137
trgovca, ki je bila vsestransko izobražena in se je posebno zanimala za umetnost in gledališče. Njun sin se je porodil 24. marca 1. 1868. in bil kot dete zelo slaboten. Starše je izgubil v zgodnji mladosti. Gimnazijo je dovršil v Zagrebu, a filozofijo na Dunaju, kjer je bil 1. 1893. promoviran za doktorja modroslovja. Obilno imetje mu je dovoljevalo, da se je posvetil edino le književnosti in umetnosti. Vzorno je vodil od 1.1894. do 1898. hrvaško gledališče. L. 1905. je nevarno obolel in od bolezni le malo okreval, dokler ga ni dne 8. septembra 1908 v Monakovem v drugič zadela kap, katera je pretrgala nit njegovega življenja. Pokopan je po lastni želji v svoji domovini, v belem Zagrebu.
Miletič   se   je   že   kot   dijak oglasil  na  književnem  polju. Sodeloval  je v  raznih  časopisih   in že   1. 1887.   zbral   svoje   feljtone: „Iz  raznih   novi na".   Svojemu iskrenemu prijatelju mlademu Tu-čiču je spesnil 1. 1889. v spomin: »Grobne pesme",   katere  poka-zujejo lep pesniški  talent.  Vendar se je Miletič že  od mladosti najbolj zanimal za gledališče in je kot pisatelj mnogo deloval na dramat-skem polju. Že 1.1887. je dramatiziral  Šenoinega   „Diogenesa",   napisal šalo   Di-letanti" in „Za nosom" potem 1. 1891. „Z a bora vi j ene ljude" in „Zabašurene karijere", 1. 1892.  dramo  iz   socialnega   življenja   „Grof   Pa-ližna", 1. 1894. tragedijo v petih dejanjih „Boleslav" in več manjših gledališčnih stvari in librete za Zajčeve opere „Kraljev hir" in „Armido". Velikanska je bila njegova osnova za pentalogijo:  „Hrvatski kraljevi",  v kateri je nameraval  dramatski  obdelati hrvaško zgodovino od 1. 924.—1102. in  prikazati  tragedijo hrvaškega kraljestva. Od pentalogije je dovršil samo prvi del: „Tomislav"   — v petih dejanjih in „Pribinu"   kot  prvi   del   „Kreš imi roviča".   Po njegovem  načrtu  bi se morale te njegove „historije" predstavljati  na odprtem  solinskem  polju  pri Spljetu kot slovesne narodne igre, da bi Hrvatje videli, kaj so nekdaj  bili,   in se naučili,   kaj  bi zopet morali biti. Škoda,   da je pisatelj to svojo  osnovo,   za katero se je mnogo let vestno pripravljal, povečini nedovršeno ponesel seboj v prezgodnji  grob!   —  Kdor  pa   hoče vedeti,   kaj  je   bil  Miletič  kot  reformator  hrvaškega gledališča,  katerega  je  s  svojim znanjem in trudom povzdignil na evropski niveau, naj čita dve knjigi njegovega znamenitega dela: „Hrvatsko glumište" (1904), ki ga hrvaška kritika, žalibog, ni z onim zanimanjem   pretresla,   kot  ga  je to poučno in vseskozi zanimivo delo zaslužilo.
Miletič je pisal lehak, duhovit slog, prepleten s finim humorjem in ironijo; opazoval je ostro in zrelo sodil. Že v prvi knjigi svojih feljtonov: „Iz raznih no vi na", ki jo je izdal kot devetnajstleten mladenič, se opažajo"vse te njegove vrline. Govori z zrelim opažanjem o svojih ljubljencih Shakespeareju in prvem hrvatskem dramaturgu dr. D. Demetru. Za prvega pravi
v svoji drugi knjigi: „Shakespearov duh morao bi biti kučnim duhom vsakoga kazališta, jer kazalište, koje na njegovim djelima oskudijeva, vrlo naliči državi bez religije." Njegova doktorska disertacija Die asthe-tische Form des abs chl i ess enden Ausgilei-
POTRES V ITALIJI:  RAZVALINE V MESSINI
i
ches in den Shakespeare'schen Dramen je vzbudila zanimanje tudi v tujem svetu, a kot in-tendant si je smatral za dolžnost, da občinstvo spozna dovršeno uprizorjena Shakespearjeva dela. V svojih feljtonih ocenja nadalje francosko konverzacionalno dramo Sardonovo, Pailleronovo in Scribeovo, govori o domačih dramskih in opernih pojavih in posvečuje tople vrstice nekim domačim umetnikom. Tudi v drugem delu „Iz raznih novi na", ki je sedaj izšel v zalogi društva hrvatskih književnikov, so tiskani njegovi starejši članki od 1. 1888.—1893. (izvzemši zadnji: K riješenju kazališnoga pitanja od 1. 1906.), pa vendar so ti članki še danes aktualni in še danes jih bode vsakdo prebiral z velikim zanimanjem. Večina teh člankov spada v gledališko in umetniško stroko, pa si lahko mislimo, ko te članke beremo, kako je bil Miletič strokovno pripravljen, ko je prevzel 1.1894. vodstvo hrvaškega gledališča. Prvi feljton, „Umjetnost — propasti u kazalištu", je napisal Miletič, ko so njegovi „Diletanti" „propadli". Z duhovito ironijo črta razne zahteve občinstva, ali se na koncu tolaži ker ima „i ovo propadanje svoju veliku svrhu: pravi če talenat samo potkrijepiti na novi rad, novu borbu, a slabi duši če smalaksati, kot vide — da su udarili krivim putem". Pokojni je bil zelo navdušen za Wag-nerja in je kot intendant spravil na zagrebški oder več njegovih oper. V tej knjigi je opisal Wagnerjevo gledališče v Baureuthu, katero je sezidano po inten-cijah tega gorostasnega glasbenika. Večje članke je oosvetil svetovnim umetnikom: Sari Bernhardt, Erne-stu Rossiju, Konstantinu Coquelinu in E. Duše. Od vseh teh ga je najbolj navdušil stari Rossi, za katerega trdi, da je on „jedini glumac, koji svojim glumačkom veli-činom   dostiže veličinu   pjesnika   Shakespeara".   Sari
18