^ Srečo Dragoš SOVRAŽNI GOVOR V ameriških debatah o sovražnem govoru, zgodil le z drugačnimi načini produkcije, s spre-ki imajo najdaljšo tradicijo, velja, da so »spori o menjenim načinom mišljenja in vsakdanjega živ-sovražnem govoru, kaj to sploh je in kaj ni, po- ljenja, ampak tudi z drugačnim načinom čutenja. membni za samo bistvo demokracije« (Becker et Čustva so temelj moralnih sodb, medtem ko je al. 2000: 35). Prvi del tega besedila namenjam etika njihova utemeljitev (teorija). Čustveni pre-premisleku o citirani trditvi. Mislim, da povezava mik se zgodi, ko se predrugačijo večinsko sprejete med problematiko sovražnega govora in bistvom etične sodbe o socialni stratifikaciji, kar pomeni, demokracije ni samoumevna, je pa pomembna. da moralna večina začne drugače vrednotiti in V našem prostoru najdemo vrsto primerov utemeljevati vrednost tistih, ki zavzemajo nižje in sovražnega govora (omenil jih je celo varuh najnižje položaje na družbeni lestvici. S kakšnimi človekovih pravic v svojih poročilih), nimamo premiki imamo opravka, kaj se dogaja? pa še tradicije polemik o tem problemu. Zato se V predmodernih razmerah, ko je bila prehod-je koristno vprašati, v kakšnem smislu je govor nost med spodnjimi in zgornjimi sloji neznatna in o sovražnem govoru tudi govor o demokraciji. izjemna – saj je večina ljudi celo življenje obtičala Vprašanje o pravni regulaciji sovražnega govora znotraj tistega statusa, v katerem je bila rojena –, si je treba postaviti čisto nazadnje, vsa druga se je družbena etika osredotočala na odpravljanje prej. Kaj se dogaja, da nekateri tako pogosto in manjvrednostnih občutkov podrejenih. Socialno zlahka izrekajo nekaj, kar vznemiri druge? In ali deprivilegirane, marginalizirane in stigmatizirane res koga vznemiri? Odgovoru na vprašanje, kaj so tolažili na tri načine, ki jih je nazorno povzel se dogaja, je namenjen prvi razdelek. V drugem Botton (2005). Prvi način je bil razlaga, da so tudi razdelku opozarjam na kontekst takih dogodkov, najrevnejši sloji enako ali pa še bolj koristni od v zadnjem pa analiziram nekaj konkretnih pri- bogatejših in da niso sami krivi za svoj nizek polmerov izrekanja sovražnosti. ožaj. Šlo je za etiko, ki je utemeljevala, da kmetje niso nič manj zaslužni za družbeno blaginjo kot plemstvo ali duhovščina, zato tudi niso manj ADIAFORIZACIJA STALIŠČ vredni. Resda jim je najtežje in da so vsi drugi nad njimi, a taka je božja volja in take so pač družbene Gre za etičen premik. Dogaja se neke vrste potrebe, ker delitev dela določa, da mora vselej tranzicija vrednostnih stališč, ki smo ji izpostav- biti nekdo zgoraj in drugi spodaj, da se vzdržuje ljeni v sodobnih, postmodernih razmerah. Tran- red. Tako je npr. okrog leta 1015 Aelfric (opat iz zicija vodi v transformacijo morale z nastankom Eynshama) trdil, da so najpomembnejši za družbo povsem novega, tihega etičnega konsenza, ki ga v orači, saj bi brez duhovnika ali plemiča družba prejšnjih družbenih epohah ni bilo. Novi konsenz lahko preživela, brez poljedelcev pa ne, ker le oni je bistven tudi za odnos do sovražnega govora, pridelujejo hrano. Druga varianta razlag (znotraj je njegov socialni kontekst. Od njegovega pre- iste etike) o tem, zakaj tisti na dnu lestvice niso poznavanja je odvisno, kako kvalificiramo sámo nepomembni in nevredni, saj imajo tudi oni do-sovražnost, pa tudi potrebo po njeni regulaciji. stojanstvo, je evangelijska. Najdemo jo v zgodbah Pogosto pozabljamo, da se prehod iz pred- iz Nove zaveze. Moralne vrednosti posameznika moderne v moderno in postmoderno družbo ni (izvirno) krščanstvo ne presoja po njegovem 135 # 20. 6. 2007 14:00:28 3.indb 135 ^ SREČO DRAGOŠ bogastvu ali revščini, ampak po božji predanosti Bog tisti, ki ga je napravil bogatega; enako misli kot edinem merilu. Vse, kar od tega odstopa, je tudi škof William Lawrence (iz Massachusettsa), zlo. Ker pa je materialno bogastvo zapeljiva stvar, ki je leta 1892 zapisal: »dolgoročno gledano je ki lastniku daje občutek svobode in neodvisnosti, bogastva lahko deležen le moralen človek […] saj si je mogoče z denarjem privoščiti skorajda Premožnost je zaveznica pobožnosti« (v Botton vse ter živeti neodvisno od božjih zapovedi, so 2005: 89). Brutalnost prvobitne akumulacija bogataši manj vredni od revežev. V tej zvezi je kapitala, brez katere bi bil kapitalizem nemogoč, večkrat ponovljeno, da »lažje gre kamela skozi spremeni večinske vrednote v škodo manjšin, rev-šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kra- nih, marginaliziranih, nemočnih, neugledih, in ko ljestvo« (1 Kor 1, 26, Mr 10, 25, Lk 18, 25). S se temu pridruži še krščanstvo kot najstarejši na-potenciranjem novozavezne logike se pojavi tretja čin proizvodnje resnic, ni čudno, da gredo v isto vrste etične tolažbe, marksistična. Ta to poanto smer tudi nastajajoče znanosti. V enako etično še zaostri; reveži z živim delom ustvarjajo novo past, ki se zgodi krščanstvu, pade tudi sociologija. vrednost, bogataši pa živijo na račun revežev, zato Protestantizem se skozi protestantsko etiko dela, so prvi vredni več, drugi pa manj. Kot vidimo, je prilagojeno podjetniškemu duhu, emancipira izbila psihološka funkcija teh zgodb v tem, da je v pod cerkvene, predmoderne hierarhije, medtem predindustrijskih, nemobilnih družbah prepre- ko oficialno katolištvo dosledno podpira vse občevala občutke inferiornosti nižjih slojev, hkrati lastniške režime, od katerih si obeta ohranjanje pa z vsako naslednjo različico iste tolažilne etike prejšnjih privilegijev – cena obeh drž je erozija prižigala upanje, da bo nekoč bolje. novozavezne etike zaskrbljenosti za spodnje sloje. Modernizacija družbe, industrializacija pro- Začetniki sociologije pa so v to past zašli s preva-izvodnje in demokratizacija politike sproži tudi