154 I. Šubic : Rastlinske bolezni. Zgodnja cvetlica. vylavico primolfla Pomladno solnce sije, Cvetlica iz zemlje, Raztaplja srd snega, Boječe je prosila: In željni se odkrije Belin, oj, skopni že! Cvetlici kras sveta. Sneg mrzli ne posluša Trpin premnog na sveti Nedolžne prošnje glas, Ne ve, kaj je raddst, Ustaviti izkuša Dokler mu je živeti Siroti žitja čas. Zatira ga bridkost. Naj tožbe glas zavzdigne, Posluša svet hladno, A kvišku upe dvigne, In vsliši ga nebo. C r n o g 6 r k a. Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Šubic. red mnogimi leti sem imel znanko, ki je strastno ljubila cvetlice. Po treh farah je slovela za veščakinjo hišnih in vrtnih nakitnih rož. Sam Bog zna, koliko loncev in lončkov jih je gojila po svojih oknih in po prijaznem vrtičku, ki je objemal njeno malo domovje. Čepki njenih nageljev, rožmarinov in žeravcev (rožen-kravtov), njenih fuhsij, pelargonijev in hortenzij, njenih pasijonk, resedic in vrtnic so bili na takem glasu, kakor da jih je vzgojil sloveč umetni vrtnik stolnega mesta, ne pa preprosta kmetska samoukinja. Vzorni mladostni ženi usoda ni bila prijazna; ko je osamela in ji je življenja zima jela beliti lase, iskala je in, tudi našla tolažbe v družbi Florinih otrok. Od jutra do večera je skrbela za cvetočo svojo rodbino, prilivala, cedila in presajala z umetno roko gojence svoje. Z nekim posebnim na-tornim darom je takoj spoznala potrebe vsake rastline. Le malokdaj je imela nesrečo; a kadar ji je jela ljubljena cvetka hirati, da ji je perje odpadalo in so vršički povešali žalostno navzdol, stregla je bolniku tako skrbno in nežno, kakor mati svojemu detetu. Na počitnicah me je vselej klicala na pomoč. »Ti študiraš na rože,« dejala je ter zahtevala, naj pomagam s svojim svetom. A meni se je čestokrat godilo kakor mlademu zdravniku, prišedšemu z visokih šol, ki ima v I. Subic : Rastlinske bolezni. 155 glavi dokaj učene teorije, ali prakse nikake in skoraj nikakega orodja za preiskavo. V potu svojega obraza sem ogledaval hirajočo cvetko in navadno samo slutiti mogel bistvo bolezni .... Gotovo jih je tudi med »Zvonovimi« ljubeznivimi čitateljicami dokaj, ki goje" v svojih prostih — upam, da srečnih — urah marsikatero cvetlico na svojem okenci in si blažijo srce s pogledom na nepopisni kras, ki ga je vdihnil stvarnik zemeljski cvetani. Njim so namenjene naslednje vrstice. V njih hočem v glavnih potezah slikati nevarnosti in bolezni, ki prete našim rastlinam, naj si bodo že umetalno vzgojene po skrbni človeški roki, ali pa naj rasto divje v prosti prirodi. Pogoji življenja so v obeh slučajih pri jedni in isti cvetlici bistveno jednaki. Ako poznamo njene potrebe v svobodi, moremo tudi ustrezati njenim potrebam pri umetalni vzgoji; isto tako se pojavljajo bolezni pri divjih in kultiviranih vrstah na sorodne načine. I. Ko se v telesi poruši normalno stanje, nazivamo organizem bolan. Navadnemu človeku rabi beseda »bolezen« samo takrat, ko govori o svojem ali pa o živalskem telesi. Odkar tarejo neštete bolezni človeški rod, bavimo se z vzroki, ki nam motijo zdravje ter iščemo pomoči za brezbrojne slučaje, kaleče nam pravilno delovanje naših organov. V vsakem človeku tiči nekoliko Eskulapa in zato konkurenca med diplo-movanimi zdravniki in mazači pač ne poneha nikdar. Poleg svojih boleznij se je oziralo človeštvo že v starodavnih časih tudi na bolezni domačih živalij, a dalje ni storilo nikacega koraka. O rastlinskih boleznih smo do najnovejše dobe znali skromno v malo. Šele odkar je mikroskop začel nova pota kazati prirodopisni vedi, jelo je narastati gradivo za rastlinsko boleslovje. S čudovitim povzdigom prirodopisnih znanostij koncem minulega in v teku sedanjega stoletja se je patologija rastlinstva razvijala bolj in bolj. Danes je podobna ponosnemu poslopju, v katerem je zbrano toliko tvarine, da je skoraj ne zmore več posamezni človek v kratki dobi svojega življenja. Tudi pri rastlinah imenujemo posušenje normalnega stanja »bolezen«. A če nam že pri živalskem telesi dela določitev tega stanja dokaj težav, velja to še v nepričakovano večji meri pri rastlinah. Normalnega stanja tu sploh ne moremo označiti z gotovostjo. Rastline se neprestano razvijajo; v teku dolzih let nastajajo mnogovrstne modifikacije, ki nam jako obtežujejo spoznavanje pravilnega organizma. Vsake izpremembe ne moremo zmatrati za kaljenje zdravja, ker potem 156 I. Subic : Rastlinske bolezni. bi morali skoraj vse rastline, kar jih vzgaja človek, proglasiti bolnimi. A ker ni nihče gledal stvarniku v roke, pač nikdar ne spoznamo vseh zakonov o razvoji in nikdar ne bodemo mogli najti stroge meje, ki loči zdravje in rastlinsko bolezen. Le v razvitih, skrajnih slučajih sta nam oba jasna; s takimi prikaznimi se potem v prvi vrsti peča rastlinska patologija. Bolezni več ali menj skale normalno stanje organizma. Cestokrat je njihova zadnja poslediea — smrt. Pri živalskem telesi pride konečni moment tudi tedaj, ako je bilo bitje vedno zdravo in čilo, ako je vedno izpolnjevalo pogoje življenja. Ko poteče določena doba, potrka neizprosna smrt. Po prirodnem zakonu je telo že prej pešalo in hiralo; izmena snovij mu je odrekla in delavnost v organih zastala. Pri rastlinskem telesi v obče ne moremo govoriti o strogo določeni dobi, ki je odmerjena pojedinki. Pri cvetlicah pojem individuva sploh ni tako strogo določen, kakor v živalstvu. Rastlina se v premnogih slučajih tako razvija in raste, da ji stari organi propadajo in odmirajo, na njihovo mesto pa stopajo novi, sveži udje. Osobito pri dolgožitnih rastlinah postane telo v teku let popolnoma drugo, kajti dobilo je druge organe, ž njimi pa drugo tvarino. Pri starih rastlinah torej bije življenje le v mladih,, novih ustrojih. Stari deli, ki ostajajo stoletja in tisočletja navidezno neizpremenjeni, so le mrtvi les, mrtva mehanična podpora živdčih delov. Organi se menjavajo skoraj od leta do leta; ti odmirajo, celota pa ostaja, dokler je časih slučaj ne podere in poruši. Drevo navadno le tedaj pogine, ko mu deblo strohni, da ne more več nositi težkega trupla. Vihar potem vrže velikana na tla in ga izruje iz zemlje, ki ga je redila Bog zna koliko let, v tem ko je na zemlji ginil rod za rodom! Ako pa deblo ostane trdno, more rastlina poganjati in zeleneti nečuveno dolgo. Vrtnica na stolni cerkvi v Hildes-heimu je stara 800 let, lipe učakajo 1000 let in na Oljski gori se dvigajo oljke, stare nad 2000 let. A to še menda ni skrajna meja. Pri nekaterih drevesih cenijo starost še mnogo više! Se ve, le majhno število rastlin ima odločeno tako dolgo življenje. Nebrojne množice poganjajo, kale in mro leto za letom, časih po na-tornem zakonu, časih zaradi bo le z ni j. Vzroki rastlinskih boleznij so nam večinoma znani. Po teh vzrokih delimo bolezni v naslednje vrste: Bolezni, izvirajoče i. iz mehaničnega poškodovanja, 2. iz škodljivega vpliva neorganske natore, 3. iz škodljivega vpliva rastlin in živalij. (Dalje.) « I. Šubic : Rastlinske bolezni. 279 Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Šubic. II. Bolezni, izvirajoče iz mehaničnega poškodovanja. ele rastlinskega telesa pogostoma poškodujejo vnanje, mehanične sile. Tedaj pravimo, da je rastlina ranjena. Te sile so navadno slučajne in zato vrlo različne. Viharji lomijo stebla in veje ter rujejo mogočna drevesa; po leti razbija toča skorjo, veje in listje, strela pa kolje in smodi debla. Po zimi leže težka snežna odeja na drevesa in polomi sadno drevje in gozdne velikane. Poleg teh sil nastopajo brezbrojni živalski neprijatelji in napadajo rastlino od korenine do vrha. A tudi človek sam premnogokrat poseže s sovražno roko v življenje cvetličje. Sedaj ga vodi svoja korist ali samovolja, sedaj pa tudi razni zlobni nameni. Nasproti tolikim napadom ni varen noben del rastlinskega trupla. Podzemeljski in nadzemeljski organi nosijo rane — časih lehke, časih smrtne nevarnosti. Ako ima rastlina ranjene korenine, godi se ji nekako tako, kakor človeku, ki ne more prebavljati. Po koreninah stopa važen del cvetličje hrane v rastlinsko telo. Voda in vse one tvarine, ki jih jemlje h tal, prehajajo po brezštevilnih koreninah in njihovih lascih v rastlino. Ali če nehajo delovati vsprejemni organi, ustavi se tudi pritok redilnih sokov, v prvi vrsti vode. Cvetlica začne veneti in polegati; če pa ima trdno