99 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel * Anja Moric, dr. politologije, docentka za etnologijo, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; anja.moric@zrc-sazu.si. takrat za moškega nenavadni vlogi va- ruha hčerke, kuharja in gospodarja. Ve- liko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudi pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji pou- darja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so ta odlično gradi- vo za dialektologe (za monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripra- vila Danila Zuljan Kumar), iz njih je mogoče pridobiti pomembne podatke o času njihovega nastanka, materialni in duhovni kulturi, dogajanju v sose- ski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in podobnih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali tudi drugi av- torji in potomci. Knjižne ocene in poročila Anja Moric* LELA B. NJATIN (ur.): Lokalitetno v identiteti: Deset let priznanja občine Kočevje Deklica s piščalko. Občina Kočevje, Kočevje 2020, 133 str. Kočevska danes slovi zlasti po svojih prostranih (pra)gozdovih in njihovih prebivalcih, rjavih medvedih. Ko smo se leta 2016 na sestanku srečali pred- stavniki različnih nevladnih organiza- cij, ki delujejo na Kočevskem, smo bili enotnega mnenja, da je na širšem Ko- čevskem opazen manko na področju razvijanja kulturnih vsebin, zaradi če- sar se (turistična) ponudba osredotoča na aktivnosti, povezane z naravo. Še več, ugotavljali smo tudi, da lokalne zgodovine in kulturnih značilnosti ne poznamo dobro niti sami prebivalci Kočevske; za kulturno dediščino je dolga leta celo veljalo prepričanje, da je »ni«, zato tudi ni (bila pomembne- je) vključena v turistično strategijo območja. Razloge lahko iščemo v pre- teklosti, ki je Kočevsko večkrat zelo obremenila. Na odnos do kulturne dediščine območja je vplivala zlasti izselitev večine prebivalstva med dru- go svetovno vojno in z njo prekinitev kontinuitete poselitve, saj je umanjkal tudi prenos znanja s staroselcev na nove priseljence. Nesnovna dediščina Kočevarjev (kočevarsko narečje, pri- povedno izročilo, šege, rokodelstvo itd.) je praktično utonila v pozabo. Ob- močje so dodatno negativno zaznamo- vali povojni poboji v Kočevskem Ro- gu in dejstvo, da so bili deli Kočevske dolga leta zaprti zaradi vzpostavitve povojnih delovnih taborišč in poseb- nega vojaškega režima na območju Kočevske reke. Dodatna temna lisa kočevske zgodovine so tudi povojna rušenja sakralnih objektov, s katerimi so v duhu protinemške in protiverske naravnanosti obračunavali s pretek- lostjo. Po osamosvojitvi Slovenije le- ta 1991 so se pojavila prizadevanja za ohranitev preostale, predvsem stavbne dediščine območja. Povojni priseljenci, pa tudi Kočevarji – staroselci in njih- ove organizacije – so si prizadevali za obnovo cerkva, kapelic in spomenikov. Organizirani so bili tečaji kočevarskega narečja, kuharski tečaji, izdane številne publikacije, obujena pevska in plesna dejavnost itd. Navedene aktivnosti, ki večinoma ostajajo v domeni različnih nevladnih organizacij, kažejo na po- men kulturne dediščine kot osnove za različne kulturne dejavnosti. Vpliv poznavanja lokalne zgodovi- ne in kulturne dediščine na razvoj lo- kalne identitete in pripadnosti so leta 2011 prepoznali tudi na Občini Kočev- je, kjer od tedaj izvajajo tri projekte. Prvega imenujejo tematsko leto in ga posvetijo izbrani