344
Dopisi.
Iz Dunaja 4. okt. ^z Brali ste že gotovo v druzih, Slovanom prijaznih pa tudi neprijaznih časnikih , da je o priliki praznovanja tisočietnice ruskega carstva v Novgo-rodu 8. (20. sept.J ruski car razun svojih domačih zasluženih mož in pa mož druzih dežel tudi 25 Avstri-jancov počastil z različnimi redi, enega pa z briljantnim prstanom.    Vsi   ti so  dobili  poslavljenje  samo za svoje
345
literarne zasluge, in nobeden iz kakega političnega obzira, kakor bi nemški, Slovanom v vsem sovražni časnikarji tudi to reč radi tolmačili. Ako bi se bili radi političnim vodnikom redi dajali, bi bili vsi pač drugi poslavljeni vmes, kterih pa ni, kajti vsak, ki je bil pocasten, ima veče ali manje zasluge za slovstvo slovansko. Radujemo se tedaj mi Slovenci, da razun prvaka v slovstvu vseslovanskem, gosp. prof. dr. Miklošiča, je tudi Vara, gospod vrednik, ta slava došla za 201etni veliki trud na polji sloveuskem zlasti z „Novicami,u kterim brez ugovora gre čast in hvala, da stoji slovenski jezik na tej stopnji omike, na kterem se znajde dandanašnji. Ž njimi ste nam, kar zgodovina slovenskega slovstva hranuje v svojih spominkih , v občno rabo vpeljali pravopis, ki nas edini s pravopisom Jugo- in Severoslovanov avstrijanskih, kteri pišejo latinico, itd. — Da pa zvejo tudi bravci „Novic" poslavljene može, in da zvejo vrsto , po kteri gredo v časti podeljeni redi eden za drugim, naznanjam Vam jih, kakor slede po tej vrsti:
Red s v. V 1 a d i m i r a r a z r e d a 3. so prejeli: Dr. Pur-kyne, profesor zdravilstva v Pragi, — dr. Palacki, zgodovinar v Pragi, — Ivan Kukuljevič veliki župan in zgodovinar v Zagrebu.
Red sv. Ane razreda 2. s krono so prejeli: Super-intendent Kuzmany na Dunaji, — prof. Miklošič na Dunaji, Vuk Štefanovič na Dunaji, — korar Kuziemski v Lvovu, — Dobranski, svetovavec deželnega poglavarstva v Budimu.
Red s v. Ane razreda 2. brez krone: Arhivar Erben v Pragi, — dr. L. Rieger, vrednik naučnega slov-nika v Pragi, — prof. Hatala v Pragi, — prof. Sušil v Brnu, — prof. Šembera na Dunaji, — prof. Petranovic v Zadru, — dr. Subotič v Zagrebu.
Red sv. Vladimira razreda 4. so prejeli: Prof. Golovacki v Lvovu, — prof. Hadžič v Novem Sadu , — dr. Mazuranič v Zagrebu, — dr. Bleiweis v Ljubljani.
Red sv. Stanislava razreda 2. je prejel: Rezač, vradnik v Pragi.
Red sv. Ane razreda 3. so prejeli: Prof. Nikolaevič v Zadru, bibliotekar Vertatko v Pragi, — Francisci, vrednik v Pesti, — Dziedicki, vrednik v Lvovu.
Red sv. Stanislava razreda 3. je prejel Stan-kovič na Dunaji.
Prstan z briljantom: Prof. Jezbera, vrednik „Slo-venina" v Pragi.