oporo, orumeni ji listje ter ji konečno odpade, ako niso v tem vzrasle nove koreninice in novi lasci, ki srkajo raztopljena živila. Korenine največkrat ranijo živali, ki rijejo po zemlji in v rožnici, v kateri gojimo rastlino. Tudi pri presajanji poškodujemo podzemeljske rastlinske dele. Ko dvignemo cvetlico iz tal, da bi jo prenesli v drugo prst, potrgamo ji nehote nekoliko tenkih lasnatih koreninic. Sesalne dlake na njih so tako fine in tako nežno zrastene z zemeljskimi drobci, da jih najskrbnejša roka ne presadi brez kvare. Zato v prvem času vsaka presajena rastlina vene ter poveša vejice in listje. Ako nismo postopali dovolj umno, nam tudi pogine. Posebno občutljive so v tem oziru razne vresnice in mirte, ki so doma iz Kaplandije in Avstralije. Kadar presajamo, moramo vselej dobro paziti na ravnotežje med koreninami in vejami. Ker ranimo korenine, treba je rastlini po-rezati nekaj vej; lačni organi hočejo imeti hranila, toda tega bi jim bolne korenine ne mogle dovajati v zadostni meri. Časih smo tudi prisiljeni, odstraniti nekaj predolgih korenin, da moremo drevo pre- 28o I. Subic : Rastlinske bolezni. nesti na drugi kraj. Takrat vzamemo celo radi žago v roke in po-režemo do dobrega vse razrastene veje. Seve, najbolje je, če dvignemo vse korenine kvišku, tako da se jih drži vsa prst, kar je hoče ostati med njimi. Potem celo kepo spravimo na novo mesto. Nekateri vrt-niki porezavajo pri presajanji tenke koreninice, ki so se v podobi obroča gosto spolstene polegle po dnu rožničinem. Takega postopanja razumnik ne more priporočati. One belkaste, fine podzemeljske vejice so najvažnejši organi za vsprejemanje živila; treba jih je torej kolikor možno varovati, ne pa odstranjevati. Tudi steblo rastlinsko pogostoma nahajamo ranjeno. Človek časih poreže evetlice do tal, a tudi živali jih odgrizejo do korenin. Takega temeljitega poškodovanja ne prištevamo ranam, četudi rastlina ne pogine vselej. Zelnate cvetlice kmalu poganjajo nove popke iz prire-zanih ostankov. To vidimo na travniku, kjer kosec poseka nebrojno množico zelišč, pa vendar hitro vnovič ozelene in bujno rasto kakor poprej. Nevarneje je popolno prirezovanje pri lesnatih rastlinah. Listnato drevje se sicer še rado in kmalu ojači; iz odsekanega parobka veselo poganjajo v velikem številu zeleni vršički ter ohranijo pojedinko živo. Drugače pa je pri storžnjakih; ti skorej vselej poginejo, ako jim odžagamo truplo blizu tal. Mehaničnemu poškodovanju prištevamo tudi rane, ki jih sekajo deblu raznovrstne živali. Zajci oglojejo sadno drevje, miši in veverice pa jih posnemajo, kjer morejo. Posebno po zimi, ko gre divjačini trda za hrano, so debla v nevarnosti; tudi z drgnenjem napravi zverjad precejšnjo kvaro. Jeleni in srne majijo in obirajo mlade jelke, smreke, mecesne, bukve itd. Oglojena drevesca ostanejo pritlikava in zvita in malokdaj dosežejo nepokvarjene tovariše. v v Človeku rabi lubje za razne obrti; zato maji drevesa. Časih jih navrta, da nabira različne sokove in smole, ki teko iz rane. Borovce n. pr. zarezavajo, da dajo trpentin, trpentinovo olje in kolofonijo. Iz ran arabskih in afričanskih akacij solzi arabska guma; nekatere grške in sirske mutuljnice cede iz svojih ran tragantovo gumo, američanske sorodnice pa znani lep6 dišeči peruvanski balzam, ki rabi kot surogat vanilije v parfumeriji in v zdravilstvu. Sploh se pri ranah radi poka-zujejo nenavadni in bogati izločki. Če zarežemo smreko, teče ji iz razpoke obilno smole, ki zalije rano in na debelo pokrije obližje. To bolezen zovemo res in os i s. Naše koščičasto sadje izločuje ranjeno veliko gume, takozvane češnjeve gume ali smole — gumosis. Ako nismo lubja okoli in okoli odstranili, potem rastlina lehko še dalje živi. Oni sokovi, ki se pretakajo med lesom in skorjo, nimajo I. Subic : Rastlinske bolezni. 281 tedaj poti prekrčene. Asimilovane tvarine morejo še vedno prihajati v korenine, ali dokler so te dovolj močne, ohrani se tudi drevo čvrsto in zdravo. Ko bi pa odrezali cel pas lubja krog debla, potem bi zaprli mozgi svobodno gibanje in pot navzdol. Korenine bi ne dobivale potrebnega hranila, konečno mora cvetka začeti hirati in umirati. Le časih si natora sama pomaga. Oluščen les se namreč pokrije z novo, svežo tkanino, ki dovaja živilo: rana se je natornim potem zacelila. Tudi tedaj, ako poganjajo pod odrezanim obročem zelene veje, ostaje rastlina živa, kajti zeleni deli upodabljajo toliko hrane, da ne izgine življenje. Lesnatim rastlinam čestokrat nalašč porezavamo veje in popke, posebno takrat, ko si lepšamo ž njimi nakitne vrte ali pa nam rabijo za žive plotove. Posledice porezavanja se kaj očitno javljajo. Požagano drevo se na prečudne načine pači in razrasta. Popki, sedeči pod ranami, ožive se namreč in jamejo poganjati vršičke v vse mogoče meri. Tako nastanejo 6ne fantastične in nenatorne drevesne podobe, ki jih gledamo v raznih vrtih, prirezanih po nekdanjem francoskem ukusu. A vej ne režemo in ranimo zgolj v zabavo; časih nam to prinaša dokaj koristi in umni sadar mora v premnogih slučajih poseči po žago, ako si hoče ohraniti plemenito deblo. Tudi cvetlice v rožnicah vrtnik obrezuje temeljito, da mu ne poganjajo pregolih in raztresenih vej; časih je le s porezavanjem mogoče vzgojiti lepe, košate rastline, ki ugajajo odgojiteljevemu ukusu. Jednako moramo postopati z nekaterimi drevesi, če hočemo, da nam delajo gosto senco; ko bi jim redno ne odrezavali raznih vrhov, poganjala bi redke, dolge veje, ki bi delale malo sence; s porezavanjem jih silimo, da se goste" in košate. v Se lože nego na deblu in vejah napravljajo se rastlinam rane na v listji. Šibka peresa posebno hitro občutijo zunanjo, sovražno silo. Razne žuželke jih objedajo, toča jih tolče in vihar otresa. Izguba listja ima velikansk vpliv na rastlino. Zelena peresa asimilujejo ali upodabljajo ogljikovo kislino atmosferičnega zraka; iz nje delajo ogljik in kisik. Prvega porabijo v grajenje svojega telesa, druzega pa po nekoliko izpuščajo nazaj v zrak. Zdravje zelenih peres je tedaj odloče-valno za obstanek pojedinke. Ako osmučemo listje, mora rastlina hirati, slabše plodove rediti in šibkejši les graditi. Večkratno obreza-vanje privede konečno tako daleč, da se cvetlica posuši in umrje. Rane navadno zaceli priroda sama. Nova tkanina preraste načete dele; sveža koža jih pokrije ter nadomesti odstranjene organe. Nove stanice izvirajo iz starih, sosednih; kmalu vzraste tvor, ki objemlje v podobi otoka ali svitka (callus) zdrave robove. Od tam se razteza 2?2 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. počasi čez rano, dokler je ne pokrije. A prostor, kjer je bila rana, pozna se še leta in leta; zaceljene rane — grče — opazujemo na starih lipah, hrastih, topolih in dr. Vendar se tudi pripeti, da se rana neče prevleči z varujočo odejo. Zrak pristopa zraven in prej ali slej začne rana gniti. Pri mehkih, zelnatih rastlinah se gniloba posebno naglo širi. Površje rane se iz-premeni v rjavo, gnilo tvarino, ki seza vedno globlje v srce rastline. Lesnatim deblom začne les rumeniti ter postajati lahek in prhek. Mesto rane zapazimo konečno rjavo snov — trhljad — v kateri se naseli bogato organsko življenje in se goste obilni zajedalci. Opisani proces se navadno vrši pri otlih deblih, ki gnijo v sredi. Rana se je pač pričela pri kaki odlomljeni veji; natora si ni pomagala sama in razdiranjc je napredovalo sicer počasi, ali stalno. Deblo vedno bolj izgublja svoj poklic kot mehanična podpora vsemu truplu. Stalo je stoletje za stoletjem, toda gnijoča rana mu je razjedi a telo. Podre ga morebiti prvi vihar. . . . (Dalje prihodnjič.) Plemstvo in narodni razvoj. Spisal Jos. Apih. II. dkar nas omenja zgodovina, bili smo kmetski narod; da smo pa tudi postali in ostali kmetje »par excelence« za vselej, to je jedna najvažnejših posledic nemškega vpliva, katerega sta podpirala tu Lah, tam Madjar. Da bi kdo hotel ves narod naš stopiti v jedno politično stranko in tej dati pri krstu primerno ime, morala bi se taka narodno-politična stranka zvati samo »demokratsko«. Ali smemo biti ponosni na to, ali pa bi morali obžalovati, da je prišlo tako ? Ako prav razumevamo, kar uči zgodovina, opisujoča usodo narodov, reči moramo, da je potrditi obe vprašanji z ozirom na ogromne žrtve, za katere se je v onem zmislu razvila naša zgodovina in utemeljil naš narodni značaj. Že davno je Slovenec izgubil svoje narodno plemstvo. Nekoliko ga je zatrla sila prcmogočnih sosedov, deloma pa ga je zadela tista usoda, kateri je zapadlo slovanstvo na svoji, nekdaj tako obširni periferiji in po mestih: pospeševalo je kot plodovit gnoj rast in cvet I. Šubic : Rastlinske bolezni. 