Izkusil mlad življenja sem bridkosti, | Ničesa nisem več dolžan osodi; Prepozno sem izučil se modrosti, Ki sama prav nas po življenji vodi Na svetu živi, kakor da si sam, Vse pusti, kakor je, in misli nase!
Poglej: žival živi, rastlina rase Za sebe vsaka, drugo ji je tuje; Pretekle glej in glej sedanje čase, Vse zlati n&uk ta ti oznanuje: Gorje ti, če zastonj! stal v kotu boš Berač, za mizo društvo bo sedelo!
Serce mi za človeštvo je gorelo, Človeštvo mi je bila rodovina; Gorje vesoljno mene je bolelo, Vseh bolečin najhujša bolečina! Dom svoj sem ljubil, zvest sem bil mu sin, Posvetil njemu vse moči sem svoje.
Z močmi, ki ga more, začel sem boje, Svobode prorok, luči in pravice; Pošteno bilo je orožje moje — Strupene v me letele so pušice: Zapustil boj sem, rane celil si, Težko se rane cčlijo strupene!
O blagor mu, ki sreča ga zadene, Da pridobi prijatelja si, brata; Z jeklenimi vezmi naj z njim se sklene, Ne zlatimi! pogubna moč je zlata: Mogočno je, pokorno hiu je vse — Zvestobo zanj ne moreš si kupiti!
Prijatelja če hočeš izgubiti, Žertvuj se, gladi mu življenja peta; Vse odpusti, dobrot ne odpusti ti, Neznosno težko breme je dobrota: Kedor ne v-e, kaj pravim, blagor mu, Do groba spremljaj srečna ga slepota!
S. M.
J./EFA yiDA.
Roman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
DVANAJSTO POGLAVJE.
Tovariš Albertov, Pietro Mi^olino po imenu, bil je dolg, tenak mlad človek, z nemškimi rudeče-rumenimi lasmi in izredno velikim ostrim nosom, skozi katerega je zategujoč in nekako leno govoril. Spadal je v versto onih ljudi, ki nič nimajo, nič ne delajo, a vendar vedno dobro žive, vedno se lepo oblačijo in imajo svoboden vhod v sobe sinov pervih rodovfn: bil je igralec, pivec, zapeljivec, eleganten goljufivec, ali kakor se hoče že imenovati znana versta ljudi, ki so mogoči le v večih mestih.
Ko sta prišla na določeni kraj in izstopila iz gondole, premisli še le Alberto nekoliko, kaj je storil, da je vrednega si prijatelja seboj vzel, in zarudi, ko se zmisli, da se ni lahko šaliti z Vido.
„Tf moraš nekoliko tukaj počakati, jaz jo sim privedem svojo prijateljico", reče prijatelju, a misli: hitro bodem nekoliko govoril z njo, potem ga zopet odvedem od tod.
„No nič ne de, če me ne moreš v stanici predstaviti svoji lepoti, pa me tu; samo ne daj, da bi dolgo čakal", rekši sede Muso-lino na klop pred cvetice, kjer sta Alberto in Vida prej tolikokrat že sedela.
Ko Alberto mala zadnja vrata za seboj zapre in v pervo sta-nico stopi, pride mu stara žena, pri kateri je imel Vido, in morda pred njo že drugo lepotico na stanovanji, na videz v velikih skerbeh naproti in govori:
„0 sam Bog, da ste prišli, in mati božja! Kako vas želi. ubogo dekle! Kako hoče, da bi vedno po vas pošiljala, ni mogoče povedati. Bala sem se že, da bi uma ne izgubila, ker ne spi. Bog ve, kaj ste ji zadnjič rekli, mladi gospod! In tako dolgo vas ni!"
Tako pozdravljen stopi Alberto tiho v drugo sobo. Tam je stala Vida, od duri proč obernena proti oknom. Oblečena je bila v tanko belo domačo obleko, okolo okroglih golih rok so se svetili zlati za-pestniki, na polnem vratu je lepo sedel niz biserov — vse darila Albertova. Z eno roko se je deržala zglavja odgernene postelje, kateri se je poznalo, da je mlada ženska ravnokar ležala v njej, z drugo roko pa je podpirala čelo, kakor da bi gledala v solnce, tako, da je rokavček nazaj odpadal in se celo lepota njene krasne lokti videla.
Alberta ni slišala, ko je vstopil. Še le ko ji je roko na ramo položil in jo po imenu zaklieal, obernila se je naglo, hlastno, in s ponavljanimi vskliki njegovega imena pritekla, oklenila se ga strastno okolo vratu, poljubljala ga, pogledovala ga in vpraševala po rečeh, o katerih odgovora ni čakala.
Bodi si, da je njen ogenj tudi njega, to je: njegovo telesnost, ogrel, ali pa, da je to storil iz navade, ali da bi jo potolažil, stisnil jo je tudi on na se, vzdignil in posadil poleg sebe. Njej se solze v očeh zasvetijo, ko mu zre v obraz, v oči, iz katerih pa uboga žena ni brala duše in misli njegove, brala je svojo željo izpolnjeno.
„Kaj ti je, zakaj solze?" vpraša on lehko.
„Pusti mi, to so sladke solze sreče in veselja, veselja, da te zopet pri sebi imam, da me še ljubiš. Glej! Jaz sem že čudne in gerde misli imela te ure, kar te ni bilo, — zakaj te ni bilo, tf, ti ! Oh, jaz sem mislila, da me ne ljubiš več, tudi ti ne, da sem te raz-žalila. Povej, sem te li? S katero besedo, povej!"
„Nisi ne".
„Kaj ne, da te nisem? Oh, saj je nemogoče, nemogoče, da bi me ne ljubil ti, da bi me pustil ti. Nisi li ti vse, kar imam na svetu? Vse si ti: moj mož, moje dete, moji roditelji, moj dom, vse si ti, vse sem pustila, ker sem tebe ljubila. Ali je mogoče, da bi ti mene ne ljubil? Kaj ne, Alberto, da jesto nemogoče".
„ Ali, draga moja, bodi vendar nekoliko bolj vesela", reče, „to sva že tolikokrat govorila".
