Anton Žužek:
Deklici Kristinci,
(preden so spomlcdi zabili njeno krsto).
Vsečez po soetu so vsuli pomlad, pa ni veseljo, ni lepih nad: zoezdica se je utrnila, uodica čista usahnila.
Kaj čuješ, Kristinca, nebeški cincin, kako te odnaša do soetlih uišin, a nam je pri milem Bogu hudo — o, da nikoli tako ...
Vzemi za pot v te mrzle ročice iz našega vrta prue coetice, vzemi za pot u te črne lase iz našega srca zadnje solze.
Ti nič ne oeš, kako da je nam, in ii veš vse, kako da je tam: onosfron naših bolesti in sanj nam pozuanjai nebeški dan
Čuješ, Kristinca, ose bliže: cincin — kako te odnuša do soetlih oišin, a nam je pri miijm Bogu hudo — o, da nikoli toko . . .