359 Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Subic. III. Bolezni, izvirajoče iz škodljivega vpliva neorganske natore. akor živali, tako bivajo tudi rastline po nekoliko v zemlji in v zraku, po nekoliko v vodi. Sestavina medija, v katerem razvija cvetka ude svoje, vpliva usodepolno na razvoj rastlinskega trupla. V atmosferskem zraku mora biti dovolj kisika. Kadar primanjkuje tega, za vse organsko življenje na zemlji tolikanj važnega plina, začne cvetlica pešati. Godi se ji kakor živalskemu bitju: sopsti ne more in prej ali slej se zaduši v neugodnem zraku. Ravno tako živo potrebuje rastlina zračne ogljikove kisline. Iz nje si prireja ves ogljik, ki je jedna glavnih tvarin njenega organizma. Oba imenovana plina plavata navadno v normalni, tedaj dobršni množini po naši atmosferi. Zato redkokdaj naletimo na bolezni, ki bi imele početek svoj samo v opisanih dveh vzrokih. Bolj pogostoma hirajo rastline zaradi škodljivih vzduhovih primešanin. V obližji tovaren leži na okolici in ljudeh slaba, nezdrava sapa. Po naši domovini imamo, hvala Bogu, za to malo vzgledov; a tovarniška mesta velikih industrijskih dežela bridko občutijo ta nedostatek, ki je v zvezi z razvojem modernega blagostanja in modernega uboštva. Ogromni dimniki in velikanske peči sopejo dokaj škodljivih tvarin v zrak. Krog plavžev in dimnikov se polega strupena zmes — v prvi vrsti žveplena sokislina — ter zatira in mori bližnjo cvetano. Poleg normalne kakovosti atmosferskega zraka je zdravje zelenih rastlin tudi zavisno od svetlobe in temperature. Kjer ni solnčnih žarkov, ne morejo zeleni deli opravljati svojega dela. Rastlina tedaj ne sprejema vase ogljikove kisline in je ne razkraja: v temi ne asimiluje. A tudi v onem slučaji potrebuje oživljajočega solnca, ko je že ozelenela in ji daje njen klorofil vse pogoje za vspešno rast. Ako je nikdar ne zadene solnčna svetloba, ne razvija se normalno in prej ali slej pogine. Steblo ji sicer za prvi čas požene jako hitro in bujno, a listi ji ostanejo majhni in slabotni, rastlina se vsa pormeni in pobeli, konečno pa umre za —¦ lakoto. — Za vsako funkcijo cvetličnega telesa je nadalje potrebna neka toplota, katere na nobeno stran ne smemo prekoračiti brez nevarnosti za rastlinsko zdravje. Kadar stopi temperatura v obližji zelišča čez neko največjino (Maksimum), ali kadar se zniža 360 I. Šubic : Rastlinske bolezni. pod najmanjšino (Minimum), ponehajo pojavi življenja in rastlina je izgubljena. Prevelika vročina umori tedaj cvetlico ravno tako, kakor presilni mraz. V prosti prirodi se prvi slučaj pač malokdaj pripeti, pač pa v zakurjeni zimski sobi. Poletna vročina sama zase ne konča rastline; vzrok bolezni je v takem slučaji le pomanjkanje vode, ki ga navadno opazujemo, ko prehudo pripekajo solnčni žarki. — Za mraz so nekatere rastline skoraj neobčutne; a te stoje brez izjeme na najnižji stopinji. One cvetlice, s katerimi je naša blaginja v tesnejši zvezi, počutijo se brez izjeme zelo slabo v premali toploti. Časih tako obole, da poginejo — pozebejo. Tedaj je zmrznila njih voda, ki jim napaja vse dele. Izstopila je iz stanic, napolnila vmesne prostore in se tu strdila v ledene iglice. Cim menj vode ima torej dotični organ, tem manjša je nevarnost, da zmrzne in pogine. Sočnati deli, gomolje, če-bulje, plodovi in mesnati listi, le-ti so najprej na vrsti; delj časa ostanejo lesnati organi, debla, veje in zimski popki. Po teh delih se pretaka po zimi jako malo vodenega soka in zato malokdaj pozebejo. Ko vinski trs oleseni, ne boji se vinogradnik več, da bi mu jo vzela zima in mraz. Rastline, ki šele na pozno jesen dosežejo vrhunec letne svoje rasti in sočnosti, prineso v hladni letni čas vse pogoje s seboj, da hitro pozebejo. Tako se godi večini rastlin, katere so prinesli iz gorkih krajev k nam. Vajene so večje vsote gorkote in zato dozore pozneje, nego naše domače cvetke. Tujka ima še polno soka v sebi, a domača je že prekoračila ono dobo, ko prihajajo mrzli dnevi. Pripravila se je na zimsko stanje in ustavila premočne tokove vodenih sokov, ko je njena vrstnica iz tuje zemlje še polna moče. Zato poslednja pozebe, domačinka pa ostane nepoškodovana. Ako hočemo pozeblo rastlino rešiti, moramo jo počasi in pridno segreti; drugače nam pogine. Najbolje je, da jo postavimo v prostor, ki ima približno i do 30 toplote. Tu naj stoji toliko časa, da se polagoma otaja in poživi. Zmrzlo sadje, krompir, repo in druge plodove dene umna gospodinja v vodo, ki ima temperaturo blizu ničle. Na planem stoječe zmrzle rastline poliva vrtnik z vodo ter napravi ledeno skorijo krog cvetlice; utajeno svojo toploto mora voda oddati zmr-zlim organom. Natora pokrije po zimi milijone in milijone rastlin s sneženo odejo, ki je najboljši varuh proti mrazu. Človek posnema prirodo, in pokriva na vrtu svojem cvetlice z deskami, mahom, listjem, slamo, vejami itd., da zabrani zmrzavi pot do gojencev svojih. Ko se prično mrzle noči, treba je tudi posebno paziti na prilivanje. Suhe rastline pozebejo pozneje, nego sočnate. Zato takrat previdno in zmerno zalivamo z vodo; če je mogoče, rajši zjutraj nego popoludne, da se I. Šubic : Rastlinske bolezni. 361 ne more rastlina preveč vode navzeti. Na ta način odvrnemo marši- v katero nezgodo. Časih pa nam vendar rastlina oboli. Mraz ji vseka bolj ali menj hude spomine, ki ne izginejo več z njenega telesa, in nam ogrene veselje o lepi cvetki. Mladike in listni konci se posušeni porjave, na ploskvah se prikažejo umazane lise in deblo rado po-dolgoma poči. Iz nastale razpoke jamejo teči sokovi, guma in smola, ki prej ali pozneje uničijo pojedinko, ako nismo odstranili bolnega organa ali ga v pravem času o vili, zamazali in zacelili. — Podnebne krajnosti so sploh važen faktor v življenji rastlinskem. Poleg- neposrednega vpliva škoduje previsoka temperatura tudi zato, ker pospešuje oddajo vode. Cvetlica zahteva tedaj mokrote iz svojih tal, a če je tam manjka, začne bolehati. Mehki njeni deli omahujejo, peresa in stebla se obesijo navzdol in rastlina nam podaje jako žalostno podobo. Konečno se jamejo posamezne stanice hirajočega trupla krčiti, njihova zveza se trga in tedaj pravimo, da se je rastlina posušila. V takem skrajnem slučaji ni več rešitve. Ako pa smo za časa prišli z vod6 na pomoč, moramo bolnika vnovič poživiti. V par urah, je zopet svež in zdrav. Prilivati pa v takem slučaji ne smemo na pekočem solnci. Lahko bi se nam pripetilo, da gojencu več škodujemo nego koristimo. Škropiti in polivati je treba, če ni hude sile in tehtnih vzrokov, na večer; potem utegne po noči rastlina posrkati dano ji mokroto. —¦ Proti suši si pomaga poljedelec in vrtnik sploh na razne načine. Natora sama varuje z gozdi svojimi okolico pred prevelikim izsušenjem. Tam, kjer so po nespametnem gospodarstvu izginili gozdovi, prišla je suša, ali pa je vsaj podnebje postalo nepravilno. Senčnato drevje je vselej najboljši pomoček proti nevarni temperaturi. Tla pod njim ne morejo tako naglo izhlapevati moče svoje; naselijo se na ugodnem prostoru gosti mahovi in druge rastline, ki še bolj branijo izgubo vode. Iz tega vira pa pije in zeleni vsa okolica! — Vetrovi tudi bolj vplivajo na zdravje rastlinsko, nego se obče verjame. V nekaterih krajih poljedelci zavarujejo polja svoja z visokimi, obsajenimi nasipi, da ne more sapa do zelišč. Vrtnik postavi plotove proti vetru, časih zasadi živo ograjo ali pa zgradi nasipe krog občutljivih cvetlic. Pihajoča sapa v prvi vrsti zato tolikanj škoduje, ker v nenaravni meri pospešuje izhlapevanje mokrote. Po hudi vihri se časih pripeti, da se počrne vsa zelišča. Tedaj so se v pravem po-menu besede posušila in osmodila. Te prikazni opazujejo čestokrat na velikih poljanah, posebno ob morji, kjer vihar z vso silo divja čeznje. Na otoku Helgoland tam pa tam morski orkan popolnoma uničuje žito 362 J. Kersnik: Testament. in druge pridelke; tako jih posuši, da poginejo kakor naše rastline ob hudi vročini in ob pomanjkanji dežja. Rastline