Peter Hitzinger (Znojemski, Podlipski) v sloTstTU sloTenskem. XIV. MVsak narod, ako se sam kaj čuti, si skuša svojo staro zgodovino bolj razjasniti". Kdo bi Slovencom zameril, ako tudi oni želijo v tame svojega nekdajnega časa več svetlobe pripraviti? Ptuji zgodovinarji jim vedno to oponašajo: nvaši predniki so še le v sredi 6. stoletja v te strani prišli; pred so stanovali unstran Donave, unstran tatranskih hribov". Slovencom nasprot lastna zavest pripoveduje, da sedanje selišča jira niso bile nikdar ptuje, temuč da je že od pervega tukaj njib rod stanoval. Pa komaj se kak Slovenec to na glas izreči prederzne, že nasprotnikov cela truma zakriči: MKaj si neki ti Slovenci domišljujejo ? Celti so bili kdaj tukaj, Germani so bili kdaj tukaj, za Slovence tedaj ni bilo mesta!" Pravda o tej reči se je poslednji čas živo vnela, in nNovice" tudi svoj del prinašajo, da bi resnica zmago dosegla. Vendar v sredi učenega prepira raarsikteremu bravcu ni konec očiten, v kterega se mnogoteri dokazi obračajo; sledeči spisek hoče nekoliko stan te pravde pojasniti, in sicer v več posamskih vprašanjih." Tako se glasi vvod premožnemu spisu: rSlovenščina v starem času", v kterem je Podlipski po najboljih virih in v doveršeni obliki pojasnoval ono pravdo v 1. 23—30 s posebnim Pristavkom 1. 31—33, in z njim se v istem tečaju 1855 živo strinja izverstni sostavek 1. 75 do 77: ,,Nemci so začeli spoznavati Slovence". Pervi spis se obravnava po naslednjih vprašanjih: 1) Kdaj so Celti, in kdaj Gerraani posedli južnodonavske strani? — 2) Kteri narodi so pa bili pred prihodom Galijanov ined Donavo in jadranskim morjem? — 3) Ali so Celti morebiti vse te narode zaterli o svojem prihodu? — 4. 5) Kako je stala sedanja slovenska zeralja ob času Rimljanov: a) Norikum, b) Panonija, c) Ilirija z Dalmacijo, Liburnijo in Japidijo, d) Italija z Istrijo in Karnijo? — 6) Ali je v starem času med Donavo in jadranskim morjem bilo ktero ljudstvo slovenskega rodu: a) Staro izročilo in stari spominki, b) Vera starih tukajšnih stanovavcov, c) Lastne imena že kdaj tukaj navadne? — nNa koncu celega sostavka bi pač utegnil slehernega domorodca poprašati: Ali starost slovenskega rodii po vsem tem ni že toliko obilno dokazana, da ni nikakor nad njo dvomiti? Res še ni vse dokazano — res da to in uno se utegne pozneje še drugač poknzati; vendar slovenska zgodovina je do zdaj velike korake na dalje storila, in če vsaktcri, komur je dano, dela po svoji moči, sme se če dalje lepši pospeh upati. Res da zgodovina in slovnica same še ne daste vsega blagra; pa naj se v drugem tudi marno napreduje, po tem bo lepa, blaživna celina skupaj". Pristavek k spisu nSlovenščina v starem času" ima pa v sebi 1. Latovski jezik (nLitičastite lodgospote lošterfajmote itd.; kteperipi jepezipik jepe papa topo" itd.); 2. Hrib Cetius; 3. Ostanjki starega slovenskega basnoverstva.