LUDWIK  GUMPLOWICZ  IN  SLOVENCI
Dušan   Kermavner
I
Družbenoslovne teorije Ludvvika Gumplowicza so v svojem času — v zadnji četrti prejšnjega in v začetku tega stoletja — zbujale do-kajšnjo pozornost ne samo v znanstvenem svetu, ampak tudi v nekoliko širši javnosti.1 Rodil se je leta 1838 v krakovski židovski trgovski družini, se zgodaj vključil v poljsko narodno gibanje in se najprej publicistično uveljavil v krogu »mladopoljakov«, ki so skušali konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let izpodriniti konservativno vodstvo med poljskim meščanstvom in šlahto v Galiciji. Od politične dejavnosti, ki ni rodila prodornega uspeha, pa je prešel docela k znanstvenemu delu, ki se ga je bil lotil že prej na področju pravne zgodovine. Ko na krakovski univerzi ni mogel doseči habilitacije v ustrezni mu vedi, je odšel v tujino — v okviru iste države, večnarodnostne Avstrije — na graško univerzo, kjer je v letih 1876—1907 predaval državno in upravno pravo, hkrati pa pisal svoja sociološka in državno-pravna dela v nemščini, ne da bi bil popolnoma opustil domačo poljsko publicistiko.
Ko jemljemo samo del njegovega družboslovnega razmišljanja — njegovo narodnostno teorijo — za predmet tega razpravljanja, nam zadostuje, da se bežno ustavimo zgolj ob jedrvi njegovega splošnega družbenega nauka, t. j. pri njegovi »sociološki« teoriji države. Le-te namreč še po preteku pol stoletja od njegove smrti leta 1909 meščanska sociologija ni mogla zamenjati z drugo, čeprav bi se je zaradi njene močno dvomljive ustreznosti interesom buržoazije prav rada iznebila. Po tej teoriji je država — organizirano razredno gospostvo vladajoče manjšine nad obvladano manjšino; nastala je kot »naraven družbeni
1 Naše razpravljanje se ne razteza na vpliv Gump]owiczevih naukov na slovensko družboslovno publicistiko, ki so ji v začetku tega stoletja vtisnili prav močan pečat. Kar je zapisal dr- Henrik Tuma v spominih (Iz mojega življenja, str. 290) o sebi, namreč da »so Gumplowiczevi spi«; silno vplivali na njegovo mišljenje«, velja prav tako za vrsto levoliberalnih in filosociali-stičnih publicistov — menda za vse tiste, ki niso bili docela masarvkovski — od starejšega dr. Karla Slanca, ki je n. pr. v razpravi »Nekaj o sociologiji« (Naši zapiski Vil/1910, str. 276—285) prav lepo podal Gumplowiczev sociološki nauk, ne da bi bil — kakor bi se spodobilo — na to izrecno opozoril, do mlajšega dr. Vladimira Knafliča, ki v svoji obsežni knjigi »Socializem« (1911) prav pogosto navaja Gumplowiczeve teze iz vrste njegovih del.
778
pojav« prvotno vselej takrat, ko si je bodisi v pradavnih ali v zgodovinskih časih »roj osvajalcev« pokoril drug »roj« in ga »vpregel v delo zase« ali »zasužnjil«, in ostala je v bistvu prav tista organizirana razredna oblast ne samo v sužnjelastniški in fevdalni, ampak tudi v kapitalistični družbi. K prvotnima dvema osnovnima razredoma — gospodarjev in sužnjev ali tlačanov — je pristopil še tretji, vmesni sloj trgovcev in obrtnikov, potreben gospodarjem zaradi uslug, ki jim jih niso mogli nuditi sužnji in tlačani; ta vmesni sloj je glede na to svojo funkcijo užival osebno prostost in so njegovi vrhovi lahko bogateli, nakar so se po bojih z razredom gospodarjev v raznih oblikah zvezali z njegovimi ostanki in z njimi skupaj obvladujejo delovno ljudstvo. Le-to je v državi prisiljeno k presežnemu delu, ki ima v kapitalistični državi obliko presežne vrednosti; tu smemo v prikazu njegovega nauka uporabiti marksistična pojma in izraza, kajti Gum-plovvicz je sprejemal v celoti Marxovo razčlembo izkoriščevalnega mehanizma kapitalistične in predkapitalističnih razrednih družb.la Sicer gresta kajpada Gumplowiczevo pojmovanje »družbenega procesa« v državi — kot stvariteljici družbene delitve dela med gospo-dujočim razredom in delovnim ljudstvom — pa marksistično pojmovanje družbenega razvoja kot rasti proizvajalnih sil in ustreznih ji sprememb v proizvajalnih odnosih narazen. Gumplowicz je moral obtičati pri kapitalizmu kot najvišji obliki »družbenega procesa«; tudi njemu je bil sicer dvig delovnega ljudstva na višjo življenjsko raven neogiben, toda izhoda iz države ni. kajti le-ta iz vsake »anarhije« spet nujno vstane znova kot organizacija razrednega gospostva in kot pogoj vse kulture, ki uspeva le na tleh takšne družbene »delitve dela«, kakršno lahko izvede samo država. Gumplowicz je bil skoz in skoz meščan;   z   vidika   »izobraženih   razredov«   ni   pri   delovnem   ljudstvu
la Tako je še za Marxovega življenja v knjigi »Rcchtsstaat und Socialis-mus« (1881) podal dober vsebinski izvleček iz Marxovega »Kapitala« (na str. 398—427), obžaloval, da je izšla šele samo prva knjiga, označil Marxa kot »znanstveni talent pr-ve vrste, takšne znanstvene sposobnosti, ki ji je komaj najti primera« (str. 398—399), njegove izsledke pa kot »razkritje gospodarske plati družbenih in političnih odvisnostnih odnosov v državi... v njeni celotni, neprikriti in strahotni resničnosti« (str. 401). V svojem zadnjem delu »Sozialpliilosophie im Umriss« (1910), ki ga je zapustil kot »znanstveno oporoko« ob svoji prostovoljni smrti, se je takole skliceval na Marxa: -Načina, kako nastajata kapital in kapitalizem, nam tu ni treba razlagati: to je prepričevalno obrazložil že Marx. Nauk o presežni vrednosti in pridobivanju profita (Plusmacherei) izraža dejansko dogajanje« (str. 109). V »Geschichte der Staatstheorien« (1905) je priznal Marxu in Engelsu, da sta »mnogo prispevala k razvoju vede o državi, zdasti s svojo kritiko obstoječe države in z zavračanjem obstoječih teorij«  (str. 372).
779
videl nobene družbotvornosti in kulturotvornosti. Da so v naravnem boju« med »družbenimi skupinami« v državi meščanske revolucije »večinoma zmagale«, je po njem pripisati okornosti, »ker so se borile le za priznanje resnično obstoječe družbene moči, gmotne in duhovne«, medtem ko »so bile kmečke vstaje vselej brezuspešne, ker je temu razredu manjkala resnična družbena moč, tako gmotna kakor duhovna«, in se je mogel vzpeti le »v trenutne izbruhe nasilstva«.2 Tako seveda ni mogel ocenjevati delavskega gibanja, vendar mu je prisojal le »možnost uspeha v boju za boljše delovne pogoje«, ne pa tudi v njegovem boju za socializem, ki mu je bil docela utopičen cilj.3
Čeprav je spadal ves med tako prepričane apologete kapitalizma, pa se je neprimerno bolj kakor proti socializmu bojeval zoper tradicionalno »znanstveno« prikrivanje razrednega značaja države in je v politiki gledal umetnost vladanja, zlasti umetnost predstavljanja razrednih interesov gospoduj očih razredov kot splošnih interesov državne ali družbene celote, pa tudi verstvo mu je bilo v bistvu idejno orodje za vzdrževanje oblasti vladajočih razredov. Prepričevalnost njegove apologetike gospostva teh razredov, ki ga je sicer zagovarjal kot nujno, vendar pa mu je trgal po vrsti vse krinke, je bila spričo tega hudo dvomljiva, kar so dobro čutili njegovi meščanski nasprotniki. Med temi so bili predvsem »pravni profesorji na pravnih fakultetah«, ki so gojili pravno teorijo o državi, to se pravi — z njegovimi besedami — ki so se ubadali, da bi »umeli državo iz prava«, da bi »jo predstavili kod pravni institut. .. nalik dobrodelnemu zavodu, korpo-raciji, rimskopravni družbi (societas), nemškopravni zadrugi, občini višje stopnje, skratka vsem pravnim konstrukcijam«, v smislu katerih »je smela biti vse mogoče, le ne država, to je nad vsem pravom stoječa organizacija gospostva«; »vse te pravne opredelitve države« je presodil  za   »samo   prazno  šaro  brez  sleherne   znanstvene,  brez  sleherne
2  Allgemeines Staatsrecht  (1907), str. 225.
3  V »Sozialphilosophie im Umriss« je sodil, da delavske množice, ki se zbirajo za socialističnim programom, pač imajo »od gibanja mnogoterno korist: višje plasti družbe morajo docela drugače kakor doslej upoštevati (wiirdigen) delavski razred, zakonodaja in uprava se morata privaditi višjemu vrednotenju tega razreda v javnem življenju — toda o uresničenju socialističnega programa ni govora... ,Socializacija' je utopija, ki nasprotuje resničnemu bistvu družbe« (str. 103), kajti kapitalizem »korenini v razvojnem procesu kulture« in »človeštvu preostaja le izbra: kultura in kapitalizem [t. j. razredna družba] ali pa brez kulture in brez kapitalizma«, pri čemer še pripominja, da »tudi te izbire nima« (str. 111), ker je pač — po njegovem — država »naravna nujnost« in kultura njen neogibni nasledek.
780
spoznavne vrednosti.«4 Tako zavračam strokovni in poklicni »kolegi« na nemških univerzah so se v glavnem branili z dostojanstvenim molčanjem; med redkimi branilci pravnih teorij, ki so prehajali v nasprotni napad, je bil avstrijski državnopravnik Edmund Bernatzik. Iz Gumplovviczeve knjige »Grundriss der Sociologie« (1885) je navedel tezo, da »se težnja po povečanju moči pri gospodujočih razredih izraža v čimbolj izčrpni uporabi obvladanih, ki praviloma vodi v zatiranje in ki jo je vselej mogoče imeti za ,izkoriščanje'«; nato je opozoril, da je pisec tega stavka »izvedbi te misli posvetil posebno knjigo .Rechts-staat und Socialismus'« (1881), in njegovo naziranje označil kot »nezaslišano«, in sicer »nezaslišano le glede na mesto, s katerega se tu razglaša takšen nauk«, ki se tako lahko prelije v »nauk anarhistov«, kajti: »Pisec resda kliče ,izkoriščanim': Ne razgrajajte, tako je vedno bilo in tako bo tudi vedno ostalo, izkoriščanje... je nujno, vdajte se z odpovedjo v svojo usodo! A kako bi ,izkoriščanim' zamerili, če ne sledijo tem nasvetom in se namesto filozofske odpovedi lotijo — dina-mita?«s Ta napad je bil objavljen prav v času — leta 1892 — ko se je bil eden izmed dveh Gumplowiczevih sinov pridružil socialni demokraciji, a je tedaj še zgrešil svoj smoter: omajati Gumplovviczev položaj na graški katedri za državno pravo. Gumplowiczeva zavrnitev je bila sicer ostroumna, a neprepričevalna: »Če naj že presojamo vrednost neke teorije po tem, kakšne zaključke bodo iz nje povzeli anarhisti, moramo Asekakor dati prednost sociološkemu pojmovanju države nasproti pravni konstrukciji države iz ,enakih in prostih indivi-duov'. Kajti anarhizem nastaja ravno iz neizpolnitve tistega, kar obljublja .prostim in enakim individuom' pravna konstrukcija države, teorija, da je država nastala iz pogodbe. Sociološko pojmovanje države pač predstavlja državo kot ,red neenakosti', toda hkrati pravi, da je ta ,red' med ljudmi edini mogoč, in zahteva potemtakem odpoved in vdanost v neogibno. Anarhizem je torej mogoče podtakniti... le pravnim konstrukcijam države, kajti sprožila so ga razočaranja, ki so jih rodili
4  Sozialphilosophie im Umriss, str. 34—55.
5  E. Bernatzik v recenziji Gumplowiczevih del »Einleitung in das (oster-reichische) Staatsrecht« (1889) in »Das osterreichische Staatsreclit« (1891) v dunajski »Zeitschrift fiir das Privat- und offentliche Recht der Gegemvart« XIX/1892, str. 768—770). Ko je Bernatzik navedel Gumplowiczevo tezo o »težnji po povečanju moči pri gospodujočih razredih«, bi bil lahko citiral tudi še nadaljnji stavek o isti težnji po povečanju moči pri obvladanih, ki jim gre za io, »da dosežejo vedno večjo odpornost in da uporabijo pridobljeno moč za zmanjšanje svoje odvisnosti«.
781
nauki o svobodi in enakosti, nikakor pa ne dokazovanje nujnosti  in neogibnosti reda neenakosti v državi.«6
Ko smo tako predstavili jedro Gumplovviczeve splošne družbene teorije — pri čemer smo vse akcesorno pustili ob strani — moramo takoj poudariti, da se v njej dosti premalo in preveč enostransko zrcali dejanski družbeni razvoj, da bi ji posvečali pozornost zaradi nje same. A z njo je zvezana njegova narodnostna teorija, vanjo, v njen razvoj pa je na tako zanimiv način vpletena naša nedavna narodna preteklost, da se nam zdi poskus njenega prikaza tudi še dandanes upravičen.
6 Die soziologische Staatsidee (1892), str. 48. — Pri vsem svojem zavračanju socializma kot utopije pa je Cumplowicz odklanjal tudi meščansko-konservativno nasprotovanje socialističnemu gibanju. Tako je v polemiki zoper socialnega darvinista Otta Ammona leta 1895 v eseju »Darwinismus und Soziologie« zapisal: »Če je današnji družbeni red naraven pojav, niso nič manj naravni pojavi tudi nasprotujoča mu socialna gibanja«, in med njimi kajpada tudi »socialno gibanje, ki obsega vso Evropo« in ki teži za tem. »da bi nadomestilo skupinski izbor [pri katerem ne gre za kakovost individuov, marveč le za kakovost skupin, ki se uveljavljajo v boju za gospostvo] z individualnim izborom. Ta težnja je po sebi s stališča razuma popolnoma upravičena, pač pa se še lahko prepiramo o njeni uresničljivosti ... Ali bo zahodni veter splošne volilne pravice prispeval k uvedbi preobrata od skupinskega izbora k individualnemu, o tem nas lahko pouči le daljna prihodnost.. . Pri vseh teh socialnih gibanjih in težnjah.. • imamo opraviti z elementarnim zaletom (Drangen) množic k prilagoditvi družbenega reda njihovim potrebam... S kakšnimi sredstvi, po kakšnih potih in v kolikšni meri bo do tega preobrata nekoč prišlo, tega ne more dandanes nihče predvideti. Vsem tem socialnim gibanjem sedanjosti pa bo nekoč treba priznati zaslugo, da so delovala zoper zamočvirjenje družbenega reda in pospeševala naravni tok družbenega razvoja, čeprav so težila za .krivimi ideali'« (Soziologische Essavs 1899, str. 30—31, 52, 37 in 41—42). V drugem članku iz istega leta 1895 pod naslovom : Das Eigentum als sozialc Tatsache« je takole zasmehoval takratno pripravljanje novega protisocialističnega zakona v Nemčiji: ».Prekucuhe' je mogoče zapreti; za vsako besedo na leto dni; tudi na deset let. Ni pa mogoče zapreti večne vzmeti, ki poganja to gibanje vedno znova, ne da bi jo mogla policija in kazensko sodišče prijeli. A kar je še huje: čim več teh prekucuhov pozapro in za čim dlje časa, tem močnejša je ta vzmet, ker dobi moraličen sukurs, duhovno ojekleni, učinkuje globlje (nachhaltiger) in tem bolj pospešuje gibanje. To vzmet je narava sama dala v prsi človeka. To je večna težnja vsakega živega bitja po zboljšanju položaja. Od najmanjšega črva do kralja živali je vsako bitje prežeto od te težnje ,gospodar zemlje' naj bi ne bil? Dokler se ne posreči to, globoke v vsakih človeških prsih zakoreninjeno vzmet iztrgati, ne pomorejo nobeni protipvevratni zakoni (Umsturzge-setze), tako dolgo je socialno gibanje tu in narašča, čimbolj ga pobijajo« (prav tam, str. 78—79). Kolikor je v tem stališču »focialnega darvinizma«. pač ni bil reakcionaren, marveč — levoliberalen!
782
II.
Ludwik Gumplovvicz se je v neki — ne sicer posebno obsežni, a vendar izjemni — meri bavil z jugoslovanskimi narodi kot predmetom svojega znanstvenopublicističnega obravnavanja. Zato je osrednje uredništvo »Enciklopedije Jugoslavije« vnaprej predvidelo in nato tudi objavilo o njem kratek sestavek, kjer je po uvodni biografski beležki očrtana Gumplovviczeva »sociološka« osvetlitev še vedno temnega nastanka prvotne hrvaške in srbske državnosti in plemstva, kjer so nato omenjeni njegovi pogledi na novodobne hrvaško-srbske odnose in njegovo naklonjeno in dejavno zanimanje za narodnostni razvoj Slovencev, na koncu pa navedeni njegovi posebej jugoslovanskim narodom posvečeni spisi.7
Dosti obsežnejšo informacijo o Gumplovviczevi osebnosti in delu nudi sestavek njegovega nekdanjega učenca Janka Polca v »Slovenskem biografskem leksikonu«8, kamor je bil sprejet kot »prijatelj Slovencev«, nemara edini te vrste. V Polčevem sestavku najdemo poleg popolne biografske skice in splošne idejnoznanstvene oznake kar izčrpne podatke o njegovem podpiranju slovenskih teženj v Avstriji: kako je uspešno interveniral pri dunajskem prosvetnem ministru Ma-dejskem, poljskem rojaku, v zadevi slovenskih paralelk na celjski gimnaziji, zaradi katerih je nato padla Windischgratzova koalicijska vlada (1895), da je bil slovenskim študentom na graški univerzi »do svoje smrti svetovalec in zavetnik«, kako »močno je podprl akcijo za slovensko vseučilišče s svojim svetom, vplivanjem na poljske poslance in s članki v poljske časopise« ter pomagal s svojimi zvezami izposlo-vati štipendije za slovenske absolvente graške univerze, da so se lahko odšli izpopolnjevat na univerze v Nemčiji. Polec nam obrazloži tudi. kako je prišlo do tega, da so Gumplovviczu, ki kot poljski nacionalist sprva »pred svojim prihodom v Gradec ni gojil posebnih simpatij do Slovanov vobče in do Jugoslovanov, zlasti Slovencev posebej«, nato Slovenci tako »prirasli k srcu«: s slovenskimi študenti v Gradcu ga je zbližal njegov sin Maks, poznejši poljski lektor na dunajski univerzi in rano umrli poljski zgodovinar, ki se je bil konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let kot gimnazijec v Celju spoprijateljil s slovenskimi sošolci in vrstniki, zlasti z Vatroslavom Oblakom, poznejšim docentom slovanske filologije v Gradcu. Vse to je Polec podrobneje opisal,   a   kako   se   je   Gumplovviczeva   poljska   družina   v   »nemškem
7  Enciklopedija Jugoslavije III, str. 635.
8  Slovenski biografski leksikon I, str. 273—275.
783
Gradcu« nekako »prislovenila«, priča tudi — pri nas doslej še ne omenjeni — primer Maksovega brata Wladislawa, ki je potem, ko je bil že davno zapustil Gradec in slovensko soseščino, v »velikem svetu« pisal o tako malo znanih Slovencih — sicer le mimogrede, a v istem »priznavalnem« duhu svojega očeta.
Wladislaw se je bil kot mlad zdravnik leta 1892 pridružil socialni demokraciji in je postal brž sourednik graškega socialističnega lista »Arbeiterwille«, ki je bil tedaj tudi glasilo slovenskih socialnih demokratov; le-tem namreč slovensko meščanstvo in kranjski deželni predsednik baron Andrej Winkler nista dopustila, da bi bili svoj socializem izražali in širili v slovenščini, zaradi česar kajpada niso opustili socializma, marveč le bolj širili svoje nemško glasilo. Wladislaw Gumplowicz pa je že naslednje leto zapustil Gradec »zaradi konflikta z očetom, čigar položaj na graški univerzi je .izgubljeni' sin ogrozil«,9 nemara v zvezi z omenjenim napadom Edmunda Bernatzika na Gumplowiczev nauk, ki da vodi kar v anarhizem. Wladislaw je pozneje postal viden publicist poljske socialistične stranke, prve in edine med socialističnimi strankami tistega časa, ki je narodnostno vprašanje postavljala na prvo mesto; njegovo ime je predstavnica skrajnega internacionaliznia, Roža Luxemburg, večkrat navedla med drugimi »socialpatriotskimi« nasprotniki.10 Leta 1902 je izšla v neki socialistični zbirki v Berlinu \\ ladislawova knjižica »Nationalismus und Internationalismus im 19. Jahrhundert«, v kateri najdemo — narodnostno teorijo njegovega očeta zdemokratizirano in prilagojeno takratnemu socialističnemu gibanju in njegovim perspektivam; okolnost, da mu jo je bilo v ta namen treba le prav malo dodelati, nas opravičuje, da se pri tem spisu kratko ustavimo.
8 Dr- Michael Schacherl: 30 Jahre steirische Arbeiterbewegung (1930), str. 42 in 48.
10 Z Rožo Luxemburg vred so odklanjali na vsej črti narodno stališče poljske socialistične stranke drugi predstavniki levega krila v drugi inter-nacionali, zlasti tudi Lenin. Ta okolnost pa je bodisi neznana več našim starejšim in mlajšim zgodovinarjem ali pa je nočejo upoštevati. Med njimi naj navedem Vašo Čubriloviča, ki v knjigi »Istorija političke misli u Srbiji XIX veka« (1938) pripisuje ;>Lenjinu i njegovoj socijalističkoj školi u Rusiji več u ovo doba«, t. j. pred letom 1914, naziranje, »da se radnička klasa radi uspeha svojih vlastitih klasnih težnja i interesa mora svuda, a pre svega u svojoj zemlji i kod svog naroda, staviti na čelo nacionalno-revolucionarnim pokretima« (str. 395 in 397). V takratnih pogojih se je socialistična strategija v narodnostnem vprašanju usmerjala drugače in je nikakor ni dopustno za nazaj premikati na poznejši tir.