obole tudi zaradi kakovosti tal. Vsaka rastlina potrebuje vsaj nekoliko luknjičavo zemljo, da more zrak do korenin. Ako so tla pregosta, poginejo v njih podzemeljski organi, ž njimi pa seveda tudi površni, zeleni deli. Svet, na katerem živi zelišče, mora imeti ugodno ležo in nagnenost. Nekatere rastline bolje izhajajo na južni, druge na osojni strani. Plod obrajajo najlepše proti solncu; kadar pogrešajo gorkih žarkov, dajejo nam revne, medle in kisle sadove. Zato ne bode nihče gojil vinskega trsa na osojah in sadnega drevja sadil v krajih, imajočih malo solnca. Zelišča, ki rabijo v zapravo (VViirze) našim jedilom ali pa v domača zdravila, potrebujejo tudi dovolj soln-čnih trakov. Kadar pa ne gledamo na plod ali na značaj ne notranje sokove, lahko vzgajamo lepe, zdrave rastline tudi na osojni strani. Razne kuhenjske zeli, na pr. kapus, špinača, krebuljica, peteršilj itd. vspevajo prav dobro na osojah. Ravno tako postavi vrtnik nekatere tuje rastline po zimi na osojna okna, n. pr. mirto in njene sorodnice Eucalvptus, Metrosideros, Callistemon itd., ker jim senca bolje ugaja, nego solnčna stran. (Dalje prihodnjič.) Testament Povest. Spisal Janko Kersnik. VIL mahne se je oglasil istega dopoludne zopet pri Topolščaku ter nosil stari svoj obraz, pospravljal po dvorišči, pomagal pri tujcih in delal, kakor je bila tam že večletna navada. Tudi Miklavž ni izpremenil vedenja svojega; bil je osoren in prijazen, zbadljiv in dobrovoljen, kakor sta baš nanašala povelje in opravek. Popoludne pa se je jedenkrat naglo obrnil k Tomažu, ko je ta ravno pometal dvor ter mu velel: »Jutri pa moraš v Ljubljano, Tomaž! Nekaj vina posebnega boš pripeljal; črnega, tržaškega; naročeno je in svatom bo povšeči, če pridejo na odhodnjo. Kobilo vzemi — domov pa počasi vozi, da se ji kaj ne pripeti.« Omahne je prikimal; zavzel se je sprvega o tem ukazu, kajti redki so bili slučaji, da ga je Topolščak kam pošiljal s konjem; a 426 Radinski: Drobne pesmi. 'Drobne pesmi. \J), studeua, šumna voda, Zopet v tvoje zrem valove; Pdmlad nova krije zemljo, Zame ni pomladi nove. Pokoj je minil mrtvaški, Radost se vrnila v loge, Jaz jedini se ne morem Iznebiti temne toge. V dolini tihi cvela je, Samo zame dehtčla je. 2. Pokrila slana dol, goro, Pokrila rožo mi mlado. In veli cvet sem v grob dejal, Sred še svoje mu dodal. Zašlo sobice, kakor v sanjah, Morje ziblje se; K njemu z vedre visočine Mrak nagiblje se . . . Zašlo sobice tudi meni Osamljenemu ; V nemem jadu se nagibljem H grobu njenemu. Kaj prišla si iz temine, Iz noči jadu in boja, OsamljeVia solza moja? Skrij se, vrni se v globine! Svetu bi izdala bolečine . . . Svet je brez srež, Ne ume gorja ... Skrij se, vrni se v globine! Radinski, S Rastinske bolezni. Spisal Ivan Subic. III. (Dalje.) astlina srka, razven ogljikove kisline, vso hrano iz tal in zato je kemijska kakovost redilne zemlje bistvene važnosti za zdravje cvetličnega organizma. Niti jednega izmed znanih potrebnih živil ne sme pogrešati v prsti, ako hočemo, da nam rast lina ne boleha in ne pogine. V prvi vrsti mora imeti cvetlica primerno množino vode. Ko vlada suša, umira nam rastlina za rastlino. Najdlje se branijo cvetlice z mesnatimi debli in listi, n. pr. resne ho- I. Šubic : Rastlinske bolezni. 427 mulice, netreski in kamnokreči ter mnogovrstni kakti; tudi lesnata debla primeroma lahko prebijejo dolgotrajno sušo. Te cvetlice prilično malo izhlapevajo in zato ne porabijo toliko vode, kakor mnogobrojne njih tovarišice. Sploh pa razločujemo tudi glede mokrote tal neko najmanj-šino in največjino, ki sta odvisni od rastlinske vrste in od zemlje, v kateri živi. Kadar je največjina prekoračena, cvetka pogine. Ako je spodnja plast gosta, ilovnata in za vodo nepredirna, nabira se v rodovitni zemlji preveč vode. V takih mokrih tleh začno rastline hirati in veneti, razven onih, ki ljubijo nenavadno močo. Na vlažnih travnikih ginejo sladke bilke leto za letom, na njih mesto pa se selijo kisle trave, ki niso tako izbirčne, a tudi gospodarju ne ugajajo tako, kakor sladke. Bolezen se v mokri zemlji pričenja na koreninah: podzemeljski deli jamejo gniti. Tedaj pa kmalu pridejo na vrsto tudi nadzemeljski deli. Peresa povenejo in zelišče pogine v kratkem; drevesa se drže dlje časa, a tudi njim se začne vrh sušiti in odmirati, konečno pa propada vsa rastlina. Posebno pri cvetkah, koje gojimo v rožnicah, treba skrbno paziti, da nimajo preveč moče v prsti. Ako je zemlja v rožnici preveč ilovnata in zablačena, ako se je rožnici zamašila luknja na dnu in preveč prilivamo, skisa se prst (kar takoj moremo spoznati po duhu), in korenine obole. Cvetka začne hirati in veneti. Neizkušeni gojitelj njen misli, da cvetka pogreša vode. Zato znova prilija in res, zelišče si nekoliko opomore. — A drugo jutro je zopet velo! kmalu ne hasne nobeno prilivanje, kajti korenine gnijo v premokri zemlji. Zvedeni vrtnik pozna po glasu, da je preveč vode v rožnici. Treba je potrkati na rožnico. Če ima preveč moče, podoben je glas onemu, ki ga daje od sebe gosta masa; suha rožnica pa doni otlo. Iz skisane prsti moramo obolelo cvetko takoj presaditi v dobro, svežo prst. Ako ji tedaj skrbno pristrižemo gnile korenine in jo previdno očedimo, ojači se kmalu in znova razvije v prvotni lepoti. Množina vode tudi vpliva na temperaturo tal. Mokra zemlja je mrzla, suha pa topla. Rastline, ki so vajene gorke prsti, zatorej buj-neje poganjajo v suhi, nego v mokri zemlji. Nakitnim cvetkam iz gorkih krajev moramo jako previdno prilivati. da jim z vodo ne shla-dimo prsti. Ce zelišče ne dobiva dovolj gorkote v tleh, kmalu obledi in pormeni. Takrat vrtnik prenese bolno gojenko v drugo, rahlejšo in priležnejšo ji prst ter skrbno uredi prilivanje. Da se v rožnici ne nabere preveč vode, priporočajo zvedenci stolčeno oglje, ki naj se zmeša s prstjo. Luknjičavo oglje posrka določeno množino vode in jo drži med svojimi drobci, ostalo močo pa izpušča na dno rožnice v nižje plasti, kjer se odtaka skozi odprtino; zato ni nikdar preveč vode v rožnici, 428 I. Šubic : Rastlinske bolezni. v kateri smo prst pomešali z ogljem, a tudi suša se malokdaj prikaže, ker oglje dolgo obdržuje prilito vodo. Vrhu tega zadržuje oglje gnilobo in brani rožnico vsem onim škodljivim elementom, ki so z razkrajanjem črnice in korenin v zvezi. Poleg vode mora imeti rodovitna prst tudi vse one tvarine, ki pripadajo glavnim sestavinam v rastlinskem truplu. Vsaka javnocvetka potrebuje nekaj žepla, fosforja, kalija, kalcija, magnezija in železa. Kjer manjka le jedna teh prvin, javlja se rastlinska bolezen in smrt. Zelišča pa jemljo vase opisane elemente v obče le kakor spojine raznih kislin, n. pr. žeplene, fosforove iz solitarne kisline. Naloga teh neor-ganskih živil nam še ni povse znana. Navadno le toliko vemo, da so potrebna za razvoj raznih organov, ¦ toda podrobnosti so nam večinoma skrite. Zanimive so posebno one bolezni, ki nastanejo, ako ne nahaja rastlina dovolj železa v tleh. Sicer je te prvine jako malo v cvetličnem truplu, ali neobhodno je potrebna za vse zelene dele. Brez železa se ne dela klorofil — ono zeleno barvilo, ki je prvi pogoj asimilacije. Ako vzgojimo kal v vodi ali v prsti, ki nima nič železa v sebi, tedaj ji pač prvi listi še ozelene; a ko je zaloga svojega železa porabljena, postajajo novi listi bledi in beli. Takrat pravi vrtnfk, da ima cvetka zlatenico ali bledico. Ce damo v prst potrebno množino železa, ali pa če pomočimo steblo in liste z razrejeno železovo razstopljino, opomore se kmalu zlatična bilina, listi ji znova ozelene in bujno poženo. Bledične cvetlice pa ne ozelene več — škodljivi proces je v tem slučaji že toliko napredoval, da ni več leka smrtni bolezni. A časih opazujemo tudi pri popolnoma zdravih rastlinah biedi-čino. Po svojih vrtih gojimo več nakitnih cvetlic, pri katerih se čisto normalno prikažejo brezbarvena mesta na njih listih. Tu omenjam sam6 znane »zidane trave«, katero pozna tudi preprosti kmetski vrtnik. Na listih te trave (Phalaris arundinacea L.) se vrste zelene in bledormene proge; strokovnjak pravi, da ima »panaširane« (pana-chures) liste. Takih rastlin sadi dandanes vrtnik mnogo vrst, n. pr. be-lopisani jesenovolisti javor (Acer negundo L.), pisani grahovec (Cara-gana arborescens Lam.), japonsko kerijo (Kerria japonica X.), rmeno-pisani in bledopisani bezeg, zlato drevo življenja (Bista orientalis Endl.). V rožnicah gojimo panaširane pelargonije, kačnike (Arum), azaleje, hortenzije in druge. Te normalne zlatenice pač ne moremo šteti med bolezni, kajti pojavlja se vedno pri nekaterih povrstah. Ako cepimo navadne rastline z njihovimi pisanimi in zlateničastimi vrstnicami, vcepimo jim tudi zlatenico — dokaz, da moramo tu računati z rednimi pojavi v rastlinskem življenji. V obče pa opazujemo, da so močno I. Šubic : Rastlinske bolezni. 