kulturni značilnos- ti ali osebnosti. Osnovne šole sode- lujejo v projektu RTM Kočevska, ki poteka v povezavi s tematskim letom in katerega cilj je približati učencem izbrane teme. Pred slovenskim kul- turnim praznikom pa poteka slovesna podelitev priznanja Deklica s piščalko, ki ga občina Kočevje podeljuje posa- meznikom in skupinam, ki na področju umetnosti, humanistike in kulture do- segajo vrhunske rezultate, pri čemer je njihovo delo povezano s Kočevsko. Z namenom obeleženja desetletnice po- deljevanja priznanja je leta 2020 izšel zbornik Lokalitetno v identiteti, ki je predmet pričujoče recenzije. V uvodnem prispevku župan občine Kočevje Vladimir Prebilič razmišlja o domoznanstvu kot sredstvu za spod- bujanje lokalnega domoljubja. Do- moznanstvo vidi v vlogi pospeševalca razvoja in kakovosti življenja, zlasti pa poudari njegov pomen pri vzpostav- ljanju kohezije skupnosti. Prebilič iz- postavi vprašanje enačenja lokalnega 100 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Anja Moric domoljubja z nacionalizmi, ki bi ga veljalo nadalje elaborirati v znanstve- ni razpravi, hkrati pa skušati preseči okvire prevladujočega etno-kulturne- ga razumevanja naroda in nacije na Slovenskem. Njegovemu uvodu sledi poglavje s predstavitvijo namena pri- znanja Deklica s piščalko in postopka izbora, ki se nadaljuje s kronološki- mi seznami dotedanjih nagrajencev, članov strokovne žirije in naslovi prireditev občinskih slovesnosti Dekli- ca s piščalko. Uvodni sklop zaokroža prispevek Nadje Kovačič, kustodinje Pokrajinskega muzeja Kočevje, v ka- terem avtorica na kratko oriše življenje in delo kiparja in slikarja Staneta Jar- ma, avtorja kipa, po katerem se imenu- je nagrada. Stane Jarm je bil leta 2012 posthumno prvi prejemnik priznanja Deklica s piščalko. Uvodnim prispevkom sledi sedem pred- stavitev in refleksij prejemnikov pri- znanja Deklica s piščalko. Portret umet- niškega fotografa Klavdija Slubana v obliki intervjuja odstre izseljensko izkušnjo umetnika, katerega življenje in delo sta zaznamovana s kočevsko lokalnostjo. Ta se med drugim odraža v umetnikovem vsakodnevnem življenju, npr. v percepciji doma, razumevanju fizičnih razdalj, razmerju med zbornim jezikom in narečjem, občutenju prosto- ra(ov) in njihove preteklosti. Etnologinja Marija Makarovič v svo- jem prispevku predstavi povratne infor- macije, ki jih je devet mesecev po izidu knjige Dva bregova, eno srce prejela od svojih sogovornikov v Osilniški dolini. Prispevek prinaša osnovne informacije o vzgibih sogovornikov za deljenje svo- jih življenjskih zgodb in o njihovih pri- čakovanjih v povezavi s knjižno izdajo. Pomembnejša pa so druga vprašanja, ki se jih prispevek dotakne, npr. vprašanje razmerja med povedanim in zamolča- nim in razmerja med raziskovalcem in njegovim sogovornikom. Vito Oražem, umetniški holograf in fotograf, je za objavo v zborniku pripravil esej Šu Bingova alegorija eksistencialnega, v katerem skozi opis dela kitajskega konceptualnega umet- nika Šu Binga razmišlja o recikliranju oz. uporabi t. i. »preostankov« v umet- nosti. Na primeru filma, ki ljubezensko zgodbo prikaže z uporabo resničnih posnetkov nadzornih kamer, razmišlja o razmerju med zgodbo in dokumen- tom. Čeprav se v besedilu ne navezu- je neposredno na Kočevsko, lahko ob ogledu Oražmovih del ugotovimo, da se »dejanskost«, o kateri Oražem pre- mišljuje v eseju, nenazadnje zrcali tudi v njegovih