V Pragi 1. okt. L. M. G.   —   Že dokaj časa Vam nisem pisal od tukaj, pa ne da bi djal, da se med tem ni zgodilo  nič  mikavnega  na  Ceskem.    Kakor so se namreč sošli   o velikem   in malem  Šmarnu  slovenski  rodoljubi   na bleškem jezeru   in v vipavski   dolini,   tako   so   se   shajali zadnje mesce  tudi   češki   rodoljubi   na veliko veliko mestih in   obhajali   so   spomine   in   obletnice  Havlička,   Hanka in druzih,   ki  so si  v poprejšnih  žalostnih časih pridobili zasluge  za   omiko  dolgo  zanemarjenega češkega naroda. — Če je bilo tudi pri teh slavnostih včasih kaj ^prenapetega" kakor „Pressea, „Ostdeutsche Post"  in drugi  naši nemški časniki blodijo, se to Cehom ravno zameriti ne sme, ker to ne more po moji misli  drugače biti,  dokler je  naše  poli-tiško stanje tako,   kakor se je   pokazalo v   zadnjem   času v Podjebradih,   kjer  so  dragonarji odločevali   o   politiških vprašanjih.    Ker   ravno   govorim  o politiškem   stanju,   je treba kaj   povedati  tudi   o češkem  novinarstvu:   saj   veste da je novinarstveno stanje najboljša mera za politiško svobodo vsakega naroda. — Znano Vam je, da je bil dr. Gregr vrednik čeških ^Narodnih listov"   po prvi  instancii obsojen v   štirimesečno  težko ječo  in  da  plača 1300 gold. kazni; druga inštancija mu  je  kazen poojstrila tako,   da bo imel prestati 10 mescov težke ječe in da plača 4000 gld.; viša dunajska sodnija pa mu je odpustila 2 mesca.   Vrednik tu-kajšnih „humorističnih listov",    Vilimek je bil letos že enkrat zaprt za  14 dni in je plačal 100 gold.    Sliši se pa, <lu ima  sopet  18  pravd.    Zadnje dni je stal  pred  sodbo
(ukajšni korar Stulc, vrednik tukajšnega cerkveno-politi-škega časopisa „Pozorjaa. Tožili so ga, da punta narod proti obstoječi vladi in da vzbuja sovraštvo proti g. državnemu ministru. Al branil se je tako dobro, da so ga sodniki za nedolžnega spoznali. Bog daj, da bi se vendar spoznalo , da je treba vsaki stranki vsaj to dopustiti, da brez strahu pove, kje jo tišči, in da se tako sopet povrne toliko potrebni mir med narode našega cesarstva! V zadnjem času sta začela izhajati v Pragi dva nova časopisa: češki „Slovenina in pa nemški ?,Politika. „Sloveninatt ureduje prof. Ivan Teodorovič Jezbera. Ta list se peča samo z znanstvenimi rečmi in bo prinašal članke pisane v vseh slovanskih jezikih. 55Politik-o" vreduje g. Skrejšovsky. Prizadeval si bo ta list, da pomiri in sprijazni tukajšne Nemce s Cehi. To prizadevanje je res hvale vredno, in jako jako potreben je tak nemšk list, kakoršna je „politikatf, ker razdraženost, ki vlada med tukajšnimi Cehi in Nemci, bi mogla, ako ne odjenja, imeti žalostne nasledke za oba naroda. Potreben pa je ta časopis posebno še zavoljo tega, ker Nemci bero sploh le nemške časopise, v kterih — ravno tako kakor pri nas na Slovenskem — plačani dopisuni brez poznanja češkega uaroda in njegovih potreb in večkrat tudi brez vesti trobijo po svetu grde laži na škodo češkemu narodu. Lahko se pa tudi da misliti, da tudi Cehi pri tacih ogromnih lažeh ne morejo hladne krvi ostati, in zato tudi češki listi razdraženi včasih pišejo zoper Nemce, kar bi bolje bilo, da bi se morebiti ne pisalo. Da Cehi niso še dosegli narodne ravnopravnosti, tega niso krivi tukajšni Nemci, ravno tako, kakor tudi naši Kočevarji niso krivi, da mi Slovenci na Kranjskem še nimamo narodne ravnopravnosti. — 24. dne p. m. smo pokopali Ferdinanda Mi-kovca, vrednika lepoznanskega časopisa „Lumira" in „archeologickych pamatek". Bilje ranjki še le 36 let star, in že do te starosti si je pridobil slavno ime s svojimi gle-diščnimi, kritičnimi, lepoznanskimi in posebno starinarskimi (arheologičnimi) spisi. — Zraven tega je bil pravi izgled narodne trpljivosti: on je spoštoval omiko in učenost na Nemcu ravno tako kakor na Cehu, in je tudi sam uekoliko spisal v nemškem jeziku.   Bodi mu žemljica lahka!
