Stanovska smer organizacije V letu 1926. si je učiteljska organizacija začrtala povsem točno smer svojega delovanja. Odrekla se je vsake strankarsko politične patronance in sprejela edino pravo — stanovsko smer svojega nadaljnjcga udejstvovanja. Od tega časa dalje se je spremenil tudi način borbe za skupne interese učlteljskega stanu. Do Deklaracije v 1. 1926. se je vodila tudi v učiteljskih organizacijah gonja enega dela učiteljstva proti drugemu, a deklaracija sama je pokazala pot prav vsemu slovenskemu učiteljstvu do onega polja, kjer edino lahko plodonosno uporabljajo svoja prizadevanja v korist celokupnega stanu. Ne v borbi enega proti drugemu, marveč ramo ob rami, v borbi za skupne interese stanu, bo želo učiteljstvo najboljše sadove svojega dela za šolo m zase. In to načelo je zmagalo, priznala ga je ogromna večina učiteljstva in sklenila usmeriti po njem vsa svoja stremljenja. Stanu kot celote ne morejo motiti neznatne izjemc, ki jih tvorijo oni, ki se niso mogli sprijazniti z načelom, da more izvojevati popolne uspehe v borbi za svoje pravice edino oni stan, ki je nerazdružljivo povezan v enotni stanovski organizaciji. Kako nujno potrebno je učiteljstvu tako stališče nam jasno kažejo dogodki v zadnjih letih. Da ponovno poudari svoje stališče in si še točnejše začrta svojo pot, ki je povsem ločena od vseh strankarsko političnih interesov, je spreiela naša organizaciia na svoji glavni skupščini v Sarajevi Deklaracijo o smeri stanovske politike JUU, v kateri je med drugim tudi poudarila, da se hoče boriti za svobodo otroka v šoli, za svobodo učitelja in za svobodo šole in šolske organizacije. Načela stanovske morale in časti so še prav posebno poudarjena v tej deklaraciji, ker edino etično izkristalizirano in stanovsko zavedno članstvo tvori močne temelje organizaciji, ki ji pripada. Učiteljska organizacija ni nikoli krenila s pota. Nepristransko je delala le za koristi svojega članstva in prav to je bilo povod, da je bila in je deležna napadov od leve in desne. Toda korakajoč v smer, ki jo je članstvo odobrilo, in ki je edino pravilna, se pač predobro zaveda — ker to močno občuti — da zastopajoč načela, zahteve in koristi stanu, naleti vedno na interese posameznih političnih strank, katere se ne morejo sporazumeti z dejstvom, da so že minili časi, ko se je tretiralo učitelja edino kot strankarskega priganjača in eksponenta. Večkrat je že naletela naša organizacija v dravski banovini na odpor, ker se niso nikakor hoteli upoštevati interesi celokupnega učiteljskega stanu. Svoje stališče do raznih aktualnih vprašanj je tolmačila v svojih spomenicah z dne 1. februarja 1931., 6. novembra 1932. in 18. avgusta 1934., v katerih je ugotovila kvarne vplive na učiteljstvo in stan. Razmere se vkljub vsem naporom organizacije niso izpremenile na bolje, marveč so postavile šolo in učiteljstvo v tako težak položaj, da smo primorani zopet in zopet poudarjati, kako potrebna je za šolo in stan čista in neodvisna stanovska smer učiteljstva in njegove organizaciie ter borba proti nezdravim pojavom vsakovrstnih političnih izprememb. Tudi v nedeljo je bila na zboru predsednikov sestavljena posebna spomenica, v kateri so zavzeli predsedniki sreskih društev skupno z upravnim in nadzornim odborom stališče k vsem aktualnim vprašanjem tičočih se šole in učiteljstva. Čeprav se namreč ne more naprtiti učiteljstvu odgovornost za politične peripetije, mora učiteljski stan vedno nositi posledice teh izprememb. To pa nedvomno vpliva na duševno stanje učiteljstva, kar seveda ne more biti v korist njegovega dela v šoli in med narodom. V taki situaciji moramo vedno poudariti svojo neuklonljivo voljo, porojeno iz bridkih izkušenj, ki smo jih črpali iz zgodovine učiteljskega stanu in jih sami doživljali, da hočemo vztrajati na začrtani poti in voditi svojo organizacijo v borbi za izvojevanje in ohranitev učiteljskih pravic po strogo stanovskih načelih, docela nezavisno od strankarsko - političnega življenja. Pri tem nas vodita prepričanje in zavest, da imamo vsi učitelji, neglede na diference v svetovnih nazorih, docela iste pravne in materialne interese, in da je organizacija na strogo stanovski osnovi najboljše in edino sredstvo za izvojevanje vsemu stanu potrebnih dobrin. Pojavi v javnosti in v tisku gredo za tem, da izpodkopavajo ugled in čast učiteljskega stanu. Učiteljstvo je v obrambi zoper take pojave prepuščeno samo sebi in prav to mora biti najboljši argument, da moramo delati z združenimi močmi za ugled stanu, ki mu pripadamo in ki je poleg tega najvažnejši faktor med našim narodom. Zgodovina bo obsodila one, ki ustvarjajo med narodom ne- razpoloženje do učiteljstva, a mi se bomo s ponosom zavedali, da smo izvršili svojo stanovsko dolžnost ker smo se ob priliki vseh, za šolstvo in stan kvarnih pojavov postavili na branik stanovske časti in morale. Ugotoviti moramo, da ljudstvo ni proti učiteljstvu in če se kje pojavi nerazpoloženje, je to le plod brezvestnega ščuvanja. Učiteljstvo ima začrtan svoj delokrog s šolskim zakonom. Že sam ta zakon in pa tudi nešteti odloki ga postavljajo kot voditelja in iniciatorja vsega dela med narodom in mu ne dopuščajo, da bi se posvečal zgolj šoli in mladini. In prav to delo je neštetokrat vzrok, da se često pojavljajo neosnovani in ano- nimni napadi na učiteljstvo. Ne prihaja to iz ljudstva, marveč so vse drugačni interesi skriti za takimi pojavi. Toda to nas ne more in tudi ne sme motiti. Organizacija mora slej kot prej korakati svojo točno začrtano pot, in tudi v bodoče, kot je to delala doslej, obsojati vse nemoralne pojave, pa bodisi v javnosti ali tudi v stanu samem, kajti le na ta način bo njena borba vodila do sigurnih uspehov. Stanovska smer naše organizacije nam od mnogih strani vsiljuje borbo za čast in pravice vsega učiteljskega stanu. To nas ne moti in prav nobena težava nas ne sme odvrniti od cilja, ki smo si ga začrtali. -ž.