784
Izhodišče je bilo piscu francoska revolucija, hčerka razumarskega prosvetljenstva in mati deklaracije človeških pravic: Njen klic po prostosti, enakosti in bratstvu je bil načeloma mednaroden, a je vendarle privedel povsod — bodisi preko francoskih osvajanj do elementarnega in močnega narodnostnega odpora v Španiji, v Nemčiji in v Rusiji, ali pa— v izjemnih primerih francoskega upoštevanja narodnosti, kakor na Poljskem in v Italiji — tudi do okrepitve teženj po narodnem zedinjenju. Zvrstijo se srbska in grška dosega narodne države, belgijska odcepitev od Holandske, poljske vstaje, madžarska vojna za narodno neodvisnost, nemško in italijansko zedinjenje. Ob zedinjeni Italiji ni pozabil omeniti »približno 100.000 [?] Slovencev v severovzhodnem kotu«.11 Takoj po tej uvodni ekspoziciji se je lotil prikaza obeh srednjeevropskih večnarodnostnih držav Avstro-Ogrske in Švice, ki sta bili tudi pri njegovem očetu vselej na dnevnem redu, kadar se je bavil z narodnostno teorijo. Medtem ko se Švici lahko popolnoma ognemo, se moramo ozreti na nekatere dele Wladislawovega prikaza Avstro-Ogrske; razlike med njim in očetom bodo vidne šele pozneje, ko bomo spremljali razvoj očetove teorije. Začnimo z letom 1848, ko so se prvič narodi vmešali v zgodovino, ki je bila dotlej zgodovina njihovih gospodarjev, vladarjev in fevdalcev. Tedaj se je kričeče »razkrila mnogojezičnost Avstrije« in vsi njeni narodi so se hoteli rešiti umetnih ovir svojega kulturnega razvoja. Toda »te težnje po narodnostni prostosti... so prišle tu in tam v navzkrižje s težnjami po politični prostosti, kar je prav obilno prispevalo k neuspehu revolucije v Avstriji. Do leta 1848 so bili ravno Nemci prvi sluge centralistično reakcionarnega sistema, nosilci tujega gospostva, zoper katero so Čehi naskrivaj mrmrali; zdaj so rebelirali Nemci, ne da bi bili poravnali svoj račun s Cehi — in zatorej je mogel reakcionarni sistem izigrati Čehe proti nemškim liberalcem in demokratom. Podobno je bilo v Galiciji, kjer so se Rusini po pravici imeli za zatirane od poljskega plemstva in so se zato zvezali z vlado proti Poljakom. A tudi položaj Madžarov bi bil mnogo ugodnejši, če ne bi bili umetno zadrževali na nižji kulturni stopnji nemadžarskih narodnosti, Romune, Slovake, Rusine in Srbe — in jih napravili za oporišča reakcije — da ne govorimo še o Hrvatih, ki so zadušili dunajski boj za svobodo«.12 Pisec opozarja na »dvojno preslojitev narodov oziroma jezikov« v Avstriji: zgoraj na vrhu nemščina kot državni jezik, ki je skušal iz-
11  Dr. Ladislaus Gumplowicz: Nationalismus und Internationalismus im 19. Jahrhundert (1902, VIL zvezek zbirke »Am Anfang des Jahrhunderts«), str. 11.
12  Ibid. str. 15.
50   Naša sodobnost
785
rivati vse nenemške narodne jezike; pod njo so bili jeziki »zgodovinskih narodov«, tako rekoč državni jeziki druge vrste, ki so skušali v svojih kronovinah takoj zasesti vsako pozicijo, iz katere se je umaknila nemščina, ne glede na dejanski narodni jezik«, kakor »madžarščina v vsej Ogrski, poljščina v vsej Galiciji, italijanščina na Primorskem in v Dalmaciji«; spodaj na dnu »so bili končno tisti narodni jeziki, katerih zahteve se niso opirale na sijajna zgodovinska izročila moči in samostojnosti, niti na kulturne pravne naslove razvite književnosti in znanosti, marveč so mogli v svoj prid navesti le okolnost, da je vsak od njih živ jezik živega naroda, cesto edini jezik, v katerem lahko stotisoči ali celo milijoni državljanov izražajo svoje misli in zahtevajo svojo pravico, da torej brez njihovega priznanja ostaja pravkar ustvarjena ustava za te milijone mrtva črka«.13 Med zgodovinske narode je uvrstil tudi Čehe kot »najštevilnejši in najbolj razviti slovanski narod v Avstriji«, ki lahko pokaže na »sijajno zgodovinsko izročilo moči in samostojnosti«, o nezgodovinskih pa je zapisal, da med njimi »komaj kateri ni imel nekoč v preteklosti svoje državne samostojnosti, kakor Srbi v 14. in 15., Rusini v 11. in 12., Slovenci v 6. in 7. stoletju«; o Slovakih je menil, da so le veja češkega naroda, odrezana od njega z ogrsko mejo, o Romunih in Srbih pa je poudaril, da imajo njihovi rojaki onstran črnorumenih meja samostojne države, kar pa jim tostran teh meja na Ogrskem »niti najmanj ne koristi«.14 V novem položaju, ki ga je ustvarila pruska zmaga nad Avstrijo leta 1866. so najprej z nagodbo leta 1867 Madžari postali »državni narod« na Ogrskem s podrejeno jim avtonomno Hrvaško in Slavonijo, nato so dobili Poljaki avtonomno oblast v vsej Galiciji, čeprav ne ustavnopravno, ampak upravnopravno; »a tudi v deželah češke krone in v alpskih deželah se je položaj Nemcev načeloma poslabšal«: »Povsod, kjer je jezik ljudstva, prihaja češčina v uradu in v šoli vedno bolj do pripadajoče ji veljave; gimnazije so že davno češke, poleg nemške univerze je v Pragi nastala češka. Podobno napreduje, čeprav v mnogo manjšem merilu na jugu slovenščina«, kateri se na Primorskem umika tudi italijanščina kot »jezik vladajočega meščanstva v mestih«.15 Nato se pisec spravlja nad »blodno misel o nedeljivosti kronovin« kot »preživelo dediščino stare, polfevdalne, polabsolutističnobirokratske Avstrije« in zagovarja kot »pravično in razumno rešitev jezikovnega vprašanja« brnski program avstrijske socialne demokracije z njegovo
18 Ibid. str. 15—16.
14  Ibid. str. 16—17.
15  Ibid. str. 19—21.
786
zahtevo po novi upravni razdelitvi Avstrije na jezikovna ozemlja. Vendar mu je bila »Avstrija še zelo oddaljena od narodnostnega miru«, ki ima »izven socialnodemokratskih krogov« le redke privržence; »bolj ali manj vse narodne stranke gledajo v Avstriji le še kletko, v katero so jih zaprli skupaj z vsemi mogočimi ,čudnimi sostanovalci" in iz katere hočejo ob prvi priliki pobegniti«, vsaj »videti je tako, kakor da bi komaj še pričakovale, da bo Avstrija kaj zanje storila — zgolj preprečiti hočejo, da se v Avstriji ne zgodi kaj proti njim«.16 Tako bistra oznaka avstrijskega notranjega položaja je bila tedaj — v letu 1902 — v avstrijski in mednarodni publicistiki še prav redka! Nasproti tej »razdrapani« Avstriji, katere usoda je negotova in odvisna zlasti od tega, »ali se bo dovolj hitro demokratizirala«, kaže docela drugo sliko Švica, kjer »jezikovna različnost ne ovira krepke zavesti državne skupnosti«.
Z vprašanjem, »zakaj je narodnostno vprašanje ravno v 19. stoletju dobilo tako presenetljiv pomen«, prehaja pisec k — narodnostni teoriji. Najprej slika kulturo starega in srednjega veka kot »kulturo brez tiskarstva«, ki ni mogla prodreti v globino ljudstva: z razvojem ljudskih jezikov v knjižne, z razširjenjem tiskane besede, s jironicanjem naprednih misli v množice pa »so ljudstva postala narodi«. »Število ljudi, ki so deležni napredujoče duhovne kulture svojega naroda, je nezaslišano naraslo in narašča vse bolj«, pri zatiranih narodih pa »se narodna zavest neločljivo zrašča z razredno zavestjo delovnega ljudstva«, kakor »pri Rusinih, katerih plemstvo je v teku 16. do 18. stoletja dezertiralo deloma k Poljakom, deloma k Rusom, ali pri Slovencih, katerih zgodovina je obstajala več ko tisoč let, od 8. do 19. stoletja le iz vrste krvavo zatrtih kmečkih uporov, usmerjenih proti nemško govorečemu, deloma po vsej priliki le germaniziranemu fevdalnemu plemstvu«.17 Sklicujoč se nato še na narodnostni odpor poljskega delovnega ljudstva, predvsem proti germanizatoričnemu pritisku v Pru-siji, je pisec postavil kot vodilo: »Kjer koli imamo tujenarodno gospostvo, je stranka zatiranih ljudskih razredov, demokratična ali celo socialistična stranka le tedaj življenja zmožna, če se bori tudi za jezik zatiranega naroda in za njegovo narodno samostojnost. Če bi to opustila, bi odpovedala ravno v točki, kjer se šele sploh začenja prebuja trikratno — narodno, politično in gospodarsko — zatiranih ljudskih množic k samospoštovanju in človeškemu dostojanstvu, to se pravi ravno tam, kjer ljudska volja zahteva in mora zahtevati najbolj klju-
16  Ibid. str. 25—26.
17  Ibid. str. 43—44.
787
50*
bovalen, najbolj neizprosen boj.«18 To vodilo je bilo priostreno zoper »breznarodnostni« internacionalizem, kakršnega je ravno v poljskem delavskem gibanju z vso trdovratnostjo uveljavljala Roža Luxemburg v zvezi s svojim revolucionarnim — Wladislawu Gumplowiczu tujim — pojmovanjem delavskega boja nasploh in posebej v vseh treh državah, med katere je bil poljski narod razdeljen. Končno je pisec zastavil še vprašanje: »Ali pa je bilo 19. stoletje res le čas naraščajočega narodnostnega ločevanja in zaostrovanja narodnostnih bojev? Ali ni bilo tudi v veliki meri doba mednarodnega sporazumevanja, mednarodnega zbliževanja, mednarodnega bratenja?«19 Na to vprašanje je najprej odgovoril z »da in ne«, nato pa je v nadaljnjem razpravljanju dopustil takšno zbliževanje le v »evropskem kulturnem krogu« brez despotične carske Rusije, ki jo je treba »zavrniti v njene naravne meje« z narodno osvoboditvijo v njej zatiranih kulturnih narodov od Fincev na severu do Ukrajincev na jugu. V takšni perspektivi protiruske vojne je bila namreč vsa »strategija« poljske socialistične stranke in zaradi nje je dejansko ta stranka odklanjala internacionalizem v revolucionarnem in v pacifističnem smislu.
Tako smo ob Wladislawu Gumplovviczu nekoliko zašli v problematiko socialistične narodnostne politike v času pred pol stoletjem, o kateri pa je mogoče razpravljati le v popolnoma drugem okviru, ne pa v zvezi z narodnostno teorijo Ludwika Gumplovvicza, ki ji je v bistvu sledil tudi Wladislaw, le da jo je prilagodil za rabo poljskih »narodnih socialistov«. Razlog našega zanimanja za to teorijo pa nikakor ni v tej prilagoditvi, ki smo jo obsegli le zaradi tega, da bi jo bolj plastično predstavili, marveč je v njeni povezanosti s slovenskim vprašanjem, pri katerem se je Wladislaw oddaljil od očeta le, ko je omenil — očetu neznano — prvotno slovensko državnost in — od očeta prezrte — slovenske kmečke upore.
Janko Polec namreč v sestavku o Ludwiku Gumplovviczu prikazuje izčrpno le njegovo dejavno zanimanje za Slovence, medtem ko le omenja, da »se je tudi znanstveno pečal s slovenskim in jugoslovanskim problemom z vidika svojih sociologičnih teorij, pa z očitno simpatijo do nas, v več spisih«, ki jih deloma navaja, ne da bi nas poučil kaj več o tem, kakšen je bil videti ta »problem« v luči teh teorij in kako so bili Slovenci predstavljeni v teh spisih tistemu »velikemu svetu«, ki jih je bil vajen dotlej — z zgodnjim Gumplowiczem vred, kakor bomo videli — kot politično skoraj docelo brezpomembno »iver« borega niti
18  lbid. str. 44—45.
19  lbid. str. 45.
788
ne poldrugega milijončka zgolj antropogeografsko registrirati, ne vedoč, čemu naj bi jim naklanjal kaj več pozornosti. Gumplowicz jim jo je naklonil zaradi tega, ker ga je prav pojav njihovega narodnostnega razvoja privedel do novega spoznanja, ki ga je moral dodati svojemu prvotnemu pojmovanju naroda kot izključnega plodu samosvojega državnega življenja, pojmovanju, ki je bilo prikrojeno le za tako imenovane »zgodovinske narode«. Ko je že naneslo, da sem si v zvezi s sestavkom v »Enciklopediji Jugoslavije« ogledal nemara vsa mesta v Gumplowiczevih spisih, kjer so omenjeni Slovenci in drugi jugoslovanski narodi, in da sem pri tem sledil razvoju njegove narodnostne teorije, se čutim obvezanega, da v prepletu s prikazom tega razvoja povzamem iz njegovih spisov vso njegovo presojo slovenskega in jugoslovanskega »problema«, da ne ostane »uganka«, zaman čakajoča na »reševalca«, ki jo pospravi z dnevnega reda.
III.
Gumplowiczu je bila prvotna družbena prvina »pleme« (Stamm),20 t. j. preddržavna skupina ljudi, ki se zavedajo skupnega izvora in »plemenskega sorodstva«. Iz plemen nastane država kot njihova spojina, kadar močnejše pleme trajno podjarmi šibkejše; isti vnanji — državni — oblasti podrejeno združbo imenuje »ljudstvo« (Volk), ki mu je »družbena vsebina države«. Iz tega »ljudstva« nastane šele v daljšem procesu poenotenja v njem spojenih plemen — narod (Nation).
V prvem delu, ki ga je napisal v Gradcu, v »Philosophisches Staats-reeht« (1877), se je lotil opredelitve narodnosti takole: »Pleme smo označili kot priroden pojav, ljudstvo kot politično dejanje, medtem ko je narod plod zgodovinskega razvoja, kulturna tvorba (Werk), narodnost pa celokupnost vseh skupnih značilnosti, ki sta jih vtisnila nekemu ljudstvu, neki množini plemen zgodovina in razvoj države. K tem značilnostim spada tudi skupni jezik.«20a Ob tej prvi opredelitvi narodnosti je od naukov, prevladujočih v tedanji nemški teoriji, izrecno zavrnil samo skupni izvor naroda: »Narodnost je enota, a ne etnična, marveč moralična in duhovna enota, ki se navzven izraža le v skupnem
20 V prvem sociološkem spisu »Race und Staat« (1875) in še nekaj časa potem je uporabljal izraza »rasa« in »pleme« kot sinonima, ker se mu še ni videlo utemeljeno ločevanje med prvotno človeško hordo in plemenom kot neko višjo stopnjo etničnega — še preddržavnega — razvoja, na kar je posebej opozoril leta 1877 v »Philosophisches Staatsrecht« (str. 39—40).
20a Philosophisches Staatsrecht, str. 42—43.
789
jeziku.«21 Poglavitno — in sprejemljivo — težišče te opredelitve naroda je v tezi, da narodi niso od nekdaj, marveč šele zgodovinsko nastale tvorbe. Skoraj vso svojo polemiko je Gumplowicz tedaj usmerjal zoper zamenjavanje pojmov plemena in naroda pa ljudstva in naroda. Prvo zamenjavanje je bilo zakoreninjeno v nemški družboslovni znanosti in publicistiki, drugo pa v zahodnoevropski. V oporo svojega ločevanja teh treh pojmov se je skliceval tudi na običajno jezikovno rabo, češ saj »se dandanes govori o nemškem narodu, toda le še o bavarskem ljudstvu«, nadalje »o avstrijskem ljudstvu, ne pa o avstrijski narodnosti« in končno »v Avstriji o poljski narodnosti, a le o slovaškem plemenu«. Kako je nastalo njegovo izhodišče o dolgodobni državnosti kot pogoju za nastanek naroda, nam razodene sam v nadaljevanju: »Po pravici zbuja smeh, ko se hoče rusinsko pleme v Galiciji nasproti Poljakom napihniti v narodnost. Najsi bo tudi res. da so Poljaki skozi stoletja zatirali rusinsko pleme: a ta okolnost je ravno še en dokaz več, da so bili Poljaki narod, Rusini pa zatirano pleme. Madžari tvorijo skupaj z vsemi plemeni, ki jim vladajo, en narod.«22 Takšno stališče je prinesel Gumplowicz v Gradec iz svoje domovine, kjer so — kakor pripoveduje — »že v 16. stoletju jasno in razločno umevali razliko med plemenom in narodom tako, kakor jo uveljavljamo tukaj«, o čemer priča »izrek tedanjega slavnega poljskega zgodovinarja in politika Orzechowskega, ki se je označeAal: gente Ruthenus, natione Polomiš«.23 Kje bi bil a- času Gumplowiczeve mladosti našel Poljaka, ki bi ne bil odrekal nezgodovinskemu kmečkemu »plemenu« Rusinov brez plemstva in brez meščanstva pravico, da se ima prav tako za narodnost kakor Poljaki?!
Pri tem prvem razvijanju narodnostne teorije Gumplowicza ni zadovoljevala Eotvosova opredelitev v knjigi »Die Nationalitatenfrage« (nemški prevod leta 1865), češ da je narodnost »zavest skupne pripadnosti, ki jo ustvarjata spomin na skupno preteklost in enak položaj v sedanjosti, oba porajajoča skupnost interesov in čustev«; bila mu »je hudo nenatančna, saj prezre najbistvenejše, namreč, da je narodnost le tista skupnost, ki izvira iz skupne državne preteklosti in se izraža v skupnem jeziku«. Prav tako mu ni bilo všeč Eotvosovo poimenovanje »jezikovne narodnosti« za — zgolj »plemenske« — »jezikovne skupnosti, ki nimajo samostojne politične preteklosti, kakor n. pr. ru-sinska, slovaška itd.«24
21  Ibid, str. 40.
22  Ibid. str. 46-
23  Ibid. str. 48.
24  Prav tam.
790
Temu prvemu Gumplovviczevemu koraku na področje narodnostne teorije pa je kmalu sledilo njeno široko obravnavanje v knjigi »Das Reclit der Nationalitaten und Sprachen in Oesterreich-Ungarn« (1879), posvečeni v več ko dveh tretjinah prikazu narodnostnih in jezikovnih predpisov, uveljavljenih v območju obeh spojenih držav, oziroma v deželah, iz katerih sta obstajali, z njihovimi nagibi in pomeni od časa Marije Terezije in Jožefa II. dalje; le v pičli tretjini obravnava narodnostne teorije v glavnem nemških piscev 19. stoletja in razvija svojo lastno teorijo — tisto iz »Philosophisches Staatsrecht« — ki pa je v drobcih raztresena tudi med njegovim zgodovinskim razpravljanjem. V uvodu na kratko prikaže nastanek zahodnoevropskih narodov, ki ni povzročal niti njemu niti drugim pred njim preglavic: Državne tvorbe, preostale iz srednjega veka, ko nista niti »ideja narodnosti« niti »materinščina kot funkcija (Betatigung) narodnostnega duha igrali znatne vloge«, so »nezavedno ustvarjale narodnost, t. j. duhovne in kulturne skupnosti, ki so se razodevale predvsem v novih narodnih jezikih in izražale v velikih narodnih književnostih«.25 Za srednjo Evropo pripisuje prelomni pomen nastanku nemške narodne zavesti v odporu proti francoskemu gospostvu za časa Napoleona in opozarja na prvo mednarodno priznanje narodnostne ideje v stavku iz zaključnega akta dunajskega kongresa z dne 9. junija 1815, da »dobijo Poljaki, ki so podfložniki Rusije, Avstrije in Prusije, stanovska predstavništva in — narodne institucije«. Slovencev se dotakne prvič, ko navaja cesarski odlok z dne 12. oktobra 1818 o obveznih »predavanjih slovenščine v drugem bogoslovnem letniku liceja v Ljubljani«28 kot primer, da »so se iz ozirov na cerkev morali ljudski jeziki tu in tam uvajati kot obvezni učni predmeti«, medtem ko je le italijanščina v srednjem in višjem šolstvu Benečije in Lombardije uživala približno isti položaj kakor nemščina v drugih deželah avstrijskega cesarstva. Posebej poudarja vpliv poljske vstaje leta 1830 in njene zadušitve na Madžare; ti so tedaj odpravili latinščino kot uradni jezik, ki so jo bili še branili in odbranili proti germanizacijskemu sistemu Jožefa II. Takrat pa so Hrvati prišli v nekdanji položaj Madžarov in so proti vsiljevani jim madžarščini branili latinščino ne samo v odnosih z Budimpešto, ampak tudi v svojem saboru, kjer pa so kmalu prešli k hrvaščini.