janjem naravoslovnih šablon v družbena dejstva, premike na etični ravni. Prejšnje prepričanje, da kar postane tretja varianta modernizirane etike. spodnji sloji niso inferiorni (ker niso sami krivi Matematično izraženo biologistično idejo, da se za svoj nizki status, ker je človekova vrednost ljudje množijo z geometrijsko progresijo, rastlina neodvisna od denarja in ker so revni žrtve izko- in hrana pa z aritmetično, je Malthus povezal s riščevalcev), zamenja nova etika z nasprotnimi presežkom človeškega prebivalstva: »Kdor se rodi poudarki. Tudi ta ima tri variante – v zvezi s v svetu, ki je že prisvojen kot lastnina nekaterih in koristnostjo, zaslužnostjo in manjvrednostjo. ne more priti do življenjskih sredstev niti z delom Modernizacija afirmira kapitalsko logiko in s niti z darežljivostjo svojih sorodnikov, nima no-tem tudi njene nosilce. Zdaj prav lastniki kapitala bene pravice do prehrane. Tak je na svetu odveč. in njegovi upravljavci postanejo najkoristnejši Narava mu ukazuje, da izgine« (po Supek 1987: družbeni sloj, ker pospešujejo masovno pro- 73–74). A. Espinas, R. Worms, A. Schäffle, L. dukcijo, ustvarjajo cenejše dobrine, množijo Gumplovitz, F. Oppenheimer, G. Ratzenhoffer, bogastvo celotne družbe in ker je potrošnja J. Gobineau, H. Chamberlain, O. Spengler, A. tistih, ki imajo največ, družbeno najkoristnejša, Rosenberg – sama znamenita imena – pokažejo, saj njihovo trošenje omogoča zaposlovanje tistih kako je biološki evolucionizem zašel v socialni na nižjih položajih, s tem pa najbolj pomagajo darvinizem in ta v rasizem. Najnižji in najšibkejši k preživetju tudi najšibkejšim členom družbe. postanejo nevredni, da bi sploh preživeli. Skratka, višje ko si, bolj si koristen in narobe. A z enaindvajsetim stoletjem je tudi te etike Druga varianta te modernizirane etike izhaja iz konec. Pravzaprav vsakršne. Postmodernizem zakonodaje devetnajstega in dvajsetega stoletja, ne radikalizira modernistične etike v smislu, da ki je v zahodnih državah afirmirala meritokratsko bi jo predrugačil, ampak jo spodjeda tako, da delitev dobrin in položajev ter postulirala načelo pretrga povezavo med etiko in mnenji – ta posta-enakih možnosti. Če verjamemo, da imamo vsi nejo adiaforizirana. Zdaj se lahko razširjajo brez člani družbe enake možnosti in da obstoječa ne- vsakršnih moralnih ozirov in etičnih utemeljitev. enakost izhaja iz individualnih zaslug, potem je Adiaforizacija je izraz, ki si ga je Zygmunt Bau-vsak sam zaslužen za vse, kar se mu zgodi, kar man sposodil iz stoicizma, da bi opozoril na novo ima in kamor se uvrsti, kot tudi za to, če ničesar brezbrižnost. Stoiki so stvari in dejanja razvrščali nima in obtiči na dnu. Splošno verovanje, da je v tri kategorije, v dobre, slabe in ostale, ki so z vi-bogatejši boljši in revnejši slabši, postane versko dika prvih dveh razumljene kot ravnodušne (adi-prepričanje. Bogataš Rockefeller izjavi, da je aphora), brez moralnih konotacij. Postmoderna je 136 # 20. 6. 2007 14:00:28 3.indb 136 ^ SOVRAŽNI GOVOR stopnjevala modernizacijske procese do fluidno- razvezana od njih. Socialnost je osvobojena sti, v kateri so razpadle vse kategorije klasičnega etičnih premislekov, moralne norme niso več modernizma, tudi razumevanje politike, javnosti, funkcionalne; kar družbo še drži skupaj, so le razrednih delitev in racionalizacij na področju tehnikalije oblasti in kapitala – neprikrite, saj je etike. Podobno kot sta individualnost in identi- tudi ideologija odveč. Samoumevno odpuščanje teta postala potrošniški »artikel«, ki ga nenehno zaposlenih, samoumevno ukinjanje delavskega menjujemo s spreminjanjem življenjskega okolja, soupravljanja, samoumevna demontaža socialne fizičnega in socialnega, je tudi z mnenji in stališči države, samoumevno pridruževanje k okupaciji o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Ta Iraka, samoumevnost političnega dirigiranja niso več tako pomembna, da bi jih opremljali z ekonomije, novinarjev, šolstva, zgodovine, samo-utemeljitvami. Enako se zgodi tudi z etiko dela in umevno paktiranje oblastniških elit z verskimi, odgovornostjo do šibkejših. Pretrga se povezava vse to postaja adiaforizacija – samoumevnost med interesi kapitala in moralnimi sentimenti samoumevnosti. družbene večine. Naj gre za odnos do bogatih Tudi v javnem govoru. ali revnih, mogočnih ali nemočnih, krivih ali nedolžnih, levih ali desnih, domačih ali tujih, vse to podleže adiaforizaciji, »procesu, v katerem so ALOGIČNOST RAVNANJ moralno sporna ravnanja razbremenjena etične sramote«. Posledica tega je – kot pravi Bauman Samoumevno dopuščanje sovraštva – v – praksa in »družba, ki je zdaj razbremenjena kakršni koli obliki – je njegova adiaforizacija. vseh nadaljnjih odgovornosti, brez občutka krivde Ignoriranje adiaforizacije, brezbrižnost do brez-za opustitev njenih etičnih dolžnosti […] Vsa- brižnosti, je simptom postmoderne etike, ki pelje kršna refleksija, ki izhaja iz moralnih pobud in v razkroj družbenosti. Pravilneje rečeno, adiafori-splošne občutljivosti do človeške bede, bolečine, zirana »etika«, kot smo videli, sploh ni več etika. trpljenja in ponižanja, postane odveč« (Bauman Bauman opozarja, da gre za stališča in drže, ki 2005: 83). ne le da niso z ničemer utemeljene, še več, ni Sklep. Kot smo videli, je predmoderna etika niti potrebe, da bi bile. Odsotnost utemeljitev in s tolaženjem brezpravnih (da niso krivi in nev- refleksij, vrednotnih ali racionalnih, pa pripelje redni) blažila frustracije nemočnih, hkrati pa h koncu vsakršne etike. utrjevala slojevsko neprehodnost z legitimiranjem Kako se izogniti adiaforizaciji sovraštva? Kako družbenih neenakosti. Z modernizacijo družb onemogočiti adiaforizacijo govora, ki je začetek se zrušijo fiksirane slojevske bariere, posledica sovražnosti? Kje