Iz Wildonske okolice, L5 — Kadi prebirate novine iz mnogih slovenskih krajev, naj Vam naznanjajo o bla-gornem ali duševnem napredku našega naroda. Pa tudi vem, da ste radi prebirali vrle spise našega marljivega rojaka dr. Podliščekovega Ivana iz daljne Srbije; naročali ste zato hladni Savi vročo zahvalo in srčni pozdrav, da ga izroči njemu in srbski brači, pred ko se poslovi slovenskemu jugu. Ne zamerite mi toraj, ako Vam le na kratko naznanim le trohico iz bližnje soseske Nemčije. Ni dolgo, kar sem se vrnil iz slovenskega Stajerja, kamor sem se bil podal v začetku avgusta. Pa takrat že sem našel pri nas bolj zrelo in sladko grojzdje kakor je tu sada v začetku oktobra. Je še trdega in zelenega dosti; težko če bo kada za vino dozorelo. Toča ga je res malo oluskala, pa vendar so ga kmetje več in boljšega pričakovali. Jabelčnika tudi niso precej naredili; nekaj hruševca je vsa pijača. Naše slovensko vino bo toraj že ceno dobilo. — Kako nek Slovenec med Nemci shaja? Se ve, da ni veselic in besed slovenskih, kakor v nekterih naših mestih in mesticih. Vendar bom stvarico omenil, ktero težko pričakujete, V Vildonu imamo skoraj vsaki drugi teden kazališče ^teater); pozimi še večkrat. Marljivi gospodje, prijazne gospodične, povsod krepka volja, storijo vse, kar je mogoče. Se ve da Vildončani sami za sebe bi se ne bili lepega dela lotili: treba je bilo talijanske prebrisane glave, da jih je spoddreg-nila. Sada pa dobro napreduje kazališče. Iz kraja so bili predstavki za uboge; vendar že mislijo utemeljiti stalno kazališče. Kadar ga koli obiščem, mi pridejo naše slovenske mesta na pamet, ktere še dosihmal nimajo nobenega slovenskega kazališča. Zato me je posebno razveselilo brati, kako se Idričani  obnašajo   na   svojem   odru   in  Slovencom
346
kličejo: „Mogoče je; ako le hočetelu Ako pomislim, kako jako si mnogi domorodci prizadevajo povzdigniti narodno omiko, se mi očitna zdi ueposlednost, da si zdatno ne prizadevajo utemeljiti in razširiti kazališča saj po večin slovenskih mestih. To bi že bilo bolj potrebno in koristno zato , ker male mesta le malo zabav imajo , pa tudi ker prosto ljudstvo iz dežele lože pristopi. Tu bi se narod, prost in „kultiviran" učil čiste slovenščine v živi besedi, ne le doma v pismu ali celo nikjer; tu bi se vcepila goreča ljubezen do svoje domovine vsem polovičarjem; tu bi se celo dušno življenje prerojevalo in mladilo. Pa da še ka-zališča pri vsem domoljubju ni, more temu biti tudi uzrokov, dasiravno morebiti le izmišljenih. Mogoče je pa četvero: morebiti nimamo kazal (iger) slovenskih , ali nimamo prostora za njih kazanje, ali ni kazalcov, kteri bi delali v ka-zaiiščih, ali pa ni poslušateljev. Prvi ugovor je prazen. Imamo kazal, pa bi jih še več imeli, ako bi pisatelji vidili, da so potrebne; vse, kar se brez potrebe stori, ni dobro. Drugič ne potrebujemo velikih kazališč iznova zezidanih in krasno kinčanih; zadostijo privatne hiše. Saj se grofovi in vitezi tukajšne okolice dobro zabavljajo pri kazalih v privatni hiši. Tretjič bi se domorodnih kazalcov in kazalk tudi našlo v vsakem slovenskem mestu. Če pa ne bi bilo najti toliko domoljubja, bi bilo marsiktero dobro seme naših boriteljev padlo na nerodovitno skalo. Pa tudi vem, da ni le domoljubje samo zadosti za kazanje (igranje); marsikdo se boji, da ne bi kazil, namesto kazal. Vendar ne izgovarjajte se: wrad bi res, pa ne morem, si ne upam". Saj nimate pred sabo neusmiljenih rešetarjev. Temveč štrtič: Vaši poslušatelji so zadovoljne dušice, ki se iz srca veselijo, ako le slovensko besedo slišijo tudi iz gladkih ust omikanih gospodičin. Posledica iz vseh teh prevdaikov je tedaj lahka; toraj zaupam krepki volji naših milih domo-rodkinj in iskrenih domorodcov.   Bog daj srečo!
Od sv. Benedikta v Slov. goricah 26. sept. — Ta teden so že tu in tam nekteri vinorejci trgatev začeli; prihodnji teden pa bodo splošno brali. O tukajšnih vinogradih v obče šipon gospodari; zaljubljeni pa so tudi močno v belino in zeleniko ali križovatino, in pa v rudečega blanka ali kakor ga naši ljudje imenujejo ^nemarnega šilharja"; — posledne dve menda niste kaj priporočila vredne plemeni, ker zelenika „cvičkau daja, na rudečem blanku se pa še celo nektere zelene jagode najdejo, ktere bi naj odbirali. So pač navajeni in zato tako zgodej berejo , vendar za letos z boljšim uspehom, ker je vse kakošnih 14 dni ra-neje dozorelo. Pravijo, da več nabirajo, kakor so se na-djali. Veliko se je grojzdja posušilo, pa pri vsem tem še je mnogo trsov čuda polnih. — V radgonskih goricah bodo 5., splošno pa 13. oktobra trgatev začeli; sicer letos ni viditi toliko sršenov, os in bčelic na grojzdju kot prejšne leta; morda so se na sadju odškodovale, ker ga je, hvala Bogu, v radgonski okolici veliko; naj še je le nekoliko vreme ugodno, bo vino izvrstno in pa dober kup, saj pri unih, kteri so v kakošni zadregi. — V naši županii je nemila griža od mesca julija počemša strašno razsajala in divjala ne le med otroci, ampak tudi velike in stare ljudi je v hladen grob spravljala tako, da so eno nedeljo jih celo 5 zagrebili še v tem mescu ; nektere hiše pomilujejo po dvoje in troje merličev; sedaj pa je že bolje, hvala Bogu! — Se eno morem priobčiti. Kakor sem slišal, se je neki dan šolskih praznikov pri sv. Antonu v Slovenskih goricah ondašnjemu gosp. učeniku svetinja za pridno sad-jorejo od slavne gračke kmetijske družbe podelila. Neki častivreden in občespoštovan domorodec za šolo zapiše na šolsko plošo: „živili Slovenci, nemškutarji pa naj poginejo." Dvema pričujočima se brž grbančita obraza; eden se je nek ohladil v 5)Tagespoštiu, drugi se je pa jel prepirati in nekega častitega gospoda celo opraskal, ki ga zavrne in opominva zmernosti, razkladajoč mu, da vsakega poštenega Nemca   spoštujemo   Slovenci,   kterim  je „nemškutar"   vsa
druga stvar, — in ker so Slovenci miroljubni, želijo iz srca, da bi taki drazivci šli rakom žvižgat, kakor je Prešern pel lažnjivim zvezdogledom. — Kakor strela nas je zadela prežalostna novica nemile smrti , ktera nam je 24. te<ra mesca spet mogočen steber Slovenije, premilostljivega kne-zoviadika Antona Martina Slomšeka, pokosila. Kako jih je naše ljudstvo spoštovalo in presrčno ljubilo, so spričevale hvaležne solze, ko je slišalo, da jih ni več!           Kuhar.