25  Das Recht der Nationalitaten und Sprachen in Oesterreich-Ungarn, •str. 3 in 5.
26  Ibid.str.40.
791
Podobne »narodnostne pravice«, kakršne je marčna revolucija leta 1848 že v prvem mesecu iztrgala dunajskemu dvoru za Madžare s sankcijo zakonom, ki jih je bil sklenil ogrski državni zbor v letih 1847— 1848, in za Čehe z odobritvijo »načela enakopravnosti češčine in nemščine v šoli in uradu«, pa so zdaj hoteli doseči tudi Slovaki, Srbi in Romuni, skratka »vsi narodi, deli narodov in vsa plemena so bila edina v zahtevah po enakopravnosti svojih ,narodnosti in jezikov'«.21 Nasproti tem zahtevam hvali Gumplowicz formulo čl. 4 oktroirane ustave Pillersdorferjevega ministrstva z dne 25. aprila 1848: »Vsem plemenom (Volksstammen) je zajamčena nedotakljivost [— ne pa enakopravnost —] njihove narodnosti in jezika«, kot posrečeno in edino »realno«, kajti: »Po ,enakopravnosti' so klicala v tistih dneh prav tako majhna, nepomembna plemena kakor zgodovinsko pomembni narodi... Toda ... tej zahtevi je manjkal potrebni realni temelj zgodovinske in kulturne enakovrednosti. Stroga in dosledna izvedba tako zahtevane enakopravnosti v javnem življenju bi morala voditi ravno do najhujših kršitev pravic [?!] najviše stoječih narodov in plemen [?] Avstrije; treznemu premisleku je moralo biti nekaj nezaslišanega, da bi se v javnem življenju države ljudska narečja, ki se niso še povzpela niti do knjižnega jezika ali so si celo šele izbirala črke, ki naj jih rabijo, izenačila z jeziki, ki so v večstoletni preteklosti nakopičili bogate zaklade književnosti za lastni narod in za vse človeštvo. Po takšnem premisleku je morala veljati koncesija enakopravnosti narodnosti in jezikov kot nemogoča. Pač pa je bilo videti načelo nedotakljivosti sleherne narodnosti in jezika ... zapoved pravičnosti nasproti vsepovsod prebujenemu in v novo življenje rastočemu narodnemu čustvu ... in ljubezni do narodnega jezika. Medtem ko je bilo mogoče presoditi zahtevo po enakopravnosti' pri marsikaterem malo razvitem plemenu kot preveliko, pa je moralo načelo .nedotakljivosti' že pridobljenega narodnostnega kapitala, najsi je bil še tako majčken, veljati kot minimum, do katerega ima tudi najmanjše in najbolj nepomembno pleme neokrnljivo pravico.«28
Tako je našel Gumplowicz nekako »srednjo pot« za avstroogrsko narodnostno politiko: Njegova teorija je branila nasploh »zgodovinsko posest« — »zgodovinskih«, t. j. gospodujočih narodov, vendar ne da bi jih bila pri tem usmerjala k hujšemu zatiranju nezgodovinskih »plemen« na dnu narodnostne lestvice, a tudi ne da bi bila le-te kaj spodbujala  v  prizadevanju  za  večje  pravice  —  saj  jih  je  navajala,  naj
27 Ibid. str. 62.
-8 Ibid. str. 63—64.
792
se vdajo v svojo »plemensko« usodo, kakršno jim je »naklonila« preteklost.
V »ojačenem državnem svetu« leta 1860, sklicanem zato, da bi se našel sprejemljiv izhod iz skrajno centralističnega in germaniza-toričnega Bachovega sistema, ki je bil privedel do nevzdržnega stanja, so zahtevali — s stališča svojih »zgodovinsko razvitih in tradicionalno gospodujočih narodnosti« — predstavniki Madžarov uvedbo madžarskega uradnega jezika na Ogrskem, zastopniki Poljakov pa poljskega v Galiciji, »ne da bi bili upoštevali nemadžarska oziroma nepoljska plemena, od nekdaj naseljena v teh deželah, a vključena v bivše ogrsko kraljestvo oziroma poljsko«.29 Obema zahtevama je vladar ugodil 20. oktobra 1860 posebej v dveh pismih — v enem Madžaru grofu Vavu, tičočem se uradnega jezika na Ogrskem, in v drugem Poljaku grofu Goluchowskemu, tičočem se učnega jezika v Galiciji — in je tako umaknil dotedanji nemški »državni jezik« z avtonomnih področij »dveh zgodovinsko-upravičenih narodnosti«, odrekajoč se njuni nadaljnji »germanizaciji« in priznavajoč obema narodnostima in njunima »vladajočima deželnima jezikoma zgodovinsko in kulturno pridobljeni položaj«.30
Ne moremo se ustavljati pri mnogih zanimivih mestih bogatega zgodovinskega gradiva v tej Gumplowiczevi knjigi. Izbiramo samo tista, ki so neobhodna za naš prikaz njegove narodnostne teorije in njegovega odnosa do Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov, le izjemoma tudi nekatera mesta splošnega značaja. H kritiki češkega voditelja dr. Riegra v Schmerlingovem državnem zboru 11. maja 1861, da Schmerlingova februarska ustava ne omogoča »pravega predstavništva avstrijskih narodov». pripominja, da je to »nesporno res«, toda »Riegrove zahteve po ,pravem predstavništvu', usirezajočem številu prebivalstva — pri čemer bi slovanski ,milijoni' v [dunajskem] državnem zboru imeli večino — ne bi bilo mogoče uresničiti v nobenem parlamentu, kajti v slehernem parlamentu so predstavljene le vladajoče manjšine, nikdar in nikoli pa obvladane večine, in to je tudi docela pravilno [!], ker je globoko utemeljeno v naravi stvari, v bistvu države. To dejstvo dandanašnjega državnega in kulturnega življenja bi utegnilo biti prevrnjeno kvečjemu z zmago socialističnih naukov — toda le skupaj z državo in z vsakršno kulturo vred!«31 Kakor se je motil meščan Gumplowicz v zaključnem delu tega stavka, pa je v predhodnem delu vsekakor imel prav.
29 Ibid. str. 123—124.
50 Ibid. str. 133.
31 Ibid. str. 139—140.
793
Gumplowiczev narodnostni nauk v tej knjigi je bil v bistvu le teoretična spremljava ali utemeljevanje poljske politike v Avstriji, za katero je njen predstavnik Smolka izjavil 19. junija 1861 v državnem zboru, da se za Poljake »narodnostna enakopravnost uteleša v avtonomiji dežel kot zgodovinskopolitičnih individualitet«, in tako — po Gumplowiczu — »nasprotoval razkroju [!] narodnosti v etnične prvine«.32 Riegrovo zahtevo, izrečeno istega dne, naj bo »naš jezik polnopraven, enakopraven, kjer koli je«, je presodil za »strastno prenapeto«, čeprav je priznal upravičenost njegovim pritožbam nad zatiranjem eešeine in germanizacijo. »Takšne enakopravnosti dveh jezikov,« je zapisal, »ne more dati nobena vlada, če ni z večstoletnim razvojem pridobljena. Vsak jezik ima le toliko pravice in si lahko lasti v tekmovanju z drugimi le toliko, kolikor si je priboril duhovne moči; noben zakon ne more spremeniti tega naravnega, z železno nujnostjo vladajočega razmerja. O upravičenosti narodnostne opozicije proti Sclimerlingovi germanizaciji ni bilo moč dvomiti, vendar pa je moralo biti jasno, da t svojih težnjah ni upoštevala dejanskih razmer.«33
»Do spoznanja prave mere obojestranskih zahtev,« nadaljuje Gum-plowicz, »do spoznanja pravega medsebojnega razmerja raznih narodnosti in jezikov je bilo še daleč,« treba je bilo še »dolgih in hudih bojev v parlamentu in izven njega«. Razpravljanja o »vrsti interpelacij in vladnih odgovorih nanje« v državnozborskih zasedanjih let 1861 in 1862 so bila »velikega pomena za vsestranski razvoj ustreznih pojmov in nazorov« v »tem boju, ki je polagoma vodil do razjasnitve naziranj in do medsebojne izravnave« — kajpada »izravnave« med razvitimi in močnimi »pravimi« narodnostmi na račun zaostalih in šibkih »plemen«.
V prikazu teh »pojmovnih razčiščevanj« v Schmerlingovem parlamentu na nadaljnjih dvajsetih straneh je posvetil Gumplowicz izredno pozornost nerazvitemu »plemenu« — Slovencev in od njih v tedanjem razpravljanju neločevanih istrskih Hrvatov. Najprej se pojavijo Slovenci kot pasiven objekt — takrat še medsebojnega — izigravanja med tržaškimi Italijani in Schmerlingom. Le-tega je 13. julija 1861 interpeliral tržaški poslanec Porenta zaradi nepotrditve sklepa tržaškega deželnega zbora z dne 22. aprila istega leta o »uvedbi italijanščine, ki je izključni učni jezik na trgovski in navtični akademiji od njene ustanovitve in se uporablja z najboljšim uspehom, tudi v druge javne učne zavode ob primernem upoštevanju v okolici mesta Trsta
32  Ibid. str- 146.
33  Ibid. str. 149—150.
794
prevladujoče slovanščine«. V svojem »izčrpnem odgovoru« je Schmer-ling 27. julija najprej opozoril, da je v le dve milji oddaljenem Kopru popolnoma italijanska gimnazija, na tržaški gimnaziji pa je približno polovica učencev po materinščini bodisi slovanska ali nemška, da je ta gimnazija ustvarjena za vso Istro, kjer velik, pretežni del prebivalstva ni italijanski, da iz te gimnazije prihajajo tudi bogoslovci v goriško semenišče, kjer so predavanja le latinska in nemška. Upoštevaje te okolnosti se je vlada odločila, da ne bo izpremenila tržaške gimnazije iz nemške v italijansko; vrh tega tudi ne želi, da bi se vsi tržaški študenti usmerjali izključno na univerzo v Padovo. Nadalje je pribil Schmerling, da je v vseh petih osnovnih šolah v Trstu »zdaj uvedena vseskoz italijanščina kot učni jezik«, kar je »krivično nasproti drugemu delu prebivalstva, zlasti slovanskemu, ki je ravno v najnižjih tržaških plasteh znatno zastopano«.34 Končno je priznal potrebo po italijanizaciji realke, s katere odhajajo učenci na trgovsko in navtično akademijo. Gumplowicz je pripomnil, da je Schmerlingov centraliziraj oči in germanizirajoei sistem »na Ogrskem prav tako kakor v Trstu jemal za pretvezo ,narodnostne pravice' Slovanov in Romunov, da bi laže nastopal proti zahtevam močnejših narodnosti«.35 Iz te tržaške zgodbe, ki v našem zgodovinopisju menda še ni bila omenjena, razberemo, da je že Schmerling znal računati na slovansko nasprotno utež proti italijanstvu na Primorskem. Primorski Slovenci in istrski Hrvati, ki jih je neposredno ogražala v svoji višji kulturi utapljajoča jih italijanska »močnejša narodnost«, niso mogli kaj podvomiti o tem, da jim je Avstrija — zavetnica proti Italiji prav tako, kakor je bila tudi gališkim Poljakom zoper Rusijo in Čehom zoper Nemčijo. Silni pečat te okolnosti na vso slovensko politiko v avstrijski dobi je v našem zgodovinopisju vse premalo upoštevan, kolikor ni sploh docela zabrisan.
Gumplovvicz podrobno navaja dve Tomanovi interpelaciji glede enakopravnosti »slovanščine« kot učnega jezika na srednjih šolah — pri čemer ima Tomana za Čeha, ker se tako interpelaciji kakor tudi Schmerlingova odgovora nanje nista nanašala posebej na slovenske razmere, marveč hkrati ali celo predvsem tudi na češke. Toman je v svoji drugi interpelaciji z dne 15. septembra 1861 poudaril, »da so se slovanski jeziki že povzpeli na stopnjo, ki jih popolnoma usposablja za pouk na srednjih šolah, in da so za njihovo uvedbo potrebne učne
34  Ibid. str. 150—152.
35  Ibid. str. 169.
795
sile v zadostni meri na razpolago«.36 Schmerling je bil namreč v svojem odgovoru dne 19. junija na njegovo prejšnjo interpelacijo izjavil, »da se za učni jezik na srednjih šolah lahko' izbere le tisti, ki je že znanstveno toliko razvit, da so si profesorji v njem pridobili svoje obsežno znanje in da nudi ustrezna izobrazbena sredstva«.37 V svojem novem odgovoru 3. oktobra je Schmerling za češke gimnazije pojasnil, da se na njih poučuje verouk v vseh razredih češko, v nižjih razredih, zlasti v prvih dveh, tudi ostali predmeti, medtem ko se v višjih razredih pretežno uporablja nemščina; glede »slovenščine na srednjih šolah na Kranjskem pa se je skliceval na soglasni mnenji kranjske deželne vlade in ljubljanskega škofa, ki slovenščine še nimata za tako zrelo, da bi se moglo v njej poučevati na gimnazijah, ker ji manjkajo še vsi za to potrebni slovstveni pripomočki«; spričo tega »ni mogel ukreniti nič drugega, kakor uvesti le poučevanje verouka v slovenščini«. 3S
Nadalje navaja Gumplovvicz skoraj v celoti interpelacijo slovenskega poslanca Černeta z dne 9. septembra 1861 glede enakopravnosti slovenščine na sodiščih v območju tržaškega in graškega višjega deželnega sodišča in podobno interpelacijo dalmatinskega poslanca Lju-biše z dne 16. decembra istega leta glede enakopravnosti srbohrvaščine pri dalmatinskih sodiščih, kjer je še vedno bila italijanščina »izključni sodni jezik«; obe sta bili naslovljeni na justičnega ministra Lasserja, ki je v obširnem odgovoru dne 17. marca 1862 na obe interpelaciji »zadevne razmere zelo natančno in izčrpno obrazložil«. Ta odgovor je presodil Gumplowicz za tako »silno poučen in za tu obravnavano vprašanje izredne važnosti«, da ga je navedel skoraj »dobesedno«; mi se bomo seveda zadovoljili z nekoliko krajšim povzetkom. Lasser je najprej povedal, da je justično ministrstvo že po letu 1848, ko je bilo »Slovensko društvo« zaprosilo za uvedbo slovenščine na Kranjskem kot uradnega jezika pri vseh Slovencev se tičočih uradnih dejanjih in ko so bili kranjski deželni stanovi predložili prošnjo cesarju glede
30 Ibid. str. 154.
37  Ibid. str. 144.
38  Ibid. str. 156. Prim. tudi v I. Prijatelja »Slovenski kultuinopolitični in slovstveni zgodovini 1848—1895« (II, str. 95) celotno besedilo te Sclimerlingove izjave o slovenščini v »noviškem« prevodu in (prav tam v opombi pod črto) Bleivveisovo zavračanje Schmerlinga in škofa Wklmerja, kakor tudi le-tega pismeno »pojasnilo« Bleiweisu. Gumplowicz je izpustil iz Sclimerlingove izjave samo stavek, ki se je v »noviškem« prevodu glasil: »Komaj, komaj je bilo mogoče poterditi neki, vsaj po nekoliko pripravni katekizem od Blaznika, da se bo rabil za učilno knjigo pri podučevanju [verouka] v slovenskem jeziku.« O tem stavku prim. prav tam tudi opombo k str. 92—95 na str. 567.
796
uporabe slovenščine pri oblastvih, opravilo »potrebne poizvedbe in si priskrbelo mnenja praktičnih in nepristranskih oseb« glede izvedbe teh predlogov; a »mnenja celo tistih, ki so se izrekli za uvedbo kranjskega uradnega jezika, so se glasila, da ta uvedba tako dolgo ni praktično izvedljiva, dokler ne bo kranjščina tako razvita, da bodo ustvarjeni še manjkajoči izrazi na področjih umetnosti, književnosti, obrti in javnega [in] poslovnega življenja«. Zato je ministrstvo 17. avgusta 1851 sklenilo, da predlogom zaenkrat ne ugodi; »vendar je pri imenovanju sodnih uradnikov na Koroškem in Kranjskem vselej čimbolj mogoče upoštevalo znanje deželnega jezika tako, da ti uradniki v teh dveh deželah, čeprav ne znajo brati in pisati kranjsko, lahko v tem jeziku z ljudstvom občujejo«. Odlok ministrstva z dne 29. oktobra 1850 je izrecno proglasil slovenščino tako na Kranjskem kakor tudi v slovenskih okrajih Koroške za sodni jezik poleg nemščine in odredil, naj se izpovedbe zgolj slovenščine zmožnih obdolžencev in prič zapisujejo slovensko brez tolmača, če sodnik in zapisnikar ta jezik razumeta, sicer pa s tolmačem. Po naredbi ministrstva z dne 17. marca 1851 so se morale te izjave zapisovati v slovenščini in nemščini. »V območju tržaškega višjega deželnega sodišča, čeprav je na mnogih področjih večina prebivalstva slovanska, vendar doslej še ni bila slovanščina uvedena kot uradni jezik, ker se tu govorita različni narečji, namreč v Istri večidel ilirsko, na Goriškem in na tržaškem ozemlju pa kranjsko, in sta ti dve narečji večidel le jezik nižjih, nepismenih ljudskih razredov in sploh še nista videti godni za knjižni jezik. Zato tudi leta 1849 slovanska čitalnica v Gorici ni zaprosila za uvedbo slovanskega uradnega jezika, marveč samo za to, da bi se pri imenovanju sodnih uradnikov na Primorskem ozirali na slovanščino popolnoma obvladujoče kandidate.« Ta želja je bila čimbolj mogoče upoštevana, sicer pa je ostalo pri določbah šestih dvornih dekretov iz let 1784—1822, po katerih je na Primorskem poleg italijanščine uradni jezik za tiste, ki te nočejo rabiti, nemščina. Za slovenski del Štajerske je justično ministrstvo že leta 1848 odredilo, da se morajo, kadar stranke to zahtevajo, zapisniki in listine pisati slovensko in odločbe izročati v slovenskem prevodu. Bržčas šele po Černetovi interpelaciji je ministrstvo zahtevalo od 103 sodišč prve stopnje na ozemlju s slovenskim prebivalstvom in od obeh višjih deželnih sodišč v Gradcu in v Trstu mnenja o pogojih za takšno uvedbo slovenščine kot sodnega jezika, kakor je bila uvedena češčina na Moravskem. Za takšno uvedbo pa se je izjavilo samo pet okrajnih sodišč s Kranjskega, medtem ko je ostalih 98 sodišč prve stopnje, kakor tudi obe višji deželni sodišči z izjemo enega glasu
797
pri graškem38a svoja odklonilna mnenja opiralo na okolnost, »da še ni takšnega slovanskega knjižnega jezika, ki bi bil umljiv vsem Slovanom teh dežel« — t. j. Slovencem in istrskim Hrvatom hkrati! — »da takšen jezik ni v zdaj izhajajočih časnikih in slovstvenih delih rabljena slovenščina, ker se na raznih področjih govorijo različna, le tam umljiva narečja, da se pogosto prebivalci raznih okrajev in narečij med seboj ne razumejo in bi zato mogli še manj umeti knjižni jezik, da zaradi tega večina občin zahteva, naj se jim listi deželnih vlad pošiljajo v nemščini, ker prevodov zakonov v knjižnem jeziku ne razumejo, in da nepismeno prebivalstvo nedvomno povsod dosti laže najde človeka, ki mu raztolmači nemški ali italijanski spis kakor slovenskega«, da nadalje »ni slovenskega pravnega izrazoslovja« in končno »že zaradi tega ni potrebna uvedba slovenskega sodnega jezika, ker sodno osebje tako in tako neposredno ali po tolmačih občuje s prebivalstvom slovensko, ne da bi le-to zahtevalo spremembo te rabe ali da bi se bilo zaradi nje kdaj pritoževalo«. Zaradi takšnih mnenj mo-ravska uredba z dne 22. junija 1861 o enakosti slovanščine pri sodiščih ni biki izdana za območji višjih deželnih sodišč v Gradcu in v Trstu, marveč so bile za južne dežele uveljavljene določbe, izvirajoče iz istih načel, naj sodišča poslujejo »po možnosti« (nach Thunlichkeit) slovensko, kadar zaslišujejo Slovence ali z njimi razpravljajo ali pa odgovarjajo na slovenske vloge, in naj se pri imenovanju sodnih uradnikov upošteva znanje slovanščine. Enaka navodila je dalo ministrstvo dalmatinskim sodiščem glede rabe srbohrvaščine.30
38a Gumplowiczu se je zapisalo »tržaškem« namesto graškem, kakor je v protokolih državnega zbora.
39 Gumplowicz ibid. str. 158—164. Prim. tudi pri I. Prijatelju (1. c. II, str. 9?—98) sporočilo dr. Lovra Tomana in Antona Černeta v N~Novicah« z dne 26. marca 1862 o Lasserjevem odloku št. S65 z dne 15. marca 1862 z ugotovitvijo: »Toliko smo dosegli dozdaj, da v naši deželi v naših sodnijah naš jezik ni več tujec« Prijatelj na str. 96 nekoliko bombastično imenuje Lasserjev odlok »prvo .veliko karto' slovenščine v uradu« in pravi, da so se nanjo »neprestano sklicevali slovenski politiki vso drugo (polovico XIX. stoletja«; na str. 98 pa jo ustrezno označuje kot »edino slovensko kultuvnopolitično pridobitev pod Schmerlingom«. ki pa »je ostala [najprej] zaradi jako razširjene pasivne rezistence nemškutarskih uradnikov in privzgojene slovenske pohlevnosti do malega samo na papirju«. Prijatelj omenja na str. 97, da je Lasser govoril »v svoji naredbi« — res je to storil v odgovoru na Černetovo interpelacijo — »o pomanjkljivosti slovenščine, češ da se govori v vsaki vasi drugače«- Dejansko je bila »pomanjkljivost slovenščine« ena reč, različnost narečij pa druga, in se je zatrjevanje le-te nanašalo predvsem na oddaljenost hrvaških narečij v Istri od slovenskih narečij!