potegniti mejo med ne-še-sovra-tega pa je pospešena mobilnost med višjimi in štvom in pravim sovraštvom? Kako preide govor v nižjimi statusi, kar okrepi občutek individualne socialno delovanje? V čem je dopustno izrekanje zaslužnosti za uspeh in tudi individualno odgo- sovraštva drugačno od nedopustnega sovražnega vornost za neuspeh. S tem revni, marginalizirani govorjenja? Kakšna razlikovanja uporabiti zno-in nemočni postanejo še nekaj manj: družbeno traj teh razmejitev? nekoristni, nezaslužni in človeško manjvredni. Ne smemo pozabiti, da iz pravne regulative Nato jih postmoderna oropa še te oznake nič- ne moremo izpeljati odgovorov na ta vprašanja. evosti. Baumanova zasluga je, da opozori, da ta Stališče, da lahko tovrstne dileme delegiramo sprememba še ne pripada zadnjemu krogu pekla. pravnikom, je dvakrat napačno. Najprej zato, ker Če nemočnim in stigmatiziranim kategorijam je pravna reglementacija stvari in dejanj mogoča odvzamemo stigmo v razmerah, ko se njihov le znotraj pravnega reda, ta pa je konsenzualno položaj ne izboljša, jih oropamo za družbeno vzpostavljen od zunaj, je rezultat interesov poli-prepoznavnost. Posledica je vsesplošna brezbriž- tičnih in civilnih akterjev. In drugič, ker redukcija nost, kjer etična kvalifikacija postane prekršek. kompleksnih vprašanj o (ne)sovraštvu zgolj na Zdaj je mogoče kar koli, saj vprašanja zakaj ni pravno vprašanje – s katerim se naj ukvarjajo več od nikoder, ne od levice ne od desnice, ne od le pravniki (ali celo samo sodišča) – že sama po liberalne ne od konservativne civilne družbe. Niti sebi učinkuje adiaforno. Kajti namen delegiranja od intelektualcev, kot opozarja Bauman, čeprav česa na določen sektor ali službo je »razbreme-je proizvajanje misli njihov poklic. Neodgovor- njevanje« ostalih; ko ta princip družbene delitve nost ni več klicana k odgovorom, ker postane dela raztegnemo tudi na sovražni govor v celoti 137 # 20. 6. 2007 14:00:28 3.indb 137 ^ SREČO DRAGOŠ in nasploh, se z distanciranjem od problema delamo, da ga ni. Zato se v nadaljevanju ne bom ukvarjal s pravno regulacijo sovražnega govora, ampak z njenim pogojem oz. kontekstom, v katerem lahko pravna presoja šele nastane. Kontekst, brez katerega ni mogoče razmejiti dovoljenih od nedovoljenih dejanj, so »alogična ravnanja«. Prvi je nanje opozoril Vilfredo Pareto že pred sedemdesetimi leti, ko je tipologiziral človekova ravnanja v dve veliki kategoriji, od katerih se druga členi na štiri tipe. Prvo kategorijo je označil za »logično« in drugo za »alogično«; kategorizacijski kriterij pa je razmerje med objektivnimi cilji in subjektivnimi nameni akterja. Na hitro poglejmo, kaj je osnovno izhodišče Paretove tipologije: Vsak družbeni fenomen lahko presojamo z dveh vidikov: kot takega, kakršen dejansko je (v realnosti), in pa z vidika take ali drugačne percepcije človeškega bitja. Prvemu vidiku bomo rekli objektiven, drugemu pa subjektiven. Tako razlikovanje je potrebno zato, ker dejavnosti, ki jih kemik opravlja v svojem laboratoriju, niso istega ranga kot dejavnosti osebe, ki se ukvarja z magijo. (Pareto 1963: 76.) Pri tem velja ponoviti Paretovo opozorilo, da razliko med racionalno dejavnostjo (npr. kemika) in magijskim početjem nikakor ni nujno označevati prav z izbranimi termini logično, alogično, objektivno, subjektivno. Paretov namen ni feno-menologija pomenov, ki so v teh pojmih, ampak tipologija različnih dejanj, ki jim lahko rečemo tako ali drugače; bistveno je, da jih razlikujemo. Zato opozori, da naj poimenovanje ne zavede, saj je provizorično in bi bilo »mogoče bolje, da uporabimo druge, pomensko nevtralne oznake, npr. črke abecede. Po drugi strani pa bi tak način zmanjšal jasnost našega argumenta. Zato se pač sprijaznimo z uporabo terminov iz vsakdanjega besednjaka.« (Op. cit.: 77.) Torej, v čem je razlika med objektivnim in subjektivnim (npr. med kemijskim in čarovniškim ravnanjem)? V resnici je – pravi Pareto – vsako ravnanje subjektivno, saj je tako tudi človekovo spoznavanje. Razlike med eno in drugo vrsto početja so le v smislu »večje ali manjše zaloge faktičnega znanja, ki ga imamo sami.« (Ibid.) Na primer, obredi žrtvovanja, ki so jih grški mornarji med plovbo namenjali Pozejdonu, da bi se obvarovali nesreč, so dejavnost subjektivnega tipa, in sicer zato, ker mi vemo – ali pa smo vsaj prepričani, da vemo – da žrtvovanje Pozejdonu nima nikakršnega učinka na izboljšanje varnosti plovbe. Zaradi tega dejstva, ki takratnim mornarjem ni bilo znano, njihovo subjektivno namero razlikujemo od objektivnejših dejavnosti, kakršne so, denimo, orientacija po soncu ali zvezdah. Objektiven cilj je realen, umeščen znotraj polja opazovanja in izkustva, in ni kakšen imaginaren cilj izven tega polja. Vendar pa lahko po drugi strani imaginarni cilj konstituira kakšno subjektivno namero. (Pareto 1963: 78.) Objektivacija (v Paretovem smislu) se zgodi z opredmetenjem subjektivnosti – namenov, občutkov in drugih stanj zavesti – v zunanje oblike realnosti, katere obstoj postane neodvisen od zavesti. Če bi se kdaj v prihodnosti pokazalo, da smo v zvezi z grškimi mornarji v zmoti in da imajo žrtve, namenjene Pozejdonu, res usoden vpliv na navigacijo, potem bi morali prekvalificirati žrtvovanje v objektivno in ne (zgolj) subjektivno vrsto dejavnosti. Razlaga je sicer nekoliko pleonastična, a opozarja, da vsa človekova ravnanja v principu spadajo v dve kategoriji. V eno se uvrščajo dejavnosti, katerih sredstva sovpadajo s cilji na način, da ostajajo z njimi v logični povezavi tako z vidika samih akterjev kot z vidika zunanjih opazovalcev. V drugi kategoriji pa so ravnanja brez teh značilnosti. V tem smislu je Pareto prvo kategorijo opisal kot logična ravnanja, drugo pa kot alogična (vendar ne tudi »nelogična«, kajti z vidika Pozej-donovih vernikov, torej z njihovega subjektivnega stališča, so povsem logična). Povzemimo: I. kategorija – logična ravnanja: to so tista, kjer sta objektivni cilj in akterjev subjektivni namen identična. II. kategorija – alogična ravnanja: to so tista, kjer se objektivni cilj razlikuje od subjektivnega namena akterja. Razlog, da sem iz naftalina socioloških tipologij potegnil Paretov poudarek, je v tezi, da imamo s kvalificiranjem sovražnega govora težave zlasti takrat, ko pade v II. kategorijo. To sicer ne pomeni, da sovražnega govora v I. kategoriji ni. Poudarjam le, da je v primerih, ko se izrekanje sovraštva pojavlja v logični obliki (I. kategorije), najlažje prepoznavno in njegova obsodba praviloma ni sporna. Povsod, kjer obstaja zakonodaja, ki sankcionira sovražni govor, njeno apliciranje na 138 # 20. 