429 panaširane rastline slabotne in ničeve in da nam rade poginejo. Manjka jim sploh klorofila in zato le v mali meri asimilujejo ogljikovo kislino; ogljikove hrane pogrešajo in tedaj hirajo in bolehajo. Tla sploh tudi vplivajo na zunanjo podobo rastline. Zemlja, ki ima obilno hrane, pospešuje nenavadni razvoj rastlinskega trupla. Obilica vode v prsti čestokrat provzročuje, da izgubi bil svoje lase in se ogoli. Zaradi bogatega živeža časih vzrasto nenavadna stebla. Ako dobi cvetlica v kratkem času prav veliko redilnih snovij, prisilimo jo s tem, da hitro dovrši svoj razvoj in doseže vrhunec svoje vegetacije. Rastline, ki jih gojimo v rožnicah, radi postavljamo v hladna, suha zavetišča, dokler ne pride najugodnejši čas. Potem se morajo hitro razviti, brzo cvesti in roditi sad ter dokončati svoj tek. Zato napravijo le kratka stebla in ostanejo majhna, pritlikava. Vrtniku se potem posreči, da mu take zaostale pojedinke rode jednake naslednike; — tako si vzgoji pritličen rod, ki na prvi pogled skoraj nič ni podoben svojim normalnim sorodnikom. Poleg pritlikavih oblik nastanejo tudi orjaške forme, ako dovolj utegnejo razvijati se in imajo obilno hrane. Neprimerno bujna rast in debelost je vsekako tudi bolezen in nekaj nenavadnega, kakor pritličavost. Skoraj vse kultivirane rastline se o debele in ojačijo v razkošni hrani. Ako odrežemo jeden del rastline, dobivajo drugi več živila in rastejo bujnejenego prej. Kadar ustavimo razvoj cveta, razvijajo se listi lepše; četudi liste odstranimo, odebeli glavna os, n. pr. pri repi, redkvi, kolerabi itd. Drevesno deblo rodi v takem slučaji nenavadno izprevite letine; mizarji iščejo desak takih dreves in jih porabljajo v zdelovanje hišnega orodja. V preveč rodovitni zemlji se veje tudi rade sploščijo. To bolezen zovemo sploščenje ali fascijacijo. Steblo se razširi traku po-dobno in listi izgube prvotno svojo ležo. Časih pa oteko rastline, listi jim počijo, postanejo luknjičavi ali pa se nagrbančijo na mnogo-brojne načine. Vsem tem prikaznim večinoma iščemo vzroka v zemlji, ki donaša rastlini hrane. Nenavadne razmere v tleh rode nenavadne pojave pri rastlinah. I. Šubic : Rastlinske bolezni. 491 Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Subic. IV. Bolezni, izvirajoče iz vpliva rastlin in živalij. re življenja ne teko nobenemu organskemu bitju nekaljene. Nebrojno sovražnikov mu greni obstanek. Neprijatelji svojega rodii in tuji nasilniki prete vsemu, kar klije in rase na zemlji. Vpliv organskih kvarnikov provzročuje cvetlicam mnogovrstne bolezni in neprilike, čestokrat tudi smrt. Posebno v življenji pitomih rastlin se radi pojavljajo škodljivi učinki rastlinskih in živalskih sovražnikov. Velik broj zajed al cev se naseli v rastlini ter srka sokove iz njenih stanic; časih jih celo predere, da poruši zvezo tkanine, ali pa draži bližnje stanice, da se nenormalno povečajo in čudno razvijo. V tem zadnjem slučaji nastanejo tvori, katerim sploh pravimo rastlinske šiške ali cecidije. Najpogosteje se nabirajo zajčdalci iz rodu gliv. Nova znanost je odkrila ogromno število novih oblik, ki žive na rastlinah, časih brez hudih nasledkov, časih pa z nevarnimi posledicami. Osobito trave nosijo dokaj zanimivih rastlinskih parasitov. Na žitu in raznovrstnih travah se naselijo te silno majhne rastlinice brez listja in brez cvetja. Zadovoljujejo se z različnimi prostori. Na steblu in listji, na cvetih in plodovih se šopirijo in provzročajo bolezni, ki so znane kot snet, rja, smod, ožig, palež, črn, medena rosa itd. Snet se kaže na pšenici, ječmenu in ovsu, na prosu, turščici in tudi na drugih javno-cvetkah. Na rastlini zapažamo male mozolje, ki konečno počijo in raztrosijo črnikaste "kupčke prahu. Pojavijo se posebno na klasji, kjer se namesto semena razvijejo sajam podobni kupčki prahu. Važni zastopnik te vrste je smrdljiva pšenic 11 a snet. Ta gliva se naseli v pšeničnih zrnih; notranje njihove dele izpremeni v mazasto, črnikasto in smrdečo tvar, ki ima v sebi klicna zrnca ali tros. Te drobne krog-ljice se vležejo na zdrava žitna zrna ter pozneje klijejo ž njimi vred. Iz trosa požene sila drobna nitka, ki se zarije v kalečo pšenično rastlinico in jo preraste na vse strani. Konečno pride v mladi klas in zarodi v zrnu svoj tros. Vse sneti se na jednak ali vsaj podoben način razvijajo ter poljedelcu delajo veliko škodo, kadar se prikažejo v obilnem številu. Pravijo, da mlad hlevni gnoj v družbi z vlažno 492 I. Šubic : Rastlinske bolezni. zemljo pospešuje rast sneti. V prvi vrsti je treba gledati, da je žito zdravo, ko je sejemo. Pri starem zrnu je nevarnost manjša, nego pri mladem. Nekateri tudi priporočajo namakanje semena v razrejeni raztopini bakrenega vitrijola, ki umori klicna zrnca, držeča se semena. Posebno mnogo zastopnikov imajo glive, ki napravljajo rjo na žitih, divjih travah in mnogih drugih rastlinah. Te prašnate, črne, rjave, rmenkaste ali belkaste glive sede v podobi majhnih prašnatih kupčkov na zelenih delih bolne rastline. Zdi se nam, da so listi in stebla rjasta. Posebno natanko nam je znano življenje žitne rje. Po leti se prikažejo na listih, bilkah in plevah podolgovati rjasti kupčki, sestavljeni od samih klicnih zrnec. Na jesen vzrasto med njimi in tudi sama zase nova klicna zrnca drugačne podobe. Poletni tros zajde na druge rastline, kjer takoj kali in poganja tenke nitke na zajedanki. v Ze v nekaterih dneh narede mlade niti dokaj klicnih zrnec — ki novic širijo škodljivca v svojem obližji. Jesenski tros pa prezimuje. Šele spomladi kali, a ne na travi, temveč na listih češminovih. Tu rodi zopet kličnata zrnca, katera padejo na žitne liste, da znova prično čudno svoje življenje ter narejajo poletni in jesenski tros. —¦ Druge rujnate glive bivajo na pesi, na raznih stročnicah (na fižolu grahu, na detelji itd.). Nekatere žive na jabolkih, hruškah, nešpljah in dr. Veliko rje imajo smreke in jelke, borovci in mecesni v svojih iglah. O vseh še ne znamo njihovega zanimivega življenja, izpreminjanja in preroda; le učinke njihove moremo na gotovo postaviti ter škodo premeriti, ki jo narede zdravju rastline, ako se raz vi j 6 v preveliki množini. Druge vrste glive rasto v koreninah in podzemeljskih steblih in • končajo prijete dele, ž njimi vred pa tudi rastlino. Na polji opazimo tedaj prazna mesta, kjer so poginile dotične cvetlice sredi svežih družic. Nekatere poganjajo na plodovih. Jabolka imajo časih rujnate proge na koži; tam so nastale glive. Posebno rade pa se naselijo na listih, katerim provzročujejo raznobarvane lise, ki se širijo in širijo, dokler list ne odmrje. V ta rod spada tudi znana škrlatno - rdeča glivica, rastoča iz rženih rožičkov (Mutterkorn des Roggens), ki so hudo strupeni in izdatno manjšajo pridelek žita. V mladi rženi plodnici vzrasto glivne niti, ki na konceh rode drobne krogljice — klicna zrnca — ležeče v sluzavi tvarini. Tedaj pravimo, da ima rž medeno roso. Klicna zrnca prenašajo glivo na druge bilke. Kmalu napolnijo nitke vso plodnico; sčasoma narede rožiček (sclerotium), ki moli v podobi črno vijoličastega, rogu podobnega izrastka i do 2 cm iz klasu. Rožiček odpade, leži na zemlji in tam razvije v prihodnji pomladi glivo, v kateri nastane nov tros. Ko pride zrnce na mlado rž, poganja I. Šubic: Rastlinske bolezni. 