„Zakaj mi ne odgovarjaš? Odgovori mi, potem hočem vesela biti, da, tako vesela, kakor sem bila nekedaj kot dete, kot šestnajstletna deklica. Oh, Alberto moj, zakaj ni Bog dal, da bi bila jaz ■ta čas tebe spoznala, tebe le enkrat zagledala ta čas! Zakaj moja dobra sreča ni tebe prinesla, tvojega milega obraza, tvoje sladke podobe na dvor, kjer sem bila jaz mlada, ta čas, ko sem bila še mlada!"
»Tudi zdaj nisi stara, kaj ti na misel hodi", verze on vmes in jo spusti iz rok.
„Zdaj? Oh, čemu me domišljaš, kak razloček je med tem, kakor sem, in onim, kako bi mogoče bila, da bi sicer bila, ko bi ti pervi prišel, ti edini".
„Jaz te tega domišljam? Kolikokrat sem ti že rekel, da pozabi, kar je bilo, in uživaj to, kar je".
„Pozabiti?" vpraša ona in njen obraz močno prešine zopet neprijetna zavest njenega greha; najprej glavo povesi, potem jo pa počasi nasloni ljubimcu na ramo in tožeče govori: „Oh, da bi mogla pozabiti? Da bi mogla izbrisati iz spomina vse one podobe, ki mi možgane mešajo, kader tebe ni tu pri meni! Le pri tebi mi je moči pozabiti jih, ljubljeni moj, sicer me one prikazni mučijo in preganjajo noč in dan. Glej, in tebe tako dolgo ni bilo k meni".
»Jaz ne utegnem; za to ti bom pa skerbel še za kako drugo družbo", odgovori on.
„Kako družbo?" vpraša ona in glavo vzdigne.
„1 nu,. kak prijatelj moj, ali kaka prijateljica..."
Kakor nalašč odpro se malo duri in stara ženica strežajka vpraša, sme li pustiti gospoda, ki zunaj čaka in hoče po sili priti v sobo, rekoč, da je gospodov znanec in da sme vstopiti.
„Tu sim k meni? zavzame se Vida.
„Keci mu, naj me zunaj počaka", reče Alberto stari služkinji. A komaj ona vrata za seboj zapre, čuje se zunaj glasan govor in takoj vsvtopi Musolino v izbo.
„Ce sta tako, ne vem, kako bi mogel dober prijatelj, kakor sem jaz, nadležen biti. Predstavi me gospici ali lepi gospe tu, čemu si me sicer vabil seboj", reče usiljenec nesramno in se jima približuje.
„Kaj hoče ta!" vsklikne mlada žena.
„Pojdi ven, prosim te, jaz pridem takoj; saj vidiš, da nisi dobro došel", šepeče mu Alberto nevoljen in v zadregi vsled svoje lehko-miselnosti.
„A tako?.
„Tiho!" ukaže Alberto.
Vidi se je bil mej tem povernil ves prejšnji ženski ponos. Vspela se je v vsej svoji lepoti in visokosti in ukazalno tujcu s perstom in obrazom vrata pokazala.
Musolino je verhu vse svoje spačenosti in vsegavajenosti vendar zarudel pred to podobo, imponirala mu je, da se je dva koraka nazaj pomeknil, priklonil jej in rekel potem s prisiljeno šalo Albertu:
„Krasna je tvoja prijateljica in divna, to moram priznati, res. če ravno obžalujem, da ne sprejema ravno preljudno gostov, katere ti v hišo vabiš. Oprostite!"
Rekši sobo zapusti, a s pogledom, o katerem bi bilo težko reči, ali je imel surove poželjivosti, ali vrebajoče, prežave zlobnosti, ki zaničevalno-pomilovaje govori: čakaj, ubožica, pridejo ti še drugi časi in drugačni.
Albertu, lehkej duši, bila je stvar neprijetna, a menil je. da jo bode na lahko odpravil. Stopi k oknu in tja od sebe govori: „Na, to je siten človek, draga moja, da si sicer dober: obesil se mi je, ko sem k tebi šel; rekel sem mu, da naj me zunaj čaka; ali ker je že enkrat piašel tu sem, mogla in smela bi z njim lepše ravnati, že zaradi tega, ker je moj prijatelj, veš!"
Nič odgovora.
„Sploh ti moram reči, da ti preveč zahtevaš od mene in nisi več taka, kakor si bila prej", nadaljuje poluglasno Alberto v okno.
Še nič odgovora.
,Misliš li, da je res taka nesreča, če se seznani dober znanec moj s teboj, in zve od mene, kaj si mi in kako? To ni nič. To se imenuje svobodno živeti in svoboda je vsem ljudem lepa reč".
Zmirom nič odgovora. To se mu čudno zdi, oberne se od okna in pogleda po njej.
Stala je zopet ob postelji, glavo naprej pred se deržeč, lasje so ji bili pali čez polovico obraza, po vsem enem lici, drugo vidpo oko je pa stermelo vanj in lice njeno je bilo bledo in tem nelepše.
kar po njeni nekoliko temnejši lični boji ni postalo vsled bledote belo, nego voščeno.
„Ti me ne ljubiš, ti me prodaješ!" zavpila je ona se strašnim glasom in po vsem dolzem svojega života pala na tla.
(Dalje prih.)
OJ OTAKARJA II. Z JV.UDOLFOM I. Spisal Fr. Šuklje. (Dalje.)