6. 2007 14:00:29 3.indb 138 ^ SOVRAŽNI GOVOR primerih iz I. kategorije ne sproža principialnih sporov. Takih dejanj ne zavaruje niti znameniti prvi amandma ameriške ustave iz leta 1791, kljub njegovi abstraktnosti in neopredeljenosti, saj je v zvezi z govorom rečeno le, da »kongres ne bo sprejel nobenega zakona […], ki bi se nanašal na omejevanje svobode govora ali tiska.« (Jambrek, Perenič 1988: 505.) Nazoren primer iz I. kategorije so t. i. »nürn-berški dosjeji« (Becker et al. 2000: 40). Gre za spletno stran z odkritimi grožnjami in pozivi k nasilju proti zdravstvenim delavcem, ki so zaposleni na klinikah, kjer opravljajo splave. V teh spletnih dosjejih so objavili celo fotografije zdravstvenega osebja in njihovih družinskih članov, skupaj z domači naslovi in časovnimi preglednicami o njihovem gibanju. Ko je bil eden od zdravnikov s tega spiska tudi dejansko umorjen, so njegovo ime črtali s seznama. Sledil je sodni pregon in omenjena »koalicija sil proti splavu« je bila kaznovana s plačilom 100 milijonov dolarjev, čeprav tisti, ki so vzdrževali spletno stran o sovražnem govoru, niso bili morilci. Takih primerov sovražnega govora (ali tiska) ni težko obsoditi, saj je subjektivna namera akterja dovolj jasna, da ne pušča dvomov, hkrati pa tudi realizacija objektivnega cilja dokazuje, da se doseženi učinki ujemajo z namerami akterjev. Zato primeri iz kategorije I niso sporni (z vidika pregona). Drugače je z ravnanji iz kategorije II. Zaradi neujemanja objektivnih ciljev s subjektivnimi nameni združuje II. kategorija štiri tipe dejanj. Povzemam jih v spodnji tabeli: Tabela: Alogična ravnanja (kategorija II) 4. tip: namerno dejanje z drugačnimi učinki od nameravanih SUBJEKTIVNA NAMERA OBSTAJA OBJEKTIVNI UČINKI OBSTAJAJO 2. tip: namerno dejanje brez učinkov 3. tip: nenamerno dejanje z objektivnimi učinki SUBJEKTIVNA NAMERA NE OBSTAJA 1. tip: nenamerno dejanje brez učinkov OBJEKTIVNI UČINKI NE OBSTAJAJO Prvemu tipu pripadajo ravnanja, ki so v človeških interakcijah precej običajna, a so z vidika sovražnega govora nepomembna. Gre za dejanja, ki največkrat sledijo vljudnostnim ali tradicionalnim vzorcem in ostajajo brez izrecnih namer kot tudi brez učinkov; zasledimo jih v ritualih iz religijskega in vsakdanjega življenja. Ker pa ljudje tudi takim dejanjem radi pripisujemo pomene, jih s tem premeščamo v drugi tip. Enega zanimivejših primerov takega premeščanja najdemo v prekmurskem ekološkem turizmu ob Bukovniškem jezeru. Ob gozdni poti je postavljenih 26 energetskih točk, ki sledijo »zmajevim črtam moči«. Za vsako od teh točk je izmerjena energetska vrednost v »B-jih« (B je Bovis, nekakšna merska enota, ki jo uporabljajo radiestezisti in bioenergetiki), naštete so bolezni, ki jih ozdravi zadrževanje na posamezni točki, in naveden je zdravilen čas zadrževanja. Na primer, točka s številko 23 ima izmerjenih 85.000 B in preprečuje raka v trebušni votlini, ki ga ozdravimo tako, da tam stojimo 11 minut. Ko se sprehodimo po vseh 26 točkah – za kar porabimo skoraj enajst ur – smo ozdravljeni (navajam po propagandni brošuri) žolčnih in ledvičnih kamnov, mentalnih težav, revme, problemov z ožiljem nog in debelim črevesom, glavobola, astme, migrene, težav s hrbtenico (60 %), sladkorne bolezni (75 %), težav s holesterolom (90 %), kožnega raka (90 %), psoriaze (75 %), pozdravimo si ožilje »od pasu dol«, krčne žile, prsna vretenca (90 %), dihala, koronarni sistem prsnega koša, artitis, srčna obolenja, želodec, dvanajsternik, odvadimo se kajenja, alkohola, drog, pozdravimo si prebavila in »uriniran trakt«, srce, organe glave, trebušno votlino, alergijo, rak v trebušni votlini, okončine, mišična vnetja, osteoporozo, normaliziramo si krvno sliko in odpravimo rak (razen levkemije). Trženje teh točk je dejavnost 2. tipa. Če točke dejansko prehodimo, pa se praviloma pokaže, da smo opravili dejanje 4. tipa. Idiličnost gozdne poti, svež zrak in gibanje nas navdajo z zadovoljstvom, ki je v veliki večini primerov dejansko ugotovljivo, čeprav subjektivna namera (iz brošure) ni skladna z objektivnimi učinki. Seveda to velja le za uporabnike teh energetskih točk. Ne smemo pozabiti, da je za prodajalce, ki s tem služijo, markiranje točk na »zmajevi črti moči« prvovrstno logično dejanje (I. kategorije), saj so objektivno realizirali prav to, kar je bil njihov subjektivni namen. Kot manipulacijo lahko opredelimo neskladje ravnanj med uporabniki (II. kat.: 4. tip) in prodajalci (I. kat.). A ostanimo pri 4. tipu: verjetno je šlo za to tudi pri starogrških mornarjih. Čeprav je bilo njihovo žrtvovanje, namenjeno 139 # 20. 6. 