493 nitke po nji, dokler ne dospe v razcvetje. Tu nastane zopet medena rosa in kroženje se znova pričenja. Med brezbrojnimi drugimi glivami se nadalje odlikuje škodljiva krompirjeva plesenj (Peronospora infestans). L. 1845. prikazala se je krompirjeva bolezen v epidemični meri. Nežne glivine nitke se prerivajo po tkaninah bolne rastline in srkajo redilne snovi iz njenih stanic. Listje začne se rjaveti in črniti, konečno pa odmrje. Tu in tam poganjajo nitke iz razpočnic na dan in tvorijo klicna zrnca, ki v kapljici vode (rosa, dež) poženo in v sosednih rastlinah napravijo nove nitke. Tako obole zaporedoma bližnje zdrave cvetlice. Nekaj zrnec pa zajde tudi v tla do krompirja. Nitke rinejo v gomolje in jih prerasto na vse strani. Krompir jame zarad tega gniti, nekoliko že na njivi, nekoliko šele po zimi v kleti, kjer črni. Ko kmet drugo leto sadi bolne gomolje, poženo glivine nitke v razvijajočo se kal; v mladi rastlini prično delovanje svoje znova in kmalu je obolela vsa njiva! Krompirjeva bolezen je bila gospodarje zelo prestrašila; no, sedaj se kaže, da pojema in da se ni bati velike nevarnosti. Nekatere glive žive površno na zajedalkah. Tedaj tvorijo na obolelih listih, steblih in druzih delih tenke prevlake in plesni, tako-zvano bel, belo ali sivo roso. Opazujemo jo n. pr. na rožah (rožna rosa), na kumarah, buči, na hmelji, na travah in drugod. Trsa se prime trsna jajčasta plesenj (Oidium Tuckeri), ki prevleče jagode ter je vzrok znani grozdni bolezni. Dokaj gliv poganja na drevesnih koreninah in deblih, kjer pro-vzročajo raka in umore krepka, odrasla drevesa. Posebno storžnjake preganjajo in uničujejo, kjer se razmnoževajo v obilnem številu. Sploh ga ni rastlinskega dela, da bi se ga glive zajedalke ne lotevale. Življenje vseh teh oblik je polno zanimivosti, a žal, da še v mnozih slučajih ne znamo njih čudovitega preminjanja in preroda. Prej je bil človek čisto brez orožja nasproti tem neštevilnim, drobnim neprijateljem. Sedaj pa je moderna znanost pri mnogih že razjasnila tmino, v katero je bilo zavito skrivnostno njihovo delovanje. Za premnoge oblike znamo razvoj in prerod in tedaj se nam ponuja navadno tudi primerno orožje, s katerim zatiramo škodljivca. Znanost je tu storila velikansko dobroto narodnemu gospodarstvu. Iz učenja-kove tihe sobice predirajo med svet uki, katerih blagonosne posledice uživa kmet in gospod! 560 I. Šubic : Rastlinske bolezni. Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Šubic. V. Bolezni, izvirajoče iz vpliva rastlin in živalij. sovražniki rastlinskega rodu se družijo živalski neprijatelji, ki na mnogovrstne načine napadajo cvetlice in škodujejo njihovemu zdravju. Nekateri jim sekajo zunanje rane, ker se hranijo z rastlinskimi organi, drugi pa žive v njih telesi ter se goste s sokovi, ki si jih je priredila cvetlica v svojo porabo. Ranam posledica so jednake bolezni, kakor sploh pri vsakem mehaničnem poškodovanji. Živali ogrizejo, osmučejo, navrtajo in polomijo različne rastlinske dele. Potem se javljajo iste posledice, kakor tedaj, ko druge zunanje sile sovražno posežejo v rastlinsko življenje. V zadnjem slučaji pa bivajo živali v jedni dobi svojega življenja, ali pa vse žive dni, na rastlini ter se hranijo s tvarino njenega trupla ¦— to so zajed a le i, ki morejo cvetlico toliko nadlegovati, da obole organi na mnogovrstne načine. Listi in veje se posuše, rastlina hira in daje uboge plodove, dokler ne omaga in ne pogine. V ugodnejših slučajih pa se napadeni del čudovito izprevije in spači. Na koreninah, deblih, vejah, listih, cvetovih in na sadu izrasto zanimivi izrodki — hrge ali Šiške ¦—-v katerih biva mladi zarod dotičnega zajedalca. Te jako pripravne hišice mu dajo varno zavetje in primerno hrano. Izrastki imajo vedno določeno podobo, ki je značajna za njihovega prebivalca. Nastali so po vbadu male živalice. Dražena rastlina pošilja na ranjeno mesto nenavadno veliko sokov in tedaj nastane nov tvor, v katerem stanuje mrčesja zalega in se gosti s pridelki tujega truda. Posebno veliko sovražnikov imajo rastline med žuželkami. Ves ta ogromni rod ima le malo koristnih vrstij. Skoraj vse žuželke bijejo neprestan boj z rastlinami. Navzlic mali svoji postavi in skromnim svojim močem uničijo hrosti, gosenice in njih sorodniki največja rastlinska bitja in pomore cvetano širniil- pokrajin; škodljivcem pomagata nečuveni razplod in neznansko število, točk..da se človek časih jako težko brani združenemu navalu majhnega neprijatelJaV-I^o jih pokonča mirijade, stopijo takoj druge lačne legije na pozorišče! Sx-^_^__ Hrosti preganjajo cvetlice v vsakem stadiji življenja svojega. Njih ličinke in tudi popolne oblike se odlikujejo z ogromno požreš-nostjo. Za velikega razploda pokončajo ves vrtnikov in poljedelcev I. Subic: Rastlinske bolezni. S6t up; le nekatere vrste tvorijo neškodljive Šiške na cvetličnih organih. Ličinke in hrosti se lotevajo vseh mogočih rastlinskih delov. Korenine, steblo, les, skorja, listje, popki, cvetovi in plodovi, vse jim gre v slast, če ne jedni, pa drugi vrsti. Ličinke rjavega hrosta ali navadnega kebra glojejo korenine vseh rastlin, ki jih človek sadi na vrtu in na polji. Ker prebivajo tri do štiri leta v zemlji, narede obilno škode. V lesu vrtajo mnogobrojni rogmi; v šibkih borovih mladikah se naseli rjavi borovi lubadar ter pregrize vejice, da odpadejo in se človeku zdi, da je drevo obrezano. V strženu mladik sadnega drevja živi stožkasti rilčkar, in odgrizava rastoče vejice; v hrastovih mladikah se nahaja so-rodnica španjske muhe, ki na podoben način kvari poganjajoča stebelca. Pod drevesno skorjo delajo nevarne rove mnogoštevilni drugi lubadarji. Smrekove gozde uničuje pisan, majhen, valjast hrostek, ki je pred sto leti na Harzu pomoril dva milijona debel. Podobne vrste žive na jelkah, druge pa na boru, kjer na isti način pokončujejo gozdna drevje. Sorodni likarji se naselijo pod lubjem listnatega drevja, posebno na brestu, hrastu, češplji in na brezi. Listje žre rjavi hrost v družbi z raznimi sijajniki, od katerih se dvestoinosemdeset vrst živi ob evropskih listnatih rastlinah. Tu sem spada prstni bolhač, zelen ali plav hrostek, ki objeda vrtna zelišča, osobito zelenjave. Drugi se lotevajo trsa, fižola, detelje, žita, šparglja, lilij, krompirja itd. Zaradi poslednje rastline je amerikanski koloradovec spravil evropske gospodarje v velik strah. Popustošil je v Severni Ameriki že širna krompirjeva polja in v novejšem času se je prikazal tudi na Nemškem. Sedaj je prvi strah minul in upati je, da se v naših krajih ne zaredi ta mali mrčes, ki v kratkem uniči ves krompirjev pridelek velikih pokrajin. V plodovih nahajamo dokaj rilčkarjev, n. pr. v grahu takozva-nega graharja, v žitnih zrnih škodljivega črnega žužka, ki se tako hitro plodi, da ima jeden par v teku jednega leta biizo šesttisoč potomcev! Lešnike vrta sivi lešnikar, čegar ličinka se hrani ob jedrčji, konečno pa trdo lupino prevrta in se zarije v zemljo, kjer čaka popolnega preobraženja v hrosta. Rilčkarji tudi napadajo jabolka, hruške, češplje, češnje, malinje in druge užitne sadeže. Število njihovo je toliko, da moremo na tem mestu le s splošnimi besedami opozoriti na kvarno delo hrostov, ki se žive ob rastlinah in delajo človeku škodo. Hrostom pomagajo gosenice metuljev, ki tudi ne prizanašajo nobenemu organu, a posebno jim gredo v slast zeleni rastlinski deli. Na zeliščih in žitu obirajo liste in mladike neštevilne gosenice. Tu omenjam ozimne sovke, ki se hrani z ozimnim žitom, po zimi pa čaka v zemlji, da v prihodnji pomladi zopet prične delo svoje; kapusova 36 562 I. Šubic: Rastlinske bolezni. iri grahova sovka obirata kapus, grah, fižol in druge stročnice. Znani belini (kapusov, repni, ogrščičini belin) glojejo rastline, po katerih jim dajemo pridevke. Naša listnata, osobito sadna drevesa morajo žrtvovati listje svoje številnim gosenicam; te so n. pr. glogov belin, gobovec (na sadnem drevji, na rožah, topolih, hrastih, lipah itd.), zlatoritka (na sadnem drevji, hrastih, bukvah), prsteničar, veliki koprivar (na sadnem drevji, brstu in vrbah). Sprevodni prelec uničuje prostrane hrastove nasade, trsna vešča pa vinograde. Smrekovih gozdov se polotevajo smrekov in borov prelec, borov pedic in drugi sorodniki. Topke in mladike pokončavata mali in veliki zimski pedic, ponočnjaka, ki si zbirata žrtve med sadnim drevjem. Borova sovka se naseljuje v mladike borove, borov zavijač pa v njegove končne popke; smrekov molj pokvari popke na smrekah in je vzrok, da izgube drevesa normalno svojo rast. — V skorji in v lesi vrtajo različni molji, ki si izbirajo na smrekah borih in mecesnih bivališče svoje; vrbov zavrtač rije po sadnem drevji, vrbah in topolih; kostanjev prelec dela rove po divjem kostanji, orehu, lipi in drugod. — Cvetovom in plodovom škodujejo molji, ki so vzrok črvivim