— Še en pristavek k Bslovenščina v starem času": Brezimno ljudstvo. — Marsikaj se je že odgovarjalo na vprašanje, ktcro Ijudstvo je našo domovino nekdaj v lasti imelo; zdaj pa je nelri dohtar Weiss, kakor se je govorilo v zboru zgodovinskega družtva štajarskega, odgovoril, čujte! nato: BBrezimno Ijudstvo — ein namenloses Volk!" Bljudstvo, ktero ni poznavalo ne železa ne jekla, ampak je rabilo kamnjeno orodje!" — Celo v pesmici se pokrega nad njim, ter potem nad nekterimi Slovenci, Hicinger, češ: Mož ta res je temeljit,Ker imena on ne ve, V veke bode naj slovit!Ljudstvo je zgubilo ime. BVendar jez se ne čudim, da omenjeiii učenik vesoljne zgodovine nahaja brezimno ljudstvo v naši domovini za nekdanji čas: ako preniišljujem, da bomo skoraj brezimno ljudstvo še za sedanji čas. Zakaj Štajarcu in Korošcu hoče biti večkrat j)tuje, kar se na Kranjskem piše, in Kranjec spet ne umeva, kar se v Goratanu ali v Štajarji izdaja. Mislili smo, da srao vsi slovenskega rodu, pa odkritoserčno povem, da se mnogi mnogi ne bomo več k temu rodu mogli šteti, zakaj mnozih ^slovenskih bukev" nismo v stanu brati, s toliko nepotrebno novimi besedami in zoperno nerodnimi oblikami so pisane, in hudi spet ne bomo mogli biti na nikogar, ako bi pisal nkrainische Sprache", Mwindische Sprache", kakor se je pisalo popred, ko se ni hotelo znati vesoljno ime; zakaj Mnogotera je učilnica,Mnogotero je pero, V vsaki druga slovnica,V drugi roki sleherno, Druga abecednica,In drugače vrezano, Druga verska knjižica.Vsako svojoglavno zlo. Ako smo za blagor slovenskega naroda res vneti, mislim, da mora pri vsi naši pisavi to vodilo veljati: ^ne prizadevajmo si izobraziti le goli jezik, temuč prizadevajmo si izobraziti slovensko Ijudstvo. Pišimo tako, da nas bo ves narod umeval." — Na te nekoliko prevročinske besede Hicingerjeve modro in mirno v Novicah tolaži se vredništvo, češ, da a) slovenski jezik je še le v dobi izobraževanja in v ti dobi se ni godilo nobenerau jeziku drugač, in b) da se ljudstvo ne spodtikuje nad tistimi novejšimi ali prav za prav starejšimi oblikami, ktere so nekterim učenim toliki tern v peti! Bolj jezikoslovni spis rNemci so začeli spoznavati Slovence" mu je sprožil prof. dr. Rapp v Tubingi na Nemcih, kteri je izdal MGrundriss einer Grammatik des indoeuropaischen Sprachstammes. 2 Bde". — Važno je to delo za Slovane, pravi Hicinger 1. 75, ker pisatelj pervi ptujec prinaša obilno znanost staroslovenščine in novih slovanskih narečij, ter te jezike priličuje ne samo s sanskritskim, ampak tudi s perzijanskim, in v Evropi z gerškim, romanskimi in germanskimi jeziki; celtiškega pa ne prišteva v indoevropejsko deblo, temuč z madžarskimi, čudskimi, mongoljskimi v sufiksne jezike, s kterimi vendar celtiški po besedah in pritiklinah ni soroden. Kar je v teh bukvah bolj važnega za slovensko reč, naj bo tukaj nekoliko naznanjeno. Govorivši potem o koienikah, besednem preoblikovanji, glagolskem pregibanji, o členu in dvobroju, o rodovinskih lastnili imenih, o sestavljanji pa o končnicah; o besednem nasledovanji ali zverstovanji pravi po dr. Rappu poslednjič šaljivo: SV nemškem jeziku vladna beseda žene odvisne stvari pred seboj kot tropo gosi: ali pa, kadar Francoz važno besedo nar pred stavi kot temeljni kamen, in potem igraje meče za njitn ložeje kamne, takrat Nemec prav s termasto svojoglavnostjo naprej raeče prazno šaro, in na zadnje verže poglavitni adat, ter z enim mahljejem sklene vse". V 1. 