Pravi oče kmetom in meščanom, skerbel je Otakar za ma-terijalno zboljšanje ubogega poljedelca, podpiral mesta, ter j i ta krepko branil roparskih plemenitnikov, katerim je čestokrat razdejal njihova gnjezda in zavetja, močno uterjene gradove. Mnogokateri plemeniti preuzetnik prišel je po bridki izkušnji do spoznanja, kako strogo Otakar na to gleda, da se pravica izkaže vsakemu, bodi si siromak ali bogatin, berač ali velikaš. Da si ravno ga zaradi te strogosti obrekujeti dve v aristokratičnem duhu pisani kroniki, nemška Otakarjeva in češka Dalimilova, imamo vendar dokazov, da ni bil preoster in da je tudi tam ohranil dobroserčnost in človeški čut, vkjer je bil prisiljen strogo kaznovati. Svobodnemu meščanstvu na Češkem in Moravskem je bil on pravi ustanovitelj; ker je sam mnogo mest z nova zidal, ter naseljencev potreboval, privabil je tudi dosti Nemcev v svoje dežele in jih zlasti zaradi tega podpiral, ker so bili sposobni za obertnijo in za rudarstvo. Vendar se ne da terditi (kakor n. pr. L or en z, Deutsche Geschichte im 13. und 14. Jahrh., I. 305), da je nemški upliv za Otakarja prevladal, kajti že Palacky je dokazal, da so bili vsi njegovi višji uradniki in svetovalci Slovani in da je on sam znal hraniti in braniti narodnost in jezik nasproti vsakemu, kateri ga je zaničeval ali v svojem pravu kratil. Veselo se je razvijalo šolstvo: že takrat imamo v Pragi „studium generale minus", v katerem se je tudi mnogo inostrancev, zlasti Nemcev, šolalo. Pesništvo narodno je bilo na visoki stopinji in sloveči „kraljedvorski rokopis" pripada po največ tej dobi; tudi druge umetnosti so bile zastopane, slikarstvo, posebno pa arhitektura. Veliko si je prizadeval Otakar za povzdigo rudarstva; kakor tolikokrat v dobah narodnega razvoja, podarila je tudi za Otakarja zemlja v obilnejši meri svoje zaklade in toliko bogastva mu je prihajalo iz rudnikov iglavskih in kutnogorskih, da je bil on gotovo najbogatejši vladar svojega časa. In temu bogastvu primerna je bila njegova radodarnost: toliko krasote je bilo videti na njegovem dvoru, da so od vseh krajev vreli knezi in plemenitniki na dvor vdeleževat se sijajnih veselic, ter občudovat uljudnost in radodarnost gostoljubnega češkega kralja!
Ako je Premisel Otakar vedno bolj povečeval svojo deržavo,
ter mirnim potem v boji toliko novih dežel si prisvojil, ni se to godilo iz golega hrepenenja po veči oblasti, ne iz same bojevitosti, temveč vodila ga je misel, tesno spojiti češke in avstrijske kronovine, ter iz njih ustanoviti novo, od Nemčije popolnem neodvisno deržavo, kakor so jo pozneje, da si ravno z drugimi pomočki, v istini ustanovili bolj srečni vladarji habsburške rodovine. In bilo je videti, da se mu bode to delo posrečilo! Gospodoval je krasnim, bogatim deželam, premagal je bil sovražne sosede, Madjare in Bavarce, upo-koril domače prevzetne velikaše, pridobil si ljubezen ogromne večine podložnikov, zlasti meščanov, ter v svojej osebi združil vse lastnosti in zmožnosti vojskovodje in deržavnika. Bimsko papeštvo mu je bilo zaveznik, in tudi gorka serčna želja se mu je spolnila: potem ko je razrušil zakon se svojo pervo, zaradi starosti nerodovitno ženo Marjeto, porodila mu je kraljica Kunigunda zaželenega kraljeviča Vaclava!
A vendar je bilo Otakarjevo stanje zelo nevarno! Smertno ga je sovražilo razžaljeno plemstvo, kateremu je branil tlačiti druge stanove; od nekedaj zakleti sovražniki Slovanstva, dvakrat premagani Ma-djarji so prežali na priliko, da bi se maščevali; mali sosedni vladarjir grofi goriški, nadvladika solnograški, vladike pasavski in regensburški so se bali prevelike moči Premislidov in zaradi tega sovražili češkega kralja; drugi nemški knezi pa so mu bili nevoščljivi, ker jih je v oči bodlo bogastvo in sreča njegova. Poleg tega so bile nore pridobitve Otakarjeve deržavni fevdi, katerih se je bil polastil v času, ko ni Nemčija imela nobenega pravega vladarja. Da si ravno je bil Bihard Kornwalski, želeč pridobiti si mogočnega kralja kot priver-ženca, privolil v te teritorijalne spremembe, nastalo je vendar pre-važno vprašanje, ali bode prihodnji nemški kralj Otakarju te dežele pustil, ali pa, braneč nemške koristi, v imenu deržave babenberško in sponheimsko zapuščino nazaj tirjal, podpiran od vseh Cehom sovražnih elementov, katere je poleg vse različnosti koristi in nazorov vezal skupni serd in skupna nevoščljivost proti Premislu Otakarju!
In baje to se je zgodilo, ko so nemški volilni knezi 29. sept. 1273. za kralja izvolili Budolfa, grofa habsburškega. Hoteli so imeti zmožnega, krepkega vladarja — in nikedo ne more odrekati pradedu naših cesarjev izverstnih lastnosti — a vendar ne premogočnega, zaradi skromnosti posestev nenevarnega kralja. Ze zaradi tega je pravljica, da je bila tudi Otakarju ponujena nemška krona, da je pa nf maral, gotovo neresnična. Budolf sicer nf bil ubožen, kajti med švabskimi rodbinami je bila njegova ena pervih in on sam je znal s toliko spretnostjo širiti svoje posestvo, da je njegov nasprotnik vladika ba-zelski enkrat vskliknil: „ Sede fortiter, domine Deus, vel locum occu-pabit Budolfus tuum", in da so meščani bazelski o njem pravili: „Si de throno suo Deus omnipotens se moveret, Budolfus comes protinus eum insideret" — vendar se pa glede na imetje m mogel meriti z večino drugih knezov, n. pr. s palatinskim grofom Ljudevitem, ali
celo z našim Otakarjem. Ravno takega moža želeli so si nemški knezi in ravno tak je bil češkemu kralju najnevarniši protivnik.