jabolkom in hruškam. Gosenica predre v sad, kjer ostane navadno do jeseni. Potem skozi znano črvojedino luknjo prerije plod in se zabubi v drevesni razpokani skorji ali pa v hramih, kjer leži sadje nakopičeno. Izmed muh ali dvokrilcev so posebno znamenite hržice in bližnje sorodnice. Njih ličinke se izležejo na rastlinah, ali v njih samih, krog njih pa nastanejo posebni tvori, hrge in Šiške, v katerih sedi mladi zarod. V najpriprostejših slučajih zvijo list skupaj in zalega prebiva v zavoji. Na hruški zavija listje hruškna hržica, na rožah pa napravlja jednake tvore šipkova hržica. Bukovi listi pogo-stoma nosijo temno rdeče, podolgovate in priostrene izrastke, ki so na sredi otli. V njih tiči ličinka bukove hržice. Sorodnice se naselijo za listno nožnico in v stebla ter provzročujejo tu različne otekline; časih odpade nabodeni organ in rastlina trpi dokaj škode. Kožekrilci pošiljajo v prvi vrsti rastlinske ose v boj. Borova grizlica leže jajčeca v igle navadnega in črnega bora in ogromno škoduje borovim gozdom. Družice se lotevajo smrek in mecesnov, ali pa se spuščajo na sadno drevje, lipe, vrbe, breste, rože itd. Nekatere Vrtajo bilke in stebla, druge pa se vselijo v plodove in jih pokon-čavajo. Z ajedni kožekrilci provzročujejo prave Šiške. Živalca nabode rastlino in položi jajčece v luknjico. Krog mlade ličinke zgradi rastlina posebno hišico, v kateri se mrčes zabubi. Mnogo šišek nosi hrast; I. Šubic: Rastlinske bolezni. 563 mehki in trdi izrastki razne oblike in velikosti; srajčnim gombom, ar-tičokam in jabolku podobne, lečaste, ledvičaste, podolgovate in oble Šiške sede časih družno na jednem in istem listu. V vsaki Šiški leži mrčes druge vrste. Znana ježicarica vsaja jajca na dno skledice, v kateri sedf mladi želod. Potem se plod pokvari in mesto njega vzraste gubat spaček — ježfca —, v kateri se skriva mala ličinka. Na Ogrskem, Hrvaškem in v Slavoniji nabero po širnih hrastovih gozdih sila veliko jezic, ki rabijo v strojenje živalskih kož. Bolehavi izrodki ne škodujejo vidno orjaškemu hrastu, človeku pa prinašajo obilno dobička. Prave lavantinske (aleponske) Šiške nastajajo po vbadu kožekrilca, ki je podoben listni šiškarici naših hrastov. Siske imajo veliko čreslene kisline v sebi in zato jih kupujejo strojarji, rabijo jih v zdelovanje tinte in dokaj kemijskih preparatov. Siškarice so torej koristne žuželke; dajo nam važne pridelke vrhu tega pa sprejemajo v hišice svoje mnogo sorodnih gostačev in najezdnikov, katere tudi prištevamo koristnim mrčesom. — Na rožah se pokažejo časih zmršeni, z vlakni pokriti tvori, kakor jabolko debeli. Provzročila jih je rožna šiškarica s svojim vbadom. Pravimo jim Adamove glave, srboritke ali bedequari; poprej je babjeverstvo rabilo te spačke v razna zdravila. — Polu krilci žive tudi v obilem številu na rastlinah. S svojim rilčkom sesajo cvetlične sokove. Tam pa tam se naselijo v ogromnih množicah in delajo silno škodo. Nekatere vrste izločajo iz zadka in posebnih cevij na njem sladak sok, ki se širi po listu, da se lepo sveti. Tej prevlaki pravimo »medena rosa«. Tudi se pogostoma leve, slečeni levi pa krijejo listje, kakor bi bilo z moko potreseno — »medena slana«. To velja posebno o rastlinskih ušeh, ki se najrajši naselijo na zelenih rastlinskih delih, bodisi na gorenji, bodisi na spodnji strani li-stovi. Nam je v prvi vrsti znana rožna ušica, ki živi na rožah, časih — v neznanskem številu. Od jednega samega para se nakoti v jednem poletji več milijonov zaroda. Poleg rožne ušice se nahajajo pri nas žitne, ječmenove, hmeljeve, češpljeve, jabolčne, hruševe, grozdjičeve, makove, kapusove, bobove ušice in še dokaj drugih vrst, ki pijo rastlinske sokove. Nekatere sorodnice delajo tudi hrge in Šiške. Tu moramo na prvem mestu imenovati zloglasno t r s n o u š, ki je najbrž iz Amerike prišla k nam. Njeno življenje je čudovit prerod, katerega dandanes pač vsak umni vinščak pozna vsaj v glavnih potezah. Ne-krilate samice žive na koreninah trsovih in provzročuje tam otekline — hrge —• po katerih se korenina posuši; ž njo vred pa odmrjo tudi nadzemni deli trsovi. Zadnje poletne generacije dobe krila, zapu-ste korenine ter gredo na sosednje, zdrave trse; tam zleze zadnji za- 36* 564 Jos. Kržišnik: Tiha ljubezen. rod tako zvana zimska jajčeca, iz katerih se v prihodnji pomladi iz-vale novi škodljivi, nekrilati mrčesi. Krvava ušica srka sokove iz jablan. Naseli se v skorji, ki potem jame otekati in odmirati. Drevo dobi »raka« in konečno pogine, ako nismo pregnali škodljivca — ter zacelili rane. Na topolih vbada topo-lova mošnjičarica listne peclje in leže jajca vanje. Pecelj začne otekati in se sukati; konečno tvorijo zavoji posebno otlino, v kateri prebivajo izlezle ličinke. Neka sorodnica navrtava češplje in je vzrok velikim izrastkom, ki niso užitni. V korenine in stebla raznih kapusov polaga jajčeca svoja valjasta kapusova ušica; navrtani deli obole, rastlina pa ostane pritlikava in mršava. Razven imenovanih biva še dokaj druzih polukrilcev na naših domačih in tujih rastlinah; časih so škodljivi, časih pa zopet koristni. Izmed poslednjih imenujem ušico košeniljko, ki navrtava košeniljčni kakt. Od posušenih živalic! delajo krasno-rdeči karmin, ki nadomestuje nekdanjo dragoceno škrlatno barvo. Na skrajnih mladikah nekaterih smokev v Vzhodnji Indiji prebiva lakov črvec, od katerega dobivamo znani šelak, ki rabi v zdelovanje zamaz, pečatnega voska, raznih pokostov itd. Tudi nekatere grinj e se rade naseljujejo po naših rastlinah, da jim srkajo redilne snovi. Listje začne hirati in rmeneti, ali pa izrastejo hrge in Šiške, podobne onim, v katerih žive žuželke. Na trsu, na orehu, lipi, javorji, jelši in drugod se prikažejo časih živo barvana gnezda, sestavljena od gosto spolstenih vlaken in vlak. Te lise krijejo zalego raznih grinj. Šiške dobivamo navadno v velikem številu na listu naših dreves: lipa, klen, čimž, brest in jelša. Dostikrat se list čudno izpre-vije in naguba, v kotih pa tiči zalega te ali one pršice. ' Listi hruške in sploh pečkatega sadja postanejo »kozavi« od grinj. Zivalica vbode v list, tkanina se začne širiti in povečevati, medstanični prehodi postanejo večji in v njih prebiva potem mladi zarod. (Dalje prih.) Tiha lmbezen. cr J ID reč" jima zaplameni, Pri drugem drug bi živel rad Oh, neizmerno, Življenje družno, Po drugu druže hrepeni A širen in glob5k prepad V ljubezni verno. Ju loči tužno. Prehoditi ne dL se, ah, Ni preskočiti — Mogoče se je le v sanjah Jima ljubiti. Jos. Kržišnik. I. Šubic: Rastlinske bolezni. 739 je tudi vedno rastoče število peres znamenje napredujoče omike. In če bode med nami Slovenci, osobito pa med prostim narodom pero tako razširjeno, kakor n. pr. na Danskem, kjer znajo celo na Faroerskem otočji in v Islandiji skoraj vsi kmetje pisati, prodrla bode omika tudi v najubornejšo kmetsko kočo. — Rastlinske bolezni. Spisal Ivan Subic. VI. ¦ (Dalje in konec.) ed črvi nahajamo malo rastlinskih neprijateljev. Deževnika ali podzemeljskega črva človek sicer rad preganja, a med prave sovražnike te živalice ne moremo šteti. Hrani se s prstjo, v kateri gnijo rastlinski in živalski ostanki; trditev, da se loteva tudi svežih korenin, je pač neosnovana. Kadar se prikaže v rožnicah v velikem številu, tedaj se ga vrtnik rad iznebi; preveč mu prevrta in prerije prst ter mu jo onečedi s svojimi izmečki. Ako se hočemo prepričati, so se li naselili deževniki v rožnici, treba nam je rahlo potrkati ob lonec; črvu preseda trkanje in zato kmalu zapusti notranje dele in se privije na površje. Mekužcev imamo tudi nekaj škodljivih. Gozdne slinarje po pravici preganja gozdnar, vsteklemu polžu ali bibi pa strežeta kmet in vrtnik po življenji, ker je jako požrešna in časih zekS škoduje rastlinam. Da ne more lezti od cvetlice do cvetlice, potresajo tla z malcem (gipsom), pepelom ali pazdirjem, kajti po teh tvarinah polž ne more dalje. Tudi mu nastavljajo mokro slamo, omajene vrbove šibe, izotleno repo itd., da mu zabranijo potovanje in ga ulove. Najbolje se nosijo race, kadar je treba iztrebiti polže; požro jih, kolikor jih morejo doseči. Med neprijatelji višje vrste se odlikujejo različne miši, ki glo-jejo korenine poljskih in vrtnih rastlin. Poljska miš preriva zemljo na vse strani in gloje vse, kar žene korenine v tleh. Le prerada se ji pridruži povodna podgana in njena najbližja sorodnica, krtica (Scheer-maus), ki dela krtine po vrtih in katero dostikrat zamenjavamo s krtom. V shrambe svoje nanosi koreninic, da se hrani ž njimi v neugodnih letnih časih. Miši preganjamo z raznimi strupi (fosfor, strihnin, mišnica), katere zavijemo v izdolbeno korenje, v zeleno itd., pa potisnemo v luknjo; nastavljamo jim pasti, pihamo z mehom dim v rove ali pa jim naravnost s puško pridemo do živega. 740 I. Subic: Rastlinske bolezni. Opisani vzgledi nam le nekoliko pojasnjujejo, koliko je živalskega drobiža, gostečega se za bogato rastlinsko mizo; število nenasitljivih jedcev je toliko, da bi moral napolniti debelo knjigo, kdor bi hotel podrobneje opisati in naslikati vpliv malih živalij, osobito pa žuželk, na zdravje naših rastlin. V družbi z rastlinskimi in drugimi sovražniki se lotijo vsake cvetlice; pojedini zajedavec škoduje sicer le malo, a ker se čestokrat povabijo nebrojne množice skupno v gosti, je konečni vspeh lačne sodrge velikansk. V malo urah morejo uničiti pridelke širnega polja in pokončati upe pridnega vrtnika. Nobena rastlina se jim ne ustavi. Nežna gojenka v rožnici in utrjena divja bil v logu — obema prete nenasitljivi gostje; ošabni hrast na gori, ki je stoletja zaupal na svojo moč in bi rad tekmoval z večnostjo, mora se udati tolpi malih zajedavcev in iti za rodovi, ki so izginili pred njim iz doline! . . . Neprestan boj za obstanek bije rastlina z rastlino in žival z rastlino. Kjer ne zmaga skromna moč pojedinke, stopajo na pozo-rišče nebrojne legije in nadomeste s številom, kar jim manjka telesnih sil. v Živalim pomaga pri njihovem škodljivem delu človek sam, ki v svojo korist mnogokrat postavi rastlino v razmere, ki ji morajo vcepiti smrtno kal, ali pa zaradi nevednosti v svojo škodo pospešuje razvoj sovražnih čet. Iz daljnih vročih krajev je prinesel s seboj nežnih in krasnih cvetek, pa jih je zasadil v svoji hladni domovini, da jih mori zima in mraz, ko mu lepšajo hišo in vrt; goji si tuje rastline, ki mu s svojo ukusnostjo slade mizo in se laskajo razvajenemu želodcu — ali v sužnosti se jih le prerada poloti bolezen. Tuja zemlja, tuje nebo in tuje razmere jim ne ugajajo. Bodi jim človek še tako skrben gojitelj, vendar mu le prerade venejo in mro. To ne velja samo za cvetlice, prinesene iz tropičnih krajev v naš zmerno topli pas. Jednako se godi rastlinam, ki so jih presadili iz naših krajev v vročih pokrajinah, na pr. v francoski Gujani. Razne evropske kuhinjske zeli se nikakor ne obneso v onih tropičnih zemljah. Velika suša in vstrajno deževje kmalu pokonča vrtnikove upe. Najbolje se še nosijo razne kapusove vrste. O vinskem trsi znamo, da ne zmaga vročega podnebja; tudi naše sadno drevje slabo obraja. Žita tam sploh ni mogoče saditi; ves trud bi bil popolnoma zastonj. Kultivirane rastline rajše bolehajo od divjih, za katere skrbi samo mati priroda, a ne tudi okorna človeška roka. Napačna vzgoja oslabi cvetlico in tedaj se ne more s tolikim vspehom ustavljati sovražnemu navalu lačnih zajedavcev. Z nespametnim ravnanjem vcepimo v rastlino nekako dispozicijo za mnogovrstne bolezni in privabimo neljubih gostov v obilici k nji v svate. Zato je treba najprej skrbeti za zdrav in čil I. Šubic: Rastlinske bolezni. 741 zarod. Slabotnih rastlin se žužki najprej lotevajo ; zdrava pojedinka lože in hitreje preboli prestano škodo, nego menj uporna, od rojstva že črviva sorodnica. Pri vzgoji rastlin moramo torej že od začetka skrbeti, da dobimo same krepke cvetlice. Pazili bodemo, da jih ne posadimo v neugoden kraj in v napačno prst; prilivali in gnojili bodemo zmerno in previdno; obrezovali bodemo le po potrebi in na podlagi temeljitih izkušenj, v vrtu in na polji ne bodemo več let zaporedoma sadili istih rastlin na istem mestu, temveč menjavali bodemo plodove kolikor mogoče. A če se vendar le prikažejo sitni jedci in se poloti bolezen naših gojencev, postopati je treba hitro in brezozirno. Napadene cvetlice moramo odstraniti od zdravih in potrebiti mrtva trupla iz nasadov. Umni gospodar začne takoj energično in natanko postopati, ko se pritepe škodljivec. Ako poseže v pravem času vmes s pomočki, ki mu jih podajata izkušnja in znanost, obrani se dostikrat velike škode; za polovičarske naredbe pa žrtvuje zastonj trud in denar! Pri pokončavanji škodljivih mrčesov pomagajo mu mnogobrojni zavezniki, ki brez plačila bijejo ljute boje zoper rastlinske kvarljivce. Raznovrstni najezdniki žive ob truplu škodljivih žuželk in jih silno veliko pokončavajo ; pri tem koristnem delu jih podpirajo višji sorodniki: krt, rovka, jež, netopirji in dokaj ptic, ki hranijo sebe in mladiče svoje z žužki. Na milijone jih izgine v želodcih teh pravih prijateljev človeških. Teže obranimo rastline nezgod, ki jim prete po škodljivem vplivu neorganske natore. Na prostem polji in v gozdu pač ne moremo veliko izpreminjati naravnih razmer; tu se skoro brez izjeme moramo klanjati prirodnim silam, bodisi dobrim, bodisi sovražnim. Bolje se nam godi pri cvetlicah, katere sadimo v rožnice; tu jim lože podajamo vse pomočke, da se lepo in krepko razvijajo. Rastlini v rožnici moramo najprej ponuditi one razmere življenja, na katere je bila vajena v prosti prirodi. Ze rožnica mora biti umno pripravljena. Porcelanski lonci z osteklenim površjem so vsekako škodljivi. Veliko boljše so prirodne lončene rožnice, skozi katere se more hla-penje vode redno vršiti. Luknjica na dnu posode bodi prosta, da se voda res more odtekati. Vrtnik vselej počaka, da je prst suha, potem šele nalije nove vode do vrha rožnice. Seve, prehuda suša tudi škoduje. Nežne koreninice v suhi prsti rade otrpnejo in takoj jamejo gniti, ko jih zopet moča oblije. Zelo previdno je treba gnojiti; kdor ni vajen, primeša prsti preveč redilnih snovij in rastlina mu pogine. Sploh moramo paziti, da vlada ravnotežje med koreninami, deblom in vrhom. Kjer smo porezali korenine, treba odstraniti tudi nekoliko vršičkov, da morejo korenine zmagati dovaževanje potrebne 742 Andrej Felconja: Duhovniki slovenski pisatelji. hrane. Umni vrtnik sploh gleda na to, da je prst v rožnici rahla; plevel pridno trebi in površje prsti osnaži od mahov in zelenih alg, ki se rade naselijo pod rastlino ter branijo izhlapevanju vode. Da ne bodemo rastline postavili na teman kraj, ako je bila vajena velike svetlobe, umevno je samo ob sebi. Cvetke iz toplih krajev gojimo v zakurjenih prostorih; kjer treba, skrbimo jim za dovolj vlažen zrak in obilno mokrote. V obče moramo z gojencem postopati tako umno in oprezno, kakor sploh z jetnikom, ki vzdihuje po prostosti. Kadar se premalo brigamo zanj ali kadar mu sploh ne moremo podati ugodnih pogojev za njegov obstanek, tedaj smo mu sami zasadili bolezen v hirajoče truplo. In takim bolnim cvetkam je jako težko pomagati 1 Malokdaj najde njihov prijatelj prave vzroke, še menj pa pravo zdravilo bolnemu ljubljencu. Da se obvarujemo nezgod v odgoji rastlin, pazimo torej takoj v začetku nanje in jim ohranimo vse, kar bi moglo sovražno poseči med njihovo življenje. V rastlinskih boleznih si iščemo in najdemo izkušenj, kako postopati z rastlino za njenih zdravih dnij. Ako je tedaj nismo zanemarili, ne izostane nam vspeh. Cvetke nam bodo s svojo bujno rastjo, s svojim cvetom in duhom rodile ono veselje, ki ga občuti vsak, kdor je pazno motril njihov razvoj in z ljubeznijo se pečal ž njimi; botanika nam bode potem res »scientia amabilis« v pravem pomenu besede! Duhovniki slovenski pisatelji. O proslavi književne petdesetletnice Davorina Trstenjaka. Spisal Andrej Fekonja. (Konec.) o, razven tega je pri naših duhovnikih odločno vplival na slovensko pisateljevanje sam činitelj v er o z a k o n s k i. Po spisih in knjigah slovenskih hoteli so oni slovensko ljudstvo tem bolj vnemati za vero in cerkev. Prav očividno je to pri prvih slovenskih pisateljih za takozvane reformacije, kakor tudi v naslednji dobi reakcije. Obema strankama, i protestantski i katoliški, rabil je slovenski jezik kot glavni pomoček baš v namene verozakonske, kakor to dotičniki sami razločno in brez ovinkov izpovedajo. A da so se s takim poslom bavili posebno duhovniki, to je itak naravski; pa je torej lehko umevno, zakaj je tedaj pri nas bilo toliko pisalcev duho-venskih. In v tem imamo ob jednem tudi jasen tolmač, kako da