74 zastavlja po Fr. Bilčevem rokopisu Novic vrednik jezikoslovcem vprašanje, odkod neki besedi ,,tisuč" in Jezar"; in koj odgovarja Hicinger 1. 80. 81, kjer največ po Rappovi priličevavni slovnici indoevropejskih jezikov po vseh teh in tudi iz hebrejskega razlaga: Besedi Jezar" in ntisučK — in še druge števila. — V 1. 94 pa opominja slovenske pisatelje, vzlasti slovničarje, po slovniški drobtinici nNekaj o sostavljenih lastnih imenih" razločka, ki se dela med tacimi imeni, ktere so sostavljene iz dveh imen ali iz imena in priiraena, in pa med tacimi, ktere so zložene iz predloga in imena, kar je marljivi Janežič koj tudi privzel v svojo slovnico. L. 13, 14 je precej določno popisana nRimska cesta iz Emone v Noviodunum"; 1. 64, 65 pa »Rimska cesta od Emone na Celejo", kjer se je proti koncu nekoliko znosil nad nekterimi rojaki Hicinger takole: »Pravijo: bukve naj piše, bukve! kaj kratke sostavke daje v Novice? Veste, preljubi bravci! zgodovina se ne da iz glave izkopati, ampak iz spominkov, pisera in pripovedb. Tega pa ravno iščemo, zato pišemo kratke odlotnke, da bi koga zbudili, da bi saj to komu naznanil, kar ve, ker bi sicer lahko z njim zaspalo. Nektere stvari so pa tudi nekaj same na sebi vredne; čemu nek zemljopis in zgodovino od bližnjih in daljnih krajev v šolah si v glavo zabijamo, samo domačo manj kakor vsaktero drugo. Zakaj pa manj? Zato gotovo, ker je do zdaj še več nimamo". — Ali ste jo slišali bridko resnico profesorji zgodovinarji po Sloveniji, vzlasti v beli Ljubljani? Čujte in pomnite, da zgodovino slovensko spisati Slovencem je bila že davnej vaša sveta dolžnost! Ne le po slovenski, tudi po neniški je priobčeval Hitzinger, kar je potujoč po dotnovini opazil o njej znaraeuitnega, in sicer po ^Mitth. des histor. Vereins", kjer se nahajajo razni spisi njegovi; 1. 1853 napr.: »Auszug aus dem Archiv des Marktes Nassenfuss; Urkunden-Verzeichniss aus dem Haupt-Urbarium des Stiftes Freudenthal; 1. 1854: Ueber die Romerstrassen in Krain; die Romerstrasse iiber die Julisch. Alpen mit einer lithograf. Karte. Ueber die Schrift des Anonpnus nDe conversione Carantanorum"; Aits dem Archive der Stadt Laas; Geschichtliche Notizen uber Laas u. Zirknitz; Zur Geschichte der Pfarren Krains; 1. 1855: Ueber die noch ungedruckten Quetten der Geschichte von Krain: Zur Frage uber die dltesten Bewohner dcr innerosterr. Ldnder; Reihe der Aebte des Cisterzienser-Stiftes Landstrass; Ueber die Gebirge mons Cetius u. mons Carvancas; Der Kampf des K. Theodosius gegen Eugenius am Flusse Frigidus; Auszug aus BiancMs Urkunden des Patriarchates v. Aquileja itd." — Cuteč, da se Slovenci premalo ali skoraj nič ne brigajo za društvo, kteremu je nalog bolj na tanko preiskovati in pojasnovati zgodovino naše ljube domovine, da je tedaj razun tajnika dr. Kluna za domače pisatelje in dopisovatelje njegove perstov ene roke bilo skoraj preveč; povabi 1. 