Takoj se je branil Otakar priznati novoizvoljenega kralja, ker je bilo pri volitvi češko kraljestvo nepostavno izločeno. Zoper veljavnost te volitve je protestoval pri papežu Gregorji X., ter ga zarotil, naj nikar ne pušča cesarstva v roke priti neznanemu in nezmožnemu, „ pod beraško malho (sarcina paupertatis) zdihajočemu grofiču". Toda Rudolf se je prikupil rimski kuriji, ter ob enem v zvezo stopil z Ota-karju sovražnimi sosedi. Že na 23. danjan. 1275. je poklical češkega kralja pred sodišče palatinskega grofa, kot pristojnega sodnika v enacih zadevah; ker Otakar ni prišel, sklenilo se je na deržavnem zboru v Augsburgu, da se ima odpovedati deželam Avstriji, Stirski, Koroški in Kranjski, in ker se je branil, bilje preklican 24. junija 1276. Sedaj je moral meč razsoditi med Otakarjem in Rudolfom.
Po onem notranjem nagibu, kateri človeka sili tudi v jako nejasnih, zmedenih vprašanjih iskati resnice in pravice, postavlja se zgodovinar v enacih slučajih, kaj rad na pravno stališče, pokliče razne nasprotujoče si stranke pred svoje sodišče, ter poskuša najpreje „in forma juris" rešiti pravno vprašanje. Vendar ne bodemo smeli tako postopati, ako hočemo razlogom boja Otakarjevega z Rudolfom do dna priti. Gotovo se je sicer češki kralj pregrešil zoper deržavno-pravne oblike nemškega cesarstva, ako se je dosledno ustavljal od velike večine izvoljenemu kralju, ter se odločno branil, ukloniti se njegovi razsodbi o novih pridobitvah in sprejeti poterdilo o podedovanih deželah kot deržavnih fevdih. Ali on tega ni storil ne zato, ker je zaničeval oslabljeno in strohleno cesarstvo, ali ker je prevzetno preziral nemogočnega grofa, sedečega na prestolu Karla velikega — marveč zato, ker je dobro znal, da bode poleg vse pokorščine pravda njemu neugodno rešena, da si ravno so mu bile ]. 1261. od Riharda kormvaleskega avstrijske dežele podarjene bile kot fevd in da si ravno si je bil pridobil Koroško po dedinski pogodbi. Stanje mu je bilo jasno. V dobi namreč po padu hohenstaufske vladujoče rodbine, ko sta se dva inostranca prepirala za nemški kraljevi prestol, odterga-vali so nemški knezi kolikor mogoče od deržavnega premoženja, bogatili se z ostanki deržavnih posestev, ter tako odvzeli kraljevi časti vso veljavo in vso bistveno podlogo. Ker pa Rudolf se samim kraljevim ali cesarskim naslovom ni mogel vladati in ker sam velikega posestva ni imel, bil je tedaj prisiljen, zopet pridobiti si v brezvladni dobi posestva iznejeverjena deržavi (kar je bilo nemogoče), ali pa ustanoviti si veliko last (hausmacht), na katero bi se mogel opirati pri svojem kraljevem poslovanji.
(Dalje prih.)
pEKLISKE PESMI.
5.
Ti ljubo, ljubo solnčece,	Te ljube, ljube zvezdice
Oh pojdi za gorš,	Obsevajo neb&,
Da zvezde mi preljube	Pa temno mi pustijo
Na nebu zablišče.	To zvedavo zemlj6.
Oh, ko bi to obsevale, Kako bi bilo moč, Da k meni bi prihajal Moj ljubček vsako noč?
6.
Kaj boš rok6 dejal,	Pa le je vzel slovo,
Kaj boš slov6 jemal?	Podal ji je roko
Čuj merzel veter piše,	Šel tja, kjer veter piše,
In tamna že je noč.	Tja v merzlo, tamno noč.
Ni bilo ga do zdaj Nikoli več nazaj, — In veter več ne piše In merzla ni ta noč.
7.
Moj ljubček je bil dve leti,	In mati so popraševali,
Zdaj pa mi je dal slov6;	Zakaj imam solzne oči?
Zdaj pa mi je dal poročilo,	Kaj boste me izpraševali, —
Da drugo je zbral za ženo.	Kaj mar so vam moje oči?
Saj mirno ste v hramčeku spali, Ko cula sem jaz vse noči; Pa zdaj še bolj mirno zaspite, Ko h hčerki nobenega ni.
Baptista.
yalovi Življenja,
Noveleta, spisal Emil Leon.
Ma foi, Briiderchen, warum gehst du nicht nach England, wo man jetzt iiber die galanten Abenteuer einer Konigin offentlich certirt?
Hauff, Memoiren des Satan.
Nekedaj je bil sloveč pevee in ime njegovo je bilo znano po Evropi. Sedaj pa že davno leži na samotnem slovenskem pokopališči: pozabljen je in na gomili nima križa. Nekedaj so ga obsipali s cvetjem in burne zakonske ženice so iz bogatih lož metale žarne poglede na visoko, krasno njegovo podobo. Sedaj pa malokedo iz med naših ro-
jakov ve, da se je pod njegovim laškim priimkom skrivalo pošteno slovensko ime.
Neko jutro je bil prišel v domačo vas nazaj in ondi ostal. Imel je obilo denarja in zato so ga pustili v miru. Sorodništvo mu je bilo v tem času, kar se je bil skoraj v letih otročjih ločil iz domačije, pomerlo in čisto sam je živel. Krog njegove rojstvene vasi se razprostirajo gozdovi —ške graščine, stari, veličastni gozdovi. V senci teh gozdov je preživel svoje dni. Kader pa so ga morili preteklih časov spomini, povzdignil je svoj glas in pel starim smerekam in jelkam sedaj že davne pozabljene arije iz starih laških oper. Pel je s prečudnim glasom, ki mu je kakor tekoče srebro vrel iz gladkega gerla.
V časih je obernil pogled nazaj v dneve pretekle in čutil je strašan propad svojega življenja. In tedaj ga je gnalo od debla do debla, da je vil roke in glasno kričal. Dostikrat ga je opazil samoten pastir na mahu pod visokimi smerekami ležečega — in glasno jo-kajočega.
Sedaj pa sedaj mu je dobrotna osoda potegnila zagrinjalo čez bridko preteklost in mu omamila dušne moči, da je živel v lahki blaznosti. Tedaj pa so odmevale po —ških gozdovih njegove pesmi, prijazno, lahkoživno in veselo. Po tem pa so se zopet povernili temni trenotki.
