* PREČASTITEMU GOSPODU JOSIPU DOMENISU V SPOMIN NJEGOVE PRVE SV. MAŠE SLOVESNO DAROVANE V SOVODNJI DNE 18 JUNIJA 1905 Ivan Trinko Josip Jušič i06314 s , I tjirjosim VlPENJE M . < EVA oj duh j'e vzplaval preko mej sodobnih V prihodnost temno, motrit zgodbe čudne, Ki svoječasno bodo se vršile. Pogled grozanski! V prsih je srce mi Strahu zamrlo ; ost bolesti ljute Presunila mi skoz in skoz je dušo, Ko gledal sem srditi ljoj stoletni Divjati »umno po veSoljMj zemlji Mod dobrim rodom in med zlim zarodom. Končan je ljuti boj ! Gorje ! propala Je pravda sveta ; krog in krog ležnjive Svobode duh razrušil, poteptal je Pravila modra, in vezi pretrgal, Ki, sostavlj&je v umno jih soglasje, Zemljane skupaj v živi so ljubezni I v blagodejnem miru vzdrževale, — 6 — Vse, kar pošteno, vse, kar čisto, blago, A vera sama in sam Bog na nebu, Vse vse v posmeh bilč je sinom zemlje. Široko je čez narode zavladal Od vekov v suženjstvo loveč jih satan ; In satanu v svetiščih starodavnih, Na žrtvenikih, Kristove rešilne Krvi še mokrih, z groznim so obredom Božansko čast podajali in hvalo Sinovi grešne zemlje, ter slavili V slovesnih spevih zmago so peklensko Nad Jehovo prastarim ! A na nebu Razljutil se tedaj je Bog užaljen In velel svojim jo duhovom slušnim Naj zaprete zabredlemu človeštvu Ter večnega naj srda znak neslišan Dade sinovom nepokorne zemljo. Prevzel je skriven strah sinovo božje, Kar Bogu še jih zvestih je ostalo, Da z zbeganim obrazom trepetaje Na tla so padli, trkali na prsi; In jok in stok in silna je molitev Pred božji stol se vzdigovala k nebu, Da Bog zanesel bi ljudem na zemlji. Tedaj hudobni gromkim so grohotom Zagrohotali se nad malo četo, In kot volkovi na ovčice krotke, Naskokom divjim planili so nanjo, A bilo ni oblasti zakonite, Da vzdrževala red bi in pravico, Da br&nila bi slabe in nedolžne. Nasilje, surovost, korist in strastnost: V tem bil je novi zakon, v tem načelo! Povsod ondaj zatiranje, nepravda, Zasmehovanje, kletje in grozitev Razbrzdanih zemljanov, pod zastavo Peklonskega vladarja složno zbranin. Zastava bila črna je in rdeče Na sredi risan Lucifer prokleti Z ognjenim geslom širom se blestečim : « Nam satan kralj 1 Poraz Bogu na nebu ! » In vzdignili so satanci se hrupno Izzivat Boga in Njegž, častilce. « Kje stari Bog in kje je nebotresni Desnice Njega grom, pogubne strelo ? Naj pride vam v pomoč, ovčice božje 1 Nevstrašno čaka satan ga mogočni! » Tak6 je vpila tolpa ta, in vila Po zraku se zastava nje je črna. Tedaj visoko pod srditim nebom Od vzhoda na zahod arhangelj božji, Z ognjenim mečem v bedonosnih rokah, — 8 — Proplul je 713001116 v tmo zavite. Široko švignil blisk je, grom zamolkel Od vzhoda na zahod je nebo stresel, In stresel v iztežajih zemljo mračno. Nakrat izmed raztrganih oblakov, Iz najglobočjih visočin nebesnih Ognjena krogla svitom zasvetila ln bliskoma se bližala je zemlji, Le veča, veča, dokler ni grozeča V razgrnjenih oblakih obvisela. In zdajci sredi nje krvavim bliskom Zasija sveti Ilristov križ rešilni; A krog in krog glej ! angeljev