84—86 po iskrenem spisu »Krajnsko zgodovinsko družtvo — Cerngrob in več druzega" ne samo enega ali druzega, temuč mnogo mnogo Krajncev ali sploh Slovencev v to društvo, ki se kliče po nemško: nHistorischer Verein fiir Krain". Popisavši njegov namen in vstav, potrebo in delovanje, da je tudi za bolj nove čase nabralo listov, zaznamkov, popisov, da bi Valvazor sedaj lahko izdal za polovico boljše delo; poziva rojake, naj bi kaj pisali, češ, sej ni potreba povsod učenosti, da se na znanje da, kadar se je kak star dnar našel, kako staro pismo zadelo, ktera letnica iz bolj starega ali bolj novega časa v kamen vsekana ali v listih zapisana dobila. Svest, da ne bode zastonj, stavi očitno več vprašanj; pa jo tudi po vseh ustih pove na nektere ugovore in prazne voščila na pr. kako prav bi bilo, ko bi kakor Valvazor spisal nam kdo kaj od naše zgodovine! — nPrav bi bilo res, pravi P. Hicinger, — pa veste, Valvazor je pri tem lepo grajšino zadjal ter v pomanjkanji umerl, in komaj se ve za njegov grob v Kerškera. Vsakdo pa tudi nima grajšine, da bi jo brez plače zadeval za domovino, in tudi ne kapitalov, da bi jih trosil po svetu gredoč, stare in nove zidarije pregledovaje, prašne arkive preiskovaje, po tem pa pisarje, risarje in tiskarje plačevaje. Zatoraj je treba več pomočnikov, kteri lahko z malimi stroški storijo veliko: »Zerno k zernu da pogačo, Kamen k kamnu da palačo«. To je sicer res; vendar je društvo, ktero peša in hira, navadno tega krivo samo. Naj bi bilo prav narodno in vzajemno, bi že napredovalo — brez dvombe. — Kako je pa Znojemski zgodovino presojeval in razlagal vedno v pravein duhu, spričujejo nam sočasni spisi njegovi o cerkvenih rečeh; in priserčno, jako priserčno je na pr., kar je pisal 1. 1855 v Danici št. 25, kjer razkazuje: nKaj katoliška cerkev dela o izhodnim vprašanji". ,,Izhodno vprašanje (orientalische Frage), pravi, zadeva deržavne razmere med Rusijo in Turčijo in zraven tega tudi raed drugo Evropo. ... Pa za to stran se je že pred sedanjo vojsko trudila in se še neprenehama trudi ne posvetna, ampak duhovna vlada, sveta katoliška cerkev. Kako li vender tista? sej ni poslala vojakov na Donavo ali na černo morje, sej ni sedela v zboru pervih evropejskih vlad na Dunaji, sej v njenih rokah, ali v njenih poslopjih se ne kaže nobena vojna priprava". Na to pa kaže Hicinger tako lepo: „0 pač njenih vojakov, samo de so duhovniga značaja t. j. redovnikov in redovnic, je obilno v izbodnih krajih; druži se ona tudi z zboram mogočnih poglavarjev, samo de je na drugim niestu t. j. angeljev in svetnikov v nebesih; in orožja ima pripravljeiiiga, in si ga še vedno množi, samo de je drugačnih lastnost t. j. pod znamnjem sv. križa, sv. zakramentov, prošenj in molitev, duhovnih novincov v misionskih semeniših itd. Posebej oiuenja bratovšine sv. Cirila in Metoda, ktera vsak dan k Bogu kliče za soedinjenje izhodnih odcepljencov s katoliško cerkvijo. To je tedaj priprava, delo in trud katoliške cerkve o izhodnim vprašanji, pravi naposled Podlipski. Kdo de bo tukaj več dokončal, ali pozemeljska vojska vladarjev, ali duhovna vojska cerkve, tega slepi svet sicer ne bo hotel spoznati, vidno pa bo pred Božjim obličjem in pred očmi vseh pobožnih vernikov."