Od Krajnsko-štajarske meje 2. oktobra. ^ — Ako brahor , namreč tista bezgavka na grlu , ktera se po Koroškem in gornjem Stajerju pogosto nahaja in ljudem težko sapo dela, koga nadležje, posihmal najde slehern za male denarje lahko pomoč pri nekem kovaču, ki se po Za-gorji in po Trbovljah klati, konje ozdravlja in vmes ljudi slepari. Prišel je pred 14 dnevi v Retje bolnega konja gledat, pa vidi 52 let staro ženo, obdano z debelimi gum-pami na vratu. Starka se mazaču smili, toraj jo prijazno tako-le ogovori: ??Mati! ali vam krof nič težave ne dela? če je vam Ijubo^, ga brez vse bolečine prerežem in kašo ven spravim". Žena že dolgo na pljučah bolna, misle, da ji brahor naduho dela, je brž pri volji. Brez pomislika se v kasto spravita, žena se vleže in kovač ji s pipcom krof prereže in ga mečka , da kri po njem in po kasti okoli curka; ko pa žena omedlavati začne, kovač rano nekolika zašije in jo z navadnim šmirom zamaže; al rana se le noče celiti, je čedalje hujša in predvčeranjim je reva bila za smrt previdena. Pri ti priložnosti se je vendar nekaj važnega zvedilo. Ta rezar namreč za gotovo trdi, in si upa priseči, da ženske nimajo 5?devet kož", kakor se je dozdaj sploh mislilo, ampak samo tri, toda debele so pa — pravi on. — Pretečeno nedeljo mi prinese neki dijak popolnoma zrele jagode , in pravi , da po sončnem rebru so jagode v tako lepem cvetju , da je veselje gledati. Letina je pri nas tako dobra, vsacega pridelka Bogu hvala! tako obilno in tudi vina toliko, da nihče ne pomne takega blagoslova. Noč in dan se po goricah petje sliši, in ker je vince sladko, bo marsikteremu mošnjo lahko, glavo pa težko delalo.
Iz Gorice 4. okt. X Gospodje Jož. Budau, Jož. Tonkli in Fr. Ličen so te dni dobili odgovor na svojo prošnjo, da smejo v Gorici slovensko či ta v n ico ustanoviti. Pod potrjenimi pravili, ki so bile vladi predložne, se bere zdaj pri-stavek v slovenskem jeziku: „St. 2192/P. Vidilo in potrdilo c. k. namestništvo v Trstu, dne 26. septembra 1862. C. k. dvorni svetovavec Conrad 1. r." — Za tako očitno spoznanje pravic Slovencov se imenovanemu preslavnemu predsedništvu, in posebno gosp. dvornemu svetovavcu vitezu Conradu, sedanjemu predstojniku c. k. namestništvu v Trstu srčno zahvaljujemo. Na podlagi potrjenih pravil so gospodje, ki so obljubili čitavnici pristopiti , 1. dne t. m. si začasni odbor zvolili. Zbrani so bili: gosp. Andrej Winkler, c. k. uradnik in deželni odbornik, za predsednika, — gosp. Viktor Milharčič, c. kr. uradnik za podpredsednika, — gospodje: Jožef Furlani, duhovnik, Andrej Jeglič, deželni računar, Andrej Marušič, katehet na tukajšni gimnazii , Ferdinand Zorer, c. kr. deželni svetovavec, in Anton Toman, c. kr. učitelj, pa za odbornike. Začasni odbor ima nalogo čitav-nico osnovati. Imena odbornikov , kterih ljubezen do naše drage domovine in pa edine Avstrije je tukaj vsakemu znana, naj bodo vsem tistim, ki se radi nad čitavnico spod-tikajo, poroštvo, da nje obnašanje bo vselej tako, da se ne bo ljudem ne vladam zamerjala.