798
Pripominjamo, da so slovenski poslanci s tem, da so v stilu tistega časa in v smislu tradicionalne laške rabe v Trstu in v Istri govorili o Slovanih na Primorskem, ne pa o — Slovencih in istrskih Hrvatih, sami dali nasprotnikom »slovanščine« v roke — »argument«, češ da ni skupnega knjižnega jezika, ki naj bi ga sodišča uporabljala.40 Značilno je, da dalmatinski poslanec iz Boke Stjepan Mitrov Ljubiša, ko je nekaj dni zatem v državnem zboru ugovarjal Lasserju, svoje zahteve po enakopravnosti srbohrvaščine pri sodiščih ni razširil na istrske Hrvate, ampak jo je docela omejil na Dalmacijo. V njej, je dejal — kakor navaja Gumplowicz — ni tako različnih slovanskih narečij, da se prebivalci ne bi mogli med seboj razumeti, in se zaradi tega Las-serjevi »razlogi proti slovenščini ne morejo uveljaviti proti srbohrvaščini«,  o  usposobljenosti  katere  za  sodni jezik  ni mogoče  dvomiti
40 Nekaj let pozneje je tržaški namestnik baron Ernst von Kellersiperg v poročilu z dne 1. decembra 1866 državnemu ministru grofu Belcrediju takole tolmačil jezikovno razliko med slovanskim prebivalstvom na Primorskem: -¦Dve narečji — slovensko in ilirsko — se, čeprav sta v neki meri sorodni, vendarle razlikujeta toliko, da knjižni jezik enega plemena ni umljiv pripadnikom drugega. Slovenski list se ne bi mogel razširiti med ilirskimi Slovani in obratno. Bilo bi torej priporočljivo ustanoviti dva slovanska lista, kar si bom dovolil predložiti, ko mi Vaša Ekscelenca da na razpolago potrebna sredstva. Slovenski list bi moral izhajati v Gorici, ilirski pa v notranjosti Istre, najbolje v Pazinu. Če pa bi se omejili — in bi to bilo mogoče — na ustanovitev enega samega slovanskega lista za Primorsko, bi se odločil za ilirski ljudski list. Slovenski del Goriške in Slovani tržaškega ozemlja lahko prejemajo liste iz bližnje Ljubljane, kakor že doslej, medtem ko ilirski Slovani Istre v bližnjem okolišu nimajo nobenega lista v svojem jeziku. Tu je upoštevati še okolnost, da so ravno istrski Slovani najbolj izpostavljeni italijanski penetraciji in se zaradi nižje kulturne ravni mnogo teže upirajo ob-koljevanju italijanskega življa kakor goriški in tržaški Slovenci, ki se lahko opirajo na strnjeno množico rojakov v svojem zaledju in so na splošno kulturno bolj razviti.« Sicer je takrat izhajal v Trstu slovenski list, toda »s hudo borno vsebino, v malo izvodih in z neznatnim vplivom«; ta list, ki ga Keller-sperg ne imenuje, je začel izhajati v tem letu 1866 pod naslovom »Ilirski Primorjan«, a od začetka drugega letnika pa do svojega konca leta 1869 se je imenoval »Slovenski Primorec«. Kellerspergovo pismo Belcrediju je objavil Giuseppe Štefani v sestavku »L'Austria e il giornalismo triestino dopo Villafranca« (v zborniku »Problemi del risorgimento triestino«, Trst 1953, str. 180—182). Iz prav tam objavljenega Belcredijevega odgovora z dne 20. decembra 1866 razberemo, da se je državni minister strinjal s Kellerspergovim predlogom, »ker je treba ustvariti nasprotno utež zoper penetracijo italijanskega življa«, a »ker je za zdaj možno izdajati le — že dogovorjeni — slovenski list v Gorici« — od januarja 1867 je nato izhajala skozi dve leti >Domovina« ipod uredništvom Andreja Marušiča — je Belcrcdi »odgodil ustanovitev ilirskega tednika na poznejši čas«.
799
spričo okolnosti, da »se uporablja v upravnem in sodnem poslovanju dvorne kanclije za troedino kraljevino, pri državnem namestništvu in banskem stolu v Zagrebu, v županijah (komitatih), pri sodiščih in drugih oblastvih v Hrvaški in Slavoniji«, vrh tega pa se srbohrvaščina tudi pri dalmatinskih sodiščih že uporablja v dosti večji meri, kakor jo je zdaj predvidelo ministrstvo za slovenščino, treba je samo izenačiti njen položaj z italijanščino.41
»Poučnost« in »izredna važnost« teh podatkov je bila za Gumplo-wicza pač v tem, da so nekako potrjevali njegovo tezo o zelo različni dejanski »duhovni moči« raznih jezikov, spričo katere naj bi ne bila možna enakopravnost nerazvitih jezikov nezgodovinskih »plemen«.
V položaju, ki je nastopil po avstrijskem porazu pri Kraljevem Gradcu in izločitvi Avstrije iz Nemške zveze leta 1866, je po Gumplo-wiczu morala nadomestiti »ekskluzivno nemškonarodno politiko«, kakršna je v bistvu bila tudi še Schmerlingova, a od katere je začela odstopati že Belcredijeva vlada leta 1865, drugačna, »avstrijska« politika, t. j. »politika sporazuma z zgodovinskimi narodnostmi, ki so v Avstriji odločilne«. »V prvi vrsti je šlo za Ogrsko«, t. j. za Madžare, s katerimi je izvedla nagodbo Beustova vlada leta 1867, hkrati pa tudi potrdila uvedbo poljščine kot učnega jezika v Galiciji, kjer je nemščina postala samo učni predmet in »je v rusinskih ljudskih šolah tudi rusinskemu narečju bila priznana neka omejena veljava«. Tudi Slovencem, ki so junija 1867 v spomenici Beustu zahtevali »enakopravnost svojega jezika v javnem življenju«, je šla vlada nekoliko naproti: »Pri državnem namestništvu v Ljubljani je bila ustanovljena slovenska sekcija,42 avgusta 1867 pa je pravosodni minister zabičal deželnim šefom Koroške, Kranjske, Štajerske in Primorske, naj se [uradi] ogibljejo sleherni okrnitvi slovenščine... in naj na zahtevo strank vselej rabijo slovenščino, naj sprejmejo vsako vlogo v tem jeziku in tudi odgovorijo nanjo v prvi instanci slovensko«.43
Ko se Gumplowicz v svoji knjigi pozneje spet dotakne Slovencev, pravi o njih, da »so seveda tu in tam klicali po večjih pravicah za svojo narodnost; tako se je n. pr. 18. oktobra 1868 vršil [v Šempasu] pri   Gorici   slovenski   tabor,   ki  je   zahteval   slovensko   kraljestvo44   z
41  Gumplowicz ibid. str. 165—166.
42  Takšno sekcijo so slovenski poslanci v spomenici Beustu res zahtevali, a je niso dosegli!
43  Ibid. str. 177—178. Prim- tudi podatke pri I. Prijatelju Le. II, str. 127 in 583.
44  Gumplowicz je »Zedinjeno Slovenijo« prevedel y »slovensko kraljestvo«.
800
avtonomijo in deželnim zborom, in leto dni pozneje — 22. oktobra 1869 — je sprejel ljubljanski deželni zbor podobne ultranarodnostne predloge.45 Takšni predlogi so se ponavljali tam tudi v poznejših letih. A te zahteve, ki jim je manjkalo zadostno zgodovinsko oporišče, pa tudi ustrezna moralična moč, so mogle prodreti le v zelo skromni meri«. Prodrle so namreč le toliko, da »so bile priznane slovenščini na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem v omejenih krogih določene podrejene pravice« naproti nemščini kot nadalje »v nemških dednih deželah vladajočemu deželnemu jeziku«, da »je goriški deželni zbor sklenil enakopravnost italijanščine in slovenščine«, medtem ko je tržaški deželni zbor ob istem času — oktobra 1869 — proglasil italijanščino za edini uradni jezik.46
Med »ljudskimi ali plemenskimi jeziki«, ki se v Avstro-Ogrski upoštevajo kot potrebni za osnovno šolsko izobrazbo in za občevanje najnižjih oblastev z ljudstvom, je navajal Gumplowicz za slovenščino še »moravščino [!] na Moravskem, poljščino v Šleziji, rusinščino v Galiciji in pa slovaščino, rusinščino, romunščino in srbščino na Ogrskem«; glede teh zadnjih štirih pa »si spričo mnogih in glasnih tožba z Ogrskega ne upa trditi, da bi jih ogrska vlada v pripadajočih jim sferah tako liberalno priznavala«, kakor so priznani vsi ljudski jeziki v avstrijskem delu dvojne monarhije.47 O češčini pravi, da »si je znala priboriti na Češkem položaj popolnoma enakopravnega drugega deželnega jezika«;48 v takšnem položaju se je učvrstila tudi italijanščina na Tirolskem nasproti nemščini, medtem ko sta poljščina v Galiciji in   hrvaščina  v  Hrvaški  in  Slavoniji  uradna  deželna  jezika  v  polni
45 Tega dne — 22. oktobra 1869 — je poseben petčlanski odsek kranjskega deželnega zbora sprejel resolucijo, ki naj bi prišla v razpravo plenarna naslednji dan; to pa se ni zgodilo, ker je vlada zasedanje zbora zaključila. Resolucija je v priključku k zahtevi po večji deželni avtonomiji izrazila željo, »naj se pusti deželnim zborom na prosto voljo, po svojih historiško-pravnih razmerah, po narodnem soplemenstvu ali z ozirom na financijalne ali sploh materijalne okoliščine združiti se v državnopravne skupine«. Ker je bila v njej zahteva po Zedinjeni Sloveniji tako zameglena, so jo mladoslovenci v »Slovenskem Narodu« ostro kritizirali — med drugim Levstik v članku »Res stavimo ,Zedinjeno Slovenijo' da bog pomagaj«; Bleiweis jo je zagovarjal, češ da kranjski deželni zbor nima pristojnosti in pravice zahtevati, »naj se slovenski deli Koroškega in Štajerskega od teh dežel odtrgajo«, in da se je bilo treba »ozirati na Čehe in Poljake, ki za zdaj še ne pritrjujejo načelu, da bi se historiške dežele po narodnosti trgale«. (Ivan Prijatelj L c. III, str. 129—131.)
40 Gumplowicz ibid. str. 232—235.
47  Idib. str. 242—243.
48  Ibid- str. 234.
801
51    Naša sodobnost
meri, v katerih uradujejo deželna oblastva in v katerih se poučuje na visokih šolah.49 Državna jezika pa sta nemščina kot »prvi in najvišji« in pa madžarščina, ki je z njo le »načeloma izenačena«.60 »Tako,« je zaključil Gumplowicz pregled tega »naravnega sistema jezikov različne duhovne moči«,51 »vidimo v Avstro-Ogrski hierarhično razvr-ščenost .narodnosti' in jezikov, nadrejenost in podrejenost državnih, deželnih in ljudskih jezikov, katerih vsak ima svojstvene, svoji kulturni stopnji ustrezne pravice. Da pa razvrstitev na tej lestvici ni neomajno utrjena ... je v naravi stvari. Saj je ta hierarhični sistem jezikov... le zvesta zrcalna slika politične hierarhije v državi: tako se politični in narodnostni boj za gospostvo in supremacijo zrcali na jezikovnem področju... Ta [jezikovni] boj se lahko omeji, popolnoma pa nikoli ne bo prenehal, ker je pretesno prepleten z vsemi človeškimi čustvi in težnjami. — Naloga prosvetljene in liberalne državne uprave je, da s pametnimi in pravičnimi ukrepi vzdržuje ta boj v legalnih tirih. Edino racionalno načelo, ki naj jo pri tem ukrepanju vodi, pa je: vsaki resnični duhovni moči ustrezno ji pravico«.52
(Se nadaljuje)
"" Ibid. str. 240. 60 Ibid. str. 239.
51  Ibid. str. 236.
52  Ibid. str. 243.
802
LUDWIK  GUMPLOWICZ  IN  SLOVENCI
Dušan   Kermavner (Nadaljevanje)
Posebnost narodnostne teorije, ki jo je povzel iz te razčlembe narodnostnojezikovnih razmer v Avstro-Ogrski Gumplowicz, je v poudarjanju »ogromne razlike med plemenom in narodom«, med »velikimi zgodovinskimi narodnostmi« in »primitivnimi plemeni, ki se niso bila nikdar dokopala do samostojne državnosti... ki jim ni bilo dano, da bi kdaj igrala vlogo gospodarjev, ki so pri sodelovanju kladiva in nakovala, neogibnem pri državnem delu, vedno opravljala le pasivno vlogo nakovala, pri katerih ni mogoče dosti govoriti o duhovni skupnosti ... in ki se jim še nikoli ni posrečilo, da bi asimilirala kak tuj živelj«. Ideja »izenačenja« zgolj-plemen z narodnostmi mu je spričo tako »različne duhovne moči« skratka »neresnična«: takšnega »izenačenja ni in ne more biti, čeprav bi se tisočkrat razglasilo, ker mu narava sama ugovarja, ker ga nihče ne pripozna, ker kal še ni plod, ker v prihodnje možno še ni sedanje dejstvo«.53
Že v zaključku tega Gumplowiczevega stavka se je odprlo vprašanje, ali je takšna zgodovinsko nastala razlika dokončna, ali ni vendarle mogoče, da pleme brez »duhovne moči« takšno moč »v prihodnje« pridobi. Gumplovvicz se temu vprašanju ni ognil, a si je v odgovoru nanj izposodil svojemu sistemu tuj naravnopravni, etični vidik: »A morebiti zagovorniki enakopravnosti vseh ,narodnosti' in jezikov zahtevajo le enako varstvo za možnost razvoja svojih ^narodnosti' in jezikov?« To pa je nekaj docela drugega od zahteve po »izenačenju neenakega« in temu ni mogoče ugovarjati: »Ne bila bi zgolj zmota, ampak hud zločin, če bi hoteli ovirati ali zatirati naraven življenjski pojav, ki ima vsekakor duhovno vrednost. Vse, kar živi, gotovo ima pravico do življenja in neoviranega razvoja, če temu ne nasprotujejo prisilni višji razlogi. To načelo velja gotovo v najvišji meri tudi za najbolj primitivna plemena.« Novodobna država mora, da »ne bi zatajila svojega etičnega stališča«, dopustiti prost razvoj vsem plemenom, dokler ostajajo v naravnih mejah svoje pravne sfere, določene s stopnjo njihovega duhovnega razsoja.«54 Novodobna država ima namreč večji interes na duhovnem razvoju od srednjeveške in »zato* upošteva in spoštuje sorazmerno kot izobrazbeno sredstvo tudi najmanjši ljudski jezik v njegovem skromnem krogu, torej ne samo ni napoti njegovemu naravnemu razvoju,
53  Das   Reclit   der  Nationalitaten   und   Sprachen   in   Oesterreich-Ungarn,
str. 275—277.
54  Ibid. str. 278—279.
906
marveč ga posredno tudi pospešuje«. »V srednjeveški državi je bil sleherni razvoj vezan na cerkev in plemstvo. Samo tiste duhovne kulturne skupnosti, ki sta se jih oprijela ta dva družbena kroga, so imele možnost razvoja, medtem ko so morale druge, ki sta jih zanemarila, večinoma okrneti. lako se je n. pr. na Ogrskem konec konca razvijala lahko le vladajoča madžarska narodnost, ker ji je pripadalo plemstvo; na Češkem pa sta s propadom češkega plemstva narodnost in jezik utrpela nepopravljivo škodo. Drugače so se reči obrnile v novodobni državi. Odločilni položaj, ki ga v njej zavzema izobraženi srednji stan, inteligenca, je sprostil razvoj ljudskih jezikov iz vsakršne odvisnosti od cerkve in plemstva. Kjer koli se dandanes izobraženi srednji stan oprime plemenskosti in ljudskega jezika, lahko njun razvoj sorazmerno napreduje«.55 V načelu je potemtakem Gumplowicz že leta 1879 priznal možnost ohranitve in nekega — očitno omejenega — razvoja plemen, ne da bi ga bila tedaj ta možnost kaj A7eč zanimala.
\ središču njegove pozornosti je bil problem »novodobnih večjezičnih držav« ali skratka — Avstro-Ogrske in v njej združenih zgodovinskih narodnosti; med temi je bila poljska narodnost in z njo ga je vezala njegova poljska narodna zavest. Zato je pustil — nepomembna — »plemena« ob strani in se obrnil k vprašanju »velikega praktičnega pomena« za takšne večjezične države: »Kako daleč gre lahko dandanes ta razvoj ljudskih jezikov in ali se novodobna država, ko daje njihovemu razvoju vso prostost, ne izpostavlja nevarnosti, da se bodo nekoč na visoki stopnji tega razvoja težave, ki izvirajo iz kolizij z državnim jezikom, še znatno povečale?«56 K temu vprašanju je nekaj strani dalje pridružil še drugo, ki pravzaprav obsega hkrati prvo: »Ko nam zgodovina prikazuje številne primere držav, ki so nastale iz zmesi raznorodnih življev in se sčasoma dokopale — gotovo v svoj prid — do enotne narodnosti in narodnega jezika, ali nam s tem ne daje velikega nauka ... da je naloga države težiti po enotni narodnosti in narodnem jeziku in v tem smotru uporabiti vsa ustrezna sredstva, priznavati torej le en državni jezik in njegovo pravico, za ostale pa se ne meniti, ampak jih izpodrivati in zatirati?« Mar ni takšen »nauk zgodovine« izhajal ravno iz Gumplowiczeve »sociološke« teorije o državi in narodnosti kot plodu države? Res »so srednjeveške države svoje zmesi ljudstev nacionalizirale in je videti tako, kakor da bi naravni tok zgodovinskega razvoja dajal državi nauk, naj teži po enotni narodnosti in narodnem jeziku, in res sme država, kakor hitro
65 Ibid. str. 282.
56 Ibid. str. 281—282.
907
jasno spozna razumen cilj, težiti k njemu brezobzirno z vsemi sredstvi moči; toda drugi razlogi, nič manj važni in tehtni, se postavljajo tem argumentom nasproti.«57 Ni bilo lahko Gumplovviczu izviti se iz tega protislovja, zaradi katerega ga je še trinajst let pozneje Edmund Bernatzik prijemal takole: »Če res tiči v bistvu sleherne države, da v njej ena rasa podjarmi j a drugo, bi moral videti pisec, če bi bil dosleden, ravno v takšnem podjarmljenju šibkejših narodnosti v Avstriji po vsakokratni močnejši edino zdravo in pravilno politično načelo. Saj pravi pisec... v svoji ,Einleitung in das (osterreichische) Staats-recht' sam, da avstrijska vsedržavna ideja involvira enotno gospostvo enega narodnostnega življa! Ce pisec kljub temu nastopa za čimvečje upoštevanje in kar najbolj možno enakopravnost vseh narodnosti, če zdaj pravi: .Kakor je kulturno načelo, da je upoštevati vsakršno življenje, tako si tudi v kulturni državi ne sme nihče lastiti pravice, da bi nasilno zatiral žive narodnosti', mu v tem pač lahko z zadovoljstvom pritrdimo, moramo pa pribiti nerešljivo protislovje, v katero se je s tem zapletel s samim seboj.«58
Katere »nič manj važne in tehtne razloge« je mogel Gumplovvicz navesti proti »predobro utemeljenim in zelo tehtnim ugovorom«, ki so predstavljali hkrati tudi zaključke iz njegove lastne sociološke teorije? Najprej je menil, da so srednjeveške države »nacionalizirale« — brez zatiranja drugih jezikov, ne da bi bile izbrani državni jezik drugojezičnim življem vsiljevale in njihovo materinščino prisilno izpodrivale. S takšnim prisilnim ravnanjem bi država »prekoračila naravno mejo svojega interesa za jezik, bi stopnjevala svoj zgolj državni interes za jezik v jezikovni interes države, kar je v protislovju z njeno naravo in namembo« in kar »bi utegnilo državni interes ogroziti, ker bi brez potrebe prizadela čisto jezikovne interese mnogih svojih družbenih življev in jih tako pognala v opozicijo proti sebi«. Država »naj računa z moralično silo narodnih jezikov, ki so se znali v svoji deželi uveljaviti kot vladajoči, kot s činiteljem moči in jim prizna boljšo pravico nasproti podrejenim ljudskim jezikom, ki si podobnega položaja niso znali pridobiti«.59 To pa mu še nekako ni zadoščalo za pravo teoretično utrditev tako »novodobnih večjezičnih držav« kakor tudi gospostva zgodovinskih narodnosti nad nerazvitimi plemeni. Da bi bolj »popolno« dosegel oba ta dva smotra, je Gumplovvicz okrnil svojo prejšnjo opredelitev narodnosti, razvito v »Philosophisches Staatsrecht« dve leti prej, je priznal Eotvosu, ki ga je bil tam prav
57  Ibid. str. 286—287.
58  E. Bernatzik 1. c, str. 780.
59  Gumplowicz ibid. str. 284—286.
908
zaradi tega zavrnil, da je »osvobodil pojem narodnosti od znaka skupnega jezika«,60 in izjavil, da »skupni jezik ni bistvo in jedro narodnosti«, čeprav »je dandanes v večini primerov najbolj pregnantni izraz, najboljše zrcalo in znak narodnosti«, da »bistvo narodnosti tiči v kulturni in duhovni interesni skupnosti državnega ljudstva. Kakor je bilo zmotno sprejeti skupni izvor v opredelitev narodnosti — kar je bilo polagoma opuščeno — prav tako ne smemo sprejeti vanjo, če naj ustreza vsem narodnostim, skupnega jezika.« Sledila je nova opredelitev: »Narodnost je od skupne državnosti ustvarjena in pospeševana kulturna in duhovna interesna skupnost, ki se ne mora izražati vselej in nujno v skupnem jeziku. Samo takšno opredelitev — in nobeno prejšnjo in v prejšnjih časih priznano — bomo lahko uporabili tudi tam, kjer se iz bojazni še ne uporablja beseda narodnost, čeprav se je moralo jasno priznati njeno bistvo, n. pr. pri Švici, Belgiji in Severni Ameriki.« Švicarji imajo narodno zavest v najvišji meri in vendar ni švicarskega jezika; podobna sta primera Belgije in »Severne Amerike«, pri čemer je Gumplowicz mislil pač predvsem na raznorodne skupine evropskih vseljencev, ki so v Združenih državah še rabile svoje s seboj prinesene jezike in jih — v pojemajoči meri — rabijo še dandanes, a nemara je mislil tudi še na oba raznojezična življa v Kanadi: angleškega in francoskega.
Ker je narodnost »šele proizvod države, torej ne že z državo samo dana. marveč nastane pO' nekem času državne dejavnosti in razvoja, imamo države, ki še niso ustvarile lastne in samostojne narodnosti«, pa tudi »s prenehanjem države ne preneha narodnost, ki jo je ustvarila«. »Boj narodnosti, ki so izgubile svoje prejšnje države, bodisi zoper asimilirajoče težnje osvajalnih držav ali zoper nacionalizirajoče težnje narodnostno indiferentnih držav, tvori nujno vsebino življenja narodnostno neenotnih držav« in »se vrši predvsem na jezikovnem področju, čeprav je jezik za narodnost nekaj docela nebistvenega. Pri narodnostih je ta boj nekaj naravnega, pri zgolj etničnih življih v državi nekaj pretiranega. Vendar novodobna kulturna država ne more ničesar drugega storiti, kakor da ta odpor narodnosti in etničnih življev pobija s — prostostjo. Le-ta je najbolj učinkovito sredstvo za usmerjanje energije brezdržavnih narodnosti in nezmernih zahtev etničnih življev k preudarnosti in treznosti, k spoznanju njihovih državnih interesov in k upoštevanju interesov države. Mnogojezična država posebej bo s svobodo in s pravičnostjo mnogo prej prišla do tega,  da bo  sčasoma  ustvarila  jezikovno  raznoliko narodnost, kakor
60 Ibid. str. 197.
909
pa z raznarodovalnim, na jezikovni prisili temelječim sistemom.«61 Razlika med srednjeveško in novodobno državo glede na enojezičnost, doseženo v prvi, in na nadaljevano večjezičnost druge ima še svoj poseben razlog v iznajdbi tiskarstva, ki »omogoča stabilizacijo slehernega, tudi najbolj nepomembnega narečja v tiskanem ,slovstvu'«. Primeri Belgije, Švice in Severne Amerike dokazujejo, da »enojezičnost dandanes ni več znak narodnosti; že sedaj imamo večjezične narodnosti in iz navedenega razloga — tiskarstva — jih bo vedno več«.62 Gumplo\viczeva narodnostna teorija iz leta 1879 je bila prav zavedno ukrojena po takratnem narodnostnopolitičnem stanju v Avstro-Ogrski in skoraj vsa njena vrednost je prav v tem, da ga tako zvesto zrcali in s tem olajšuje njegovo razumevanje. Izhajala je iz nagodbe. ki jo je bil sklenil poljski vladajoči razred s to državo kot svojim »pribežališčem« in na temelju svojega gospostva v Galiciji nad rusinskim »plemenom.«. Zato je potrjevala Avstro-Ogrsko kot zaželeno državno dejstvo — zaželeno s pogojem, da v polni meri upošteva »moralične moči« zgodovinskih narodnosti, med njimi poljske. Izhajajoč pravzaprav od večnarodnostne — Švice, ki pa ni bila niti tedaj niti kdaj pozneje predmet njegovega razčlenjevanja, je Gumplovvicz s svojo teorijo o »večjezični narodnosti« postavljal v megleno prihodnost trdnejšo povezavo vseh avstroogrskih narodnosti v zamišljeni večji »podonavski Švici«, kar pa Avstro-Ogrska ravno zaradi svojih zgodovinskih narodnosti, čuvajočih svoje prednostne »pravice«, ni mogla postati. Gumplovvicz je razvijal »švicarsko« narodnostno teorijo na nesposobnem objektu Avstro-Ogrske. To je očitno tudi sam čutil, kajti ob vsem svojem proglašanju Švicarjev za narodnost ni nikjer — na nobenem mestu pravkar obravnavane knjige iz leta 1879 pa tudi nikoli pozneje — proti pričakovanju prav nič »učil o tako imenovani avstrijski naciji«, kakor mu je nedavno tega pripisal slovenski avtor,63 mairveč je celo prav v tej knjigi izrecno zavrnil takšen nauk kot »nevzdržen«. Med prikazom narodnostnih razpravljanj v avstrijskem državnem zboru v Kromerižu leta 1848—1849 se je ustavil pri predlogu, naj bi se v zakonskem načrtu o osnovnih pravicah izraz »državljani« nadomestil z izrazom »Avstrijci«; ta predlog, ki sta ga zavračala zlasti
01 Ibid. str. 288—294.
62  Ibid. str. 299—300. Zmotno bi bilo mnenje, da je pojem »večjezične narodnosti« že docela pokopan. Glede na Švico, Belgijo in druge bolj ali manj podobne primere se vedno znova pojavlja in nedavno tega je neki hrvaški pisec glede na takšne primere spet izločil jezik iz opredelitve narodnosti (Dalibor Brozovič:  »jezik i nacija« v zagrebških »Pogledih« 1/1953, str. 799).
63  lože Goričar v »Sociologiji«, Ljubljana 1959, str. 203.
910
Poljak Sinolka in Čeh Rieger, je prejel v plenumu samo štiri glasove. Gumplovvicz je pripomnil, da »so Poljaki, Cehi, Italijani itd. hoteli ostati, kar so bili, in niso bili voljni zamenjati svoje zgodovinske narodnosti z ,avstrijsko'«, pa tudi »vlada je bila preveč pametna, da bi se podala na ta nevzdržna tla«.64
Pri tej teoriji, ki je tako zelo ustrezala družbenopolitičnim težnjam avstrijskega Poljaka-meščana, je Gumplovvicz v glavnem vztrajal vse nadaljnje desetletje, čeprav ne samo ni več ponovil okrnjene opredelitve narodnosti, t. j. brez skupnega jezika kot bistvenega znaka narodnosti, marveč jo je tu in tam tudi že molče opustil. V delu »Grundriss der Sociologie« (1885) je posvetil narodnosti komaj dobre tri strani, iz katerih pa je prav lahko izluščiti bistvo njegove teorije v nekaj stavkih: »Narodna država« (Nationalstaat) lahko' »asimilira drobce tujih narodnosti«, toda »iz zgodovinskega procesa nastajajo tudi državne organizacije, sestoj ©če bodisi iz drobcev raznih narodnosti ali pa obsegajoče po nekaj narodnih skupnosti poleg drugih narodnostnih drobcev«; pod tem abstraktnim opisom je prav lahko spoznati konkretni državni tvorbi Švico za prvi primer in Avstro-Ogrsko za drugi. Takšnim »večnarodnostnim (gemischtnationale) državam« ni mogoče »odrekati pravico do obstoja ali pa jim priznavati manjšo pravico kakor narodnim državam«, čeprav »se zgodovinski proces v takšnih državah . . . uresničuje prek notranjih narodnostnih bojev«, zavzemajočih »obliko jezikovnih bojev«. V njih pa se krije »boj za gospostvo«, boj v smotru, da »gospostvo ne bi bilo monopol ene narodnosti«; a- tem boju je »upravičenost« na strani tistih »od gospostva izključenih narodnostnih življev, ki imajo ustrezno družbeno in politično moč«. V večnarodnostni državi je bodisi en jezik državni ali pa imamo »dvojezičnost ali večjezičnost vsega ljudstva ali vsaj vladajočih razredov«. Državni jezik pa »ohrani svoje prvenstvo le tedaj neizpodbijano, če ne daje naravnim nosilcem tega jezika nobene politične prednosti niti ne povzroča nobene politične škode kateremu si bodi dirugemu narodnostnemu življu, ki je činitelj politične moči v državi«.65
Poslednjič je Gumplovvicz vzdržal domala v celoti svojo narodnostno teorijo iz leta 1879 v neki recenziji leta 1889. Okvir ji je seveda ostal osnovni nauk, da »nastane iz malih plemen brez zgodovine in kulture z njihovo združitvijo pod enim gospostvom — ljudstvo, iz tako pisano nakopičnega ljudstva se razvije s skupno kulturo, ki raste
64  Gumplowicz ibid. str. 85.
65  Grundriss der Soziologie, 2. nesprem. izd. 1905, str. 260—262.
911
v državi in z njeno dejavnostjo, narod, katerega skupna kulturna podoba je narodnost«. Osnovni primer je poljski: Tudi »razbit narod ohrani še stoletja vtisk svoje nekdanje narodnosti«; tako je s poljskim narodom, kajti »s tisočletnim obstojem poljske države ustvarjena skupna kultura poljskega naroda, ki se izraža v njegovem jeziku, znanosti, poeziji in umetnosti, z delitvijo Poljske ni mogla biti uničena in še vedno kljub političnim mejam veže njene pripadnike v en narod«. Tu je docela umljiv tudi še začetek Gumplowiczevega nadaljevanja: »To pa ne ovira, da ne bi bili avstrijski Poljaki del avstrijskega ljudstva«, pri čemer opozarjamo, da tudi na tem mestu ni »avstrijske narodnosti«; ko pa beremo nadalje: »...pruski [Poljaki] pa del pruskega ljudstva in skupaj s Prusi pripadniki nemškega naroda«, se moramo pri vsem, kar smo doslej zvedeli o Gumplowiczevi narodnostni teoriji, vendarle začuditi, čeprav je pisec pred tem pisal o Alzačanih kot »pripadnikih nemškega naroda francoske narodnosti«, ki utegnejo ,po treh generacijah življenja pod nemškim gospostvom postati »narodnostni Nemci«, kakor so bili njihovi predniki nekoč pod francoskim gospostvom postali »narodnostni Francozi«. Komaj si moremo zamisliti, da bi bil Gumplowicz tedaj naenkrat dopuščal podobno asimilacijo pruskih Poljakov »po treh generacijah življenja pod nemškim gospostvom« ali pa porusenje Poljakov pod carsko vlado, o katerih je vendarle pisal takole: »Bodoči razvoj teh razmer je odvisen edinole od dejstev [t. j. ne od — teorij]. Zamislimo si lahko vse, n. pr. tudi, da se Rusiji posreči docela poirusiti ne samo Poljsko, marveč tudi Finsko in [— le po plemstvu in meščanstvu! —] nemške vzhodnobaltske dežele
—  tedaj bo tam živela samo še ruska narodnost. Toda vse to je quae-stio facti.«66 Vse to izvajanje ima priokus sarkazma, a niti tu ni pomislil Gumplowicz na možnost »poavstrenja« galiških Poljakov!
V prav tej recenziji je Gumplowicz označil tudi Slovence po-slednjič kot »pleme« v smislu svoje dotedanje narodnostne teorije, hkrati pa je tudi že postavil zanje nov vidik. Samo »država in z njeno dejavnostjo pospeševana kultura spreminja ljudstva v narode«, zato »ljudstva, ki niso ustvarila lastne države, ostanejo ljudstva ali pa postanejo sestavine tujega naroda«. Bolgari so narod, saj so tvorili že nekoč lastno državo, ohranili so svojo narodnost in dobili spet lastno državo. »Isto velja za Hrvate, ki so z Ogrsko v državnopravni zvezi. Drugačen pa je primer Slovencev, ki se še niso nikoli dokopali
06 V recenziji študije Fr. J. Neumanna »Volk und Nation«, Zeitschrift fiir das Privat- und offentliche Recht der Gegemvart XIV/1889, str.490—492. Prvi
—  »okvirni« — navedek je spojen iz dveh Gumplowiczevih formulacij na na str. 490 in 491.
912
do samostojne države in so premalo številni, da bi mogli tvoriti državo. So pleme ali ljudstvo ... Čehi so narod, Slovaki — pleme. Kajti Čehi so tvorili lastno državo, ki. .. je ustvarjala skupno kulturo. Takšna preteklost učinkuje še stoletja in se ne da tako lahko zabrisati. S češko državo ustvarjena in pospeševana češka narodnost je preživela bitko ob Beli gori in stoletja ponemčevanja in je v ugodnejšem času vstala spet sveža k novemu življenju. O vsem tem pri Slovakih ni govora. Pri obedu svetovne zgodovine ni miza pogrnjena za vsa plemena: Slovaki so postali in so sestavina madžarskega naroda. Ta usoda utegne biti žalostna, toda nujnosti svetovne zgodovine niso vselej prijetne... Zgodovina ne pozna enakopravnosti, marveč le rezultate bojev med ljudstvi (Volkerkampfe) in trdega boja za samoohrano in gospostvo. Tu juristično ostroumljenje o tem, ali so Čehi narod ali ne, ali so Slovaki in Slovenci narod ali ne, ne more prav nič pomagati. Sami morajo dokazati, pred forumom zgodovine pokazati, kaj so. Le da za to dokazovanje ni nobenega sodnega reda! V trdem političnem boju naj vsako pleme izkaže svojo moč.«67
Medtem ko je bilo pri »nujnosti svetovne zgodovine« še videti, kakor da postavlja »plemenom« zapik in jim svetuje le vdanost v »žalostno usodo«, jim je takoj nato že dopustil možnost, da se razvijejo v narod — če to zmorejo! Tu se je nemara že začel Gumplowicz odmikati od dotedanje narodnostne teorije, ki jo je nato prekrojil predvsem na primeru — Slovencev tako, da je bila v prid tudi njim in drugim  »nezgodovinskim plemenom«.
IV.
V naslednji Gumplowiczevi knjigi »Das osterreichische Staats-recht« (1891) in v nadaljnjih ni več sledu o njegovi prejšnji konstrukciji »večjezičnih narodnosti«. Državno ljudstvo — je zapisal leta 1891 — predstavlja »lahko v svoji celoti en narod — a to je redka izjema!... ali pa je sestavljeno iz delov raznih narodov in narodnosti, kakor n. pr. švicarsko ljudstvo, ali obstoji lahko tudi iz več samostojnih in celotnih narodov pa še iz delov drugih narodov«. Pri narodu je bistveno, da ima neokrnjeno družbeno strukturo, nastalo v državi, namreč poleg kmetujočega »ljudskega razreda« tudi srednji stan v mestih, ki se bavi s trgovino in obrtjo, in pa vladajoče veleposestniško plemstvo. Od naroda se razlikuje pleme »z večjo primitivnostjo in enostavnostjo svoje družbene strukture, s pomanjkanjem pomembnejše zgodovinske preteklosti in kulturnega razvoja«; vrh tega pa je tudi po številu manjše.
67 Ibid. str. 492—493.
58   Naša sodobnost
913
Plemena obstajajo večinoma le iz kmetujočega ali maloobrtniškega »ljudskega razreda«, medtem ko so brez veleposestniškega plemstva in imajo le začetke meščanstva. »Zaradi pomanjkanja teli dveh razredov so manj sposobna (oborožena) za politični boj in temu pomanjkanju le deloma odpomore okolnost, da prevzema vodstvo plemena domača duhovščina« ali »nastajajoča posvetna inteligenca«. Med narode v Avstro-Ogrski šteje Nemce, Madžare, Poljake, Čehe, Srbohrvate, Italijane in Romune, plemena pa so Rusini, Slovaki, Slovenci, Ladinci in Furlani.68
Že prej je ugotavljal, da moč nemških drobcev »na tujih tleh« zgodovinskih narodnosti, kakor na Ogrskem in v Galiciji, nujno propada, zdaj pa je dodal tudi še — Kranjsko, t. j. »tuja tla« — »nezgodo-vinskega plemena« Slovencev, in je v »podoben položaj« s kranjskimi Nemci postavil še Italijane na Primorskem in v Dalmaciji: »Tudi oni pripadajo veliki, kulturno pomembni evropski narodnosti — in hudo je njihovim v slovanskih deželah raztresenim drobcem, ko morajo spuščati jadra pred omalovaževanim, v primeri z njimi nekultiviranim (in surovim) slovanskim plemenom... Toda tudi nasproti njim se uveljavlja isti družbeni zakon.«69 Tako je ugotavljal Gumplowicz nekaj, kar se po njegovi prejšnji teoriji ni moglo ali pa se ne bi smelo goditi, namreč izpodrivanje zgodovinske narodnosti po — »plemenu«!
Iz tega — slovenskega — dejstva je takoj povzel nov nauk in naslednji odstavek naslovil takole: »Od plemena k narodu.« Ker »sta pleme in narodnost le proizvoda razvoja«, je tudi meja med njima gibljiva in imamo zato »plemena, ki se bolj ali manj bližajo razvojni stopnji narodnosti, kakor tudi narodnosti, ki so se komaj povzpele nad razvojno stopnjo, na kateri so mogle veljati le kot plemena«. Vse to je bilo docela novo v njegovi narodnostni teoriji. Zadevo Tazloži najprej na češkem primeru prav prepričljivo, a za nas nezanimivo, ker je bil že dotlej Čehe prišteval k zgodovinskim narodnostim ne glede na njihov poraz ob Beli gori in njegove posledice. Ko o Čehih zaključi: »Še v začetku tega stoletja nepomembno češko pleme se je razvilo v češki narod, katerega pomen v javnem življenju Avstrije stalno na-
68  Das osterreichische Staatsrecht, 1891, str. 71—72 in domala enako na str. 65 v drugi izdaji iz leta 1902 in v tretji izdaji iz leta 1907 s tremi razlikami: V prvi izdaji je Romune uvrstil še med plemena, ni poleg duhovščine omenil »nastajajoče posvetne inteligence« in je uporabil izraz »sposobna« (geeignet) namesto poznejšega »oborožena (geriistet)  za politični boj«.
69  Ibid. str. 73 v prvi izdaji in domala enako na str. 67 v drugi in v tretji izdaji z edino razliko, da je bil tu izpuščen izraz »in surovim« (rauh) iz prve izdaje.
914
rašča«, se obrne k Slovencem: »Slovensko pleme na Kranjskem pa je na razvojni stopnji, s katere je prehod k narodu ob ugodnih pogojih lahko mogoč. Polmilijonsko prebivalstvo Kranjske je skoraj v celoti slovensko (Nemcev je le 29.000, med njimi kočevski jezikovni otok). Dokler sta v Avstriji vladala absolutizem in z njim hkrati izključno nemščina, ni mogla slovenščina pridobiti nobenega javnopravnega pomena in je gospostvo nemščine dajalo na Kranjskem naseljenim Nemcem naravno premoč nad tamošnjimi Slovani. Ta položaj se je spremenil z uvedbo politične prostosti. Iz ljudstva vstajajoča, četudi še maloštevilna inteligenca je laže prišla z glasovi ljudstva v predstavniška telesa in si je v njih kmalu priborila večino. Zakonska proglasitev jezikovne enakopravnosti je opravila ostalo. Ko se je morala uvesti v urade, na sodišča in v šole, je dobila slovenščina in so dobili z njo pripadniki slovenskega plemena kmalu naravno premoč nad majčkenim številom Nemcev.« Leta 1891 je GumpIowicz nadaljeval takole: »Res ne gre tu za narod z veliko zgodovinsko preteklostjo in so Slovenci Kranjske brez pomoči lastnega plemstva; zaradi pomanjkanja pomembnejše književnosti so videti njihove težnje in zahteve še neupravičene; vendar pa krčijo temu plemenu njegovi politični dosežki, pridobljeni na osnovi večine v deželi s sredstvi politične prostosti, pot v nadaljnji razvoj, ki mu je cilj vsestranski razmah slovenske narodnosti.« Leta 1902 pa je namesto tega stavka, ki nosi v svojem prvem delu pečat nekdanje Gumplowiczeve teorije o »prenapetih« zahtevah »plemen«, napisal: »Za časa uradniškega ministrstva, v katerem je vodil prosvetno ministrstvo začasno Poljak Rittner (1895), so celo dosegli Slovenci svojo prvo slovensko gimnazijo na Štajerskem (v Celju), ki je mogočen vzvod duhovne kulture tega nadarjenega plemena. Vsestranski razvoj slovenske narodnosti je dandanes le še vprašanje časa.« Leta 1907 je Gumplowicz tu dodal še opombo pod črto in v njej omenil članek Bogumila Vošnjaka, objavljen septembra 1905 v krakovski reviji »Š\viat slowianski«, ki prikazuje potek tega razvoja Slovencev »kot gospodarski proces, obstoječ v postopnem doseljevanju slovenskih deželanov v mesta, kjer se lotevajo mestnih poklicev in tako izpodrivajo tam prej gospodujoči nemški živelj«. Tedaj pa je priključil k slovenskemu še — rusinski primer in tako postal iz poljskega Savla Rusinom pravičen Pavel: »Lahko domnevamo, da se bodo podobno tudi Rusini v vzhodni Galiciji polagoma dokopali do meščanskega razreda... Vrh tega se tudi učeni poklici (advokati, notarji, sodniki, zdravniki, učitelji) tako pri Slovencih kakor tudi pri Rusinih dopolnjujejo s podeželja in tvorijo v mestih kadre voditeljev narod-
58*
915
nega gibanja. Tako se dandanes plemena prav naglo razvijajo v narode.«70
Svoj odmik od okrnjene opredelitve narodnosti iz leta 1879, ko je bil iz pojma izpustil »skupni jezik«, je Gumplowicz leta 1891 še nekako prikril z omejevalno uvodno opombo, da »pojem narodnosti nikakor še ni tako utrjen, da se o njeni ne bi dalo več prepirati«, vendar — je nadaljeval — »državnopravno« brez dvoma pomeni »ljudsko skupino lastnega jezika«;71 v tem smislu je uporabil izraz narodnost avstrijski osnovni zakon o pravicah državljanov v čl. 19, ki se je bil očitno zaradi tega ognil izrazu narod, ker bi v tem primeru »utegnilo biti kako pleme, ki ga dotlej še nikoli niso označevali kot narod, kakor n. pr. Rusini, Ladinci i. p. izključeno od blagodati tega enako-pravnostnega paragrafa«.72
Ko pa je leta 1897 izdal pod naslovom »Allgemeines Staatsrecht« — »drugo predelano in povečano izdajo knjige ,Philosophisches Staatsrecht'«, se je v njej vrnil k svoji prvi — neokrnjeni — opredelitvi narodnosti iz leta 1877, ki jo je spopolnil takole: »Raso smo spoznali kot priroden pojav, pleme kot etničen proizvod, ljudstvo kot politično dejanje, narod pa je kulturna tvorba. Narodnost je tista kulturna človeška skupnost, ki se izraža v skupnem jeziku. Vse predstave, ki spravljajo narodnost v zvezo s skupnim izvorom, so zgodovinsko in znanstveno nevzdržne, ker o  tem ničesar ne vemo in tudi vedeti ne
70  Ibid. str. 75—76 v prvi oziroma str. 68—69 v drugi in tretji izdaji. Krakovski »Šwiat slowiaiiski« je prinesel (1/2 1905, str. 163—168) Bogumila Vošnjaka članek »Zakres spraw slowienskich« (= Očrt slovenskih zadev), ki je morda nastal v sodelovanju pisca z Gumplovviczem ali pa je bil od le-tega redigiran. Ogrodje zgodovinskega pregleda v uvodu se tako zelo krije z ogrodjem Gumplowiczevega uvoda v članek »La question slovene« iz 1. 1896, da moremo komaj podvomiti o tem, da ga je Vošnjak tu prevzel; vanj pa je uvrstil nekaj svojih zgodovinskih podatkov, dodatno opisal zanimivo posebnost na Goriškem, kjer so se narodnostno ločile tri družbene plasti: nemško plemstvo, laško meščanstvo in slovensko kmečko ljudstvo, ugotovil, da se je »na Kranjskem, v poglavitni slovenski deželi, že stoletja tvoril in prišel do nekega pomena slovenski .srednji stan', čeprav neznaten«, in da je tvorba slovenskega meščanstva izven Kranjske značilnost najnovejše stopnje slovenskega narodnostnega razvoja. Ko je poudaril, da so se Slovenci razvijali v gospodarskem in upravnem oziru enako s svojimi sosedi Nemci in Lahi, je mimogrede omenil: »Zaradi tega je bil slovenski kmet, ki je v primeri z drugimi [jugoslovanskimi deželami imeil nad seboj primeroma skrbno upravo, v neke vrste nasprotstvu — in sicer ostrem — s hrvaškim kmetom in je gledal nanj odzgoraj navzdol.«