2007 14:00:29 3.indb 139 ^ SREČO DRAGOŠ Pozejdonu, brez vsakršne navigacijske vrednosti, razmejitvi tipov socialnega ravnanja, ki so (pri je dejanje verjetno prispevalo k večjemu občutku izražanju sovražnosti) še dopustni, od onih, ki kolektivne povezanosti, ki utegne res prispevati so prepovedani. Brezbrižnost do take razmejitve k varnejši plovbi. Objektiven učinek rituala je pelje v adiaforizacijo problema. torej dosežen, čeprav ni v skladu s pripisanim Sovražni govor je vsako izražanje sovražnosti pomenom, in to je temeljna značilnost alogičnih v obliki logičnih ravnanj (I. kategorije). dejanj 4. tipa. Če tale članek pišem z namenom Sovražni govor je lahko tudi alogično ravnanje vplivanja na zavest bralcev, medtem ko bo ob- (II. kategorije), čeprav ni vsaka alogična sovraž-java dejansko koristila le bibliografskim točkam nost že sovražni govor. (potrebnim za habilitacijo), potem sodi tudi moje Največ zapletov je z razumevanjem zadnjega početje v isto kategorijo. sklepa. Še primer 3. tipa. Eno najstarejših pričevanj, ki se uvršča v ta tip ravnanj, najdemo pri starogrškem pesniku Hesiodosu (okrog 700 let pr. ZGLEDI n. š.), ko nagovarja ljudi, »naj ne onesnažujejo ustja reke, kjer se izliva v morje, niti njenega iz- Iz prejšnje tabele alogičnih ravnanj je raz-vira; izogibajte se tega« (v Pareto 1963: 79). Ker vidno, da je od štirih tipov samo prvi tak, da ga ne subjektivni ne objektivni namen Hesiodove lahko v tej razpravi zanemarimo. Ostali trije tipi prepovedi nista jasna in ker lahko upravičeno pa so v zvezi s sovražnostjo aktualni zato, ker domnevamo, da se avtor navodila še ni zavedal vsebujejo bodisi subjektivni ali objektivni vidik povezave med onesnaženjem in nevarnostjo mož- ali oba. Poglejmo zglede: nih bolezni, sodi njegovo dejanje v 3. tip. Danes 2. tip: akter izraža sovražnost s pisno ali govor-vemo, da je imelo pravilo dobre objektivne učinke jeno besedo, a na način, ki ne sproži nikakršnih kljub nejasnim (neznanim) namenom. objektivno škodljivih učinkov (npr. v obliki priČe povzamemo s Paretovimi besedami: vatnih zapiskov, ki niso objavljeni, ali v gostilniški debati, kjer izzove le posmeh). Logična dejanja so vsaj v večjem delu posledica 3. tip: določeno ravnanje sproži objektivne racionalnega sklepanja. Alogična dejanja pa se učinke, ker se posameznik, skupina ali cela pretežno napajajo iz določenih psihičnih stanj, kategorija ljudi zaradi akterjevih izjav počuti na-sentimentov, podzavestnih občutij in podobnih padeno ali prestrašeno, čeprav namen akterja ni vzgibov. (Op. cit.: 87–88.) bil tak (ali pa mu sovražnih namenov ni mogoče pripisati oz. dokazati). Zgled te vrste bi lahko Na podlagi predstavljene tipologije lahko v bile izjave predsednika državnega zbora Franceta zvezi s sovražnimi dejanji izpeljemo pet načelnih Cukjatija. V intervjuju, ki ga je dal ob državnem sklepov. prazniku, je na novinarjevo vprašanje, ali šteje Ni mogoče kriminalizirati vsakršnega izre- Rome za manjšino, izjavil: kanja sovražnosti, če hočemo ohraniti pravico svobodnega govora, ki je eden od temeljev Seveda […] zagotovo pa od Romov tudi pričakuje-demokratičnih ureditev. Hkrati pa je treba mo, da bodo spoštovali družbeni red in slovensko opredeliti sovražni govor in ga prepovedati, saj zakonodajo. Zaščititi neko manjšino tako, da jo napeljevanje k izvajanju sovražnih dejanj ogroža oprostiš dolžnosti spoštovanja zakonov, pa je pravice drugih. neprimerno in nepravilno. Ne le v Prekmurju, tudi Tudi za govor ali njegov zapis velja, da postane drugje […] bodo Romi morali spoštovati predpise, socialno dejanje (šele) takrat, »ko je smiselno tudi tiste o registraciji avtomobilov in spoštovanju orientirano na ravnanje drugih. Na primer, na- tuje lastnine. ključen trk dveh kolesarjev je navaden naravni dogodek. Njun poizkus, da se izogneta trku, med- Na novinarjevo vprašanje, ali šteje za manjšine sebojno žaljenje, pretep ali prijateljski razgovor tudi homoseksualce, samske ženske, izbrisane, po nesreči pa so dejanja, ki jih kvalificiramo kot muslimane, pa je predsednik parlamenta odgo-socialna« (Weber 1987: 246). voril: »Oh, po tej analogiji je manjšin zelo veliko Definicija oz. regulacija sovražnega govora […] Seveda pa te manjšine ne morejo zahtevati je kontekstualna. Vzpostavlja se s konsenzom o neprimerno več pravic kot jih ima večina. Kot 140 # 20. 6. 2007 14:00:29 3.indb 140 ^ SOVRAŽNI GOVOR Romi ne morejo zahtevati, da bodo imeli pravico deželi, kjer živimo, kdo kdaj zahteval, naj pred-z neregistriranim avtom voziti 120 kilometrov na pisi ne veljajo za Rome? So Romi kdaj terjali, da uro skozi vas.« (Pušenjak 2006: 17.) se jim dovoli vožnja z neregistriranim avtom 120 Te izjave lahko uvrstimo v 3. tip alogičnih rav- kilometrov na uro skozi vas? Je kdo drug – kdor nanj zaradi zelo verjetnih objektivnih učinkov in koli, kadar koli – zahteval za Rome kakšen tak nedokazljivosti subjektivne sovražnosti. Cukjati privilegij? Je res v tem problematika Romov na seveda zanika, da bi bil sovražen do kogar koli Slovenskem? Ali objektivni učinki Cukjatijevih (»Celo na domačega psa nisem nikoli kričal,« za- izjav dejansko pripomorejo k reševanju romske trjuje v intervjuju), pa tudi sicer je malo verjetno, situacije ali pa v resnici prilivajo olje na ogenj, da bi mu ob morebitnem sodnem postopku doka- utrjujejo stereotipe in zamegljujejo problem? Če zali, da goji subjektivno sovraštvo do omenjenih gre za slednje, ali lahko navedene izjave kvalifi-kategorij prebivalstva; navsezadnje tudi nikjer ciramo za sovražni govor ali pa jih imamo zgolj izrecno ne zanika njihovega manjšinskega statusa. za izraze nenaklonjenosti, ideološke zadrtosti ali Pri presoji objektivnih učinkov njegovih izjav pa (če smo prizanesljivejši) za verbalen spodrsljaj? ne smemo pozabiti dejstev: Jih lahko preganjamo ali jih moramo tolerirati? • da se je Slovenija zaradi diskriminatornega Opozorila o možnih učinkih takih namigovanj odnosa do romske in muslimanske manjšine najvišjih politikov je podal tudi varuh človekovih znašla v vseh mednarodnih poročilih, ki ob- pravic na eni od tiskovnih konferenc: ravnavajo