Ko je zatisnil oči, ni šel skoraj nikedo za njegovim pogrebom. Položili so ga v samoten grob, na katerem sedaj leto za letom trava raste.
Ali nekedaj je bil dika kraljeve opere v ***, občudovan in jako priljubljen.
Prišel sem' z njim v dotiko leta 18**. Moj prijatelj, —ški graščak, me je bil povabil, da naj ga obiščem. Ta prijatelj je imel krasno sestro, kateri sem se bil tiste čase zagledal v globoko oko. In tako je prišlo, da sem bil jesenskega dne v —ški graščini. Eano zjutraj sem lazil potem po grajskih gozdovih, ter si polnil dušo s poezijo, ki je vela po njih. V teh gozdih je bilo, ko sem se sešel z njim.
Na odsekanem parobku je sedel; dolgi lasje so mu neredno padali po čelu in pel je burno v jutranji zrak.
Mene vgledavši se je zakrohotal in potem kričaje izginil v gozdu.
Drugikrat pa je ležal na tleh pod visoko smereko. S persti svojimi je ruval mah iz tal, mečkal ga v roki, ter pritiskal na svoje vroče čelo in glasno je ječal. Postala sva bila prijatelja. In ko je bil umeri in sem jaz čez nekaj časa potem prišel v vas, prinesla mi je njegova postrežnica, stara ženica, nekaj zarujevelih listov, iz katerih sem pobral naslednjo zgodbo — zgodbo izgubljenega življenja.
I.
Kraljeva opera v *** je bila tisto leto prečudno srečna se svojimi vspehi. Flotow je bil poslal ravno ,.Marto" med svet; prišlo je tudi mnogo gostov, ki so tedaj sluli po vsej Evropi. Jaz sam pa sem bil na verhuncu svoje slave, glas moj je bil še čist, kakor zlato. Ali tedaj sem bil še hladnega, flegmatičnega serca, in v možganih mi nf še gorel in vrel vulkan, kakor sedaj.
Tisti čas je bila primadona pri kraljevi operi neka signorina Lujiza, Nemka, osorna in ponosna. Mi dva sva se sovražila. Ko sem stal na odru in pel, videl sem jo večkrat, da je za kuliso slonela in na me zerla sovražno, nevoščljivo. Kader pa je bila ona na odru, sem pa zopet jaz stal za kulisami, ter jo zerl sovražno, nevoščljivo. Mi dva sva se sovražila. Bila je krasna ženska, neizmerno ponosna ženska, in pravljice so se pravile in naštevale so se osebe, — omenjalo se je celo samo veličastvo — katere so se brez vspeha vile in zvijale okolo nje. Signorina Lujiza je bila ledena, kakor polarno pogorje in cvetje ljubezni ni poganjalo v njenem serci. Mi dva pa sva se hudo sovražila!
Nekedaj, ko sva bila skupaj na odru, ter mi je ona slonela ob rami in bi se bil jaz moral delati, kakor da bi jo poljubil, — poljubil sem jo zares na svilnato lice (na katero ni devala boje). Ali tedaj pa je serdito zasadila svoje bele, ostre zobe v mojo ramo, ob kateri je slonela, da bi bil skoraj od bolesti zakričal.
Drugi dan sem šel k njej, v njeno bogato stanovanje. Bilo je napolnjeno se zelenjem in cvetjem. Na mehkem slonjalu je pol sedela, pol ležala v tanki, jutranji obleki. Okolo nje pa je ferfetala bela papiga in jela iz njenih belih rok. Signorina Lujiza pa še vstala ni, ko sem bil vstopil. V laseh, takisto bledo-nemško rumenih, pa je imela rudečo rožo. Sedel sem se tik nje, ona pa je skoraj malo za-rudela, morda od jeze.
»Signorina", dejal sem potem, „mi dva se sovraživa!"
„„Da! mi dva se sovraživa!" odgovorila je zaspano.
„Prav zelo sovraživa!" pristavil sem še. BSignorina", govoril sem lahkodušno, „jaz se bom ženil!"
Pogledala me je z velikimi očesi, kakor da bi bila hotela vprašati, kaj njo skerbi ta silno nevažna stvar.
^Poglejte, signorina, ženil se bom! Tako pride človek v nesrečo, da sam ne ve, kedaj!"
In ko je signorina le molčala, dejal sem hladnokervno :
„Ženil se bom, in oženil se bom z vami, signorina Lujiza 1"
Kakor blisk je skočila kvišku, persi so se ji dvigale in serdito je hodila gori in doli po sobi.
Vstal sem tudi jax, ter šel za njo. V kotu, kjer je stala maj-hena, elegantna peč in nekoliko zelenih oleandrov okrog nje, tam v kotu pa sem se hipoma postavil pred njo. Vperla je jezno oči v me, ter mi pokazala bele svoje zobe.
Ko je hotela šiloma narediti si pot, ter me odriniti, prijel sem jo s krepko roko okrog krasnega života, pritisnil jo k sebi in rekel:
„Danes se pa vaših ostrih zob ne bojim, prav cisto nič se ne bojim!"
In naslonila je nehote glavico na mojo ramo, dolgi, rumeni lasje so se vsuli okolo mene in rudeča roža me je iz teh nebeških las objela s presladko dišavo. Ko pa sem ji prizdignil obrazek, bile so ji oči polne solza. Potem pa se je pričela smijati, bele roke je oklenila krog mojega vrata in bila je srečna!
Bila je to nagla ljubezen, nagla ljubezen! Kakor tropična rastlina je bila pognala čez noč svoje kali in razvila se v najinih sercih v šopiren cvet. Papiga pa je letala krog stropa, med zelenjem, klju-vala okrog po bogati opravi, ter prav gerdo kričala.
Ko pa sem hotel oditi, sela je signorina Lujiza na stol, pokrila si z rokami obraz, ter jokala svetle solze.
vZavest mi pravi", govorila je, „da bode današnja sreča kmalo prešla, da bode izginila vaša zvesta ljubezen, signore Battista, in da bode kmalo pozabljena signorina Lujiza — uboga signorina Lujiza!"
Jaz pa sem govoril, kakor se govori o takih priložnostih.
II.
