-----269   -----
Todi nekaj iz slovenskega basnoslovja.
Izdane gospodične in druge basni.
Skoraj pri vsakem podertem gradu je kaka posebna pravlica doma; zlasti se sliši od izdanih gospodičinj. Od take se govori tudi pri Hudem gradu pred Teržičem. Takrat, pravijo, ko so Turki razdjali tisti grad, se je gospo-dičnja vsedla na skrinjo denarja ter se izdala. Vidili so jo že nekje večkrat denarje kot žeblje presušati na rijuhi; zgoraj do pol ima podobo človeško, spodaj je kača. Neki mladeneč jo je imel že rešiti; dala mu je bila tri šibiee, da bi jo bil z vsako udaril  po  trikrat.    Pa vsaktere divje
zverine in kače so v njega prežale, ko je to počel, in ko je z drugo šibico ravno mahnil bil v drugič, se je prestrašil in je zbežal. Zdaj mora tista gospodična, pravijo, čakati, da bo oreh izrastel spod grada, in da se bo iz tistega naredila zibelka; otrok, ki se bo zibal v tisti, jo bo rešil.
Pravijo tudi, da je kdaj to veljalo: kakor je namreč mati imenovala otroka, to je bil v tisti priči. Neka mati je česala zalo hčerko; vsaki pot, ko je potegnila po laseh, je padel biser z njih. Trije bratci pa so med tem materi vedno žugali za kruh, in mati, nevoljna njih nepočakljivosti, pravi: Taki ste, ko mladi orli. In glej, precej so bili kot orli, ter so izleteli skozi okna iz hiše. Ko je mlada sestrica dorastla, in je zvedila bolj natanko, kaj da se je z brati zgodilo, je bila žalostna, in se je napravila jih iskat. Gre' in gre; pride do neke hiše, ter prosi, da bi jo prenočili. Gospodinja ji pravi: Ne morem, trije orli hodijo vsako noč semkaj, ter ne pustijo nobene žive duše zraven. Deklica prosi in prosi; žena jo v zadnje vzame, in skrije pod kad. Na večer pridejo trije orli, in precej vpijejo: Keršen duh je tukaj! Žena se jim odgovarja, da ni nikogar v hiši; pa nič ne pomaga, dokler deklice ne pokaže. Orli hočejo deklico kar raztergati; prosi in pripoveduje, kaj da iše, ter pristavi, da je pripravljena vse storiti, kar hočejo, in je treba za njih rešenje. Povedo ji tedaj, da mora tri leta tako ostati, da ne bo nič govorila; obljubi jim in gre v gojzd, ter v neki jami stanuje; bratje pa, trije orli, ji nosijo jesti. Cez nekaj časa pride neki Lrof v tisto stran na lov, vidi zalo deklico, ter jo vzame seboj; in dasiravno ni nič govorila, se ž njo zaroči. Grof pa je šel kmalo na vojsko, in je le po redkoma prihajal na dom. Mlada grofinja je dobila otroka, pervega, tudi družeča; pa taša, grofova mati, je oba spremenila v mačka. Primejo tedaj mlado gro-finjo, ter jo sodijo, zakaj da ima taka otroka. Ona se nic ne odgovarja, ker tri leta še niso pretekle, ki je bratom obljubila, v tistih nič ne spregovoriti. Obsojena je bila tedaj, da ji bodo glavo odsekali kot čaravnici ali copernici. Bratje njeni slišijo od njene nevarnosti; blizo je bil že čas rešenja, in prejemali so že človeško podobo. Zasedejo tri konje in naglo jezdijo na mesto, kjer bi jo bili imeli ob glavo djati. Od dalječ že br-Mje vpijejo in mahajo z rutami, naj se počaka z obglavljenjem; pa nič se ni kazalo odloga. Bratje tedaj prihajajo, in dovolijo sestri zopet spregovoriti; in mlajši pravi, da rad ohrani še nekoliko perja pod pazdiho, samo da bo sestra oteta. Tako tedaj so bili rešeni bratje, ohranjena je bila tudi sestra, in vse je bilo veselo.
Tudi od Rojenic sem slišal pripovedi še doma, nektere take, kakoršne so bile že povedane v ^Novicah"; pa tudi od divjega lova, ki se godi božične dni pod nebom. Ne vem: ali je divji lov samo Nemcom znan, ali tudi Slo-vencom; saj pa sem tukaj našel prepreženega s slovenskimi podobami. — Enkrat, tako sem slišal pripovedovati, je bilo nekaj ljudi skupaj zbranih v hiši. Eden pravi: Slišite divji lov pod nebom? Drugi stopi venkaj, ter začne oponašati divji lov in njegovo rohnjenje. Pravijo namreč, da osem dni pred Novim letom in osem dni potem dere Zlata baba QFrau Holda) pod nebom s svojo vojno, orli, kače in vsake podobe neznane živali ž njo vred, in slišijo se razni glasovi. Tedaj na večer po tem, ko je uni oponašal glasove divjega lova, pride nekdo pred hišo, pokliče oponašavca, ter mu poda pečeno pleče rojeničino, rekoč: Si z nami lovil, se boš z nami gostil. Uni se brani plečeta, pa nič ne pomaga, mora ga vzeti. Zakopljejo pleče v gnoj, pa drugi dan zopet pride divji lovec, ter ga zopet sili oponaševavcu. Ni bilo poprej pokoja, dokler niso dali po mašniku zarotiti te stvari, in kraja blagosloviti. — Znamnje je tudi tukaj, da basen sega v malikovske čase, in da je praznoversko čaranje in domišljevanje bežati moglo pred keršanstvom.
Hicinger.