Prikaz slovenskih učbenikov za začetni bralni pouk
Ivan Andoljšek: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I. 1551—3869, 2. predelana izdaja. DDU Univerzum, Ljubljana, 1978, 358 str. — III. 1918—1945. DDU Univerzum, Ljubljana, 1978, 238 sir.
Še nedolgo tega smo poročali o prvem in drugem delu Andoljškovih kaijig, zato smo veseli, da zdaj lahko poročamo o novi izdaji prve lin o izidu tretje, sklepne knjige, ki sta ipnišli na svetlo istočasno. Taikoj moramo povedati, da sta obe knjigi natisnjeni z normalnim tiskom in da so podobe — kot že v drugi knjigi — zdaj v obeh knjigah razvrščene med besedilom, kar je v vseh pogledih bolje kot prej v prvi knjigi, ko so bile na ikoncu. Tisk prve knjige v tej predelani izdaji je mnogo lepši kot v tretji knjigi po novi fototehniki. Knjigi sta tudi na zunaj lepo opremljena s podobo Primoža Trubarja in beročega partizana. Opremil ju je Ive Subdc.
O vsebinski strani prve knjige moremo le ponoviti oznako in priznanje avtorju v poročilu v JiS XXII, istr. 272 z dodatkom, da je I. Andoljšek knjigo tehtno predelal z novimi dognanji, kar velja tudi za popravljene podatke v seznamu pisateljev učbenikov na 'koncu dela. Noivost pa je tretji zvezek, ki obravnava najnovejšo dobo — v stari Jugoslaviji in med tujo zasedbo.
Pisatelj nam v uvodnih miislih »izda« čas svojih naporov za pričujoče delo — osem dolgih let. 2e navedena množica imen ljudi, ki so mu dali podatke za to dobo, kakor tudi ogromna bibliografija dokazuje, kako obsežno delo je opravil. Tudi tretja knjiga je zgrajena po zgledu prvih dveh, le z večjiim poudarkom na bibliografiji, ker je za to obdobje še m. Kako učbeniki tudi v najnovejšem času izginjajo, potrjuje naš pisatelj, ki ni mogel najti vseh ponatisov. Zato je še tem večja njegova zasluga, da je zbral toliko težko dostopnega gradiva, virov in slovstva o sestavljavcih učbenikov (str. 210—228), saj so njegovi članki o mnogih le-teh kar majhne monografije, tehtno idopolniilo k SBL.
Sestava tretje knjige pa se po svojem značaju vendarle razlikuje od prvih dveh, saj lObravnava prvi del učbenike v bivši Jugoslaviji, drugi v zamejstvu in tretji »pod okupacijo«. Veliko truda in iskanja so veljali pisatelja že splošni uvodi v posamezna razdobja, npr. v prvem delu o prekmurskem šolstvu z vsem madžarskim političnim in šolskim ozadjem. Ker dravske banovine pred januarjem 1929 ni bilo, bi moral biti naslov tega III. dela drugačen, npr. »v jugoslovansiki Sloveniji«. •— Posebno dragocen je drugi del knjige: Učbeniki v zamejstvu (tako v kazalu, v besedilu pa ima tudi ta del naslov: B. Učbeniki pod okupacijo — enako /kot tretji del C, str. 142 sL), kjer je zbrano in pregledno urejeno glede izvira in značaja gradivo iz Julijske krajine (str. 99—^135) ter s Koroškega (str. 135—-141). Tu pogrešamo še poglavje Na Madžarskem z opisom obeh učbenikov, ki sta na str. 47—49 in 94—98.
V tretjem delu 'knjige Učbeniki pod okupacijo (142—191) seznanja A. najprej z razvojem in značajem šolstva na zasedenem slovenskem ozemlju, pri čemer največ govori o šolstvu v Prekmurju, kar je prav, ker so te razmere zunaj te pokrajine malo znane. Posebno poglavje je namenjeno šolstvu na osvobojenem slovenskem ozemlju — siceir obsežno, a raztreseno gradivo zanj je tu pregledno podano. V tretjem poglavju prikazuje  pisatelj  učbenike  v
63
okiipatorjeviih šolah, v četrtem pa učbenike v partizanskih šolah in tečajih (164— 191). Zadnje poglavje je tudi najbogateje ilustrirano.
Hitri seznanitvi z obravnavanim gradivom v knjiigi je pisatelj namenil Povzetek (192—209), razdeljen na ustrezna poglavja. Eno stran je namenil kratkemu pregledu literature o metodiki bralnega pouka, sle-
dijo pa Sestavljavci učbenikov (211—228), opombe ter še zelo koristni pregled učbenikov po sestavljavaih.
Andoljškove knjige bi morala imeti knjižnica vsake šole vseh vrst, šolniki pa bi jih morali vsaj bežno pokazati učencem kot pomembno ponazorilo naše kulturne zgodovine.
Vilko Novak Ljubljana
64 i