Zunaj mesta, daleč na okrog, se je razprostirala široka ravan, kraljeva last. Kamor je segalo oko, ni bilo druzega, kot dolgočasna pustinja. Samo tam proti severu nekje je rasel bukov gozd starih košatih dreves, iz katerih je gledalo ostrešje prijaznega, kraljevega gradiča. Tu sim je prihajal vladar v poletji se svojo melanholijo, sprehajal se pod starimi debli, ter se v kraljevem blesku dolgočasil. Tedaj pa je mergolelo v malem gozdiči zlatoopravljenih lakajev, voz in psov, in dvorniki so se gnetli med njimi. Ali v jeseni je bilo prazno, zapuščeno vse in v gradiči je se starim intendantom vladala smertna tihota. Široko pustinjo pa so hoteli nakupiti že od nekedaj prebrisani špekulanti, ter sezidati na nji tovarna in druga poslopja — ali njegovo veličasto je ni hotelo prodati. In vsako pomlad je zrastla na nji visoka trava in cvetje med njo, okrog katerega je žuborelo na milijarde merčesov. V jeseni pa se je posušil sad pomladi, ker ga ni nihče smel spraviti, in kakor po mehkem žametu se je hodilo po suhi travi. In če je zaostalo daleč tam mesto, zavito v tanko meglo, in so samo sedaj pa sedaj visoko v zraku zašumele divje gosi, hiteč na jug, tedaj je bilo na teh zapuščenih prostorih melanholično prijazno.
V ta kraj sem rad prihajal. Edino nepotrebno veselje, katero sem si iz svojih obilnih prihodkov privoščil tedaj, bil je konj, sive boje, z veliko belo liso, katera se mu je od ušes čez gobec navzdoli vlekla. Mnogokrat sem prijezdil na njem tu sim na pustinjo. In ko je bilo okrog mene tiho vse, in še kopit konjevih ni bilo čuti na mehki livadi, tedaj sem zapel, da je pesem moja zakipela čez ravan, čez plan do sinjega neba. Tu pa tam se je vzdignil škerjanec izmed
osušenih bilek, ter boječe kviško odferčal, nehote poslušati mojega petja, po katerem je tedaj vse mesto hrepenelo.
Tako sem bil tudi drugi dan, ko sem bil sklenil svojo zavezo z Lujizo, prijezdil iz mesta. Kako je bilo to vse prišlo! In kako urno se mi je bilo udalo ponosno dekle! Od kedaj sem jo ljubil? Danes sem bil prepričan, da že od tedaj, ko sem jo bil zagledal v pervič, sovražno in nevoščljivo. Kamor sem obračal oko, povsod sem videl divni njen obraz. Iz sivega zraka mi je zerl nasproti izmed rujave tratine mi je hitel nasproti, iz modrega obnebja mi je kipel nasproti! Tedaj sem bil srečen — in v prihodnjosti sem pričakoval še lepše sreče. Človek je slabotna, nespametna stvar!
Kar je čutilo serce, to se je ulilo iz njega in hipoma sem bil v ognji zaljubljene arije. Prebudilo me je živahno ploskanje in pa razgetanje konja za mano. Obernil sem svojo žival. Tu pred mano je sedela na konji kakor mleko belem, mlada ženska, vitka in lepega života. Oči pa so se ji svetile od samega veselja in ploskala je z belima rokama.
„Signore Battista, signore Battista, kako radost ste mi napravili !"
In v hipu je prijezdila na mojo stran.
„Kaka sreča! Koliko časa sem iskala tega trenotka! Ali vedela sem, da mora priti, vedela tedaj, ko sem se skrivala v najbolj temnem kotu gledišča in gledala na vas, na oder, kjer ste, v zlato in srebro zaviti gospodovali z našo srečo, z našimi serci, ter tako poredko obračali oko na nas uboge terpinke!"
Stermeč sem se ozerl proti nji. Kedo je bila in kaj je hotela? Njenega obraza nisem poznal do tedaj. Bil je nježen, ali vendar ostro zrisan obrazek; v deviškem cvetji še, ali vendar s tistimi potezami, s katerimi prepreže zakon žensko lice. Podila je svojega konja po mehki zemlji okrog mene, ter v eno mer govorila:
»Kedo sem? To vprašanje berem, dolgočasni moj signore, iz vsake gube na vašem obrazu. Poglejte, jaz sem brezimna vila tega kraja, ha! ha! Nekedaj sva že bila skupaj! Ali tedaj je bila prazna še ta zemlja, in komaj so se bile posušile vode po nji. , Tedaj ste pa vi, signore Battista, plavali kakor razeveten lotos po mladih valovih komaj ustvaijenega Amazona in jaz sem kakor droben pisan in tudi komaj ustvarjen kolibri, kopala se v vašem cvetu, ter se v pervih močeh stvaritve veselila mladega življenja. Tik naju na produ, pristavila je patetično, pa se je ljubi Bog trudil v potu svojega obraza in gnetel ilovico, da bi zgnetel tisto dolgočasno in pusto stvar, ki se sedaj imenuje človek, ha! ha!"
In prav radostno se je smijala.
„In že tedaj — danes je od onega časa preteklo kakih šest tisoč let, in vendar se vas še dobro spominjam — že tedaj sem storila obljubo, da se bodem zopet kopala v vašem cvetu, kader se sni-deva čez šest tisoč let".
Potem pa je molče tesno na mojo stran prijezdila, spela se v svojem sedlu, položila voljne svoje roke okrog mene — in na licu sem začutil gorke njene ustne, mehko, svilnato, jasno!
„Čez šest tisoč let se bodeva videla zopet!" Ko pa sem povzdignil obraz, bila je že daleč tam na planjavi. Konja je bliskoma podila, njena obleka pa se je vila po zraku, dokler se nI skrila v megli, okrog mesta ležeči.
Jaz pa sem sam ostal, sam se svojim sercem, v katerega mi je silila tiha žalost.
Uboga Lujiza! Njena podoba je izginila iz s njega zraka, izginila iz temno-rujave livade, izginila morda tudi že tedaj iz mojega serca!
(Dalje prih.)
j^iterarni pogovori.
(Dalje.)
Ce v pesmi še nekako za silo izhajamo se svojim jezikom, koliko laže bodemo pisali slovensko prozo! — Nikakor ne! — Kako da ne? — Treba da se porazumemo. Kedor piše o navadnih, vsakdanjih predmetih, ne bode v prehudi zadregi, da je le zmožen jezika, in da le zna sploh pisati. Tudi v prostih povestih, v romanih, če ne sezajo previsoko, ne pregloboko, ne bode nam ravno sile, zlasti če se bodemo ogibali popisovanja oseb, krajev, nenavadnih dogodkov v naravi in v človeški duši in nekih drugih slovenskemu pisatelju pogubnih drobnosti; tudi od tal se smemo nekoliko dvigniti, samo ne previsoko, da se ne usapimo; še celo v globočino se smemo nekoliko upati, toda ne do tja, kjer se začenjajo prave uganke vesoljnega bitja, večne skrivnosti človeškega serca; katere preiskavati in ugibati nas sili nevidna moč, da si jim pač nikedar ne pridemo do jedra. Ko pride slovenski pisatelj do te meje, ko pogleda kakor skozi ozko poko v oni skrivnostni svet, ki je edini prav za prav vreden njegovega opazovanja in premišljevanja; tedaj mu odreče beseda; še tega. kar je ugledal, kar se mu je razodelo, ne more povedati ver-nivši se med svoje.
Na to mi poreče kedo: Kaj pa je nam treba radovedno pogle-davati v tiste tvoje mračne, skrivnostne prostore? To je nezdravo, prenapeto, nemško; Slovenci smo zdrave, krepke duše; mi hočemo torej zdrave, krepke hrane; kaj nam treba tistega temnogledega modrijanstva in Schopenhauerjanstva! — Njemu odgovarjam: Tebi ga res m treba, bodi vesel, prijatelj: Bog ti ohrani zdravje na duši in na telesu; da ti dobro diši in tekne jed in pijača tebi in tvojim tovarišem, saj vas je mnogo in radujte se svojega življenja in kader bodete prav dobre volje zapojte s krepkim glasom če tudi z nekoliko kosmatim gerlom: „Na žgancih tropine!"--
Ali žalibog, da nas je vendar nekoliko, ki nismo tako krepki in zdravi, da si je tudi nas rodila slovenska mati, ki smo pogledali nekoliko po svetu, po življenji in videli mnogo kaj, kar nam je skalilo dobro voljo, zbudilo misli, čute, potrebe, katere so tebi in tvojim tovarišem deveta dežela. Ti si tak brez svoje zasluge, mi smo taki brez svoje krivde; ne očitajmo si torej ničesa; imejte poterpljenje z nami, kakor ga imamo mi z vami, izpreobernili ne bodete vi nas, in mi bi vas izpreobračali zastonj. Za vas niso pisane te besede; to govorim onim, ki imajo nekaj višje potrebe; in tudi teh ni tako malo, kakor mislite vi.
Kedor bi morebiti menil, da govori tu neka prevzetnost iz mene, ta bi se jako motil. Meni nf še rešeno prevažno vprašanje, kaj človeka bolj osrečuje nevednost, preprostost, kratkovidnost, ali pa tako zvana višja izobraženost polna nemira, bolesti, neutešnega hrepenenja. Kateremu izobražencu ni prišla še časi misel: Kako srečen je vendar ta ratar, ki stopa v potu svojega obraza za plugom, srečen poleg vsega svojega truda in terpljenja, svojih skerbi, slabih letin in težkih davkov! „0 fortunatos nimium, sua si bona norint-agricolas!" Komu se ni zbudila časi želja, da bi živel z njim, „ut prisca gen« mortalium ".
Pa kaj bi se zagovarjal! Meni ne bode, menim, nihče očital, da se v svoji izobraženosti povzdigujem nad prostaka, da preziram njegove duševne potrebe, jaz, ki imam največo veselje in more biti tudi nekoliko zmožnosti, pisati za prosto ljudstvo slovensko, ki ga ljubim, ker ga poznam; priča temu zlasti lanski „Zvona, kateremu se je ravno to očitalo, in more biti ne čisto po krivem, da premalo ustreza željam in potrebam izobraženega sveta. Sedaj se zopet bojim nasprotne graje, težko je zadeti pravo ravnotežje, težko zadostovati tako nasprotnim zahtevam! Da, rekel sem celo nekje, da pustimo za sedaj vso „visoko literaturo", ter pišimo samo za prosto ljudstvo. Tega nasveta ni odobrila večina slovenskega občinstva, in tako sem bil primoran, ker lista ne izdajem za se, premeniti svoj program. Kedor mi hoče tu nedoslednost očitati, prosto mu: „Es irrt der Mensch, solang' er strebt".
Da sem bil prišel do imenovanega sklepa, pripomoglo je, poleg tam navedenih razlogov, nekoliko tudi stanje slovenskega jezika; in tako smo zopet pri svojem predmetu. Tu pa moram še omeniti, da nikakor ne govorim o jeziku, kakoršnega potrebuje strogo znanstveno slovstvo; to spada na drugo stran; o tem gre sodba posameznim strokovnjakom. Jaz govorim samo o jeziku, katerega nam je treba za „lepo literaturo". Tu pa se ne bojmo kar naravnost povedati, da naš jezik m še nikakor tako razvit, kakor bi bilo potreba.
Ne sramujmo se očitno spoznati, kar nam ni in nam ne more biti na sramoto. Kako bi mogel pameten človek zahtevati, da naj bode naš jezik tako razvit, kakor je n. pr. nemški? Na nespametne, hudobne ljudi pa nam se ni ozirati; njim ne bodemo nikoli zado-
stili. Ne slepimo se torej, spoznanje slabosti je perva stopinja do zboljšanja.
Če mi kedo tu ugovarja: Saj ni tako hudo, kakor praviš; kakor se tebi vidi. Ako ne moreš vseh svojih misli izraziti v slovenščini, kriv si ti sam, ne jezik, ker ga rabiti ne znaš. Kedor hoče po slovensko pisati, treba najprej, da misli po slovensko, potem bo vsaki misli lahko našel primerno besedo. Kedor pa nemške misli tlači v slovenske besede, ne sme se čuditi, da mu stvar ne gre spretno od rok. Misli si v vsakem posameznem slučaji, kako bi nepopačeni slovenski kmet to povedal. Jaz vse svoje misli lahko povem v dobri slovenščini!