Iz Loža 27. sept. D-n. — Dopisnik iz Loža L-z 9. septembra se mi zdi čisto ptujec, da ne ve, da so bili za-stran iztrebljenja požiravnikov pri Danah in golobine, kamor se voda steka, in zastran naprave struge v golobino po našem kantonskem predstojniku vsi županje tistih vasi, kterem voda največ škode dela, in vsi mlinarji, kterim zastran večkratne povodnje mlini in pile ali žage stoje, letos skupaj sklicani,   da bi se   o tej reči kaj sklenilo;  al  vse je  bilo
347
zastonj. Se zmirom so soseskini možje večidel svoji naj-veči sovražniki; namesto da bi pospeševali to silno važuo tlelo, ga še overajo. Potrebujemo pa tudi pomoči od dežele, ker samo kmetje tega ne morejo zvrsiti; treba je zvedenih delavcov za pod zemljo votliti in vodotok širiti, kodar je pretesno. Torej se ne sme reči, da se naš gosp. kantonski predstojnik malo prizadene za to važno reč. Gosp. dopisatelj se pa kaže tudi ptujca, če meni, da so po gosp. predstojniku našem narejene nove ceste nepotrebne; gotovo mu je to kdo povedal, *) kteri ni prijatel občnih dobrotnih naprav, in le misli, da naj le tisti ceste delajo, kteri vozarijo po njih. Vsaki ptujec, kdor pride v našo dolino in je hodil poprejšne leta po naših strmih in nevarnih cestah v ložko dolino, hvali potrebno in koristno napravo naših novih cest. Mi pa se nadjamo, da bo naš trud obilno povrnjen še posebno, ako bo cesta od Rakeka do Hrvaškega (Prezida) v malo letih državna cesta; potem se bo popravljala in ohranila iz cestnine, imeli bojo naši kmetje namesto dela in truda plačilo pri cestah. Saj je že naš skrbni deželni poslanec gosp. Koren v zadnjem deželnem zboru to reč predložil, pa zavoljo odločenega kratkega časa se ta reč ni mogla v posvet vzeti; gotovo pa bo gospod Koren v prihodnjem deželnem zboru predlog zastran pre-naredbe naše kantonske ceste od Rakeka do Hrvaškega (Prezida) v državno cesto ponovil, in se na vso moč potegoval za to občno dobrotno reč, za kar mu bodo vsi prebivavci cerkljanske in ložke okolice hvaležui.
Iz Krškega 1. okt. — Kar smo davno želeli, smo danes dočakali, da se je železnica od Zidanega mosta na Sisek (ne vem zakaj brez vse slovesnosti?) odprla. Velike težave so bile sploh, posebno pa od Rajhenberka *#) do Vidma premagati, kjer škarpa ob Savi prvikrat dodelana je bila zavolj premehkega kamnja ovržena in v drugo zidana; dalje so mogli 3 skalnate griče znižati in kanale za odtek studencov po več krajih izpeljati. Tudi vas Videm je železnici dosti stroškov in truda prizadjaia, ker mnogo poslopja in rodovitnega polja moralo je se temu delu za dobro odškodovanje umakniti. Na vse to pritisnila je še potreba za kantonsko cesto skrbeti in jo v več krajih na novo napraviti. Al srečno so se premagale vse overe — in zamoremo se sedaj vsaki dan dopoldne ob 10. uri proti Zidanemu mostu, in popoldne okoli 6. ure proti Zagrebu peljati. Med posebnosti omenjene železnice do Zagreba se zna železni, zares lepi most čez Sotlo blizo Zaprešič, in od Zagreba naprej velikanski most čez našo bistro Savo šteti. — Letina žitna se je pri nas srednje obnesla, sena se je malo, otave še manj nakosilo; krompirja se je precej nakopalo, le v globoki zemlji vsajeni je gnjiti začel, koruzo in fižol, zavolj poletne suše stiskana, smo lahko spravili; ajda, repa, korenje in zelje lepo kažejo, vinska trta pa, dasiravno spomladnega mraza ozebljena, blizo Kerškega, in okoli Bučke, 2krat od toče zadeta, je sploh obilnisi pa ne tako dober sad kot lanski obrodila. Vinska cena od lanske po 6 do 9 gold. za avstrijansko vedro noče pasti; dasilih draga kapljica, se je dolenski bratje vendar tako na-srkajo, da z risanimi ali opraskanimi obrazi vsaki dan resnico potrjujejo, da z vinom se ni norčevati.
Klanšekov France.
Iz Kranja 1. okt. = Danes se je z veliko cerkveno in šolsko slovesnostjo odprla naša doljna gimnazija. Imamo sedaj , gotovo vsem Gorencom, pa tudi našemu mestu na velik dobiček, 4 prve tako imenovane latinske šole. Hvala možem, ki so se za to trudili! Kakor slišimo, je čez 150 učencov že vpisanih.
*) Morebiti pa je slišal od vseh strani pritožbe našega deželnega zbora lani, ker je bila cestna delavnost nekterih c. k. kantonskih predstojnikov kot velika  nadloga spoznana.