krdelo, In v rokah meči živo jim plamteči. Presunjeni pa čudom sini božji Zaupno k višku zrli so, in glasno « O crux, ave, spcs unica! » so peli. Med tem od strani satan bogočrtni Srdito škripal je z zobmi in iskre Gorečo sipal iz oči jo temnih. A tolpo satanskih hudobnih sinov Obšla je hipna groza ; pa v osrčji Prokletstvom božjim zamorjenem, zdajci Sovraštvo silno zopet je vzplamtelo ; Zagrohotali se grohotom glupirn, Popadli zopet so orožje kleto, — 9 — Povzdignili nakrat zastavo orno In planili na božje so sinove. A glej, tedaj izmed oblakov groznih Za strelo strela švignila je z neba, I štirje so arhangelji blesteči, Kot v temni noči padajoče zvezde, Iz viška spilili, sukajoč grozilno Nad satanskim krdelom svitle meče. Zopet brezmejna groza v črne duše In strah brezupen pal je v grešna srca. Krilatih nog zbežali, so pred njimi, Tuleč zverinski nevtešljivim jokom. Na skokonogem, v plam zavitem konju Smrt neizprosna, z bridko koso v roki, Bežeče je čez drn in strn podila, I tmč jih smrtnim je zadela vdarom. Pozvana pa na pčmoč in v rešitev, Iz temnih globočin privrela h krati Zavrženih duhov je četa divja. Z zobmi škripajo, božje je borilce Arhangeije razkačena napala: In groznega ti v gostem mraku boja! Srepo blesteči se križali meči; Perut frfranje, jezen sik in kletje In lom in šum in vmes brenket orožja, In dih plamteč in blesk oči gorečih! 10 Na nebu pa z odsvitom velegroznim, Nalik ogromni repatici zvezdi, Plamtel je sveti križ in sipal iskre. Od groze vsa je vztrepetala zemlja, Zverjad bolestno tulila je v goščah; Sinovi božji pa in sini vražji Na boj so zrli in od straha mrli. A slušaj ! Zdajci čez višine mračne Orjaški glas od vzhoda do zapada Zagromel je in stresel zopet zemljo : « Poglejte križ Gospodov in zbežite, Sovražna stranka ! Kristova je zmaga! » Še niže križ tedaj iz neba dčli V oblakih črnih, kakor vihra silna, Pogubonosno padal je na vrage. Brezkončen strah in groza nadčloveška Prevzela sta tedaj peklensko tolpo. Obupno bili so s pestmi ob čela; Kriče, pred čudom v beg so ljut udrli. A glej ! pred njimi zemlja zazijala Široko je do globočin peklenskih In vse v goreče žrelo pogoltnila, Da žvižog ognja, šum iskra letečih In jok poražencev z žveplenim dimom Do neba se visocega je dvigal. In ko jih vase jo zaprla zemlja, — 11 — > Približali so angelji se sveti, Na kraj prokletstva gorostasno skalo V spomin so velcovečni zavalili X z jeklom v njo zarezali globoko Nezmotni božji rek : « Non praevalebunt! » Polegla je tedaj nevihta v nebu. Prikazni so nadzemeljske izčezle, Izginil križ v višavah je nebesnih, Odpluli h krati angelji krilati, A sedmobojna mavrica v oblakih Zalesketala je zemljanom bednim, Naznanjujoe jim lepših dni v bodoče, Zavezo sveto, spravo nerazrušno In mir bezkončni po vesoljni zemlji. Pa zbližali tedaj so se zemljani : Sinovom božjim sini grešne zemlje, Po zgodbah duha novega prevzeti, V znak sprave v roke so prijazno segli, In bil ta dan je prvi novih vekov ! .. . . I. T. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000510445 :>/ 'i: