Prcd 20 lefi na lolnem Pred 20 leti, dne 14. dec. 1911, je do^ segel sloviti norveški raziskovalec Roald Amundsen južni tečaj. Ta čin je ovekovečil Amundsenovo ime. Raziskavanja južnega tečaja so bila mnogo težavnejša od onih krog severnega tečaja. Amundsen je bil prvi, ki je dosegel oba tečaja in jc pokazal v tem ozi-; ru drugim pot. Amundsen je bil pa tudi zadnji od raziskovalcev, ki se je lotil raziskovanj obeh tečajev s starimi sredstvi: z ladjo in s sanmi; na drugi strani pa spet prvi, ki je sledil istemu cilju s pomočjo aeroplana in zrakoplova. (Polet leta 1925 v družbi Ellswortha in z italijanskim zrakoplovom 1. 1926 z Ellsworthom in Italijanom Nobilom.) Ako pa govorimo o odkritju južnega tečaja, še moramo imenovati tudi drugega moža, ki je dosegel južni tečaj i'avno en mesec za Amundsenom in je zmrznil na povratu, 20 km proč od — kladišča z živili. Ta mož je bil angle- ki kapitan Scott. Tekma med Amundsenom in Scottom glede odkritja južnega tečaja tvori žalostno poglavje v razi&kovanju ledenih pokrajin. Ladja kapitana Scotta se je bila podala na pot mnogo prej nego Amundsenova. Vendar Angleža je že kai* od kraja preganjala usoda. Ko je zmagal vse težkoče, mu ni bilo usojeno, da bi se bil proslavil z — vencem zmage. Zelo so pretresljive one vrste iz Scottovega dnevnika, ki so posvečene odkritju južnega tečaja. Dne 15. januarja 1912 je zabeležil Scott v dnevnik te-le vrste: »Čudovita misel, da nas bo pripeljala pot dveh dni na tečaj. Imamo še komaj 50 km. Moramo dospeti na cilj, naj stane, kar hoče! Plaši me edino še možnost, da bi plapolala na tečaju norveška zastava pred angleško.« In drugi dan za to beležko je napočil oni grozni trenutek: »Torek, 16. januarja 1912. Strašno Je nastopilo — najhujše, kar se mi je zamoglo pripetiti! Prehodili smo predpoldne 14 km. Popoldne smo se podali na pot s samozavestjo, da' bomo dosegli jutri naš cilj. Po dveh urah hoda so odkrile Boverjeve ostre oči nekaj, kar je smatral za kažipot. V nepopisni napetosti smo brzeli naprej, nas vse je bil prevzel grozen sum, meni je bilo srce, kakor bi se nameravalo razleteti. Preteklo je še pol ure — že je zagledal Bovers pred nami črn madež. —¦ Kar naravnost smo se bližali temu od-* kritju, in kaj smo našli? Črno, na stojalo iz sank pritrjeno zastavo! V bližini je bilo zapuščeno taborišče — sledovi sani, snežnih čevljev, pasjih tac in vse to nam je povedalo dovolj. Norvežani so nas prekosili — Amundsen je dosegel kot prvi južni tečaj! Zame grozno j-azočaranje! Nič pa me ne boli tako, kakor pogled na moja uboga spremljevalca! Vsi ti napori, pomanjkanje, muke — zakaj? Vse le same sanje, sanje, ki so sedaj pri kraju. — Na počitek v tej noči ni bilo niti misliti! 2e razburjenje nam je jemalo spanje, razburjenje i-adi odkritja že odkritega tečaja! Vse naisli, ki so se rodile v nas, vse izgovor•jene besede, vse je zaključevalo s prefitrašnim: Prepozno! In ko smo utihnili apod šotorom, je bil vsak prepričan: .Groza me je pred povratom! Slutnja kapitana Scotta ni varala. Drugi dan je zapustil s tovariši tečaj. 'Šledili so strašni meseci povratka. Kapitan Scottova zadnja beležka je od petka, dne 29.' marca, ki je kratka in se glasi: »Od 21. naprej brije burja neprestano od jugozapada. Vsak dan smo bili pripravljeni, da bi se podali na pot do živilskega skladišča, ki je oddaljeno 20 km, zunaj pred durmi šotora je zavita cela pokrajina v sneženi vihar. Ne moremo upati na zboljšanje. Vztrajali bomo do konca; smrt itak ni več daleč. Hudo je, ne verjamem, da bom še mogel pisati. Za božjo voljo, skrbite za moje* ljudi v domovini!« Trupla Scotta in dveli tovarišev so hašli 8 mesecev pozneje. Srečnega tekmeca Amundsena je doletela smrt v območju severnega tečaja 16 let pozneje, ko se je bil odpravil v letalu, da poišče ostanke Nobilove ponesrečene severnotečajne ekspedicije.