Vred. **) Blizo Rajhenberka premog kopljejo,  v   Buseči vasi na Krajn-skem eno uro od Brežc pa nove toplice delajo.                 Pis.
Iz Ljubljane. God presvitlega cesarja našega je bil v saboto s cerkveno slovesnostjo praznovan; sv. mašo so obhajali gg. knezoškof v stolni cerkvi, kamor so se vse više deželne oblastnije, mestna županija, učiteljstvo in obila množica družin mestjanov zbrala prositi z nebes blagor Njih Veličanstvu.
—   Nemila smrt nam je vzela 1. dne t. m. domoljubnega starčka, visokospoštovanega g. Antona Vojska-ta, doslužeuega učenika tukajšue c. k. realke, ki je po dolgem bolehanji v 77. letu svoje starosti mirno v Gospodu zaspal, Z njim nam je umrl predposlednji tistih starih šolskih mož, kterega, kakor nepozabljivega Kersnika in druge, so učenci imenovali svoje očete.   Bodi mu žemljica lahka!
—   Ceste in pota se pri nas zdaj popravljajo , da je kaj. Komaj je narejeno to na enem mestu, se začne že drugo na drugem. In tako so v pondeljek z dovoljenjem Njih Svetlosti nadvojvoda Ernesta, kterega je naš mestni gospod župan za to prosil, začeli vojaki cesto delati na grad za dr. Orlovo hišo. Ker je gosp. dr. Orel od svojega zemljišča brez odškodovanja rad toliko prostora prepustil, da bo vozna cesta povsod dosti široka, bo ta zložna pot toliko prijetniša, ker jo gosp. župan misli z murbami zasaditi.
—  Slovensko slovstvo veselo napreduje. Ni davnej, kar smo omenili več novin, moremo pa spet povedati, da naš domoljub, slavnoznan pod imenom ^Podgorski", spisuje za prosto naše ljudstvo bukvice , ki ga bojo učile lepega obnašanja v vseh okoljščinah, pod imenom »Priljudni Slovenec." — Gospod dr. Etbin Costa spisuje važno delo ,5B i bi i o graf i j o slovensko", ki bo obsegala, na več oddelkov razvrstena, vse kar je dosihmal v slovenskem jeziku na svetlo prišlo.
—   Hvalo , s ktero so priporočale „Novice" unidan g. Svetca za deželnega poslanca, potrjuje „Pozor" tako-le: „Drago nam je? da moremo reči, da si je gosp. Svetec pri nas (jia Hrvaškem) vzdržal glas skozi in skozi poštenega rodoljuba, kterega je vsakdo spoštoval". Ako se poštenost, ki dandanašnji ne raste povsod, druži z bistro glavo in zgovorno besedo, je pač to trojica, ki dela pravega možaka.
—  Ljubljanske šole so se začele 1. dne t. m. Spet so vse lepo polne. — Gosp. bogoslovcov je v 1. letu 24, v vsem skupaj 76. — V 3 razredih realke je 154 učencov. To kaže, da viša realka tudi bi ne bila prazna, ako bi jo že imeli. Pod novim g. vodjem Schrey-em bo v korist soli gotovo vladala lepa prislovica „Viribus unitiski med njim in gosp. učeniki, ktero smo pregrešali prejšne leta. — Tudi gimnazijstov je po navadi dosti; kakor smo slišali, jih niso preveč zbirali letos. Slovenščino bo učilo spet 6 učenikov ; veseli smo slišali, da v 7. in 8. razredu bode učil visoko-učeni gosp. katehet Marn slovenščino. Ker se je zakasnilo natiskovanje kršanskega nauka za 2. razred realke in gimnazije, bo letos spet le v edinem 1. razredu kersanski nauk edini predmet slovenski. Račun po takem ni težak, koliki drobljanec (^Bruchtheil) zagotovljene ravnopravnosti je to. Pa še ta drobljanec bi se bil mogel kmali komisijski presoji podvreči, ako bi prečudnega vodjevega zahtevanja ne bili zavrgli svetli naš knezoškof. — Pri sv. Jakobu je mestna normalna šola letos popolnoma gotova; vodja in katehet so ji častiti Št. Jakobški kaplan gosp. Janez Rozman, učeniki pa g. Andrej Praprotnik, g. L. Belar, g. Fr. Raktelj, in še zmiraj bolehnega g. Zorina namestujoči g. Jož. Kokalj, — vsi izvrstni možaki. Učencov šteje ta šola čez 300.