kršitve človekovih pravic, kot tudi v poročilih slovenskega varuha človekovih Hanžek je povedal, da on sam in njegovi otroci pre-pravic, kjer je vsako leto omenjena problema- jemajo grozilna pisma in hkrati spomnil na vzorec tika prav teh manjšin, o katerih je bilo govora sovražnega govora, ki se je dogodil v primeru nasilja v intervjuju; nad Romi. Prav zdaj namreč poteka sodni proces • da je prvi, ki je protiromsko vzdušje legiti- zoper domnevne storilce, ki naj bi bili vrgli bombo v miral kot državno politiko, ravno sedanji romskem naselju, pri čemer sta dva človeka umrla. predsednik vlade in največje politične stranke Najprej je šlo za sovražni govor v politiki, nato se je Janez Janša, ko je 27. maja 2004 protestiral to nadaljevalo na spletnih straneh. Potem se je naproti romski diskriminaciji Slovencev (!) šel nekdo, ki je ponudil milijon tolarjev za vsakega – takrat je pred slovenskim parlamentom s mrtvega Roma, in nazadnje še bedak, ki je to res bil pristaši SDS, z nekaj občani iz Dolenjske in z pripravljen storiti, je opozoril Hanžek. Žal veljavna megafonom v roki pozival slovenske politike, kazenskopravna zakonodaja omogoča le pregon naj že kaj ukrenejo za zaščito Slovencev, ker zadnjih dveh členov v tej verigi, ne pa tudi tistih, ki da se Romom preveč popušča (Hahonina spodbujajo nasilje s sovražnim govorom, je dodal 2005) –, in da je enako ksenofobično poli- Hanžek. (Zgaga 2006.) tiko nekdanja največja opozicijska in sedanja največja vladna stranka zagovarjala tudi proti 4. tip: akterjeve izjave imajo objektivno sovraž-Muslimanom v primeru izgradnje džamije; ne učinke in sovražen je tudi akterjev subjektiven • da je volilno telo tako politiko nagradilo, namen, čeprav v drugačnem smislu od dejansko kar kažejo tudi empirični podatki (Dragoš nastalih učinkov (če ne bi bilo razlike med nameni 2004); in dejanskimi učinki, bi šlo za kategorijo I). Če bi • da stališča glavnih koalicijskih strank niso se kakšni stranki posrečilo – s sklicevanjem na različna od SDS; citirane Cukjatijeve besede – v parlamentarno • da je bil ravno Cukjati tisti, ki je izrecno proceduro vložiti diskriminatorni, protiromski, minimaliziral pomen izgreda, ko se je v parla- protimuslimanski ali kakšen drug protimanjšinj-mentu na vratih parlamentarne stranke (SNS) ski zakon, bi morali prekvalificirati Cukjatijeve znašel plakat s pozivi na streljanje Romov. izjave iz tretjega v četrti tip alogičnih ravnanj. Kako lahko prejšnje Cukjatijeve izjave razume V to kategorijo sodi tudi televizijska oddaja romska manjšina? Kakšen učinek ima v opisanem na TV Pika 14. 2. 2006, v kateri sta Zmago Je-kontekstu izjava, da »bodo Romi morali spo- linčič pl. in Manca Zver izražala sovražnost proti štovati predpise« in da »ne morejo zahtevati, da pedofilom (magnetogram oddaje je objavljen na bodo imeli pravico z neregistriranim avtom voziti spletni strani varuha človekovih pravic, gl. Varuh 120 kilometrov na uro skozi vas«? Je mogoče v RS 2006). Primer omenjam tudi zaradi tega, ker 141 # 20. 6. 2007 14:00:29 3.indb 141 ^ SREČO DRAGOŠ se v skladu s prej predstavljeno (Paretovo) tipolo- ki ga proizvajajo eksperti. Poglejmo nekaj možnih gijo uvršča bodisi v I. kategorijo logičnih ravnanj pomislekov. bodisi v 4. tip II. kategorije alogičnih ravnanj ali Ni jasno, zakaj bi moral biti sovražni govor pa je na meji med obema – vsekakor pa ga ni omejen samo na kategorije prebivalstva, ki so mogoče uvrstiti v nobenega od preostalih tipov tudi sicer v družbi diskriminirane kot družbene (1., 2. ali 3. tip II. kat.). Poudarek je pomemben manjšine in so kot take prepoznane v ustavi. Če zaradi osnovne poante te analize, da sama defi- oseba, ki ima veliko družbeno moč, po TV na-nicija ni ne glavni ne začetni ne edini problem peljuje gledalce k linčanju cele kategorije ljudi, kvalifikacije sovražnega govora. Pravi problem je tako dejanje prepovedano samo v primeru je brezbrižnost oz. adiaforiziracija konteksta ustavno priznanih manjšin, hujskanje proti vsem ravnanj, v katerih je sovražni govor sploh mogoč drugim skupinam pa je dovoljeno (in bi hujskače kot socialna interakcija, medtem ko je definicija moral braniti celo varuh človekovih pravic)? Po-– taka ali drugačna – šele derivativ. mislimo le na problem etničnih manjšin: v sloven-V oddaji z Jelinčičem pl. in Manco Zver so ski ustavi uživajo pravno zaščito le madžarska, bile izrečene trditve, da bi bilo treba pedofilom italijanska in (do neke mere) romska manjšina, vžgati v glavo črko P, jih kastrirati, narediti javno čeprav je neslovenskih etničnih skupin, ki živijo dostopne spiske z njihovimi imeni, jim polomiti v naši državi in so številčno enako velike ali pa vse kosti, jih usmrtiti, jim odsekati roke, skratka, znatno številnejše od ustavno priznanih, kar šest jih odstraniti iz družbe na najbolj brutalne na- (navajam po velikosti: hrvaška, srbsko-hrvaška, čine, ki so bili v oddaji nazorno opisani. »Sej ni bosanska, srbska, albanska in makedonska). Te treba, da jih 100 ubiješ, ampak za mušter enega, manjšine z ustavnopravnega vidika ne veljajo niti da je druge strah, da premislijo, preden bodo kaj za diskriminirane in niti niso kvalificirane kot takega počel,« je povedal Jelinčič. Na to vodite- manjšine. Je torej javno izrekanje sovražnosti do ljica oddaje odgovori: »Jaz bi naredila to, da vse njih dopustno? Mimogrede, je mogoče tu razlog, te pedofile damo na en velik plac in da pridemo da izrazi sovražnega govora proti muslimanski ljudje in jih tam […] zbutamo.