ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Pisatelj je potomec kooaške družine, ki zim v Kropi že vsaj 150 let. Poklicno je sledil izročilu dedoD in je po obisku doorazredne ljudske šole z 12 leti začel delati o kooačnici ter se je z lastno sposobnostjo in občasnim delom na Vorarlberškem razoil v kakovostnega umetnika kovača, prvega D Jugoslaviji in priznanega tudi o inozemstvu. Poleg kovaštva je uspešno gojil pisateljevanje in v športu težko atletiko. Ko je začel na pobudo Tehniškega muzeja Slovenije 1951 kovaški muzej o Kropi z zapisovanjem krajevnih in okoliških dogodivščin, je šel prvi na delo. Iz njegove zbirke objavljamo naslednji zapis z vabilom poznavalcem izročila v drugih krajih, da pošljejo tKronikit poročila o podobi posameznega kraja ali njegovega dela v očeh ljudstva. Uredništvo TRG V KROPI Beseda trg v naslovu ne zveni dobro. Tako ne bodo pri nas nikdar rekli temu prostoru. Tudi številne zgodbe, ki so znane o tem koščku Krope, uporabljajo brez izjeme tujko. Torej. začnimo pri našem »placu«. Da je premajhen, pravijo eni. Tako majhen, da je treba dati voz naraizen, če ga hočeš obrniti, konju pa seči skozi gobec in trup do repa ter potegniti rep k sebi, torej na podoben način, kakor bi obrnil nogavico. Drugi pa celo trdijo, da je treba tudi cigareto v ustih prelo- miti, če bi se rad na našem »placu« zasukal. Učitelj Rupret, ki je svoj čas pri nas učil, je vedel povedati, da se je na tem prostoru vršilo veliko dejanje stvarjenja. Da je bog tu delal ljudi iz ilovice ter jih sušil na mostni ograji. Brž ko je bila ena skupina zadosti suha, jo je oživel in poslal po Kroparici ven v svet. Vse je potekalo v lepem redu; nazadnje se je samo še ena skupina sušila na mostu, pa se je angel, ki je mešal ilovico, zadel v desko in stresel bodoče ljudi z ograje na most, tako da so bili vsi zveriženi. Bog oče je bil nejevoljen, ker mu je angelova nerodnost pokvarila delo; ker pa je bil že utrujen, ni hotel popravljati. »Naj ostanejo taki, kakor so,« je dejal. »Sicer jih ne kaže pošiljati ven v svet, kar tukaj naj ostanejo. To bodo pa Kroparji.« Mislim, da naš »plac« ni bil za Kroparje manjšega pomena kakor za Atence aeropag. Ker so se vsi važnejši dogodki vršili na tem kraju, si lahko mislimo, da so v dobi, ko je imela Kropa še svoje sodnike, tudi sodili na »placu«. Saj je znano, da je bila ob priliki kozjega punta tukaj razglašena porazna sodba kroparskih kožarjev. Tudi zidani mostovž, ki veže Vretenovo in Trohovo hišo, je kakor na- lašč zato postavljen. Starejši ljudje še pomnijo, da so s tega mostovža biriči vsako nedeljo tol- mačili razglase in zapovedi, ki so se tikale kro- parske srenje. Kdo se ne spomni Štolmarjevega Jošce, ki je z visokim tenorjem bral dolgo let z Vretenovega mostovža uredbe in paragrafe? »Poslušajte!!...« Tudi nočni čuvaji so na tem mestu največkrat vpili uro in budili kovače k delu. »Sveti se, sveti beli dan ...« Samo za časa Ilirije oživljene ve naša po- vestnica, da je zamenjala »plac« Potočnikova lopa, iz katere je takratni francoski mer okli- ceval ženine in neveste. To je moral nekdo pripovedovati stari srbski gospe, ovdoveli gene- ralici, ki je potem več let hodila v poletju z Mojster Brtoncelj pri delu (Folo M. Pfajfer) Bleda gledat »kuču, gdje je boravio Napoleon Bonaparte«. Skušal sem stari gospe dopovedati, da je v zmoti, pa sem slabo naletel. Naj bo kakor koli: središče in srce Krope je ostal vedno njen »plac«. Iz njega so peljale žile in pota po vsem trgu in še daleč v svet. Težko je naš človek zatajil svoje poreklo. Nekoč je bil nekdo iz Krope za pričo pri poroki v Ljubljani. Pa se je hotel malo bolj mestno izražati, ko so vpisovali priče. »Kaj je Yaš poklic?« »Verrrigarrr!« »Kako, prosim?« »Verrri- garrr!« »Oprostite, ne razumem, povejte še enkrat!« »Tok hudič, četne delam!« Tako je revsknil v patra in pogledal kakor ris. Na »placu« so se vršile serenade in koncerti danes že pozabljene gasilske godbe, ki je svoj čas vsestransko zelo agilno delovala. Pri nas še danes rabimo za godbo, ki povzroča hud trušč, izraz »fužina«. O »placu« govori tudi tedenski program žej- nih kroparskih kovačev, kakor so ga na pod- lagi opazovanj sestavili sosednji Jamničani: Ponedeljek je plov, torek je prementov, v sredo na plac krivo stojejo, v četrtek kladva gloncajo, v petek jo udarjo, v soboto se umijejo, v nedeljo ga pa mol čofajo. Na »placu« je tudi Kositov Peter rad pre- peval »Terezinko« in pa »Ti pa boš doma ostala ...«. Kljub revščini je rad pel. Nekoč je prišel precej pozno domov ves premražen od KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO petja in fantovanja. Peč je bila mrzla, večerja i in postelja prav tako. Na noben način se Peter j ni mogel ogreti. Vse cunje, kar jih je premogel, i je zmetal na posteljo, pa ga je še zeblo. Na- '> zadnje popade še velik lesen kovček, in ga I zavali na posteljo ter zleze podenj. To je menda j pomagalo. j Zadnjič sem govoril z našimi uglednimi mož- i mi, ki imajo besedo, in so mi obljubili, da bodo ; gledali na to, da se naš »plac« razširi in po- j pravi. Del zidanega Trohovega mostovža je j namreč razsul tovorni avto, ki se je hotel obr- i niti. Na spodnjem koncu je Stanglov Justl za- gradil kos »plača«, da bo menda tam gojil sviloprejke, slive in buče. Ostali prostor pa ; uporabljajo Jamničani in konzum, da odlagajo i tam hlode, drva in drugo navlako. Jože Brtoncelj 64