno zarobljeno; s strojnim šivom je tudi prešit zapognjeni vogal); pod čelnikom je blago položeno v dvojno gubo, ki se nato prosto nadaljuje vse do naborka. Na krajši stranici čelnika sta našiti bombažni vrvici. Platno je na daljši stranici v sredini zarobljeno; skozi rob je vstavljena bombažna vrvica za zadrgovanje; gubice niso utrjene. Zavijača je novejšega izvora, izdelana po vzorcih A. Siča; čelnik je urezan iz odsluženega mašnega plašča. Del ženske noše z Gorenjske (inv. št. 6326 – 6335). 157. Avba / Rož / svila, lan, bombaž, kovina / d – 45 cm, v + š – 32 cm / inv. št. 6363. Utrjena, glavi prilegajoča se avbica iz rumene brokatne svile z zlatimi kovinskimi nitkami, s krašenim čelnim in temenskim delom. Brokatni del avbice ima utrjeno formo zaradi rjave in rožnate platnene podloge in medvloge (verjetno). Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Na čelni del je prišit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 9,5 cm); na njegove zunanje robove je prišita črna tilasta čipka (š – 3 cm), utrjena z žico. Od čelnega našitka je po sredini glave do spodnjega roba na zatilju položen še en kovinski pozamenterijski trak (š – 4,6 cm). Spodnji zatilni rob je raven in prirejen na zadrgovanje z vrvicama. Po letu 1920 je bila v rabi kot del ženske narodne noše v Slovenskih Konjicah. 158. Avba / Savinjska dolina / bombaž, svila, lan, papir, kovina / v – 22 cm; čelnik d – 47,5 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 6708. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati zlati vezenini s svedrasto kovinsko nitjo in okroglimi bleščicami. Motiv je težko ločljiv: osrednji motiv bi bilo lahko narobe obrnjeno srce, levo in desno pa je stiliziran motiv razvejanih vejic. Vezeni del je obšit z zančnim okrasnim šivom z zlato kovinsko nitjo. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz širših mehkih strojnih čipk, položenih v neenakomerne plitve gube; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata zanko za zavezovanje. Oglavje iz bele prosojne bombaževine z mehkim enakomernim vzdolžnim gubanjem in prečnimi šivi je podloženo z rožnatim papirjem in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 12 cm, dt – 37 in 40 cm, št – 7,7 cm) iz traku vijolične barve z vtkanim krem-zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta zaključena s koničnima izrezoma. 159. Avba / Savinjska dolina / bombaž, svila, lan, papir, kovina / v – 21 cm; čelnik d – 45,5 cm, š – 11,2 cm / inv. št. 6709. Avba z zlatovezenim čelnikom, krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati zlati vezenini s kovinsko nitjo, votlimi kovinskimi kroglicami in okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec s srcem srcem, levo in desno pa sledijo vitice z bunkičastimi cvetovi in gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz širših mehkih strojnih čipk, položenih v neenakomerne plitve gube; podložen je z rožnato bombaževino. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz zelo svetlo rožnate prosojne tkanine z mehkim enakomernim vzdolžnim gubanjem (brez prečnih šivov in gub) je podloženo z mrežasto tkanino, rožnato podlago in plastjo trdiega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 11 cm, dt – 35 in 40 cm, št – 8,6 cm) iz traku rožnate barve z vtkanim belorožnatim cvetličnim vzorcem. Trakova sta prirezana v številne neenakomerne majhne konice. Starejšemu čelniku so dodani novi elementi. 160. Pocelj / Stari trg in Prelesje v Poljanski dolini / lan, bombaž / v – 22 cm, š – 31 cm / inv. št. 6721. Žensko pokrivalo, koničasto krojeno iz enega kosa platna, prepognjenega na daljši stranici na pol in sešitega v koničasto obliko. Na drugo stranico je našit trak zračno kvačkane čipke z videzom mrežene čipke (v čipke – 6 cm, d – 31 cm). Izvira iz Starega trga v Beli krajini iz 1. polovice 19. stoletja. Za poroko 1. 1870 ga je dobila v dar dekla; po poroki se je preselila v Prelesje. 161. Avba / Kamnik / bombaž, lan, papir, kovina / v – 26 cm; čelnik d – 49 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 6828. Avba z zlatovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in številnimi sivimi votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z reliefnimi listi, srcem in šestlistnim cvetom, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunkičastimi cvetovi in goseničastimi listi. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih, malo in neenakomerno nagubanih čipk, podložen je z bombažnim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz mehke bele gaze z drobnim vzdolžnim in prečnim gubanjem, ki ni utrjeno in ni povsem urejeno, je podloženo z rožnatim inletom in plastjo tršega papirja. 162. Zavijača / Gorje pri Bledu / bombaž, svila, lan / čelnik d – 43 cm, š – 8,5 cm / inv. št. 6837. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z drobno črno svileno vezenino: gosti geometrijski vzorec z videzom pokončnih cikcak linij. Bele linije vzorca da je platnena osnova ali naknadno všita bela nit prek enakomerne črne vezenine. Rob je zaključen z vezenimi zobci; čelnik je obrobljen z enakomerno mehko nagubano krem čipko (š – 2 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 163. Avba / Ljubno na Gorenjskem / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 21 cm; čelnik d – 52 cm, š – 12 cm / inv. št. 6877. Avba z zlatovezenim čelnikom, nizkim krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami in gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk, ki so močno porjavele in manjkajo na obeh krajših stranicah. Podložen z lanenim platnom, bombažem in še svileno podlogo zlate barve. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina je podloženo z rožnatim tanjšim papirjem, plastjo tršega papirja in svileno podlogo zlate barve. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 14, 18 cm; dt – 26 cm, št – 6,5 cm) iz krem svilenega traku z vtkanim vijolično-belo-zelenim cvetličnim vzorcem. Trakova sta ravno odrezana. 164. Zaglavec / Preloka / volna, bombaž / š – 17,2 cm, d – 43 cm / inv. št. 6889. Kos ročno tkanega blaga iz močno sukane bele bombažne preje kot osnove in rdeče močno sukane volnene ali bombažne preje. Navadna platnena vezava, vendar je votek tako gost in zbit, da osnovnih niti ni videti. Mestoma je med rdeč votek vtkana zelo tanka modra ali bela proga. Na obeh ožjih stranicah so med niti tkanine gosto pretaknjeni šopi tankih belih niti, prešitih in utrjenih ob tkanini z belo nitjo. Tako nastale rese (d – 9 do 10 cm) so goste in v številnih plasteh, deloma sukane v drobnih pramenih. 165. Avba / Šentvid pri Ljubljani / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 28 cm; čelnik d – 51,5 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 6904. Avba z zlatovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa sta po dva cvetlična šopka. Motiv je težko razpoznaven zaradi nasičenosti z reliefnimi elementi gosenic. Čelnik ima rjavo žametno obrobo, obroba iz trdih nagubanih čipk je na spodnjem robu odparana in raztegnjena; podložen je z lanenim platnom, na sredini pa je s črno tinto izpisan monogram F. G. Krajša robova imata našito zanko in trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in trdim papirjem. 166. Zavijača / Poljanska dolina / lan, svila, kovina / čelnik d – 42 cm, š – 10 cm / inv. št. 7087. Čelnik iz strojno vezenega svilenega traku s ponavljajočim se motivom sinje modrih cvetov (š – 5 cm), ki jo obroblja trak črtaste vijolično-rožnate svile (š – 1,8 cm), nato črna žametna (š – 7 mm) in nazadnje še čipkasta obroba, položena v redke gube (š – 1 cm). Po celi površini so našiti še zlate okrogle bleščice, vezeni vzorec pa dopolnjujejo še rdeče in zelene kovinske bleščice in srebrne kovinske “perlice”. Čelnik je prišit na daljšo stranico trikotno urezanega in strojno zarobljenega platna, katerega vogal visi kot pri ruti. Zavijača je novejšega izvora. 167. Zavijača / Gorenjsko / bombaž, svila, lan / čelnik d – 41 cm, š – 10 cm / inv. št. 7238. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z drobno enakomerno črno svileno vezenino, ki je mestoma (zlasti na sredini) močno poškodovana. Rob je zaključen z vezenimi zobci; čelnik je obrobljen z mehko nagubano belo čipko (š – 1,5 cm). Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 168. Zavijača / Gorenjsko / lan / čelnik d – 39 cm, š – 10,7 cm / inv. št. 7239. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je na daljših stranicah obrobljen z belovezeno borduro, okoli in okoli pa z belo mehko gubano čipko (š – 2 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici drobno nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 169. Avba / Podgora / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 42,5 cm, v – 16,5 cm, š – 11,8 cm / inv. št. 7262. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom (kot inv. št. 230). Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi oranžne impregnirane platnene podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del je iz oranžne platnene osnove, prekrite s kovinskimi našitki (bleščice, kovinske niti), tako da dajejo videz pozamenterijskega traku (š – 6,5 cm); levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še dva stranska polkrožna dela (š spodaj – 3,5 cm) iz modrega žameta s črnimi rastlinskimi vtkanimi vzorci. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama (manjkata). 170. Zavijača / Gorenjsko / bombaž, brokat, žamet / čelnik d – 32,5 cm, š – 9,8 cm / inv. št. 7345. Čelnik iz brokatne svile z raznobarvnim cvetličnim vzorcem in srebrnimi kovinskimi nitmi. Obrobljen je s širokim črnim žametnim trakom (š – 2,2 cm), na katerega je prišit zlat pozamenterijski trak (š – 1,3 cm); čelnik obroblja neenakomerno in rahlo nagubana strojna čipka (š – 2 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno s strojno prešitimi širokimi robovi; s strojnim šivom je tudi prešit zapognjeni vogal. Platno je na daljši stranici v sredini zašito v naborek; neenakomerne gube so utrjene z notranje strani. Zavijača je novejšega izvora. 171. Avba / okolica Kranja / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 47 cm, š – 12 cm / inv. št. 7672. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno vitice z bunkičastimi cvetovi in gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih, v gube položenih strojnih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našit trak za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z neenakomernim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim krep papirjem in s plastjo impregniranega tršega blaga. Naknadno je bila vstavljena še plast belega krep papirja. Na zadnjem delu oglavja (na neobičajnem mestu) je pritrjena pentlja (dz – 14,5 cm, dt – 39 cm, št – 9 cm) iz svilenega traku z raznobarvnim (krem, roza, siva, rumena) karo vzorcem. Trakova sta prirezana v po tri konice. 172. Avba / Gorenjsko / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 52 cm, š – 11 cm / inv. št. 7700. Avba z zlatovezenim čelnikom, visokim okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem ter krono s križem, levo in desno simetrično sledijo vitice z reliefnimi bunčicami in dolgimi ukrivljenimi gosenicami. Čelnik ima rjavo žametno obrobo in obrobo iz mehkih, neenakomerno nagubanih čipk, podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našita po dva trakova za zavezovanje. Čelnik je bil naknadno prišit na oglavje iz bele gaze z drobnim vzdolžnim in prečnim neutrjenim gubanjem; podloženo je z rožnatim inletom in plastjo tršega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 22 cm, dt – 23,5 in 29,5 cm, št – 8 cm) iz zelo finega krem volnenega traku z živahnim barvnim cvetličnim potiskom. Trakova sta ravno prirezana, zanki sta pritrjeni na oglavje. 173. Zavijača / okolica Bohinja / lan, brokat, papir / čelnik d – 43 cm, š – 9 cm / inv. št. 7749. Čelnik iz kovinsko – svilenega brokata z rdeče-rjavo-zeleno-rumeno-vijoličnim cvetličnim vzorcem in zlatimi in srebrnimi kovinskimi nitmi. Papirnata medvloga; obrobljen je z žametnim trakom in mehko, enakomerno nagubano tilasto čipko. Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano. Prek beloobrobljenega naborka so izvezeni križci z rdečo nitjo. 174. Zavijača / okolica Bohinja / bombaž, brokat, žamet, papir / čelnik d – 48 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 7750. Čelnik iz črne brokatne svile s cvetličnim vzorcem modre, rumene, bele in rožnate barve, dopolnjenim s kovinsko nitjo. Papirnata medvloga, obroba iz črnega žameta in mehke enakomerne nagubane čipke (š – 1,5 cm). Prišit je na trikotno platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano. Spodnji rob čelnika pod čipko je izvezen z rdečimi križci. 175. Avba / Moravče / svila, bombaž, papir, kovina / v – 28 cm; čelnik d – 47,2 cm, š – 12,4 cm / inv. št. 7752. Avba z zlatovezenim čelnikom, visokim okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in srebrno barvanimi votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem ter krono s križem, levo in desno simetrično sledi vitica z reliefnimi bunčicami in dolgimi ukrivljenimi gosenicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz negubanih strojnih čipk (dve različni vrsti), podložen je z bombažem. Krajša robova imata našita zanko in po dva trakova za zavezovanje. Oglavje iz tanke svile rožnato-krem barve z zalikanim prečnim neutrjenim gubanjem; podloženo je s še eno plastjo svile in plastjo tršega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 14,5 cm, dt – 49 in 15 cm, št – 9,5 cm) iz nežno oranžnega svilenega traku. Trakova sta odtrgana. Oglavje predelano leta 1898. 176. Zavijača / okolica Kamnika / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 43 cm, š – 10 cm / inv. št. 7850. Čelnik iz kovinsko – svilenega brokata z rdeče-rumeno-zeleno-vijobčnim cvetličnim vzorcem in zlatimi kovinskimi nitmi. Papirnata medvloga; obrobljen je z žametnim trakom in mehko, nekoliko nagubano strojno čipko (dve različni vrsti, š – 1,5 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je obrobljen z belim trakcem. 177. Zavijača / okolica Kamnika / lan, brokatna svila, žamet, kovina, papir / čelnik d – 44 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 7851. Čelnik iz svilene brokatne tkanine krem barve z zeleno-rumeno-rjavo-modrim cvetličnim vzorcem je obrobljen z zlatim kovinsko - svilenim pozamenterijskim trakom z vtkanim cikcak vzorcem, žametnim trakom in mehko, nekoliko nagubano strojno čipko (š – 1,5 cm). Papirnata medvloga; čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je obrobljen z belo-modrim obrobnim trakom. 178. Zavijača / okolica Kamnika / lan, svila, papir / čelnik d – 43 cm, š – 9,5 cm / inv. št. 7852. Čelnik iz brokatne svile z večbarvno vzorčasto valovnico (modre, rožnate barve) in vtkanimi prečnimi progami (rdeče, rožnate, rjave barve), je obrobljen s črnim žametom in klekljano čipko (š – 1,5 cm). Kartonska medvloga. Prišit je na trikotno bombažno platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano. Naborek je obrobljen z belim trakcem. 179. Zavijača / okolica Bleda / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 46,5 cm, š – 13 cm / inv. št. 8659. Čelnik iz črne brokatne svile z vijolično-zelenim cvetličnim vzorcem. Obrobljen s črnim žametom in mehko čipko, nagubano na daljših stranicah (š – 1,2 cm). S popisanim papirjem utrjeni čelnik je prišit na trikotno urezano platno, to je na daljši stranici v sredini drobno nagubano. Naborek je utrjen in obrobljen s platnenim trakom; na njem je pet ročno vezenih rdečih križcev. 180. Avba / Podjuna / svila, lan, bombaž, kovina, steklo / d – 43 cm, v – 11,5 cm, š – 16 cm / inv. št. 8706. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile, s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rjavkaste bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 do 8 cm, v – 11,5 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; osrednji motiv je rozetast cvet z vstavljenimi rdečimi steklenimi kamenčki. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4,5 cm) iz gladkega rdečega žameta. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 181. Avba / Podjuna / svila, lan, bombaž, kovina, steklo / d – 41 cm, v – 11,3 cm, š – 16,4 cm / inv. št. 8707. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6,5 do 7,5 cm, v – 11,3 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; motiv je slabo razpoznaven, verjetno pa gre za tri cvetno rožo z vstavljenimi steklenimi kamenčki. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih kovinskih našitkov z vstavljenimi votlimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 182. Avba / Podjuna / svila, lan, bombaž, kovina, steklo / d – 42 cm, v – 11,2 cm, š – 17 cm / inv. št. 8708. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rjavo-modro-bele vzorčaste bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6 do 7 cm, v – 11,2 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; osrednji motiv je osemlistni reliefni cvet z rdečim steklenim kamenčkom v sredini, steblom in listoma. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 5,7 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 183. Avba / Podjuna / svila, lan, bombaž, kovina / d – 42 cm, v – 11 cm, š – 17 cm / inv. št. 8709. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge (karton, modro platno in rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6,2 do 7,5 cm, v – 11 cm) je iz brokatne osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; rozetni osrednji motiv. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 3,5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 184. Avba / neznanega izvira / bombaž, papir, lan, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 46 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 8794. Avba z zlatovezenim čelnikom in okroglastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo in našitimi okroglimi bleščicami (tridelni motiv vitic oz. šopkov). Čelnik je obrobljen s črnim žametnim trakom in novimi mehkimi negubanimi čipkami, podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata našito zanko za zavezovanje. Oglavje iz mrežaste tkanine s prečnim in vzdolžnim utrjenim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim tankim papirjem in plastjo trdega papirja. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 185. Avba / osrednja Slovenija / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 21,5 cm; čelnik d – 46 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 8848. Avba s črnim žametnim čelnikom in zlato vezenino, z okroglastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati vezenini s filigransko nitjo in zračno pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je križ, levo in desno pa so somerno glede na prečno os uvezene večji in manjši nepovezani motivi (zvezda, list, roža, krogci). Čelnik obroblja našit kovinski trakec vijugaste oblike ter obroba iz širokih mehkih strojnih čipk, položenih v široke plitve gube; podložen je z lanenim platnom. Oglavje iz belega tankega, a gosto tkanega blaga z mehkim neenakomernim vzdolžnim in prečnim gubanjem je podloženo s plastjo trdega rožnatega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 11 cm, dt – 38 cm) iz svilenega traku rumene barve s cvetličnim potiskom. Trakova sta prirezana v po štiri polkrožne zobce, pentlji sta našiti na oglavje. V 20. stoletju je bila del narodne noše. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 186. Avba / Koroško / brokat, svila, kovina, papir / v – 14 do 28 cm / inv. št. 8849. Zlata linška avba s trdo obliko. Iz rumenega brokatnega blaga s kovinskimi in svilenimi nitmi je s pomočjo žičnatih opor oblikovana majhna okrogla avba z bunkastim zaključkom na vrhu in polkrožno dvignjenim zatilnim delom. Trdo oglavje je krašeno z izrazitimi gubami in zlato vezenino, izvezeno z zlato nitjo in okroglimi bleščicami, tako da je med njimi vidna rumena brokatna osnova. Vezeninski motiv je ponavljajoč: listki in rozete. Avba je na čelnem delu podložena z rumeno svilo. Bunka na vrhu je krojena posebej; podložena je z blagom in kartonom. Na njenem zadnjem delu je pritrjena manjša pentlja iz črne, progasto strukturirane svile. Iz zbirke Federalnega zbirnega centra. 187. Pintl / Ziljska dolina / bombaž / d – 101 cm, š – 35,5 cm (brez gubanja) oz. 47 cm (z gubanjem) / inv. št. 8910. Na trikotno urezano bombažno platno (najdaljša stranica 101 cm) z zapognjenim pravokotnim vogalom (nastali rob je dolg 32 cm) je našito utrjeno gubanje iz zelo tanke bombaževine z našito belo strojno čipko po zunanjem robu je (š – okoli 10,5 cm (od tega čipka 1,2 cm), d – 32 cm). Gube so večplastne in obrnjene od sredine navzven. Pokrivalo je bilo izdelano 1. 1933 kot posnetek starejšega vzorca in ima le pomen (slabega) ponazorila. 188. Avba / Gorenjsko / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 48 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 8936. Avba s črnim žametnim čelnikom in srebrno vezenino, z okroglastim oglavjem in s pentljo. Čelnik je izvezen v ploščati vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec s srcem, levo in desno pa so uvezene večji in manjši nepovezani motivi (vejice, cvetovi, ptiček). Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Oglavje iz belega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim papirjem in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 16 cm, dt – 34 cm, št – 7 cm) iz svilenega traku krem in rožnate barve z damastnim cvetličnim vzorcem. Trakova sta polkrožno prirezana, pentlji pa sta na notranji strani utrjeni s kartonskim trakom in upognjeno žico. 189. Zavijača / Koroška Bela / lan / čelnik d – 39 cm, š – 11 cm / inv. št. 9266. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in mehko nagubano belo čipko (š – 2 cm). Čez belo vezenino je izvezen dodatni okras: v liniji ožjega pravokotnika je našita zlata kovinska nit. Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici nagubano. Naborek je zarobljen in utrjen z modro-belim trakcem. 190. Avba / Gornji Grad / svila, lan, bombaž, kovina / d – 41,5 cm, v – 10,7 cm, š – 17 cm / inv. št. 9444. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rumene impregnirane bombažne podloge, trde medvloge (karton in vzorčasta tkanina) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 6,3 do 7 cm, v – 10,7 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; rozetni sredinski motiv. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 4,5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 191. Zavijača / okolica Bohinja / bombaž, brokatna svila, papir / čelnik d – 44 cm, š – 13 cm / inv. št. 9475. Čelnik iz črne brokatne svile s cvetličnim vzorcem lila in črne barve je na platneno podlago pritrjen s črnimi križci, nato obrobljen s črnim žametom in sinjo trdo nagubano tilasto čipko (š – 1 cm). Papirnata medvloga. Prišit je na trikotno urezano bombažno platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je zarobljen, na njem je izvezenih pet rdečih križcev. 192. Avba / Rečica pri Bledu / bombaž, lan, svila, papir, kovina / v – 24 cm; čelnik d – 47 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 9476. Avba z zlatovezenim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno po tri goseničasti motivi z vmesnimi viticami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk; podložen je z lanenim platnom. Krajša robova imata našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z nenavadnim umetelnim cikcak reliefnim škrobljenim gubanjem, nad čelnikom s pravilnimi položenimi vzdolžnimi gubami; blago je podloženo rožnatim inletom in plastjo trdega papirja. 193. Avba / Rečica pri Bledu / Gorenjsko / bombaž, papir / oglavje 31 cm x 32 cm / inv. št. 9480. Večje krožnikasto oglavje iz mrežastega etamina z enakomernim umetelnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem (videz reliefnega cikcaka) je podloženo z več plastmi belega in modrega papirja. 194. Avba / Rečica pri Bledu / bombaž, papir / oglavje 28 cm x 36,5 cm / inv. št. 9481. Večje krožnikasto oglavje iz redko tkanega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in več plastmi popisanega in časopisnega papirja (iz 1. 1845). 195. Zavijača / neznanega izvira / bombaž / čelnik d – 36 cm, š – 11 cm / inv. št. 10476. Čelnik iz bele bombaževine, na katero je z zeleno, rdečo in modro nitjo izvezen vitičast rastlinski vzorec s tulipanastimi in drugimi stiliziranimi cveti; obrobljen je s črnimi polkrožnimi izvezenimi zobci in kvačkano čipko (š – 1,5 cm). Čelnik je našit na platno, urezano v obliki trapeza; na daljši stranici je rob za vstavljeno vrvico (za zadrgovanje), katere ni več. 196. Avba / Podjuna / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 42 cm, v – 15 cm, š – 10 cm / inv. št. 13231. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi rjave bombažne podloge, medvloge (karton, modrotiskana bombaževina) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz črne svile, preko katere je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 7 cm), levo in desno od njega je svila diagonalno prešita s črno nitjo. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 197. Zavijača / Stara Fužina / lan, brokat, žamet, papir / čelnik d – 41 cm, š – 13 cm / inv. št. 14653. Čelnik iz kovinsko – svilenega brokata z rožnato-rjavo-zelenim cvetličnim vzorcem in zlatimi in srebrnimi nitmi. Papirnata medvloga; obrobljen je z žametnim trakom in mehko, enakomerno nagubana tilasto čipko (š – 1,5 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je belo obrobljen in prešit z rdečimi križci. 198. Avba / neznanega izvira / brokat, bombaž, svila, lan, papir / v – 18 cm; čelnik d – 36,5 cm, š – 8 cm / inv. št. 15554. Avba z brokatnim čelnikom, nizkim krožnikastim oglavjem in pentljo. Čelnik je iz nenavadnega brokata z enim centralnim zeleno sivim listnim motivom. Čelnik ima ob robovih našit okrasni iz svilenih in kovinskih niti, črno bombažno obrobo in obrobo iz mehkih v gube položenih čipk; podložen je z vrečevino. Oglavje iz redko tkanega etamina z drobnim vzdolžnim in prečnim škrobljenim gubanjem je podloženo s tankim rožnatim papirjem in plastjo trdega papirja. Etamin počrnjen in mestoma natrgan, prav tako karton in papir. Pentlja (dz – 14 cm, dt – 50 cm, št – 7,5 cm) je urezana iz enobarvne svile, robovi so bili strojno utrjeni z všito nitjo. Trakova sta diagonalno prirezana. 199. Zavijača / Bobovo pri Šmarju / bombaž / čelnik d – 38 cm, š – 7,6 cm / inv. št. 16062. Čelnik iz belega bombaža z ročno večbarvno (modro, rdečo, zeleno, rumeno, vijolično, črno) polno vezenino s stiliziranim cvetličnim motivom, kakršen je bil med svetovnima vojnama običajen za tekstilno stanovanjsko opremo. Čelnik je strojno prišit na daljšo stranico trikotno urezanega in strojno zarobljenega platna, katerega vogal visi kot pri ruti. Vogal rutice je odtrgan. Zavijača je bila vezena okoli leta 1930 za narodno nošo. 200. Avba / Trzin / bombaž, svila, papir, kovina / v – 25 cm; čelnik d – 51 cm, š – 15 cm / inv. št. 16672. Avba z zlatovezenim čelnikom, okroglastim oglavjem in pentljo. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z izbočenimi listki, levo in desno pa sledijo vitice z bunkičastimi cvetovi in gosenicami; motiv je zaradi preobilja reliefnih elementov težko razločen. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehkih slabo gubanih čipk; podložen je s finim progasto tkanim bombažem. Oglavje iz bele mehke gaze z vzdolžnim in prečnim redkim gubanjem je podloženo s tankim blagom nežne oranžne barve in plastjo trdega papirja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjena pentlja (dz – 14 cm, dt – 40 cm, št – 9 cm) iz svilenega traku krem barve z vtkanim roza cvetličnim vzorcem. Trakova sta ravno prirezana. Avbo so zadnji lastniki leta 1935 kupili v Trzinu za narodno nošo (komplet inv. št. 16668 – 16685). 201. Zavijača / Cerklje na Gorenjskem / bombaž, svila, kovina, papir / čelnik d – 42 cm, š – 11 cm / inv. št. 16676. Čelnik iz rumenega svileno – kovinskega brokata z rožnato-rjavo-zelenimi šopki, rjavimi in zelenimi listi in srebrnimi in zlatimi kovinskimi nitmi. Obrobljen je s črnim žametom in z nabrano belo strojno čipko (š – 0,6 cm). Brez medvloge za utrjevanje, podložen pa je s tančičnim bombažem krem barve. Prišit je na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini položeno v nekaj večjih gub in strojno prešito. 202. Zavijača / Rateče / bombaž, svila / čelnik d – 38 cm, š – 11 cm / inv. št. 17283. Čelnik iz gladkega črnega žameta, prišit na na platno, urezano v obliki trapeza, ki je na daljši stranici v sredini nagubano v utrjen in z belim trakcem obrobljen naborek. Na zunanji stranici je na čelnik našita negubana obrobna čipka (š – 1 cm), utrjena z všitima belima vrvicama. 203. Avba / Podkoren / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 43 cm, v – 15 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 19274 / stara inv. št. 12631 g. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, medvloge (zelo poškodovan karton in rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz črnega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko njega je našit kovinski pozamenterijski trak (š – do 4,5 cm), na stranskih trikotnih delih pa je s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami izvezen motiv sedemlistne cvetice s steblom in lističi. 204. Avba / Rateče / bombaž, lan, svila / v – 22 cm; čelnik d – 47 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 19275 / stara inv. št. 12637 g. Avba z črnovezenim čelnikom in krožnikastim oglavjem. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z enakomerno črno svileno zančno vezenino, prek katere je z belo nitjo izvezen diskreten ponavljajoči se prečni cikcak vzorec. Robovi vezenega dela so zaključeni z zobci. Čelnik je obrobljen s trdimi nagubanimi čipkami in podložen z lanenim platnom. Krajša robova imata po dve našiti zanki za zavezovanje. Oglavje iz belega etamina z umetelnim (cikcakastim) utrjenim škrobljenim gubanjem je podloženo z rožnatim inletom in finim lanenim platnom. 205. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 38 cm, v – 15 cm, š – 14,5 cm / inv. št. 19276 / stara inv. št. 111 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz črnega gladkega žameta, preko katerega je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 3 do 4 cm), levo in desno od njega je s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami izvezen motiv cvetlične vejice s petlistnim cvetom. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama, na kateri sta prišita različno prirezana črna svilena trakova za pentljo (št – 7,5 cm, dt – 105 in 107 cm). 206. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina / d – 44,5 cm, v – 16,5 cm, š – 11 cm / inv. št. 19277 / stara inv. št. 280 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi platnene medvloge (verjetno), rjave bombažne podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz črnega gladkega žameta, preko katerega je našit zlat kovinski pozamenterijski trak (š – 7,2 cm), levo in desno od njega pa je v ploščati vezenini izvezena srebrna kovinska vezenina z motivom cvetlične vejice s tremi petlistnimi cveti in drobnimi listi. Medprostor je dodatno krašen z nekaj okroglimi bleščicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 207. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 41 cm, v – 15 cm, š – 11,3 cm / inv. št. 19278 / stara inv. št. 281 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave impregnirane platnene podloge, trde medvloge (karton, modrotiskana bombaževina) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz črne svile z vtkanimi modrimi cvetličnimi vzorci je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko njega je po sredini našit kovinski pozamenterijski trak (š – 5 do 5,3 cm), na stranskih trikotnih delih pa je svila neokrašena. 208. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 42 cm, v – 10,5 cm, š – 16 cm / inv. št. 19279 / stara inv. št. 282 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je večdelen: pravokotni sredinski del (š – 7 do 7,7 cm, v – 10,5 cm) je iz platnene osnove, prekrite s polno zlato vezenino, izvezeno s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami; okras je po celi površini enakomeren, razporejen v majhnih kvadratnih poljih. Levo in desno sta pravokotnemu delu prišita še stranska trikotnika (š spodaj – 3,5 cm) iz brokatne tkanine, dopolnjene z vrsto reliefnih našitkov z vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama. 209. Avba / Koroško / svila, bombaž, kovina, papir / d – 42 cm, v – 10,5 cm, š – 16,5 cm / inv. št. 19280 / stara inv. št. 283 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi trde medvloge, svetlo rjave bombažne podloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del je iz rjavočrnega gladkega žameta, preko katerega je našita črno-rjava šivana čipka (š – 7,3 cm), levo in desno od nje pa je nekaj kovinskih našitkov zlate in rdeče barve. Vstavek je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama (manjkata). 210. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 42,5 cm, v – 15,5 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 19281 / stara inv. št. 560 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi svetlo rjave bombažne podloge, trde medvloge (karton, rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz črnega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama (vrvici manjkata); preko njega je po sredini našit kovinski pozamenterijski trak (š – 5,6 do 6 cm), na stranskih trikotnih delih pa je žamet neokrašen. 211. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 45 cm, v – 17,3 cm, š – 12,8 cm / inv. št. 19282 / stara inv. št. 563 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi črne impregnirane lanene podloge, trde medvloge (karton, rjava svila) in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Temenski del iz rumene svileno-kovinske brokatne tkanine s cvetličnim vzorcem je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko nje je po sredini našit kovinski pozamenterijski trak (š – 5,6 do 6,2 cm), na stranskih trikotnih delih pa je brokat nekrašen. 212. Avba / Koroško / svila, lan, bombaž, kovina, papir / d – 41,5 cm, v – 16 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 19283 / stara inv. št. 564 k.e. Trda, glavi prilegajoča se avbica iz črne svile in s krašenim temenskim delom. Svileni del avbice ima utrjeno formo zaradi bele bombažne podloge, trde medvloge in gostih ročnih prešivov. Stranska dela avbice sta polkrožno zaključena. Čelni rob pokrivala je v celoti obšit z zlatim pozamenterijskim trakom (š – 12 mm). Temenski del iz črnega žameta je ravno prirezan in prirejen za zadrgovanje z vrvicama; preko njega je našit kovinski pozamenterijski trak (š – 6 do 7 cm), na stranskih trikotnih delih pa je s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in všitimi votlimi kovinskimi kroglicami izvezen motiv cvetlične vejice s šestlistnimi cveti. 213. Zavijača / Ljubljana / lan, svila, kovina / čelnik d – 30 cm, š – 5,5 cm / inv. št. 20548. Čelnik iz zlatega svilenega brokata z raznobarvnim cvetličnim vzorcem in kovinskimi nitmi; obrobljen je z žametnim trakom in mehkimi nagubanimi strojnimi čipkami (š – 1,5 cm). Čelnik je prišit na trikotno urezano platno, ki je na daljši stranici v sredini nagubano; naborek je utrjen in obrobljen z belim trakom. Za lažje zavezovanje sta na spodnji rob čelnika prišita bela bombažna trakova. Zavijačka je del narodne noše za deklico starosti dveh do štirih let, ki so jo za svoji hčeri pripravili v 20. letih 20. stoletja v ljubljanski uradniški družini. 214. Čelnik / neznanega izvira / žamet, brokat, steklo, kovina / d – 40 cm, v – 13 cm / inv. št. 33. Na črni žametni osnovi je izvezen okras s kovinsko nitjo in raznobarvnimi steklenimi našitki. Okras je simetričen glede na centralno prečno os: osrednji motiv je šopek stiliziranih cvetlic, levo in desno je še nekaj samostojnih elementov (cveti, zvezde in motiv dveh ptic na brokatni osnovi). Ob zgornjem in spodnjem robu je našita kovinska nit ter zlata kovinska čipka. 215. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina, žamet / d – 42 cm, v – 10,5 cm / inv. št. 154 / stara inv. št. 2075. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa se vzorec simetrično nadaljuje v dvakrat zavito vitico z reliefnimi bunčicami in gosenicami. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Ponekod so še vidni ostanki nekdanje črne žametne obrobe; čelnik je podložen z lanenim platnom. 216. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, lan, papir / d – 45 cm, v – 9,5 cm / inv. št. 155 / stara inv. št. 6217. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in kovinskimi jagodami. Osrednji motiv je venec, levo in desno sta uvezeni po dve različni vejici z bunkičastimi cvetovi. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura. Čelnik je podložen z lanenim platnom in papirnato medvlogo. 217. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina, žamet / d – 42,5 cm, v – 10 cm / inv. št. 156 / stara inv. št. 6216. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Trodelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec, levo in desno sta po dva razvejana cvetlična šopka. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Ponekod so še vidni ostanki nekdanje črne žametne obrobe; čelnik je podložen z lanenim platnom. 218. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet, papir / d – 43 cm, v – 11 cm / inv. št. 157. Čelnik iz brokatne tkanine (zelene, rjave, rožnate, vijolične, črne ter zlate in srebrne barve) s kovinskimi in svilenimi nitmi in ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je obrobljen s črnim žametnim trakom in zlato borduro; podložen je s plastjo papirja za utrjevanje. 219. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 40 cm, v – 8,5 cm / inv. št. 158 / stara inv. št. 2209. Čelnik je izvezen v polni ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na žametno osnovo. Osrednji motiv je venec, levo in desno pa se vzorec simetrično nadaljuje v dvakrat zavito vitico z reliefnimi petlistnimi cvetovi in številnimi listki. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik je podložen z lanenim platnom. 220. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, lan / d – 44 cm, v – 11 cm / inv. št. 159 / stara inv. št. 6215. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in kovinskimi jagodami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in s križem, levo in desno sta uvezeni po dve vejici z različnimi cvetovi in listki, dodanih je še nekaj manjših samostojnih elementov. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura in našita je trdo nagubana lanena čipka (š – 0,5 cm). 221. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet, lan / d – 46 cm, v – 10 cm / inv. št. 160 / stara inv. št. 2028. Čelnik iz brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rožnati, črni, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je obrobljen s črnim žametnim trakom in podložen z lanenim platnom. 222. Čelnik / Škofja Loka / lan, svila / d – 44 cm, v – 9,5 cm / inv. št. 161 / stara inv. št. 6043. Čelnik iz lanenega platna in črnega svilenega trikoja, z okrasno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv cvetice v cvetličnem venčku se nadaljuje proti levi in desni z viticami, listnimi vejicami in velikimi stiliziranimi mnogolistnimi cveti. Prostor med zančno vezenino je izpolnjen s črnimi svilenimi vozlički oz. okrasnimi vbodi drugih vrst. 223. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, lan / d – 42 cm, v – 11 cm / inv. št. 162 / stara inv. št. 6065. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec z reliefnimi listi, levo in desno sta uvezeni po dve vejici z reliefnimi listi. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura. Čelnik je podložen z lanenim platnom. 224. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, lan, papir / d – 43 cm, v – 11 cm / inv. št. 163 / stara inv. št. 2074. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je cvetlični venec, levo in desno sta uvezeni po dve vejici z različnimi cvetovi in listki (podloženi z rdečim žametom). Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je našita zančna kovinska bordura, dopolnjuje jo trdo nagubana lanena čipka (š – 0,5 cm). Čelnik je podložen s tršim popisanim papirjem. 225. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, lan / d – 41 cm, v – 10 cm / inv. št. 164 / stara inv. št. 2594. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Sedemdelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je cvetlični venec, levo in desno sta simetrično razporejena po dva goseničasta klasa, med njima pa še cvetlični šopek z bunkičastimi cvetovi. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Ponekod so ostanki nekdanje črne žametne obrobe; čelnik je podložen z lanenim platnom. 226. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila, kovina / d – 41,5 cm, v – 8,5 cm / inv. št. 165. Čelnik iz svilene brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rumeni, rožnati, črni, beli in zlati barvi) z vtkanim ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je dodatno okrašen z našitki v obliki rož med vtkanimi cvetličnimi elementi ter redko posejanimi kovinskimi okroglimi bleščicami. Obrobljen je s črnim žametnim trakom in obrobo iz trdo nagubanih lanenih čipk (š – 3 mm) in podložen z lanenim platnom. 227. Čelnik / neznanega izvira / žamet, brokat, kovina, papir, svila / d – 44 cm, v – 7,5 cm / inv. št. 168 / stara inv. št. 2030. Na črni žametni osnovi je izvezen okras s pritrjenimi brokatnimi, kovinskimi in zlato pobarvanimi kartonastimi elementi; slednji so osnova (podlaga) za načrtovane vezene okraske (z zlato kovinsko nitjo), ki pa niso bili izdelani. Primer tega čelnika zato služi za študijski vpogled v izdelavo podloženih vezeninskih okraskov. Stiliziran cvetlični motiv je centralno razporejen glede na prečno os. Ob zunanjih robovih je črna žametna in modra svilena obroba. Čelnik je podložen s popisanim papirjem. 228. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 43,5 cm, š – 11 cm / inv. št. 169 / stara inv. št. 6066. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno sta uvezeni po dve cvetlični vejici z različnimi cvetovi in nekaj manjših, nepovezanih elementov. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je s kovinsko nitjo vezena bordurna črta, na enem od krajših robov je izdelana zanka. Čelnik je podložen z grobim lanenim platnom. 229. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 42,5 cm, š – 10 cm / inv. št. 170 / stara inv. št. 2051. Na rjavo-črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati vezenini vezenini s kovinsko nitjo (mestoma podloženi s kartonom) in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno sta uvezeni po dve različni vejici in nekaj manjših, nepovezanih elementov. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je našita kovinska zančna vrvica, na enem od krajših robov je izdelana zanka. Čelnik je podložen z lanenim platnom, vstavljena je še dodatna plast platna za utrjevanje. 230. Čelnik / neznanega izvira / žamet, konoplja, kovina / d – 42,5 cm, š – 11,5 cm / inv. št. 171 / stara inv. št. 2349. Na rjavo-črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in kovinskimi jagodami. Osrednji motiv je venec z reliefnim šestlistnim cvetom in listi, levo in desno sta uvezeni po dve različni cvetlični vejici oz. šopka. Vmesni prostor je na redko posut z okroglimi bleščicami. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura. Čelnik je utrjen z konopljenim platnom, podloga manjka. 231. Čelnik / neznanega izvira / svila, kovina, papir / d – 40 cm, v – 9,5 cm / inv. št. 172 / stara inv. št. 1359. Čelnik iz svilene brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rožnati, vijolični, beli in zlati barvi) z vtkanim ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je obrobljen s zlatim svileno–kovinskim trakom in je prišit na karton za utrjevanje. 232. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, papir, kovina / d – 39 cm, v – 9 cm / inv. št. 173 / stara inv. št. 6068. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati polni vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Okras je simetričen glede na prečno os; v sredini je štirilistni cvet (ali dvojno srce) in nad njim srce, levo in desno sta štirilistna cveta in šestkraki zvezdi. Liki so dopolnjeni z rdečimi žametnimi vstavki. Vmesni prostor je prekrit z redko našitimi okroglimi bleščicami. Ob zunanjih robovih je našita kovinska zančna vrvica. Čelnik je podložen z lanenim platnom, vstavljen je karton za utrjevanje. 233. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 43 cm, š – 8 cm / inv. št. 174 / stara inv. št. 6069. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v polni ploščati in reliefni vezenini z zlato in srebrno kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Izmenično ponavljajoči se motiv (bAbAbAb) predstavljajo prečno položene vejice z reliefnimi listki in reliefnimi rozetastimi šestlistnimi cvetki. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je s kovinsko nitjo izdelan bordurni okras, našita žametna obroba in obroba iz trdih nagubanih lanenih čipk (š – 0,5 cm). Čelnik je podložen z lanenim platnom. 