« skupnosti (v debati okrog džamije) niso bile Težko si je predstavljati, kaj bi Zmago Jelinčič sodno preganjane, čeprav so jih izrekali akterji pl., predsednik parlamentarne stranke, še moral z največjo močjo, politiki in strankarski forumi reči, da bi zagrešil verbalni delikt sovražnega govo- (več o tem v Dragoš 2004)? ra. Kljub temu se je z javnim komentarjem oglasil Slovenska ustava ima poseben člen, ki zapove-le en pravni strokovnjak, mag. Andraž Teršek z duje (čl. 18.): »Nihče ne sme biti podvržen muče-ljubljanske pravne fakultete. Po njegovem mnenju nju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju izjave v omenjeni oddaji nikakor niso pregonljive, ali ravnanju.« Ta člen velja neodvisno od tega, ker ne gre za sovražni govor, ampak zgolj za svo- ali potencialna žrtev pripada ustavno priznani bodno izražanje mnenj. Ker torej ne gre za sov- manjšini, kakšni drugi, nepriznani manjšini ali ražni govor, bi moral varuh človekovih pravic in pa sploh ne pripada nobeni manjšini. Hkrati svoboščin take izjave celo »javno braniti«, zahteva ne smemo pozabiti, da prav nič od tega, kar sta Teršek. S tem bi ščitil svobodo javne besede, ki jo Jelinčič in M. Zver predlagala v sporni oddaji, je v tem primeru napadel ravno varuh z nekaj po- da bi morali narediti pedofilom, ni v skladu z samezniki, ki smo kritizirali tako hujskaštvo. Avtor veljavno zakonodajo, hkrati pa je prav vse, kar trdi, da je sovražen samo tisti govor, »s katerim sta izrekla v zvezi s to kategorijo ljudi, izrazito se izraža sovražnost do rasnih, verskih, etničnih, sovražno in brutalno. kulturnih ali podobnih manjšin« (Teršek 2006: Po 63. členu ustave, ki prepoveduje »vsa-5). Enako stališče ponovi v izjavi za Večer, kjer kršno spodbujanje« k nestrpnosti, ta prepoved pravi, da »sovražni govor (ustavno) pravo (dovolj) ni omejena samo na narodno, rasno ali versko natančno definira. To je ustavnopravni koncept. nestrpnost. Izrecno je rečeno, da se prepoved na-Z njim posameznik izraža neposredno sovražnost naša tudi na vsakršno obliko »drugega sovraštva do tistih skupin ljudi, ki jih opredeljujemo kot že ali nestrpnosti«. v izhodišču ogrožene ali diskriminirane družbene Isti člen vsebuje v posebnem odstavku tudi manjšine« (Stepišnik 2006: 48). izrecno določilo: »Protiustavno je vsakršno Argumentacija ni prepričljiva. Je konkreten spodbujanje k nasilju.« Veljavnost tega določila simptom adiaforizacije (v Baumanovem smislu), ni omejena zgolj za določene kategorije, narobe, 142 # 20. 6. 2007 14:00:29 3.indb 142 ^ SOVRAŽNI GOVOR velja brez izjeme za vse kategorije in vse posa- ticiranja protidiskriminacijskih načel, vključno meznike. z odškodninami žrtvam sodnih zaostankov, Teršek predpostavlja, da je sovražni govor pomenijo prve konkretne in trajne pridobitve dovolj natančno definiran in vidi glavni problem polnopravnega članstva v EU (finančna korist v v neznanju; čudi se, kako smo lahko »prišli smislu pozitivne neto bilance se izkazuje šele od že tako daleč, da ne vemo niti, kaj je sovražni lanskega leta dalje). V zvezi s pravico do svobode in kaj napadalni govor« (Stepišnik 2006: 48). izražanja so v Evropski konvenciji o človekovih Ali ni problem povsem nasproten? Težava ni v pravicah izrecno poudarjene tudi omejitve, ki tem, da ne poznamo pravilne pravne definicije so nujen pogoj, da se ta pravica realizira za vse sovražnega govora, ampak v dejstvu, da obstaja enako in ne le za tistega, ki jo izvršuje ali ki ima veliko definicij, pri čemer sploh ni jasno – niti več možnosti, da se sklicuje nanjo. V drugem pravnikom –, katera od možnih variacij velja v odstavku 10. člena je rečeno, da je izvrševanje našem prostoru. Ali pa je problem še hujši, da pravice do svobode izražanja »lahko podvrženo tudi med strokovnjaki prevladuje prepričanje, da obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, to sploh ni nikakršen problem? ki jih določa zakon in so nujne v demokratični Zadnji poudarek potrebuje komentar, ker je družbi zaradi […] preprečevanja neredov ali zlo-indikator adiaforizacije, na katero sem opozoril činov […] za zavarovanje ugleda ali pravic drugih« v prvem razdelku. (Jambrek, Perenič 1988: 476). V Kanadi je sovražni govor definiran kot »raz- Z enakim pogojem je v 11. členu varovana pihovanje sovraštva proti kateri koli razpoznavni tudi svoboda združevanja kot analogna pravica. skupini«, razpoznavnost pa je opredeljena kot Svobode izražanja torej ni brez dolžnosti in odgo-»vsako javno razvrščanje ljudi po barvi, rasi, religiji, vornosti upoštevanja teh pogojev. Če jih v svojih etničnem izviru ali spolni usmerjenosti« (Wikipedia izjavah ignoriramo, ogrožamo demokratično 2006). Sovražni govor je sankcioniran s kaznijo v ureditev, v kateri svoboda govora sploh lahko razponu od dveh do štirinajstih let. Kot zgled širine, obstaja (tudi za druge, ne le za aktualnega govor-v katero lahko gre razumevanje te problematike, ca). Evropsko sodišče razlaga to določilo tako, poglejmo še definicijo, da za sovražni govor velja da imajo nekateri posamezniki – zlasti državni »zelo napadalna osebna žalitev in označevanje, ki funkcionarji in uradniki – zaradi svojega položaja je neposredno uperjeno proti individualni ali sku- in večje družbene moči tudi večje dolžnosti in od-pinski rasni, religijski, etnični, spolni ali seksualni govornosti. To državi omogoča, da lahko aktivno značilnosti in ki lahko spodbudi nasilje, sovraštvo poseže v svobodo izražanja takih oseb (za več o ali diskriminiranje« (Rua, Sexton 2006). Pri tem ne tem gl. Kovačič 2000). pozabimo, da je pedofilija seksualna značilnost, ki Skratka, temeljni problem z neodzivnostjo je inkriminirana šele, če se prakticira. javnosti – zlasti kvalificirane – ni v tem, da bi Strožja definicija, kot vidimo, uvršča v sovraž- se razhajali okrog take ali drugačne definicije ni govor tudi osebne žalitve proti posamezniku sovražnega govora. Problem tudi ni v večji ali in ne le proti skupinam. Pri tem zadošča že mož- manjši toleranci do sovražnosti, saj je celo v pri-nost, da lahko pride zaradi takih izjav do