V teh besedah, katere niso izmišljene, je res nekoliko resnice. Gotovo, da mora slovenski pisatelj najprej zmožen biti jezita, takega, kakoršen je v narodu in v boljših knjigah naših; imeti ga mora popolnem v svoji oblasti. To je neizogibno potrebno; kedor ni izpolnil, po svoji moči te perve dolžnosti svoje, nima pravice vmes govoriti; in tudi takih je pri nas, pravijo, a menim, da drugod tudi. Ali jaz terdim, in more biti še kedo drug z menoj, da bode slovenski pisatelj poleg vsega tega imel še velike težave, katerih m sam kriv. če mi kedo pravi, da jih nima, da vse, kar misli, lahko pove po slovensko, verujem m"u rad; samo praša se, koliko misli ima in kake misli. Za svoje domače vsakdanje potrebe koliko je treba človeku besed? Kakih pet sto, recimo tisoč; s temi se izhaja za silo; ali koliko besed je potreboval Goethe, Shakespeare? Zdi se mi, da nekoliko več. Kedor torej taji uboštvo slovenskega jezika, ta nam razodeva — govorimo naravnost — svoje lastno uboštvo!
»Misli po slovensko!" To je zopet beseda, ki ima toliko pameti v sebi, kolikor je človek vanjo položi. Ees je, da misli vsak narod, in zopet vsak posameznik, v nekih posebnih oblikah. Kedor hoče torej pisati v slovenskem jeziku, treba, da svojim mislim da najprej obliko njemu primerno, ako je že nimajo. Ali to velja samo do nekih mej; misel sama zase ni ne slovenska, ne nemška^; ona je prosta, ne vezana na besedo, pred besedo je bila, sama si stvari besedo. tako da smemo reči: Misel je postala beseda. Kaj posnemamo iz tega ? Po moji sodbi to: kader ne najdeš svoji misli primerne besede v jeziku, v katerem pišeš, stvari si besedo sam. Ker je misel, mora biti tudi beseda; ne da bi misel ugasnila, izginila, ker ni našla pripravne oblike; škoda bi je bilo, velika škoda, to se ve da samo, ako je misel kaj vredna. Da pa slovenski pisatelj, izobražen pisatelj, ima take misli, katerim ne najde v svojem jeziku ustrezajoče besede, to je čisto naravno, nenaravno bi bilo, ako bi ne bilo tako. Zakaj je in mora biti tako, to je samo ob sebi tako jasno, da ne potrebuje nikakega obširnega razlaganja. V svojem razvoji smo prehiteli domači jezik, to ni njegova krivda, a naša tudi ne!
Kam meri to tvoje dolgo besedovanje ? To, poterpežljivi bralec, bodeš zvedel morebiti v prihodnjem listu, če te ni že oplašila moja gostobesednost.	__S.
^Slovenski glasnik. Pregled najnovejše serbske literature.
(Dalje.)
Pri tem spisu sem rabil: „Istorijo srpske književnosti" Stojana Nova-koviča. G. Jovan Simeonovič čokie mi je podal mnogo literarnih vesti o najnovejši dobi serbskega slovstva, za kar mu izrekam najtoplejšo hvalo.
V „uvodu" še povejmo, kakč se je začelo razvijati novo serbsko slovstvo, da bodo ,,Zv." bralci imeli živo podobo njegovega razvoja, po tem jim bode jasno, kako se je iz tega razvijalo najnovejše slovstvo.
1. Eazvoju serbske literature je mnogo škodilo njihovo nesrečno politično stanje. Turki niso nikoli skerbeli za blagostanje svoje „raje", saj so mislili, da je raja, kar pomeni v turškem jeziku: živina, samo za to ustvarjena, da terpi. In Serbje so bili pod turškim jarmom.
Resnično je, da je v Dalmaciji bila dobrovniška literatura v najlepšem cvetu, ko je živel Ivan Franjin Gunduiič (roj. 1558.). Ali pomisliti je treba, da so Dobrovnik, Zadar, Spljet, Sibenik in Trogir mesta, katera so bila urejena kakor male republike. Dalmatinci so tergovali z Italijo. Mladi Dalnia-tinci so se šolali po italijanskih mestih, kjer so se navduševali za italijansko literaturo. Vernivši se domu, imeli so za izgled Italijane in so jih posnemali, in ravno zato ima dobrovniška literatura nekoliko italijanskega značaja, in vse dobre in slabe njegčve strani. Ko je v XVII. stol. pala italijanska literatura, imela je toliko upliva na dobrovniško, da je tudi ta prestala. Res je, da so Dobrovnieani posnemali Italijane, ali je hvale vredno, da so jemali predmete iz slovanske zgodovine (n. p. Osman) in da so pisali v narodnem duhu. Ko je 1. 1453. pal Carjigrad, zapustili so nekateri učeni Gerki svojo domovino, tak6 jih je nekaj tudi v Dobrovnik prišlo, kjer so jako delovali na mlade Dobrovničane. Dalmatinci so imeli politično svobodo, pri njih je cvelo materijalno blagostanje, živeli so v dotiki z omikanimi narodi, kar je pospeševalo razvoj njih literature. Dobrovniška literatura se je začela v drugi polovici XV. stoletja, proti koncu XVI. stol. je bila v svojem cvetu in v XVII. stol. je ocvela. Ali Gunduiič, Palmo tič, Gjorgjič (1675.—1737.) niso Kieli nikakega upliva na razvijanje literature pri sosednih Slovanih.
(Dalje prih.)	T.
Poprava. V 8. listu, stran 113. Samotar 3., v tretji kitici, tretji verz beri: „prederzno roko", a ne „s prederzno roko".
Opomba. Uredn. in opravn. „Zvonau se je preselilo. Novi naslov se glasi:
Wien, Wahring, Zellerhof 6.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redac;ion des „Zvon", Wien, Wahring, Zellerhof 6.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horn.