71  Ibid. str. 79 v prvi oziroma str. 74 v drugi in tretji izdaji.
72  Ibid. str. 82 v prvi oziroma str. 76 v drugi in str. 77 v tretji izdaji.
916
moremo, in pa, ker se da pri veliki večini narodnosti dokazati, da so proizvod kulture, s katero so se raznorodni etnični življi stopili v eno narodnost.«73
Zopetni sprejem skupnega jezika v opredelitev narodnosti pa nikakor ni Gumplowicza spravil s tezo nemških in italijanskih teoretikov, nastalo v dobi teženj po nemškem in italijanskem državnem zedinjenju, češ »da ima le enonarodnostna država pravico do obstoja«; takšen nazor »se ne sklada z dejstvi in se ne da niti zgodovinsko niti sociološko utemeljiti«, Švica pa je najočitnejši dokaz, da večnarodnostne države »lahko zelo dobro uspevajo«. Toda »večnarodnostna država je le tedaj izraz višjega tipa družbene skupnosti, če se v njej obsežene narodnosti prosto razvijajo«.74 Ko takšna država nalaga raznim narodnostnim sestavinam svojega »ljudstva« iste dolžnosti, mora na temelju »javne morale« priznati vsaki od teh sestavin »isto pravico do rabe narodnega jezika ne samo v domačem krogu, ampak tudi v javnem življenju«; »država, ki se tej dolžnosti izmika in ne priznava popolne enakopravnosti vseh narodnosti na svojem področju, je na stališču staroveških in srednjeveških osvajalnih držav in je sredi novodobnega kulturnega sveta anahronizem, ki mora prej ali slej izginiti«.75 V prejšnjih dobah so res izginile »neštevilne narodnosti«, ki so se utopile v večjih, toda to se je dogajalo v nasledku »nezavednih« zgodovinskih procesov, »ko nosilci teh narodnosti... sploh še niso spoznali narodnosti kot moralično dobrino«; dandanes pa se je to spremenilo in »kjer koli je prišlo do tega [narodnostnega] osamosveščenja, kjer narodnost čutijo kot moralično dobrino, nobena država in nobena vlada ne more iti preko nje«. Ni nenaravno, da država obsega več narodnosti, le pospeševati jih mora vse brez izjeme; »nenaravno je le in ne more trajno obstati, če ozemeljsko razkosanje neke narodnosti nasiljuje njeno bistvo in obstoj, njeno življenjsko načelo, jo stalno krni in nateza na mučilnico«.76
Takšen je predvsem primer — Poljske, katere »razdelitev nikoli ne more postati dokončna, ker v njej po naravi obstoji enotnost, t. j. na enotnem ozemlju enotna narodnost« oziroma »na enotnem ozemlju v glavnem narodnostno zedinjeno prebivalstvo«; tako je Gumplowicz
73  Allgemeines Staatsrecht, 1897, str. 136—137 oziroma str. 111 v izdaji iz leta 1907, označeni kot tretji (z upoštevanjem »Philosophisches Staatsrecht« iz leta 1877 kot prve izdaje).
74  Ibid. str. 144—146 v izdaji iz leta 1897 oziroma str. 115—117 v izdaji iz leta 1907.
75  Ibid. str. 153—154  (1897)  oziroma str. 122  (1907).
76  Ibid. str. 167—168  (1897) oziroma str. 133  (1907).
917
v novi izdaji knjige leta 1907 preciziral prejšnjo formulo, hkrati pa docela pretrgal s poljskim zgodovinskim »priposestvovanjem« ukrajinskih in beloruskih ozemelj v opombi pod črto, da »misli pri tem le na jedro nekdanje Poljske brez njenih osvajanj in aneksij, kakor n. pr. Malorusije«.77
Pri »novem« Gumplowiczu iz leta 1897 tudi ne najdemo več njegovega nekdanjega dvoma iz leta 1879 o vrednosti proglasitve jezikovne enakopravnosti v večnarodnostni državi, češ da ni mogoče pravno izenačiti dejansko neenakovrednih jezikov. Zdaj brez vsakršnih omejitev sprejema načelo popolne jezikovne enakopravnosti, ki »se v novejšem času v evropskih kulturnih državah vse bolj uveljavlja«; dejanske »naravne prednosti bolj razvitih jezikov pred manj razvitimi, kakor v Belgiji francoščine nasproti flamščini ali v Avstriji nemščine nasproti nekim slovanskim jezikom«, pa presoja kot »posledico zatiranj prizadetih prebivalstev v preteklih stoletjih, ki ne more utemeljiti pravne večje upravičenosti bolj razvitega jezika nasproti manj razvitemu«.78
(Dalje prihodnjič)
77  Ibid. str. 165  (1897) oziroma str. 151   (1907).
78  Ibid. str. 169.
918
LUDWIK  GUMPLOWICZ  IN  SLOVENCI
Duša u   K c r m a v n e r (Nadaljevanje-)
V letu pred izidom knjige »Allgemeines Staatsrecht« (1897), v kateri je dokončno razvil svojo narodnostno teorijo, je spisal Gumplowicz za pariško »Revue internationale de sociologie«, v katero je redno prispeval razčlembe političnega razvoja v Avstriji za rubriko »Le mouve-ment social«, sestavek o slovenskem narodnostnem razvoju pod naslovom »La question slovene«. V njem je očrtal »slovensko vprašanje« s pravo osebno zavzetostjo in s težnjo, da bi malo znane Slovence za-
1005
hodnemu svetu čimbolj približal. O tem njegovem dejanju za Slovence je slovenska javnost tedaj le malo izvedela, saj je o njem nekoliko poročala ena sama slovenska revija, tržaška »Slovenka«, ki je začela malo prej izhajati kot priloga »Edinosti«, omenil ga je na skritem mestu »Ljubljanski Zvon«, medtem ko so ga časniki sploh prezrli78a; prvi ga je »ocenil« šele devet let pozneje v »Slovenskem Narodu« anonimni navdušenec za Gumplovvicza takole: »Le mala peščica Slovencev pozna ta krasni članek. In vendar moram smelo trditi, da doslej še ni nikdar nikdo tako krasno, elegantno, v par potezah orisal usode Slovencev, kakor Gumplovvicz v svojem bleščečem francoskem slogu. Ko bi ne bil ta plemeniti učenjak ničesar drugega storil za nas in zlasti za naše vseučiliščnike, dolžni bi mu bili vedno hvaležnost!«79 Ta super-
78a Obe informaciji sta prišli na Slovensko po ovinku — preko prvega glasila hrvaške napredne (v tedanjem češkem smislu te besede) mladine »Hrvatska misao«, ki je mesečno izhajala v Pragi in v svoji 2. št. (z dne 10. februarja 1897) prinesla pod naslovom »Slovensko pitanje« poročilo Fran j a Poljaka o Gumplowiczevi »francoski brošurici [t. j. separatnem odtisu] ,La question slovene'«, omenjeni že v podnaslovu sestavka (str. 62—63). »Slovenka« je (v 7. št. z dne 27. marca 1897, str. 10—11) za originalnim naslovom spisa in imenom avtorja pripomnila: ».Hrvatska misao' je napisala iz tega spisa glavne misli. Ker je tu nekaj glavnih momentov o slovenski zgodovini, ki bodo gotovo zanimale tudi bistroumne Slovenke, podajemo jim jih z veseljem.« Temu uvodu je sledil le na zgodovinske podatke o Slovencih omejen izvleček iz Poljakovega povzetka brez upoštevanja njegovega uvodnega odstavka, kjer je poudaril Gumplowiczevo izhodišče, da »se slovensko pitanje prislanja k pitanjima ostalih naroda, kojima je ,Drang nacli Osten' prijetio, da ih oslabi ili im uništi narodnu individualnost«, in da z njimi vred predstavlja »pitanje zamašno, evropsko« in da »kao dio toga pitanja mora da zanima čitavu Evropu«. — »Ljubljanski Zvon« (XVII/1897, str. 387) pa je le v notici o »Hrvatski misli« omenil med njeno drugo vsebino, da »je v 2. št. obznanil F. Poljak Gumplowiczevo knjigo [!] ,o slovenskem vprašanju'«. — V »Slovenskega Naroda« poročilu o vsebini 2. št. »Hrvatske misli« beremo le: »Fr. Poljak: Pitanje slovensko« (št. 58 z dne 12. marca 1897); prav nič ga ni zanimalo, da je »neki« Gumplovvicz pisal o slovenskem vprašanju francosko! — Nobene omembe Gumplowiczevega spisa tudi ni v »Slovanskem svetu« Frana Podgornika, ki je vsekakor moral poznati Poljakovo poročilo v »Hrvatski misli«, o katere ostalih številkah je poročal; domnevamo lahko, da mu zaradi tega ni hotel dati nobene publicitete, ker bi se bil moral pohvalno izraziti o spisu židovskega avtorja, kar se nikakor ne bi skladalo z njegovo nenehno rasno-anti-semitsko gonjo, ki jo je zanašal med Slovence iz reakcionarnega ruskega tiska.
79 Uvodna opomba prevajalca k objavi prvega dela Gumplovviczeve razprave »Sociologični problemi v avstrijski politiki« v »Slovenskem Narodu« (št. 74 z dne 31. marca 1905). Anonimni pisec te opombe, ki mu »je gospod profesor preprijazno1 dovolil«, da prevede in objavi njegovo razpravo v tem časniku,   je  bil   po  vsej   priliki,   kakor   kažejo  navedeni  občudovalni   izlivi,
1006
lativna pohvala Gumplowiczevega sestavka je očitno veljala, kakor izhaja že iz njenih poudarkov, bolj zamisli, poletni obliki in pobudni zavzetosti »plemenitega učenjaka« za Slovence, kakor pa faktografski vsebini njegovega sestavka; le-ta je mestoma precej nezanesljiva, medtem ko nas »bleščeči slog« še dandanes zanese, zlasti še v »elegantni« francoščini z začetno vrsto: »lis n'etaient rien; ils n'existaient pas pour le monde politique . . .«, ali po naše:
»Nič niso pomenili; politični svet se ni zmenil zanje, kakor da jih ne bi bilo; zgodovinarji niso vedeli o njih nič. Prelistajte avstrijske kronike, iščite v delih nemških zgodovinarjev, ne boste našli, da bi kje omenjali Slovence. A vendar so oni obdelovali zemljo, na kateri so prebivali od nekdaj ...« Tu stopimo mimo Gumplowiczeve teze, da so bili Slovenci na teh tleh pred Kelti in Rimljani, ki da so drugi za drugimi kot »tuji osvajalci navalili nanje, jih podjarmili in zadušili njihovo narodnostno življenje«, in mimo njegovega nepoznanja prvotne slovenske državnosti z nekim gospodujočim plemstvom, k nespornim »poslednjim osvajalcem« — Bavarcem, prednikom nemških Avstrijcev — ki »so držali Slovence v hudem suženjstvu«, pač kot njihovi fevdalni gospodarji. V teh nekaj krepkih potezah prvega odstavka je zgnetel Gumplowicz vso slovensko zgodovino do prihoda — Francozov, ki jim je posvetil drugi odstavek takole: »V to skoraj mrtvo gmoto je vrgel oživljajočo iskro Francoz: Napoleon I. je osvojil deželo, jo imenoval Ilirsko kraljestvo [!), je ukazal, naj se spoštuje jezik ljudstva, in naročil, naj se objavljajo vladni odloki francosko in slovensko. Pod kratkotrajno francosko vlado se je slovenščina prebudila iz dolgega sna in slovenski pesnik je slavil francoskega osvajalca v pesmi .Ilirija oživljena'. Toda to so bile le kratke — in prekratke — sanje (1809—1814).«
Bržčas je Gumplowicz komaj mogel bolje pobuditi zanimanje za Slovence pri francoskem bralcu, vendar je pri tem nesrečno zbrisal — če kmečke upore vključimo v »hudo suženjstvo« — našo protestantsko književnost in prosvetljensko prebujo slovenščine s tako številnimi slovenskimi prevodi vladnih odlokov v drugi polovici 18. stoletja, da nikakor niso videti kaj bolj pogosti oni v Ilirskih provincah (tako jih je dal imenovati Napoleon).
njegov bivši učenec Janko Polec, ki je tudi potem ostal z njim v tesnejših prijateljskih stikih. Manj sprejemljiva bi bila domneva, da bi bil prevajalec drug Gumplovviczev bivši učenec, ki je tudi takrat bržčas vzdrževal z njim osebne stike, Bogumil Vošnjak; le-ta je namreč pisal o Gumplowiczu z neko zadržanostjo. Pisec uvodne opombe je omenil tudi, da je »Slovenski Narod« nekaj let prej priobčil razpravo »dovzetnega učenjaka« o »Srbih in Hrvatih«, o kateri bo govora v zadnjem razdelku tega sestavka.
1007
Po odhodu Francozov je bila nadaljnjega pol stoletja spet nemščina uradni jezik v Ilirskem kraljestvu (tako se je imenovalo šele od leta 1816 dalje) — in ostala je uradni jezik na južnem Štajerskem -ne glede na dejstvo, da je bilo skoraj vse podeželsko prebivalstvo v teh deželah slovensko. S krepkimi, mestoma nekoliko pretiranimi potezami je Gumplowicz očrtal položaj Slovencev takole: »Sodstvo, uprava, zakonodaja — vse je bilo samo nemško in prav tako so bile nemške vse šole. Svet ni vedel za jezik Slovencev in tudi tisti, ki so jim gospodovali, ga niso poznali. Vladali so jih, ne da bi bili razumeli njihov jezik; sodili so jih, ne da bi jih bili razumeli, kajti tudi Slovenci niso znali jezika svojih gospodarjev... Pod takšnim režimom je germani-zacija zelo napredovala in so zlasti največja mesta postajala vse bolj nemška. Le podeželsko ljudstvo je ostalo zvesto svojemu narodnemu jeziku. Od vlade zatirana slovenska narodnost, oropana sredstev za svoj razvoj, je obtičala na primitivni stopnji.« A to je bila samo ena plat slovenske zadeve, kajti Slovenci niso bili več tako amorfno voljni z vsem potrpeti: »Narodnostne težnje, ki jih je prebudila kratka vlada Francije, niso ugasnile« in so dobile ceh') pomoč, oporo v enakih težnjah južnih Slovanov v sosedstvu pod madžarskim gospostvom, kjer se je avstrijska vlada proti opoziciji Madžarov naslanjala na narodnostni razvoj Slovanov, ki so bili »deloma [?] sonarodnjaki Slovencev v Avstriji«, na ilirizem, in kjer se je slovanska narodnostna ideja bolj prosto razširjala in ji ni bilo mogoče zaprečiti, da ne bi prehajala tudi preko meje k Slovencem. »Tako je kljub uradnemu sistemu germani-zacije ubogo ljudstvo Slovencev vzdržalo svoje šibko narodnostno življenje, dokler mu niso politični dogodki znova odprli možnosti, da se dvigne in začne narodnostni razvoj, ki je bil dolga stoletja zatrt.«
Poglavitni teh »političnih dogodkov« je pač revolucija leta 1848, mimo katere pa je Gumplovvicz prešel kar k — tudi po svoje »prelomnemu« — letu 1866, ob katerem je zamislil malo slovensko vprašanje kot del pomembnejše večje celote. Dotlej »so v Avstriji Nemci pritiskali na vse slovanske narode s težo moralične moči vsega svojega velikega naroda«, »po pruski operaciji pa so postali nenadoma majhna manjšina med slovanskimi narodi«. Zato je mogoče reči. da so v bitki pri Kraljevem Gradcu »Prusi premagali avstrijske Nemce in jim za vselej odvzeli tisto naravno premoč, ki so jo uživali zaradi dotedanjega visokega položaja Avstrije v Nemčiji«. Ko je Gumplowicz presojal, da poslej Avstrija »ni več mogla zatirati Slovanov« in jim je morala »priznati iste pravice kot Nemcem«, in da je »logika dejstev privedla do korenite spremembe v odnosih Nemcev in slovanskih narodov v Avstriji«,  je kajpada izhajal predvsem s poljskega stališča; res pa so
1008
Slovani v Avstriji »napredovali na vsej črti« in »so se Nemci morali skoraj povsod umakniti«. Bismarck je bil presekal »poslednje vezi, ki so še vezale Avstrijo z njeno nekdanjo zibelko« in »težka avstrijska ladja drsi dandanes iz nemškega splavišča v širno slovansko morje. Kajpada se takšna sprememba ne more dovršiti čez noč; toda vse, kar se vrši v Avstriji zadnjih trideset let. sestoji iz samih mučnih epizod tega dolgega spreminjevalnega procesa.«80 Res je tedanji trenutni politični položaj v Avstriji s Poljakom grofom Badenijem na čelu dunajske vlade, ki je bila pripravljena iti Čehom še bolj nasproti kakor prej Taaffejeva, v najvišji meri opravičeval to Gumplowiczevo avstro-slovansko perspektivo, ki je bila seveda predvsem njegova perspektivna želja. Vendar pa je bila njegova slika silno poenostavljena: v njej je bil nemški živelj kar prezrt in je bila tako podcenjena njegova specifična teža, ki se je kmalu nato krepko uveljavila in vrgla Badeni-jevo vlado, poleg tega pa so v njej popolnoma manjkali sovladajoči Madžari, ki so kot zakleti sovragi obdajajočega jih »širnega slovanskega morja« pomagali potiskati »težko avstrijsko ladjo« k Nemčiji. Kakor o napredovanju slovanskih narodov v Avstriji skoraj »na vsej črti« ni moglo biti dvoma, pa je moralo biti upanje na njeno pretvorbo v »slovansko« državo kaj negotovo.
Nato je Gumplovvicz prešel k osrednjemu predmetu svojega poročanja o političnem dogajanju v Avstriji v teku leia 1895. namreč k boju okrog slovenskih paralelk na gimnaziji v Celju: »Ena izmed epizod« — tega »spreminjevalnega procesa Avstrije« — »se je dogodila prejšnje leto v skoraj smešni obliki... boja za — slovensko nižjo gimnazijo v Celju. Tujec bo komaj mogel to razumeti, toda Nemci so dobro razumeli, da je ta malenkost le epizoda v spreininjevalnem procesu, o katerem govorimo.« Slo je »za ustanovitev nižje gimnazije za Slovence v Celju, mestu v središču Spodnje Štajerske, katere prebivalstvo je skoraj izključno slovensko. Samo v mestih in predvsem v Celju samem so prebivalci v velikem delu Nemci. Kakor je bil predmet boja neznaten... je imel vendarle neki politični pomen, kajti Nemci so gledali na Celje in na nemško gimnazijo v tem mestu kot na eno svojih izpostavljenih postojank na sovražnem ozemlju, ki jo morajo braniti, da bi ohranili svojo prevlado v vsej tej slovenski deželi. Zato so zagnali velik bojni krik, ko je vlada — še pod Taaffejevim predsedstvom in z baronom Gautschem kot prosvetnim ministrom — odgovorila   na   zahtevo   slovenskega   prebivalstva   Spodnje   Štajerske,
90 »La cmestion slovene« v pariški »Revue internationale de sociologie« IV/1896, str. 313—315, separat str. 1—4.
64    Naša sodobnost
1009
da nima nič proti otvoritvi nižje gimnazije za Slovence v Celju.« Na temelju člena 19 osnovnega zakona o državljanskih pravicah, ki uveljavlja narodnostno in jezikovno enakopravnost, je vlada morala ravnati tako. »Eden najbolj gorečih branilcev ,nemškega značaja' tega mesta«, t. j. Celja, poslanec Foregger, je v neki brošuri proti ustanovitvi slovenske gimnazije v Celju sam priznal, da je bilo na celjski gimnaziji v šolskem letu 1893—1894 poleg 131 nemških šolarjev 245 slovenskih; a vendar je protestiral proti slovenski gimnaziji, čeprav »ni bilo dvoma o obveznosti vlade, da ustanovi slovensko gimnazijo, in o pravici slovenskega prebivalstva, da jo zahteva«. Na kaj so mogli Nemci opirati svoje nasprotovanje? »Proti tej slovenski gimnaziji niso imeli nobenega veljavnega argumenta; hoteli pa so uveljaviti politične razloge. Nenehoma so ponavljali, da je slovenska gimnazija začetek ,poslovanjenja' tega zadnjega obrambnega zidu, s katerim se nemštvo upira valovom južnega slovanstva; dolžili so uboge Slovence, češ da težijo k slovenskemu ,kraljestvu', k združitvi s kranjskimi Slovenci, živečimi v sosednji deželi. Toda vsi ti razlogi niso mogli omajati nedvomne pravice Slovencev, da zahtevajo pouk svoje mladine v narodnem jeziku.«81
Sledil je podroben prikaz poti, ki jo je napravila slovenska celjska zahteva sredi avstrijskih političnih sprememb v letih 1893—1895: od obljube prosvetnega ministra barona Gautscha v Taaffejevem ministrstvu preko uvrstitve za ustanovitev slovenskih paralelk na celjski gimnaziji potrebne vsote v predlog proračuna za leto 1896 pod prosvetnim ministrom Poljakom Madejskim v Windischgratzovem ministrstvu — pri katerem je v zadevi uspešno interveniral Gumplo^icz!82 — in preko padca tega kabineta vprav zaradi borih 8000 goldinarjev, kolikor je znašala ta vsota, do parlamentarne odobritve te postavke v proračunu po priporočilu začasnega vodje prosvetnega ministrstva Poljaka dr. Rittuerja pred imenovanjem Badenijeve vlade. O tej vladi je Gumplowicz želel naslednje leto poročati, da je uspešno sklenila sporazum s Čehi, in je takole prešel k zaključku: »Obravnavati smo morali tako majhno zadevico, ker je v vsem preteklem letu predstavljala skoraj edini politično zanimivi predmet parlamentarnih debat in strastnih strankarskih bojev v Avstriji. Toda ta zadeva, kakor je na prvi pogled neznatna, ima še simptomatičen pomen ne samo za Avstrijo,
81  Ibid. str. 316—318 oziroma str. 4—5.
82  J. Polec piše — pač po Gumplowiczevem pripovedovanju — da je Ma-dejski zaključil enourni razgovor z Gumplowiczem o vprašanju slovenskih celjskih paralelk z zagotovilom: »Die Slovenen kriegen ihre Subvention.« (Slovenski biografski leksikon I. str. 274.)