diskri- meru zelo velike oz. široke tolerance, za katero minacije. Jelinčič je funkcionar vladne stranke, pledira Teršek, še vedno potrebna jasnost meja, ki ima moč, da v zakonodajno proceduro vloži do kod lahko toleranca seže in kje se konča, ker diskriminatorne zakone (kar je njegova stranka je zaradi zaščite drugih ne sme biti. Slovenski že počela). Če se vrnemo k izjemno tolerantnem problem je, da takih meja sploh nimamo in da je (Terškovem) stališču, da Jelinčičeve izjave ni večinsko mnenje brezbrižno do tega. Dovolj simp-mogoče kvalificirati kot sovražni govor, potem se tomatično je, da je od vseh državnih uslužbencev lahko vprašamo, kaj bi Jelinčič še moral izjaviti, in voljenih funkcionarjev na tisto oddajo reagiral da bi prestopil prag legalnosti. edinole varuh človekovih pravic. Med najpomembnejšimi pridobitvami državljank in državljanov Slovenije z vstopom v Evropsko skupnost so svoboščine in večja pravna SKLEP varnost. V politični in širši javnosti je podcenjeno dejstvo, da olajšano gibanje oseb, višji standardi Stanje človekovih pravic in dolžnosti (kot varstva človekovih pravic, večje možnosti prak- njihovih korelatov) je stanje demokracije. Da 143 # 20. 6. 2007 14:00:30 3.indb 143 ^ SREČO DRAGOŠ brezbrižnost do teh vprašanj ni naključna, tem- sovraštva znotraj 2. tipa II. kategorije bi ogrozili več strukturna, je že pred desetletjem poudarila temelj demokratične družbe. Isto se nam bo Renata Salecl. Bistvo njene študije je v naslednji zgodilo tudi, če se ne odločimo niti za prvo niti ugotovitvi: za drugo možnost. Razlika med postsocializmom in zahodnimi družbami je v tem, da Zahod z zakonom omejuje sovražni govor, na postsocialističnem Vzhodu pa si tega ni mogoče zamisliti, ker bi taka regulacija veljala za ostanek komunistične miselnosti. Tako zagovorniki stroge kontrole govora kakor tudi nasprotniki pravne regulacije govora pa menijo, da rešitve so, le odločiti se je treba, ali jih sprejmemo ali ne. (Salecl 1994: 346.) Tudi avtorica ugotavlja, da gre za strukturni problem. Ignoriranje teh poudarkov je simptom adiaforizacije. Ko beseda – v pisni obliki ali živi govorici – doseže druge, je že socialno delovanje. Ko je interakcijski kontekst vzpostavljen, je beseda njegov najpomembnejši element. Postane orodje, katerega pomeni se izmaknejo (ob)lasti govorca in konvergirajo z drugimi ali pa gredo v divergentne smeri. Subjektivne namere postanejo objektivni svet, neodvisen od psihičnih stanj zavesti. Pomembnejše od vprašanja tarče – proti komu – je vprašanje, kdaj, kdo in na kakšen način oblikuje izraze sovražnosti v sovražni govor. Brez razlike med obema ni strpne družbe in ogroženi so temelji demokracije. Strpnost ni odsotnost sovraštva, ampak njegova regulacija. Prepoved sovražnega govora varuje svobodo govora. Izogibanje adiafornim učinkom se ne začne (šele) z definiranjem nedovoljene govorice, temveč s konsenzom o kontekstu, v katerem uporabljamo definicijo prepovedanega (ožjo ali širšo). V smislu Paretove tipologije sta samo dve možnosti: Prva varianta: če se odločimo za tolerantnejši pristop, ko v skrbi za svobodo izražanja določamo definicije sovražnega govora z manj restriktivnim posegom, potem ga je treba kontekstualno zamejiti le na ravnanja I. kategorije in na ravnanja 4. tipa II. kategorije. Druga varianta: če se, narobe, nagibamo k restriktivnejši regulaciji, lahko (poleg prejšnjih kategorij) za sovražni govor kvalificiramo tudi vsako izkazovanje sovražnosti skozi ravnanja 3. tipa II. kategorije. Zavedati se je treba, da so vsa druga početja nevarna. Z morebitnim kriminaliziranjem VIRI Bauman, Z. (2005), Work, Consumerism and the New Poor. London: Open University Press. Becker, P. J., Byers, B., Jipson, A. (2000), The Contentious American Debate: The First Amendment and Internet-Based Hate Speech. International Review of Law, Computers & Technology, 14, 1: 33–41. Botton, A. de (2005), Skrb za status. Ljubljana: Vale-Novak. Dragoš, S. (2004), Islamofobija na Slovenskem. V: Trplan, T., Autor, S., Kuhar, R. (ur.), Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti št. 3. Ljubljana: Mirovni inštitut (10–27). Hahonina, K. (2005), Mehka segregacija. Mladina, 14. 3. 2005: 32–33. Jambrek, P., Perenič, A., Uršič, M. (ur.) (1988), Varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kovačič, B. (2000), Problematika sovražnega govora v odločbah nadzornih organov Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravnik, 55, 9–10: 676–695. Pareto, V. (1963), The Mind and Society: a Treatise on General Sociology. Vol. I, II. New York: Dover Publications. Pušenjak, D. (2006), Celo na domačega psa nisem nikoli kričal (intervju s F. Cukjatijem, predsednikom državnega zbora). Sobotna priloga Dela, 29. 4. 2006: 16–17. Rua, D., Sexton, N. (2006), Hate Speech Defined. Http://www. unc.edu/courses/pre2000fall/law357c/cyberprojects/ spring99/project_hate (11. 3. 2006). Salecl, R. (1994), Beseda in nasilje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45, 4: 346–355. Stepišnik, M. (2006), Ko ima vas s stotimi ljudmi 80 zvezd. Večer, 1. 4. 2006: 48. Supek, R. (1987), Herbert Spencer i biologizam u sociologiji. Zagreb: Naprijed. Teršek, A. (2006), Zaradi izjav o »rezanju udov« ne smemo »rezati« jezikov. Delo, 10. 3. 2006: 5. Ustava Republike Slovenije (1992), Ljubljana: Uradni list RS. Varuh RS (2006), Novinarska konferenca. Http://www.varuh-rs.si/indeks.php?id=10022#1725 (9. 5. ‚06). Weber, M. (1987), Opredelitev družbenega delovanja. V: Đurić, M., Sociologija Maksa Vebera. Zagreb: 245–247. Wikipedia (2006), Hate speech. Http://en.wikipedia.org/wiki/ Hate_speech (11. 3. 2006). Zgaga, B. (2006), Pregon petih poslancev zaradi obrekovanja. Http://www.vecer.si/vecer2006 (11. 5. ‚06). 144 # 20. 6. 2007 14:00:30 3.indb 144