Suknja
Med nasimi novimi sosolci smo komaj po daljšem času opazili neznatno poslavo skromnega Marka. Tih in zamišljen je sedel prav na koncu klopi pri peči, od koder je bilo najbliže do vrat. Govoril je             :
malo, komaj s svojimi sosedi.   Pozorni smo postali nanj šele zadnje '           čase, ko je bil vprašan različne predmete in se je odrezal najbolje
med vsemi. Že doa profesorja sta pohvalila njegove naloge, ki so vse brez napake.
A Marko je ostal tak kot je bil. Tih in zamišljen sedi mirno v sooji klopi. Komaj s sosedom si upa goooriti. V odmoru ne hodi po razredu kot mnogi drugi tooariši in tudi kruha nima nikoli s seboj. iVa bledem obrazu in v globoko odrtih očeh se mu pozna, da trpi bedo. V tem hladnem času imamo že vsi dolge suknje, le Marko še hodi v letnem suknjiču.
Včeraj pa se je dogodilo nekaj nenavadnega. Tudi Marko je prišel o dolgi suknji, ki očividno ni bila njemu prikrojena. Kazala je že ose znake razpadanja. Skoraj neopažen je ostopil v razred, saj je v njem šumelo kot v panju pred rojenjem.
»Glej ga, glej, ta ima pa očetovo suknjo! Ha-ha-ha,€ se mu je rogal robati Trojan in prijel Marka za oba rokava kot bi hotel plesati z njim. Marku je bilo očiuidno nerodno. Zardel je in se sunkoma umaknil proii peči. Tedaj pa je nekaj prasnilo: rokav se je po šiou
fod pazduho razparal in žalostno oboisel na prekratki Markovi roki. a hip je vse utihnilo. Tudi Trojanu je bilo nerodno.
»Pusti ga, kaj ti je storil!« Močni Sršen je prijel Trojana za rame in g& posadil v klop. Presenečenje pa je bilo vse večje, ko je ne-nadoma odšel Marko s knjigami iz razreda.        ,    t..t . .,.,.,;,
Za hip smo obmolknili.
»Pojdi za njim in vrni ga,< zahteva Sršen, »drugače vriemo tebe skozi vrata.«                                                                                             .,,
Vtem pa je vstopil razrednik in pričel se je pouk.                 >lJ
»Kdo manjka?«
»Potokar Marko.«.
»Kako to? Saj je raunokar hel po hodniku.€
Nihče ni hotel s praoo besedo na dan. A profesor je opazil neko              
zadrego ter je holel pojasnila.                                                                               
Trojan se je moral obtožiti in skušal omiliti soojo krivdo.
»Tako! Vi, ki se kopljete u izobilju, pokvarite siromaku se to, kar ima. Suknjo je treba popraviti, krivica se tako ne da.t Trdo po-udarjene besede so nam pričale o resnosti te izjaoe.
Na profesorjeu ukaz je moral Irojan za Markom in ga prioesti nazaj v šolo.
Vse dopoldne je ležala nad razredom mučna senca nerazpoloženja.
Naša razredna skupnost pa je bila toliko živa, da smo po pouku obstopili Trojana in Sršen mu je u imenu oseh ukazoval: »Ako sam ne popraviš škode,  bomo storiU to drugi   in sicer v  tvojo sramoto.«
y>Bom sam,« je odločno zatrdil Trojan.
Tako se je zgodilo in še ueč: Trojan je tudi naročil krojaču, da na njegoD račun prikroji suknjo po životu reunega Marka.
Sršen pa je po tem dejanju javno razglasil v razredu, da je Trojan zopet naš praoi sošolec.
50