234. Čelnik / Podkoren / brokat, žamet, papir / d – 45 cm, v – 10 cm / inv. št. 175 / stara inv. št. 6683. Čelnik iz brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rožnati, črni, beli in zlati barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim vzorcem je na treh robovih obrobljen s črnim žametnim trakom in pritrjen na karton za utrjevanje. Ta je v celoti popisan z gotico. 235. Čelnik / Javorniški Rovt / lan, svila, papir / d – 42 cm, v – 11 cm / inv. št. 176 / stara inv. št. 6599. Čelnik iz lanenega platna in črne svile, z okrasno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv rože, rastoče iz srca, se nadaljuje proti levi in desni z rastlinskimi motivi ob vitici. Rožnata papirnata medvloga. Čelnik je obrobljen z nagubano (ob daljših stranicah) oz. gladko položeno (ob krajših stranicah) belo klekljano čipko (š – 1,5 cm). Kot medvloga je vstavljen roza papir. 236. Čelnik / Dolenjsko / žamet, lan, kovina / d – 43 cm, š – 10 cm / inv. št. 177 / stara inv. št. 2677. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v polni ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Osrednji motiv je venec, levo in desno sta uvezeni po dve različni vejici. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska bordurna črta. Čelnik je podložen z lanenim platnom. 237. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina, žamet / d – 44 cm, š – 11 cm / inv. št. 178 / stara inv. št. 2370. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Trodelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec z reliefnimi cvetovi in listi, levo in desno sta po dva razvejana cvetlična šopka s po dvema goseničastima klasoma. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima črno žametno obrobo. 238. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet, lan / d – 42,5 cm, v – 10 cm / inv. št. 179 / stara inv. št. 2098. Čelnik iz brokatne tkanine (v rdeči, rumeni, zeleni, beli, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem je obrobljen s črnim žametnim trakom in mehko čipko (š – 0,5 cm); podložen je z lanenim platnom. 239. Čelnik / Škofja Loka / lan, svila, kovina / d – 44 cm, v – 9,8 cm / inv. št. 180 / stara inv. št. 3082. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s ploščato in reliefno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv rastlinskega venca z dvojnim srcem in krono ter s podloženimi reliefnimi listki se na levi in desni strani ponovi; med tremi osnovnimi motivi sta izvezena še po dva cvetlična šopka, rastoča iz srca. Na obeh skrajnih robovih čelnika sta nameščeni po dve cvetlični vejici. Posamezni liki in površina med njimi so izdelane z različnimi vbodi polne ploščate tehnike vezenja. Čelnik je obrobljen z rumeno kovinsko vrvico (š – 4 mm). 240. Čelnik / Javorniški Rovt / lan / d – 44 cm, v – do 14 cm / inv. št. 287. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z belovezeno borduro in belo čipko (š – 2 cm). 241. Čelnik / Javorniški Rovt / lan / d – 46 cm, v – 15 cm / inv. št. 288 / stara inv. št. 6603. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z dvojno belovezeno borduro. Robovi platna niso obdelani, zato čelnik morda sploh še ni bil v rabi. 242. Čelnik / Javorniški Rovt / lan / d – 42 cm, v – 14,5 cm / inv. št. 289 / stara inv. št. 6600. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z dvojno belovezeno borduro in tanko klekljano čipko (š - 1,5 cm), nabrano na daljših in gladko položeno na krajših robovih. 243. Čelnik / Podkoren / lan / d – 42 cm, v – 13 cm / inv. št. 302 / stara inv. št. 6082. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv osemlistnih cvetov s štirimi vogalnimi luknjicami, ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je po daljših stranicah zaključen z dvojno belovezeno borduro. Robovi platna niso obdelani, zato čelnik morda sploh še ni bil v rabi. 244. Čelnik / Javorniški Rovt / lan / d – 42 cm, v – do 11,4 cm / inv. št. 303 / stara inv. št. 6602. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv osemlistnih cvetov, ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je po daljših stranicah zaključen z dvojno belovezeno borduro. Robovi platna so zarobljeni le po daljših stranicah. 245. Čelnik / Javorniški Rovt / lan / d – 46 cm, v – 17 cm / inv. št. 304 / stara inv. št. 6601. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv osemlistnih cvetov, ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je po daljših stranicah zaključen z dvojno belovezeno borduro in tanko klekljano čipko (š – 1 do 2 cm), nabrano na daljših in gladko položeno na krajših robovih. 246. Čelnik / neznanega izvira / svila, kovina, usnje / d – 43 cm, v – 11 cm / inv. št. 979. Čelnik iz črnega žameta z okrasno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv šopka v vazi se nadaljuje proti levi in desni s po dvema različnima cvetličnima vejicama. Vezenina je podložena s črnimi usnjenimi trakovi; liki so obšiti z rumeno svileno nitjo. Čelnik ima kovinsko borduro. 247. Čelnik / Bohinj / brokat, papir / d – 44 cm, v – 12,5 cm / inv. št. 1363 / stara inv. št. 7125. Čelnik iz brokatne tkanine (v rdeči, oranžni, zeleni, rjavi, vijolični, rožnati, in zlati barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem v dveh vrstah je prišit na popisan papir, ki služi za utrjevanje. 248. Čelnik / neznanega izvira / brokat, lan / d – 45 cm, v – 11,5 cm / inv. št. 1364 / stara inv. št. 2039a. Čelnik iz zlate brokatne tkanine (v rdeči, rumeni, zeleni, rjavi, rožnati, beli, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem v dveh vrstah je obrobljen z belimi trdo nagubanimi čipkami (š – 0,5 cm) in podložen z lanenim platnom. 249. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet, lan / d – 45,5 cm, v – 12 cm / inv. št. 1365 / stara inv. št. 2039b. Čelnik iz zlate brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rjavi, rožnati, beli, črni, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem je delno (na dveh robovih) obrobljen s črnim žametnim trakom in belo trdo nagubano čipko (š – 0,5 cm). 250. Čelnik / Bohinj / brokat, papir / d – 45,5 cm, v – 12 cm / inv. št. 1366 / stara inv. št. 7124. Čelnik iz zlate brokatne tkanine (v zeleni, rjavi, rožnati, vijolični, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem v dveh vrstah je prišit na papir za utrjevanje. 251. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 46 cm, v – 10 cm / inv. št. 1367 / stara inv. št. 6714. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s ploščato in reliefno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv rastlinskega venca (oz. šopka) z različnimi cvetovi se proti levi in desni strani nadaljuje z vijočo vitico, iz katere rastejo različno oblikovani cveti (tulipanasti, rozetni, grozdasti) in listi; ti kompozicijsko pokrivajo celotno polje čelnika. Površine posameznih likov (pa tudi osnovna površina med njimi) so izdelane z različnimi vbodi polne ploščate tehnike vezenja. Čelnik zaključujejo drobni črnovezeni zobci. 252. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 40 cm, v – 9,5 cm / inv. št. 1368 / stara inv. št. 6598. Čelnik iz platnene osnove in črne svile, s črno svileno zančno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv cvetlic, rastočih iz srca, se nadaljuje proti levi in desni z rastlinskimi vejicami in klasi. Čelnik ima ob robovih okrasne črno vezene zobce in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 5 mm). 253. Čelnik / Gorenjsko / lan, svila / d – 45 cm, v – 11 cm / inv. št. 1369 / stara inv. št. 8473. Čelnik iz platnene osnove in črne svile, z okrasno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Težko razpoznaven rastlinski motiv je gost, dopolnjen s črnimi svilenimi vozlički med vezenimi motivi. Čelnik ima ob robovih okrasne črno vezene zobce, nad katerimi je viden še ozki rob bele platnene osnove. 254. Čelnik / neznanega izvira / lan, bombaž, svila / d – 45 cm, v – 11,5 cm / inv. št. 1370 / stara inv. št. 8890. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega s ploščato in reliefno črno svileno vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv rastlinskega venca s podloženimi reliefnimi cvetovi se nadaljuje proti levi in desni z vitico in različno oblikovanimi cvetovi. Površine posameznih likov so izdelane z različnimi vbodi polne ploščate tehnike vezenja. Čelnik je obrobljen z drobno belo čipko (š – 3 mm). Krajša robova imata našita bela bombažna trakova za zavezovanje. 255. Čelnik / Dolenjsko / lan, kovina, žamet / d – 43 cm, v – 11 cm / inv. št. 1371 / stara inv. št. 2679. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono s križem, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice, reliefne gosenice in pike. Vmesni prostor je bil prvotno povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami, sedaj jih zaradi obrabe mnogo manjka. Čelnik ima črno žametno obrobo. 256. Čelnik / neznanega izvira / kovina, svila, steklo, poldragi kamni / d – 39 cm, v – 8,2 cm / inv. št. 1372 / stara inv. št. 2740. Čelnik je izvezen v polni reliefni vezenini z zlato in srebrno filigransko nitjo, zlatimi in srebrnimi bleščicami in steklenimi, kovinskimi in (poldragimi) všitimi kamenčki. Osnova je bila verjetno žametna (močno obrabljena). Tridelni motiv je simetričen glede na prečno os: sredinski cvet z rozetnim venčkom je krašen z vstavljenimi rdečimi brušenimi kamenčki (1 v sredini, 10 v krogu, 1 manjka); levo in desno se motiv ponovi, le da so tu v venčku srebrno barvane kovinske kroglice, v centru pa rdeč kamenček (na eni strani manjka). Vmesni prostor je povsem izpolnjen z reliefnimi rastlinskimi vejicami, listki in cveti. Na spodnjem robu se čelnik zaključuje z borduro iz gosto našitih okroglih bleščic. Podloge in obrobe ni. 257. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina, svila / d – 41,5 cm, v – 10,6 cm / inv. št. 1373 / stara inv. št. 2045. Čelnik je izvezen v polni reliefni in ploščati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Petdelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec z reliefnim cvetom in listi, levo in desno sta po dve različni rastlinski vejici, ena z goseničastim motivom, druga z bunkičastimi cvetovi. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Spodnji rob je obrobljen z rjavim žametom. Na spodnji strani je črno odtisnjen žig (nečitljiv) in pečat, odtisnjen v rdečem vosku (motiv planike). 258. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina / d – 43 cm, v – 10,5 cm / inv. št. 1374 / stara inv. št. 2439. Čelnik (po motivu podoben čelnikoma inv. št. 156 in 178) je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Trodelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec z reliefnim cvetom in listi, levo in desno sta po dva petlistna cveta s po dvema goseničastima klasoma. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. 259. Čelnik / neznanega izvira / lan, žamet, kovina / d – 41 cm, v – 11 cm / inv. št. 1375 / stara inv. št. 2045a. Čelnik je izvezen v podloženi ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni in žametni osnovi. Osrednji motiv je venec, levo in desno simetrično po dve rastlinski vejici. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska bordurna črta. 260. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 46 cm, v – 11,5 cm / inv. št. 1376 / stara inv. št. 8474. Čelnik je izvezen v ploščati in reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Trikrat ponovljeni motiv je simetričen glede na prečno os: kronani dvoglavi orel z žezloma v levi in desni nogi. Medprostor polnijo polžasto zavite drobno listnate vejice. Vmesni prostor je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik je obrobljen s črnim žametnim trakom. 261. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 40,8 cm, š – 9,5 do 10 cm / inv. št. 1377 / stara inv. št. 2097. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na žametni in platneni osnovi. Petdelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec z reliefnim petlistnim cvetom in listi, levo in desno sta po dva petlistna cveta s po dvema goseničastima klasoma in ozkolistnimi vejicami. Med temi elementi sta umeščeni še po dve pokončni cvetlični vejici z bunkičastimi cvetovi. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. 262. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 47 cm, v – 12,3 cm / inv. št. 1378 / stara inv. št. 2229. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Tridelni motiv je simetričen glede na prečno os: trikrat ponovljen motiv venca z dvojnim srcem in krono s križem. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je vezena kovinska bordura, obrobljena s črnim žametom. Čelnik je utrjen s platnom, podloga manjka. 263. Čelnik / Šentjernej / žamet, lan, kovina / d – 43 cm, v – 11 cm / inv. št. 1379 / stara inv. št. 2369. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in vstavljenimi votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono s križem, levo in desno je uvezen šopek različnih cvetic, ki rastejo iz srca, na zunanjih staneh pa je še po ena cvetlična vejica z več cvetovi. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je vezena kovinska bordura, obrobljena s črnim žametom. Čelnik je utrjen z nebeljenim platnom, podloga manjka. 264. Čelnik / neznanega izvira / žamet, svila, lan, papir / d – 42,5 cm, v – 10,5 cm / inv. št. 1380 / stara inv. št. 2369. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati vezenini s črno svileno nitjo, podloženi z izrezano kartonsko šablono. Notranja polja likov so dopolnjena z reliefno podloženimi aplikacijami črne svile, krašene s črnimi vezenimi vozlički. Ti so zaradi obrabe že skoraj izginili. Vsi liki so obšiti s tanko zlato kovinsko nitjo. Centralni motiv cvetličnega venčka dopolnjujeta na levi in desni strani po dve različni cvetlični vejici ter nekaj manjših nepovezanih elementov. Čelnik ima obrobo iz trdo nagubanih čipk (š – 5 mm) in podlogo iz lanenega platna. 265. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, steklo, papir / d – 44 cm, š – 10 cm / inv. št. 1381 / stara inv. št. 2678. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati vezenini z zlato in srebrno kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami ter rdečimi, modrimi, črnimi, srebrnimi in prozornimi steklenimi našitki. Osrednji motiv je rozeta – venec, levo in desno sta izvezeni po dve cvetlici s steblom in listi ter nekaj manjših nepovezanih elementov. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih pričajo ostanki gostih šivov o robni borduri, ki je ni več. Čelnik je utrjen s popisanim, raztrganim papirjem. 266. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, papir, lan / d – 43,5 cm, š – 9,8 cm / inv. št. 1382 / stara inv. št. 2294. Na črni žametni osnovi je izvezen okras s kovinsko (filigransko) nitjo in okroglimi bleščicami, našitimi na papirnati osnovi enostavnih stiliziranih likov (srca, cvelice s steblom in listi in šestlistnega cveta), simetrično razporejenih glede na prečno os. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Čelnik je obrobljen z gladkimi (strojnimi?) belimi čipkami, podložen in utrjen je z lanenim platnom in tršim papirjem. 267. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 41 cm, v – 9,1 cm/ inv. št. 1383 / stara inv. št. 8471. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z drobno črno svileno vezenino: gosti geometrijski vzorec tvorijo enakomerno razporejeni balustrasti motivi. Rob je zaključen z vezenimi zobci. Bele linije vzorca da je platnena osnova ali naknadno všita bela nit prek enakomerne črne vezenine. 268. Čelnik / neznanega izvira / lan, kovina, žamet / d – 42 cm, v – 9 cm / d – 42 cm; š – 9 cm / inv. št. 1384 / stara inv. št. 2595. Kos traku strojne izdelave z vtkanimi zlatimi kovinskimi nitmi, neprekinjeno vitico trte in cikcak črto ob vzdolžnih robovih je podšit s črnim žametnim trakom na obeh vzdolžnih in enem prečnem robu. 269. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet / d – 45 cm, š – 10 cm / inv. št. 1385 / stara inv. št. 2295. Čelnik iz zlate brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, rožnati, beli, črni, sivi, svetlo rjavi, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi, svilenimi in volnenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem je obrobljen s črno žametno obrobo. 270. Čelnik / Kamna Gorica / lan / d – 39 cm, š – 12,3 cm / inv. št. 1386 / stara inv. št. 6554. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z dvojno belovezeno borduro. Na enem od daljših robov je izdelanih pet zank. 271. Čelnik / Kamna Gorica / lan / d – 38 cm, v – do 10 cm / inv. št. 1387 / stara inv. št. 6555. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; po daljših stranicah je čelnik obrobljen z dvojno belovezeno borduro. 272. Čelnik / Kamna Gorica / lan, svila / d – 42,6 cm, š – 9,3 cm / inv. št. 1388 / stara inv. št. 6553. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z drobno črno svileno vezenino: gosti geometrijski vzorec z videzom pokončnih zamaknjenih cik–cak in vmesnih osmičastih linijah. Rob je zaključen z vezenimi zobci. Bele linije vzorca daje ne–vezena platnena osnova ali naknadno všita bela nit prek enakomerne črne vezenine. 273. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 43 cm, š – 10 cm / inv. št. 1389 / stara inv. št. 3083. Čelnik iz lanenega platna, gosto prekritega z drobno črno svileno vezenino: gosti geometrijski vzorec z videzom pokončnih zamaknjenih romboidnih polj (vezeni del 40,5 cm x 8 cm). Rob je zaključen z vezenimi zobci. Bele linije vzorca da je ne–vezena platnena osnova oz. naknadno všita bela nit prek enakomerne črne vezenine. Obrobljen je z drobno nagubanimi lanenimi čipkami (š – 7 mm). Čelnik je utrjen z vmesno plastjo za utrjevanje (škrobljeno platno ali karton) in plastjo platna, na katero je našit in sega nekaj prek njega. Ob krajših robovih sta izdelani zanki za zavezovanje. 274. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, papir / d – 50 cm, š – 9,8 cm / inv. št. 1390. Na črni žametni osnovi je izvezen okras z zlato in srebrno kovinsko (filigransko) nitjo in prav takšnimi okroglimi bleščicami. Enostavni stilizirani liki (srce, levo in desno pa vejice in zvezdast šestlistni cvet ter nekaj manjših nepovezanih likov) so simetrično razporejenih glede na prečno os. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Čelnik je na obeh krajših koncih podaljšan (očitno za kasnejšo uporabo). Podložen je tršim papirjem za utrjevanje. 275. Čelnik / neznanega izvira / brokat, lan / d – 44,4 cm, š – 11,8 cm / inv. št. 1391 / stara inv. št. 2039c. Čelnik iz srebrne brokatne tkanine (v rdeči, zeleni, vijolični, črni, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi, svilenimi, volnenimi, lanenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim vzorcem v dveh vrstah je na treh robovih obrobljen z belimi trdo nagubanimi čipkami (š – 0,7 cm). 276. Čelnik / neznanega izvira / brokat, bombaž, lan / d – 44,7 cm, š – 10,6 cm / inv. št. 1392 / stara inv. št. 8192. Čelnik iz brokatne tkanine (v rdeči, rumeni, zeleni, beli, črni, zlati in srebrni barvi) s kovinskimi in svilenimi nitmi in izmenično ponavljajočim se cvetličnim vzorcem v dveh vrstah je obrobljen s kovinsko vezeno borduro in črnim bombažnim trakom; podložen s tankim lanenim platnom. 277. Čelnik / Bohinj / brokat, žamet, papir / d – 42,3 cm, š – 11,3 do 12 cm / inv. št. 1394 / stara inv. št. 7118 Čelnik iz modrega svilenega brokata z izmenično se ponavljajočim vtkanim cvetličnim in listnim vzorcem (v rdeči, rumeni, zeleni, rjavi barvi) v dveh vrstah je obrobljen s črno žametno obrobo; podložen s papirnato podlogo, na čelnem delu še dodatno s tršim kosom kartona. 278. Čelnik / Bohinj / svila, žamet, papir / d – 42 cm, š – 12,9 cm / inv. št. 1396 / stara inv. št. 7122. Čelnik iz črne brokatne svile z modrimi cvetličnimi in polžastimi vzorci je obrobljen s črno žametno obrobo in podložen s papirjem, na sredinskem delu je temu dodana še plast ali dve kartona. 279. Čelnik / Bohinj / svila, žamet, papir / d – 41 cm, š – 11,3 cm / inv. št. 1397 / stara inv. št. 7121. Čelnik iz modre tkanine z izmenično ponavljajočim se cvetličnim vzorcem v dveh vrstah (v rdeči, rumeni, zeleni in beli barvi) je obrobljen s srebrnim kovinsko–svilenim in črnim žametnim trakom; podložen s plastjo starega popisanega papirja (račun). 280. Čelnik / Bohinj / brokat, žamet, papir / d – 43,5 cm, š – 12 cm / inv. št. 1398 / stara inv. št. 7120. Čelnik iz svilene brokatne tkanine (modra osnova, z rumenimi in rdečimi vzorci) in izmenično ponavljajočim se cvetličnim vzorcem v dveh vrstah je obrobljen s črnim žametnim trakom; podložen s sivim papirjem za podlaganje. 281. Čelnik / neznanega izvira / svila, kovina, žamet, papir / d – 43,7 cm, š – 13,2 cm / inv. št. 1400 / stara inv. št. 9474. Čelnik iz črne svile z vtkanim izmenično ponavljajočim se cvetličnim in listnim vzorcem (v rdeči, sivi in zeleni barvi) je naknadno krašen s srebrnimi filigranskimi nitkami in bleščicami, razporejenimi v obliki malih križcev med sredinskimi vzorčnimi elementi. Obrobljen je s črnim žametnim trakom; podložen z dvema plastema papirja. 282. Čelnik / Gorenjsko / brokat, kovina, žamet, papir / d – 44,4 cm, š – 12,6 cm / inv. št. 1401 / stara inv. št. 9473. Čelnik iz črne svilene brokatne tkanine z vtkanimi večbarvnimi (bela, zelena, rumena, rdeča, modra) vzdolžnimi progami in prečnimi progami s cvetličnimi vzorci je naknadno krašen z zvezdastimi okraski, izvezeni s srebrno filigransko nitko (oz. laneno nitjo s spodnje strani). Čelnik je obrobljen s črnim žametnim trakom in podložen s papirjem za podlaganje. 283. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 42,7 cm, š – 9,8 cm / inv. št. 1402 / stara inv. št. 8472. Čelnik iz platnene osnove in črne svile, z okrasno črno svileno vrvico, našito v obliki nejasnega in ne povsem simetričnega vzorca – motivi cvetlic, srca in pik (črnih svilenih vozličkov). Rob svile je na podlago pritjen s križci, tako da dajejo videz zaključnih zobcev. 284. Čelnik / neznanega izvira / brokat, žamet, papir / d – 42,3 cm, š – 9,2 cm / inv. št. 1403 / stara inv. št. 8191. Čelnik iz rumene svilene brokatne tkanine z izmenično se ponavljajočim cvetličnim vzorcem (v sivi, rožnati in in oranžni barvi) je obrobljen z oguljenim črnim žametnim trakom in podložen s papirjem za utrjevanje (star račun). 285. Čelnik / neznanega izvira / žamet, svila, kovina / d – 44,5 cm, v – 11,3 cm / inv. št. 2717. Na rjavo-črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, z okroglimi bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami. Osrednji motiv je venec s sredinskim šopkom in zunanjimi cvetovi, levo in desno pa sta uvezeni po dve različni cvetlični vejici z reliefnimi cvetovi in listi. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je vezen bordurni niz krogov, izpolnjenih s kovinskimi bleščicami; čelnik ima črno žametno borduro, podložen je z rožnato svilo. Na enem od vogalov ima vdelano zanko (d – 6 cm) iz kovinskih niti. 286. Čelnik / neznanega izvira / lan, svila / d – 44 cm, v – 11,6 cm / inv. št. 6239. Čelnik (v inventarni knjigi je vpisan kot čelnik za žalno avbo) iz platnene osnove in sivo črne svile, z okrasno črno svileno (zančno) vezenino, ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv venčka s šopkom v vazi z izrazitimi reliefnimi cvetovi in klasi se nadaljuje proti levi in desni z vijočo vitico s prav takšnimi cvetovi in klasi. Vmesna polja med opisanimi elementi so dopolnjena z vezenimi črnimi vozliči; enaki vozliči so prvotno krasili tudi reliefne dele okrasa, vendar sozaradi obrabe že skoraj popolnoma izginili. Čelnik ima obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 5 mm) in podlogo iz lanenega platna. 287. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina, steklo, lan / d – 39,5 cm, š – 10 cm / inv. št. 6543. Na rjavo-črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in vijoličnimi steklenimi perlicami (naknadno popravilo). Osrednji motiv je venec z dvojnim srcem in krono s križem, levo in desno sta uvezena šopka z bunkičastimi cvetovi in dolga reliefna klasa. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je vezena kovinska bordura. Čelnik je podložen z nebeljenim platnom, vidne niti šivanja in vezenja ter ostanki lepila za utrjevanje. 288. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 43,5 cm, š – 8–9 cm / inv. št. 6755. Na rjavo-črni žametni osnovi, podloženi s platnom, je izvezen okras v polni ploščati in reliefni vezenini z zlato kovinsko nitjo in okroglimi bleščicami. Trikrat ponovljeni motiv kronanega dvoglavega orla je reliefen, podložen s temno rdečo podlago; motiv je dopolnjen z ozko listnimi vejicami, vezenimi prek kartonaste osnove. Med vezenimi elementi je vidna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je s kovinsko nitjo izdelan bordurni okras, ob njem žametna obroba. 289. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 45 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 6756. Čelnik je izvezen v reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni in rjavo črni žametni osnovi. Osrednji motiv je cvetlični venec z dvojnim srcem in šestlistnimi cveti, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice, reliefne gosenice in pike. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima na treh robovih žametno obrobo in obrobo iz trdih nagubanih čipk (š – 5 mm). 290. Čelnik / okolica Moravč / lan, kovina / d – 46 cm, š – 12,5 cm / inv. št. 7013. Čelnik je izvezen v reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Osrednji motiv je cvetlični venec z dvojnim srcem in reliefnimi cveti, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice, reliefne gosenice in pike. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami; zaradi poškodb in odpadlih bleščic je vidna platnena podloga. Čelnik ima obrobo iz mehko gubanih klekljanih čipk (š – 1 cm) in podlogo iz belega platna; oboje je po vsej verjetnosti dodano na novo). 291. Čelnik / okolica Škofje Loke / žamet, lan, kovina / d – 43,7 cm, š – 11,3 cm / inv. št. 7356. Čelnik je izvezen v reliefni in ploščati zlati in srebrni vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni in rjavo črni žametni osnovi. Osrednji motiv je simetričen glede na prečno os. V sedemdelnem motivu sta izmenično (ABABABA) razporejena reliefna motiva jelenčka in motiv šestlistnega cveta. Prostor med elementi zapolnjujejo ploščate ozkolistne vitice in okrogle bleščice; zaradi poškodb in odpadlih bleščic je vidna podloga. Čelnik ima vezeno kovinsko borduro in žametno obrobo. 292. Čelnik / Njivice pod Jamnikom / lan, žamet, kovina, papir / d – 42,5 cm, š – 12,3 cm / inv. št. 7361. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni in kartonasti osnovi. Tridelni motiv je simetričen glede na prečno os: v sredini je venec z reliefnim petlistnim cvetom in listi, levo in desno sta po dva petlistna cveta s po dvema goseničastima klasoma in ozkolistnimi vejicami. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima črno žametno obrobo in obrobo iz mehko nagubanih strojnih čipk (š – 5 mm). 293. Čelnik / okolica Krtine / lan, žamet, kovina, bombaž / d – 44 cm, š – 12 cm / inv. št. 8104. Čelnik je izvezen v polni reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na platneni osnovi. Tridelni motiv je simetričen glede na prečno os: trije razvejani cvetlični šopki z reliefnimi cvetovi in gosenicami, sredinski venec je nekoliko bolj razvejan. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima črno-rjavo žametno obrobo in obrobo iz gladko našitih debelih klekljanih čipk (š – 1 cm). Na ožjem koncu je našit bombažni keper trak za zavezovanje, na drugem manjka. 294. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina / d – 45,3 cm, š – 10 cm / inv. št. 8728. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v polni ploščati in reliefni vezenini z zlato in srebrno kovinsko nitjo in z redko pošitimi okroglimi bleščicami. Izmenično ponavljajoči se motiv (bAbAbAb) predstavljajo stilizirani šopki in cvetice. Med vezenimi elementi so našite okrogle bleščice, tako da je med njimi vidna črna žametna osnova. Ob zunanjih robovih je s kovinsko nitjo izdelan bordurni okras, ob njem še zančna kovinska in črna žametna obroba. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 295. Čelnik / neznanega izvira / svila, kovina, papir / d – 41,8 cm, š – 10,5 cm / inv. št. 8729. Čelnik iz črnega žameta z okrasno črno svileno vezenino (kot inv. št. 979), ki je simetrična glede na prečno os. Centralni motiv cvetličnega venčka se nadaljuje proti levi in desni s po dvema različnima cvetličnima vejicama. Vezenina je nekoliko reliefna zaradi podloženega črnega kartona; liki so obšiti z zlato kovinsko nitjo. Čelnik ima kovinsko borduro. Na spodnji strani je čelnik premazan s snovjo za utrjevanje. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 296. Čelnik / neznanega izvira / žamet, kovina / d – 41 cm, š – 9,5 do 10 cm / inv. št. 8730. Na rjavo-črni žametni osnovi je izvezen okras v polni ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in kovinskimi jagodami. Osrednji motiv je venec s štirilistnim cvetom, levo in desno sta uvezeni po ena večja vejica s cveti in po dve manjši listni vejici. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska bordurna črta, žametni robovi so obrezani. Čelnik je podložen z nebeljenim lanenim platnom. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 297. Čelnik / neznanega izvira / žamet, svila, lan, papir, kovina / d – 45 cm, š – 11,6 cm / inv. št. 8731. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati vezenini s modrikasto črno svileno nitjo, podloženi z izrezano kartonsko šablono. Centralni motiv cvetličnega venčka se nadaljuje proti levi in desni z vijugasto vitico in listnatimi poganjki iz nje, ki kompozicijsko prekrivajo celo površino. Vsi liki so iz notranje in zunanje strani obšiti s tanko srebrno nitjo. Čelnik ima srebrno kovinsko borduro s polkrožnimi zobci, podloga manjka. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 298. Čelnik / neznanega izvira / lan, konoplja, žamet, kovina / d – 43,4 cm, š – 13,2 cm / inv. št. 8791. Čelnik je izvezen v reliefni zlati vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na zlato rjavi žametni in platneni osnovi. Osrednji motiv je cvetlični venec z dvojnim srcem in reliefnimi cveti, levo in desno pa si simetrično sledijo vitice, reliefne gosenice in pike; izstopajo še štirilistni cveti. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima obrobo iz zlato rjavega žameta in podlogo iz vrečevine. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 299. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 43,5 cm, š – 10 cm / inv. št. 8792. Čelnik je izvezen v reliefni in ploščati zlati in srebrni vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na svetlo rjavi žametni in platneni osnovi. Motiv je sedemdelen in je simetričen glede na prečno os. V sredini je cvetlični venec s srcem in reliefnimi cveti, levo in desno so razporejene po tri cvetlične vejice različnih oblik. Zaradi obrabe in odpadlih bleščic je ponekod vidna podloga iz preje. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima obrobo iz žameta, preko njega pa borduro iz kovinskih čipk. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 300. Čelnik / neznanega izvira / žamet, lan, kovina / d – 43,3 cm, š – 13 cm / inv. št. 8793. Čelnik je izvezen v reliefni in ploščati zlati in srebrni vezenini s kovinsko nitjo, bleščicami in votlimi kovinskimi kroglicami na svetlo rjavi žametni in platneni osnovi. Osrednji motiv je cvetlični venec z dvojnim srcem, ploščatim osemlistnim cvetom in reliefnimi listi, levo in desno pa si simetrično sledita po dve cvetlični vejici z reliefnimi gosenicami in pikami. Zaradi obrabe in odpadlih bleščic je ponekod vidna podloga iz platna. Prostor med elementi je povsem prekrit z našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima obrobo iz žameta. Za muzej pridobljen iz zbirk Federalnega zbirnega centra. 301. Čelnik / Koroška Bela / lan / d – 42 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 9098. Čelnik iz bele platnene osnove, vezene z belo nitjo v tehniki štetih niti. Motiv drobnih zvezdic je ponavljajoče razporejen v diagonalnih rombastih poljih; čelnik je obrobljen z dvojno belovezeno borduro. Robovi platna niso obdelani, zato čelnik morda še ni bil v rabi. 302. Čelnik / Kamnik / žamet, kovina, lan / d – 43 cm, š – do 10,5 cm / inv. št. 15560. Na rjavi žametni osnovi je izvezen okras v reliefni vezenini s kovinsko nitjo in bleščicami. Osrednji motiv je reliefno srce, iz katerega raste šopek; levo in desno si sledijo po tri samostojne, medsebojno nepovezane cvetlične vejice. Prostor med njimi zapolnjuje več manjših samostojnih elementov. Vmesni prostor je na redko posut z okroglimi bleščicami. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura. Čelnik je obrobljen s črnim žametnim trakom in podložen s trdim platnom. 303. Čelnik / Dovje na Gorenjskem / žamet, lan, kovina / d – 39,5 cm, š – 10,8 cm / inv. št. 19284 / stara inv. št. 12636g. Na rjavi žametni osnovi je izvezen okras z zlatimi okroglimi bleščicami in našito srebrno kovinsko nitjo. Okras iz kovinskih našitkov je simetričen glede na prečno os; trikrat ponovljen motiv rastlinske vejice je dopolnjen z obilico drobnih, med seboj nepovezanih stiliziranih elementov: zvezdic, vejic ter tri in štirilistnih cvetkov. Ob zunanjih robovih rjavega žameta našita zlata kovinska vrvica, sledi širša črno žametna obroba (š – do 1,4 cm). Čelnik je podložen s finim svetlo rjavim platnom, na katerem je s svinčnikom napisana številka 1820 (ocena letnice?). 304. Čelnik / Rateče / žamet, svila, lan, papir / d – 45 cm, v – 11,2 cm / inv. št. 19285 / stara inv. št. 12639g. Na črni žametni osnovi je izvezen okras v ploščati vezenini s črno svileno nitjo, podloženi z izrezano kartonsko šablono. Notranja polja likov do izpolnjena s črnimi vezenimi vozlički. Centralni motiv cvetličnega šopka, rastočega iz cvetličnega lončka, dopolnjujeta na levi in desni strani po ena cvetlična vejica, klas ter nekaj manjših nepovezanih elementov. Čelnik ima črno vezeno borduro s polkrožnimi zobci in obrobo iz mehkih nagubanih klekljanih čipk (š – 12 mm) in podlogo iz finega lanenega platna. 305. Čelnik / Bohinj / brokat, žamet, lan, kovina / d – 43,3 cm, š – 9,7 cm / inv. št. 19286 / stara inv. št. 12682g. Na krem svileno–kovinski brokatni osnovi s cvetličnim vzorcem je izvezen okras v ploščati in reliefni vezenini s kovinsko nitjo, okroglimi bleščicami in kovinskimi jagodami, ki dopolnjuje kompozicijo brokatnega vzorca. Osrednji motiv (simetričen glede na prečno os) je venec z reliefnim srcem in cvetovi, levo in desno je uvezena večja cvetlična vejica z različnimi cveti, manjše reliefno srce in več manjših rastlinskih vejic. Ob zunanjih robovih je izvezena kovinska robna bordura. Čelnik ima črno žametno obrobo in fino svetlo rjavo platneno podlogo. 306. Čelnik / Bohinjska Bela / žamet, lan, kovina / d – 41,5 cm, š – 9 cm / inv. št. 19287 / stara inv. št. 12683g. Čelnik je izvezen v reliefni in ploščati zlati vezenini s kovinsko nitjo in bleščicami na platneni osnovi. Osrednji motiv je šestlistni cvet v nepravilnem ovalu, ki je z listno vejico povezan s podobnima (manjšima in zaradi poškodb slabo razpoznavnega) motivoma na levi in desni strani. Zaradi obrabe in odpadlih bleščic je na mnogih mestih vidna podloga. Prostor med elementi je povsem prekrit z diagonalno našitimi kovinskimi nitmi in mednje našitimi okroglimi bleščicami. Čelnik ima obrobo iz žameta in fino svetlo rjavo platneno podlogo. ČEPICE / KAPE / CAPS 307. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 58 cm, š – 6 cm / inv. št. 25 / stara inv. št. 2199. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (lila, rumena, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 43 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka pletena vrvica (d – 2 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam sta dodani še rdeča in zelena; d – 13 cm). 308. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 52 cm, š – 24 cm / inv. št. 86 / stara inv. št. 2201. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, zelena, rjava, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 35 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita vrvica (d – 6 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (d – 11 cm). 309. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 61 cm, š – 23 cm / inv. št. 89 / stara inv. št. 2779. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, ramena, rdeča, ciklamen barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 46 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka črno-rjava vrvica (d – 1,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še zelena, oranžna in vijolična; d – 13,5 cm). 310. Kapa s cofom / Sv. Mohor nad Selci / svila / d – 63 cm, š – 24 / inv. št. 103 / stara inv. št. 2173. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, ramena, modra, ciklamen barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 44 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita črno-rjava vrvica (d – 3,5 cm) s velikim cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še zelena, rdeča in rjava; d – 15 cm). 311. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 70 cm, š – 20 cm / inv. št. 105 / stara inv. št. 2172. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, zelen, bordo rdeča, lila, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 45 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita pletena vrvica (d – 12 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še ciklamen in rumena; d – 13 cm). 312. Kapa / Nanos / drevesna goba, svila, volna / v – 15,5 cm / inv. št. 106 / stara inv. št. 1207. Moška kapa na dva roglja, oblikovana iz drevesne gobe. Debelina materiala ni povsem enakomerna (do 1 cm). Spodnji rob kape je obrobljen z zeleno svilo, nad njo je v zančni liniji našita okrogla zelena volnena pozamenterijska vrvica; enak okras z vrvico se nadaljuje tudi na obeh rogljih. Kapa je obrabljena, na več mestih prežrta in na enem preluknjana; obrobna svila je močno poškodovana. Kapo je uporabljal gozdarski mojster na Nanosu. 313. Kapa / Škemljevec / polst, svila, kovina / v – 12,5 cm / inv. št. 458 / stara inv. št. 1212. Mehka dekliška kapa (v inventarni knjigi je pokrivalo imenovano dekličji fes) iz rdečega sukna, krojena glavi prilegajoče in s posebej krojenim vrhom, na katerem je našit cof (d okoli 8,5 cm) iz kovinskih in nekaj svilenih modrih niti. Spodnji rob kape je utrjen z našito črno svileno kitico, nad njo so v pasovih razporejeni našiti okraski: svileni in kovinski trakovi in dolgi okrasni šivi, med njimi okrogle kovinske bleščice. Okrašeni del je visok okoli 11,5 cm. Kapa ni podložena. 314. Kapa / Škemljevec / polst, svila, kovina / v – 14 cm / inv. št. 461 / stara inv. št. 1213. Mehka dekliška kapa (v inventarni knjigi je pokrivalo imenovano dekličji fes) iz rdečega sukna, krojena glavi prilegajoče in s posebej krojenim vrhom, na katerem je našit cof (d okoli 6,5 cm) iz svilenih modrih in kovinskih srebrnih niti. Spodnji rob kape je utrjen z našito črno svileno kitico, nad njo so v pasovih razporejeni našiti okraski: svileni in kovinski trakovi in dolgi okrasni šivi, med njimi okrogle kovinske bleščice. Okrašeni del je visok okoli 9,5 cm. Kapa ni podložena. 315. Kapa / Škemljevec / polst, svila, kovina / v – 12,5 cm / inv. št. 473 / stara inv. št. 1323. Mehka dekliška kapa (v inventarni knjigi je pokrivalo imenovano dekličji fes) iz rdečega sukna, krojena glavi prilegajoče in s posebej krojenim vrhom, na katerem je našit cof (d – 2 cm) iz svilenih modrih niti. Spodnji rob kape je utrjen z našito črno svileno kitico, nad njo so v pasovih razporejeni našiti okraski: svileni in kovinski trakovi in dolgi okrasni šivi, med njimi okrogle kovinske bleščice. Okrašeni del je visok okoli 7 cm. Kapa ni podložena. 316. Kapa s cofom / Podjelje v Bohinju / svila / d – 70 cm, š – 21 / inv. št. 1317 / stara inv. št. 7126. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, zelena, rumena, lila, rdeča barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d - 37 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita pisana pletena vrvica (d – 20 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam so dodane še svetlo modra, temno modra, oranžna, ciklamen; d – 13 cm). 317. Kapa s cofom / Podjelje v Bohinju (?) / svila / d – 83 cm, š – 21 cm / inv. št. 1318 / stara inv. št. 9462. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, olivno modra, temno rdeča barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 65 cm), katere rob je odparan (ostanki robu vidni na dolžini 51 cm); na vrhu je pletenje stisnjeno skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 2 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam sta dodani še rumena in vijoličasta; d – 16 cm). 318. Kapa s cofom / Višnja gora / svila / d – 63 cm, š – 26 cm / inv. št. 1319 / stara inv. št. 9280. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, rumene, modre, ciklamen barve) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 39 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita rjavo – črna vrvica (d – 6,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še zelena; d – 17,5 cm). 319. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 60 cm, š – 23 / inv. št. 1320 / stara inv. št. 8227. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, temno modra, rjava, rumena, rdeča barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 46 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je našit cof iz raznobarvnih niti (d – 14 cm). 320. Kapa s cofom / Škofja Loka / svila / d – 52 cm, š – 23 cm / inv. št. 1322 / stara inv. št. 6044. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (rjava, zelena, rumena barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 48 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu sta všiti tanki kratki vrvici (d – 2,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (d – 11,5 cm). 321. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 61 cm, š – 25,5 cm / inv. št. 1323 / stara inv. št. 2202. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, modra, rdeče-rjava, olivno zelena, rumena, svetlo lila barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 43,5 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita pletena vrvica (d – 3,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam so dodane bela, zelena in vinsko rdeča; d – 14 cm). 322. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 72 cm, š – 25 cm / inv. št. 1324 / stara inv. št. 2200. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, zelen, rumena, lila barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 52 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita pletena vrvica (d – 7 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še modra in oranžna; d – 13 cm). 323. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 76 cm, š – 23 cm / inv. št. 1325 / stara inv. št. 9436. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, olivno zelena, rumena, vijoličasta barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 42 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita pletena vrvica (d – 15,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še oranžna; d – 18,5 cm). 324. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 62 cm, š – 24 cm / inv. št. 1326 / stara inv. št. 9397. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, zelena, rdeča, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 42 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita tanka pletena vrvica (d – 9,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (d – 10 cm). 325. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 61 cm, š – 24 cm / inv. št. 1327 / stara inv. št. 2174. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, rumena, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 48,5 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 1 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (d – 11,5 cm). 326. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 40 cm, š – 21 cm / inv. št. 1328 / stara inv. št. 9457. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, zelena, rjava barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape, ki je dvojna, s črnima cofoma (zunanji cof d – 8 cm) brez vrvice; kapa se na sredini obrne navznoter. 327. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 60 cm, š – 26 cm / inv. št. 1329 / stara inv. št. 9455. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, ciklamen, rumena, vijoličasta barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 42 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 2 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam sta dodani še zelena in modra; d – 16 cm). Precej slabo stanje. 