1010
marveč tudi za Evropo.« Tu je Gumplowicz vključil malo celjsko in slovensko vprašanje v večjo celoto: »Ozemeljska izguba, ki so jo utrpeli avstrijski Nemci na Spodnjem Štajerskem in ki je sledila njihovim podobnim izgubam v drugih avstrijskih deželah v teku zadnjega četrt stoletja«, je le del »splošnega evropskega pojava«, namreč »umikanja Nemcev v vsej vzhodni Evropi, od baltskih dežel na severu do jadranskih dežel Avstrije«. Omenil je še rusifikacijo nemške univerze v Jur-jevu (prej Dorpat, sedaj Tartu) kot udarec po gospodujočem položaju Nemcev v baltskih deželah, opozoril na napredujočo madžarizacijo ogrskih Nemcev in ugotovil v vsem tem — »odgovor vzhodne Evrope na pruske zmage«, na prusko »zlorabo nemške narodnostne ideje v osvajalne smotre«, odgovor, potreben za to, »da se za prihodnost odvzame Prusiji pretveza za pruska osvajanja pod zastavo nemške narodnosti«. Končno je vse to »umikanje« nemštva v vzhodni Evropi, v katerem je slovenska nižja gimnazija v Celju samo »člen v dolgi verigi porazov in izgub«, presodil kot »neogibno posledico pruskih zmag«, ki navsezadnje niso prav ničesar pridobile nemški narodnosti, saj se le-ta na vzhodu Evrope očitno umika, pa tudi nikakor »ni razvidno, marveč hudo dvomljivo, da bi se kaj zakoreninjala na francoskem ozemlju«, v Alzaciji in Loreni.8S
Medtem ko je slovenska javnost takrat prav malo izvedela o tem Gumplowiczevem sestavku, ki je s tako učinkovitimi poudarki predstavljal Slovence zahodnemu svetu, pa so desetletje pozneje njegova razglabljanja o političnem položaju v Avstriji iz leta 1905, v katerih je tudi — čeprav bolj mimogrede — osvetljeval »slovensko vprašanje« in ga povezal s hrvaškim, doživela pri nas razmeroma veliko publici-teto. Vodilni liberalni dnevnik »Slovenski Narod« je v prav kratkem času po objavi prinesel na uvodnem mestu prevod Gumplovriczevega sestavka »Sociološki problemi v avstrijski politiki«,84 ne da bi bil počakal na njegov drugi del, ki ga je nato prinesla revija »Slovan«85 s kratko spremno besedo prevajalca Joža Glonarja o Gumplowiczu. Iz uvodne opombe k prvemu delu smo že spredaj navedli za devet let zapozneli hvalospev na Gumplovriczev članek  »La question slovene«;
83  Gumplowicz ibid. str. 320—321 oziroma str. 7—8. Umljivo je takšnega nasprotnika nemške ekspanzije nemškonacionalno okolje na graški univerzi le s težavo prenašalo in se ga skušalo otresti. Na predlog fakultetnega sveta mu je vlada leta 1904 odvzela predavanja o državnem pravu tako, da je do upokojitve leta 1907 predaval le še upravno pravo. (Slovenski biografski leksikon I, str. 274.)
84  Slovenski Narod št. 74 z dne 31. marca 1905. 86 Slovan V/1906—7, str. 508—311 in 324—326.
64-
1011
iz Glonarjeve spremne skice pa naj navedemo le dva stavka, ki govorita o Gumplowiczevem odnosu do Slovencev: »Članek je... zelo aktualen in mora zanimati v prvi vrsti slovensko občinstvo, saj malo-kateri znanstvenik je bodočnost slovenskega naroda tako optimistično presojal, ko Gumplowicz v tem članku... [A tudi] kjerkoli [sicer| govori o Slovencih, daje izraza svojim izrednim simpatijam.«86
Razpravo »Sociološki problemi v avstrijski politiki« iz leta 1905RT je avtor nato v celoti prevzel v novo izdajo knjige »Allgemeines Staats-reclit« leta 1907 pod naslovom »Narodnostni boji v Avstriji«. Iz njci seveda ne moremo povzeti vseh zanimivosti, marveč se moramo omejiti le na tiste, ki so za naše razpravljanje važne. Vsekakor sta takšnega značaja Gumplovviczeva sodba, da »se večnarodnostne države lahko le bodisi absolutistično vladajo (dokler gre) ali pa se morajo federali-zirati«, in njegova presoja, da je v Avstriji »federalizem še daleč nekje«, medtem ko je absolutizem še »aktualen«, saj »ima najvažnejše pozicije v rokah, čeprav je bil zaradi utrditve svojega finančnega kredita dal nekaj koncesij konstitueionalizmu« in dopušča parlamentarno »igro«; »za to parlamentarno igro pa se pripravljajo tisti družbeno-narodnostni razpleti, ki so za bodočo federalistično ureditev Avstrije odločilnega pomena«. Po njegovi sodbi »je avstrijski absolutizem ana-cionalen«, k čemur »ga silijo narodnostne razmere Avstrije«; »le iz ozirov na zunanjo varnost« tu in tam nastopi zoper kakšno narodnostno strujo, kolikor mu pomeni približevanje kaki sosedni državi, kakor n. pr. proti Srbom v Bosni in Hercegovini ali proti laški iredenti, »znotraj države pa dopušča vsem narodnostim, da se izživljajo in razvijajo«. K vprašanju, ali bodo težnje po federalizaciji uspele, je najprej — prav od daleč — nakazal tudi možnost razpada Avstrije, ko je pribil kot »zgodovinsko dejstvo, ki ga ni treba dokazovati«, da »so bile dandanašnje države pripravljane od prejšnjih držav, ki jih danes ni več; dovoljeno je sklepati, da sedanje države pripravljajo države, ki bodo obstajale v prihodnosti.«88 Iz Nemčije izrasla avstrijska država je naravno težila za tem, da ustvari »narodnostno-nemško kulturo« na vsem svojem ozemlju; a zadela je ob »narodnostna tla slovanskih plemen« m ob »narodnostno-madžarsko kulturno delo« na ogrskem ozem-
86  Ibid. str. 324.
87  Izšla je najprej v »Politisch-anthropologische Revue«, prvi del marca 1905 v letniku 1904/05, drugi decembra 1905 v letniku 1905/06; drugi del je izprosilo uredništvo revije »Šwiat slowianskk od pisca tako, da je izšel prej v  poljščini.
88  Allgemeines Staatsrecht  (1907), str. 140—143.
1012
lju in se tem oviram, ob katerih se je njena prvotna naloga izjalovila, »polagoma prilagaja«.89 Zdaj hočeš-nočeš pospešuje v nenemških deželah kulturo nenemških narodnosti, zvečine slovanskih, ki se »kljub jezikovni slovanski sorodnosti« med seboj narodnostno ločijo, vrh tega večidel tudi niso v medsebojnih dobrososedskih odnosih. Zato ni pričakovali, da bi prišlo do »narodnostne stopitve slovanskih dežel v Avstriji« v »skupno slovansko narodnost«. »Čeprav so pogoji za narodnostni razvoj v posameznih teh deželah dani v različni meri, ker nekatere narodnosti že imajo stoletno književnost (n. pr. Poljaki), druge pa so jo šele nedavno začele razvijati (Rusini. Slovenci), vendar v dobi. ko je tisk tako poceni in duhovno občevanje z drugimi kulturnimi narodi tako lahko (prevodi iz tujih jezikov), ni mogoče prav nič dvomiti o tem, da bodo tudi najmlajša teh slovanskih plemen prav kmalu lahko pokazala na ustrezno kulturno posest. — Starejši kulturni narodi radi gledajo na mlajše, ki še niso prišli tako daleč, ošabno in naduto navzdol, češ da ,se do takšne kulture ne da povzpeti čez noč, da je trajalo stoletja, preden so jo pridobili'. V tej misli pa tiči računska napaka. Dandanes, v času pare in rotacijskih strojev, si pridobe mladi kulturni narodi kulturo dejansko čez noč — ni se jim treba zanjo truditi stoletja, kajti (o so zanje opravili drugi... Neverjetno naglo se dandanes narodi, ki so komaj včeraj shodili v kulturi, vzpenjajo na duhovno višino starih kulturnih narodov.« Kot primer navaja Čehe, ki v nobenem pogledu niso kulturno nič nižji od Nemcev, a »kot nadaljnje zglede takšnega bliskovitega kulturnega razvoja v najnovejše])! času bi lahko navedel Slovence in Rusine«. pa »tudi o Estoncih in Letoncih so mu pripovedovali isto«.90
Nemci v Avstriji se »naravno« upirajo napredovanju slovanskih narodov in pri tem napadajo »vladno politiko« v »krivem mnenju«, kakor da je ta proces »odvisen od posameznih ministrov«. Tako »so pred dobrim desetletjem pripisali vplivu poljskega prosvetnega ministra (Madejskega) ustanovitev prve slovenske gimnazije na Spodnjem Štajerskem«, a »nedolgo za njim je nemški prosvetni minister, ki je bil povrhu še nemški univerzitetni profesor (von Hartel), obljubil Slovencem kar celo vseučilišče«.01
»Sedaj je Avstrija« tista »država, ki posluje na področju zahodnega in južnega slovanstva«,  in  zastavlja  se  vprašanje, ali ne bo  —
89  Ibid. str. 144—145.
90  Ibid. str. 147—152. 81 Ibid. str. 153.
1013
kakor je naloga države — »svojih različnih slovanskih narodov med seboj zbližala«. »Ta misel se vsiljuje tem bolj, ko objektivno opazujemo neke duhovne tokove in narodnostno politične težnje v teh narodih.« V kulturno zbliževanje slovanskih narodov v Avstriji so se vključili celo Poljaki, ki so do nedavna »naravnost vzrejali neznanje vseh slovanskih nepoljskih jezikov in književnosti in ga imeli za najvišji patriotizem« zato, ker »so v vseh zbliževalnih poskusih jezikovno sorodnih slovanskih plemen« gledali »panslavizem« v ruskem smislu.92 To zbliževanje je sedaj izključno kulturno in književno, a »se bo, ko se okrepi, sprevrglo tudi v politično«. Takšni »družbeno-duhovni tokovi so le znanilci in spremljevalci političnih teženj — pomislimo le na zedinjenje Italije in Nemčije in na družbeno-duhovne tokove, ki so ju oznanjali vnaprej«. Za nov »dokaz« v okviru Avstro-Ogrske Gum-plowicz ni v zadregi: »Nič lažjega ko to,« pravi, »poglejmo le v Hrvaško, Dalmacijo, Kranjsko in Primorsko.« V prvih dveh deželah »so se družbeno-duhovni zedinjevalni tokovi na temelju enake (srbo-hrvaške) narodnosti že sprevrgli v politične težnje«, najprej za združitev razdražene »troedine« kraljevine Hrvaške-Slavonije-Dalmacije. »Pa tudi več desetletij nadaljevano zbliževanje med Hrvati in zelo bližnjimi jim Slovenci Kranjske in Istre se je dandanes že dvignilo na stopnjo političnih teženj. Pogosto se preudarja, ali ne bi moglo priti do nekakšne unije med Hrvaško in ,Slovenijo\ Uresničenje takšnih načrtov je kajpada še zelo daleč nekje... Med Hrvati in Slovenci je neko podobno nasprotstvo kakor med Poljaki in Čehi. Hrvati so .plemiško ljudstvo', t. j. ljudsivo, ki se je stoletja razvijalo pod plemiškim režimom ... Slovenci ne poznajo vse te stare šare in so zato bolj demokratični, tako kakor Čehi. Iz tega izhajajo neke razlike, ki jih ni tako lahko premagati. Eno pa je gotovo: troedina kraljevina se bo zedinila kljub ustavi iz leta 1867, ki jo je razdelila med Ogrsko in Avstrijo. Kajti skupna hrvaška tla se bodo izkazala bolj življenja zmožna kakor diberalna' ustava. Narodne sile se bodo uveljavile in bodo zmagale. In tudi Slovenci se bodo razvijali, čeprav imajo v svoji deželi opraviti z dvema mogočnima kulturnima narodoma: z Italijani in z Nemci. Ti se na slovenskih tleh ne bodo ognili usodi vseh starih kulturnih narodov. Veseli naj bodo, če jih na njihovih lastnih tleh ne preplavijo in premagajo tuji barbari; kjer pa so sejali preko meja svoje domovine kulturna semena, so sejali Kadmove zmajske zobe, iz katerih rastejo oborožene čete, ki se jim sovražno postavljajo po robu.«93
92  Ibid.str. 154—156.
93  Ibid. str. 158—159.
1014
Tudi zaradi takšnih in podobnih besed o Slovencih, krepko pri-znavalnih in spodbudnih za narodnostna prizadevanja naših dedov in očetov, ki so aktivno sodoživljali ta »naravni družbeni proces«, tako uspešen na največjem delu slovenskih tal, pač gre — za nas tako »dovzetnem učenjaku« — Ludvviku Gumplowiczu nekaj spomina v knjigi naše narodne zgodovine.
(Konec prihodnjič.)
1015
LUDVIK  GUMPLOWICZ  IN SLOVENCI Dušan   Kermavner
(Konec.)
V.
V prikazanem poslednjem obravnavanju »slovenskega vprašanja« v razpravi »Sociološki problemi v avstrijski politiki« leta 1905 se je Gumplowicz nekoliko dotaknil tudi — očitno simpatičnih mu — ze-dinjevalnih teženj med jugoslovanskimi narodi, pri čemer se mu je — umljivo v času tedanje enotne politike odločilnih strank med Hrvati in avstroogrskimi Srbi — vsilila v pero kar »enaka (gleiehe) srbohrvaška narodnost«. O jugoslovanskem vprašanju je še pozneje — kakor bomo videli — razpravljal v zedinjevalni smeri, a vprav medsebojnim narodnostnim odnosom med Hrvati in Srbi je bil posvetil svojo pozornost nekaj let prej — 1902 — v zaključku ene izmed svojih tedaj tudi pri nas publiciranih študij, vrh tega pa se je kmalu zatem, a neodvisno od tega zaključka — leta 1903 — čutil izzvanega k posebnemu polemičnemu popravku, ko je neki srbski publicist nategnil njegov nauk o narodih in plemenih na svoj »vsesrbski« boben. Ko vključujemo v našo obravnavo tudi to snov, stopamo nekoliko preko okvira, očrtanega v naslovu »Gumplovvicz in Slovenci«, vendar bi samo z nekega — očitno neupravičenega — omejenega »samoslovenskega« ¦vidika utegnilo »veljati«, da se ta snov nas Slovencev ne tiče!
Zanima nas samo zaključek Gumploviczeve razprave iz leta 1902 o Hrvatih in Srbih, sicer v celoti posvečene »sociološki« osvetlitvi nastanka prvotne hrvaške in srbske državnosti z osvojitvijo poznejših hrvaških  in  srbskih,  a  že tedaj   s  Sloveni  naseljenih dežel  po  četah
1095
vojščakov iz Bele Hrvaške za Malimi Karpati in nekje ji sosednje Bele Srbije, vojščakov, ki so - po Gumplowiczevi tezi --s svojim zagospodovali jem postali gospodujoče hrvaško oziroma srbsko plemstvo. V to temno zgodovinsko snov se nam ni treba vtikati. A Gumplovvicz ji je priključil nekaj razglabljanja o novodobnih odnosih med Hrvati in Srbi pod mučnim vtisom senzacionalnih protisrbskih izgredov v Zagrebu, ki so trajali kar cele tri dni konec avgusta 1902, in ki jih je zaključilo šele vojaštvo. Ta dodana razglabljanja se v raznih objavah njegove razprave94 nekoliko razlikujejo, tako da lahko govorimo o dveh redakcijah: o krajši v »prevodih« in o polni — »neokleščeni« -v poljskem »originalu«, kjer je dosti popolneje izražena Gtimplo-vviczeva čustvena in miselna reakcija na omenjene zagrebške izgrede in od koder bomo podali v izvlečku njegova izvajanja — nemara prvič v jugoslovanski   javnosti.
Izhodišče mu je proces nastajanja narodnosti, ki se je izvršil v srbski državi posebej in v hrvaški posebej, tako da se dandanes čutijo Srbi kot posebna narodnost in Hrvati prav tako — »kot posebni .rasi'. čeprav to nista antropološko, ampak le politično«. Vsaka od obeh »ima svoje kolektivno-egoistične interese . . . vsaka teži k čimvečji moči in k čimveč j emu razvoju svojih sil«; ker sta si sosedni, »prihaja neogibno do rivalitete in do ,rasnega boja'« med njima in v tem boju do »medsebojnega sovraštva, na tleh katerega postanejo najbolj drobni odtenki .narodnih posebnosti' — ,neprehodni prepadi" med eno in drugo ,raso'«: »V glavnem imajo Srbi in Hrvati isti jezik, vendar obstajata dve književnosti in med njima rivaliteta. Pač, ti dve slovstvi se strahovito razlikujeta: eno uporablja latinske, drugo cirilske črke! Nadaljnji ,neprehodni prepad' med tema dvema ,narodnostima' predstavlja vera ali bolje obred ... To zadostuje,  da se pojavlja  smrtno sovraštvo .. .
!'4 Razprava je najprej izšla pod naslovom »Chorvvaci i Serbowie« jeseni leta 1902 v varšavski tedenski reviji »Prawda« XXII, št. 44—46 in v posebnem odtisu (prim. naslednjo opombo °5). Italijanski prevod pod naslovom »Le origini storiche dei Serbi e Croati« v »Rivista italiana di sociologia«, letnik V, je bil priobčen v zvezku 5—6 za julij-avgust 1902, a ta zvezek je vsekakor izšel šele v pozni jeseni 1902 ali pa nemara še pozneje. Nemški prevod je prinesla »Politisch-anthropologische Revue« 1/1902-3, zv. 10. t. j- januarja 1903, pod naslovom »Die politisehe Geschiehte der Serben und Kvoaten« in v tej obliki kot dokončni je Gumplowicz prevzel razpravo v »Allgemeines Staats-recht« leta 1907 kot dodatek na koncu s spremenjenim naslovom »Die Staaten-griindungen der Serben und Kroaten«. Iz »Politisch-anthropologische Revue« je bila razprava takoj prevedena v slovenščino in objavljena v celoti pod naslovom »Srbi in Hrvati« v »Slovenskem Narodu« št. 18—22 v dneh 23. do 28. januarja  1903 brez vsakršne opombe bodisi o piscu ali o razpravi.
1096
in da si pri poljubni priložnosti posamezniki med enimi in drugimi medsebojno razbijajo lobanje, čeprav izpovedujejo - vero ljubezni do bližnjega! Kje naj iščemo vzroke temu čudnemu pojavu? . . . Očitno o rasni razliki v antropološkem pomenu med Srbi in Hrvati ne more bili govora, kakor tudi ne n. pr. med Nemci in Francozi, kajti frankov-ska kri teče v žilah enih in drugih, a kako so se bila tam pomešala ljudstva, ki so jih obvladali Franki na tej in na oni strani Rena -- kdo more to dognati?... Takšni pojavi so za sociologa ena najtrših ugank: Kaj je .narodnost', kakšen je vzrok ,narodnostnega sovraštva' in krvavih narodnostnih bojev, ki celo v dobi miru povzročajo takšne fanatične izbruhe in vandalske prizore, kakršne smo nedavno imeli priliko videti v Zagrebu? -- Ne mislim se tu baviti s tem vprašanjem, ki je preveč zapleteno in zahteva posebnega in obširnega razpravljanja. Na tem mestu naj samo kratko opomnim, da se za temi narodnostnimi ali .rasnimi' boji krijejo interesi posvetne in cerkvene oligarhije. Za množicami Srbov in Hrvatov, ki so vsak trenutek pripravljene prelivati kri, so politiki, ki imajo svoje realne, politično-gmotne interese, stojita cerkveni hierarhiji vzhodnega in rimskega obreda. Ko gledaš te tajne vzmeti posvetnih in cerkvenih interesov, podžigajočih .rasni boj" dveh .narodnosti", ki se razlikujeta v tako neznatnih odtenkih kakor Srbi in Hrvati, ti nehote preskoči misel k cirkuškim igram v poganskem Rimu, kjer so se \ zabavo mogotcev klali med seboj gladiatorji. Kdo ve, ali niso boji med Srbi in Hrvati nekaj podobnega? Kajti v teh bojih se niti najmanj ne odločajo koristi tistih, ki se jih neposredno udeležujejo, marveč onih. ki jih le od daleč gledajo in dajejo borilcem le znamenja. A ponavljam: To je sociološka uganka, s katero se morebiti pobavi 20. stoletje. — Samo tole še za zaključek: Kulturni zgodovinarji slavijo novo dobo kot čas civilizacije in krščanstva nasproti preteklim tisočletjem barbarstva in poganstva. Kdo ve, ali ne bo sociologija nekoč periodizirala zgodovine človeštva drugače; ali ne poreče, da je doba barbarstva in poganstva segala še daleč za 20. stoletje našega štetja?«95 Zadnji odstavek se je v »prevodni« redakciji glasil takole: »Dve .rasi' si stojita nasproti in vendar teče v njunih žilah ista, čeprav mnogoterno mešana kri. in imata obe isti jezik, čeprav narečno različen. Sociologu se zastavlja strahoten problem. Kje je vzrok tega pojava, ki se mu upira človeško čustvo? Odgovor ni težaven: Dva gospostvena interesa se pobijata, dve cerkvi skušata izkoristiti ta dva gospostvena interesa
1,5 Choi waci  i   Serbovvie,  Studvum  socvologiczne,   Warszawa   1902,  str. 27 do 31   (dejansko separatni odtis iz s>Prawde«, vendar ni kot takšen označen).