—   Gosp. dr. T o man se je v saboto ponoči podal na Dunaj v državni zbor. Nadjamo se, da bomo o njegovi tožbi zoper „Hansjorgel-naa kmali kaj več slišali. Slišali smo tudi, da gosp. D a v. Te rs te nj a k toži „Tagespošto,% ki ga je ,,agitatorja" denuncirala; bomo vidili, po kterih kotih bo iskala dokazov za nesramno natolcovanje visoko-učenega moža, kterega delavnost vsa sega le po starozgo-dovinskem in jezikoslovnem polji slovanskem.
Iz Ljubljane. Vrednik „Novic" je v dar za svojo pripomoč pri londonski razstavi prejel od si. ministerstva iz Dunaja zanimive bukve, v kterih je popis vseh tistih šolskih stvari, ki so od mnogih šol našega cesarstva bile poslane v londonsko razstavo, ktere pa je državno mi-nisterstvo , preden so na Angležko šle, na Dunaj i pod vodstvom gosp. barona J. Helferta vrediti, na ogled postaviti in po zvedenih možeh pretresati dalo. In tako je prišla gori omenjena lična knjiga pod naslovom „Bericht iiber die Ausstellung voii Schul- und Unterrichtsgegenstanden in Wien" ravnokar na svitlo; razdeljena je na 3 dele: prvi del obsega popis in vredbo vseh šol našega cesarstva od začetnih ljudskih šol noter gori do najviših vseu-čiliščnih. Prav zanimiv je ta popis za vsacega, ki želi zvediti sedanji stan in organizacijo mnogovrstnih avstrijan-skih šol. — Drugi del popisuje vse v razstavo poslane šolske reči, — tretji pa, kako so jih na Dunaj i sodili. Pridjane so nektere zanimive podobščine. — Da naši bravci zvedo, kako so naše ljubljanske šolske stvari bile sojene, povzamemo iz njih vse, kar smo v omenjeni knjigi našli. — Lepo pohvaljene so dela naših nunskih šol; na strani 140. se bere: „žepni robec, ki ga je vezla (stikala*) WahlovaTerezija9 —- roža, ki jo je vezla Pregel-nova Ser a fina, in trtno listje, ki gaje vezla Ver to v-cova Karo I i na, je vsak občudoval, ki je te dekliške dela ogledaval." Pohvaljeno je tudi lepopisje nunskih šol (na str. 142), s tem pristavkom, da je lepopisje bolj starejega značaja. — Lepopisje naše normalne glavne šole ni našlo pohvale, marveč precej ostro grajo , ker se (na str. 168.) bere, da je pisanje učencov 4 normalke neokretno, ter je znamenje, da se učenci v nizih razredih ne vadijo dostojno."- Sploh je o lepopisji ljudskih šol (ne samo naših, ampak tudi družili) po vsej pravici grajano, da se učenci preveč in nepotrebuo mučijo s 5?Fraktur- in Kanzlei-schrifto". — Ljubljanska gimnazija je pohvaljena zavoljo 2 zemljovidov, namreč: zemljovida štajarske zemlje in zemljovida krajnske dežele ob času Rimljanov; od unega se bere, da 5,dobra misel je lepo izpeljana", od tega pa, da je izvrstno delo na vsako stran. — Ljubljanska realka je celo premalo poslala risarskih del. — S pohvala je (na str. 202.) omenjeno naše slovstvo slovensko na kmetijskem in ž njim združenem živinozdravniškem polji, kar nas toliko bolj veseli, da svet vidi, da „ultrasi" smo vendar tudi koristni svoji deželi.
348
*) Nemški „štiken" se pravi po slovensko vez ti, kar se nahaja tudi v starih slovenskih narodnih pesmah; ponemcevanje nam je zatrlo tudi to besedo in namestilo nam v ^kranjski šprahi" stikati. (Poglej naš nemško-slovenski slovnik str. 1555.)
Vred.