328. Čepica / Nemški Rovt / bombaž, svila, volna (?) / v – 12,5 cm š – 11,7 cm / inv. št. 1355 / stara inv. št. 6779. Čepica za dojenčka (v inventarni knjigi je vpisana kot otročja avba) iz več kosov raznovrstnega pisanega in enobarvnega blaga in trakov (rdeče-modro-rumene bombažne tkanine, vzorčne rdeče svile, rdečih in progastih svilenih trakov). Krojena je s polkrožnima stranskima deloma in vstavljenim trakom (š – 5,8 cm) od tilnika do čela. Robovi čepice so obrobljeni z rdečo vzorčno tkano svilo. Našita sta bela keper trakova za zavezovanje. Na vrhu krasi pokrivalce gubanje iz pisanega svilenega traku, ki daje videz pentlje. Čepica je vatirana in podložena z rdečo bombaževino. 329. Čepica / Nemški Rovt / bombaž, svila / v – 14 cm, š – 14 cm / inv. št. 1356 / stara inv. št. 8475. Krstna čepica za dojenčka iz rožnatega bombažnega blaga, prekritega v celoti z belim tilom. Krojena je s polkrožnima stranskima deloma in vstavljenim trakom (š – 8 cm) od tilnika do čela. Robovi in šivi čepice so obrobljeni z modrim vzorčno potiskanim bombažem, rob, ki obkroža obraz, je krašen z nagubano belo tilasto čipko (š – 2 cm). Našita sta belo-modro-rumena trakova za zavezovanje. Na vrhu krasita pokrivalce ena večja in ena manjša pentlja iz svile bordo barve, ob straneh pa po ena rozeta iz nagubane bele svile z rumeno obrobo (premer – 4,2 cm). 330. Čepica / Nemški Rovt / svila, lan / v – 14 cm š – 11 cm / inv. št. 1357 / stara inv. št. 8476. Krstna čepica za dojenčka iz rumenega brokata z rdeče-zelenim cvetličnim vzorcem in belo fino laneno podlogo. Krojena je s polkrožnima stranskima deloma in vstavljenim trakom (š – do 8,5 cm) od tilnika do čela. Robovi in šivi čepice so obrobljeni z nagubanim rdečim svilenim trakom, zunanji robovi pa še z nagubano strojno čipko bele barve (š – 1,6 cm). Svilena trakova za zavezovanje sta odtrgana. Na vrhu krasita pokrivalce rozeti iz nagubane rdeče svile (premer – 4,4 cm). 331. Čepica / Reteče pri Škofji Loki / bombaž / v – 19,8 cm / inv. št. 1360 / stara inv. št. 6792. Ženska čepica (inv. knjiga jo navaja kot avbo za pod pečo) iz bele bombažne flanele, kosmatene na notranji strani, krojene s polkrožnim vstavkom na zatilju (š – 12 cm, v – 16,5 cm) in z vstavljenima trakoma za zadrgovanje zadnjega dela oz. našitima keper trakoma za zavezovanje pod brado. Širok trak, ki pokriva glavo (š – 16,5 cm), je na zunanjem robu (ki obkroža obraz) okrašen s tremi plastmi belega bombažnega tila, mehko nabranega v naborek (š – do 4 cm). 332. Kapa / neznanega izvora / bombaž / v – 28 cm / inv. št. 1362 / stara inv. št. 6715. Ženska kapa (inv. knjiga jo navaja kot avbo), pletena iz tanke bele bombažne preje; spodnji rob pleten v vzorcu šahovnice (menjajoča se polja levih in desnih petelj), nato pa v štirih poljih desnih petelj do zaokroženo oblikovanega vrha. V enem od polj je z levimi petljami vpleten monogram W. 333. Kapa s cofom / Šentjakob v Rožu / svila / d – 55 cm, š – 25,5 cm / inv. št. 1646. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bež, bledo zelena, rumena, vinsko rdeča barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 46 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všit cof iz raznobarvnih niti (d – 9 cm). 334. Čepica / Ptuj in okolica Ptuja / bombaž, svila / v – 23 cm / inv. št. 2133. Čepica (v inventarni knjigi je navedena kot avba) iz belega bombažnega tila z našitimi trakovi belih strojnih čipk in svile. Krojena s polkrožnim vstavkom na zatilju (š – 21 cm, v – 22 cm; okrašenim z dvema vzporedno našitima čipkama; ob vratu je mogoče ta del stisniti s pomočjo dveh vstavljenih belih vrvic) in pravokotnim delom, ki pokriva glavo od ušesa prek temena do drugega ušesa (š – okoli 10 cm). Na tem delu je prek osnovnega tila našita trakasta čipka. Na rob, ki ob uporabi obkroža obraz, je našito gubanje iz tila (š – 1,3 cm), prek njega čipka in prek čipke še krem svilen trak z vtkanimi bledo rumenimi rožami (š – 2,5 cm); slednji se nadaljuje v trakova za zavezovanje. Oblika pokrivala, kakršnega so nosile v 19. stoletju poročene meščanke in plemkinje v domačem okolju. Iz mariborske rodbine, ki je bila lastnik posestev v okolici Ptuja in v Ptuju, od koder predmet izvira. 335. Čepica / Ptuj in okolica Ptuja / bombaž, svila / v – 22 cm / inv. št. 2134. Čepica (v inventarni knjigi je navedena kot avba) iz bele prosojne bombažne tkanine z vtkanimi gostejšimi nitmi in uvezenimi modrikastimi cvetki. Krojena s polkrožnim vstavkom na zatilju (š – 15 cm, v – 15 cm; ob vratu je mogoče ta del stisniti s pomočjo dveh vstavljenih belih vrvic) in pravokotnim delom, ki pokriva glavo od ušesa prek temena do drugega ušesa (š – okoli 13 cm). Na rob, ki ob uporabi obkroža obraz, je našito triplastno škrobljeno kolmano gubanje iz tila (š – 2,5 cm); med plasti sta ob straneh pokrivala vložena nagubana svilena trakova, eden ciklamne, drugi modre barve. Prek gubanja je pritrjena še nenagubana strojna čipka (š – 3,5 cm). Tkanina, zlasti pa tilasto gubanje in čipka, so neenakomerno modrikaste barve. Oblika pokrivala, kakršnega so nosile v 19. stoletju poročene meščanke in plemkinje v domačem okolju. Iz mariborske rodbine, ki je bila lastnik posestev v okolici Ptuja in v Ptuju, od koder predmet izvira. 336. Čepica / neznanega izvora / svila, bombaž, brokat / d (ob čelu) 28 cm, d vstavka – 23 cm / inv. št. 2733. Otroška čepica (v inventarni knjigi je navedena kot otroška avbica) iz svileno kovinskega brokata, raznobarvnih svilenih okrasnih trakov in čipkastih naborkov. Čepica je krojena glavi prilegajoče, s temensko – zatilnim vstavkom in stranskima ploskvama; na vsaki od njiju je po ena rdeča pentlja, na temenu pa ena rdeča in druga rdeče-modro-zlata pentlja. Zunanji robovi čepice so obrobljeni z rdečim svilenim trakom in naborki (š – 2 cm) mehkih mrežastih šivanih čipk. Čipkasti naborki so vstavljeni tudi v šive med ploskvami. Čepica je podložena z belo bombaževino, zavezuje se s svilenima trakoma zlate barve. 337. Kapa / neznanega izvora / svila, papir / v – 16 cm / inv. št. 2734. Frkindež, moško pokrivalo iz zelenega žameta z mehkim oglavjem in trdim robom. Žamet je nad robom nepodložen, mehak in je na vrhu z gubami stisnjen skupaj; vrh krasi okrogel gumb, oblečen v osnovni material. Utrjen rob je iz kartona, na katerega je z zunanje strani nalepljen žamet, z notranje pa zeleno barvan papir. Rob je na čelni strani nižji (v – 8,5 cm v dolžini 23 cm) kot na temenski (v – 12 cm v dolžini 35 cm). 338. Kapa s cofom / okolica Kamnika / svila / d – 60 cm, š – 24 cm / inv. št. 6053. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (umazano bela, zelena, rumena, svetlo modra in rdeča barva) progami. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 42 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 4,5 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (d – 13,5 cm). Del moške noše (inv. št. 6049 – 6053). 339. Kapa / Podlož / kožuhovina, bombaž, lan / v – 10 cm / inv. št. 7811. Polhovka, otroška kapa iz trikotno urezanih polšjih kožic, z okroglim oglavjem, s kožuhovinastim gumbom na vrhu in nazaj zavihanim robom (v – 6 cm). Podložena je s sivim glajenim bombažem, tkanim v vzorcu ribje kosti, ki je kot krojena na trikotne dele. Skozi pretrganino med polšjima kožicama je vidna prešita lanena medvloga za utrjevanje. Pokrivalo naj bi po navedbah iz inv. knjige leta 1952 izdelal enajstletni deček. 340. Kapa s cofom / okolica Kamnika / svila / d – 62 cm, š – 24 cm / inv. št. 7853. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, olivno zelena, rumena, svetlo modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 49 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 2 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še modra, rdeča, vijolična, ciklamen in oranžna; d – 11 cm). 341. Kapa s cofom / okolica Kamnika / svila / d – 60 cm, š – 22 cm / inv. št. 7854. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (bela, rdeča, zelena, modra barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 43 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka črno-rjava vrvica (d – 2 cm) s košatim cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam so dodane še rumena, lila in vijolična; d – 15 cm). 342. Kapa s cofom / neznanega izvira / svila / d – 71 cm, š –, 24 cm / inv. št. 8737 Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (zelena, rumena, svetlo modra in rdeča barva) progami. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 43 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu je všita kratka vrvica (d – 2 cm) s cofom (d – 14 cm) iz raznobarvnih niti (poleg naštetih barv še turkizno modra in vijolična). 343. Kapa / Železniki / Gorenjsko / svila, volna, bombaž / v – 45 cm / inv. št. 9068. Vatirano žensko pokrivalo iz svilenega črnega žameta in pozamenterijskih žametnih in svilenih našitkov, krojena kot kapuca s podaljšanim ramenskim delom (v inventarni knjigi je vpisana kot kapa). Naglavni del je krojen iz enega kosa; okrogline so izvedene s pomočjo mehkih gub, ki so temenu skrite pod okrasno nagubano volneno mrežasto čipko s polkrožnimi zobci (pozamenterijski izdelek, š – 9 cm) in večzančno pentljo iz težke črne svile (š – 4 cm). Rob, ki ob uporabi obkroža obraz, je okrašen z našitim mehkim žametnim pozamenterijskim trakom (š – 5 cm). Tudi ramenski podaljšek je iz nabranega širokega žametno – volnenega pozamenterijskega traku (š – 15 do 16 cm), ki ga na spodnjem robu krasijo večje okrasne zanke iz črne okrogle žametne vrvice. Ovratni del je na desni strani nekoliko podaljšan: na vidni strani je dodatno krašen s črno svileno dvozančno pentljo in ročno izdelano gumbnico (na drugi strani je našit odgovarjajoč lesen okrogel črn gumb), pod njim sta našiti medena zanka in zatič za zapenjanje. Naglavni del je podložen z volneno polsteno medvlogo in črno volneno strojno pleteno tkanino. Zaradi obrabe je na večjem delu naknadno prišita črna bombaževina. Zimsko pokrivalo je okoli 1890 nosila starejša ženska v Železnikih na Gorenjskem. 344. Kapa s cofom / Zdenska vas / svila / d – 58 cm, š – 21 cm / inv. št. 9308. Žlajfica, smrtnica, moška kapa iz svilenega trikoja črne barve z vpletenimi drugobarvnimi (rdeča, modra, zelena, rumena barva) progami in drobnimi vzorčki. Pletenje ni krožno – šiv je po celi dolžini kape (d – 34 cm). Pletenina je na spodnjem robu spodvihana, na vrhu pa stisnjena skupaj; na tem mestu sta všiti tanki vrvici (d – 12 cm) s cofom iz raznobarvnih niti (naštetim barvam je dodana še rjava; d – 12 cm). 345. Kapa / Male Lipljene / kožuhovina, volna / v – 11,5 cm / inv. št. 9443. Polhovka, moška kapa iz trikotno urezanih polšjih kožic, z okroglim oglavjem in nazaj zavihanim robom (v – 7,7 cm). Podložena je z ročno tkano sivo-črno volneno tkanino, večkrat prešito. 346. Kapa / Oplotnica / volna / v – 29 cm / inv. št. 9913. Moška čepica (v inventarni knjigi je vpisana kot avba), ročno pletena iz sive volne v patentnem vzorcu 2 levi – 2 desni petlji kot prilegajoče se pokrivalo, ki pokriva celo glavo (razen obraza) in se zapenja na vratu z belima roženima gumboma. Rob ob obrazu je obkvačkan z isto volno v širini 2,8 cm. Del zimske drvarske delovne oprave (komplet inv. št. 9903 – 9914). 347. Kapa / Podbukovje na Dolenjskem / kožuhovina / v – 14 cm / inv. št. 12836. Polhovka, moška kapa iz trikotno urezanih sivo rjavih polšjih kožic, z okroglim oglavjem, s kožuhovinastim gumbom na vrhu in nazaj zavihanim robom (v – 8 cm). Kapa ima namesto podloge še eno, navznoter obrnjeno plast polšjih kožic. 348. Čepica / Šentvid pri Stični / volna, svila / v – 15 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 13672. Čepica za dojenčka, strojno pletena iz bele volne v enakomernem plastičnem vzorcu. Krojena je v obliki črke T, s stranskima šivoma. Rob, ki obkroža obraz, je pleten v drugačnem - patentnem vzorcu. Spodnji rob čepice je obšit z belim svilenim trakom, ki se nadaljuje v trakova za zavezovanje (š – 1 cm, d – 18 cm). Izdelana leta 1930. 349. Kapa / Ljubljana / žamet, svila, juta, kovina / v – 12 cm / inv. št. 15198. Ženska mehka kapa v obliki turbana (v inventarni knjigi je vpisana kot klobuk) iz temno bordo rdečega gladkega žameta, podložena z mehko jutovino in vinsko rdečo tančico. Oglavje je okrasno nagubano in prešito; gube so prešite na zadnjem delu, spredaj pa je naje pritrjena kovinska spiralasto zvita žica zlate barve. Spodnji rob utrjuje vinsko rdeč svilen (rips) trak. Pokrivalo je bilo uvoženo iz Amerike, v rabi pa v Ljubljani okoli leta 1950. 350. Kapa / Loče pri Poljčanah / volna / v – 24 cm / inv. št. 15356/151. Ženska mehka kapa, ročno pletena iz sive domače volne z glavi priležnim oglavjem in zavihanem in na oglavje prišitim zavihkom (š – 8 cm). Pletenje ni krožno. Oglavje je izvedeno v vzorcu zrna in izmeničnih prog levih in desnih petelj. Zimsko pokrivalo. 351. Čepica / Loče pri Poljčanah / žamet, polst / premer – 25 do 27 cm / inv. št. 15356/153. Ženska čepica iz črne klobučevine in gladkega črnega žameta, oblikovana kot okrogla bareta. Vrh je sestavljen iz šestnajstih trikotnih kosov žameta, prek katerih je prečno nameščena velika okrasna “pentlja” iz črne klobučevine (d – 23 cm, š – 3,5 do 6,6 cm). Vrh je podložen z enako krojeno črno bombaževino (klotom). Spodnji del barete je iz črne klobučevine, spodvihane navznoter in zašite. Spredaj so izrezani trije klinasti izseki, podloženi z enakim materialom. Spodaj našita okrogla črna elastika za lažje nameščanje pokrivala. 352. Čepica / Loče pri Poljčanah / žamet, svila, slama / v – 12 cm / inv. št. 15356/154. Žensko pokrivalo iz gladkega rdečega žameta, krojeno v izrazito asimetrično mehko oglavje z okrasnimi gubami in mehko konico spredaj. Na desni strani je na oglavje pritrjena velika pentlja iz osnovnega materiala (d – 18 cm, š – 7,3 cm), vpeta v ovalno zaponko (v – 4 cm, š – 2,5 cm) iz slonove kosti. Pokrivalo je v celoti podloženo s krojeno črno svilo, ob šivih pa je vidna svetla slamnata medvloga za delno utrjevanje oglavja. Na dnu je ročno prišit pravokotni kos črne svile z belo vezenim napisom: Wiener Mode. 353. Kapa / Loče pri Poljčanah / polst, kožuhovina / v – do 10 cm / inv. št. 15356/155. Žensko pokrivalo priležne polkrožne oblike iz debelejšega rjavega sukna, z rjavim krznenim robom (v – 6,5 cm), ki je podšit z rjavim volnenim blagom. Na rob je s spodnje strani nameščena črna elastika za nameščanje pokrivala na glavi. 354. Kapa / Loče pri Poljčanah / žamet, svila / v oglavja – 12 cm, š robu – 4,3 do 5,3 cm / inv. št. 15356/174. Mehka ženska kapa iz gladkega črnega žameta, z ravnim oglavjem in posebej krojenim ravnim vrhom; posebej krojen rob, obrnjen navzgor kot zavihek. Oglavje je podloženo z grobo tkano črno svilo, rob (zavihek) pa z gladko črno svilo. 355. Kapa / Loče pri Poljčanah / volna / v – 22,5 cm / inv. št. 15356/175. Ženska mehka kapa, ročno pletena iz svetlo rjave volne z glavi priležnim oglavjem in dokvačkanim modrim robom z belim zaključkom (š – 5,3 cm). Pletenje ni krožno (šiv), izvedeno je v vzorcu 1 leve / 1 desne petlje (oglavje) in kvačkanem vzorcu enkrat ovitih zank (rob). 356. Kapa / Loče pri Poljčanah / volna, svila, kožuhovina / v – 16 cm / inv. št. 15356/196. Mehka ženska kapa iz črnega volnenega pliša, na vrhu stisnjena skupaj z mehkimi gubami. Na nabirek je pritrjen okrogel cof iz sivo bele kožuhovine. Na spodnji rob je našit dvojni zapognjeni trak (š – 3 cm) osnovnega materiala. Kapa je podložena s črno svileno krojeno podlogo. 357. Kapa / Loče pri Poljčanah / volna / v robu – 9 cm / inv. št. 15356/203. Ženska mehka kapa iz temno rjave volne, ročno kvačkana, s posebej izdelanim vrhom (iz 2 kvačkanih trakov; š – 17 cm, d – 27,5 cm) in nanj našitim kvačkanim robom (v – 7 cm). 358. Kapa / Loče pri Poljčanah / bombaž, volna / v – 9 cm / inv. št. 15356 / 204. Ženska kapa iz črnega kosmatenega blaga, brez krajcev, s priležnim ravnim oglavjem in posebej krojenim ravnim vrhom (premer – 16 cm). Podložena s črnim bombažem, kot medvloga (verjetno) vstavljeno volneno polnilo. Mehko, neutrjeno pokrivalo.. 359. Kapa / Loče pri Poljčanah / volna / v – 22 cm / inv. št. 15356/205. Ženska mehka kapa, ročno pletena iz temno sive domače volne z glavi priležnim oglavjem in zavihanem in na oglavje prišitim zavihkom (š – 6 cm), v katerem so vpletene štiri svetlo sive proge (na zunanji strani vidni le dve). Pletenje ni krožno (šiv), izvedeno je v vzorcu samih desnih petelj (oglavje) in vzorcu zrna (zavihek). 360. Kapa / Loče pri Poljčanah / polst, kožuhovina / v – 9,5 cm / inv. št. 15356/207. Ženska kapa iz črne klobučevine z mehkim okroglim priležnim oglavjem, na rob katerega je prišit trak črne kožuhovine s kosmato stranjo navzven (š traku – 3,5 do 4 cm). Oglavje je s spodnje strani utrjeno z našitim kosom modre volnene tkanine (v – 8 cm, d – 25 cm); na rob je pritrjena črna ploščata elastika za nameščanje pokrivala. 361. Čepica / Loče pri Poljčanah / volna, svila, bombaž / v – 26,5 cm / inv. št. 15356/208. Ženska čepica za spanje iz vinsko rdečega volnenega jerseya, krojena glavi prilegajoče s polkrožnim temenskim vstavkom in zaključnim nagubanim trakom ob obrazu (š – 2 cm). Temenski vstavek (š spodaj – 18 cm) in zaključni trak ob vratu (š – 2,8 do 3,5 cm) imata našite dele iz modro-rdeče črtaste svile in sinje modre strukturno tkane svile. Osnovni material je okrašen z ročno vezenimi zvezdastimi cvetki. Čepica ima našita trakova iz sinjega bombaža (d – 26,5 cm) za zavezovanje. Domač izdelek. 362. Čepica / Loče pri Poljčanah / polst, plastika, kovina / premer – 21 do 25 cm / inv. št. 15356/209. Ženska čepica iz umazano bele klobučevine z dolgim česanim vlaknom v obliki okrogle barete v enem kosu. Spodnji rob je spodvihan navznoter, a neobdelan (morda naknadno odrezan). Skozi zunanji rob je pretaknjena okrasna kovinska igla s sinje modrima glavicama iz plastike (d igle – 10 cm, d glavic – 1,5 in 3,4 cm). 363. Čepica / Gorica (Italija) / bombaž / v – 21,5 cm, š – 20 cm / inv. št. 15522. Čepica za dojenčka oz. majhnega otroka iz belega bombažnega rebrasto tkanega blaga, krojena v obliki črke T: na pravokotni kos blaga, ki obkroža obraz (43,5 cm x 11 cm), je v sredini našit pravokotni kos enakega blaga (14 cm x 21 cm), ki pokriva zatilje in vrat. Obliko čepice dobi pokrivalo šele, ko se s po dvema belima gumboma oba trakova spneta med seboj. Na zatilnem traku sta našita trakova iz osnovnega blaga za prilagajanje pokrivala na tilniku (š – 3,5 cm, d – 21,5 in 23,5 cm. Rob, ki obkroža obraz, je krašen z belo bombažno strojno izvezeno čipko z zobci in cvetličnim motivom (š – 3 cm); ob robu pod čipko sta našita tudi trakova iz osnovnega materiala (š – 4,2 cm, d – 50 cm) za zavezovanje pod brado. Močno škrobljena. Del sprehajalne opreme za dojenčka iz 1. 1907/1908 (komplet 15522 – 15524); mati dojenčka je bila nekdanja guvernanta grofov Codelli. 364. Čepica / Ljubljana / bombaž, svila / v – 15 cm, š – 12 cm / inv. št. 15526. Čepica za dojenčka, prilegajoče pletena v čipkastem vzorcu iz tankega in močno sukanega bombažnega pletiva (gama). Zunanji rob je obkvačkan z enakim materialom. Med luknjice okoli temenske luknjičavo pletene vetrvice je okrasno pretaknjen ozek svilen rožnat trakec (š – 7 mm); enak trakec je vstavljen po robu, ki ob uporabi obkroža obraz, in se podaljšuje v trakova za zavezovanje. Pokrivalo je bilo izdelano 1. 1928. 365. Čepica / Ljubljana / bombaž, svila / v – 19 cm, š – 16 cm / inv. št. 15527. Čepica za dojenčka, narejena iz pravokotno urezanega belo prosojnega bombaža (muslina), na temenskem delu izpolnjenega z luknjičavo kvačkano čipko v obliki kroga (premer okoli 8 cm) iz belega kvačkanca. Vsi robovi čepice so obkvačkani z belimi zankami, temenski del čepice pa krašen z večbarvno (črno, bordo rdečo, modro, zeleno in rumeno) svileno vezenino v tehniki križnega in gobelinskega vboda. Motiv srca, dopolnjen z geometrijskimi elementi, je razporejen zrcalno glede na sredinsko os. Trakov za zavezovanje ni. Pokrivalo je bilo izdelano 1. 1928 za novorojenko lastnice ljubljanske kavarne. 366. Čepica / Ljubljana / bombaž / v – 13,7 cm, š – 14 cm / inv. št. 15528. Čepica za dojenčka, kvačkana v luknjičavem vzorcu iz belega bombažnega kvačkanca. Zunanji robovi so zaključeni z obkvačkanimi zobci. Temenski del je kvačkan okroglo, v motivu luknjičave rozete. Trakov za zavezovanje ni. Pokrivalo je bilo izdelano 1. 1928 za novorojenko lastnice ljubljanske kavarne. 367. Kapa / Ljubljana / svila / v – 11,5 cm / inv. št. 15624. Žensko pokrivalo z mehkim okroglim oglavjem in zavihanim robom (v inventarni knjigi je vpisano kot poletni damski klobuk). Na olivno zeleno mrežasto osnovo so mestoma všiti tanke tekstilne vrvice enake barve kot polnilo; ponekod ostaja mrežasta osnova prosojna. Blago je na vrhu stisnjeno skupaj in zašito v nekajcentimetrski šiv. Pokrivalo se spodaj končuje z dvojnim, navzgor obrnjenim robom (š – 5 do 6 cm), na katerega je zadaj pritrjen polkrožno pahljačast okras iz enakega materiala (v – 9,5 cm, š – 10 cm). Rob je na spodnji strani utrjen z zelenim svilenim (rips) trakom. Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 368. Čepica / Ljubljana / slama, til / v – 7 cm, premer – 19 cm / inv. št. 15629. Žensko pokrivalo z mehkim priležnim oglavjem in brez krajcev (v inventarni knjigi je vpisano kot poletni damski klobuk), iz olivno zelenega tila, mestoma pošitega s slamnatimi pletenimi vrvicami v polžastih in ukrivljenih linijah. Tilasta osnova je podložena in utrjena z več plastmi črnega tila (popravek?). Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 369. Čepica / Ljubljana / svila, bombaž, volna, slama, perje / premer – 31,5 cm / inv. št. 15631. Žensko pokrivalo v obliki velike barete (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) iz prešite črne svile, sive bombaževinaste podloge in volnene medvloge; z dodanim okrasjem iz dveh različnih vrst belega perja. Veliko okroglo oglavje na spodnjem delu dopolnjuje asimetrični spodnji obod (spredaj širok 9,3 cm, zadaj 5,6 cm) z mehkim našitim robom iz črne svile in črne slamnate medvloge. Levo spredaj je na oglavje pritrjenih nekaj dolgih belih peres (d – do 39 cm, polomljena), skupaj z nekaj puhastimi belimi kratkimi peresi. V inventarni knjigi je vpisano kot žalno žensko pokrivalo. Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 370. Kapa / Ljubljana / svila, volna, kovina / v – 18,5 cm / inv. št. 15647. Žensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) z mehkim okroglim nabranim oglavjem, mehkim ščitnikom spredaj in mehkim visečim ščitnikom zadaj. Pokrivalo iz zlato rjave rips svile ima okroglo oglavje stisnjeno skupaj s trakom, na katerega sta pritrjena ščitnika in ob straneh trakova iz prešite svile za zapenjanje pod brado (eden s kovinsko zaponko, d – 13,8 cm, drugi s kovinskimi obrobami luknjic, d – 19 cm). Sprednji polkrožni ščitnik (š – 5 cm) je podložen z vzorčno volneno tkanino z videzom volnenega vezenja (rjava, oranžna, rumena, zelena) in je mehko obrnjen navzgor. Zadnji ščitnik (š – 7,5 cm) je pravokotno krojen, podložen z zeleno svilo in rahlo nabran z vstavljeno elastiko; mehko visi navzdol. Po 1. svetovni vojni je pokrivalo nosila ljubljanska modistka za vožnjo z avtomobilom. 371. Čepica / Bovec / žamet, svila / d spodnjega robu – 30 cm / inv. št. 15652. Žensko mehko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) iz gladkega črnega žameta, krojena je s polkrožnim vstavkom na zatilju in nazaj zapognjenim dvojnim robom na sprednjem robu. Notranji šivi zadelani s črnim svilenim (rips) trakom, sicer brez podloge. 372. Čepica / Novo mesto / svila / v – 14 cm, š – 13,5 cm / inv. št. 15671. Krstna čepica za dojenčka iz svilene umazano bele strojne čipke, podložene s tanko roza svilo. Krojena je s polkrožnima stranskima deloma in vstavljenim trakom (š – 4 cm) od tilnika do čela. Rob, ki obkroža obraz, je krašen z gubanjem iz fine svilene prosojne tkanine (š – 1,5 cm). Ob tej obrobi je našit še naguban trak iz roza svile (š gubanja – 1 cm, š traku – 8 mm); iz enakega traku so izdelane tudi tri večzančne ploščate pentlje z videzom rozete, ki krasijo čepico na vrhu in ob straneh. Del krstne opreme za prvorojenko v družini poštnega uradnika; iz 1. 1906 (komplet 15671 – 15674). 373. Čepica / Žiri v Poljanski dolini / polst / premer – 24 cm / inv. št. 15824. Žensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisan kot klobuk) iz črne klobučevine, krojeno kot baretka. Spodnji rob spodvihan navznoter in ročno prišit. Obliko in okras pokrivalu dajejo strojno prešiti robovi: eden po zunanjem (najširšem) obodu, dva na vrhu. Nad čelnim delom je med okrasna šiva nameščena manjša pentlja iz osnovnega materiala. 374. Čepica / Vojnik pri Celju / bombaž / d (ob obrazu) – 43 cm; š (ob spodnjem robu) – 32 cm / inv. št. 16050. Ženska čepica za spanje iz diagonalno rezanega belega bombaža; rob ob vratu in zatilju je zarobljen, vanj vstavljena bela trakova za zadrgovanje. Na delu, ki obkroža obraz, je blago nabrano v neenakomerne gubice; nanj je našit dvojni rob (š – 2,7 spodaj do 5,9 na vrhu), ki ga podaljšujeta keper trakova za zavezovanje (d – 30 in 38 cm). Na desni strani je ob robu uvezen rdeč monogram T V 3. Čepica je bila izdelana leta 1894 za balo hčere kmečkega posestnika, mesarja in gostilničarja. 375. Čepica / Vojnik pri Celju / bombaž / premer oglavja – 26 cm / inv. št. 16051. Ženska čepica za spanje iz belega bombaža (vzorec ribje kosti), krojena z okroglim nabranim oglavjem, všitim trakom in nabranim zaključnim trakom. Po sredini oglavja (od čela do zatilja) je všit belo vezen trak s ponavljajočim luknjičastim vzorcem in polno vezenino (vejice z listki in osemlistnimi cvetki). Podoben motiv je izvezen na čelni strani všitega traku (š – 3,2 cm), nanj je našit drobno neurejeno naguban trak (š – 3 cm), ki se na spodnjem robu končuje z ročno izvezenimi pet – delnimi zobci z luknjicami. Vsi šivi dvojno zapognjeni. Brez trakov za zavezovanje. Čepica je bila izdelana leta 1894 za balo hčere kmečkega posestnika, mesarja in gostilničarja. 376. Čepica / Vojnik pri Celju / bombaž / premer oglavja – 26 cm / inv. št. 16052. Ženska čepica za spanje iz gladkega belega bombaža, krojena z okroglim, nabranim oglavjem, všitim trakom in nabranim zaključnim trakom. Všiti trak pod oglavjem je neenakomerno širok (3 cm zadaj do 5,5 cm spredaj); nanj je našit drobno neurejeno naguban trak (š – 2,7 cm), ki se na spodnjem robu končuje z ročno izvezenimi stopničastimi zobci z izvezenimi šestlistnimi in klasastimi luknjičastimi cvetki. Vsi šivi dvojno zapognjeni. Na čepico sta našita trakova za zavezovanje (d – 49 in 52 cm, š – 3 cm) iz bombaževine, na koncih zaključena z vezenimi zobci. Čepica je bila izdelana leta 1894 za balo hčere kmečkega posestnika, mesarja in gostilničarja. 377. Čepica / Vojnik pri Celju / bombaž / premer oglavja – 26,5 cm / inv. št. 16053. Ženska čepica za spanje iz belega bombaža (vzorec ribje kosti), krojena z okroglim nabranim oglavjem, všitim trakom in nabranim zaključnim trakom. Po sredini oglavja (od čela do zatilja) je všit belo vezen trak s ponavljajočim luknjičastim vzorcem. Na nevezen všit trak (š – 2,3 do 4,5 cm) je našit drobno neurejeno naguban trak (š – 3,2 cm), ki se na spodnjem robu končuje z ročno izvezenimi tri-delnimi zobci z luknjicami. Vsi šivi dvojno zapognjeni. Na čepico sta našita trakova za zavezovanje (d – 45 in 47 cm, š – 2 in 3,1 cm), eden ni originalen. Čepica je bila izdelana leta 1894 za balo hčere kmečkega posestnika, mesarja in gostilničarja. 378. Čepica / Vojnik pri Celju / bombaž / premer oglavja – 26,5 cm / inv. št. 16054. Ženska čepica za spanje iz gladkega belega bombaža, krojena z okroglim, nabranim oglavjem, všitim trakom in nabranim zaključnim trakom. Všiti trak pod oglavjem je neenakomerno širok (3 cm zadaj do 5 cm spredaj); nanj je našit drobno neurejeno naguban trak (š – 2,7 cm), ki se na spodnjem robu končuje z ročno izvezenimi stopničastimi zobci z izvezenimi šestlistnimi in klasastimi luknjičastimi cvetki. Vsi šivi dvojno zapognjeni. Na čepico sta našita trakova za zavezovanje (d – 50 in 51 cm, š – 3 cm) iz bombaževine, na koncih zaključena z vezenimi zobci. Čepica je bila izdelana leta 1894 za balo hčere kmečkega posestnika, mesarja in gostilničarja. 379. Čepica / Ljubljana / polst / v – 9,5 cm / inv. št. 16435. Žensko pokrivalo v obliki mehke barete (premer okoli 25 cm), krojene iz fine črne klobučevine v obliki večjega kroga, obrnjenega navznoter in stisnjenega skupaj z našitim trakom. Bareto krasita posebej krojena trakova (š – 5,5 do 8 cm) enakega materiala, našita ob straneh. Spodaj našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Nenošena, z neizdelanimi detajli: polizdelek iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 380. Čepica / Ljubljana / volna, svila / v – 22 cm / inv. št. 16445. Žensko pokrivalo, ročno kvačkano (na krog) iz temno zelene bukle volne z dodanimi svetlečimi svilenimi vlakni. Mehak material in osnovna oblika omogočata oblikovanje oglavja in krajcev po želji. V višini 5 do 6 cm od spodnjega roba je v material vložena okrogla črna elastika, ki naj bi omogočala lažje oblikovanje in nameščanje pokrivala; zaradi preperelosti ni več prožna. Nenošena, brez izdelanih detajlov: po vsej verjetnosti polizdelek iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 381. Čepica / Ljubljana / polst, svila / v – 14,2 cm / inv. št. 16446. Ženska mehka kapa iz vinsko rdečega sukna, krojena z ravnim visokim oglavjem in ravnim, posebej krojenim vrhom; krajce nadomešča našit dvojni rob (š – 3,2 cm). Podložena s sivo rožnato podlogo. Mehak material in osnovna oblika omogočata poljubno oblikovanje in naglavno nameščanje. Nenošena; iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 382. Čepica / Ljubljana / slama, svila / v – 13 cm, premer – 23 cm / inv. št. 16454. Žensko mehko pokrivalo, krojeno iz štirih trikotnih kosov temno modrega blaga in vstavki oranžne in bele (rips) svile. Na stičišče šivov na vrhu oglavja je pritrjen okras iz dveh belih in dveh oranžnih okroglih naborkov (premer zunanjega - 7 cm). Spodnji rob je spodvihan in zaključen z belo svileno podlogo, krojeno za celotno pokrivalo. Nenošeno; iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 383. Čepica / Ljubljana / polst / v – 13 cm / inv. št. 16469. Žensko pokrivalo iz mehke zelene klobučevine z belimi (zajčjimi?) dlakami po površini, krojeno v mehko okroglo oglavje iz šestih delov tako, da tvorijo vmesni šivi učinek vetrnice. Na spodnji rob je našit trak (š – 2,1 cm) osnovnega materiala. Polizdelek iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 384. Čepica / Ljubljana / polst / v – 11 cm / inv. št. 16476. Ženska čepica iz temno rjavega sukna v obliki okrogle baretke (premer okoli 22 cm); oblikovana v enem kosu, spodnji rob spodvihan. Brez dodatkov oz. elementov za utrjevanje: polizdelek iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 385. Kapa / Ljubljana / svila, kovina / v – 16,5 cm / inv. št. 16487. Žensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) iz mehke vijolične svile in zlatih kovinskih niti; mehko prilegajoče se oglavje in posebej izdelan rob, ki malce razširja in podaljšuje oglavje. Oglavje je sešito iz trakov s črno-zlato mrežasto osnovo, prekrito z vdelanimi vijoličnimi vrvicami. Rob je kvačkan iz enake vijolične vrvice, ki ji je dodana tanka zlata kovinska nit (tehnika kvačkanja je takšna, da da je videz vzdolžnega pletenja); zadaj se končuje s prekritima konicama, sicer pa je najožji zadaj (3,5 cm) in najširši ob straneh (7 cm). Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 386. Kapa / Ljubljana / svila, lan / v – 14 cm / inv. št. 16494. Mehko žensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) z okroglastim, napihnjenim oglavjem iz rjavega gladkega žameta, ki se na vrhu s pomočjo enostransko položenih gub zaključuje pod velikim okrasnim gumbom iz enakega materiala (premer – 7,5 cm), na spodnjem robu pa je stisnjeno z našitim robom enakega materiala (š – 2,2 cm) ; nanj je zadaj našita okrasna “pentlja” iz osnovnega tvoriva (d – 20 cm, š – do 3,5 cm). Oglavje je utrjeno z modro laneno medvlogo in podloženo s svetlečo rjavo svileno podlogo. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 387. Čepica / Ljubljana / slama / v – 13 cm / inv. št. 16498. Žensko pokrivalo iz slamnatih luknjičavo prepletenih trakov in vrvic barve ciklam, oblikovanih v enostavno okroglo prilegajoče se oglavje brez krajcev. Forma pokrivala je utrjena. Verjetno samostojno pokrivalo, lahko pa bi bil polizdelek drugačnega nedovršenega slamnika. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 388. Čepica / Ljubljana / svila / v – 14 cm / inv. št. 16499. Žensko prilegajoče se pokrivalo iz temno zelenih svilenih (rips) trakov (š – do 16 cm), zloženih in medsebojno sešitih v okroglo oglavje z okrasnima stranskima podaljškoma; brez krajcev. V nekaj šivov na oglavju so vstavljeni ozki trakovi črnega gladkega žameta. Široki svileni trak, položen preko čelnega dela prehaja ob straneh v asimetrična podaljška – na levi strani je obrnjen navzdol, na desni navzgor. Pokrivalo je podloženo s črno (krojeno) svilo, ki jo je pod vrhom mogoče zadrgniti z belo svileno vrvico; na podlogi je našit kos črne svile z zlatim napisom proizvajalca ali morda kreatorja: Ros Desca – PARIS – RUE ROYAL. Spodnji rob oglavja je na notranji strani utrjen s trakom svetle tančične svile. Pokrivalo ni bilo nošeno; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 389. Čepica / Ljubljana / svila / v – 11 cm / inv. št. 16502. Žensko pokrivalo iz modre svile, z mehkim okroglim priležnim oglavjem in posebej krojenim okrasnim zavihkom; brez krajcev. Oglavje iz treh enakih trikotnih delov; v osnovi je bilo podloženo z več plastmi modre mrežaste podloge (še vidna ob šivih). Spodnji rob oglavja je spodvihan in zaključen s črnim svilenim (rips) trakom. Okrasni rob je mehko vatiran (z enako modro mrežasto tvarino kot je bila na oglavju); ročno izdelane goste prešite gubice se diagonalno križajo in dajejo videz reliefne tkanine. Rob (š – 4,5 cm) je na oglavje našit tako, da je na eni strani izpod njega vidno še oglavje (v višini 4,5 cm); na tem mestu je pritrjena na oglavje mehka dvozančna pentlja iz osnovnega materiala (trak š – 2,4 cm). Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 390. Čepica / Ljubljana / svila, volna / v – 9 cm / inv. št. 16503. Žensko pokrivalo iz temno modre tkanine, krojeno z ravnim nizkim (v – 7 cm) oglavjem in posebej krojenim ploščatim vrhom (premer – 16 do 19 cm). Spodnji rob je zarobljen s črnim svilenim (rips) trakom. Osnovno tvorivo je še pred šivanjem podloženo s tanko sivo mrežico, vrh celo z dvoplastno, polžasto prešito mrežico. Poletno pokrivalo. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 391. Čepica / Ljubljana / žamet, svila, slama / v – 9,5 cm / inv. št. 16504. Žensko pokrivalo iz gladkega črnega žameta, krojeno z ravnim nizkim (v – 6,5 cm) oglavjem in posebej krojenim ploščatim vrhom (premer – 16 cm). Pokrivalo je v celoti utrjeno s slamnato medvlogo, še posebej osrednji del vrha (v premeru okoli 12 cm). Spodnji rob je spodvihan in skrit pod črno svileno podlogo; na rob je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 392. Čepica / Ljubljana / žamet, perje, svila, til / v – 9,5 cm / inv. št. 16505. Žensko pokrivalo iz rjavega žameta in rjavo barvanega ptičjega perja; z nizkim okroglo ploščatim oglavjem (premer – 20 do 22 cm), brez krajcev. Na utrjeno črno tilasto osnovo, je našitih več plasti ptičjega perja tako, da prekrivajo skoraj vso vidno površino; le v sredini vrha je viden kos drapiranega rjavega gladkega žameta. Spodnji rob je obdelan z enakim rjavim žametom; mehko je spodvihan in zaključen z rjavim svilenim (rips) trakom. Pod spodvihan rob je nameščenih več plasti penaste gume, ki utrjuje ovalnost robu. Pokrivalo je v celoti prekrito s tanko rjavo svileno mrežico kot zaščito perja. Na zadnjem delu je prek oglavja položen še dvoplastni svetlorjavi žametni trak (š – 2,8 cm), ki se pod spodnjim robom končuje z zankama; skozi zanke je potegnjen kos mreže (d – okoli 100 cm), ki bi lahko služil kot pomoč pri nameščanju pokrivala. Svečano pokrivalo. Iz delavnice modistke M. Sark. 393. Kapa / Ljubljana / sintetika, laks / v – 10,5 cm / inv. št. 16506. Žensko pokrivalo v obliki turbana iz rožnatega mrežastega materiala, oblikovano v nagubano okroglo oglavje; videz gostih gub daje obilje trakov, gosto našitih na mrežasto osnovo. “Gube” so zadaj in spredaj ujete in stisnjene skupaj z vrvico, ob straneh pa se razpirajo. V inventarni knjigi je navedeno kot žensko svečano pokrivalo. Nenošeno; iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 394. Čepica / Ljubljana / svila / premer – 33 do 35 cm / inv. št. 16549. Moško ali žensko pokrivalo iz svetlečega svilenega gladkega rjavega žameta v obliki okrogle mehke baretke z asimetrično širokimi robovi (4 do 10 cm); vrh barete je krojen posebej, prav tako spodnji obod; na spodnji rob je našit dvojni trak osnovnega materiala (š – 1,6 cm), na notranji strani utrjen s svetlo rjavim svilenim (rips) trakom. Na njem je natisnjen črn napis: Bloomingdale’s – NEW YORK. Pokrivalo je podloženo s svetlo rjavo svilo; na dnu je črni odtis: Dobbs – FIFTH AVENUE – NEW YORK – LEADING NEW YORK HATTERS. Pokrivalo je bilo uvoženo iz Amerike sredi 30. let 20. stoletja, vendar nima znakov uporabe. 395. Čepica / Ljubljana / svila, slama / v – 12,5 cm / inv. št. 16550. Žensko pokrivalo v obliki turbana iz svetlečega črnega žameta, oblikovano v prilegajoče se, nekoliko utrjeno oglavje s posebej krojenim, nagubanim robom; gube so zadaj utrjene v vozel, na čelu pa sta robna trakova medsebojno pretaknjena tako, da dajeta videz večjega vozla. Oglavje je utrjeno z belo slamnato medvlogo in podloženo s črno svilo. Pokrivalo ni bilo nošeno; iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 396. Čepica / Ljubljana / svila / v – do 13 cm / inv. št. 16557. Ženska čepica iz temno rjavega žameta, polkrožno in prilegajoče se krojena iz več kosov okrasno prešitega (strojno) blaga, ki je na spodnjem robu asimetrično zaključen. Pred spodnjim robom je oglavje poudarjeno z asimetrično krojenim trakom svetlo rjavega žameta, na enak način kot oglavje okrasno prešitim; nanj je na desni strani našita mehka dvo zančna pentlja iz enakega materiala. Okrasni trak je na čelnem delu oblikovan v spuščeno konico (š traku na tem delu – 5,5 cm). Oglavje je podloženo s temno rjavo svilo, rob je utrjen z rjavim svilenim (rips) trakom. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 397. Čepica / Ljubljana / volna, svila / premer – 20 cm / inv. št. 16563. Ženska mehka čepica iz rjave volnene kosmatene tkanine, z mehkim okroglim oglavjem in mehko spodvihanimi robovi; ti so utrjeni s strojno našitim volnenim pletenim rjavim trakom. Nanj je našit bel svilen pravokotnik z napisom: KANGOL®Made in England – Design. Konfekcijski izdelek. 398. Čepica / Ljubljana / svila, bombaž / v – 9 cm / inv. št. 16565. Žensko svečano pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) iz svetle sivo rjave gladke svetleče svile z mehkim oglavjem, s ploščatim posebej krojenim vrhom, brez krajcev. Oglavje do vrha daje z notranje prešitimi gubami, stisnjenimi na višino 3 do 6,5 cm, izgled prečnih zaobljenih gub, položenih okoli celega obsega pokrivala. Na desni strani je prek gub nameščena okrasna pokončna “zanka” iz enako prešitega traku osnovnega materiala. Spodnji rob oglavja je mehko spodvihan, na notranji strani zasilno zašit. Nanj je našita ploščata bela elastika. Oglavje je v celoti utrjeno z belim bombažnim centilinom, ki služi kot medvloga; podloga še ni nameščena. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 399. Čepica / Ljubljana / polst, bombaž, karton / premer – 22 cm / inv. št. 16566. Žensko pokrivalo iz temno modrega finega sukna, z mehkim ploščatim vrhom, ki spominja na bareto, vendar ima spodaj posebej krojen, z vstavljenim kartonom utrjen rob (š – 3,5 cm). Pokrivalo je podloženo s črnim bombažnim klotom. Pod rob je vstavljenih nekaj plasti časopisa za lažje ohranjanje oblike. 400. Kapa / Ljubljana / svila, bombaž, volna, usnje, kovina, karton / v oglavja – 10 cm, skupna v – 18,5 cm / inv. št. 16573. Žensko pokrivalo z mehkim okroglim nabranim oglavjem, utrjenim polkrožnim ščitnikom spredaj in mehkim visečim ščitnikom zadaj (kot inv. št. 15647). Pokrivalo iz zlato rjave rips svile ima okroglo oglavje stisnjeno skupaj s trakom, na katerega sta pritrjena ščitnika in ob straneh trakova iz rjavega irha za zapenjanje pod brado (eden s kovinsko zaponko, d – 13,5 cm, drugi z luknjicami, d – 24 cm). Sprednji polkrožni ščitnik (š – 5,8 cm) je utrjen s kartonom, na spodnji strani pa so med osnovni material všiti štirje trakovi vzorčne svileno – volnene tkanine (rjavo – modre barve) in je obrnjen navzdol. Zadnji ščitnik (š – 8,5 cm) je pravokotno krojen, podložen z modro svilo in rahlo nabran z vstavljeno elastiko; mehko visi navzdol. Oglavje je podloženo z rjavo in zeleno bombaževino. Pokrivalo je bilo namenjeno vožnji z avtomobilom; iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 401. Naglavni trak / Ljubljana / svila, kovina / š trakov – 20 cm, d vsakega traku – 25 cm / inv. št. 16576. Žensko poletno pokrivalo (v inventarni knjigi je naveden kot čepica) iz bele svile, ki ima bolj značaj naglavnega okrasa. Krojeno iz dveh trakov (š – 20 cm) s konveksno urezanimi in zarobljenimi robovi, ki sta na obeh koncih (torej spredaj in zadaj) nagubana skozi okrogel obroček: na čelni strani je obroček kovinski (premer – 5,2 cm), preoblečen v osnovni material, za zatilju pa prevzema to vlogo prešit trak iz osnovnega materiala, zavezan spodaj v pentljo. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 402. Čepica / Ljubljana / svila, volna / v – 13,5 cm / inv. št. 16577. Žensko poletno pokrivalo, krojeno iz modre svile in bele podloge. Okroglo oglavje, stisnjeno na vrhu z enostransko položenimi gubami in širokim okrasnim gumbom iz osnovnega materiala (premer – 4,7 cm). Brez krajcev, z dvojnim zavihkom (v – do 5,5 cm). Pokrivalo je utrjeno z volneno mehko medvlogo. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 403. Čepica / Ljubljana / svila / v – 10 cm / inv. št. 16579. Žensko poletno pokrivalo iz težke črne svile, svetleče glajene na zunanji strani. Mehka, neutrjena forma; prilegajoče se oglavje brez krajcev, ki ga po desni strani od čelne strani do zatilja krasi asimetričen guban rob s koničastim zaključkom zadaj. Oglavje je krojeno iz več asimetričnih kosov. Spodnji rob spodvihan in utrjen s črnim svilenim (rips) trakom. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 404. Čepica / Ljubljana / svila, kovina / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 2 do 6 cm / inv. št. 16580. Žensko mehko pokrivalo iz črnega mrežastega materiala, brez podlage. Večje okroglo nabrano oglavje, stisnjeno s črnim svilenim (rips) trakom; nanj našiti tudi krajci iz osnovnega materiala (najožji zadaj), utrjeni z vstavljeno žico po zunanjem robu. Prosojnost tkanine je po krajcih prekinjena s petimi vzporednimi všitimi okroglimi črnimi vrvicami; enak okras, razporejen v sedem koncentričnih krogov, je na vrhu oglavja. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 405. Čepica / Ljubljana / svila / v – do 12 cm / inv. št. 16583. Žensko pokrivalo iz drobno črtaste (rips) svile črno bele barve, krojene s priležnim oglavjem brez krajcev. Oglavje krasi nekaj okrasnih šivov in gub, še izrazitejši okras pa pomeni velika okrasna pentlja iz osnovnega materiala, podložena s povoskano rdečo podlogo (d pentlje – do 18,5 cm, š – do 8,7 cm). Enaka podloga je tudi na enem od obeh asimetričnih polkrožnih podaljških oglavja. Spodnji rob je spodvihan in utrjen s črnim svilenim (rips) trakom. Oblika pokrivala dopušča različno namestitev na glavi. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 406. Kapa / Ljubljana / sintetika, bombaž / v – 11 cm / inv. št. 16833. Žensko pokrivalo iz svetlo rjavega sintetičnega pliša z dolgo dlako, krojenega z mehkim ravnim oglavjem in mehkim, posebej krojenim vrhom. Spodnji rob je zaključen z rjavim rebrastim žametom. Pokrivalo je podloženo s črnim bombažem. Pokrivalo je v 60. letih 20. stoletja nosila gimnazijska profesorica. 407. Čepica / Koroška Bela, Ljubljana / bombaž / v – 21 cm, š – 20 cm / inv. št. 17264. Ženska čepica za spanje, krojena iz dveh enakih delov, polkrožno prirezanih na temenu. Šiv med obema poteka po sredi glave od čela do tilnika. Čepica ima na spodnji strani (nad zatilnim robom pripravljen našitek za zadrgovanje zadnjega dela (trakov ni). Vsi robovi imajo našite rahlo nabrane bele strojne čipke (š – 2,3 cm). Za zavezovanje pod brado sta našita bela keper trakova. Čepica je bila del bale, ki si jo je pripravljala hči posestnika in gostilničarja iz Koroške Bele v 20. letih 20. stoletja. Nosila jo je v Ljubljani, po poroki z oficirjem 1. 1938. 408. Čepica / Koroška Bela, Ljubljana / bombaž / v – 21 cm, š – 19 cm / inv. št. 17265. Kot inv. št. 17265. Ženska čepica za spanje, krojena iz dveh enakih delov, polkrožno prirezanih na temenu. Šiv med obema poteka po sredi glave od čela do tilnika. Čepica ima na spodnji strani nad zatilnim robom našitek z vstavljenima trakcema za zadrgovanje zadnjega dela. Vsi robovi imajo našite rahlo nabrane bele strojne čipke (š – 2,3 cm). Za zavezovanje pod brado sta našita bela keper traka. Čepica je bila del bale, ki si jo je pripravljala hči posestnika in gostilničarja iz Koroške Bele v 20. letih 20. stoletja. Nosila jo je v Ljubljani, po poroki z oficirjem 1. 