1097
v svoj prid! Naj  se ljudstva mesarijo, naj teče kri v potokili -- kaj zato?!«96
I a tipično Gumplowiczev zaključek je nemara najboljši zgled tistega njegovega »pesimizma«, ki so ga tako obžalovali iluzionistični optimisti med meščanskimi sociologi njegovega časa. Nam pač ni treba razlagati, da se vendar ni vnemal za to, da »se ljudstva mesarijo« in da »teče kri v potokih«, in da se iz njegovega »pesimizma« — kakor iz marsikaterega v svetovni in v naši književnosti — ni moglo hraniti gospostveno in rasistično barbarstvo, marveč je iz njega izvirala prav krepka spodbuda za upiranje temu zlu, čeprav je iskanje poti za to upiranje prepuščal tistim, ki so bili za to spodbudo dovzetni. Napak se nam zdi, da ga še dandanes kdaj pa kdaj označujejo kot »apologeta vojne« zaradi tega, ker je v desetletjih evropskega predimperialistič-nega miru predvideval »strahotne narodne in svetovne vojne«,97 ne da bi se bil zanje vnemal. To je prepuščal tistim, ki so imeli gospo-stvene in osvajalne interese in ki jih res ni skušal spreobračati. A mar je krivo menil, da »je bolje na zlo opozarjati, kakor pa ga polepša-vati«,98 in mar je krivo zavračal očitek, da »intonira vojno himno«, ko je samo »zvesto poročal o tem, da jo le sliši«?99 So mar imeli bolj prav od njega tisti, ki so se imeli za srečne otroke prosvetljenstva, sposobne, da se ognejo vojnemu zlu, a se mu dejansko niso ognili med drugim tudi zaradi tega ne, ker so njegovo nevarnost podcenjevali?! V tem okviru se ne moremo več baviti z njegovo celotno družbeno filozofijo in nanjo nikakor ne razširjamo iz prikaza njegove narodnostne teorije izvirajoče sodbe, vendar svarimo pred enostransko negativnimi oznakami njegovega nauka, ki so bolj ali manj pretirane in izpričujejo največ nepoznanje. deloma pa tudi neumevanje posameznih njegovih sestavin.100
"9 Allgemeines Staatsrecht  (1907), str. 540.
97 Der Rassenkampf   (1883),  str. 345  oziroma  str. 335  druge izdaje   (1909).
88 Fbid. str. 557 druge izdaje  (1909).
""Allgemeines  Staatsrecht.  str. VII   (1897)   oziroma  str. XI   (1907).
100 y (em pogledu ima rekord pač velika sovjetska enciklopedija, ki se na vse pretege trudi, da bi Gumplowicza čim bolj očrnila kot »reakcionarnega« pomagača imperialističnih in zatiralskih teženj in kot predstavnika »rasističnega mračnjaštva«, čeprav od vseh sestavin rasizma, ki jih navaja ista enciklopedija, ni izpovedoval — po nekaj zgodnjih omahovanjih — nobene druge razen hipoteze o poligenetskem izvoru človeštva, t- j- ne iz »enega para«, marveč iz mnogih antropogenij. Tudi pri nas so Gumplowicza v zadnjih letih nekajkrat razglasili za »rasista« (prim. zlasti Radomira Lukiča knjigo »Osnovi sociologije«, Beograd 1959, ki na str. 132 krivo enači Gumplowiczev nauk z naukom francoskega rasista Lapougea). Prav kot izjemo moramo omeniti Olega Mandiča, ki ugotavlja (Uvod u opču sociologi ju, Zagreb 1959, str. 376),
1098
Za umevanje njegovega že omenjenega polemičnega popravka iz leta 1903 se moramo za trenutek obrniti k ozadju zagrebških protisrb-skih izgredov poleti 1902, za katerimi so bili »velikohrvaški« frankovski pravaši, a ki jim je bil povod izzivalen članek »Srbi in Hrvati«, objavljen v beograjskem »Srpskem književnem glasniku« in ponatisnjen v zagrebškem »Srbobranu« brez vsakršnega pridržka.1"1 GumpIowicz je očitno šele po objavi svoje »sociološke študije« o Hrvatih in Srbih z navedenim zaključkom izvedel -- pač od nekega Jugoslovana, nemara od svojega tovariša na graški univerzi Matije Murka, s katerim je bil v prijateljskem stiku -- da se je bil pisec tega usodnega srbskega članka v oporo svoje »vsesrbske« teze sklical v prav tem članku
da Gumplowicza »obično uvrštavaju medu rasiste zato. Sto je temeljni njegov pojam borba rasa kao pokretna snaga društvenog razvitka«, a takšnemu uvrščanju pravilno ugovarja takole: »Pri tom mu se čini krivo, jer Gumplo-vvicz ne upotrebljava pojam rase u antropološkom smislu, več kao sinonim za pleme, narod, a pogotovo u njegovim mislima nema »pomena o nekoj navodnoj čistoči rasa«. Vendar tudi Mandič — po našem mnenju krivo — prišteva Gumplowicza biološki smeri sociologije. Vse stične točke z rasnobio-loškim pojmovanjem v Gumplowiczevih začetkih so bile bolj terminološke kakor pa pojmovne narave; sčasoma je vedno bolj poudarjal svoje pridržke zoper vsakteri rasistični nauk, tudi zoper tistega v »Politisch-anthropologische Revue«, pri kateri je sodeloval, a na vsej črti je zavrnil njeno smer v razpravi »Nieco o .rasologii' niemieckiej« (varšavski »Przeglad historyczny« t. III/1906, str. 292—305). Že prej je vrsto let zaradi razmejitve od rasizma uporabljal izraz »rasa« samo še v narekovajih (prim. naše navedke iz razprave o Hrvatih in Srbih). Tudi Gyorgy Lukacs, ki se je nekoliko bolje seznanil vsaj z nekaterimi njegovimi deli, mu ne samo priznava, da »je bil subjektivno pošten učenjak?, ampak tudi, da »se je objektivno v bistvu popolnoma odpovedal socialno rasni teoriji«, vztraja pa pri — neutemeljenem — očitku, češ da »jo je ohranil terminološko nespremenjeno« (»Razkroj uma«, slovenski prevod, str. 582—584). Sicer Lukacs dobro označuje in zavrača Gum-plowiczevo apologetiko kapitalizma (prav tam, str. 575—580). če odštejemo nekatera pretiravanja (na str. 580—582), prav nobene pozornosti pa ni posvetil njegovi narodnostni teoriji in sploh narodnostnemu vprašanju; a vprav tu bi bil moral tvegati poskus, kako bi se to vprašanje »dojelo;; z zgolj ekonomskim prijemom, kar se doslej  še  nikomur  ni posrečilo!
101 Josip Horvat je navedel v sestavku »Izmjena generacija (Hrvatska politika 1895—1905)« (Obzor Spomen-knjiga 1860—1935, str. 21) naslednji dve mesti iz tega članka: »Hrvati niti ima ju posebnog jezika, niti zajedničke običaje, ni čistog jedinstva života, ni, što je glavno, svijesti o medusobnoj pripadnosti, stoga ne mogu biti posebna narodnost. — Ta se borba [med Hrvati in Srbi] mora voditi do istrage naše ili vaše. Jedna strana mora podleči. Da če to biti Hrvati, garantuje nam njihova manjina, geografski položaj, okolnost što žive svuda pomiješani sa Srbima i proces opče evolucije, po kojemu ideja srbstva znači napredek-« — Nedavno je Lazar Čelap — nemara le preveč posplošeno   —  poudaril,   da  so  v   zagrebških ^rotisrbskih  izgredih  leta   1902
1099
ravno nanj kot na »povsod priznano« sociološko avtoriteto! Brž je v isti varšavski reviji, kjer je bil objavil popolno verzijo svojega zaključka o srbsko-hrvaških odnosih, objavil polemičen sestavek pod naslovom »Pleme in  narod«1"2 in  v  njem  izvajal:
Še se spominjamo žalostnih dogodkov preteklega leta v Zagrebu, kjer je prišlo do krvavih nemirov med Hrvati in Srbi. Neposredni povod ali bolje pretveza za te spopade je bil članek nekega .N. S.' v beograjskem srbskem .Književnem glasniku' o Srbih in Hrvatih: njegov pisec je sedaj, ko je objavil članek z dodatki v drugi izdaji, izpisal na naslovnem listu svoje celotno ime. A' svojem članku gospod Nikola Stojanovič. Srb. svetuje Hrvatom, naj bi se združili s Srbi. ali bolje. naj bi se kot .pleme' popolnoma včlenili in poniknili v srbsko narodnost. Da hoče srbski patriot priključiti vso Hrvaško in vse Hrvate k Srbiji, ni nič čudnega, in verjetno noben hrvaški patriot ne bi imel nič proti temu. ko bi se Srbi hoteli odreči svoji narodnosti v prid Hrvaški in postali Hrvati. Takšne nasprotujoče si težnje sosednjih, a med seboj rivalizirajočih narodnosti so naraven pojav: spomnimo se le, kaj se godi v avstrijski Šleziji med Čehi in Poljaki pa v vzhodni Galiciji med Poljaki in Rusini. "V želji gospoda Siojanoviča potemtakem ni nič čudnega. Toda to željo je bilo treba opreti na neko teorijo: čemu pa so politične teorije? Začasno vsesrbska težnja ni ravno bogata v originalni teoriji in gospod Stojanovič ni bil kos nalogi, da bi samostojno odpomogel tej pomanjkljivosti. Ni mu preostalo tedaj nič drugega, kakor da pobere neko teorijo, ne da bi kaj dosti izbiral, in jo prilagodi svojim smotrom. Tokrat sem žal postal žrtev te nekoliko nasilne operacije spodaj podpisani. -- Že v članku \ .Glasniku' pravi pisec, da se je svbsko-hrvaška zadeva pretresala s stališča filologije in etnografije, a brez vidnega rezultata. Zato se loteva revizije tega vprašanja s sociološkega stališča, .opiraje se pri tem v glasnem na povsod priznano Gumplowiczevo teorijo'. Ta teorija trdi. da je pleme .etničen proizvod', narod pa .kulturen proizvod' in da vsak narod obstoji iz nekoliko plemen. Od tod izvaja gospod Stojanovič zaključek, da so Hrvati kot pleme (?) dolžni pridružiti se Srbom kot narodu  in z njimi
»sudelovale sve hrvatske gradanske stranke:, in je — morda tudi pristransko — »glavnu liajku protiv Srba« pripisal — »Obzoru«. t. j. listu, ki nikdar ni gojil starčevičevskega ali celo frankovskega protisrbstva: Čelap je iz svoje obtožbe izločil le mladega Stjepana rladiča. ki da je jedini pozvao demonstrante da puste na miru Srbe i da podu na madarsku železničku .stanicu« (Marginalije uz knjigu: Historijska ulog.a društvenih klasa u rješavanju južnoslovenskog nacionalnog pitanja od V. Bogdanova, v periodičnem zborniku Rad vojvodinskih muzeja«, 7/1958 — dejansko 1960 — str. 200). 10- ; Szczep  i  narod«, Prawla XXIII/1903, št. 5  z dne 31. januarja.
1100
združeni ustvariti eno narodnost. Ne čutim se poklicanega, da bi reševal srbsko-hrvaški spor ali da bi se sploh mešal v to zadevo, toda ker se gospod Stojanovic sklicuje na mojo teorijo, in to ne samo v Članku, ki je pred nekaj meseci tako usodno učinkoval, ampak tudi pravkar znova v knjižici, ki nuj bi očitno bila .agitacijska" -- sem končno pri-moran javno izjaviti, da nisem nikoli in nikjer izrekel podobne teorije, kakršno mi podtika gospod Stojanovic. Nikakor ga ne sumničim zle vere, toda reči moram, da je pač v patriotičnem ognju, ko je iskal argumente, da bi podprl svojo vsesrbsko težnjo, kar moč zmotno razumel moja zadevmi izvajanja v mojem priročniku avstrijskega javnega prava in v mojem orisu splošnega javnega prava.« Nato je Gumplovv icz navedel, kaj je v prvi teh knjig111'' pisal o plemenih in katera plemena je naštel v Avstro-Ogrski in kaj je tam dejal o Hrvaški, ter je zaključil: »Ne samo da nisem Hrvatov uvrstil med plemena, amjsak sem jih prištej med narode in narodnosti, a troedino kraljevino Hrvaško-Slavonijo-Dalmacijo med zgodovinskopolitične individualitete ... s posebnim pravnopolitičnim položajem v avstroogrski monarhiji. -- Naj bo torej gospod Stojanovic tako ljubezniv in mi pove. na kakšni osnovi se sklicuje na mojo ,priznano teorijo", ko pravi, da so Hrvati ,pleme', ki je kot takšno namenjeno in dolžno združiti se s srbskim narodom? Gospoda Stojaiioviča je preprosto prevari! spomin. Očitno ni imel pred seboj moje knjige niti. ko je pisal svoj članek, niti. ko ga je zdaj izdal v drugi izdaji kot posebno knjižico. Tisto, kar pišem o plemenih (na primer o štajersko-kranjskih Slovencih), da lahko v nadaljnjem razvoju ob ugodnih pogojih in okoliščinah postanejo narod in razvijejo posebno narodnost, je zmotno prenesel na Hrvate, ki so vendarle v svoji stoletni zgodovini že davno narod, ki so razvili svojo posebno narodnost in so v avstroogrski monarhiji zgodovinskopolitična individualnost prav tako kakor Madžari in pa Cehi na Češkem. Moravskem in v Šleziji. — Če se pa gospod Stojanovic, o čemer ne dvomim, prepriča. da ga je bil prevaril spomin in da se je name .sklical po krivem, pričakujem, da lojalno — javno prizna to zmoto. Kakšno je moje znanstveno mnenje o teh dveh narodih in narodnostih, o Srbih in Hrvatih, sem nedavno razložil na tem mestu.104 ne da bi se bil pri tem niti najmanj nameraval  vmešati v aktualno srbsko-hrvaško politiko.<
Ne vemo. ali je Nikola Stojanovic izvedel za ta prijazni poziv — iz Gradca preko Varšave — k lojalnemu javnemu priznanju svoje »zmote« in ali  se je  utegnil  ob  njem  zamisliti ter  mu  ustreči,  videli pa smo,
103 Das osterreichische Staatsrecht  (1902). "'4 T. j.  v  razpravi    Chorvvaci  i Serbovvie«.
1101
da se je Gumplowicz tako z zaključkom svojega spisa o Hrvatih in Srbih kakor tudi s to zavrnitvijo Stojanoviceve »zmote« vendarle »vmešal« v tedanje srbsko-hrvaško nasprotstvo, ko je zavrnil v njune meje oba nacionalizma — vsesrbskega in velikohrvaškega — zapleicna v -- ne nedolžni -- »igri« medsebojnega zanikavanja svojih »zgodovinskih« narodnosti in uveljavljanja namišljenih »prednosti« druge proti drugi. Njegova narodnostna teorija je od vsega začetka v polni meri upoštevala »zgodovinska« narodnostna dejstva tudi pri Jugoslovanih, med katerimi je posebno, ločeno državno, politično in kulturno življenje skozi stoletja ustvarilo več »kulturnih in duhovnih skupnosti« in med njimi obe osrednji — hrvaško in srbsko — kljub sprejetemu skupnemu knjižnemu jeziku globoko zakoreninjeni v dveh državnih izročilih; po svojem poznejšem izoblikovanju pa je priznavala tudi »plemenom« brez takšnega izročila med njimi — s Slovenci na čelu -možnost in nujnost razvoja v narodnosti »ob ugodnih pogojih«, ki jim jih je pač — po normalnem preudarku -- morala nuditi v večji meri od Avstro-Ogrske ali Turčije perspektivna -- Jugoslavija, o kateri je Gumplowicz tudi zapisal besedico, kakor bomo še videli. Ravno za to Jugoslavijo je moral veljati v prav posebno veliki meri Gumplowiczev splošni nauk o možnosti in — v določenih pogojih — tudi priporoč-Ijivosti večiiarodnostiiih in večjezičnih držav z njegovim poglavitnim navodilom takšnim državam, da morajo spoštovati »moralično silo« narodnosti in »plemen«, ki jih obsegajo, ne pa jih skušati zbrisati ali tudi le okrniti v prid nekemu prednostnemu »državnemu« narodu. Ce iz njegovega narodnostnega nauka ne izpustimo ničesar bistvenega, si nikakor ne moremo zamisliti — z istim slovenskim avtorjem, ki je Gumpknviezu krivo pripisal nauk »o tako imenovani avstrijski iui-ciji« — kako bi se bili mogli »neposredno na to [?] Gumplowiczevo teorijo o državnem narodu [?] naslanjati tisti, ki so v stari Jugoslaviji teoretično utemeljevali unitarizem, to je nauk o .troimenem' narodu Srbov, Hrvatov in Slovencev«.105 Kolikor je sploh mogoče govoriti o kakšni »teoretični« spremljavi tistega »unitarističnega nauka«, ki »je bil teoretična opora nacionalistični [pač: hegemoiiistični] politiki velesrbske buržoazije in njenih zaveznikov iz vrst buržoazije ostalih jugoslovanskih narodov«,106 in je torej predstavljal le verbalno prikrivanje dejanske zlorabe jugoslovanske ideje v hegemonistične velesrbske smotre oziroma v koristi na hegemonistične režime oslanjajočih se klik pri nesrbskih narodih, je bil ta nauk v neki miselni zvezi le
105 J. Goričar:  Sociologija. Ljubljana  1959. str. 205. lm Prav tam.
1102
z Gumplowiczevi nasprotno narodnostno državno teorijo nemških in italijanskih državnopravnih teoretikov 19. stoletja, ki so proglašali zgolj enonarodnostne države za upravičene v smislu dosledne izvedbe narodnostnega načela do kraja; le s to teorijo se ni dalo vskladiti priznanje dejansko večnarodnostne Jugoslavije (in podobno tudi Češkoslovaške) in le v zvezi z njo si je nauk o »troimenem« narodu Srbov. Hrvatov in Slovencev, ki je bil le — do svoje hegemonistične zlorabe politično neškodljiva — fikcija, vzdrževal neki — lažni — videz »teoretične utemeljenosti«. Za ta videz, ki je varal ves, kolikor ga je bilo. pa bi zastonj poskusili iskati opore v Gumplovviczevem nauku — razen z »nasilnimi operacijami« po zgledu Nikole Stojanoviča .. .
Nekaj docela drugega od obravnavanega jugoslovanskega unita-rizma, ki je bil le njena zloraba, je bila jugoslovanska ideja v času nasilne razkosanosti jugoslovanskih narodov, t. j. ideja njihove združitve zaradi skupne osvoboditve in njenega zavarovanja. Če Gumplo-\vicz iej jugoslovanski ideji ne bi bil naklanjal svojih simpatij, bi ga pač ne mogli uvrstiti med prijatelje jugoslovanskih narodov, marveč bi ga mogli ali celo morali postavljati v bližino tistih »gospostvenih interesov«, ki so te narode razdruževali zato, da bi jih laže obvladali. A bil je izrazit »simpatizer« jugoslovanskega zedinjenja v času. ko je bilo le-to res videti »še daleč nekje«. V letu pred svojo smrtjo je napisal za varšavsko zgodovinsko revijo pod naslovom »Južno slovanstvo« obširno recenzijo Matije Murka knjige »Geschichte der alteren siid-slavischen Literaturen« iz istega leta 1908. Med podajanjem njene vsebine in ob uveljavljanju svoje teorije o nastanku prvotne hrvaške in srbske državnosti se je tu in tam dotaknil tudi prihodnosti jugoslovanskih narodov. Potrjujoče je prevzel Murkove misli iz uvoda, da »bo novodobna kultura, ki je v 19. stoletju že znatno zbližala med seboj južnoslovanske narode, vedno bolj ublaževala in odstranjevala še med njimi obstoječa nasprotstva« in da »bo v prihodnje mogoča večja kul-Uirna skupnost« med njimi.1"7 Te misli je nato politično stopnjeval v tezo. da »se bo mogel ustaliti državni red na Balkanu edinole z osamosvojitvijo južnega slovanstva«,108 v zaključku pa je izrazil upanje, da »razlike v veri in obredu ne bodo več razpihavale vojn med južnimi Slovani«, in končal članek takole: »Če so torej že sedaj po vrsti odpadli vsi vzroki, ki so nekdaj zavirali razvoj južnega slovanstva in olajšali  zmago Turkov,  in  se turško  gospostvo  vse bolj  utesnjuje  in
107  ;>Slowiaiiszyzna poludniowa«, »Przeglad historveznv« t. VIII/1908, str- 2—3 separatnega odtisa.
108  Ibid. str. 17.
1103
umika k Aziji, je po vseh podatkih sociologije in zgodovinskih izkustvih mogoče postaviti južnemu slovanstvu najlepši horoskop: Jugoslaoia [ara da se!«.1''9
S tem navedkom je naš prikaz razvoja Gumplovviczeve narodnostne teorije in njegovega odnosa do jugoslovanskih narodov pri kraju. Prav nobenih razlogov ni videti, zaradi katerih bi mogli biti s tem razvojem in s tem odnosom nezadovoljni tako za že odmaknjeni čas konec preteklega in začetek tega stoletja, ko se je v njih zanimivo zrcalilo naše takratno narodnostno stanje, kakor tudi za dandanašnji čas, ki je v mnogočem bistvenem prešel — meščansko — mejo njegovih predvidevanj in dopuščanj, ni pa šel preko — narodnosti v smislu -zgolj razumarskega — kozmopolitskega »obsojanja načela narodnosti, češ da po nepotrebnem človeštvo cepi«; še velja teza. ki jo je pribil nasproti takšnemu »utopizmu«: »Narodnost... je nujen člen v verigi družbenega razvoja človeštva; ta razvoj ni bil a- nobenem trenutku zgodovine enoten, marveč vedno sočasno-mnogoten, je takšen še dandanes  in bo  po  vsej  verjetnosti ostal takšen še  v doglednih časih.:11'
1104