fotografijah Kočevske. Pisateljica in vizualna umetnica Lela B. Njatin, sicer ena izmed pobudnic podel- jevanja priznanja Deklica s piščalko, svoje besedilo namenja razstavi Kočev- je iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III, ki je bila organizirana leta 2019 v ljubljanski Galeriji Vžigalica. Kot se- lektorica (za kuratorsko delo uporablja ime Lela Angela Mršek Bajda) je izbra- la dela nekaterih umetnikov, ki so bili med letoma 2000 in 2019 delovno ali bivanjsko povezani s Kočevsko. Dej- stvo, da je Kočevska, zlasti po drugi svetovni vojni, v Sloveniji prevzela status obrobne pokrajine, je botrovalo mnogim migracijam izobražencev in umetnikov v večja slovenska mesta in oslabilo tudi umetnostni sistem. »Eko- nomski režim«, o katerem govori av- torica (in vključuje pomanjkanje eko- nomske in druge infrastrukture), je med drugim prinesel odsotnost prostorov za (povezano) umetniško ustvarjanje in razstavno dejavnost, zaradi česar se je umetniška produkcija na Kočevskem razvijala predvsem individualno. Kljub temu je razstava koherentna. Razstav- ljena dela v tematsko celoto povezu- je prisotnost smrti, saj je prav smrt oz. minevanje tista esenca, ki je zaznamo- vala kočevsko preteklost (in sedanjost). Vsako izmed del tudi odgrinja vsebnost lokal(itet)nega v identiteti avtorja in/ ali njegovega umetniškega izraza, naj- sibo v podobi (pra)gozda ali urbane in- frastrukture. Naključno – besedila si namreč sledi- jo v kronološkem zaporedju glede na letnico prejema priznanja – a vendar v sosledju z Mršek Bajda je misli v svojem prispevku spletel tudi pesnik Boris A. Novak. O Kočevski razmiš- lja kot o »praprostoru«, nečem miste- rioznem, »srhljivem«, prepovedanem, skorajda že sakralnem. Opiše lastno otroško izkustvo večkratnih potovanj na Kočevsko, ki jo poveže z družinsko izkušnjo partizanskega gibanja, ki jo je ovekovečil v epski pesnitvi Vrata nepovrata. Načne tudi še vedno aktu- alno vprašanje in lastno dilemo pri raz- mišljanju o razmerju med konceptom sprave in spominom na partizansko gibanje, oboje povezano s kočevskim (pra)gozdom. Podobno na težavno preteklost, ki je zaznamovala Kočevsko – medvojno izselitev t. i. kočevskih Nemcev in iz- praznitev pokrajine, povojne poboje političnih nasprotnikov, rušenje sakral- nih objektov, zaprto območje itd. – v svojem prispevku opomni tudi zgodo- vinar Mitja Ferenc. Drugi del zbornika se zaključi z razmišljanjem baletnika in koreografa Gregorja Guština, ki se od svojih prvih plesnih korakov v Ko- čevju sprehodi proti vrhu svoje kariere. Sledijo povzetki prispevkov in kratke biografije avtorjev. Doprinos zbornika Deklica s piščal- ko je zlasti v njegovem etnografskem potencialu. Prispevki, ki so jih zapisali snovalci priznanja in njegovi prejem- niki, namreč omogočajo črpanje in- formacij o razumevanju in doživljanju »lokalitetnega« – kočevskega – tako v lokalni politiki oz. med lokalnimi odločevalci kot tudi pri ustvarjalcih, dejavnih na različnih poljih umetnosti in humanistike. Njihova razmišljanja mestoma omogočajo vpogled v ustvar- jalni proces in razmislek o vpetosti slednjega v različne kontekste: social- ne, globalne, nacionalne, predvsem pa lokalne. Hkrati odpirajo vprašanja, povezana s kulturno dediščino, njeni- mi potenciali in priložnostmi, pa tudi o tem, ali lahko s pravimi politikami in pristopi celo konfliktna dediščina pozi- tivno vpliva na identitetne procese.