1938. 409. Čepica / Bled / bombaž / premer – 31 cm / inv. št. 17289. Ženska čepica za spanje, krojena belega, rebrasto tkanega bombaža v dveh delih: mehko oglavje je krojeno iz dveh plasti v obliki osemkrake zvezde, obrobljene z belo strojno čipko (š – 1,7 cm); v vsakem kraku je izdelana gumbnica, odgovarjajoči beli gumbi pa so našiti na posebej krojenih krajcih. Ti so krojeni v obliki oboda (š – 8,5 cm) z utjenim notranjim robom, na katerega so našiti gumbi in bela keper traka za zavezovanje pod brado, in okrasno belo čipko, enako kot je na robu oglavnega dela. Nosilka čepice je bila po poklicu šivilja. 410. Čepica / Bled / bombaž, svila / v – 14 cm, š – 11,7 cm / inv. št. 17297. Otroška čepica iz bele mrežaste tkanine z vtkanimi gostejšimi pikami. Čepica je krojena glavi prilegajoče, s temensko-zatilnim vstavkom (š – 3,5 cm, d – 20 cm) in s stranskima ploskvama. Šivi so prekriti s strojno belo čipko s polkrožnimi zobci (š – 1,2 cm), enako tudi spodnji rob ob vratu. Rob okoli obraza krasita dve skupaj sešiti opisani čipki, obrnjeni z zobci navzven; šiv med njima pokriva bel svilen trakec (š – 6 mm). Enak trak je uporabljen tudi za trakova za zavezovanje (d – 18,5 in 21 cm), iz njega pa je oblikovana tudi mnogozančna okrasna pentlja na vrhu pokrivalca. Čepica je v celoti podložena z modrikasto belo tanko bombaževino. 411. Čepica / Bled / bombaž / v – 21 cm, š – 18,5 cm / inv. št. 17298. Otroška čepica iz tankega belega strukturno tkanega bombaža. Čepica je krojena glavi prilegajoče, s polkrožnim zatilnim vstavkom (š – 7,5 cm, v – 13,5 cm). Na vse robove čepice so našite ročno vezene bele čipke s petdelnimi polkrožnimi zobci (š – 5 cm). Za zavezovanje pod brado sta našita bela bombažna traka. 412. Čepica / Bled / bombaž / v – 19 cm, š – 16 cm / inv. št. 17299. Otroška čepica iz tankega belega bombaža, z belovezenim (ročno) luknjičavim cvetličnim vzorcem. Čepica je krojena glavi prilegajoče, s polkrožnim zatilnim vstavkom (š – 9 cm, v – 15 cm). Na vse robove čepice je našit trak ročno vezenih belih čipk, na obe strani zaključen s petdelnimi polkrožnimi zobci (š – 4,5 cm). Za zavezovanje pod brado sta našita bela bombažna traka. 413. Čepica / Zalog pri Ljubljani / polst / premer – 28,5 cm / inv. št. 17492. Ženska čepica iz črne klobučevine v obliki okrogle mehke baretke s strojno prešitim zunanjim (najširšim) robom. Spodnji del je zasukan navzven in strojno prešit. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 414. Čepica / Zalog pri Ljubljani / bombaž / v – 16 cm, š – 14 cm / inv. št. 17534c. Otroška čepica iz šivane trakaste čipke z luknjičavim cvetličnim vzorcem, podložene s tankim bombažem krem barve. Čipkasti del ima na temenu posebej krojen okrogli čipkasti vstavek, ostali deli so izdelani v enem kosu. Podloga je krojena glavi prilegajoče, s polkrožnim zatilnim vstavkom. Za zavezovanje pod brado sta našita traka iz enakega bombaža kot je podloga (d – 40 cm). V zadnji uporabi je čepica služila za oblačenje igračke. 415. Čepica / Črnomelj / polst / premer – 25,5 cm / inv. št. 19068. Moška čepica iz rjave polsti, oblikovana kot okrogla baretka v enem kosu, s spodvihanim spodnjim robom. Na sredini je dodan kratek “pecelj” iz enakega materiala. Konfekcijski izdelek. Kot zimsko pokrivalo jo je uporabljal srednješolec v 70. letih. 416. Kapa / Ljubljana / bombaž, svila / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 20188. Črna platnena kapa z mehkim oglavjem s prešitim robom na vrhu; oglavje prehaja v prešite spuščene krajce. Oglavje podloženo z nalepljenim belim bombažem. Na čelni strani oglavja strojno izvezeni (in reliefno podloženi) črki GK (?). Notranja oznaka proizvajalca odrezana. Kapo je kot sestavino skejterskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 417. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / akril, volna / v oglavja – 10,5 cm, š ščitnika – 6,8 cm / inv. št. 20189. Kapa iz svetlo rjavega blaga, tkanega v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in trdim, večkrat okrasno prešitim ščitnikom iz enakega blaga in zelene podloge. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim platnom, na zunanji strani pa sta na tem mestu strojno uvezeni črni črki NY (New York). Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim trakom, na njem je našitek proizvajalca: Hunter, Made in Korea, Size 7. Oglavje ima šest luknjic za zračenje in na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 418. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / akril, volna / v oglavja – 10 cm, š ščitnika – 7,4 cm / inv. št. 20190. Kapa iz temno modrega blaga, tkanega v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in trdim, večkrat okrasno prešitim ščitnikom iz enakega blaga in sive podloge. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim platnom, na zunanji strani pa sta na tem mestu strojno uvezeni beli črki NY (New York). Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s črnim trakom, na njem je našitek proizvajalca: Made in Bangladesh, Size 7. Oglavje ima šest luknjic za zračenje in na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 419. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / akril, volna / v – 14 cm, š ščitnika – 7 cm / inv. št. 20191. Kapa iz rdečega blaga, tkanega v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in trdim, večkrat okrasno prešitim ščitnikom iz enakega blaga in bele podloge. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim platnom, na zunanji strani pa sta na tem mestu strojno uvezeni črni črki FB (FUBU), obrobljeni z belo. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s črnim trakom, na njem je našitek proizvajalca: Made in Cambodia, Size 7. Oglavje ima šest luknjic za zračenje in na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Na zatilni strani je strojno uvezen bel napis FUBU. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 420. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / umetna vlakna / v oglavja – 13 cm, š ščitnika – 6,8 cm / inv. št. 20192. Kapa iz svetlo rjavega blaga, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in trdim ščitnikom iz enakega blaga s podloženima in zato izbočeno poudarjenima okrasnima prešivoma. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim platnom, na zunanji strani pa je na tem mestu strojno uvezen motiv kenguruja črne barve. Na drugih delih je oglavje podloženo s črno mrežasto tkanino za zračenje. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s sivim elastičnim trakom s ponavljajočim napisom FLEXFIT, na njem je našitek proizvajalca Kangaroo hats – gre za ponarejeno originalno znamko “Kangoo”, ki ima tudi nekoliko drugačen znak. Oglavje ima šest luknjic za zračenje in na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 421. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / akril, volna / v oglavja – 10 cm, š ščitnika – 6,8 cm / inv. št. 20193. Kapa iz temno zelenega blaga, tkanega v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in trdim ščitnikom iz enakega blaga in sive podloge ter več okrasnimi prešivi. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim blagom, na zunanji strani pa je na tem mestu strojno uvezen pravokotnik z napisom Shorty’s. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s črnim elastičnim trakom s ponavljajočim napisom FLEXFIT, na njem je našitek proizvajalca: FLEXFIT, patent by YUPOONG, Made in Dominican rep.. V enem od oglavnih šivov je všit dodatni trak proizvajalca: U.S. Patent 5715540, Canada 2092362, France 94 06840. Oglavje ima šest luknjic za zračenje in na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski osmošolec na prelomu 20. in 21. stoletja. 422. Kapa / Ljubljana / bombaž / v – 10,5 cm / inv. št. 20194. Kapa iz modro - rumenega karirastega bombažnega blaga v platneni vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in (izvirno) s trdim ščitnikom iz enobarvnega blaga z več okrasnimi prešivi. Ščitnik je bil na oglavje pritrjen z “ježkom” in se ga je dalo odstraniti. Na tak način se je ščitnik tudi izgubil. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim zeleno - modrim potiskanim blagom, na zunanji strani pa je na tem mestu strojno uvezen sivo rjav napis NES. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob je pritrjen trak iz osnovnega materiala in črno plastično sponko, kar omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s črnim keper trakom. V enem od oglavnih šivov je všit trak proizvajalca: NES, Made in Slovenia. Oglavje ima na presečišču vseh šivov okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Kapo je kot sestavino reperskega oblačilnega stila nosil ljubljanski gimnazijec v začetku 21. stoletja. 423. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž / v oglavja – 10 cm, š ščitnika – 7,2 cm / inv. št. 20195. Kapa iz črnega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz enakega, večkrat okrasno prešitega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim blagom, na zunanji strani pa je na tem mestu strojno uvezen rumeno bel napis THE MUMMY (Mumija, naslov filma). Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta prišita traka iz osnovnega materiala in črnega “ježka”, kar omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s črnim trakom; v šiv je všit trak proizvajalca (deloma odtrgan, manjka napis). Oglavje ima šest črno izvezenih luknjic za zračenje, na presečišču vseh šivov pa okrasni gumb, prevlečen z osnovnim materialom. Pokrivalo je bilo prodajano v promocijske namene, ob predvajanju filma Mumija v Ljubljani konec 90. let. Občasno je bilo nato uporabljano kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 424. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž / v oglavja – 10,5 cm, š ščitnika – 6,8 cm / inv. št. 20196. Kapa iz temno modrega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz enakega, večkrat okrasno prešitega blaga in bordo rdečo podlogo. Oglavje je na čelni strani utrjeno s plastjo osnovnega materiala, na zunanji strani pa je na tem mestu prišit našitek s strojno uvezenim napisom F. C. BARCELONA in JUST DO IT ter oznako firme NIKE (v modro-rdeče-rumeni barvi). Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta prišita traka s črno plastično sponko, kar omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z bordo rdečim trakom; nanj je našit trak proizvajalca (NIKE) in tekstilni trak deklaracije (F8WDI....Made in China). Oglavje ima šest modro izvezenih luknjic za zračenje, na presečišču vseh šivov pa okrasni gumb, prevlečen z bordo rdečim blagom. Pokrivalo je bilo kupljeno na stadionu nogometnega kluba iz Barcelone in ima promocijski značaj. Kupljeno je bilo kot spominski predmet na izlet v Barcelono 1. 1999 ali 2000. Kasneje je bilo občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 425. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž / v oglavja – 9 cm, š ščitnika – 6,8 cm / inv. št. 20197. Kapa iz nebeljenega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz temno modrega, večkrat okrasno prešitega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljenim belim blagom, na zunanji strani pa je levo od sredine strojno uvezen temnomodri napis 307 (Peugeot 307). Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob je prišit trak iz osnovnega materiala in kovinska zaponka, ki omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s trakom nebeljenega bombaža; nanj je našit trak proizvajalca (FLO&BOY CAPS). Oglavje ima šest modro izvezenih luknjic za zračenje, na presečišču vseh šivov pa okrasni gumb, prevlečen z modrim blagom. Pokrivalo je bilo izdelano in poklonjeno s strani firme Peugeot v promocijske namene za model njihovega avtomobila, izbranega za avto leta 2002. Občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 426. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž, umetna vlakna / v oglavja – 9 cm š ščitnika – 5,7 cm / inv. št. 20198. Kapa iz roza potiskanega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v 6 delno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz roza blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno s tanko plastjo penaste gume in sintetično tekstilijo. Potisk na blagu je raznobarven na rozabeli osnovi, z Disneyevimi motivi. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob je prišit trak iz osnovnega materiala in bela plastična zaponka, ki omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim trakom. Proizvajalec kape ni znan. Kapo je konec 90. let 20. stoletja kot zaščito pred soncem in rahlim dežjem občasno uporabljala predšolska deklica iz Ljubljane. 427. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž, plastika / v oglavja – 9,5 cm, š ščitnika – 5,7 cm / inv. št. 20199. Kapa iz turkizno modrega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v 6 delno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz črnega, na spodnji strani pa zelenega blaga, večkrat okrasno prešitega. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljeno plastjo belega platna. Na zunanji strani je na tem delu strojno izvezen lik (glava) Miki Miške, na stranskih poljih bel napis MICKEY in na zatilju z bolj drobno pisavo Mickey. Oglavje ima štiri črno vezene luknjice za zračenje. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta vstavljena trda plastična trakova z luknjicami in zatički, ki omogočata prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen s turkizno modrim trakom. Proizvajalec kape ni znan. Kapo je konec 90. let 20. stoletja kot zaščito pred soncem in rahlim dežjem občasno uporabljala predšolska deklica iz Ljubljane. 428. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž / v oglavja – 9,5 cm, š ščitnika – 9,5 cm / inv. št. 20200. Kapa iz belega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v petdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz belega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno s prilepljeno plastjo belega filca. Na zunanji strani je na tem delu natisnjen napis FOR SMART HEAD. ONLY in znak firme Dairy Queen. Oglavje ima na vrhu, na stičišču šivov črno prevlečen okrasni gumb. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob je všita bela elastika, ki omogočata prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim keprovim trakom. Proizvajalec kape ni znan. Kapa je bila občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem 429. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž, plastika / v oglavja – 11 cm, š ščitnika – 7,5 cm / inv. št. 20201. Kapa iz belega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz zelenega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno z vstavljeno plastjo trde bele medvloge. Na zunanji strani je na tem delu natisnjen zelena obrisna podoba ljubljanskih hiš in ljubljanskega zmaja ter napis LJUBLJANA. Oglavje ima na vrhu, na stičišču šivov zeleno prevlečen okrasni gumb, ob straneh pa zeleno obrobljeni luknjici za zračenje. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta všita trakova iz trde zelene plastike z luknjicami in čepki, ki omogočata prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim trakom. Proizvajalec kape ni znan. Kapa je bila občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 430. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž / v oglavja – 8,5 cm, š ščitnika – 7,7 cm / inv. št. 20205. Kapa iz živo rumenega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v šestdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz enakega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno z dodatno plastjo trde bele bombaževine. Na zunanji strani je na tem delu strojno izvezen črn napis Goldstar. Oglavje ima na vrhu, na stičišču šivov rumeno prevlečen okrasni gumb, ob straneh pa štiri luknjice za zračenje s črno kovinsko obrobo. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob je všita rumeno prevlečena elastika, ki omogoča prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim trakom. Proizvajalec kape ni znan. Kapa je bila občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 431. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / umetna vlakna (poliester) / v oglavja – 11 cm, š ščitnika – 7,6 cm / inv. št. 20206. Kapa iz belega sintetičnega, s penasto gumo podloženega blaga in rdeče plastične mrežaste tekstilije, krojena v petdelno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz rdečega sintetičnega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno s plastjo penaste gume. Na zunanji strani je na tem delu termično nalepljen gumiran znak olimpijskih iger z napisom Barcelona ‘92. Oglavje ima na vrhu, na stičišču šivov rdeče prevlečen okrasni gumb. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta všita trakova iz trde rdeče plastike z luknjicami in čepki, ki omogočata prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z rdečim sintetičnim obrobnim trakom, na njem listek proizvajalca. Kapa je bila občasno v rabi kot zaščita pred soncem in rahlim dežjem. 432. Kapa / Ljubljana / usnje, kožuhovina / v oglavja – 12 cm, š robu – 7 do 8 cm, d ušnikov - 14,5 cm / inv. št. 20215. Kapa iz temnorjavega usnja, z navzgor zavihanimi in pritrjenimi naušniki. Oglavje oblikovano šestdelno, glavi prilegajoče; podloženo s prešito vatirano svileno podlogo. Na rob oglavja prišit okrasni rob z navzven obrnjeno kožuhovino, ki je ob straneh podaljšan v polkrožno urezana ušnika. Obrnjena sta lahko navzgor (skupaj z zatilnim delom okrasnega robu) ali navzdol in se s pomočjo traku in kovinskega pritiskača zapenjata pod brado. Rob oglavja je s spodnje strani obšit s črno elastiko za boljše prileganje glavi. Kapo je kot zimsko pokrivalo uporabljal ljubljanski obrtnik (kovinostrugar) do leta 1998. 433. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž, svila / v oglavja – 14 cm, š ščitnika – 5 cm / inv. št. 20216. Kapa s ščitnikom iz svetlorjavega rebrastega žameta, krojena v mehko osemdelno krojeno oglavje z okrasnim gumbom na stičišču šivov in trdim polkrožnim ščitnikom iz enakega blaga. Oglavje je podloženo s svetlorjavo podlogo; v šiv je všita etiketa proizvajalca Šešir Škofja Loka, 56 in navodila za vzdrževanje. Rob je utrjen in zarobljen s sivim rips svilenim trakom. Kapo je uporabljal ljubljanski obrtnik (kovinostrugar) do leta 1998. 434. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / volna, svila, karton / v oglavja – 7 cm, š ščitnika – 4 cm, š trdega oboda – 3,5 cm / inv. št. 20218. Kapa s ščitnikom iz temno modrega sukna, krojena v mehko oglavje s posebej krojenim vrhom in utrjenim obodom na robu oglavja. Trd polkrožno oblikovan ščitnik je iz enakega osnovnega materiala. Podloga oglavja je iz črne svile, prav tako robni trak, ki pa je podložen in utrjen z debelejšim trdim kartonom. Ob straneh je trdi obod krašen z gumboma, preoblečenima z osnovnim materialom. Proizvajalec ni znan. Kapo je uporabljal ljubljanski obrtnik (kovinostrugar) do leta 1998. 435. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / volna, poliamid / v osminskega dela – 22 cm, š ščitnika – 5,9 cm, premer – 28 cm / inv. št. 20219. Kapa s ščitnikom iz rjavo-črnega volnenega blaga, krojena v mehko osemdelno krojeno oglavje in trdim polkrožnim ščitnikom iz enakega blaga. Oglavje je podloženo s sivo krojeno podlogo, rob je utrjen in zarobljen s sivim svilenim rips trakom; nanj je našita etiketa proizvajalca Stefanel in navodila za vzdrževanje. Kapa je bila izdelana in kupljena v Italiji, kot zaščito pred mrazom jo je sredi 90. let uporabljala ljubljanska gimnazijka. 436. Kapa / Ljubljana / slama, svila / v – 19,5 cm / inv. št. 20232. Otroška koničasto krojena kapa iz črno modre slame (slamnatih kitic), z belimi svilenimi diagonalnimi črtami, krojena iz štirih trikotnih kosov, ki so na vrhu stisnjeni v štiri rogeljni čop. Prednja trikotnika se na spodnjem robu zaključujeta s trikotnima zavihkoma (v - 5 cm). Ob straneh je med dele všita bela elastika, ki se nadaljuje v zanko za pod brado. Kapa je podložena s temno modro svilo. Kapo je pred 2. svetovno vojno uporabljala deklica iz družine ljubljanskega profesorja. 437. Čepica / Millwaukee, ZDA / svila, til / v – 24 cm / inv. št. 20233. Spalna čepica iz tanke krem svile, krojena kot krog (premer - 39 cm), nabrana na trak krem tila (š - 6 cm), zaključenega z ozkimi nabranimi tilastimi volani (š - 1,5 cm). Na čelnem delu je na tilasti trak prišit pravokotni čelnik iz tila (d - 37 cm, š - 9 cm), tilastih naborkov in krem svilenih trakov. Na sredinski trak sta našiti dve skupini po tri drobne barvaste svilene vrtnice iz svile. Na zatilni del, ki ima vstavljeno elastiko (raztegnjena), je našit okrasni svileni trak z visečo pentljo. Čepico je pred 2. svetovno vojno uporabljala slovenska izseljenka (po 1. 1920 v Millwaukeeju, ZDA), žena lastnika radijske postaje. V zadnji rabi je bila čepica spominski predmet na sorodnico. 438. Čepica, otroška / Ljubljana / bombaž, svila / v – 14 cm, š – 14 cm / inv. št. 20257. Bela otroška čepica na zavezovanje, krojena iz belega bombažnega platna, krašenega z belo luknjičavo vezenino. Skozi okrasne luknjice je vidna svetlo modra podloga iz svile. Del krstne opreme iz premožne ljubljanske družine iz okoli 1900. 439. Čepica / Pivka / bombaž / v – 29 cm, š – 18 cm / inv. št. 20344. Ženska čepica, vzorčasto pletena iz belega bombaža. Pletena prilegajoče glavi tako, da pokriva teme, zatilje in zadaj vrat. Robovi so zaključeni s pletenimi zobci; na zatilnem delu je čepica pletena v vzorcu osemlistne rozete, vzorci drugje pa so pretežno luknjičavi. Čepica ima na podaljšanem delu za vrat vrstico večjih luknjic, skozi katere je bil vpeljan trak za zavezovanje pod brado; trak manjka. Čepica je bila v rabi kot domače, morda tudi kot spalno pokrivalo v nekmečkem okolju konec 19. in začetek 20. stoletja. 440. Kapa / Pivka / svila / v – 20 cm, š – 22 cm / inv. št. 20345. Ženska kapa, ročno kvačkana iz črne bukle svile. Kvačkana je prilegajoče glavi in pokriva teme, čelo, ušesa, zatilje in zadaj vrat. Robovi so ravno zaključeni; na zatilnem delu je podaljšana, ob straneh je pritrjen iz osnovnega materiala kvačkan trak za pod brado (š – 1,7 cm). Po 1. svetovni vojni je bilo pokrivalo namenjeno vožnji z avtom. 441. Čepica / Šentjernej na Dolenjskem, Ljubljana / bombaž / v – 23 cm, š – 21 cm / inv. št. 20347. Ženska čepica iz tankega belega bombaža, krojena v krog in nato po robu nabrana skupaj na obseg glave. Na rob je našita ozka bela bombažna čipka (š – 1 cm). Naborki so utrjeni z našitim trakom (š – 2,5 cm) bombaža z okrasnima vzdolžnima prešitima gubama in čipkastim robom (š čipke – 1 cm). Ob straneh sta na trak v obliki polkroga našita čipkasta trakova (d polkrožnih delov – 8 cm), dopolnjena z osmimi drobnimi bledo zelenimi kvačkanimi “cvetki” (premer enega je 1 cm). K čepici, ki je bila namenjena porodnici, ko je še ležala v porodni postelji, sodi tudi ustrezen ovratnik (inv. št. 20348). 442. Čepica / Kočevje / najlon / v – 35 cm, š – 21 cm / inv. št. 20349. Ženska čepica iz temno modrega najlon trikoja, krojena z ohlapnim oglavjem, ki pokriva celo glavo (razen obraza); raztegljivo, prosojno blago je ob vratu položeno v gube; nanj je našit širok trak (š - 11 cm, d – 112 cm) iz enakega materiala, ki pokriva vrat in se nadaljuje v trakove za zavezovanje pod brado. Robovi niso prešiti, tkanina se sama viha navznoter. Čepica za varovanje pričeske je bila v rabi v 60. in 70. letih 20. stoletja. 443. Čepica / Kočevje / gumirano platno / š – 33 cm, v – 22 cm / inv. št. 20350. Ženska čepica iz temno modrega gumiranega platna, krojena z ohlapnim oglavnim delom, zadaj podaljšanim v konico kot pri ruti (po sredini teče šiv); na temenski rob je našit širok trak osnovnega materiala (š na sredini - 14,5 cm, d – 100 cm), ki se nadaljuje v trakove za zavezovanje pod brado. V 60. in 70. letih 20. stoletja je bilo pokrivalo namenjeno za varovanje pred dežjem. 444. Kapa / Kočevje / guma / v – 19 cm, š – 24 cm / inv. št. 20351. Ženska plavalna kapa iz rumene gume. Glavi priležna, z valovito zaključenim robom in reliefno izbočenim vzorcem z motivom listov. V notranjosti reliefno odtisnjen znak proizvajalca (IGA) z motivom dveh psičkov. Na enem mestu natrgana, sicer v dobrem stanju. Kapa je bila v rabi v 70. in 80. letih 20. stoletja. 445. Kapa / Nova Gorica / kožuhovina, umetna svila / v – 14 cm / inv. št. 20549. Polhovka, moška kapa iz devetih trikotno urezanih polšjih kožic, z okroglim oglavjem, s kožuhovinastim gumbom na vrhu in posebej našitim in navznoter spodvihanim robom (vidni rob v – 6 cm). Podložena je z rjavo podlogo, ki je krojena na trikotne dele. Ročno šivano pokrivalo, izdelano v 50. letih 20. stoletja v Ložu. Kot zimsko pokrivalo jo je nosil zdravnikkirurg do konca 60. let 20. stoletja. 446. Kapa / Ljubljana / kožuhovina, umetna svila, bombaž / v – 17 cm / inv. št. 20550. Kučma, ženska kapa iz kožuhovine, krojena iz enega kosa, na vrhu prirezanega in sešitega v polkrožni vrh. Kučma je podložena z rjavo umetno svilo, ki je krojena na trikotne dele, in utrjena s trdo bombažno medvlogo. Domač izdelek. Kot zimsko pokrivalo za sprehode jo je nosila upokojenka v 90. letih 20. stoletja in začetku 21. stoletja. 447. Kapa / Ljubljana / umetna kožuhovina, umetna svila, bombaž / v – 17 cm / inv. št. 20551. Kučma, ženska kapa iz šestih trikotno urezanih delov, z okroglim oglavjem in posebej našitim robom (v – do 9 cm). Podložena je s svetlo rjavo podlogo iz umetne svile, ki je krojena na trikotne dele. Rob je utrjen z umazano belim bombažnim trakom, na katerega je prišita oznaka proizvajalca o velikosti (55). Konfekcijski izdelek. Kot zimsko pokrivalo za sprehode jo je občasno nosila upokojenka v zadnji četrtini 20. stoletja in začetku 21. stoletja. 448. Kapa s ščitnikom / Ljubljana / bombaž, plastika / v oglavja – 11 cm, š ščitnika – 7,7 cm / inv. št. 20552. Kapa sindikalne organizacije Neodvisnost iz oranžnega bombažnega blaga v keprovi vezavi, krojena v 6 delno oglavje z okrasno prešitimi šivi in s trdim ščitnikom iz enakega blaga. Oglavje je na čelni strani utrjeno z dodatno plastjo trde bele bombaževine. Na zunanji strani je na tem delu odtisnjen vijolični napis neodvisnost in motiv marjetice, ujet v kvadrat. Oglavje ima na vrhu, na stičišču šivov oranžno prevlečen okrasni gumb, ob straneh pa luknjici za zračenje. Na zadnji strani je oglavje polkrožno izrezano, na rob sta všita trakova iz trde oranžne plastike z luknjicami in čepki, ki omogočata prilagajanje velikosti. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen in zarobljen z belim bombažnim obrobnim trakom, na njem listek o vzdrževanju in sestavi. Proizvajalec kape ni znan. Kapo je nosil sindikalni zaupnik v ljubljanskem podjetju na stavki sindikatov delavcev iz gospodarstva 27. marca 2004. 449. Kapa / Ljubljana / volna, poliakril / v – 20 cm / inv. št. 20557. Strojno pletena kapa iz črne mešanice volne in poliakrila; rebrasto pletenje, zadaj šiv je po celi dolžini kape. Polkrožni vrh kape je krojen in utrjen s štirimi strojnimi šivi. V enem od njih je na notranji strani všit bel listek proizvajalca (max-tex) s telefonsko številko, sestavo in navodili o vzdrževanju. Kapa ima sedemcentimetrski zavihek. Na čelnem delu zavihka je s črno nitjo strojno izvezena tigrova glava. Kapo je nekaj zimskih sezon po letu 2000 občasno nosila osnovnošolka iz Ljubljane. KLOBUKI / HATS 450. Klobuk / neznanega izvira / polst, svila, usnje, kovina / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 5,7 cm / inv. št. 24. Moški klobuk iz črne polsti, z nižjim cilindrastim oglavjem in trdimi ravnimi krajci; ti imajo navzgor zavihan rob z rjavim obrobkom. Okoli oglavja je položen črn svilen trak (š – 1,4 cm) z majhno ovalno kovinsko zaponko. Preko traku je ovita še okrogla pozamenterijska vrvica (d – 144 cm) z okrasnima cofoma iz kovinskih vrvic srebrne barve (d – 7,5 cm). Oglavje je na spodnji strani utrjeno s črnim usnjenim trakom; podloženo je s širokim rožnatim svilenim trakom, ki je proti vrhu stisnjen skupaj z vrvico. Vrh je podložen z barvanim papirjem, na katerem je napis VILLACH. 451. Klobuk / Bojanci / polst, bombaž, usnje / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 46. Moški klobuk iz črne klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem in nekoliko navzgor obrnjenimi krajci. Okoli oglavja je nameščen rjavo-črn trak (š – 3 cm), ki se je zapenjal z majhnima gumbkoma. Enak trak je našit kot obroba na krajcih. Oglavje je na spodnji strani utrjeno s temno rjavim usnjenim trakom; podloženo je z rožnato bombaževino, na kateri je nečitljiv odtis izdelovalca (?) zlate barve. 452. Klobuk / Bohinjska Češnjica / polst, svila, volna, papir / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 4 cm / inv. št. 88/stara inv. št. 6759 ali 6459. Moški klobuk iz fine črne klobučevine, z okroglim mehkim oglavjem in s kratkimi krajci; ti so brez obrobe in so močno zasukani navzgor. Okoli oglavja je položen vzorčast črn svilen trak (š – 2,2 cm) in je večkrat ovita črna okrogla volnena vrvica, ki se končuje z dolgima črnima cofoma (d – 12,5 cm). Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim trakom iz impregnirane tkanine; podloženo je z dvema plastema papirja in širšim mrežastim trakom. Ta ima na notranji strani vijolično-modri potisk. 453. Klobuk / neznanega izvira / svila, lan, slama, papir / v – 30 cm / inv. št. 1337 / stara inv. št. 6151. Ženski klobuk s plašnicami iz svetlo rjave svile z vtkanimi poševnimi progami. Oblika pokrivala je utrjena s kartonasto medvlogo in kovinsko žico, vstavljeno v robove krajcev; ti segajo od okroglega vstavka (premer okoli 17 cm) na zatilju naprej in obkrožajo obraz (š – 22 do 26 cm, d – 63 cm). Pod vstavkom je našit naguban trak (š – 7 cm) osnovnega materiala s podlogo; ob uporabi trak pokriva tilnik. Prek krajcev je položen svilen trak s cvetličnim vzorcem (š – 6,5 cm), ki ga na levi in desni strani dopolnjujeta dvozančni pentlji iz osnovnega materiala. Iz enakega materiala sta narejena trakova za zavezovanje pod brado, le da nista v celoti ohranjena (eden od njiju je odtrgan na dolžini 5,5 cm, drugi na 41,5 cm). Pokrivalo je podloženo s svetlo rjavo (rips) svilo. Zatilni del utrjuje le lanena medvloga. Na spodnji strani krajcev je našit ožji trak slamnate medvloge, ovit v laneno mrežico (š – 2 cm); za rob tega utrjevalnega elementa je pritrjen večplasten trak tilaste, močno porjavele čipke (š – 3 cm). Ob levi in desni strani sta nanj z nekaj bucikami pritrjena manjša šopka umetnega cvetja (v – 8 cm) iz zelenih lističev, belih rožic iz blaga in vinsko rdečih rožic iz svilenega žameta. 454. Klobuk / Koroško (?) / polst, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 14 cm / inv. št. 1631. Moški klobuk iz rjavo črne (prvotno črne) debele polsti, oblikovane v ravno oglavje z ravno prisekanim vrhom in zelo širokimi krajci brez obrobe, ki so na zunanjem robu nekoliko zasukani navzgor. Okoli oglavja je dvakrat ovita okrogla vrvica (osnovne rjave niti so vidne zaradi močno poškodovanega črnega prepleta), ki se na obeh koncih končuje z dolgima črnima cofoma iz črnih svilenih niti in debelejših svedrastih vrvic s črnimi kroglicami. Cofa sta speta skupaj (d – 14 cm) in visita nekoliko čez rob krajcev. 455. Klobuk / Šentjakob v Rožu / polst, bombaž, svila, volna, usnje, les / v oglavja – 18,5 cm, š krajcev – 9,5 cm / inv. št. 1632 / stara inv. št. 3292. Moški klobuk z višjim okroglim oglavjem in širšimi, malce navzgor zasukanimi krajci; iz debelega črnega sukna, ki je na oglavju mehko, zaradi česar osnovne oblike ni mogoče določiti. Na krajcih je našita črna bombažna obroba, okoli oglavja pa je ovita dvojna volnena sukana vrvica s 4 lesenimi okraski, ovitimi s svilenimi črnimi in svetlorjavimi trakci. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim usnjenim trakom, na katerem je napis P. Magdič, Ljubljana. 456. Klobuk / Koroško (?) / polst, bombaž, kovina, steklo / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 13 cm / inv. št. 1633. Moški klobuk s trdim nizkim okroglim oglavjem in širokimi ravnimi krajci; iz debele (6 mm) črno barvane klobučevine, črnega žametnega traku okoli oglavja (š – 3,6 cm) in našite črne bombažne obrobe na krajcih. Na žametnem traku je pritrjena kovinska ovalna zaponka (v – 4,8 cm, š – 4 cm) z vloženimi steklenimi brušenimi kamenčki – ohranjenih je le 12 od prvotnih 23. 457. Klobuk / neznanega izvira / drevesna goba / v – do 19 cm / inv. št. 1639 / stara inv. št. 6767. Mehko koničasto moško pokrivalo iz bukove drevesne gobe, brez izrazitega prehoda med oglavjem in krajci; brez dodatkov. Klobuk je izdelan ročno, po vsej verjetnosti za lastne potrebe. Debelina materiala je neenakomerna (do 1 cm), prav tak je tudi rob. Na dolgi pretrganimi so vidni popravki z rjavo svilo. 458. Klobuk / neznanega izvira / drevesna goba / v – do 27 cm / inv. št. 1640 / stara inv. št. 1206. Mehko koničasto moško pokrivalo iz bukove drevesne gobe, brez izrazitega prehoda med oglavjem in krajci; brez dodatkov. Klobuk je izdelan ročno, po vsej verjetnosti za lastne potrebe. Debelina materiala je neenakomerna (do 1,2 cm), prav tak je tudi rob. 459. Klobuk / okolica Kamnika / polst, svila, bombaž, usnje, kovina / v oglavja – 13,5 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 6052. Moški klobuk z višjim okroglim oglavjem in srednjimi, malce navzgor zasukanimi krajci; iz črnega sukna, črnega svilenega traku okoli oglavja (š – 5 cm), prek katerega je položen novejši rjav žametni trak z vtisnjenim vzorcem. Nanj je pritrjena kovinska reliefno prešana zaponka z dvema zoboma. Oglavje je na spodnji strani utrjeno s temno rjavim usnjenim trakom; podloženo je z zelenkasto bombaževino, na kateri je napis: Vinzenc Escler, Kamnik – Stein ter grb z dvoglavim orlom, krono, levom in samorogom. V zadnji rabi je bil sestavina t.i. narodne noše. 460. Klobuk / Bohinj in Ljubljana / polst, svila, lan, bombaž, kovina / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 8,8 cm / inv. št. 6197. Moški klobuk s cilindrasto oblikovanim, malce vtisnjenim oglavjem in širšimi ravnimi krajci z navzgor zavihanim robom; iz grobe sive polsti, s črnim bombažnim obrobkom na krajcih in črno dvojno volneno vrvico s cofom (d – 9,5 cm) okoli oglavja. Oglavje je podloženo z rožnato mrežasto bombaževino, na dnu je viden (nečitljiv) odtis proizvajalca. V Ljubljani kupljeni klobuk je bil dodan k t.i. narodni noši (inv. št. 6192 – 6205). 461. Slamnik / Dekani / slama, papir, svila, kovina / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 6304. Moški slamnik iz svetle slame s papirnatim in svilenim okrasjem. Slamnik je serijske izdelave, o čemer priča tudi nalepka pod oglavjem (Made in Italy), s podolžno vtisnjenim oglavjem in nekoliko privzdignjenih krajcev. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim kartonastim trakom. Svileni trak (š – 5 cm) prekriva originalni črni bombažni trak okoli oglavja slamnika in se nadaljuje v viseča trakova (d – 30 in 31 cm). Oglavje je prevlečeno z rdečim krep papirjem; na trak in oglavje so z ročnimi šivi pritrjene cvetlice iz raznobarvnega (rdečega, belega, rumenega, modrega, roza, zelenega) papirja in žice. Tako okrašen slamnik je bil del oprave parterja (organizatorja in vodje vaškega plesa). 462. Klobuk / Stranje / polst, svila, bombaž, usnje, kovina / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 8,5 cm / inv. št. 7745. Moški klobuk z višjim okroglim oglavjem in srednjimi, malce navzgor zasukanimi krajci; iz črnega sukna, črnega žametnega traku okoli oglavja (š – 5 cm), na katerega je pritrjena kovinska reliefno prešana zaponka z dvema zoboma. Krajci so obrobljeni s strojno prišito svileno črno obrobo. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim usnjenim trakom; podloženo je z zelenkasto bombaževino, na kateri je napis: Vinzenc Escler, Kamnik–Stein ter grb z dvoglavim orlom, krono, levom in samorogom. 463. Klobuk / Oplotnica / polst, usnje, perje / v oglavja – do 10,5 cm, š krajcev – 5,8 cm / inv. št. 9907. Moški klobuk iz olivno zelene klobučevine z mehkim, na vrhu vtisnjenim oglavjem in krajci, obrnjenimi zadaj navzgor in spredaj navzdol. Zunanji rob krajcev je zarobljen navzgor in dvakrat strojno prešit. Traku okoli oglavja ni več. Levo zadaj je na oglavje pritrjen manjši šopek rjavih ptičjih peres. S spodnje strani utrjuje oglavje rjav usnjen rob; podloge ni. Del drvarske delovne oprave (komplet inv. št. 9903 – 9914). 464. Klobuk / Oplotnica / polst, svila, sintetika / v oglavja – do 6,5 do 10 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 9908. Moški klobuk iz svetlo rjave klobučevine z mehkejšim, trikotno vtisnjenim oglavjem in vrhom, ki je zadaj nižji kot spredaj. Krajci se nekoliko razširijo iz oglavja in so obrnjeni navzdol. Okoli oglavja je položena rjava elastika (š – 2 cm), ki jo na zadnjem koncu dopolnjuje všitek iz rjave rips svile. Brez podloge in notranjega traku za utrjevanje. Del drvarske delovne oprave (komplet inv. št. 9903 – 9914). 465. Klobuk / Žeje pri Spodnjih Dupljah / polst, svila, usnje / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 5,8 cm / inv. št. 13388. Moški klobuk z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in mehkimi krajci; iz črnega sukna z daljšimi dlačicami, s črnim svilenim (rips) trakom okoli oglavja (š – 2,5 cm), na položeno ploščato pentljo. Oglavje je na spodnji strani utrjeno s sivo rjavim usnjenim trakom; podloženo je z belo svileno podlogo, na kateri je odtis proizvajalca: Elita, Tekstil Kranj. Vrh je zaščiten s polivinilom. Kot nedeljsko pokrivalo v rabi okoli leta 1950. 466. Slamnik / Gorenjci pri Adlešičih / slama, lan / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 5,8 cm / inv. št. 13389. Moški klobuk iz svetle slame z vtisnjenim oglavjem in rjavim lanenim trakom (š – 0,8 cm) okoli oglavja, položenim na ploščato pentljo. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim trakom iz impregniranega blaga. Slamnik je bil kupljen v Črnomlju, v rabi do 1950. 467. Klobuk / Jesenice / polst, svila, lan, bombaž, kovina / v oglavja – 14 cm, š krajcev – 12,5 cm / inv. št. 14847. Moški klobuk s trdim, cilindrasto oblikovanim oglavjem in širokimi ravnimi krajci z navzgor zavihanim robom; iz debele črne polsti, s črnim žametnim obrobkom na krajcih in črnim lanenim trakom (š – 3 cm) okoli oglavja, na katerem je pritrjena ovalna kovinska zaponka (š – 1,5 cm, v – 4,5 cm). Na trak ob zaponki je z buciko pritrjena umetna roža iz rdečega blaga (3 x 3,5 cm). Oglavje je na spodnji strani utrjeno s trakom impregniranega papirja ali blaga; podloženo je s črtasto belo-rdeče-modro bombaževino. Nazadnje del t.i. narodne noše (inv. št. 14839 – 14850), ki je bila v rabi do okoli 1970. 468. Klobuk / Grabonoš / polst, svila, usnje, parafin, papir, kovina / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 14864. Moški klobuk z mehkim oglavjem in mehkimi krajci; iz sivega sukna, s sivim svilenim (rips) trakom okoli oglavja (š – 2,5 cm), s ploščato pentljo. Krajci so obrobljeni s sivo svileno obrobo (strojno prišito). Oglavje je na spodnji strani utrjeno s svetlo rjavim usnjenim trakom; podloga je iz bele svile (umazana in odparana). Običajni klobuk serijske izdelave so v sedemdesetih letih priredili za pokrivalo rekruta: okoli oglavja je ovit svilen (rips) modro-belo-rdeč trak, ki s pentljo na desni strani ovija tudi šopek umetnih rož (d – 42 cm) različnih oblik in barv iz parafina in povoščenega papirja; šopek je na več mestih z iglami pritrjen na oglavje klobuka. Okras za klobuk nabornika je bil “po starem” izdelan 1. 1979. 469. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst, slama / d – 27 cm, š – do 15 cm / inv. št. 15142. Žensko pokrivalo za teme (v inventarni knjigi je vpisan kot klobuk), ki ima bolj značaj naglavnega okrasa, iz umazano bele klobučevine, krojene v nepravilni pravokotnik z oblimi vogali (iz dveh vzdožnih trakov), utrjen po robovih z vstavljeno žico; ta mu da je primerno usločenost. Robovi so spodvihani in strojno prešiti. S spodnje strani je pritrjena črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Na obeh čelnih vogalih so na podlago pritrjeni po trije stilizirani petlistni cveti iz osnovnega materiala s prašniki iz zvitih belih svetlečih slamnatih trakov. Cvetove dopolnjujejo še po trije koničasti listi iz osnovnega materiala in belo slamnato obrobo. V rabi v 50. letih 20. stoletja. 470. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst, svila, kovina / v – 12,5 cm / inv. št. 15199. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisan kot klobuk) iz rjave klobučevine, krojeno brez krajcev, s posebej krojenim klobučevinastim trakom (š – 4,5 cm) za zatilje. Oglavje je utrjeno z vstavljeno žico pod obodnim robom in ob straneh. Robovi so obrnjeni navznoter, kjer jih prekriva rjavi svileni (rips) trak. Temenski rob oglavja krasijo pokončni naborki klobučevinastega traku (š – 2,4 cm), ročno prišiti na oglavje. Pokrivalo je bilo izdelano okoli leta 1960. 471. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst, svila / d – 34 cm, š – 23 cm / inv. št. 15200. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisan kot klobuk) iz modrikasto črne klobučevine, krojeno brez krajcev. Oglavje je oblikovano z vzdolžno položenimi okrasnimi gubami, ki so s spodnje strani utrjene s ročnimi križnimi šivi. Suknena roglja na zadnjem delu sta zasukana navzgor; na tem mestu je pritrjen cvetlični okras (11 x 13 cm) iz osnovnega materiala: štirje stilizirani štirilistni cvetki, katere obkrožajo koničasti listi. Na čelnem delu je pritrjena tudi črna mrežica (š – 20 cm, d – 35 cm); po potrebi pa se jo da potegniti prek oči. Na dnu zlat odtis proizvajalca: Borsalino. Antica casa. V rabi okoli leta 1960. 472. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v – 10,5 cm / inv. št. 15201. Ženski klobuček iz črnega sukna z mehkim okroglim priležnim, asimetrično gubanim oglavjem brez krajcev. Širok rob oglavja je mehko spodvihan navznoter in zaključen s črnim svilenim (rips) trakom. Dve okrasni gubi potekata prečno iz leve proti desni strani po zadnjem delu pokrivala. Na levi strani zadaj je nameščena nenavadno oblikovana enozančna pentlja iz osnovnega materiala (d – 13 cm, š traku – 4 do 5 cm). Na dnu čepice bel odtis (slabo čitljiv): MERRIMAC HAT...- MADE IN U.S.A.. V rabi okoli leta 1950. 473. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, kovina / v – 10 cm / inv. št. 15202. Ženski klobuček iz črnega sukna z mehkim oglavjem, ki nevidno prehaja v krajce: ti so zadaj in ob straneh zasukani navzgor, spredaj pa so spuščeni. Rob krajcev je obrnjen navznoter in prešit z ročnimi šivi. V notranjosti je spredaj in ob straneh našit trak osnovnega materiala (š – 3 cm) za boljšo lego pokrivala na glavi. Na njem so vidni ostanki elastike. Na desni strani je na oglavje z okrasno iglo s črno okroglo glavico pritrjen polžasta rozeta iz gosto nagubanega črnega svilenega (rips) traku (premer - 6,3 cm). Po vsej verjetnosti predelan. 474. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, svila, les / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 4 do 6,5 cm / inv. št. 15356/152. Ženski klobuček iz rjave klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem, ki prehaja v manjše, navznoter spodvihane krajce (najširši ob straneh), utrjene z našito žico. Prehod med oglavjem in krajci nakazuje pet kratkih diagonalnih gubic, ročno utrjenih s spodnje strani. Spredaj desno je pritrjen preganjen trak osnovnega materiala (š – 2 cm), nanj je našit polkrožni leseni okrasni gumb (premer – 2,3 cm), marmorirano barvan v beli, sivi, črni barvi. S spodnje strani je našit črn svilen (rips) trak; na dnu bel napis: CIGNO – G. ROSSI 5 – MONTEVAR in podoba laboda z razprtimi perutmi. Po vsej verjetnosti predelan. 475. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, les, kovina / v – 10 cm / inv. št. 15356/157. Ženski klobuček iz mehke rjave klobučevine, z oglavjem, ki se proti vrhu oža, na vrhu pa je ploščato; brez krajcev. Spodnji rob oglavja je spodvihan navznoter in utrjen s trakom osnovnega materiala; nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Oglavje je sestavljeno iz več kosov, ki so z nevidnimi ročnimi šivi skoraj neopazno sestavljeni skupaj. Pod vrhom krasi oglavje mehka, asimetrično vtisnjena guba, dopolnjena s pretaknjeno okrasno iglo; ta je zaključena z ovalnima lesenima, marmorirano barvanima glavicama (d cele igle – 11 cm; d glavic – 2,4 in 2,9 cm). 476. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v – do 8,5 cm / inv. št. 15356/173. Ženski klobuček iz svetlo rjave klobučevine, z glavi priležnim oglavjem z močno okroglo vtisnjenim vrhom in utrjenim zavihkom (š – 5 cm); brez krajcev. Spodnji rob zavihka je spodvihan navznoter in utrjen s trakom osnovnega materiala; nanj je našita črna ploščata elastika za nameščanje pokrivala. 477. Klobuk / Loče pri Poljčanah / slama, svila / v oglavja – 6,5 cm, š krajcev – 6,5 do 10 cm / inv. št. 15356/178. Ženski slamnik iz črnih slamnatih trakov, strojno prešitih in oblikovanih v nizko oglavje z ravnim utrjenim vrhom in posebej izdelanimi krajci (najožji zadaj). Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 3,6 cm) s ploščato pentljo zadaj. S spodnje strani je šiv med krajci in oglavjem prekrit z diagonalno vrezano črno svilo; nanjo našita rjava okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Oglavje je podloženo z modro svilo. 478. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v – 12 cm / inv. št. 15356/179. Žensko pokrivalo iz temno rjave mehke klobučevine z okroglim, prečno gubanim oglavjem; brez krajcev. Spodnji rob je mehko spodvihan in utrjen s trakom osnovnega materiala; nanj je pritrjena črna elastika za nameščanje pokrivala. Na zadnjem delu je pritrjena enozančna pentlja iz osnovnega materiala (š traku – 1,6 cm). Klobuk ima slabo utrjene okrasne gube, tako da je osnovno obliko težko natančno ugotoviti. 479. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v oglavja – 8,5 cm, š krajcev – 0,8 do 6 cm / inv. št. 15356/181. Ženski klobuček iz rjave klobučevine z mehkim priležnim oglavjem in posebej krojenimi, navzdol obrnjenimi krajci izrazito asimetrične širine (najožji zadaj). Oglavje ima na čelnem delu okrasno prečno gubo, utrjeno s spodnje strani z ročnimi šivi. Okoli oglavja je prišit trak iz temno rjave klobučevine (š – 1,3 cm) z okrasno nazobčanim zgornjim robom; zadaj je nanj pritrjena trizančna pentlja iz enakega materiala (š – 1,4 cm). Krajci na spodnjem robu mehko spodvihani, vendar nezarobljeni in neutrjeni. Predelan. 480. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v oglavja – 5 cm, š krajcev – 5 do 6,2 cm / inv. št. 15356/194. Ženski klobuk iz grobe črne klobučevine, z nizkim okroglo vtisnjenim oglavjem in posebej krojenimi, navzdol obrnjenimi krajci (najožji zadaj). Prek šiva med krajci in oglavjem je pritrjen trak iz osnovnega materiala (š – 1 cm), prekrižan levo zadaj. Na spodnjo stran šiva, ki je nezarobljen, je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. 481. Klobuk / Loče pri Poljčanah / svila, polst, slama / v oglavja – 6,5 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 15356/195. Mehko žensko pokrivalo iz grobe črne svile, krojeno z mehkim priležnim oglavjem in posebej krojenimi mehkimi krajci, spuščenimi navzdol, razen spredaj, kjer imajo značaj čelnega zavihka (pritrjeni na oglavje). Oglavje je sestavljeno iz več kosov – šivi potekajo od čelne strani proti zatilju; podloženo je s tanko črno klobučevino. Krajci so utrjeni s črno slamnato medvlogo, posebej všit zunanji rob (š – 1,5 cm) krasijo ponavljajoče se skupine po osem prečnih enosmerno položenih gub. S spodnje strani utrjuje oglavje črn svilen (rips) trak. 482. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 4 do 6,5 cm / inv. št. 15356/197. Ženski klobuk iz sive klobučevine s ploščatim vrhom in oglavjem, ki se mehko širi v navzdol obrnjene krajce; ti so posebej krojeni, zadaj ožji kot spredaj. Spodnji rob je mehko spodvihan in podšit. Šiv med krajci in oglavjem je pokrit s sivim svilenim (rips) trakom (š – 2,2 cm) s ploščato pentljo zadaj. Spodaj je na šiv pritrjena črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 483. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, bombaž / v oglavja – 8 cm, š krajcev – do 8 cm / inv. št. 15356/198. Ženski klobuček iz črne mehke klobučevine z mehkim priležnim oglavjem in posebej krojenimi krajci, zavihanimi navzgor. Po širini so iz dveh delov, morda so bili naknadno razširjeni (zunanji del je asimetrično širok), tudi material je namreč za odtenek bolj kosmaten. Iz slednjega materiala je tudi velika okrasna pentlja na čelni strani, oblikovana iz dveh stisnjenih, izrazito asimetričnih trakov. S spodnje strani je šiv prekrit s črnim bombažem, diagonalno urezanim; nanj je pritrjena črna elastika za nameščanje pokrivala na glavi. 484. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v – 10 cm / inv. št. 15356/199. Ženski klobuček iz sivo rjave mehke klobučevine z mehkim, asimetrično nagubanim oglavjem in ravno sploščenim vrhom, brez krajcev. Spodnji rob je mehko obrnjen navznoter in utrjen z našitim trakom svetlo sive klobučevine; nanj je pritrjena črna elastika za nameščanje pokrivala na glavi. Okrasne gubice spredaj in ob straneh oglavja so utrjene z nekaj ročnimi šivi. Na desni strani je pod vrhom pritrjena pentlja iz klobučevinastega traku (š – 1,3 cm). 485. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, slama, svila / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 6,2 cm / inv. št. 15356/200. Ženski klobuk iz črne klobučevine, z okroglim oglavjem in asimetrično zavihanimi krajci (levo navzgor, desno navzdol). Krajci so obrobljeni s trakom iz črnih svetlečih slamnatih kitic (š – 2 cm) ter trakom črne mrežice. Okoli oglavja je pritrjen svilen črn (rips) trak (š – 2,3 cm) na ploščato pentljo na desni strani. Našita črna ploščata elastika za nameščanje pokrivala. 486. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v – 11 cm / inv. št. 15356/201. Ženski klobuček iz temno modre trde klobučevine s sploščenim vrhom in nekoliko razširjenim oglavjem; brez krajcev. Spodnji rob je mehko obrnjen navznoter; nanj je pritrjena črna ploščata elastika za nameščanje pokrivala na glavi. Na čelnem delu je pritrjen asimetrično oblikovan trak iz osnovnega materiala (š – 1,5 do 2,3 cm, d – 25 cm), z drobceno pentljo na levem koncu. Na oglavju in spodvihanem robu so vidni šivi in ostanki nekdanje okrasne črne mrežice. Na spodnji strani je čelni del prekrit s kosom modre tkanine, verjetno gre za utrjevanje ali popravilo. 487. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 5,5 do 7 cm / inv. št. 15356/202. Ženski klobuk iz debelejše črne klobučevine, z okroglim oglavjem, podaljšanim in postopno razširjenim v krajce; ti so zadaj zasukani navzgor, spredaj navzdol. Rob krajcev je spodvihan navznoter in ročno podšit. Okoli oglavja je položen siv svilen (rips) trak (š – 2,3 cm), ki je na desni strani zaključen s podaljšanim diagonalno prirezanim in s črno svilo podloženim koncem. Vidnih nekaj ročnih popravkov. 488. Klobuk / Loče pri Poljčanah / polst / v oglavja – 7,5 cm, š krajcev – 4,5 do 6,6 cm / inv. št. 15356/206. Ženski klobuk iz črne dolgovlaknate klobučevine, z nizkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi asimetrično širokimi krajci (najožji zadaj), obrnjenimi navzdol. Krajci so brez obrobe. Okoli oglavja je pritrjen trak iz osnovnega materiala (š – 1,9 cm), položen v asimetrično trizančno pentljo na levi spredaj. Na spodnji strani šiv ni obdelan in ne zarobljen; nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 489. Klobuk / Loče pri Poljčanah / slama, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 5,7 cm / inv. št. 15356/362. Ženski slamnik iz svetlih slamnatih kit z nizkim oglavjem z ravnim vrhom in navzdol obrnjenimi krajci. Okoli oglavja je položen temno zelen svilen (rips) trak (š – 2,1 cm); zadaj je nanj pritrjen posebej rezan enak trak, prepognjen v viseča trakova z vrezano konico (št – 2,1 cm, dt – 10,5 in 12 cm). S spodnje strani je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 490. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 5,5 do 7 cm / inv. št. 15525. Moški polcilinder ali melona iz utrjenega črnega sukna, z močno utrjenim polkrožnim oglavjem in trdimi, ob straneh nekoliko navzgor privihanimi krajci; ti imajo še izraziteje navzgor zasukan rob, obrobljen s črnim svilenim (rips) trakom. Enak trak (š – 3 cm) je položen okoli oglavja, s ploščato pentljo na desni strani. S spodnje strani utrjuje oglavje usnjen trak, podloženo pa je s svileno podlogo krem barve, na dnu katere je odtis proizvajalca (C. in K. DVORNA TOVARNA KLOBUKOV J. HÜCKL-OV IS INOVI, NOVY-JIČIN, DUNAJ) in odtis prodajalca (BLAŽ JESENKO LJUBLJANA). Zadnji uporabnik je bil poštni uradnik. 491. Klobuk / Ljubljana / žamet, svila, perje, polst / d – 22 cm, š – 24 cm / inv. št. 15623. Ženski klobuček iz temno zelenega gladkega žameta, z okrasno mrežico in barvanim perjem. Oglavje je mehko, nizko in priležno: pokriva le vrh glave; nanj je našit z medvlogo in žico utrjen trak (š – 4 cm), zadaj okrasno prekrižan. Oglavje je podloženo s črno svilo, črnim svilenim (rips) trakom; trdnejšo lego na glavi omogoča zelen klobučevinast rob, prišit spodaj. Okrasna mrežica roza barve (d – 29 cm) je pritrjena med oglavje in trak, perje roza barve pa na levo stran oglavja. Izdelek ljubljanske modistke M. Sark iz okoli leta 1930. 492. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v – do 8,5 cm / inv. št. 15625. Ženski klobuček iz črnega svilenega gladkega žameta z utrjenim nizkim ravnim oglavjem, brez krajcev in z okrasnim “krilcem” zadaj. Oglavje je utrjeno s slamnato mrežasto medvlogo; podloženo s črno svilo. Vrh je pokrit z asimetrično položenimi gladkimi in nagubanimi kosi žameta (zato spominja videz na turban): vse gubice se stekajo v naborek blaga zadaj; ta se nadaljuje v nekakšno nagubano metuljevo krilo (d – do 14 cm), utrjeno s slamnato medvlogo, ki je diagonalno “prelomljeno” in obrnjeno navzdol. Rob oglavja je ob straneh daljše kot spredaj. Spodaj je na rob pritrjen kos svile z napisom izdelovalca: Mimi Sark – Ljubljana – Palăce kreditné banke. 493. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, slama, kožuhovina / v – 4,8 do 14 cm / inv. št. 15626. Ženski mehki klobuček, krojen brez krajcev iz tankega črnega sukna s krožnikastim, spredaj visoko dvignjenim asimetričnim oglavjem. Visoki čelni del (10 do 14 cm) je utrjen s slamnato črno medvlogo, ki močno razpada. Oglavje krasijo šivi in trije klinasti asimetrični vstavki črne kratkodlake bleščeče se kožuhovine. Spodnji rob utrjuje z notranje strani črn svilen (rips) trak; nanj našit kos svilenega traku s svetlo rjavim vezenim napisom izdelovalca: Modes – Mimi Sark – Ljubljana – Palăce kreditné banke. 494. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v – 9,5 cm / inv. št. 15627. Ženski klobuček, krojen iz modro vijolične svilene tkanine s priležnim, nizkim utrjenim oglavjem, brez krajcev, z visečim zatilnim delom in cvetličnim okrasjem. Osnovno blago je preplet svilenih (rips) trakov (š – 5 mm). Oglavje je utrjeno z notranjim, posebej izdelanim oglavjem iz slamnate medvloge, prevlečene z modro svilo; nanj je prepleteno blago položeno gladko oz. z nekaj pomožnimi gubami, da lahko sledi liniji oglavja. Zadaj je material diagonalno, v obliki konice z visečimi resicami (d – 6,5 cm), podaljšan in prosto viseč (okoli 15 cm). Na oglavje desno zadaj je pritrjen šopek umetnega cvetja različnih oblik v rožnatih in modrih odtenkih (d – 14 cm, š – 11 cm). Spodaj je na podoglavje pritrjena črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 495. Klobuk / Ljubljana / volna, slama / v oglavja – 14 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 15628. Ženski mehki kvačkani klobuk iz vinsko rdeče volne in roza slame, s priležnim oglavjem in razširjenimi, spuščenimi krajci. Ročno kvačkanje v krogu, s poudarjenimi štirimi vzorčnimi pasovi na oglavju. Brez dodatkov. Oblika daje mnogo možnosti za oblikovanje po željah nosilca; polizdelek (?) iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 496. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 12 cm, š krajcev – do 4 cm / inv. št. 15630. Ženski slamnik iz temno modre svetleče slame (slamnatih kit š – 2,5 cm) z okroglim oglavjem in krajci spredaj in ob straneh; prehod med oglavjem in krajci je postopen, mehak. Brez dodatnih okraskov. Oglavje je na spodnji strani utrjeno s temno modrim svilenim (rips) trakom. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 497. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v oglavja – 13 cm, š krajcev – do 3,7 cm / inv. št. 15632. Ženski klobuk iz črne svile z višjim utrjenim ravnim oglavjem in mehkim, ravno prirezanim (posebej krojenim) vrhom ter z kratkimi krajci spredaj in ob straneh. Oglavje in krajci so spredaj in ob straneh krašeni s trikotno položenimi skupinami gub (na oglavju po šestindvajset gub, vrh trikota obrnjen navzgor; na krajcih po enajst gub, vrh trikota obrnjen navzdol. Ob gubah na vrhu oglavja je našitih še enajst ovalnih črnih jagod. Okoli oglavja je položen trak iz osnovnega materiala z majhno pentljico zadaj. Klobuček utrjuje svetlo rjava slamnata mreža; podložen s črno svilo, ki je pod vrhom z vrvico stisnjena skupaj. Žalno pokrivalo. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 498. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v – 11,5 cm / inv. št. 15633. Ženski klobuček brez krajcev z okroglim priležnim oglavjem iz črne svile; na oglavje je ob straneh in spredaj pritrjen navzgor obrnjen utrjen okrasni rob (š – 3 do 4 cm), tako da sega oglavje na čelu v izbočeni liniji še nekaj cm pod njim. Našiti rob je okrašen z enajstimi skupinami pokončnih položenih gub (po devet), pod okrasnim robom je našitih štirinajst črnih okroglih gumbov. Podloga je iz tankega črnega sukna, rob je utrjen s črnim svilenim (rips) trakom. Žalno pokrivalo. Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 499. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v – 10 cm / inv. št. 15634. Ženski klobuček, krojen brez krajcev iz temno rjave klobučevine s priležnim, na vrhu ravnim oglavjem. Stranice oglavja so okrašene s tankimi (3 – 4 mm) trakovi iz osnovnega materiala, ročno zašitimi v nepravilni, neskončni vijugi. Rob je utrjen z rjavim svilenim (rips) trakom. Na desni strani sta na oglavje pritrjena dolga sedemzobna lista iz osnovnega materiala (d – 18 cm). Iz ljubljanske modistične delavnice M. Sark. 500. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 9,5 cm, š krajcev – 5,5 / inv. št. 15635. Ženski slamnik iz svetlečih črnih slamnatih kitk, z nizkim mehkim okroglastim oglavjem in posebej krojenimi krajci z navzgor in navznoter zasukanim robom (cca 1,7 cm). Na spodnjem delu je šiv med oglavjem in krajci skrit z diagonalno urezano črno svilo; nanjo je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 501. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 10,5 cm, š krajcev – 4,5 cm / inv. št. 15636. Ženski slamnik iz svetlečih črnih slamnatih kitk, z nizkim mehkim okroglastim oglavjem in ozkimi krajci z navzgor zasukanim robom (v širini 1,5 cm). Okoli oglavja je pritrjen črn svilen (rips) trak (š – 2,6 cm) s štirizančno ploščato pentljo spredaj. Na spodnjem delu je oglavje utrjeno z diagonalno urezano črno svilo; nanjo je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 502. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 10,5 cm, š krajcev – 2 do 3,5 cm / inv. št. 15637. Ženski slamnik iz svetlečih rjavih slamnatih kitk, z nizkim okroglim oglavjem in mehkimi ravnimi krajci, spredaj širšimi kot zadaj. Oglavje je krojeno posebej; krajci so nanj ročno prišiti. Okoli oglavja je pritrjen rjav svilen (rips) trak, dopolnjen spredaj z vstavljenimi gubanimi okraski iz rjavega, oranžnega in bež rips traku; zadaj na položen umetelni vozel. Okoli oglavja je asimetrično našit še trak osnovnih slamnatih kitic. Na spodnjem delu je oglavje utrjeno z diagonalno urezano rjavo svilo. 503. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 7,5 cm, š krajcev – 4 do 7 cm / inv. št. 15638. Ženski ali dekliški slamnik iz finih svetlečih črnih slamnatih kitk, z nizkim prelomljeno okroglim oglavjem in mehkimi ravnimi krajci, spredaj bolj širokimi kot zadaj. Oglavje je krojeno posebej; krajci so nanj ročno prišiti, tako da je del oglavja na sprednjem delu viden še pod krajci (približno 3,5 cm). Na zadnjem delu je pritrjena ploščata pentlja iz črnega svilenega (rips) traku v obliki črke X. Na spodnji rob oglavja je prišita elastika za nameščanje pokrivala. 504. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 9 cm, š krajcev – 7,3 cm / inv. št. 15639. Ženski slamnik iz svetlečih črnih slamnatih kitk, z nižjim, na vrhu ravnim oglavjem in ravnimi krajci z nazaj zasukanim robom. Krajci so zaključeni s trakom debelejših in bolj grobih črnih slamnatih kit (š – 3 + 1,5 cm). Okoli oglavja je pritrjen črn svilen (rips) trak (š – 3 cm, zapognjen na 2,2 cm) s ploščato pentljo zadaj. Na spodnjem delu je oglavje utrjeno z diagonalno urezano črno svilo; nanjo je našita okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Pokrivalo je pred 1. svetovno vojno nosila hči ljubljanskega gostilničarja. 505. Klobuk / Ljubljana / svila, usnje, kovina / v – 8 cm, š krajcev – 3 do 6,2 cm / inv. št. 15640. Ženski klobuček iz rjave svilene in kovinske pletenine, krojen z mehkim nizkim okroglastim oglavjem in navzgor obrnjenimi krajci, spredaj višjimi kot zadaj. Oglavje je podloženo s svileno podlogo krem barve in našitim rjavim svilenim (rips) trakom, na katerega je prišita elastika za nameščanje pokrivala. Utrjeni krajci so iz dveh plasti osnovnega tvoriva, s spodnje (vidne) strani sta nanje spredaj desno našita srčasta narezana usnjena lista, stisnjena s kovinskim trakom zlate barve. 506. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 8,4 cm, š krajcev – 5 do 6,5 cm / inv. št. 15641. Ženski slamnik iz svetlečih temno rjavih slamnatih kitk, z ravnim, nekoliko vtisnjenim oglavjem in širokimi krajci z navzgor zasukanim robom. Krajci so zaključeni s trakom še finejših, drobnejših in gostejših slamnatih kitic enake barve. Okoli oglavja je pritrjen širok rjav svilen (rips) trak (š – 5 cm) s ploščato pentljo zadaj. Na spodnjem delu je oglavje utrjeno z diagonalno urezano rjavo svilo; nanjo je našita okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 507. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, slama / v – 5,5 do 8 cm / inv. št. 15642. Ženski klobuček brez krajcev iz črne klobučevine z ravnim, na vrhu prisekanim oglavjem. Stranice oglavja so okrašene s štirimi tankimi vrvicami iz lesketajoče črne slame, ročno našitimi v nepravilnih vijugah. Podloga je iz črne svile. 508. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 14,5 cm, š krajcev – 1,5 do 8,5 cm / inv. št. 15643. Ženski slamnik iz finih prosojnih rjavih slamnatih trakov (š – 5 mm) z mehkim okroglim oglavjem in mehkimi, navzdol obrnjenimi krajci neenakomerne širine (1,5 cm zadaj, 5,5 cm spredaj, 7 cm ob pentlji in 8,5 cm na desni strani); krajci so zaključeni s širšim trakom enake barve, spiralasto sukanim in pritrjenim na rob – tako delu je kot čipka. Ob oglavju je svilen rjavo-bež dvostranski trak z asimetrično štirizančno pentljo na levi strani slamnika. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z diagonalno urezano rjavo svilo. 509. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, lan / v – 6,5 cm, š krajcev – 6,5 do 8,3 cm / inv. št. 15644. Ženski slamnik iz rjavih slamnatih kit (š – 2,2 cm) z nizkim ravnim oglavjem in ravnimi, zadaj ožjimi in nekoliko navzgor obrnjenimi krajci. Okoli oglavja (cele višine) je pritrjen širok svetleč rjav svilen trak (š – 5 cm) s ploščato asimetrično pentljo zadaj. Na spodnjem delu je oglavje utrjeno z diagonalno urezano črno svilo; nanjo je našita vozljana črna vrvica za zavezovanje ob nameščanju pokrivala. 510. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 11,5 cm / inv. št. 15645. Ženski slamnik, ukrojen iz črne slamnate tkanine, z utrjenim, na vrhu ravno prisekanim oglavjem in utrjenimi krajci, asimetrično zavihanimi navzgor. Okoli oglavja je pritrjen širok črn svilen (rips) trak (š – 6,5 cm) z nazaj položenimi okrasnimi diagonalno prirezanimi konicami na desni strani. Spodaj utrjuje rob oglavja diagonalno rezan črn svilen trak; nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala na glavo. 511. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 2,7 do 3,5 cm / inv. št. 15646. Ženski slamnik iz finih svetlečih modrikasto- črnih slamnatih kitk, z nizkim mehkim okrogastim oglavjem z vtisnjenim robom in ozkimi krajci, obrnjenimi nekoliko navzdol. Okoli oglavja je pritrjen modrikasto črn svilen (rips) trak (š – 2,5 cm) z dvojno ploščato pentljo zadaj desno. V 30. letih 20. stoletja je pokrivalo uporabljala ljubljanska natakarica. 512. Klobuk / Bovec / polst, bombaž / v – 13 cm, š krajcev – 3,5 do 5,5 cm / inv. št. 15648. Ženski klobuk iz temno bordo rdeče klobučevine z mehkim okroglastim oglavjem z asimetrično vtisnjeno gubo in posebej prišitimi krajci, obrnjenimi navzdol. Krajci so spredaj bolj široki kakor zadaj; zarobljeni so navznoter in strojno prešiti. Vtisnjena okrasna guba na oglavju je prešita s spodnje strani. Šiv med krajci in oglavjem je nastal naknadno (klobuk je bil predelan), prekriva ga rjav klobučevinast, neenakomerno urezan trak (š – 1 cm). Spodaj je šiv prekrit s temno rjavim bombažnim trakom. Na rob oglavja je našita okrogla siva elastika za pritrjevanje pokrivala na glavo (pod lase). Nazadnje je bil v rabi med 2. svetovno vojno. 513. Klobuk / Žiri v Poljanski dolini / polst, svila / v – 11 cm, š krajcev – 4 do 9 cm / inv. št. 15649. Ženski klobuk iz črne klobučevine z nizkim asimetrično okroglim oglavjem in mehkimi krajci, spredaj širšimi kot zadaj; krajci bi bili lahko obrnjeni navzgor ali navzdol. Zelo verjetno je, da naj bi bili obrnjeni navzdol, saj tako deloma zakrijejo neobdelani rob. Krajci so krojeni posebej (zelo verjetna naknadna predelava) in našiti z ročnimi šivi na oglavje, tako da je oglavje podaljšano še pod krajci (na čelu za okoli 2,8 cm, zadaj pa za okoli 1,2 cm). Šiv utrjuje na spodnji strani črn svilen (rips) trak, na katerem je ročno prišit krajši svilen trakec z zlatim odtisom proizvajalca: HUTFABRIK H. Pfletschinger – Göppingen – Langestr. 14, ki ni originalno na pokrivalu. Na čelni strani je med krajce in oglavje pritrjena pentlja s štirimi zankami in dvema trakcema, urezana v širini 3 mm iz črne klobučevine. 514. Klobuk / Bovec / polst, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 6 do 8,5 cm / inv. št. 15650. Ženski klobuk iz temne vinsko rdeče klobučevine z asimetrično okroglastim, na vrhu rahlo vtisnjenim oglavjem in asimetrično širokimi krajci (najožji zadaj) z navzgor zasukanim robom. Okoli oglavja je položen vinsko rdeč svilen (rips) trak (š – 2,3 cm), ki je zadaj zaključen v umetelni vozel. Enak trak utrjuje oglavje tudi spodaj. Nanjo je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Pod krajci sta na zadnjem delu pritrjena enaka svilena trakova (š – 2,2 cm, d – 24 cm), ki prosto vidita navzdol. Pokrivalo je bilo preoblikovano; v zadnji obliki je bilo v rabi v 40. letih 20. stoletja. 515. Klobuk / Bovec / polst, svila / v – 7,5 cm / inv. št. 15651. Ženski klobuček brez krajcev iz rdeče klobučevine z ravnim, na vrhu prisekanim oglavjem in navzgor obrnjenim štiricentimeterskim robom, obrobljenim s črno svilo. Oglavje ima po obodu vrha okrasno vtisnjeno gubo. Na spodnji strani je našit črn svilen trak za utrjevanje. V rabi v 40. letih 20. stoletja. 516. Klobuk / Bovec / polst, svila / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 6,4 do 6,8 cm / inv. št. 15653. Ženski klobuk iz temno modrega sukna z mehkim, na vrhu vtisnjenim oglavjem in krajci, asimetrično zasukanimi navzgor (najbolj na levi strani); s temno modrim svilenim (rips) trakom okoli oglavja (š – 1,5 cm) in z manjšo pentljico levo zadaj. Spodaj ni traku za utrjevanje; zdi se, da je odstranjen. Brez podloge. Po vsej verjetnosti predelan. V rabi v 40. letih 20. stoletja. 517. Klobuk / Bovec / polst, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 6 do 10 cm / inv. št. 15654. Ženski klobuk iz črne kosmatene klobučevine z nizkim mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi krajci (najožji zadaj); krajci imajo zadaj trapezast vstavek. Šiv med oglavjem in krajci prekriva črn svilen (rips) trak (š – 1,3 cm) z dvozančno ploščato pentljo na desni strani, spodaj pa širši svileni trak; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Krajci so mehki in jih je mogoče oblikovati po želji. Ročno predelan. V rabi v 40. letih 20. stoletja. 518. Klobuk / Bovec / polst, svila / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 6,1 do 6,3 cm / inv. št. 15655. Ženski klobuk iz mehke vinsko rdeče klobučevine z mehkim, na vrhu vtisnjenim oglavjem in mehkimi krajci, ki jih je mogoče oblikovati po želji. Okoli oglavja je položen rjavo-rdeč svilen (rips) trak (š – 2,3 cm) s štirizančno ploščato pentljo na desni strani. Oglavje je spodaj utrjeno s prav takšnim trakom; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. V rabi v 40. letih 20. stoletja. 519. Klobuk / Bovec / žamet, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 6,3 cm / inv. št. 15656. Mehak ženski klobuček, krojen iz gladkega temno zelenega žameta, s priležnim oglavjem in mehkimi, večkrat prešitimi krajci, ki jih je mogoče oblikovati po želji. Oglavje utrjuje spodaj ročno prišit črn svilen rob, sicer nepodloženo. Zdi se nenošen. 520. Klobuk / Bovec / polst, svila / v – 7 do 8,5 cm / inv. št. 15657. Ženski klobuček brez krajcev iz sivo-modre klobučevine z vtisnjeno (spodaj prešito) okrasno gubo na obodu priležnega oglavja. Na zadnjem delu oglavja je pritrjen okrasni vozel iz trakov osnovnega materiala. Spodnji robovi so zapognjeni navznoter in zaključeni z našitim modrim svilenim (rips) trakom; črna okrogla elastika za namestitev pokrivala. 521. Klobuk / Ljubljana / polst / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 5,9 do 7,5 cm / inv. št. 15658. Ženski klobuček iz črne klobučevine z mehkim okroglim oglavjem in našitimi krajci, zaobljeno obrnjenimi navzgor in navznoter, tako da učinkujejo kot rob. Ročno šivan, brez dodatkov. Zdi se, da gre za polizdelek ali vmesno fazo preoblikovanja. Po 2. svetovni vojni. 522. Klobuk / Bovec / polst, svila / v oglavja – 10,3 cm, š krajcev – 6 do 6,3 cm / inv. št. 15659. Ženski klobuk iz fine kosmatene klobučevine z mehkim vtisnjenim oglavjem in širokimi, navzdol obrnjenimi krajci brez obrobe. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 2,4 cm) s ploščato dvozančno pentljo na levi strani. Spodaj brez traku za utrjevanje in brez podloge. Nalepka za velikost (3 ˝ 54; 6 5/8) da je slutiti, da je bil klobuk v osnovi serijski izdelek (moški klobuk), ki je bil med 2. svetovno vojno za zadnjega uporabnika predelan. 523. Klobuk / Ljubljana / polst / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 6,2 do 6,5 cm / inv. št. 15660. Kot inv. št. 15658. Ženski klobuček iz črne klobučevine z mehkim okroglim oglavjem in našitimi krajci, zaobljeno obrnjenimi navzgor in navznoter, tako da učinkujejo kot rob. Ročno šivan, brez dodatkov. Zdi se, da gre za polizdelek ali vmesno fazo preoblikovanja. 524. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 7,5 do 9 cm, š krajcev – 5,5 do 9 cm / inv. št. 15661. Ženski klobuk iz črne klobučevine z oglavjem, ki ima vrh nekoliko postrani in ga dopolnjuje okrogli vtisnjen obod, ter posebej krojenimi krajci (najožji zadaj) z navzgor obrnjenim robom; obroba s črnim svilenim (rips) trakom. Okoli oglavja je položen enak trak (š – 3,9 cm) na štirizančno ploščato pentljo zadaj. S spodnje strani so vidni trije ročni šivi med oglavjem in krajci, kar priča o predelavi: zdi se, da je bilo pokrivalo predelano iz moškega klobuka (med 2. svetovno vojno). Našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. 525. Klobuk / Žiri v Poljanski dolini / polst, svila, perje / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 6 do 7,4 cm / inv. št. 15662. Ženski ali dekliški klobuk iz rjave klobučevine z mehkejšim priležnim oglavjem, razširjenim v široke, rahlo spuščene krajce (najožji zadaj). Oglavje krasi nekaj navzven obrnjenih in prešitih gub. Okoli oglavja je nameščen klobučevinast temno rjav trak (š – 8 mm), za katerega je zadaj zataknjen še dvojni trak iz enakega materiala, narezan na okrasne resice, ki ležijo na krajcih. Na oglavje je na istem mestu prišito oranžno puhasto perje. Pokrivalo je spodaj utrjeno z rjavim svilenim trakom, nanj našiti klobučevinasti vrvici za zavezovanje (š – 8 mm). Klobuček je bil nedvomno preoblikovan; v zadnji obliki je bil v rabi med 2. svetovno vojno. 526. Klobuk / Žiri v Poljanski dolini / polst, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 7,5 do 14,5 cm / inv. št. 15663. Ženski klobuk iz temno modre klobučevine z nizkim oglavjem in posebej krojenimi širokimi krajci (najožji zadaj) z vstavljeno žico (v svilen podšit rob) za utrjevanje oblike. Oglavje je pod krajci podaljšano (spredaj 3 cm) za boljšo namestitev pokrivala; rjava okrogla elastika. Okoli oglavja je položen temno moder svilen (rips) trak (š – 1,5 cm) na dvozančno ploščato pentljo na desni strani. Preoblikovan – tak v rabi med 2. svetovno vojno. 527. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / voglavja – 11,5 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 15664. Moški klobuk iz temno sive kosmatene klobučevine z mehkim oglavjem, trikotno vtisnjenim na vrhu in ob straneh, ter krajci, zasukanimi zadaj navzgor, spredaj pa navzdol. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 3,8 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno z rjavim usnjenim robom, na katerem je odtis proizvajalca: R. Pajk – Sv. Petra cesta – Ljubljana. Nepodložen. Klobuk je pred 2. svetovno vojno uporabljal ljubljanski sodnik. 528. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 15665. Moški klobuk iz črne klobučevine z mehkim, na vrhu in ob straneh trikotno vtisnjenim oglavjem in krajci s črno svileno (rips) obrobo. Okoli oglavja je nameščen črn svilen (rips) trak s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno z rjavim usnjenim robom. Klobuk je uporabljal ljubljanski sodnik pred 2. svetovno vojno. 529. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 15666. Moški klobuk iz mehke črne klobučevine z višjim, na vrhu vtisnjenim oglavjem in ravnimi krajci z navzgor zasukanim robom; obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Okoli oglavja je položen svilen črn (rips) trak (š – 4,8 cm) s ploščato pentljo na levi strani. Spodaj utrjuje oglavje rjav usnjen rob z vtisnjenim črtastim okrasom. Klobuk je uporabljal ljubljanski sodnik pred 2. svetovno vojno. 530. Klobuk / Ljubljana / karton, žamet, svila / v oglavja – 15,5 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 15667. Cilinder s trdo oblikovanim ravnim, nekoliko razširjenim oglavjem z ravnim vrhom in trdo oblikovanimi, ob stranem navzgor upognjenimi krajci; obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Trda kartonasta osnova je prelepljena s črnim gladkim česanim žametom na zunanji strani, spodnja stran pa s črno svilo. Na dnu je zlat odtis proizvajalca ali prodajalca: Anton Krejči – Ljubljana; S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo rjav usnjen rob, na zgornji strani pa je okoli njega položen črn svilen (rips) trak (š – 3 cm) s ploščato pentljo na levi strani. Klobuk je uporabljal ljubljanski sodnik pred 2. svetovno vojno. 531. Klobuk / Ljubljana / slama, til, svila / v oglavja – 6 cm, š krajcev – do 9 cm / inv. št. 16034. Ženski slamnik iz drobnih svetlih slamnatih kitic z ravnim oglavjem, ravnim vrhom z vtisnjeno obodno gubo in mehkimi asimetričnimi krajci. Pokrivalo je po celi površini prevlečeno z mehkim sivim tilom; trdno pritrjen na obodno žico na robovih krajcev je til zbran v mehke gube, ovite okoli oglavja, vendar je močno poškodovan. Ravni vrh je gladko prekrit s posebej rezanim kosom tila. Drugih okraskov ni. Oglavje je verjetno novopodloženo z belo svilo, ki se pod vrhom zateguje s črno vrvico. Klobuk je uporabljala ljubljanska modistka pred 1. svetovno vojno. 532. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / š krajcev – 2 do 11,5 cm / inv. št. 16035. Ženski slamnik iz črnih slamnatih trakov (ž – 8 mm) z mehkim okroglim, napihnjenim oglavjem in s širokimi utrjenimi asimetričnimi krajci, ki ob uporabi obkrožajo obraz. Krajci so zadaj prav kratki, široki pa so ob straneh, kjer so obrnjeni navzdol, in spredaj, kjer so obrnjeni navzgor. Utrjeni so s slamnato medvlogo in po robovih nameščeno žico, prevlečeni s črno svilo, položeno v sedem ploskih gub, obrnjenih od robov proti oglavju; preko njih so našiti slamnati trakovi v obliki šestih trikotnikov, ki so s konico obrnjeni proti oglavju. Spodnja stran krajcev je prevlečena z gladko črno svilo. Oglavje je mehko, zračno: na sprednjem delu so trakovi prepleteni kot platno, na zadnjem sešiti vzporedno; na novo (?) je podloženo s črno svilo. Okoli oglavja so položeni trije črni svileni (rips) trakovi (š vsakega – 1 cm), zadaj okrasno prekrižani. Klobuk je uporabljala ljubljanska modistka pred 1. svetovno vojno. 533. Temensko pokrivalo / Ljubljana / volneni pliš, bombaž, perje / d – 31 cm, š – do 18 cm / inv. št. 16075. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) nepravilno ovalne oblike, po obliki glave polkrožno utrjene s pomočjo vstavljene žice. Površina je sestavljena iz polžastih delno prekrivajočih se krogov različne velikosti, sešitih iz opečnato rdečih plišastih trakov in podložena z opečnato mrežasto tkanino. Nepravilni oval tvori zaobljena konica na eni in širok zaobljen konec na drugi strani; na tem mestu je pritrjen okras iz rdeče barvanega perja, lepljenega na tekstilno osnovo, kar daje videz dveh cvetličnih popkov. Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 534. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – do 11,5 cm, š krajcev – 4 cm / inv. št. 16076. Ženski slamnik iz črnih slamnatih kitic z ožanim oglavjem z ravnim, posebej krojenim vrhom, in posebej krojenimi krajci, obrnjeni zadaj navzgor, spredaj pa navzdol; po robovih so podšiti z okrasnim zelenim slamnatim trakom (š – 2,6 cm). Enak trak je nameščen tudi okoli oglavja, spredaj pa je pravokotno nanj nameščen poseben kos okrasno nagubanega zelenega slamnatega traku s stranskimi resicami (š – 4,7 cm, d – 11 cm). Nenošen; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 535. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 16077. Dekliški klobuček iz umazano belega sukna in temno modrih suknenih okrasnih našitkov; z ravnim oglavjem in okroglastim vrhom ter posebej krojenimi ravnimi krajci. Okrasni trakovi so prišiti na oglavje in krajce (tudi spodnjo stran) strojno s temno modrim sukancem, tako da tvorijo šivi mnogokrako zvezdo. Oglavje utrjuje spodaj umazano bel svilen (rips) trak; nanj je našita rjava okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Nenošen; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 536. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 16078. Ženski slamnik iz bledo vinsko rdečih slamnatih kitic z nizkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi spuščenimi krajci. Oglavje je pod krajci podaljšano in služi nameščanju pokrivala. Krajci so po spodnjih robovih podšiti s preganjenim strojno prešitim temno modrim svilenim (rips) trakom (š iz 2,3 cm na 8 mm), zgornji rob krajcev pa je obrobljen s prav takšnim trakom (š iz 2,3 cm na 1,2 cm). Na desni strani trak prehaja v manjšo pentljo (š – 2,3 cm). Izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 537. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst, volneni pliš / d – 37 cm, š – 13,3 do 16 cm / inv. št. 16079. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot klobuk) ovalne oblike, po obliki glave polkrožno utrjene s pomočjo žice, vstavljene pod vse obrobe. Površina je sestavljena iz dveh enakih limonasto – ovalnih delov iz črne kožuhovine s plišasto obrobo, ki se na sredini prekrivata. Nenošeno; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 538. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, til / voglavja – 11 cm, šrobu – 3,5 do 8 cm / inv. št. 16080. Žensko pokrivalo brez krajcev s priležnim oglavjem iz črnih slamnatih kitic in nanj našitim asimetričnim robom iz nagubane črne svile (najširši ob straneh); rob v notranjosti utrjuje več plasti rožnatega tila, podložen je s črno svilo, ki se nadaljuje prvotno tudi v podlogo oglavja, na vrhu stisnjeno z nitjo. Oglavje utrjuje še nezarobljen kos svile, ki je pod vrhom zalepljena na slamo. Nenošeno; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 539. Klobuk / Ljubljana / svileni žamet / v – 10 cm / inv. št. 16081. Žensko glavi priležno pokrivalo iz prešitega (okrasni robčki obrnjeni navzven) črnega gladkega žameta; krojeno mehko nepodloženo oglavje brez krajcev dopolnjujeta dva asimetrična našitka (različne oblike, a istih dimenzij: š – do 6 cm, d – do 18 cm). Pokrivalo je glede na obliko možno namestiti na glavi na več načinov. Nenošeno; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 540. Klobuk / Ljubljana / pliš, slama, svila / v oglavja – 11 cm, š robu – 4,7 do 5,2 cm / inv. št. 16082. Ženski klobuček z utrjeno obliko s priležnim, nekoliko koničastim oglavjem in nazaj zavihanim robom. Oglavje je krojeno s tremi šivi, rob iz dveh plasti materiala obrnjen navzgor. Osnovno tvorivo je črni pliš z dolgovlaknato svetlečo površino, utrjeno s svetlo slamnato medvlogo in podloženo s krojeno belo svilo. Na nji našit črn svilen trakec z belim napisom: Modes-Mimi Sark – Ljubljana – Palača kreditne banke in črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Nenošen; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 541. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, perje / v oglavja – 7 cm, š robu – 6 cm / inv. št. 16083. Žensko pokrivalo s ploščatim vrhom iz modrikasto črnih slamnatih kitic in robom iz svilenih naborkov, ki je delno zavihan navznoter; tam se zaključuje s črnim svilenim (rips) trakom. Našita je okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Slamnato oglavje od spodaj utrjujejo črni svileni trakovi, našiti v obliki x. Na desni strani sta med trakove svilenih naborkov zataknjeni okrasni svetleči modro barvani peresi (d – 24 cm). Nenošen; izdelek ljubljanske modistke M. Sark. 542. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 10 cm / inv. št. 16084. Ženski slamnik brez krajcev iz sinje modrega bleščečega slamnatega prepleta in slamnatih trakov (š – 5,7 cm). Raven vrh je krojen iz štirih kosov in je nekoliko podaljšan v oglavje. Utrjen je z modrim svilenim (rips) trakom; na robove vrha so našiti slamnati trakovi. Nepodložen, brez izdelanih detajlov: polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 543. Klobuk / Lipovci / polst, usnje, bombaž, papir, kovina, perje / v – 90 cm / inv. št. 16333. Klobuk pozvačina – ženitovanjske osebe, ki vabi na svatbo. Na siv polsten klobuk konfekcijske izdelave s krajci in okroglim oglavjem je nataknjen in z žico pritrjen stožec iz tršega belega papirja (v – 51 cm). Na to osnovo so s pomočjo žice pritrjeni okraski iz raznobarvnega krep papirja, tako da se klobuka in papirnate osnove ne vidi. Raznovrstni cvetlični okras bele, rumene, rdeče, roza, vijolične, oranžne, modre barve je dopolnjen s suhimi temno zelenimi listnimi vejicami mirte, vrh pa je povišan z nekaj pavjimi peresi. Pisano pokrivalo dopolnjujejo dolgi pisani trakovi iz krep papirja (š – 3 do 4 cm), ki visijo s konice klobuka prek cvetov. Velik del trakov je pritrjen na spodnjem robu stožca in visijo navzdol okrog klobuka. Dolžina trakov je različna (do 70 cm), najkrajši so spredaj. Klobuk ima notranji rob med oglavjem in krajci utrjen z usnjenim trakom, nanj sta našita črna bombažna trakova za zavezovanje pod brado. Pokrivalo je imelo funkcijo svatbene maske; izdelano je bilo leta 1986. 544. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 10 cm / inv. št. 16428. Ženski slamnik iz fine črne slame, krožno prepleten v enem kosu: Mehko okroglo oglavje in mehki, navzdol padajoči krajci z neobdelanim robom. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 1,8 cm) z belo progo v sredini. Levo spredaj je na trak pritrjen šopek rumeno belih tekstilnih rož z dolgimi gostimi prašniki (šopek d – 11 cm). Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 545. Klobuk / Ljubljana / svila, žamet, slama / v oglavja – 4 do 7,5 cm, š krajcev – 5 do 7,5 cm / inv. št. 16429. Ženski klobuk iz sinje svile z mehkim oglavjem z ravnim, posebej krojenim vrhom in širokimi krajci v obliki utrjenega traku s polkrožnima zaključkoma, ki se ne stikata, ob uporabi pa obkroža obraz. Zašita pentlja iz enake svile je pritrjena zadaj na desnem od dveh trakov, ki se spenjata s pritiskačem in prosto visita navzdol. Oglavje je spodaj utrjeno s krem žametnim trakom, podloženo z mehko belo mrežasto medvlogo. Krajci so utrjeni s slamnato medvlogo. Po zapisu v inventarni knjigi je bilo pokrivalo izdelano po letu 1965 v delavnici Mimi Sark za potrebe gledališča v historičnem stilu meščanskega oblačilnega videza 1. polovice 19. stoletja. 546. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 6 do 7,5 cm / inv. št. 16430. Ženski klobuk iz klobučevine z mehkim nizkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi krajci, ki jih je mogoče obrniti navzgor ali navzdol. Oglavje je pod krajci podaljšano (zadaj 1 cm, spredaj 2,5 cm), spodaj utrjeno s črnim svilenim trakom, po celi površini polžasto prešito z debelo svileno nitjo krem barve, tako da so na vidni strani opazni le majhni svetli šivi. Šiv, s katerim so krajci prišiti na oglavje, je skrit pod krajci z našitim enakomerno sukanim klobučevinastim trakom (š – 8 mm). V šiv je na desni strani pritrjena pentlja iz klobučevinastega traku (š – 8 mm). Krajci so slabo obrezani, detajli neizdelani; polizdelek iz delavnice modistke M. Sark. 547. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 4,5 do 7 cm / inv. št. 16431. Ženski slamnik iz drobnih svetlih slamnatih kitic, strojno prešitih in oblikovanih v okroglo oglavje in posebej krojenih krajcev; ti so najožji zadaj. Okoli oglavja je položen okrasni trak s slamnato medvlogo in rdečim svilenim mehkim prečnim gubanjem. Trak je različno širok, na delu oglavja dvojni (š – 4 do 8,3 cm). Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 548. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 6,5 cm, š krajcev – 9,5 do 12,3 cm / inv. št. 16432. Ženski klobuk iz modrikasto črne klobučevine z nizkim oglavjem z ravnim vrhom in zelo širokimi spuščenimi krajci, ročno prišitimi na oglavje. Okoli oglavja je položen modrikasto črn svilen (rips) trak (š – 1,5 cm) z dvema ploščatima pentljama. Nenošen, z neizdelanimi detajli; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 549. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 12 cm / inv. št. 16433. Ženski slamnik, prepleten iz slamnatih trakov (š – 1 cm) bele in črne barve. Belo oglavje je ravno z ravnim vrhom, ob prehodu v krajce so s pomočjo vdelane bele okrogle elastike vpleteni črni slamnati trakovi, tako da si sledijo bele in črne proge kot žarki. Mehki krajci so deloma obrnjeni navzgor, deloma navzdol; robovi so spodvihani in vpleteni med trakove. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 550. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst / premer – 25 do 28 cm / inv. št. 16434. Žensko pokrivalo za teme (v inventarni knjigi vpisano kot kapa) iz zelene klobučevine z dolgovlaknato površino in gladkega črnega žameta. Pokrivalo je krojeno v obliki po glavi usločenega ovala, po obodu utrjenega z vstavljeno žico. Obroba iz črnega žameta se nadaljuje v spodnji obod z odprtino za nameščanje pokrivala. Žamet na tem mestu je v dveh plasteh, utrjen s črno slamnato medvlogo; na rob je našit črn svilen (rips) trak. Pokrivalo na spodnji strani ni izdelano čisto do konca; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 551. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 5,8 do 11,5 cm / inv. št. 16436. Ženski klobuk iz vinsko rdečega sukna z visokim oglavjem z ravnim in nekoliko vtisnjenim vrhom in posebej krojenimi krajci, zavihanimi navzgor; ker je material mehak, je možno tudi drugačno oblikovanje vrha in krajcev. Material je na eni strani gladek, na drugi kosmaten: Na oglavju je vidna kosmatena, na krajcih gladka stran. Na desno sprednjo Stranje na šiv pritrjena pentlja iz enakega materiala (trak š – 1,5 cm). S spodnje strani je šiv utrjen s črnim svilenim trakom. Nenošen, z neizdelanimi detajli; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 552. Pokrivalo / Ljubljana / slama, lan, svila / premer – 20 cm / inv. št. 16437. Žensko pokrivalo (v inventarni knjigi vpisano kot klobuk), ki ima bolj značaj naglavnega okrasa, iz črno pološčenega slamnatega svitka, dopolnjenega s črno vozlano mrežico. Notranjost svitka je mehko napolnjena in utrjena s svetlo slamnato medvlogo, površina pa je ovita s širokimi trakovi trikotno preganjenega črnega pološčenega slamnatega papirja. Notranjost oboda mehko prekriva črna mrežica, ki se nadaljuje v podaljšek za teme in zatilje. Na tem delu je rob mrežice utrjen z dvojnim svilenim (rips) trakom (š – 3,6 cm) barve ciklam, med katerima je vstavljena svetla slamnata medvloga. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 553. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 7 do 8,5 cm / inv. št. 16438. Ženski slamnik, krojen iz temno modre slamnate tkanine z vozličasto površino z visokim mehkim oglavjem in posebej krojenimi asimetričnimi krajci, zavihanimi na eni strani navzgor, na drugi navzdol; na desni strani je našit dvakrat prepognjen kos temno modrega svilenega (rips) traku (š – 4 cm). Krajci so zaključeni s prešitim robom. Nenošen, z neizdelanimi detajli; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 554. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 7,5 cm, premer vrha – 17 cm / inv. št. 16439. Ženski klobuček iz naravno svetlih slamnatih trakov, dopolnjenih s slamnato tkanino v ravno nizko oglavje z ravnim vrhom in brez krajcev. Na spodnji rob je našit trak osnovnega materiala (š zunaj vidnega dela – 2,4 cm), ki je nato spodvihan navznoter in zaključen z bordo rdečim svilenim (rips) trakom. Nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje. Ob strani je na zaključni rob pritrjena manjša dvozančna ploščata pentlja iz osnovnega materiala (š traku – 7 mm). Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 555. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 7 cm / inv. št. 16440. Ženski slamnik, prepleten iz svetle slame v okroglo oglavje, ki postopno prehaja v razširjene krajce s zadelanim robom. Mehke krajce je mogoče oblikovati po želji naročnika. Brez dodatkov in utrjevalnih elementov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 556. Klobuk / Ljubljana / slama, lan / v oglavja – 8,5 cm, š krajcev – 7,5 cm / inv. št. 16441. Ženski slamnik iz naravno svetlih slamnatih kitic, strojno prešitih in oblikovanih v okroglo oglavje in posebej krojene krajce, ki jih je mogoče obrniti po želji. Med oglavje in krajce je vstavljen trak iz slamnate in lanene medvloge (š – 4 cm), ki ni prekrit z okrasnim trakom kot običajno. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 557. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – okoli 14 cm, š krajcev – 9 cm / inv. št. 16442. Ženski slamnik iz belih slamnatih kitic, dopolnjenih s prozornim laksom, prešitih v mehko okroglo oglavje, ki postopno prehaja v širše krajce; ti še niso popolnoma dovršeni. Brez dodatkov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 558. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v – 7,5 cm / inv. št. 16443. Ženski klobuček iz črnega sukna z ravnim vrhom in brez krajcev; robovi oglavja so obrnjeni navznoter v spodvihan rob, nanj našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Po obodu oglavja je položena nagubana okrasna črna tančica; zadaj je pritrjena pentljica iz osnovnega materiala (trak š – 7 mm). Nenošen; izdelek iz delavnice ljubljanske modistke Mimi Sark.. 559. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 10 cm / inv. št. 16444. Ženski klobuk iz blede rožnate klobučevine z mehkim okroglim oglavjem in navzgor zasukanimi krajci. Okoli oglavja je položen bledo zelen svilen svilen (rips) trak, preganjen po dolžini na polovico (š iz 3,8 na 1,9 cm). Zadaj je v krajce vrezan 33 cm dolg rez; nastali klobučevinasti trak (š – 1 do 3,5 cm) je obrnjen navzgor, stisnjen s svilenim trakom ter pritrjen na oglavni trak. Nenošen, z neizdelanimi detajli; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 560. Klobuk / Ljubljana / usnje, svila / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 2 do 5,3 cm / inv. št. 16447. Ženski mehak klobuček iz svetlo rjavega semiša, krojen z ravnim oglavjem in ravnim, posebej krojenim vrhom; našiti dvoplastni krajci so neenakomerno široki, spredaj in ob straneh so zavihani navzgor. Oglavje je prešito, tako da daje videz položenega traku okoli oglavja (š – 3 do 3,8 cm). Oglavje je podloženo s sivo podlogo. Nenošen; izdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 561. Temensko pokrivalo / Ljubljana / žamet, svila, peresa / d (po ukrivljenem obodu) – 30 cm, š – do 11 cm / inv. št. 16448. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisan kot čepica) iz svetlo rjavega žameta in črne svilene podloge, oblikovan v dveh zamaknjenih prečnih S linijah, utrjenih v notranjosti z žico. Po vidni površini je našitih nekaj vlaknatih peres; njihova stranska štrleča vlakna navidezno povečajo obseg predmeta. Na podlagi črna svila z zlatim napisom: Modes Beatrix Zürich. 562. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8,5 cm, š krajcev – 4,8 do 6,8 cm / inv. št. 16449. Ženski slamnik iz umazano belih slamnatih trakov, dopolnjenih s slamnato tkanino v mehko okroglo oglavje in posebej krojenih mehkih krajcev. Oglavje ima na čelni strani okrasni klinasti všivek enakega materiala. Krajci so kot trak položeni okoli oglavja; obrobljeni so z rjavim svilenim (rips) trakom, ki zaključuje tudi konec krajcev, ki okrasno prekriva drugega na levi strani. Enak svilen (rips) trak (š – 2,3 cm) je položen okoli oglavja. S spodnje strani pokrivalo ni dokončano, našita je le črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 563. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, kovina / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 3,5 do 6,5 cm / inv. št. 16450. Ženski slamnik iz svetlih širokih grobih slamnatih kit z visokim okroglim oglavjem in posebej krojenimi navzdol obrnjenimi krajci (najožji zadaj). Med krajce in oglavje je všit trak slamnate medvloge, ki je skrit pod dvojnim svilenim (rips) trakom krem barve (š – 4,5 cm); zadaj s traku prosto visita svilena konca (d – 9 cm, š – 2,3 cm). V zunanji rob krajcev je vstavljena žica. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 564. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, bombaž, kovina / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 8 cm / inv. št. 16451. Ženski slamnik iz rjavih ostrih, vozličastih, nesvetlečih slamnatih kitic, z nizkim okrasno prešitim oglavjem, ožjimi krajci z nazaj zasukanim robom in cvetličnim okrasom. Oglavje krasita polkrožni prešiti zunanji gubi, krajci pa so v celi širini zasukani nazaj, tako da so v resnici dvojni (š – 2 x 4 cm), z okroglim robom. Desno spredaj je na oglavje pritrjena mnogolistna roža iz oker in temno rjavega impregniranega blaga in žice. Oglavje je spodaj utrjeno s sivo-rjavo diagonalno rezano svilo; podloženo z rjavo tančično podlogo. Našit rjav trakec proizvajalca z napisom: Modes – Mimi Sark – Ljubljana – Palăce kreditne banke. Izdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 565. Klobuk / Ljubljana / polst / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 8 cm / inv. št. 16452. Ženski klobuček iz svetlo in temno rjave klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi navzgor zasukanimi krajci (zadaj za 4,2 cm, spredaj za 2,5 cm). Oglavje, obrobni trak na krajcih in oglavni trak so iz svetlo rjave klobučevine, krajci iz temno rjave. Klobučevinasti trak okoli oglavja (š – 2 cm) je staknjen skupaj levo spredaj; na zaključnih konicah sta našita okrasna vozla iz osnovnega materiala. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 566. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 6,5 do 10 cm / inv. št. 16453. Ženski klobuček iz temno modre klobučevine z mehkim nizkim oglavjem (skoraj gre le za vrh) in posebej krojenimi krajci izrazito asimetrične oblike. Oglavje je na desni okrasno nagubano in predrto s temno modrim svilenim (rips) trakom, prešitim po dolžini na pol (š – iz 2,6 cm na 1,3 cm) in zavezanim v manjšo pentljo. Oglavje je podaljšano pod krajci (zadaj za 3,5 cm, spredaj za 2,8 cm) za oporo pri nameščanju pokrivala. Krajci, krojeni kot trak z različno prirezanima koncema, imajo navzgor obrnjen in prešit rob. Na desni strani, pod pentljo, se konca krajcev stakneta; obrnjena sta navzdol, na levi strani pa so krajci zasukani navzgor. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 567. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 9,5 cm / inv. št. 16455. Ženski slamnik iz svetleče črne slame, z visokim mehkim okroglim oglavjem in širokimi mehkimi krajci. Zaradi mehkega materiala in osnovne oblike bi bilo mogoče formiranje različnih modelov. Brez dodatkov, nenošen; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 568. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – do 7,5 cm / inv. št. 16456. Ženski slamnik iz prosojnih svetlečih temno modrih slamnatih trakov (š – 1,3 cm), ročno šivanih in oblikovanih v mehko priležno okroglo oglavje in z asimetričnimi krajci; ti so deloma obrnjeni navzdol, ob levi strani in ob čelu imajo značaj zavihka. Krajci so na zadnji strani pritrjeni pod oglavje, dopolnjeni so s provizorično nameščeno asimetrično enozančno pentljo iz temno modrega svilenega (rips) traku (š – 2,6 cm). Pokrivalo ni izdelano do konca, zato je osnovno obliko težko določiti; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 569. Klobuk / Ljubljana / slama, žamet / v oglavja – 7,5 cm, š krajcev – 2,5 do 7 cm / inv. št. 16457. Ženski slamnik iz finih svetlečih črnih slamnatih kitic, strojno prešitih in oblikovanih v mehko okroglo oglavje, in posebej izdelanih krajcev; ti so obrnjeni navzgor in imajo navznoter zasukan rob. Med oglavje in krajce je vstavljen trak iz širših in debelejših slamnatih kit, ki so na zunanji strani prekrite z gladkim črnim žametom (š – 5 cm). Oglavje ima ob straneh dva pokončna šiva. Pokrivalo nima obdelanih robov in šivov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 570. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 7,6 cm / inv. št. 16458. Ženski slamnik iz črnih slamnatih trakov (š – 1 cm), oblikovanih v okroglo oglavje in posebej izdelane krajce z utrjenim robom. Med oglavje in krajce je vstavljen trak črne mrežice in črne slamnate medvloge; na zunanji strani je prekrit s svilenima (rips) trakovoma: oranžnim š – 5 cm in črnim š – 1,7 cm. En krak trakov je okrasno položen prek krajcev. Na spodnji strani je vmesni trak med oglavjem in krajci prekrit s črno diagonalno rezano svilo. Osnovna forma pokrivala je poškodovana. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 571. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 5,3 do 5,6 cm / inv. št. 16459. Moški klobuk iz sive klobučevine z mehkim trikotno vtisnjenim oglavjem in malce navzdol obrnjenimi krajci (brez obrobe). Okoli oglavja je položen siv svilen (rips) trak (š – 2,7 cm) s ploščato pentljo na levi strani. Na spodnji strani utrjuje oglavje sivi usnjeni rob z zelenim odtisom Standard, podloženo je s krojeno belo podlogo, na kateri je razmazan raznobarvni znak proizvajalca: razpoznaven je napis Standard in obris dveh zajčkov. Po 2. svetovni vojni ga je uporabljal ljubljanski uradnik. 572. Klobuk / Ljubljana / slama, žamet, bombaž / š krajcev – 4,5 do 8 cm / inv. št. 16463. Del ženskega klobuka (izdelani krajci in podloga oglavja) iz črnega gladkega žameta, svetle slamnate medvloge, črne bombažne podloge in črne mrežice. Krajci so polkrožno ukrivljeni navzdol (najširši ob straneh, najožji zadaj), rob je utrjen z vstavljeno žico in ozkim trakom enakega materiala. Na notranji obod krajcev je našita črna bombažna podloga, ki jo je pod vrhom mogoče stisniti z vrvico. Prek podloge je mehko nameščena črna mrežica. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 573. Klobuk / Ljubljana / slama / v - 11,5 cm / inv. št. 16464. Ženski klobuček iz črne svetleče slamnate tkanine, krojene v mehko okroglo priležno oglavje in posebej krojenim robom namesto krajcev. Oglavje je sestavljeno iz štirih delov; vmesni šivi potekajo od čela proti temenu. Našiti dvojni rob na zatilju podaljšuje oglavje (š – 2,9 cm), spredaj pa preide v širok čelni zavihek (š – 8,5 cm). Okoli oglavja je položen pološčen črn slamnat trak (š – 2,1 cm) s ploščato dvozančno pentljo zadaj. Pokrivalo s spodnje strani ni izdelano; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 574. Klobuk / Ljubljana / slama, volna, svila / v oglavja – 16 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 16465. Ženski klobuk iz slamnato-volnenih trakov svetlo rjave in opečne barve, strojno sešitih in oblikovanih v mehko ravno oglavje s ploskim vrhom in posebej izdelanimi krajci; ti nadaljujejo linijo oglavja, na zatilju in desni strani pa imajo naravo zavihka. Pod vrhom je oglavje prvotno krasila še prečna guba, ki pa jo je zdaj moč bolj slutiti (spuščena). Okoli oglavja sta položena svilena (rips) trakova en prek drugega, tako da vrhnji trak (svetlo rjav, š – 5,4 cm) skoraj v celoti prekriva spodnjega (opečno rjav, š – 2,4 cm). Trakova sta zaključena z umetelno pentljo na desni strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno s svetlo rjavo svilo. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 575. Klobuk / Ljubljana / svila, karton, kovina / v oglavja – 16 cm, š krajcev – 6 do 6,5 cm / inv. št. 16466. Zložljiv cilinder, moški klobuk z ravnim oglavjem, ravnim utrjenim vrhom in trdo oblikovanimi, ob stranem navzgor upognjenimi krajci; obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Cilinder je iz svetleče črne svile, ki na oglavju ni podložena, je pa nalepljena na kartonasto osnovo vrha in na krajce. V notranjosti povezujejo krajce in vrh štirje kovinski nosilci na pregib, ki svilo oglavja raztegnejo, če so razprti, oziroma vrh in krajce stisnejo skupaj, če so zloženi. Mehanizem viden zaradi raztrgane podloge oglavja. S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo rjav usnjen rob, na zgornji strani pa je okoli njega položen črn svilen (rips) trak (š – 1,7 cm) s ploščato pentljo na desni strani. Cilinder je uporabljal član družine ljubljanske modistke. 576. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, žamet / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 2,5 do 14,5 cm / inv. št. 16467. Del ženskega klobuka (krajci in del oglavja) iz svetle slamnate medvloge, vinsko rdečega gladkega žameta in rjavih svilenih niti. Slamnata medvloga je oblikovana v ravno oglavje s ploskim vrhom; prekrita je s tanko laneno mrežico, podložena pa s temno rjavim svilenim trikojem, ki se ga pod vrhom stisne z vrvico. Asimetrični krajci iz žameta so utrjeni z medvlogo in vstavljeno žico; zasukani so navzgor, tako je viden okras z našito rjavo vrvico iz svile (nepravilne “neskončne” krivulje) po celi površini. Na čelni strani so krajci oblikovani v izrazit koničast rogelj (v – 14,5 cm). Na desni strani je našit bogat okrasni cof iz svilenih resic (d – 12 cm). Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 577. Klobuk (del) / Ljubljana / slama, bombaž / v – 13,5 cm / inv. št. 16468. Del ženskega klobuka (oglavje) iz svetlega slamnatega prepleta, oblikovanega iz več kosov v okroglo oglavje. Šivi in polovica površine je pokrita z nebeljenim tankim bombažem – gre za oblikovano medvlogo za utrjevanje pokrivala. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 578. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 5,4 do 5,9 cm / inv. št. 16470. Moški klobuk iz sivo rjave klobučevine z mehkim oglavjem in ovalno vtisnjenim vrhom ter mehkimi, rahlo navzgor zasukanimi krajci (najožji ob straneh). Okoli oglavja je položen rjavi svileni (rips) trak (š – 2,3 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno z rjavim usnjenim robom, na katerem je nečitljiv odtis proizvajalca zlate barve in prav tak odtis prodajalca: P. Magdič – Ljubljana. Nepodložen, na dnu delno strgan košček preperele rjave svile z odtisom proizvajalca (tudi tu nečitljiv). Iz družine ljubljanske modistke. 579. Klobuk / Ljubljana / slama, volna, svila, kovina / v – 13,5 cm / inv. št. 16471. Ženski klobuček iz svetlih trakov iz slame in volne, strojno sešitih med seboj v različnih oblikah. Mehko oglavje asimetričnih oblik krojeno iz več kosov, glavi priležno, brez krajcev; ob straneh je rob zaključen polkrožno, zadnji del pa krasi okrogli našitek iz osnovnega materiala. Okrasne gube ob straneh, ki jih na levi strani utrjuje trakec z dvodelno kovinsko zaponko. Pokrivalo je v celoti podloženo s svetlo rjavo krojeno podlogo. Pokrivalo ni bilo v rabi; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 580. Klobuk / Ljubljana / slama, bombaž, svila / v – 15,5 cm / inv. št. 16472. Ženski klobuk iz svetlo rjavega slamnatega prepleta, diagonalno urezano in krojeno na okroglo, glavi priležno oglavje brez krajcev. Spodaj se končuje z ravnim robom, obrobljenim z rjavo svilo. Spredaj je na oglavje našit dvojni čelni zavihek asimetrične oblike (v – 5,5 in 7 cm), iz osnovnega materiala; na čelni in levi strani ga dopolnjujejo rjavi, oranžni in modri našitki (v – do 7 cm), izdelani v drugi tehniki: na mrežasto osnovo so našite s slamo prevlečene bombažne niti vzporedno ena ob drugi, tako da popolnoma prekrivajo mrežasto osnovo. Linija okraskov se na čelni in levi strani polžasto zaključi. Klobuk je podložen z rjavo svilo. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 581. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 3,5 do 4 cm / inv. št. 16473. Ženski klobuk iz finih črnih svetlečih slamnatih trakov, strojno prešitih in oblikovanih v ravno oglavje s ploskim vrhom in ozkimi mehkimi krajci s spodvihanim in prešitim robom. Okoli oglavja je nameščen črn svilen (rips) trak (š – 3,6 cm) s ploščato pentljo na levi strani zadaj. S spodnje strani je oglavje utrjeno z diagonalno urezano črno svilo; nanjo je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 582. Klobuk / Ljubljana / polst, bombaž, kovina / v – 16,5 cm, š krajcev – 2 do 3,2 cm / inv. št. 16474. Ženski klobuk iz temno rjave kosmatene klobučevine, z okroglim priležnim oglavjem in posebej krojenimi krajci, ki so podaljšani v liniji oglavja. Oglavje krasi prečna, navzgor obrnjena okrasna guba. Šiv med krajci in oglavjem je prekrit s trakom temno rjave gladke klobučevine (š – 1,5 cm), pretaknjenim skozi kovinski obroček (premera 2,5 cm) desno spredaj. S spodnje strani je šiv prekrit s črnim bombažnim trakom. Nenošen; polizdelek (?) iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 583. Klobuk / Ljubljana / polst, slama, svila / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 8,5 cm / inv. št. 16475. Ženski klobuk iz rjave klobučevine in rjavih svetlečih slamnatih kitic, strojno prešitih. Okroglo priležno mehko oglavje iz klobučevine krasita rjava svilena (rips) trakova (š – 4,2 cm), ki potekata od čelnega robu proti zatilnemu; tako na enem kot na drugem koncu sta položena v ploščato pentljo. Na oglavje so prišiti krajci iz slamnatih kitic; na čelni strani nadaljujejo linijo oglavja, na tilniku pa so našiti nenavadno visoko na oglavje in imajo izrazito okrasno naravo – velik del oglavja (vsaj 11 cm) je vidnega pod krajci. Izrazit okras oglavja na tem delu je pentlja z visečima trakovoma. Krajci so zaključeni z izrazito navzgor zasukanim robom. S spodnje strani je na oglavje našita črna okrogla elastika za lažje nameščanje pokrivala. Nenošen; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 584. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje, kovina / v – 22,5 cm / inv. št. 16477. Ženski klobuk iz rjave kosmatene klobučevine z okroglim priležnim oglavjem, ki se nadaljuje v posebej krojen čelni zavihek (v – 5 cm) in spuščene, ob strani polkrožno zaključene krajce z asimetričnim okrasnim gubanjem; to je z notranje strani utrjeno z ročnimi šivi. Na tilniku je oglavje z nekaj pokončnimi šivi zoženo in s tem prilagojeno liniji vratu. Okoli oglavja je položen olivno zelen semiš trak (š – 1,9 cm); na levi strani je dodatno okrašen s tremi barvanimi usnjenimi trakci, ujetimi v kovinsko objemko (d – 2 cm). S spodnje strani ga utrjuje rjav svilen trak. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 585. Klobuk / Ljubljana / slama, bombaž, svila / v – 11 cm / inv. št. 16478. Žensko mehko pokrivalo iz črne tkanine (ploščate svetleče slamnate votkovne niti, črne bombažne osnovne niti), diagonalno krojene v priležno pokrivalo z mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenim in nazaj zavihanim robom (š – 5 do 10 cm), asimetrično oblikovanimi okrasnimi gubami in manjšo ploščato dvozančno pentljo iz črnega svilenega (rips) traku zadaj. Pokrivalo je podloženo s črno mrežasto tkanino, prek nje pa je položen še okoli 8,5 cm visok trak črne podloge, ki jo je mogoče zadrgniti z belo vrvico. Nenošeno; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 586. Klobuk / Ljubljana / slama, bombaž / v – 4,5 do 10 cm / inv. št. 16479. Del ženskega klobuka: krajci so iz svetle slamnate medvloge, prevlečene z diagonalno urezano umazano belo bombaževino, ki je morda le podloga. Na zgornjem in spodnjem robu sta vdelani žici za utrjevanje. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 587. Klobuk / Ljubljana / slama / premer – 25 cm / inv. št. 16481. Del (verjetno ženskega) klobuka: vrh iz naravno svetle slamnate kite s poudarjeno strukturiranim robom (š – 2,2 cm), ročno prešite v spiralo. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 588. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, polst / v oglavja – 9 do 10 cm, š krajcev – 11 cm / inv. št. 16482. Ženski slamnik, pleten iz naravno svetle slame. Nizko oglavje s sploščenim vrhom in posebej izdelani široki krajci, ročno prišiti na oglavje in obrobljeni z rumeno mrežasto tkanino. Oglavje je na spodnji strani utrjeno s klobučevinastim svetlo rjavim trakom, nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Krajci so prilagojeni oglavju z dvojno zapognjeno gubo na zadnjem delu; prav tam je na oglavje pritrjena speta dvozančna ploščata pentlja iz krem svilenega (rips) traku (š – 5,3 cm). Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 589. Klobuk / Ljubljana / slama / v – 13 cm / inv. št. 16483. Ženski slamnik iz svetlih slamnatih trakov z okrasno strukturiranim robom (š – 1,3 cm), ki so ročno sešiti in oblikovani v okroglo priležno oglavje, ki se postopno razširi v spuščene krajce. Brez okrasnih in utrjevalnih elementov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 590. Klobuk / Ljubljana / polivinil / v oglavja – 15,5 cm, š krajcev – 4,3 cm do 8,5 cm / inv. št. 16484. Ženski klobuk iz svetlečih prozornih trakov, s cikcak strojnim šivom sešitih in oblikovanih v okroglo mehko priležno oglavje ter posebej oblikovane, navzdol obrnjene krajce (najožji zadaj, najširši ob straneh). Ti so oglavju prilagojeni z dvema dvojnima notranjima gubama ob straneh. Na rob krajcev z drobno kovinsko sponko pritrjen trgovski listek s slabo berljivim napisom (No 473 in 220.-). Brez ostalih dodatkov; polizdelek (?) iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 591. Klobuk / Ljubljana / slama, žamet / v oglavja – 8,5 cm, š krajcev – 6 do 9 cm / inv. št. 16485. Ženski klobuk iz fine svetle slame, prepletene na oglavju v vetrno rozeto, na krajcih pa v navadni, platneni vezavi. Oglavje je okroglo, priležno; krajci (najožji zadaj) so krašeni s prečnimi, všitimi gubami in obrobo iz rdečega žameta. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 592. Klobuk / Ljubljana / slama / v – 19,5 cm / inv. št. 16486. Žensko pokrivalo iz mehke fine modrikasto črne svetleče slame, fino prepletene v krogu; mehko okroglo oglavje, ki se postopno razširi v mehke padajoče krajce. Pokrivalo nima izrazite, trdneje oblikovane forme, oblikovati bi ga bilo mogoče po želji naročnika. Brez dodatkov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 593. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, volna, perje / v – 12 do 15 cm / inv. št. 16488. Ženski klobuk iz črne klobučevine z mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi kratkimi krajci služi kot osnova za pokrivalo povsem drugačnega videza. Nanj je našitih več plasti črnega tila, preko katerega je na vrhu pritrjeno raznobarvno ptičje perje (naravno, deloma je barvano), utrjeno na kose volnene medvloge, tako da dajejo videz štirih ptičjih krilc. Ob krajša peresca je pritrjen še šopek daljših črnih peres. Na spodnji strani je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 594. Klobuk / Ljubljana / slama / v – 13 cm, š krajcev – 8 cm / inv. št. 16489. Ženski slamnik iz modro barvanih slamnatih trakov (š – 1,3 cm), ročno šivanih in oblikovanih v mehko okroglo priležno oglavje in posebej krojene krajce, ki jih je mogoče obrniti po želji. Brez dodatkov in utrjevalnih elementov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 595. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v – 6,5 cm, premer oglavja – 20 cm / inv. št. 16490. Žensko pokrivalo iz nagubane črne svile z ravnim utrjenim oglavjem z rahlo vtisnjenim vrhom, brez krajcev. Podloga je iz enake črne svile, medvloga iz svetle slame. Gube so ponekod spuščene, zdi se, da pokrivalo ni dokončno izdelano; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 596. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, kovina / v – 11,5 cm / inv. št. 16491. Žensko pokrivalo za teme in zatilje iz svetlečih modrikasto črnih kitic, strojno šivanih in oblikovanih v glavi priležno okroglo oglavje, zadaj spuščeno v rahlo konico. Robovi so na notranji strani zaključeni z temno modrim svilenim (rips) trakom in vstavljeno žico za utrjevanje. Spredaj sega le do srede temena, kjer rob dopolnjuje okrasni asimetrično oblikovani in gubani zavihek iz osnovnega materiala; obrobljen je s temno modrim žametom in vstavljeno žico. Pod rob je na oglavje pritrjen trak temno modre svilene mrežice, ki po potrebi prekriva lase, čelo in oči. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 597. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 7 do 8 cm / inv. št. 16492. Ženski klobuk iz svetlečega črnega slamnatega prepleta; s priležnim nizkim oglavjem in ploskim vrhom ter posebej krojenimi ravnimi krajci; ti so po robu utrjeni z žico, vstavljeno v črno svileno (rips) obrobo. Šiv med oglavjem in krajci ni izdelan do konca, vidni so ostanki šivov prvotno našitega traku; klobuk je očitno v vmesni fazi preoblikovanja. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 598. Klobuk (del) / Ljubljana / slama, bombaž / š krajcev – 11 do 12 cm, premer – 35 cm / inv. št. 16493. Del ženskega slamnika (krajci) iz strojno prešitih trakov – kombinacija rožnato barvane slame, črnih slamnatih in belih bombažnih niti. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 599. Klobuk / Ljubljana / slama, bombaž, svila / v oglavja – 6 cm, š krajcev – 7,5 cm / inv. št. 16495. Ženski klobuček iz svetle nebeljene slamnato-bombažne tkanine s priležnim nizkim oglavjem, posebej krojenim vrhom in posebej krojenimi krajci; ti so obrnjeni navzdol. Zgornji rob krajcev je obrobljen s svetlim svilenim (rips) trakom in je našit preko oglavja; krajci so utrjeni z vzporednimi strojnimi šivi. Na spodnjem delu pokrivalo ni dokončno izdelano; na rob je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 600. Klobuk / Ljubljana / polst / d okoli glave – 42 cm, š dela okoli glave – 10 cm, v – 15 cm / inv. št. 16496. Ženski klobuk iz rjave klobučevine, krojeno priležno, s posebej krojenim vstavkom na zatilju (v – 15 cm, š do 13,5 cm); prednji rob in rob okoli vstavka sta zaključena in utrjena s svitkom iz osnovnega materiala. Svitek okoli prednjega robu se zadaj zaključuje z okrasnima polpentljama. Pokrivalo ni izdelano do konca; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 601. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 10 cm, š krajcev – do 5,5 cm / inv. št. 16497. Mehko žensko pokrivalo iz črnega slamnatega prepleta in slamnate tkanine, krojeno z mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi mehkimi krajci, delno zasukanimi navzgor in delno spuščenimi. Ker so zelo mehki in pomečkani, je pravo obliko nemogoče določiti. Okoli oglavja je položena guba, ki – skupaj s šivom med oglavjem in krajci – da je videz posebnega okrasnega traku (š – 6 do 8 cm). S spodnje strani pokrivalo ni izdelano; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 602. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v – 6,5 cm, premer – 19 cm / inv. št. 16500. Ženski klobuček iz rjave klobučevine s trdim oglavnim robom in posebej krojenim vrhom, brez krajcev. Na spodnji rob oglavja je našit trak iz osnovnega materiala, mehko spodvihan in zaključen z rjavim svilenim (rips) trakom; nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Ob straneh sta pod trakom nameščeni ploščati pentlji iz traku osnovnega materiala (š traku – 5 mm). Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 603. Temensko pokrivalo / Ljubljana / polst, svila, kovina / d – 30 cm, š – do 17,5 cm / inv. št. 16501. Žensko temensko pokrivalo (v inventarni knjigi je vpisano kot čepica) nepravilno ovalne oblike (kot inv. št. 16075) iz temno modre klobučevine, po obliki glave polkrožno utrjene s pomočjo vstavljene žice. Nepravilni oval ima na eni strani zaobljeno konico; površina je diagonalno prekrita z dekorativno mrežasto tkanino z vtkanim svilenim in kovinskim abstraktnim vijugastim vzorcem v sivih, zelenih in modrih tonih, ki je uporabljena tudi za obrobo z vstavljeno žico. Na enem koncu pokrivala sta pritrjena ukrivljena koničasta lista iz dekorativne tkanine. Nenošeno; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 604. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, perje / v oglavja – do 9 cm, š krajcev – 2,5 do 10 cm / inv. št. 16551. Ženski klobuk iz temno zelene klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem, posebej krojenimi mehkimi krajci in pernatim okrasjem na čelnem delu. Oglavje je spredaj stisnjeno v dve globoki prečni gubi. Na naborek so pritrjeni štirje pernati okraski: ptičje perje rjavih in zelenih tonov je nalepljeno na bombažno osnovo, tako da dajejo videz ptičjih krilc (d – 10,5 cm in 11,5 cm). Krajci brez obrobe so najožji zadaj, spredaj pa najširši; na desni strani so zavihani navzgor, sicer pa so obrnjeni navzdol. Oglavje je podloženo s črno diagonalno rezano svilo, ki jo je pod vrhom mogoče stisniti skupaj. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 605. Klobuk / Ljubljana / slama, usnje / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 6 do 7 cm / inv. št. 16552. Ženski slamnik iz svetlih slamnatih kit, sešitih v ravno oglavje z rahlo vtisnjenim vrhom in ravnimi krajci. Na spodnjo stran krajcev je nameščena dodatna plast zeleno barvanih slamnatih kit. Vrh oglavja krasi okrogel gumb, prevlečen s slamnatimi kitami. Okoli oglavja je položen ozek temno rjav usnjen trak (š – 0,7 cm), dvojno pretaknjen skozi majhno pravokotno kovinsko zaponko (0,8 x 2 cm). S spodnje strani je oglavje utrjeno z rjavim usnjenim trakom z nalepko velikosti (57); morda gre v osnovi za moški slamnik, predelan v žensko pokrivalo z nekaterimi okrasnimi elementi. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 606. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 5,2 do 6,5 cm / inv. št. 16553. Ženski slamnik iz naravno svetlega slamnatega prepleta z videzom platna, z okroglim priležnim oglavjem in posebej krojenimi ravnimi krajci; ti so najožji zadaj in so utrjeni z žico, vstavljeno v svetlo rjavo svileno (rips) obrobo. Oglavje je s spodnje strani utrjeno s svetlo rjavim svilenim (rips) trakom; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Brez dodatnih okraskov in utrjevalnih elementov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 607. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, polivinil / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 4,6 cm / inv. št. 16554. Moški klobuk iz sivo rjave klobučevine z mehkejšim, na vrhu ovalno vtisnjenim oglavjem in ožjimi, navzgor zasukanimi krajci, obrobljenimi z rjavim svilenim trakom. Okoli oglavja je položen rjav svilen (rips) trak (š – 3,7 cm) s ploščato pentljo na levi strani. Spodnjega traku za utrjevanje ni več, vidni pa so ostanki šivov. Podloga je iz bele svile, dno je zaščiteno s polivinilom. Na dnu napis ELEGANT prek zlato-modrega znaka z levom, cilindrom in krono. Konfekcijski izdelek. Iz družine ljubljanske modistke. 608. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, polivinil / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 6,5 do 7 cm / inv. št. 16555. Moški klobuk iz svetlo sive klobučevine z višjim, trikotno vtisnjenim oglavjem in krajci, polkrožno zasukanimi navzgor. Še izraziteje je zasukan trd rob, obrobljen s sivim ripsom (zaradi tako oblikovanih krajcev spominja klobuk na t.i. homburg, od katerega pa ga loči mehko oglavje). Okoli oglavja je položen siv svilen (rips) trak (š – 3,7 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno s sivim usnjenim trakom, na njem zlat odtis proizvajalca (Šešir). Podloga je iz bele svile, dno je zaščiteno s polivinilom. Na dnu napis z zlato barvo: Piccadily EDEN ter Šešir – Škofja Loka – Jugoslavija. Konfekcijski izdelek. Iz družine ljubljanske modistke. 609. Klobuk / Ljubljana / slama, svila, polst / v oglavja – 9,5 cm, š krajcev – 3 cm / inv. št. 16556. Ženski slamnik iz črnih in naravnih slamnatih niti, pletenih v pepita vzorcu, z nizkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi, malce navzgor zavihanimi krajci. Oglavje ima na čelnem delu okrasno, na modelu utrjeno asimetrično gubo. Okoli oglavja je položen trak iz črne klobučevine (š – 2,3 cm) in dveh rdečih svilenih (rips) obrob (vsaka š – 0,9 cm); na čelnem delu ima okrasno vrezano konico, na zadnjem je zvit v dvojno ploščato pentljo. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark; na pokrivalu je pritrjen listič z oznako in ceno (No 538 in 150.-). 610. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, slama / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 4,5 do 7 cm / inv. št. 16558. Ženski klobuk iz črne klobučevine z okroglim oglavjem in posebej krojenimi, asimetrično širokimi krajci. Ročni vmesni šiv ni prekrit s trakom kot običajno; na spodnji strani je utrjen s črnim svilenim (rips) trakom. Spredaj levo je pritrjena velika, asimetrično oblikovana pentlja, urezana iz diagonalno belo-črno progaste svile z vtkanim rastrom belih pik iz slame. Pentlja ni izdelana do konca, prav tako niso izdelani detajli in šivi; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 611. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 8,2 cm / inv. št. 16559. Ženski slamnik iz naravno svetlega slamnatega prepleta, z okroglim mehkejšim oglavjem, ki se razširi v široke, malce navzgor obrnjene krajce. Rob krajcev je spodvihan in na spodnji strani prekrit s slamnato kitico enake barve. Brez dodatkov in utrjevalnih elementov. Iz družine ljubljanske modistke. 612. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 4,6 cm / inv. št. 16560. Moški klobuk iz fine rjave klobučevine z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem, in krajci, obrobljenimi z rjavim svilenim (rips) trakom. Krajci so spredaj obrnjeni navzdol, zadaj pa navzgor. Okoli oglavja je položen rjav svilen (rips) trak (š – 4,2 cm) s ploščatim vozlom na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno z rjavim usnjenim robom, na katerem je odtis zlate barve: Eleganza. Podloga iz rjave svile je delno odparana, dno je zaščiteno s polivinilom. Na dnu zeleno beli odtis: ELEGANZA. Konfekcijski izdelek. Iz družine ljubljanske modistke. 613. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8,5 cm, š krajcev – 8 cm / inv. št. 16561. Ženski slamnik, krojen iz naravno svetle slamnate tkanine z ravnim, zadaj razcepljenim oglavjem, posebej krojenim ravnim vrhom in posebej krojenimi, navzgor zasukanimi krajci; ti nadaljujejo razcep na oglavju v dva roglja. Rob krajcev je spodvihan in zalepljen; pod rob je vstavljena žica za utrjevanje. Okoli oglavja je položen temno moder svilen (rips) trak (š – 2,2 cm), zavozlan v funkcionalni (ne okrasno oblikovani) vozel nad razcepom na oglavju in krajcih. Spodaj je prišita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Vsi šivi so ročni, neizdelani oz. nezarobljeni. Iz družine ljubljanske modistke. 614. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 2,5 do 5,9 cm / inv. št. 16562. Ženski slamnik iz drobnih rjavih slamnatih kitic, z ravnim oglavjem, okroglo vtisnjenim vrhom in posebej krojenimi krajci; ti so najbolj ozki zadaj. Brez dodatkov in elementov utrjevanja. Iz družine ljubljanske modistke 615. Klobuk / Ljubljana / svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 4 do 9 cm / inv. št. 16564. Ženski mehak klobuk iz temno modre gladke svetleče svile, z mehkim priležno okroglim oglavjem in posebej krojenimi asimetričnimi mehkimi krajci, ki pod lastno težo visijo navzdol. Oglavje je oblikovano priležno z vstavljenim trakom temno modre (rips) svile (š – 1,8 do 6,5 cm) z ročno izdelanimi polkrožnimi zobci. Enaki zobci zaključujejo tudi krajce; ti so najdaljši na levi strani, najkrajši pa na zadnji in sprednji strani. Šiv med oglavjem in krajci je s spodnje strani utrjen s temno modrim svilenim (rips) trakom. Iz družine ljubljanske modistke. 616. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje, polivinil, plastika / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 4,7 cm / inv. št. 16567. Moški klobuk iz sive klobučevine z mehkim, na vrhu in ob straneh trikotno vtisnjenim oglavjem in ožjimi krajci, obrnjenimi zadaj navzgor in spredaj navzdol. Obrobljeni so z našito črno (rips) obrobo. Okoli oglavja je nameščen črn svilen (rips) trak (š – 3,5 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani je oglavje utrjeno s črnim usnjenim robom z zlatim odtisom (nečitljiv napis, vidna risba krone); za robom je nameščen trak časopisnega papirja (Delo, 1979), našit je tudi svilen trakec s konfekcijsko oznako velikosti (PICCADILLY 56). Na čelnem delu je za usnjen rob zataknjen tudi bel plastični element, oblikovan, tako da podpira obliko vtisnjenih delov na oglavju. Oglavje je podloženo z belo podlogo; na dnu, ki je zavarovan s prozornim polivinilom, je odtisnjen napis: COMFORTABLE FITTING – PARKER – 713 BROADWAY – NEW YORK. Iz družine ljubljanske modistke. 617. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v – 8 cm / inv. št. 16568. Žensko žalno pokrivalo iz črne svile z mehkim priležnim oglavjem za teme in posebej oblikovanim utrjenim zavihkom iz slamnate medvloge in črne svile; brez krajcev. Zavihek je nameščen spredaj in ob straneh, zadaj zavihka v dolžini 14 cm ni. Oglavje iz črne krep svile je podloženo s črno svileno podlogo; spodaj je nameščen tudi svilen (rips) trak za nameščanje pokrivala. Utrjen zavihek (v – 7 cm) ima okrasno nalogo: črna svila je nagubana v enakomerno sosledje treh diagonalnih enostransko položenih gub. Slamnata medvloga je poškodovana in deloma razpadla. Iz družine ljubljanske modistke. 618. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 7 do 8 cm / inv. št. 16569. Ženski klobuk iz temno rjavih svetlečih finih slamnatih kitic, prešitih v mehko okroglo oglavje in mehke krajce. Brez dodatkov in utrjevalnih elementov, oblikovati ga je mogoče po želji; polizdelek (?). Iz družine ljubljanske modistke. 619. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 6 cm, š krajcev – 8,5 do 9,5 cm / inv. št. 16570. Ženski slamnik iz utrjenega črnega svetlečega slamnatega prepleta v vzorcu vetrnice; nizko ploščato oglavje in posebej krojeni krajci s tremi prečnimi klinastimi gubami (popuščene). Ročno izdelan šiv med oglavjem in krajci ni prekrit z okrasnim trakom. S spodnje strani je oglavje utrjeno z modrim svilenim (rips) trakom; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje. Rob krajcev je spodvihan in zalepljen. Preoblikovan, vendar ne do konca. Iz družine ljubljanske modistke. 620. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 9 do 9,5 cm / inv. št. 16571. Ženski slamnik iz svetlega slamnatega prepleta, oblikovanega v nizko okroglo oglavje in posebej krojene široke krajce; ti so utrjeni z žico, vstavljeno v črno svileno (rips) obrobo. Okoli oglavja je nameščen črn svilen (rips) trak (š – 3,5 cm) z diagonalno odrezanima trakoma na strani. Med krajce in oglavje je vstavljen trak slamnate medvloge, katerega s spodnje strani prekriva črn svilen (rips) trak; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 621. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 4,5 cm + 2,5 cm robu / inv. št. 16572. Ženski klobuk iz svetlečih temno rjavih slamnatih kitic, oblikovanih v nizko okroglo oglavje in posebej izdelane krajce; ti imajo polkrožno navzgor obrnjen rob (š – 2,5 cm). S spodnje strani je šiv prekrit s temno rjavim svilenim (rips) trakom, z zunanje strani ni izdelan. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 622. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 9 cm / inv. št. 16574. Žensko pokrivalo iz svetleče črne slamnate tkanine s črtasto strukturo in s strojno izdelanimi notranjimi prečnimi šivi (približno na vsak centimeter). Iz tako dodelanega tvoriva je ukrojeno mehko priležno pokrivalo s trikotno zgubanim oglavjem in posebej našitim robom za utrjevanje (š traku – 1,5 cm); ta je na notranji strani zaključen s črnim svilenim (rips) trakom. Nanj je našita okrogla črna elastika za utrjevanje. Oglavje je iz enega kosa. Z gubanjem nastali trije manjši roglji so mehki. Gube so utrjene z ročnimi šivi. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 623. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 4 do 11 cm / inv. št. 16575. Ženski klobuk iz svetlo rjave slamnate tkanine, z ravnim mehkim oglavjem in s posebej krojenim ravnim vrhom ter posebej krojenimi mehkimi asimetričnimi krajci. Ti so narejeni iz slamnatega prepleta in so najširši ob straneh, najožji pa spredaj. Krajce zaključuje obroba iz enakega materiala kot je oglavje. Zaradi mehkosti jih je mogoče obrniti po želji. Šiv med oglavjem in krajci z vrhnje strani ni prekrit s trakom kot običajno, s spodnje strani pa je preko njega pritrjen trak iz diagonalno rezane krem svile. Nanj je pritrjen rjav svilen trak z napisom: Mimi Sark – LJUBLJANA – PALAČA KREDITNÉ BANKE. Polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 624. Klobuk / Ljubljana / svila, slama, kovina / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 1,7 do 3 cm / inv. št. 16578. Ženski klobuček iz tanke črne svile in slamnate mrežaste medvloge za utrjevanje; z okroglim priležnim oglavjem iz treh okrasno sešitih trakov in s posebej krojenimi kratkimi krajci. Ti so najožji zadaj in najširši ob straneh; utrjeni so z medvlogo in z žico, vstavljeno v rob. Okoli oglavja je položen trak iz osnovnega materiala (š – 1,8 do 5,2 cm), obrobljen s črno svilo. Klobuček je v celoti podložen s črno svileno podlogo. Žalno pokrivalo. Iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 625. Klobuk / Ljubljana / slama / v oglavja – 6,5 cm, š krajcev – 7,5 do 8 cm / inv. št. 16581. Ženski slamnik iz črnih slamnatih trakov s poudarjeno strukturo, oblikovanih v nizko mehko oglavje z ravnim vrhom in mehkimi ravnimi krajci. Brez dodatkov in utrjevalnih elementov; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 626. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 5 do 10 cm / inv. št. 16582. Klobuk iz črnih grobo strukturiranih slamnatih trakov (š – 3 cm), ročno sešitih v majhno okroglo oglavje in posebej izdelane krajce, ki so obrnjeni navzdol; krajci so najbolj ozki zadaj. Na spodnji strani je oglavje utrjeno s črnim svilenim (rips) trakom; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Glede na dimenzije bi lahko bil slamnik otroški, primeren za zelo majhno deklico, saj je obseg oglavja le 39 cm. Tej domnevi nasprotuje izredno grob material, neprimeren za opisano namembnost. Zato gre verjetno za pomanjšan izložbeni ali učni model. Nedokončan; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 627. Klobuk / Ljubljana / svila, slama / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 2 do 8 cm / inv. št. 16584. Ženski klobuk (v inventarni knjigi je navedeno kot čepica) iz gladkega žameta v treh rjavih barvah, z mehkim ravnim oglavjem in s posebej krojenim vrhom. Krajci so posebej krojeni; nadaljujejo oz. nekoliko razširjajo linijo oglavja. Utrjeni so s svetlo slamnato medvlogo in so najbolj ozki zadaj. Med oglavje in vrh je všit okrasni rob (š – 3,5 cm) iz dveh v trikotnike gubanih trakov; enak okras je našit tudi na zunanji rob krajcev. Med oglavje in krajce je vstavljen ožji svetlo rjavi žametni trak (š – 7 mm); z enakim materialom so podloženi tudi krajci s spodnje strani. Pokrivalo s spodnje strani ni izdelano; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 628. Klobuk / Ljubljana / svila, usnje / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 3,4 do 3,6 cm / inv. št. 16585. Ženski klobuk (v inventarni knjigi je navedeno kot čepica) iz vinsko rdeče in zlatorumene rebraste svile, z mehkim okroglo priležnim oglavjem in posebej krojenimi ozkimi krajci, obrnjenimi navzdol. Oglavje je sestavljeno iz osmih zlatorumenih pokončnih trakov (š – 6 cm), med njimi klinasti vinskordeči vstavki; vrh oglavja je v premeru 14 cm utrjen in krašen z vinsko rdečimi in črnimi usnjenimi aplikacijami (ponavljajoči in dopolnjujoči se trikotni liki). Enak okras se ponovi na zgornji (vidni) strani krajcev, ki so s spodnje strani podloženi z rdečo rebrasto svilo. Pokrivalo s spodnje strani ni izdelano; polizdelek iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 629. Klobuk / Ljubljana / bombaž, svila, usnje / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 4 do 4,3 cm / inv. št. 16586. Moški klobuk iz zeleno-rjavega bombažnega deftina, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in tršimi, posebej krojenimi krajci. Ti so obrnjeni zadaj navzgor, spredaj pa navzdol. Krajci so iz dveh plasti osnovnega materiala, utrjeni z medvlogo in strojnimi prešivi. Oglavje je sestavljeno iz šestih trikotnih delov; vmesni šivi so dvojno okrasno prešiti. Okoli oglavja je nameščen trak iz osnovnega materiala, z zelenima svilenima našitkoma na robovih (skupaj š – 2,4 cm). Oglavje je s spodnje strani utrjeno z rjavim usnjenim robom in podloženo s svetlečo rjavo svileno podlogo. Športno pokrivalo. 630. Klobuk / Ljubljana / svila, lan / v – 7 cm, premer – 21 cm / inv. št. 16594. Ženski klobuček (v inventarni knjigi je navedeno kot čepica) iz rožnatih svilenih (rips) trakov (š – 5 cm), zloženih in medsebojno sešitih v nizko oglavje s ploščatim vrhom, brez krajcev. Lanena medvloga delno utrjuje pokrivalo, ki je podloženo s svetlo krojeno svileno podlogo. Izraziteje okrašen je robni del oglavja, na katerega so našiti v cikcak gubah osnovni trakovi, na čelni strani po dva, zadaj pa po en trak levo in desno. Pokrivalo ni dokončano; iz delavnice ljubljanske modistke M. Sark. 631. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / slama, svila / v oglavja – 7,5 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 16597. Ženski slamnik iz svetlih slamnatih kitic, oblikovanih v utrjeno oglavje z ravnim vrhom in posebej izdelanimi ravnimi krajci; ti so brez obrobe. Oglavje je s spodnje strani utrjeno s svetlo rjavim svilenim (rips) trakom. Drugih dodatkov ni, očitno so bili potrgani. Iz predmestne ljubljanske uradniške družine. 632. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 5 do 5,7 cm / inv. št. 16598. Ženski klobuk iz mehke črne klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem in posebej krojenimi mehkimi, navzdol obrnjenimi krajci. Oglavje ima štiri strojno všite gube, ki jih deloma prekriva črn svilen (rips) trak (š – 3,5 cm); nanj je našita dvozančna pentlja iz nagubanega svilenega traku. S spodnje strani je oglavje utrjeno z našitim črnim svilenim (rips) trakom; prvotno našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala je odstranjena. Robovi krajcev so spodvihani in strojno prešiti. Pokrivalo je bilo po vsej verjetnosti predelano. Uporabljala ga je uradnica iz ljubljanskega predmestja. 633. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst, svila, bombaž / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 1,1 do 4,2 cm / inv. št. 16599. Ženski klobuk iz mehke črne klobučevine, z mehkim oglavjem in posebej krojenimi ozkimi krajci; ti so na levi strani zavihanimi navzgor (š – 4,2 cm), drugje navzdol. Oglavje je bilo prvotno okrasno gubano, vendar so gube razpuščene in je formo težko določiti. Okoli oglavja je nameščen črn svilen (rips) trak, ki je hkrati tudi obroba oglavja (trak je širok 3,6 cm, na zunanji strani pa se ga vidi le 2,4 cm). Nanj je na desni strani nameščena pentlja iz enakega traku (d – 14,5 cm). S spodnje strani je šiv med oglavjem in krajci prekrit s črno bombaževino. Pokrivalo je bilo po vsej verjetnosti predelano. Uporabljala ga je uradnica iz ljubljanskega predmestja. 634. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst, svila / v oglavja – 7,5 cm, š krajcev – 4,5 do 5,7 cm / inv. št. 16600. Ženski klobuk iz črne klobučevine, s priležnim oglavjem in ploščatim vrhom ter posebej krojenimi krajci; ti so najbolj ozki zadaj. Obrnjenimi so navzdol in po robu utrjeni z žico, vstavljeno v črno svileno (rips) obrobo. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 2,6 cm) s ploščato trizančno pentljo zadaj. Šiv med oglavjem in krajci s spodnje strani ni obdelan; nanj je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Klobuk je bil predelan. Uporabljala ga je uradnica iz ljubljanskega predmestja. 635. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst, svila, usnje / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 6 cm / inv. št. 16601. Moški klobuk iz črne klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in mehkimi krajci. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 2,5 cm) s ploščato pentljo. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim usnjenim trakom; brez podloge in brez oznak proizvajalca. Iz predmestne ljubljanske uradniške družine. 636. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst / v – 20 cm / inv. št. 16602. Ženski klobuk iz rjavega sukna, z okroglim priležnim oglavjem, brez krajcev, le s posebej krojenim čelnim zavihkom. Gladko oglavje se na zatilju malce zoži in se s tem prilagodi liniji vratu; na tem mestu je rob s spodnje strani utrjen z našitim klobučevinastim trakom drugačne rjave barve, na vidni strani pa je nad rob našit okrasni trak (š – 8 mm) z manjšo dvozančno pentljico iz enakega materiala. Rob oglavja je nad čelom in ob straneh dopolnjen z zavihkom iz osnovnega materiala (š – 1,8 cm), kateremu je dodan trak (š – 3 cm) iz klobučevine. Ob vsaki strani je okrašen z drugačno gubo. Klobuček je uporabljala uradnica iz ljubljanskega predmestja. 637. Klobuk / Vodmat (Ljubljana) / polst, bombaž / v oglavja – do 13 cm, š krajcev – 2 do 3,7 cm / inv. št. 16602a. Ženski klobuk iz črne klobučevine, z ravnim oglavjem in okroglo vtisnjenim robom na vrhu, ter kratkimi krajci; ti so najbolj ozki zadaj in so brez obrobe. Oglavje je s spodnje strani utrjeno z ročno našitim trakom črnega bombaža. Vsi krasilni dodatki so odparani. Uporabljala ga je uradnica iz ljubljanskega predmestja. 638. Klobuk / Ljubljana / žamet, svila, karton / v oglavja – 14,8 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 16707. Cilinder s trdo oblikovanim ravnim, nekoliko razširjenim oglavjem, z ravnim vrhom in s trdimi, ob straneh navzgor zasukanimi krajci; ti so obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Trda kartonasta osnova je prelepljena s črnim gladkim česanim žametom na zunanji strani, spodnja stran krajcev pa s črno svilo. Oglavje je podloženo s krojeno belo svilo. Na njej je napis (Glemisson&Co. – London) in grb z levom, samorogom in krono. S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo rjav usnjen rob, na njem je odtis prodajalca (?): K. Cvenkel – Trieste – Corso 32. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 4,3 cm) brez pentlje. Cilinder je pred 1. svetovno vojno ob sprejemih na Dunaju, v Budimpešti in Trstu uporabljal ljubljanski višji svetnik pri Južni železnici. 639. Klobuk / Ljubljana / svila, karton, kovina / v oglavja – 16 cm, š krajcev – 6 do 6,5 cm / inv. št. 16708. Zložljiv cilinder z ravnim oglavjem, s trdim ravnim vrhom in s trdimi, ob straneh navzgor zasukanimi krajci; ti so obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Cilinder je iz svetleče črne svile, ki na oglavju ni podložena, je pa nalepljena na kartonasto osnovo vrha in na krajce. V notranjosti povezujejo krajce in vrh štirje kovinski nosilci na pregib; ti oglavje raztegnejo, če so razprti. Kadar so zloženi, stisnejo skupaj trdi vrh oglavja in krajce. S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo rjav usnjen rob, podloženo pa je s črno svilo, na kateri je odtisnjen napis Manufakture Gibus – Paris in grb. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 1,7 cm) s ploščato pentljo na desni strani. Cilinder je pred 1. svetovno vojno uporabljal ljubljanski višji svetnik pri Južni železnici. Cilinder je shranjen v originalni ovalni škatli (v – 18,5 cm, d – 32,5 cm, š – 25,5 cm) s pokrovom (v – 3,3 cm, d – 33,2 cm, š. 26,5 cm) iz sivo barvanega kartona z ojačanimi papirnatimi rjavimi robovi. Pokrov je z vrvicami privezan k škatli, na sredini ima pritrjen kovinski obroček. Na škatli črn odtis prodajalne (?): K. Cvenkel – Trieste – Corso 32. 640. Klobuk / Ljubljana / volna, svila, plastika / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 5,5 do 7,3 cm / inv. št. 16834. Ženski klobuk iz rjavega volnenega kosmatenega blaga, krojen v mehko okroglo priležno oglavje in posebej krojene ravne krajce; ti so najožji zadaj in so večkrat strojno prešiti. Okoli sprednjega dela oglavja je nameščen širok okrasni trak iz osnovnega materiala (š – 5,1 cm); na desni strani je vpet v okroglo črno plastično zaponko (premer – 6 cm). Oglavje je krojeno iz šestih trikotnih delov; s spodnje strani je podloženo s svetlečo svileno podlogo z diagonalno strukturiranim vzorcem. V 60. letih 20. stoletja ga je nosila gimnazijska profesorica. 641. Klobuk / Razdrto / polst, svila, usnje / v oglavja – 10,5 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 17090. Moški klobuk iz sive klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in mehkimi krajci. Okoli oglavja ima položen siv svilen (rips) trak (š – 2 cm) s ploščato pentljo. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z rjavim usnjenim trakom, na katerem je napis Cappellerie Tiberio Trieste; podloga je iz bele svile, na njej je napis Borsalino, nad njim Qualita extra superiore, pod njim Alessandria (Italia) Marca depositata. Vrh je zaščiten s porumenjenim polivinilom V 30. in 40. letih 20. stoletja ga je nosil kmečki posestnik in ovčar, po tem času le še kot delovno pokrivalo. 642. Klobuk / Ribnica / polst, svila, usnje / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 17257. Ženski klobuk iz črne polsti, z okroglim oglavjem in izrazito navzgor upognjenimi krajci, s črnim svilenim (rips) trakom okoli oglavja (š – 3,2 cm) in z asimetrično pentljo na desni strani. Oglavje je na spodnji strani utrjeno z ozkim črnim svilenim trakom (š – 1 cm). Za žalno rabo je bil klobuk dopolnjen s črno tančico (š – 49 cm, d – 199 cm), ki je mehko zavezana okoli oglavja. V 30. letih 20. stoletja ga je nosila žena krojača. 643. Klobuk / Bled / polst, til / v – 22 cm / inv. št. 17315. Ženski klobuk iz prepletenih belih in zelenih trakov fine barvane klobučevine, z mehkim okroglim oglavjem in mehkimi spuščenimi krajci. Rob je utrjen z belim tilom. Pokrivalo je v fazi preoblikovanja, zato osnovne oblike ni mogoče določiti. Odparani so vsi dodatki. Pred 2. svetovno vojno ga je nosila šivilja. 644. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila / v oglavja – okoli 8 cm, š krajcev – do 8 cm / inv. št. 17491. Ženski klobuk iz temno rjave klobučevine, z okroglim nizkim oglavjem in s posebej krojenimi, navzdol obrnjenimi krajci; njihov rob je spodvihan. Na zadnjem delu oglavja (v dolžini 13 cm) klobuk nima krajcev. Zaključka ob straneh imata obliko navzven zasukanih rogljev, dopolnjenih z rjavim svilenim (rips) trakom (š – 2,3 cm), ki je položen okoli celega oglavja. S spodnje strani je oglavje utrjeno s svilenim (rips) trakom drugačne rjave barve. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 645. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila / v – 11 cm / inv. št. 17493. Žensko pokrivalo brez krajcev iz mehke bele klobučevine, z okroglim oglavjem, ki ima vtisnjeno gubo na čelni strani. Spodnji rob je spodvihan in zaključen z belim svilenim (rips) trakom. Na desno stran oglavja je našit šopek iz petih dvoplastnih štirilistnih rož, izrezanih iz osnovnega materiala (d šopka – 9 cm). Konfekcijski izdelek: spodaj je našit kos bele svile s črnim napisom proizvajalca: Šešir Škofja Loka. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 646. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, bombaž, perje / v – 11 cm, premer – 19,5 cm / inv. št. 17494. Ženski klobuček iz mehke temno modre klobučevine, z okroglim oglavjem in brez krajcev. Oglavje krasi na desni strani mehko vtisnjena guba, prav tam je nameščen tudi okras iz belega ptičjega perja; to je nalepljeno na bombažno osnovo in dopolnjeno s krajšim trakom osnovnega materiala, narezanim v kratke resice. Spodnji rob oglavja je spodvihan in utrjen s trakom enakega materiala; nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 647. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, bombaž / v – 6 cm, premer – 16 cm / inv. št. 17495. Ženski klobuček iz umazano bele klobučevine, z ravnim oglavjem in ravnim vrhom, brez krajcev. Spodnji rob oglavja je spodvihan in zaključen z belim bombažnim trakom. Nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Po robu vrha je z ročnimi šivi pritrjena bela mrežica, ki jo je mogoče po potrebi potegniti čez obraz. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 648. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, bombaž / v – 5 do 6 cm, premer – 16,5 cm / inv. št. 17496. Ženski klobuček (kot inv. št. 17495) iz črne klobučevine, z ravnim oglavjem in ravnim vrhom, brez krajcev. Spodnji rob oglavja je spodvihan in zaključen s črnim bombažnim trakom. Nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Po robu vrha je z ročnimi šivi pritrjena črna mrežica, ki jo je mogoče po potrebi potegniti čez obraz. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 649. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, bombaž / v – 5 do 6 cm, premer – 16 cm / inv. št. 17497. Ženski klobuček (kot inv. št. 17495 in 17496) iz črne klobučevine, z ravnim oglavjem in ravnim vrhom, brez krajcev. Spodnji rob oglavja je spodvihan in zaključen s črnim bombažnim trakom. Nanj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Po robu vrha je z ročnimi šivi pritrjena črna mrežica, ki jo je mogoče po potrebi potegniti čez obraz. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 650. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila, usnje / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 6,8 cm / inv. št. 17498. Moški klobuk iz svetlo rjave klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem ter mehkimi, nekoliko navzgor usločenimi krajci; ti so brez obrobe. Okoli oglavja je pritrjen rjav svilen (rips) trak (š – 2,4 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani utrjuje oglavje rjav usnjen rob; svilena podloga zlate barve, na dnu našitek z zlatim odtisom proizvajalca: PICCADILLY – Rudolf Pajk – klobučar – Ljubljana – Trubarjeva. Konfekcijski izdelek. Klobuk je uporabljal predmestni učitelj. 651. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila, usnje / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 6,5 cm / inv. št. 17499. Moški klobuk iz sive klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem ter mehkimi, nekoliko navzgor usločenimi krajci; ti so obrobljeni s sivim svilenim (rips) trakom. Okoli oglavja je pritrjen siv svilen (rips) trak (š – 3 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo siv usnjen rob; bela svilena podloga. Konfekcijski izdelek. Klobuk je uporabljal predmestni učitelj. 652. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila, usnje / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 5,6 cm / inv. št. 17500. Moški klobuk iz sive klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem ter mehkimi, nekoliko navzgor usločenimi krajci; ti so brez obrobe. Okoli oglavja je pritrjen siv svilen (rips) trak (š – 2,6 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani utrjuje oglavje rjav usnjen rob; podložen je s svileno podlogo. Konfekcijski izdelek. Klobuk je uporabljal predmestni učitelj. 653. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst, svila, usnje / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 5,6 do 6,2 cm / inv. št. 17501. Moški klobuk iz črne dolgodlake klobučevine, z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in mehkimi, nekoliko navzgor usločenimi krajci; ti so brez obrobe. Okoli oglavja je pritrjen črni svileni (rips) trak (š – 2,2 cm) s ploščato pentljo na levi strani. S spodnje strani utrjuje oglavje rjav usnjen rob z zelenim odtisom proizvajalca ali prodajalca, ki je nečitljiv. Klobuk ni podložen. Konfekcijski izdelek. Klobuk je uporabljal predmestni učitelj. 654. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst / v – 9 cm, premer – 18,5 cm / inv. št. 17502. Žensko pokrivalo iz mehke bele klobučevine, oblike polkrožne kalote in z dvojno zapognjenim robnim zavihkom (š – 2,3 cm). S spodnje strani je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 655. Klobuk / Zalog (Ljubljana) / polst / v – 8,5 cm, premer – 18,5 cm / inv. št. 17503. Žensko pokrivalo (kot inv. št. 17502) iz temno modre klobučevine z daljšim vlaknom, oblike polkrožne kalote in z dvojno zapognjenim robnim zavihkom (š – 2,3 do 2,8 cm). S spodnje strani je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Pokrivalo je uporabljala žena učitelja. 656. Klobuk / Logatec / polst, svila, usnje / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 6,8 - 7,5 cm / inv. št. 19092. Moški klobuk iz kompaktne črne polsti z mehkim in trikotno vtisnjenim oglavjem, s črnim svilenim trakom okoli oglavja in prav takšnim obrobnim trakom na krajcih. Rjav usnjen rob na notranji strani ima vtisnjeno ime izdelovalca ali prodajalca (Jerko Ševeljević, Split), bela svilena podloga pa ima napis modre barve (Cappello di Lusso). Klobuk je v 30. in 40. letih 20. stoletja uporabljal finančni inšpektor. 657. Klobuk / Logatec / polst, svila, usnje / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 5,3 - 5,8 cm / inv. št. 19093. Moški klobuk iz rjave polsti z mehkim, trikotno vtisnjenim oglavjem in rjavim svilenim trakom okoli oglavja. Rjav usnjen rob na notranji strani ima vtisnjen napis proizvajalca ali prodajalca (Jos. Brus, Logatec). Na svetlo rjavi svileni podlogi je razmazan in zato slabo čitljiv zelen napis (...Paris, Jos. Brus, Logatec). Klobuk je v 30. in 40. letih 20. stoletja uporabljal finančni inšpektor. 658. Klobuk / Logatec / svila, bombaž, slama / v – 17,5 cm, š krajcev – do 3,5 cm / inv. št. 19094. Ženski okrogli klobuček iz črne svile, z ozkimi krajci spredaj in ob straneh. Oglavje je na čelni strani in ob straneh okrašeno z osemnajstimi ozkimi gubami. Oglavje je podloženo s tankim črnim bombažem, v notranjosti ga utrjuje slamnata medvloga. Na krajcih je pritrjena črna strojna čipka, ki lahko prekriva tudi oči (d – 10 cm). Čipka je bila verjetno našita kasneje, s tem je dobilo pokrivalo značaj žalnega pokrivala. Pred 2. svetovno vojno ga je nosila žena finančnega inšpektorja. 659. Klobuk / Logatec / slama, svila, parafin / v oglavja – 12 cm, š krajcev – 5,5 do 6,3 / inv. št. 19095. Ženski temno rjav slamnik z okroglim, na sredini nekoliko koničastim oglavjem in s srednje širokimi krajci. Slamnik krasi rjav svilen trak s pentljo (levo zadaj); na trak je desno spredaj pritrjen šopek umetnih rož iz tekstila in parafina. Rob oglavja utrjuje s spodnje strani rjavordeč svilen trak, naj je našita ozka črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Pred 2. svetovno vojno ga je nosila žena finančnega inšpektorja. 660. Klobuk / Ljubljana / slama, usnje / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 9 cm / inv. št. 20214. Slamnik iz svetle svetleče slame z mehkim, na vrhu vtisnjenim oglavjem in navzgor obrnjenimi krajci. Okoli oglavja je pritrjen temno rjav slamnat trak z belimi okrasnimi vrvicami (š – 2,2 cm), s spodnje strani ga utrjuje usnjen trak. Kot poletno pokrivalo ga je uporabljal ljubljanski obrtnik (kovinostrugar) do leta 1998. 661. Klobuk / Ljubljana / klobučevina, svila, usnje, plastika / v oglavja – 11,5 cm, š krajcev – 5,5 cm / inv. št. 20217. Moški klobuk iz močno kosmatene temno rjave klobučevine, z mehkim trikotno vtisnjenim oglavjem in mehkimi krajci; ti so obrnjeni zadaj navzgor, spredaj navzdol. Okoli oglavja je pritrjen temno rjav okrasni trak iz gladke klobučevine (š – 2 cm) s pentljo na levi strani. S spodnje strani utrjuje oglavje rjav usnjen trak, z napisom zlate barve (FASHION). Oglavje je podloženo z rjavo svileno krojeno podlogo, na dnu je z zlato barvo odtisnjen grb in napisa Piccadilly in Extra; dno je zaščiteno s polivinilom. Čelni del oglavja je zaradi pravilnejše forme podložen z oblikovano izrezano belo plastiko. Uporabljal ga je ljubljanski obrtnik (kovinostrugar) do leta 1998. 662. Klobuk / Ljubljana / volna, bombaž, svila / v – 13 cm / inv. št. 20220. Mehak dekliški klobuček iz rdeče-zeleno-črno-belega karirastega volnenega blaga, krojenega v mehko oglavje s posebej krojenim vrhom in z mehkimi, navzdol spuščenimi krajci. Oglavje je podloženo s krojeno črno bombaževino; na dnu je prišita etiketa proizvajalca (?) Zagolin, mercatovecchio Udine. Rob oglavja je s spodnje strani utrjen s črnim trakom iz rips svile. Klobuček je bil izdelan in kupljen v Italiji, sredi 90. let ga je za zaščito pred mrazom nosila ljubljanska gimnazijka. 663. Klobuk / Ljubljana / klobučevina, svila / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 6 do 26 cm / inv. št. 20227. Ženski klobuk iz črne, srednje mehke klobučevine, oblikovane v oglavje nenavadne oblike, ki nekoliko spominja na ekstravagantne modele ženskih klobukov Else Schiaparelli iz 30. let 20. stoletja (prim. McDowell 1992; 170). Štola oglavja je podaljšana v krajce; ti so obrnjeni nazaj in na čelnem delu (?) oblikovani v nabrano trobljo. S spodnje strani je oglavje utrjeno s črnim svilenim (rips) trakom, na katerega je našita črna okrogla elastika za lažje nameščanje na glavi. Klobuk je konec 30. in v 40. letih nosila žena gimnazijskega profesorja v Ljubljani. 664. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 9 cm, š krajcev – 2,8 do 5 cm / inv. št. 20228. Ženski slamnik iz črnih slamnatih trakov, sešitih v nizko priležno oglavje z okrasno gubo in s posebej krojenimi krajci; ti so spredaj in na desni strani spuščeni navzdol, na levi strani pa zasukani navzgor. Na oglavje je na zatilni strani pritrjena pentlja iz črne svetleče slame (dp – 4 cm, dt – 6 cm). S spodnje strani je oglavje utrjeno s črnim trakom svilenega ripsa, na katerega je našita črna okrogla elastika za lažje nameščanje na glavi. Slamnik je v 30. letih nosila žena gimnazijskega profesorja v Ljubljani. 665. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 11 cm, š krajcev – 5,5 do 7 cm / inv. št. 20229. Ženski slamnik iz rdečih slamnatih trakov z belo okrasno bukle nitko, sešitih v nizko priležno oglavje in posebej krojene krajce; ti so na oglavje prišiti tako, da je na levi strani, kjer so zapognjeni navzgor, vidno oglavje. Na oglavje so prišiti štirje večlistni cveti iz žameta krem barve. Na drugih straneh so krajci spuščeni navzdol. Oglavje je s spodnje strani utrjeno s rdečim svilenim (rips) trakom, prek njega pa je prešit še svilen trak krem barve. Oglavje ni podloženo. Slamnik je v 30. letih nosila žena gimnazijskega profesorja v Ljubljani. 666. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – 10 cm, š krajcev – 3 do 6 cm / inv. št. 20230. Ženski slamnik iz svetlo rjavih, čipkasto prepletenih slamnatih trakov, sešitih v nizko priležno oglavje z okrasno gubo na desni strani, in posebej krojenimi asimetričnimi krajci, spuščenimi navzdol, na levi strani pa zasukanimi navzgor. Na oglavje sta na čelni strani pritrjena trilistna cveta iz svilenega žameta rdeče in krem barve. S spodnje strani je oglavje utrjeno z diagonalno urezanim svilenim trakom krem barve. Oglavje ni podloženo. Slamnik je med svetovnima vojnama nosila žena gimnazijskega profesorja v Ljubljani. 667. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v oglavja – do 8 cm, š krajcev – 3 do 9 cm / inv. št. 20231. Ženski slamnik iz svetlečih finih črnih kitic, z mehkim oglavjem; to je spredaj visoko, zadaj pa nizko. Posebej krojeni asimetrični krajci so spredaj široki in spuščeni, zadaj pa so ozki in zasukani navzgor. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š - 1,5 cm) s ploščato pentljo na zatilju. S spodnje strani je oglavje utrjeno s črnim svilenim trakom; nanj je prišita okrogla elastika za lažje nameščanje pokrivala. Slamnik je v 30. letih nosila žena gimnazijskega profesorja v Ljubljani. 668. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 13 cm, š krajcev – 6,4 cm / inv. št. 20338. Moški klobuk iz sive polsti, z mehkim in trikotno vdrtim oglavjem in mehkimi krajci brez obrobe. Okoli oglavja je položen siv svilen (rips) trak (š – 4 cm) s ploščato pentljo ob levi strani. Na notranji strani je rjav usnjen rob z vtisnjenim imenom izdelovalca oz. prodajalca (FABRIZI ROMA; Borsalino – Grand Prix Paris 1900; ANTICA CASA – FONDATA 1857). Na čelnem delu ima usnjen trak z zlato barvo odtisnjene inicialke lastnika (?) L.I. Bela svilena podloga je na temenu prekrita s porumenelim polivinilom; na podlogi odtis proizvajalca oz. prodajalca (LEO – PRODUZIONE EXTRA LUSSO – BORSALINO; UNICO DEPOSITARIO – FABRIZI – ROMA). Pred 2. svetovno vojno in tudi po njej je klobuk uporabljal ljubljanski matematik in statistik. 669. Klobuk / Ljubljana / polst, svila, usnje / v oglavja – 12,5 cm, š krajcev – 6 cm / inv. št. 20339. Moški klobuk iz sivo-črne kosmatene polsti, z mehko vdrtim oglavjem in poltrdimi krajci brez obrobe. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 2,7 cm) s ploščato pentljo ob levi strani. Rjav usnjen rob utrjuje oglavje na notranji strani; na sivo-rjavi podlogi je nečitljiv napis proizvajalca ali prodajalca. Pred 2. svetovno vojno in tudi po njej je klobuk uporabljal ljubljanski matematik in statistik. 670. Klobuk / Ljubljana / svila, karton, kovina / v oglavja – 14,5 cm, š krajcev – 5 cm / inv. št. 20340. Zložljiv cilinder z ravnim oglavjem, ravnim utrjenim vrhom in trdo oblikovanimi krajci; ti so obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom in so ob straneh zasukani navzgor. Cilinder je iz svetleče črne svile, ki na oglavju ni utrjena (le podložena s plastjo svile), zato pa je nalepljena na kartonasto osnovo vrha in krajcev. V notranjosti povezujejo krajce in vrh štirje kovinski nosilci na pregib; ti svilo oglavja raztegnejo, če so razprti. Kadar so zloženi, stisnejo skupaj vrh in krajce. S spodnje strani je oglavje podloženo s krojeno črno svilo, na kateri je odtis proizvajalca (SA – PATENT – FABRIKS MARKE – ERSTE WIENER CHAPEAU – CLAQUE – FABRIK; grb s krono). Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 1,2 cm) s ploščato pentljo na desni strani. Cilinder je pred 1. svetovno vojno in verjetno tudi po njej uporabljal ljubljanski geograf. 671. Klobuk / Ljubljana / žamet, svila, karton, usnje / v oglavja – 14,6 cm, š krajcev – 4,7 cm / inv. št. 20341. Cilinder z visokim trdim oglavjem, ravnim vrhom in trdimi krajci; ti so ob straneh zasukani navzgor in so obrobljeni s črnim svilenim (rips) trakom. Trda kartonasta osnova je na zunanji strani prelepljena s črnim gladkim česanim žametom, spodnja stran krajcev in oglavja pa s črno svilo. Na njej je odtis proizvajalca (JOSEPH MASON – ST. LOUIS U.S.A. ter grb z orlom in zajčki). S spodnje strani utrjuje oglavje svetlo rjav usnjen rob. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 4,5 cm) brez pentlje. Cilinder je pred 1. svetovno vojno in verjetno tudi po njej uporabljal ljubljanski geograf. 672. Klobuk / Šiška (Ljubljana) / slama, svila, parafin / v oglavja – 7 cm, š krajcev – 6 do 7 cm / inv. št. 20342. Ženski slamnik iz svetlečih črnih slamnatih kitic, z okroglim in na vrhu sploščenim oglavjem. Posebej krojeni, srednje široki krajci so utrjeni z navzgor zapognjenim in prešitim robom (š – 2 cm). Okoli oglavja je položen trak iz enakih slamnatih kitic (š – 1,3 cm), nanj je spredaj levo pritrjena ploščata pentlja iz osnovnega materiala s šopkom rdeče-oranžnih žametnih rožic in belo-zelenih cvetličnih popkov iz parafina (d šopka – 6,5 cm). Rob oglavja utrjuje a spodnje strani črn svilen (rips) trak, naj je našita črna okrogla elastika za nameščanje pokrivala. Klobuk je nosila lastnica špecerije in galanterije v Šiški. 673. Klobuk / Ljubljana / polst, svila / v oglavja – 8 cm, š krajcev – 7,2 do 10 cm / inv. št. 20343. Ženski klobuk iz dolgodlake črne klobučevine, z nizkim oglavjem in posebej krojenimi širokimi krajci; ti so rahlo upognjenimi navzdol in so na zadnjem delu najbolj ozki. Okoli oglavja je položen črn svilen (rips) trak (š – 1,4 cm) s ploščato dvozančno pentljo na desni strani. S spodnje strani utrjuje klobuk črn svilen (rips) trak, na katerega je našita okrogla črna elastika za nameščanje pokrivala. Klobuk je okoli 1.1938 za popoldanske priložnosti nosila žena ekonomista. 674. Klobuk / Vrhnika, Ljubljana / slama, kovina / v oglavja – 4,5 cm, š krajcev – 10 do 12,5 cm / inv. št. 20346. Ženski slamnik iz belo barvanih slamnatih trakov, z nizkim oglavjem in posebej krojenimi širokimi dvojnimi krajci (š vrhnjih krajcev – do 5,5 cm, š spodnjih krajcev – 10 – 12,5 cm); ti so rahlo upognjeni navzdol. S spodnje strani so krajci utrjeni s plastjo mrežastega slamnatega materiala in s kovinsko žico, vstavljeno v njen obodni rob (š teh krajcev – do 10 cm). Okoli oglavja je položen bel trak (š – 1,4 cm) s ploščato dvozančno pentljo spredaj desno. Oglavje je podloženo z enakim materialom kot krajci; rob oglavja je utrjen z vstavljeno kovinsko žico. Na rob je našita okrogla bela elastika za nameščanje pokrivala; na spodnjem robu je našitek proizvajalca ali prodajalca (BLOOMINGDALE’S - Lissete). Klobuk je pred 1. svetovno vojno nosila hči trgovca na Vrhniki in nato žena direktorja ljubljanske tovarne čevljev. 675. Klobuk / Ljubljana / slama, svila / v – 8,5 cm, š krajcev – 11 cm / inv. št. 20352. Otroški dekliški slamnik iz svetlečih temno modrih slamnatih trakov, z nizkim oglavjem, ki je na vrhu sploščeno in ki se postopno razširi v krajce (premer okoli 30 cm); ti so mehko spodvihani, sicer pa neutrjeni. S spodnje strani je na oglavje našit temno moder svilen trak; nanj je pritrjen trak iz slamnatih trakov za lažje nameščanje na glavi. Pred 2. svetovno vojno je slamnik nosila deklica iz trgovske družine v Šiški pri Ljubljani. 676. Klobuk / Ljubljana / klobučevina, usnje, svila, nojevo perje / v – 19 cm, d – 39 cm / inv. št. 20547. Dvorogeljnik iz črnega svilenega česanega žameta. Obliko vzdržuje dvojno ogrodje iz klobučevine. Greben dvorogeljnika je obšit s črnim svilenim (rips) trakom in črnim nojevim perjem. Na eni strani je pokrivalo okrašeno s polkrožno zaključenim pozamenterijskim našitkom zlate barve (š – 6,3 cm) in z okrasnim gumbom zlate barve, na katerem je avstroogrski dvoglavi orel. Kovinska gumba z enakim motivom sta še na obeh konceh pokrivala. Na notranjem obodu je pokrivalo zaščiteno z rjavim usnjenim trakom in krem svileno podlogo. Na dnu pokrivala je napis: M. Wolf - Wien - VI. Mariahilferstrasse 25. Pokrivalo je shranjeno v kartonasti škatli, prirejeni obliki pokrivala. Dvorogeljnik je do 1. svetovne vojne ob pomembnejših sprejemih uporabljal ljubljanski geograf. 677. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna, svila / d – 72 cm; d cofa – 14,5 cm / inv. št. 1330 / stara inv. št. 9458. Na dolgo, štirirobno vrvico (d – 114 cm) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom, sta pritrjena okrasna cofa (d – 14,5 cm) iz tankih črnih svilenih niti. Nad vrhom sta cofa zvezana skupaj, tako da vmesna vrvica tvori zanko za nameščanje okrog oglavja. 678. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna, kovina, les / d – 87,5 cm; d cofa – 11,6 cm / inv. št. 1331. Na dolgo štirirobno vrvico (d – 152 cm) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom (močno poškodovan), sta pritrjena okrasna cofa (d – 11,6 cm) zlate barve iz tankih zlatih kovinskih niti. Vrh cofa je utrjen na rebrasto oblikovanem lesenem tulcu. Nad vrhom sta cofa zvezana skupaj, tako da vmesna vrvica tvori zanko za polaganje okrog moškega klobuka. Predmet je v dobrem stanju, volneni oplet na površini vrvice je močno natrgan. 679. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna / d – 45 cm; d cofa – 11 cm / inv. št. 1332. Na dolgo štirirobno vrvico (d je okoli 118 cm, vendar je natančnejšo dolžino težko izmeriti, ker je vrvica zavozlana) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom (močno poškodovan), sta pritrjena okrasna cofa (d – 11 cm) iz tankih finih črnih volnenih niti. Nad vrhom cofov je vrvica večkrat zavozlana skupaj, tako da tvori dvojno zanko za nameščanje okrog oglavja. 680. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna / d – 48 cm; d cofa – 11 cm / inv. št. 1333. Na dolgo štirirobno vrvico (d je okoli 122 cm, vendar je natančnejšo dolžino težko izmeriti, ker je vrvica zavozlana) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom (močno poškodovan), sta pritrjena okrasna cofa (d – 11 cm) iz tankih finih črnih volnenih niti. Nad vrhom cofov je vrvica večkrat zavozlana skupaj, tako da tvori dvojno zanko za nameščanje okrog oglavja. 681. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna / d – 49 cm; d cofa – 18,5 cm / inv. št. 1334 / stara inv. št. 7127. Na dolgo okroglo vrvico (d je okoli 116 cm, vendar je natančnejšo dolžino težko izmeriti, ker je vrvica močno zavozlana) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom (močno poškodovan), sta pritrjena okrasna cofa (d – 18,5 cm) iz tankih finih črnih volnenih niti. Nad cofi je vrvica večkrat zavozlana in zvita skupaj, tako da tvori dvojno zanko za nameščanje okrog oglavja. 682. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / rastlinska vlakna, steklene perlice / d – 114 cm; d cofa – 8,5 cm / inv. št. 1335. Na dolgo okroglo vrvico (d je 96 cm), votlo prepleteno iz rastlinskih vlaken naravne barve, sta pritrjena okrasna cofa (d – 8,5 cm) iz enakega osnovnega materiala. Vrh cofa je okrasno obdan z nizoma prozornih steklenih perlic. 683. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna, kovina, les / d – 74 cm; d cofa – 12,5 cm / inv. št. 1336. Na dolgo sukano vrvico (d – 152 cm) iz rjave in črne volnene osnove sta pritrjena okrasna cofa (d – 12,5 cm) zlate barve iz tankih kovinskih niti zlate barve. Vrh cofa je utrjen na rebrasto oblikovanem lesenem tulcu; cofi enaki kot pri inv. št. 1331. Okoli 11 cm nad cofi je vrvica zavozlana skupaj, tako da tvori zanko za nameščanje okrog oglavja. 684. Okrasna vrvica za klobuk / neznanega izvira / volna / d – 75 cm; d cofa – 13,5 cm / inv. št. 1359 / stara inv. št. 9398. Na dolgo okroglo vrvico (d – 121 cm) iz rjave volnene osnove, s črnim volnenim opletom, sta pritrjena okrasna cofa (d – 13,5 cm) iz tankih črnih volnenih niti. Nad vrhom sta cofa zvezana skupaj, tako da vmesna vrvica tvori zanko za nameščanje okrog oglavja. NAGLAVNI OKRAS / HEAD DRESSES 685. Nevestina krona / okolica Semiča / svila, bombaž, papir, kovinska žica / premer – 20 cm, dolžina zank – do 28 cm / inv. št. 73 / stara inv. št. 6663. V inventarni knjigi je vpisana kot naplet za belokranjsko nevesto. Majhna “krona” iz rožnato – rdečih svilenih zank daje videz bogate, z naborki krašene čepice. V resnici gre za okrogel obroč (premer 15 cm) iz polnila (?), prevlečenega z rdečim bombažem, na katerega so na vrhnji strani v dveh vrstah prišita svilena trakova, nagubana v goste zanke (trakovi v pregibih močno poškodovani). Del traku je bil očitno zaradi uničenja že zamenjan z novim, bolj oranžnim odtenkom rdeče barve. Z enakim trakom je narejeno tudi okrasno gubanje, ki je v obliki spirale našito na belo bombažno blago, to pa je s trakovi pritrjeno na osnovni obroč, tako da okrasno gubanje zapolnjuje odprtino v obroču. Med gube je na nekaj mestih pritrjena še cvetlica iz zlate folije in nasvedrane žice. Na zatilni strani je na obroč prišit še naplet iz rdečih vzorčno tkanih svilenih trakov, oblikovanih v viseče zanke (š traku – 4,5 cm), ki spuščene padajo prek ramen. Trakovi so bili v muzeju podloženi s tankim rdečim blagom zaradi poškodb. 686. Nevestina krona / Bela krajina / les, lan, bombaž, perje, papir, parafin, kovinska žica, steklo / premer oboda – 7,3 cm, v – do 20 cm / inv. št. 74 / stara inv. št. 6863. V inventarni knjigi vpisana kot belokranjski šapelj. Na majhen lesen obod (premer okoli 7 cm) je s pomočjo kovinskih žic pritrjeno obilje bledo rdečih in belih raznovrstnih večlistnih cvetlic iz škrobljenega blaga, ročno barvanega in dopolnjenega s prašniki iz parafina ter stebelci iz žice, ovite s povoščenim barvastim papirjem. Okras dopolnjujejo zeleno barvani listki iz blaga, daljši klasi iz žice in papirja ter zeleno barvana dolga ptičja peresa. Med druge okraske so vstavljene srebrno barvane kroglice iz tankega stekla. Krono dopolnjuje in optično veča njen obseg neurejen preplet tankih svedrastih žic. Na eno od stebelc je pritrjeno manjše okroglo ogledalce (premer – 2 do 5 cm). Na lesen obod je ovit lanen trak; z njim se krona namesti na glavi. 687. Nevestina krona / Bela krajina / volna, lan, bombaž, ptičje perje, steklo, kamen, kovina / premer – 9 cm, v – 20 cm / inv. št. 76 / stara inv. št. 6665. Na majhen lesen obod (večkrat prelomljen), oblepljen z rdečim in rjavim papirjem, so s pomočjo kovinskih žic pritrjeni štirje šopki raznovrstnih rož, zelenja, nasvedrane žice, srebrnih kroglic iz stekla; na enem mestu je vstavljeno tudi majhno kvadratno zrcalce (1,5 x 1,5 cm). Cvetovi so urezani iz rdečega in belega škrobljenega bombaža, zeleni listki iz zelenega bombaža, igličasto zelenje iz zelenega papirja, barvanih trav ali zeleno barvanih peres. Dodanih je tudi nekaj ptičjih peres. Krona je v zelo slabem stanju. 688. Nevestina krona s parto / Adlešiči / volna, lan, bombaž, perje, steklo, kamen, kovina / parta d – 47 cm, š – 7 cm; v krone – 19 cm, skupna v – 23 cm / inv. št. 380 / stara inv. št. 6762. Široka parta običajnega videza (kot parta inv. št. 402) je pritrjena na krono iz lesenega oboda in cvetličnega okrasja. V inventarni knjigi je vpisana kot parta s šopom papirnatih rož, kovinskih bunčic in zrcalc. Na majhen lesen obod, ovit z bombažnim trakom, so s pomočjo kovinskih žic pritrjeni štirje šopki raznovrstnih rož, zelenja, nasvedrane žice, srebrnih kroglic iz stekla in okraskov iz zlatega pozamenterijskega traku (na dva od teh sta prilepljeni majhni okrogli zrcalci (premera – 1,8 cm). Cvetovi so urezani iz rdečega škrobljenega bombaža, žameta in papirja, zeleni listki iz papirja, igličasto zelenje pa iz zelenega papirja, barvanih trav ali zeleno barvanih peres. Dodanih je tudi nekaj puhastih peres. Šopke utrjuje skupaj še dodatno vstavljeni leseni obod, s svilenim modro – belim trakom privezanim na stebelca. Z lanenima trakoma se krona namesti na glavi. 689. Nevestina krona / Bela krajina / les, papir, kovinska žica, steklo / premer oboda – 8,5 do 10 cm, v – 14 cm / inv. št. 381 / stara inv. št. 6664. Na majhen lesen obod, okrasno prelepljen in prešit z zelenim papirjem, je s pomočjo kovinskih žic pritrjeno obilje cvetlic (nageljnov), urezanih iz rdečega papirja in zlate folije. Sredinski del cvetličnega okrasa je s pomočjo trikrake žičnate opore pritrjen na obod. Okras dopolnjujejo prašniki iz nasvedrane žice, na katere so tu in tam pritrjene drobne srebrne kroglice iz stekla. 690. Nevestina krona / Bela krajina / les, bombaž, papir, kovinska žica / premer oboda – 10 cm, premer okrasja – 20 cm, v – 6 cm / inv. št. 382. Na majhen lesen obod, ovit z belim bombažnim predivom, je s pomočjo kovinskih žic pritrjeno obilje cvetlic (nageljnov), urezanih iz rdečega papirja in folije zlate barve; okrasje je dopolnjeno z listki iz papirja in žičnatimi prašniki z majhnimi okroglimi pločevinastimi bleščicami na koncu. Cvetlična krona je po okrasju podobna inv. št. 381, vendar je razprta navzven; sredinski del na štirikraki žičnati opori, pritrjeni na obod, morda manjka. 691. Parta / Bela krajina / volna, lan ali bombaž, kovina, steklo, kamen / d – 48 cm, š – 1,7 cm / inv. št. 396 / stara inv. št. 1216. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s finim belim platnom, so našite bele perlice ter zeleni in temno rdeči kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 38,4 cm) je obrobljen z belo obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta našiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 692. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 50 cm, š – 1,9 cm / inv. št. 397 / stara inv. št. 1221. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 42 cm) je obrobljen z belo obrobo iz drobnih belih perlic Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta našiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 693. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 47,5 cm, š – 2,3 cm / inv. št. 398. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči, zeleni in modri kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 42,3 cm) je obrobljen z belo obrobo iz drobnih belih perlic Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta ročno šivani zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 694. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 40,6 cm, š – 8,2 cm / inv. št. 402 / stara inv. št. 6728. Na širok rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite steklene perlice bele, zelene in temnordeče barve ter votle kovinske kroglice lila barve. Okras (d – 34,7 cm) je razporejen v pet polj, v celoti pa obrobljen z obrobo iz drobnih belih perlic. Na ožjih koncih traku sta prišiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 695. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 46,5 cm, š – 2,5 cm / inv. št. 403 / stara inv. št. 1213. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 40,3 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Za utrjevanje traku je med vrhnjo in spodnjo plast blaga vložena platnena medvloga. Zanki za zavezovanje manjkata. 696. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 50,5 cm, š – 2 cm / inv. št. 404 / stara inv. št. 1222. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 42 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih sta našiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 697. Parta / Bela krajina / volna, bombaž, steklo, kamen, kovina / d – 49,5 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 405 / stara inv. št. 6730. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z rjavkastim bombažnim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 37,7 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih sta našiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 698. Nevestina krona / Bela krajina / volna, lan, bombaž, svila, perje, steklo, les, papir, kovinska žica / premer okrasja do 20 cm, v krone – 19,5 cm, dolžina trakov – 23 do 71 cm / inv. št. 442 / stara inv. št. 6765. V inventarni knjigi je vpisana kot naglavni nakit belokranjske neveste. Na majhen lesen obroč (premera 12 – 13,5 cm), ovit z rdečim volnenim trakom, je s pomočjo kovinskih žic pritrjenih šest šopkov raznovrstnih rož, zelenja, nasvedrane žice, srebrnih kroglic iz stekla. Cvetovi so urezani iz rdečega škrobljenega bombaža, rdečega žameta in papirja, zeleni listki iz zelenega bombaža in papirja, igličasto zelenje pa iz zelenega papirja, barvanih trav ali zeleno barvanih peres. Dodanih je nekaj puhastih peres. Šopke utrjuje skupaj še dodatno vstavljeni leseni obod, ovit z enakim rdečim trakom kot spodnji. Na spodnji obroč je našit naplet – na laneni trak našito obilje raznovrstnih svilenih trakov različnih dolžin, barv, širin in vzorcev. Osnovni laneni trak se nadaljuje v daljša trakova za pritrjevanje krone na glavi. 699. Naplet / Adlešiči / svila, bombaž / š – 30 cm, d trakov – 17 do 30 cm / inv. št. 853 / stara inv. št. 7254. Na umazano bel bombažni keper trak (d – 86 cm, š – 1,7 cm) je v dolžini 30 cm našito obilje svilenih trakov različnih barv in vzorcev, tako da tvorijo dolge zanke, ki padajo po vratu in ramenih (d zank – od 17 do 30 cm). Zanke ob straneh so vijolične barve, sredinske zanke rdečih odtenkov, vse z vtkanimi cvetličnimi vzorci. Najdaljše zanke so v sredini, najkrajše ob obeh koncih. Naplet se je z bombažnima trakoma pritrdil na nevestino krono. 700. Naplet / Bela krajina / svila / š – 37 cm, d trakov – 16 do 31 cm / inv. št. 855 / stara inv. št. 6377. Na ožji svilen trak rdeče barve z vtkanim cvetličnim vzorcem (d – 107 cm, š – 1,7 cm) je v dolžini 37 cm našito obilje svilenih trakov različnih barv in vzorcev, tako da tvorijo dolge zanke, ki padajo po vratu in ramenih (d zank – od 16 do 31 cm). Zanke, ki so na vrhu večplastnega okrasa, so vijolične barve, spodnje zanke pa so drugačnih odtenkov vijolične, rdeče in krem barve. Najdaljše zanke so v sredini, najkrajše ob obeh koncih, kjer je okras zaključen z večzančno pentljo iz rdečega in zelenega tankega svilenega traku. Naplet se je s svilenima trakoma pritrdil na nevestino krono. 701. Parta / Preloka / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 41,1 cm, š – 7,8 cm / inv. št. 873 / stara inv. št. 7259. Na širok rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite steklene perle bele, zelene in temnordeče barve. Okras (d – 34 cm) je razporejen v pet glavnih in dve stranski polji, v celoti pa obrobljen z obrobo iz drobnih belih perlic. Na ožjih koncih traku sta prišiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 702. Parta / Bela krajina / volna, lan, bombaž, steklo, kovina / d – 39,6 cm, š – 8,2 cm / inv. št. 884 / stara inv. št. 6754. Na širok rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite steklene perle bele, zelene in temnordeče barve ter votle kovinske kroglice lila barve. Okras (v celi dolžini) je razporejen v pet polj, v celoti pa obrobljen z obrobo iz nekaj večjih belih perl. Na ožjih koncih traku sta prišiti medeninasti zanki, skoz kateri je pretaknjen keper trak za zavezovanje. 703. Parta / Bela krajina / volna, lan, bombaž, steklo, kovina / d – 43 cm, š – 7,5 do 7,9 cm / inv. št. 885 / stara inv. št. 6763. Na širok rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite steklene perle bele, zelene, živo modre, svetlo in temnordeče barve ter votle kovinske kroglice lila barve. Okras (d – 41,5 cm) je razporejen v pet polj, v celoti pa obrobljen z obrobo iz nekaj večjih belih perl. Okras je bil očitno popravljen oz. dopolnjen naknadno in na neobičajen način. Na ožjih koncih traku sta ročno šivani zanki, skozi eno je pretaknjen keper trak za zavezovanje. 704. Parta / (Gornja ali Dolnja) Lokvica pri Metliki / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 49,5 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 886 / stara inv. št. 7240. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z rjavkastim bombažnim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 44,5 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Namesto izgubljenih steklenih kamenčkov so našiti ovalni rdeče-beli gumbi. Na ožjih koncih sta našiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje. 705. Parta / Podzemelj / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 49 cm, š – 1,6 do 1,8 cm / inv. št. 887 / stara inv. št. 6535 ali 6515. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 39 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta všiti medeninasti zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. 706. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 45 cm, š – 1,7 cm / inv. št. 888 / stara inv. št. 1217. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele in dve modri perlici ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 37,8 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. 707. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 45 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 889 / stara inv. št. 6536 ali 6630. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 37,8 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na enem ožjem koncu traku je ročno izdelana lanena zanka, na drugem koncu manjka. 708. Parta / Podzemelj / volna, lan, steklo, kamen / d – 50 cm, š – 1,7 cm / inv. št. 890 / stara inv. št. 8093. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 42 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta laneni šivani zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. Precej našitega okrasja manjka. 709. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 48 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 891 / stara inv. št. 6402. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 34 cm, prvotno pa 39,5 cm, o čemer pričajo ostanki šivov) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta medeninasti zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. Precej našitega okrasja manjka. 710. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen / d – 48 cm, š – 2 cm / inv. št. 892 / stara inv. št. 1219. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Krajni perli sta modre barve. Okras (d – 40,2 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta ročno šivani laneni zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. 711. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 45 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 893 / stara inv. št. 1218. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Tri perle so modre barve. Okras (d – 36,6 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta zanki (1 medeninasta in 1 šivana), skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. 712. Parta / Podzemelj v Beli krajini / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 45,5 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 894 / stara inv. št. 8092. Na ozek rdeč suknen trak, podložen z grobim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 38,7 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta medeninasti zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. 713. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 50 cm, š – 1,5 cm / inv. št. 895 / stara inv. št. 1215. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 40,3 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta medeninasti zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. Sukno močno obrabljeno in prežrto, perlice na enem mestu potrgane. 714. Parta / Bela krajina / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 48,2 cm, š – 1,8 cm / inv. št. 896 / stara inv. št. 1220. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite drobne bele perlice ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 38 cm) ima obrobo iz drobnih belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Na ožjih koncih traku sta medeninasti zanki, skoz kateri je bil pretaknjen trak za zavezovanje. 715. Dekliški šapelj / neznanega izvira / volna, bombaž, svila, karton, les, kovina / v – 8,5 cm, premer – 16 do 18 cm / inv. št. 1563 / stara inv. št. 2435. Na trd obod iz kartona (v – 6,5 cm), ki je na notranji strani prevlečen z rjavo-belo-črnim bombaževino, na zunanji strani pa s črnim žametom in črno volneno tkanino, je z vrvico pritrjen lesen obod (v – 1,3 cm). Ta je na zunanji strani dopolnjen s kovinskimi trakovi in rdečim volnenim trakom (š – 7 mm), vpeljanim med kovinske zanke. Ob staneh sta našita okrogla rdeče-belo-modra okraska (premer – 4,3 cm) iz papirnate osnove, svilenih trakov in kovinskih niti. Na volneno tkanino (d – 26 cm) so po celi višini našite tanke kovinske ploščice zlate barve (v – 1,6 cm) v obliki solzic. Zaradi tankega materiala so ploščice ukrivljene; ker so pritrjene samo na enem delu, se premikajo in odbijajo svetlobo v vse smeri. Precej ploščic manjka. Na zgornjem robu je prečno našit trak iz črne svile (š – 3,4 cm). 716. Dekliški šapelj / neznanega izvira / volna, lan, svila, papir, les, kovina / v – 8 cm, premer – 16 do 17 cm / inv. št. 1564 / stara inv. št. 1204. Na obod iz več plasti trdega papirja (v – 6 cm), ki je na notranji strani prevlečen s svetlo rjavim potiskanim lanenim platnom, na zunanji pa s črnim žametom in črno volneno tkanino, je z vrvico pritrjen lesen obod (v – 1,3 cm). Obod je na zunanji strani dopolnjen s kovinskimi trakovi in rdečim volnenim trakom (š – 7 mm), vpeljanim med kovinske zanke. Ob stani je našit okrasek iz vinsko rdečega in modrega svilenega traku, oblikovan v osemzančno pentljo (premer – 4 cm); okrasek dopolnjujejo kovinske niti, prešite v obliki romba. Na drugi strani okrasek manjka. Na volneno tkanino (ki je močno poškodovana, tako da so se ohranile le osnovne niti, votkovne niti pa so razpadle) so po celi višini (d – 32 cm) našite tanke kovinske ploščice zlate barve (v – 1,8 cm) v obliki solzic. Zaradi tankega materiala so ploščice ukrivljene; ker so pritrjene samo na enem delu, se premikajo in odbijajo svetlobo v vse smeri. Precej ploščic manjka. 717. Nevestina krona / Bela krajina / volna, bombaž, papir, steklo, kovinska žica, suho cvetje / premer okrasja do 17 cm, v – 18 cm / inv. št. 1575 / stara inv. št. 6766. Na majhen lesen obod (premera 14 – 15 cm), ovit z rdečim in rožnatim bombažnim trakom, je s pomočjo kovinskih žic pritrjenih sedem šopkov raznovrstnih rož, zelenja, nasvedrane žice, srebrnih kroglic iz stekla. Cvetovi so urezani iz rdečega škrobljenega bombaža in belega krep papirja, zeleni listki iz zelenega bombaža, igličasto zelenje iz zelenega papirja, barvanih trav ali zeleno barvanih peres. Dodanih je tudi nekaj barvanih ptičjih peres, suhih cvetkov rumenega smilja in majhnih okroglih zrcalc. Šopke utrjuje skupaj še dodatno vstavljeni leseni obod, ovit z belim bombažnim trakom. Z belima bombažnima trakoma se krona pritrjuje na glavo. 718. Nevestina krona / Bela krajina / volna, bombaž, papir, steklo, kovinska žica, suho cvetje / premer okrasja do 17 cm, v – 13 cm / inv. št. 1576 / stara inv. št. 8041. Na majhen lesen obod (premera 10,5 – 12 cm), ovit z rdečim volnenim trakom (močno poškodovan), je s pomočjo kovinskih žic pritrjenih pet šopkov raznovrstnih rož, zelenja, nasvedrane žice, srebrnih kroglic iz stekla. Cvetovi so urezani iz rdečega škrobljenega bombaža in belega krep papirja, zeleni listki iz zelenega bombaža, igličasto zelenje iz zelenega papirja, barvanih trav ali zeleno barvanih peres. Dodanih je tudi nekaj barvanih ptičjih peres, suhih cvetkov rumenega smilja in majhnih okroglih zrcalc. Šopke utrjuje skupaj večkrako žičnato ogrodje in prepletena vrvica. Z zelenim svilenim trakom se krona pritrjuje na glavo. 719. Venec, nevestin / okolica Semiča / bombaž, papir, steklo, kovinska žica / 17 x 21 cm / inv. št. 1577 / stara inv. št. 6665. Na droben obod (premer 14 – 16 cm) iz kovinske žice, ovite z belim krep papirjem, so z enako žico pritrjeni cvetki in lističi iz močno škrobljenega bombažnega blaga, barvanega z rdečo in rožnato barvo, listki pa z zeleno. Na čelnem delu je okras dopolnjen zelenimi papirnatimi trakci in tankih steklenih kroglic srebrne barve; te so se razbile in odpadle. Razen steklenega okrasja je venček v dobrem stanju. V inventarni knjigi je pripis, da se venec “med napletom zadaj skupaj sklene”. 720. Venec, nevestin / Adlešiči / bombaž, papir, parafin, steklo, kovinska žica / 17 x 20 cm / inv. št. 1580 / stara inv. št. 6394. Na žičnat obod (premera 13,5 – 16 cm), ovit z zelenim krep papirjem, so z enako žico pritrjeni rožnati popki vrtnic (5) in zelenih lističev iz močno škrobljenega bombažnega blaga; mednje so enakomerno vpleteni popki oz. cvetki iz belega parafina in posrebrene kroglice iz tankega stekla (4, nekaj jih očitno manjka). Na čelnem delu je okras najgostejši in najbogatejši. V inventarni knjigi je v opisu omenjeno tudi zrcalce in zelen trak, ki pa ju na predmetu ni. 721. Venec, nevestin / okolica Semiča / bombaž, papir, parafin, steklo, kovinska žica in folija / 22 x 25 cm / inv. št. 1581 / stara inv. št. 6403. Na žičnat obod (premera 18 – 20 cm), ovit z belim krep papirjem, so z enako žico pritrjeni rožnati popki vrtnic (5), rdečih (4) in belih večlistnih cvetov in zelenih ter belih lističev iz močno škrobljenega bombažnega blaga; mednje so vpleteni popki iz rumeno belega parafina in posrebrene kroglice iz tankega stekla (1, nekaj jih očitno manjka). Na čelnem delu, kjer je okras najgostejši in najbogatejši, sta dodana cveta iz vijolično srebrne kovinske folije in šopkov tankih kovinskih nitk za prašnike. 722. Nevestin šapelj / Podkoren / bombaž, svila, lan, kovina, steklo / v – 7,5 cm, premer – 17,5 cm / inv. št. 7704. Na obod iz lanene (?) osnove (v – 4,6 cm), ki je prevlečen z rožnato bombaževino na notranji in rjavo-črnim žametom na zunanji strani, je na robova našita kovinska čipka zlate barve (š – 2 cm). Na bombaževim je slabo čitljiv napis s kemičnim svinčnikom: Spomin od moje prastare / matere. Nevesta... 1854 / Podkorenom Jakob .... Na čelni strani je v dolžini 35 cm pritrjenih deset krožcev iz tanke pločevine zlate barve s predrtinami (premer – 21 cm). Na sredini je med njimi pritrjen podolgovat okrasek iz enakega materiala. Okoli večjih okraskov so našite še ploščice iz tanke pločevine zlate barve v obliki solzic (v – 1,6 cm); te so močno zmečkane. Na spodnjem robu so našiti srebrni okrogli flinderci, dopolnjeni z belimi steklenimi perlicami. Na zadnji strani je pritrjena pentlja iz rožnate svile s ploskima zankama in dolgima visečima trakovoma (št – 5,3 cm; dt – 50 cm; dz – 9,5 cm). Pentlja bi lahko bila kasnejši dodatek. Po podatku iz inventarne knjige naj bi bil šapelj izdelan za nevestino opravo 1. 1854. 723. Parta / Krasinec / volna, svila, steklo, kamen / d – 82 cm, š – 2,6 cm / inv. št. 9483. Na ozek rdeč suknen trak, podložen s prepognjenim rdečim svilenim trakom, ki se nadaljuje v trakova za zavezovanje, so našite nekaj debelejše bele perlice kot običajno ter rdeči in zeleni stekleni kamenčki nepravilnih oblik. Okras (d – 41 cm) je obdan z obrobo iz belih perlic. Našiti drugobarvni okraski imajo obliko gumbov. Trak je podložen z dvojno plastjo rdeče svile, ki se nadaljuje v trakova za zavezovanje. 724. Venec, nevestin / Zabukovje / bombaž, papir, parafin, kovinska žica / 18 x 23 cm / inv. št. 10555. Na žičnat obod (premera 15 do 18 cm), ovit z belo nitjo, so z enako žico pritrjeni šopki belih parafinskih bunčic, oblikovanih kot solzice (popki); mednje so na čelni strani vpleteni razprti cvetki iz parafina (10); na sredini je pritrjen majhen žičnam obroček (premera okoli 4 cm) z majhnimi lističi iz zelenega blaga in nekaj belimi petlistnimi cvetki iz belega blaga. Na čelnem delu je okras najširši (5 cm, z dodatnim obročkom okoli 10 cm), najgostejši in najbogatejši. 725. Venec, birmanski / Šentvid pri Stični / parafin, svila, kovinska žica / 16 x 16 cm / inv. št. 13676. Na osnovo iz treh, v polmesec zvitih žic, ovitih z belo nitjo, so z enako žico pritrjene vejice in nizi belih parafinskih bunčic, oblikovanih kot manjše in večje solzice (popki); mednje je na čelnem delu nameščen še niz osmih majhnih večlistnih cvetkov, enaka cvetka sta dodana na vsakem zaključnem šopku; na tem delu sta zavezana krajša bela svilena trakova (š – 1,7 cm), medsebojno povezana v pentljo, ki sta ob rabi služila za pritrjevanje venčka na glavi birmanke. Venček je iz okoli 1964. 726. Venec, birmanski / Šentvid pri Stični / parafin, svila, kovinska žica / 16 x 19,5 cm cm / inv. št. 14417. Na obodno osnovo iz debelejše žice (premera 14,5 do 16,5 cm), ovite z belo svileno nitjo, so v enojnem zaporedju pritrjeni beli parafinski cvetlični popki v obliki solzic (na eni strani deset, na drugi pa enajst); čelni del krasi sedem večlistnih cvetkov iz rumenkastega parafina (precej poškodovani). Venček je iz okoli 1910. 727. Venec, nevestin / Grabonoš / til, parafin, kovinska žica in folija / 20 x 72 cm / inv. št. 14903. Na osnovo iz debelejše, polkrožno ukrivljene žice, ovite z belo nitjo, so pritrjeni rozetasti cvetovi iz nagubanega belega tila, dopolnjeni s prašniki iz zlate kovinske folije, srebrno perlico in zelenimi parafinskimi listki (6); za njimi so nameščeni okraski iz nazankane bele žice. Med cvetove te vrste so izmenično postavljeni večlistni in večredni cvetovi iz belega parafina z zeleno-oranžnim prašnikastim delom, nad njimi pa so v skupinah razporejeni tudi manjši cvetki in popki iz belega in listki iz zelenega parafina, zanke iz nagubanega belega tila in koničasta peresa iz bakrene nasvedrane žice, izpolnjena s svileno nitjo. Na čelnem delu je dodana tanjša žičnata osnova, krašena z majhnimi parafinskimi cvetovi, listki in belo nasvedrano žico. Ob straneh se žični osnovi združita, nato pa se debelejša nadaljuje v daljša kraka, ki sta verjetno prosto visela ob straneh (dolžina posamičnega dela je okoli 50 cm) ali skupaj po sredini hrbta, podobno kot pri vencu inv. št. 16347. Venčke od inv. št. 14903 do 14908 je izdelala vaška rožarica 1. 1979. Po njenih navedkih so takšne venčke izdelovali in uporabljali po 1. 1926, peresa pa dodajali po 1. 1935. 728. Venec za nevestino “svatevco” / Grabonoš / til, papir, parafin, kovinska žica in folija / 23 x 25 cm / inv. št. 14904. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premera 18,5 do 20 cm) in ovite z belo nitjo, so pritrjeni rozetasti cvetovi iz nagubanega belega tila, dopolnjenih s prašniki iz zlate in srebrne kovinske folije in zelenimi papirnatimi listki (5); za njimi so nameščeni okraski iz nazankane bele žice. Med cvetove te vrste so izmenično postavljeni večlistni in večredni cvetovi iz belega parafina z zeleno oranžnim prašnikastim delom, nad njimi pa so v skupinah razporejeni tudi manjši cvetki in popki iz belega parafina, listki iz zelenega parafina, zanke iz nagubanega belega tila in koničasti “listi” iz bakrene nasvedrane žice, izpolnjeni s svileno nitjo. Cvetlični okras je na čelnem delu najširši (okoli 9 cm), na zatilnem delu ga ni. Žična osnova venčka je na zadnjem delu zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Podoben kot inv. št. 14903, vendar skladno s funkcijo manjši in manj bogat. Gl. inv. št. 14903. 729. Venec za nevestino “svatevco” / Grabonoš / til, papir, parafin, kovinska žica in folija / 23 x 25 cm / inv. št. 14905. Enak kot inv. št. 14904. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premera 18,5 do 20 cm) in ovite z belo nitjo, so pritrjeni rozetasti cvetovi iz nagubanega belega tila, dopolnjenih s prašniki iz zlate in srebrne kovinske folije in zelenimi papirnatimi listki (5); za njimi so nameščeni okraski iz nazankane bele žice. Med cvetove te vrste so izmenično postavljeni večlistni in večredni cvetovi iz belega parafina z zeleno oranžnim prašnikastim delom, nad njimi pa so v skupinah razporejeni tudi manjši cvetki in popki iz belega parafina, listki iz zelenega parafina, zanke iz nagubanega belega tila in koničasti “listi” iz bakrene nasvedrane žice, izpolnjeni s svileno nitjo. Cvetlični okras je na čelnem delu najširši (okoli 9 cm), na zatilnem delu ga ni. Žična osnova venčka je na zadnjem delu zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Podoben kot inv. št. 14903, vendar skladno s funkcijo manjši in manj bogat. Gl. inv. št. 14903. 730. Venec za “svatevco” na novi maši ali gostüvanju / Grabonoš / parafin, papir, kovinska žica / 20 x 20,5 cm / inv. št. 14906. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premer okoli 16,5 cm) in ovite z belim krep papirjem, je pritrjenih deset šest in osem listnih dvorednih cvetov iz belega parafina (premer cvetka 3,3 cm), ki jih v sredini krasi rumeno rdeč prašnikasti del iz parafina. Zatilni del venčka je brez okrasnih elementov; žična osnova venčka je na tem delu zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Gl. inv. št. 14903. 731. Venec za “svatevco” na novi maši ali gostüvanju / Grabonoš / parafin, papir, kovinska žica / 20 x 20,5 cm / inv. št. 14907. Kot inv. št. 14906. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premer okoli 16,5 cm) in ovite z belim krep papirjem, je pritrjenih deset šest in osem listnih dvorednih cvetov iz belega parafina (premer cvetka 3,3 cm), ki jih v sredini krasi rumeno rdeč prašnikasti del iz parafina. Zatilni del venčka je brez okrasnih elementov; žična osnova venčka je na tem delu zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Gl. inv. št. 14903. 732. Venec za “svatevco” na novi maši / Grabonoš / til, papir, kovinska žica in folija / 18,5 x 20 cm / inv. št. 14908. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premera 15,5 cm) in ovite z belim krep papirjem, je zaporedno pritrjenih osem cvetkov iz nagubanega belega tila, dopolnjenih s prašniki iz zlate kovinske folije in zelenimi papirnatimi listki. Okras dopolnjuje tanka žica, osmičasto zvita za cvetovi, na kateri je nabran trak belega tila. Žična osnova venčka je na zadnjem delu zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Gl. inv. št. 14903. 733. Venec, nevestin / Grabonoš / parafin, papir, kovinska žica / 28 x 26 cm / inv. št. 14921. Na osnovo iz debele zvite žice, večkrat zvite v krog in ovite s krep papirjem, so pritrjeni različno veliki parafinski cvetlični popki v obliki okroglastih ali podolgovanih solzic. Mednje so nameščeni razprti večlistni cvetki in listki iz parafina in povoščenega papirja. Prašniki cvetic in popki so mestoma pobarvani rumeno in rdeče. Nepregleden okras dopolnjuje nasvedrana žica. Venec delu je masivno, zaradi več plasti okrasa je višina venčka na čelnem delu okoli 8 cm. Verjetno zaradi starosti je postal venček rumenkasto rjave barve. Venček je izdelala lastnica sama za svojo poroko 1935. 734. Venec, nevestin / Mengeš / parafin, papir, kovinska žica / 12 x 13 cm / inv. št. 14929. Na žičnato osnovo, ki se po potrebi pretakne na zadnji strani ali pritrdi na lase, in je ovita z belim in zelenim krep papirjem, so z enako žico pritrjeni šopki belih bunčic, oblikovanih kot solzice (popki); mednje so na čelni strani vpleteni razprti cvetki iz parafina, ki so močno poškodovani, očitno jih tudi nekaj manjka. Okras je koničasto razporejen na čelnem delu, kjer je najširši (približno 5 cm), najgostejši in najbogatejši. Venček je v precej slabem stanju. K venčku sodita še šopka za ženina (za klobuk in suknjič); vse skupaj so hranili v spomin na starša in na njuno poroko 1. 1909. 735. Venec, dekliški / Strojna / svila, papir, parafin, kovinska žica / 18 x 19 cm / inv. št. 15024. Na osnovo iz debelejše žice, zvite v krog (premera 14,5 cm) in ovite z zeleno svileno nitjo, je v enojnem zaporedju pritrjenih sedem petlistnih cvetov iz belega svilenega blaga, dopolnjenih z lističi iz zelenega povoščenega papirja; mednje so postavljeni posamični cvetlični popki iz belega parafina. Okras dopolnjujejo tri tanke žice s svilenimi zankami krem barve, ki so osmičasto zvite in prepletene med seboj. Žična osnova venčka je na zadnjem delu brez cvetličnega okrasja; žica je zapognjena in medsebojno pretaknjena, tako da jo je mogoče po potrebi razpreti in tudi povečati obseg. Venček je bil izdelan 1. 1949 in sodi k dekliški obleki inv. št. 15023. 736. Venec, nevestin / Ljubljana / parafin, bombaž, kovinska žica / 12 x 17 cm / inv. št. 15568. Na žičnato osnovo, ki se je po potrebi pretaknila na zadnji strani ali pritrdila na lase, in je ovita s svetlo rjavo nitjo, so pritrjeni šopki umazano belih bunčic, oblikovanih kot solzice (popki); ob “stebelcu” so popki barvani svetlo rjavo. Mednje je vpletenih nekaj majhnih koničastih listkov iz zelenega impregniranega blaga, čelni del pa krasita še večja petlistnna cveta iz umazano belega parafina. Okras je koničasto razporejen na čelnem delu, kjer je najširši (približno 5,5 cm), najgostejši in najbogatejši. Venček je v precej slabem stanju. Venček je v spomin na svojo poroko hranila gospodinja s srednje kmetije v Šiški. Podoben inv. št. 14929. 737. Venec, birmanski / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica / 26 x 27 cm / inv. št. 16337. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim krep papirjem, zvite v nepravilni krog (premera 19 cm), so z ovijanjem bele svilene niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom (15 cvetov premera okoli 2 cm). Cveti so razporejeni na čelnem delu; mednje sta nameščena še dva niza drobnih večlistnih cvetkov, ki jih optično veča okroglo upognjena nazankana bela žica. Kot obok je dodana še ena žičnata osnova, krašena z manjšimi petlistnimi cvetki iz parafina in nazankane bele žice, ki je ob nameščanju na glavi potisnjena prek temena in tako utrjuje lego venčka. Venček je izdelan v obliki diadema (kot inv. št. 16343); višina okrasa na čelnem delu je okoli 6 cm. Po izdelavi in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339, tudi 16345 in 16343. Venčke od inv. št. 16337 do 16348 je izdelala vaška rožarica 1. 1986. 738. Venec, obhajilni / Lipovci / parafin, papir, kovinska žica, plastika / premer – 17 cm / inv. št. 16338. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim ovojem, trdno zvite v krog (premera 13,5 cm), so z ovijanjem bele niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz belega parafina (12 cvetov premera okoli 3,2 cm). Med njimi je še niz drobnih večlistnih cvetkov iz belega parafina (12 cvetkov premera okoli 1,8 cm) in vejic umetnega asparagusa iz zelene plastike. Gl. inv. št. 16337. 739. Venec, svatbeni (za nevestino družico, “posvarbico”) / Lipovci / parafin, papir, kovinska žica, plastika / premer – 16 cm / inv. št. 16339. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z rožnatim ovojem, trdno zvite v krog (premera 14,5 cm), so z ovijanjem roza niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz rožnatega parafina (17 cvetov premera okoli 2,7 cm). Med njimi je še niz drobnih večlistnih cvetkov iz rožnatega parafina (14 cvetkov premera okoli 1,8 cm), ki jih optično povečuje obod iz zankane rožnate žice. Dodane so vejice aparagusa iz zelene plastike. V navadi še okoli 1950. Gl. inv. št. 16337. 740. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica, plastika / 26 x 29 cm / inv. št. 16343. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim krep papirjem, zvite v nepravilni krog (premera 19 do 21,5 cm), so z ovijanjem bele svilene niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom (16 cvetov premera okoli 2 cm). Cveti so razporejeni na čelnem delu; mednje sta nameščena še dva niza drobnih večlistnih cvetkov, vejice umetnega asparagusa iz zelene plastike, za njimi pa so pritrjeni koničasti “listi” iz svedrane bele žice, katerih notranjost je luknjičavo izpolnjena z belim svilenim sukancem (13). Na čelnem delu je kot obok dodana še ena žičnata osnova, krašena z manjšimi petlistnimi cvetki iz parafina in polkrožnimi žičnatimi zankami z belimi popki. Dodana je še ena žičnata osnova s cvetki in popki iz parafina, ki ob nameščanju na glavi poteka prek temena in utrjuje lego venčka. Venček je izdelan v obliki diadema; višina okrasa na čelnem delu je okoli 9 cm. Po izdelavi oboda in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339, tudi 16345 in 16343. Gl. inv. št. 16337. 741. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica / 15 x 23 cm / inv. št. 16344. Na osnovo iz treh, polkrožno ukrivljenih žic, ovitih z belim krep papirjem, so z ovijanjem bele svilene niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni enojni nizi različno oblikovanih večlistnih in večrednih cvetov iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom; cvetkom so dodani drobni listki iz zelenega krep papirja in šopki solzičasto oblikovanih popkov iz belega parafina, zgornji niz pa dodatno krasi nazankana bela žica. Trojna žična osnova (dolžina po obodu je 38 cm) je ob namestitvi na temenu razprta in nato ob straneh stisnjena skupaj. Po obliki je podobna inv. št. 16347, le brez visečega stranskega okrasja. Po izdelavi in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339, 16345 in 16346. Gl. inv. št. 16337. 742. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica / premer – 20 cm / inv. št. 16345. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim ovojem, trdno zvite v krog (premera 15 cm), so z ovijanjem bele niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom (20 cvetov premera okoli 2,4 cm). Na čelnem delu sta mednje nameščena še dva niza drobnih večlistnih cvetkov na nasvedrani žici in niz pokonci stoječih šopkov solzičastih popkov iz belega parafina. Okras dopolnjujejo 4 koničasti “listi” iz svedrane bele žice, katerih notranjost je luknjičavo izpolnjena z belim svilenim sukancem. Na čelnem delu je kot obok dodana še ena žičnata osnova, krašena z manjšimi petlistnimi cvetki iz parafina in nazankano belo žico. Višina celotnega okrasa na čelnem delu je okoli 6 cm. Po izdelavi oboda in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339. Gl. inv. št. 16337. 743. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica / premer – 16 cm / inv. št. 16346. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim ovojem, trdno zvite v krog (premera 13,5 cm), so z ovijanjem bele niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni razprti večlistni in večredni cvetki iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom (20 cvetov premera okoli 2 cm), med njimi sta še dva niza drobnih večlistnih cvetkov in nad njimi še niz pokonci stoječih šopkov solzičastih popkov iz belega parafina. Višina celotnega cvetličnega okrasa je tako 5 cm. Po izdelavi oboda in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16345, 16338 in 16339. Gl. inv. št. 16337. 744. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, svila, kovinska žica / 28 x 40 cm / inv. št. 16347. Na osnovo iz treh, polkrožno zvitih žic, ovitih z belim krep papirjem, so z ovijanjem bele svilene niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni enojni nizi različno oblikovanih večlistnih in večrednih cvetov iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom; cvetkom so dodani drobni listki iz zelenega krep papirja in šopki solzičasto oblikovanih popkov iz belega parafina. Trojna žična osnova je ob namestitvi na temenu razprta in ob straneh stisnjena, navzdol pa visi prosto v dolžini 26, 27 in 30 cm na vsaki strani. Okras na tem delu je enak. Po izdelavi in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339, 16345 in 16346. Gl. inv. št. 16337. 745. Venec, nevestin / Lipovci / parafin, papir, kovinska žica / 25 x 35 cm / inv. št. 16348. Na osnovo iz debelejše žice, ovite z belim krep papirjem, zvite v nepravilni oval (17,5 x 27,5 cm), so z ovijanjem bele svilene niti okoli žičnatih stebelc in osnovnega oboda pritrjeni različni večlistni in večredni cvetki iz belega parafina z zeleno belim osrednjim delom. Za cvetki so nameščeni koničasti “listi” iz svedrane žice (peresa), katerih notranjost je luknjičavo izpolnjena z belim svilenim sukancem; mednje so vpleteni še po štirje zeleni listi enake oblike. Venček krasijo še štirje zlato pobarvani suhi pšenični klasi in na sredini vejica temno zelenih listkov iz povoščenega papirja. Glede na obliko venčka in ploščato namestitev okrasja je naglavna funkcija venčka nekoliko dvomljiva. Po izdelavi oboda in obliki okrasja podoben venčkom inv. št. 16338 in 16339, 16343, 16345 in 16346. Gl. inv. št. 16337. 746. Venec, birmanski / Bled / parafin, svila, kovinska žica, elastika / 18 x 20,5 cm / inv. št. 17294. Na osnovo iz dveh, v polmesec zvitih žic, ovitih z belo nitjo, so z enako žico pritrjene vejice in nizi belih bunčic, oblikovanih kot manjše in večje solzice (popki); mednje je na čelnem delu nameščenih še nekaj majhnih večlistnih cvetkov iz rumenkastega parafina in z rumenimi prašniki, večja cvetka z enakima listkoma sta dodana na vsakem zaključnem delu; na tem delu je pritrjena okrogla bela elastika za pritrjevanje venčka na glavi birmanke. Del parafinskih popkov in listkov je lakiranih in učinkujejo kot perlice. Venček je oblikovan kot diadem, okras na sredinskem (najvišjem) delu je širok okoli 4,5 cm. Venček je kot spomin na svojo birmo skupaj cvetlicami in pentljami iz krem svile, ki so krasile birmansko obleko (inv. št. 17294 – 96), hranila šivilja, roj. 1908. Podoben inv. št. 13676. 747. Venec, nevestin / Sava pri Litiji / parafin, papir, bombaž, kovinska žica / 19 x 13 cm / inv. št. 20553. Na žičnato osnovo, ki se po potrebi stakne na zadnji strani ali pritrdi na lase, in je ovita z belim bombažem, so z enako žico pritrjeni šopki belih bunčic, oblikovanih kot solzice (popki); mednje so vpleteni listki iz rumenkastega povoščenega papirja. Okras je koničasto razporejen na čelnem delu, kjer je najširši (približno 5 cm), najgostejši in najbogatejši. Venček je v precej slabem stanju. K venčku sodita še šopka za ženina – za klobuk in suknjič. V spomin na poroko staršev (bogate kmečke hčere in lesnega trgovca) 1. 1895 je predmete hranila njuna hči. 748. Venec, nevestin / Peskovci / til, svila, parafin, kovinska žica / 16 x 17 cm; tančica d – do 65 cm / inv. št. 20556. Na osnovo iz treh, v polmesec zvitih žic, ovitih z belo nitjo, so z enako žico pritrjene vejice in nizi belih bunčic, oblikovanih kot manjše in večje solzice (popki); na eni od žic so na na čelnem delu nameščeni še majhni parafinski večlistni cvetki ter štirje listki iz nazankane bele žice, izpolnjeni s svileno nitjo. Na venček je pritrjena bela tančica: daljši del, ki je padal po hrbtu, ima le okrasno izvezen rob (polkrožni zobci), krajši sprednji del, ki je prekrival obraz, pa je izvezen z belo svileno nitjo. Venček je iz 1. 1938. INDEKSI / INDEXES PO OBLIKOVNO – FUNKCIONALNEM MERILU / BY FORM AND FUNCTIONAL CRITERIA AVBE (od kat. št. 1 do kat. št. 213; čelniki od kat. št. 214 do kat. št. 306) BONNETS (cat. nos. 1 – 213; fronts: cat. nos. 214–306) ČEPICE / KAPE (od kat. št. 307 do kat. št. 449) CAPS (cat. nos. 307–449) KLOBUKI (od kat. št. 450 do kat. št. 676; okrasne vrvice od kat. št. 677 do kat. št. 684) HATS (cat. nos. 450–676; decorative strings: cat. nos. 677–684) NAGLAVNI OKRAS (od kat. št. 685 do kat. št. 748) HEADDRESSES (cat. nos. 685–748) AVBE / BONNETS Male avbe z mehkim oglavjem / Little bonnets with a soft crown 29 – 39, 40, 42 – 45, 74, 114, 115 Zavijače 2 – 4, 9 – 11, 53 – 58, 69, 70, 72, 77, 84, 86 – 88, 90 – 92, 116 – 120, 137, 152, 155, 156, 162, 166 – 168, 170, 173, 174, 176 – 179, 189, 191, 195, 197, 199, 201, 202, 213 Pintli 146, 187 Jalbe 60, 71, 76, 79 – 83 Javbe 64 – 67, 73, 107 – 113 Poclji 59, 61, 78, 160 Zaglavci 62, 63, 89, 164 Koroške avbe / Carinthian bonnets 46 – 52, 68, 93 – 106, 130, 131, 135, 140 – 142, 149, 150, 154, 157, 169, 180 – 183, 186, 190, 196, 203, 205 – 212 Avbe z vrhom / Topped bonnets 1, 5 – 8, 14 – 28, 30 – 37, 41, 75, 85, 121 – 127, 133, 134, 136, 138, 139, 143 – 145, 147, 48, 151, 153, 158, 159, 161, 163, 165, 171, 172, 175, 184, 185, 188, 192 – 194, 198, 200, 204 Kožuhovinaste avbe / Fur bonnets 12, 13, 128, 129, 132 Čelniki / Fronts 214 – 306 ČEPICE - KAPE / CAPS Dolge kape s cofom / Long tasselled caps 307 – 311, 316 – 327, 333, 338, 340 – 342, 344 Polhovke / Dormouse caps 339, 345, 347, 445 Kučme / Fur caps 446, 447 Čepice z obliko barete / Beret-shaped caps 362, 368, 369, 373, 379, 384, 394, 413, 415 Kape z obliko turbana / Turban-shaped caps 349, 393, 395 Pletene in kvačkane kape / Knitted and crocheted caps 332, 346, 350, 355, 357, 359, 380, 385, 439, 440, 449 Kape s ščitnikom / Peaked caps 370, 400, 417 – 431, 433 – 435, 448 Čepice, podobne avbam / Caps similar to bonnets 331, 334, 335, 343; spalne čepice / night bonnets 361, 374 – 378, 407 – 409, 437, 439, 441; čepice za dojenčke / bonnets for babies 328 – 330, 336, 348, 363 – 366, 372, 410 – 412, 414, 438 Čepice – mehki klobučki brez krajcev / Caps – soft brimless hats 313 – 315, 352 – 354, 356, 358, 360, 367, 371, 381 – 383, 386, 388 – 392, 396 – 399, 402 – 406, 416 Drugo / Other caps 312, 337, 401, 432, 436, 442 – 444 KLOBUKI / HATS MOŠKI / MEN’S: Dvorogeljnik / Bicorn 676 Cilindri / Top hats 530, 575, 638, 639, 670, 671 Melona / Bowler hat 490 Klobuki s širokimi krajci in nizkim oglavjem / Wide-brimmed hats with a low crown 454, 455, 460 Klobuki s širokimi krajci in višjim oglavjem / Wide-brimmed hats with a high crown 456, 467 Klobuki s srednjevisokim oglavjem in srednjimi krajci / Hats with medium-sized crown and brim 450 – 452, 457 – 459, 461 – 466, 468, 527 – 529, 571, 578, 607, 608, 612, 616, 629, 635, 641, 650 – 653, 656, 657, 660, 661, 668, 669 Drugo / Other hats 543 Okrasne vrvice za moški klobuk / Decorative strings for men’s hats 676 – 684 ŽENSKI / WOMEN’S: Klobuk s plašnicami / Hat with ”blinkers” 453, 545, 532 Klobuki raznih oblik z majhnimi in srednje velikimi krajci / Hats of different shapes with a narrow or medium-sized brim 474, 479 – 481, 483, 485, 487, 489, 496 – 498, 500 – 502, 505, 506, 509 – 512, 516, 518, 519, 524, 534, 547, 553, 555, 556, 559, 563 – 566, 568 – 570, 581, 583, 604, 605, 609, 614, 621, 624, 632 – 634, 637, 642, 644, 658, 659, 664 – 666, 672 Klobuki raznih oblik s širokimi krajci / Wide-brimmed hats of different shapes 477, 488, 503, 504, 513, 514, 517, 525, 526, 546, 548, 549, 551, 552, 567, 588, 597, 610, 611, 613, 618 – 620, 623, 625, 626, 631, 667, 673 Klobuk s podaljšanim oglavjem ali mehko visečimi krajci / Hats with extended crown and soft, flapping brim 475, 482, 484, 486, 494, 495, 508, 544, 557, 560, 568, 574, 580, 582, 584, 592, 615, 627, 628, 636, 640, 662 Klobuki raznih oblik brez krajcev / Brimless hats of different shapes 470, 472, 473, 476, 478, 491 – 493, 499, 507, 515, 519 – 521, 523, 536, 538 – 542, 554, 558, 573, 579, 585, 595, 596, 602, 617, 622, 630, 645 – 649, 653, 655 Temenska pokrivala / Skull headwear 469, 471, 533, 537, 550, 603 Drugo / Other hats 552, 561, 663 NAGLAVNI OKRAS / HEADDRESSES Parte / Circlets 688, 691 – 697, 701 – 714, 723 Šaplji / Decorative headbands 715, 716, 722 Krone in napleti / Crowns and interlaces 686 – 690, 698, 717, 718; napleti / interlaces: 699, 700 Venčki / Wreaths birmanski / Confirmation: 725, 726, 737, 746; obhajilni / Holy Communion: 738; dekliški / girls’: 735; poročni / wedding: 719 – 721, 724, 727, 733, 734, 736, 740 – 745, 747, 748; svatbeni / wedding: 728 – 732, 739 PO OSNOVNI OBLIKI IN OSNOVNIH MATERIALIH / BY BASIC FORM AND MATERIALS AVBE / BONNETS Bombaž / lan - Cotton / flax 123, 124, 145, 146, 187, 193, 194 Bombaž / lan, kovinska vezenina - Cotton / flax, metal thread 1, 14 – 19, 21 – 29, 34, 36, 37, 42, 85, 121, 126, 133, 136, 139, 143, 144, 148, 151, 153, 158, 159, 161, 163, 165, 171, 172, 175, 184, 185, 188, 192, 200 Bombaž / lan, brokat - Cotton / flax, brocade 2, 10, 11, 20, 30, 31, 33, 35, 41, 44, 45, 74, 77, 84, 86 – 88, 90 – 92, 114, 115, 117 – 120, 137, 138, 147, 155, 156, 170, 173, 174, 176 – 179, 191, 197, 198 Bombaž / lan, svilena vezenina - Cotton / flax, silk embroidery 4 – 8, 38 – 40, 75, 80, 82, 122, 125, 127, 134, 162, 166, 167, 204 Bombaž / lan, lanena ali bombažna vezenina / Cotton / flax, linen or cotton embroidery 53 – 58, 64 – 67, 69, 70, 72, 73, 107 – 114, 152, 168, 189, 195, 199 Bombaž / lan, volnena vezenina - Cotton / flax, woollen embroidery 60, 71, 76, 79, 81, 83 Bombaž / lan, drugo / Cotton / flax, other 3, 43, 202 Bombaž, volna / Cotton, wool 59, 62, 63, 89, 164 Brokat / Brocade 68, 102 – 106, 157 Brokat, kovinska vezenina / Brocade, metal embroidery 93, 186 Lan / Flax 61, 78, 160 Svila, kovinska vezenina ali pozamenti / Silk, metal embroidery or passementerie items 46 – 52, 94 – 101, 130, 131, 135, 140 – 142, 149, 150, 154, 169, 180 – 183, 190, 196, 203, 205 – 212 Svila, kožuhovina / Silk, fur 12, 13, 128, 129, 132 ČELNIKI / FRONTS Kovinska vezenina / Metal embroidery 214 – 217, 219, 220, 223 – 225, 227 – 229, 232, 233, 236, 237, 255 – 263, 265, 266, 274, 285, 287 – 294, 296, 298 – 300, 302, 303, 306 Brokat / Brocade 218, 221, 226, 231, 234, 238, 247 – 250, 268, 269, 275 – 282, 284, 305 Svilena vezenina / Silk embroidery 222, 235, 239, 246, 251 – 254, 264, 267, 271 – 273, 283, 286, 295, 297, 304 Lanena ali bombažna vezenina / Linen or cotton embroidery 230, 240 – 245, 270, 301 ČEPICE / KAPE / CAPS Bombaž / Cotton (tkanina / fabric) 331, 363, 374 – 378, 407 – 409, 411, 412, 414, 416, 422 – 430, 433, 441, 448; (pletivo / knitwear) 332, 364, 366, 439 Bombaž, svila / Cotton, silk 328, 329, 334, 335, 365, 410, 438 Bombaž, volna / Cotton, wool 358, 361 Brokat, svila / Brocade, silk 330, 336 Kožuhovina ali usnje / Fur or leather 339, 345, 347, 432, 445 – 447 Polst / Felt 313 – 315, 362, 373, 379, 381, 383, 384, 413, 415 Polst, kožuhovina / Felt, fur 353, 360 Svila / Silk (pletenina / knitwear) 307 – 311, 316 – 327, 333, 338, 340 – 342, 344, 440; (tkanina / fabric) 367, 369, 370, 372, 385, 388, 389, 398, 400 – 405, 437 Svila, slama / Silk, straw 368, 382, 387, 436 Sintetični materiali / Synthetic fabrics 393, 406, 420, 431, 442 Sintetični materiali, volna / Synthetic fabrics, wool 417 – 419, 421, 449 Volna / Wool (pletenje / knitwear) 346, 348, 350, 355, 357, 359, 380; (tkanina / fabric) 390, 397, 399, 434, 435 Žamet / Velvet 335, 343, 349, 352, 354, 356, 371, 386, 391, 394 - 396 Žamet, polst / Velvet, felt 351 Drugo / Other 312, 392, 443, 444 KLOBUKI / HATS MOŠKI / MEN’S Bombaž / Cotton 629 Drevesna goba / Touchwood 457, 458 Polst / Felt (trda / hard) 450, 454 – 456, 460, 467, 490; (mehka / soft) 451, 452, 459, 462 – 465, 468, 527 – 529, 571, 578, 607, 608, 612, 616, 635, 641, 650 – 653, 656, 657, 661, 668, 669 Polst, papir, perje / Felt, paper, feathers 543 Slama / Straw 461, 466, 660 Svila / Silk 575, 639, 670 Žamet / Velvet 530, 638, 671 Žamet, perje, pozamenti / Velvet, feathers, passementerie items 676 Okrasne vrvice / Decorative strings Volna / Wool 679 – 681, 684 Volna, svila / Wool, silk 677 Volna, kovina / Wool, metal 678, 683 Rastlinska vlakna, steklo / Plant fibres, glass 682 ŽENSKI / WOMEN’S Polst / Felt 469 – 476, 478 – 480, 482 – 488, 499, 507, 512 – 518, 520 – 526, 546, 548, 551, 558, 559, 565, 566, 582, 584, 593, 600, 602, 603, 610, 632 – 634, 636, 637, 642, 644 – 649, 654, 655, 663, 673 Slama / Straw 477, 489, 496, 500 – 504, 506, 508 – 511, 531, 534, 536, 541, 542, 544, 547, 549, 552 – 557, 562 – 564, 567 – 570, 573, 577, 579 – 581, 588, 589, 591, 592, 594, 596 – 599, 601, 605, 606, 609, 611, 613, 614, 618 – 623, 625, 626, 631, 643, 659, 664, 665, 667, 672, 674 Slama, svila / Straw, silk 532, 538, 585 Slama, polst / Straw, felt 583 Slama, volna / Straw, wool 495, 574 Svila / Silk: 481, 494, 497, 498, 505, 545, 595, 615, 617, 624, 628, 630, 658 Žamet ali pliš / Velvet or plush 491, 492, 519, 533, 539, 540, 550, 561, 572, 576, 627 Volnene tkanine / Woollen fabrics 493, 535, 537, 603, 640, 662 Drugo / Other 560, 590 NAGLAVNI OKRAS / HEADDRESSES Bombaž, papir, kovina / Cotton, paper, metal 690 Bombaž, perje, papir, kovina, steklo / Cotton, feathers, paper, metal 686 – 688, 698, 717, 718 Bombaž, papir, steklo / Cotton, paper, glass 719; (+ parafin / paraffin) 720, 721 Bombaž, svila, kovina / Cotton, silk, metal 722 Papir, kovina, steklo / Paper, metal, glass 689 Parafin / Paraffin 725, 726, 730, 731, 734, 737, 741 – 744, 746, 747 Parafin, bombaž / Paraffin, wool 724, 736 Parafin, papir, kovina / Paraffin, paper, metal 733, 745 Parafin, plastika / Paraffin, plastics 738 – 740 Svila / Silk 700; (+ bombaž / cotton) 685, 699 Svila, papir, kovina / Silk, paper, metal 732 Svila, parafin, kovina / Silk, paraffin, metal 727 – 729, 735, 748 Volna, lan (ali bombaž), steklo, kamen / Wool, flax (or cotton), glass, stone 691 – 697, 701 – 714; (+ svila / silk) 723 Volna, svila, kovina / Wool, silk, metal 715, 716 PO PROVENIENCI / BY PROVENANCE Adlešiči: 67, 73, 107 – 113, 699, 720 Bela krajina: 62 – 66, 79, 89, 686 – 698, 700, 702, 703, 706, 707, 709 – 711, 713, 714, 717, 718, 721 Bled: 151, 152, 409 – 412, 643, 746; okolica / environs 179 Bobovo pri Šmarju pri Jelšah: 199 Bogojina: 59 Bohinj: 43, 77, 84, 92, 116 – 119, 247, 277 – 280, 305, 460; okolica / environs: 173, 174, 191 Bohinjska Bela: 306 Bohinjska Češnjica: 452 Bojanci: 451 Bovec: 371, 512, 514 – 520, 522 Braslovče: 139 Cerklje na Gorenjskem: 201 Črnomelj: 415 Dekani: 461 Dolenjsko: 236, 255 Dovje: 303 Gorenjci pri Adlešičih: 466 Gorenjsko: 13, 88, 136, 143, 155, 156, 167, 168, 170, 172, 188, 253, 282 Gorica (Italija / Italy): 363 Gorje pri Bledu: 162 Gornji Grad: 190 Goselna vas: 154 Grabonoš: 468, 727 – 733 Javorniški Rovt: 55, 58, 86, 235, 240 – 242, 244, 245 Jesenice: 467 Kamna Gorica: 6, 8, 270 – 272 Kamnik: 148, 161, 302, 459; okolica / environs: 176 – 178, 338, 340, 341 Kočevje: 442 – 444 Koprivnik (Bohinj): 87 Koroška Bela: 12, 189, 301, 407, 408; okolica / environs: 127 Koroško: 46 – 52, 93 – 106, 140, 141, 149, 150, 186, 205 – 212, 456 Kranj: 18; okolica / environs: 171 Krasinec: 723 Kresnice: 121 Križe pri Kamniku: 128, 129 Krtina: 293 Lipovci: 543, 737 – 745 Ljubljana: 24, 69, 70, 213, 349, 364 – 370, 379 – 408, 416 – 436, 438, 441, 446 – 449, 460, 469 – 473, 490 – 511, 521, 523, 524, 527 – 542, 544 – 630, 638 – 640, 660 – 676; okolica / environs’. 137 Ljubno: 138, 163 Loče pri Poljčanah: 350 – 362; 474 – 489 Logatec: 656 – 659 Lokvica (Gornja ali Dolnja) pri Metliki: 76, 704 Male Lipljene: 345 Mengeš: 734 Metlika: 81; okolica / environs: 60 Milwaukee (ZDA/USA): 437 Moravče: 175; okolica / environs: 290 Nanos: 312 Nemški Rovt: 328 – 330 Njivice pod Jamnikom: 292 Nova Gorica: 445 Novo mesto: 372 Oplotnica: 346, 463, 464 osrednja Slovenija / central Slovenia: 185 Peskovci: 748 Pivka: 439, 440 Podbrezje: 132, Podbukovje: 347 Podgora: 169 Podjelje (Bohinj): 316, 317 Podkoren: 203, 234, 243, 722 Podzemelj: 80, 82, 83, 705, 708, 712 Poljanska dolina (Gorenjska): 27, 166 Postojna: 147 Prelesje: 160 Preloka: 164, 701 Ptuj in okolica (and environs): 130, 131, 334, 335 Rateče: 68, 202, 204, 304 Razdrto: 641 Rečica pri Bledu: 192 – 194 Reteče pri Škofji Loki: 331 Ribnica: 642 Rož: 135, 142, 157 Sava pri Litiji: 747 Savinjska dolina: 158, 159 Semič: 71, 719; okolica / environs: 685 Sorica: 31, 32 Stara Fužina (Bohinj): 197 Stari trg ob Kolpi: 61, 78, 160 Stranje: 462 Strojna: 735 Suha pri Škofji Loki: 7, 125 Sv. Mohor nad Selci: 310 Šenčur, okolica / environs: 21 Šentjakob v Rožu: 333, 455 Šentjernej: 263, 441 Šentvid (Ljubljana): 165 Šentvid pri Stični: 348, 725, 726 Šiška (Ljubljana): 20, 736 Škofja Loka: 23, 222, 239, 320; okolica / environs: 291 Škremljevec: 313 – 315 Trzin: 200 Tržič: 153 Višnja gora: 318 Vodmat (Ljubljana): 631 – 637 Vojnik pri Celju: 374 – 378 Vransko: 134 Vrhnika: 674 Zabukovje: 724 Zalog (Ljubljana): 413, 414, 644 – 655 Zdenska vas: 344 Ziljska dolina: 146, 187 Žeje pri Spodnjih Dupljah: 465 Železniki: 343 Žiri: 144, 373, 513, 525, 526 neznanega izvira / of unknown origin: 1 – 5, 9 – 11, 14 – 17, 19, 22, 25, 26, 28 – 30, 33 – 42, 44, 45, 53, 54, 56, 57, 72, 74, 75, 85, 90, 91, 114, 115, 120, 122 – 124, 126, 133, 145, 184, 195, 197, 214 – 221, 223 – 233, 237, 238, 246, 248 – 252, 254, 256 – 262, 264 – 269, 273 – 276, 281, 283 – 289, 294 – 300, 307 – 309, 311, 319, 321 – 327, 332, 336, 337, 342, 450, 453, 457, 458, 677 – 684, 715, 716 Janja Žagar POKRIVALA / HEADWEAR Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja The Collection of the Slovene Ethnographic Museum Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja 9 Slovene Ethnographic Museum Library 9 Urednika / Editors mag. Polona Sketelj, mag. Andrej Dular Oblikovanje in postavitev / Design and layout Jurij Kocbek Fotografije / Photographs Uvodna študija: Fototeka SEM, Vlado Klobas, Boris Orel, Tanja Tomažič, Janja Žagar, Nena Židov, Niko Županič Katalog: Janja Žagar Lektura / Proofreading Ingrid Slavec Gradišnik Prevod / Translation Franc Smrke Recenzenta / Reviewers dr. Marija Makarovič, dr. Gorazd Makarovič Izdal / Published by Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija zanj mag. Tanja Roženbergar Ljubljana 2015 Izdano v okviru projekta CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 391:687.4(497.4)(083.824)(0.034.2) ŽAGAR, Janja, 1961- Pokrivala [Elektronski vir] : zbirka Slovenskega etnografskega muzeja = Headwear : the collection of the Slovene Ethnographic Museum / Janja Žagar ; [fotografije fototeka SEM ... [et al.] ; prevod Franc Smrke]. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 2015. - (Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja = Slovene Ethnographic Museum library, ISSN 1408-290X ; 9) ISBN 978-961-6388-57-3 (ePub) 1. Slovenski etnografski muzej 282455040