Razstava slik Zdenke Omahen v Domu starejših občanov Grosuplje
Dosedanji razstavi slik Antona Dra-ba in Štefana Horvata v jedilnici Doma starejših občanov Grosuplje se je 23. ja-nurja letos pridružila razstava dvajsetih olj ljubiteljske slikarke ZDENKE OMAHEN, po rodu pristne Dolenjke iz Kostanjevice, ki se je odločila svoja upokojenska leta preživeti v Ljubljani, kar ji po naravi in počutju prav nič ne »leži«. To ni svet za njeno čutečo dušo, ki hrepeni po vsem drugem, samo po mestu, kakriSna je današnja Ljubljana, ne! Njena narava in pritajeno hrepene-nje si želita prostosti nebesnih vijin v neskončnost, odprtosti sveta okoli in okoli, želita si poljan, pokritih s cvet-jem; želita si prostost narave.
Svojih dvajset olj je občuteno raz-obesila na skope stcne jedilnice, kamor
hodi vsak dan po tnkrat in štirikrat ne-kaj manj kot sto večinoma betežnih starčkov obeh sposiov, ki se na umet-nost kaj malo razumejo. Dobro pa se razuamejo na to, kar jim je všeč in kar jih pritegne. In to Zdenkine slike naredi-jo! Že prvi pogled na desno steno nad mizami pritegne še tako nečutečega ne-poznavalca slikarstva: pusta mestna hi-ša nas popelje s tihožitji po namišljenih mizah nevidnih prostorov notranjščine do osamljene rožnate veje matnolije, slikane v kričeči plavi brvi, ki da slutiti na neizživetost življenjskih želja avtorja. To se še posebno izpričuje v naslednjih štirih oljih v vijolični barvi.
Tudi slike mestnih stavb, pravzaprav obokov oken, in pročelja v svojih ze-lenkastih poltonih kažejo na isto notra-njo zavrtost slikarke. ki se čuti zaprto v
ozkem prostoru iz betona, za katerega ni rojena; njo kliče narava in prostost, zato najbri vsa tista premnoga obokana okna brez okenskih okvirjev. Res je, vse življenje jo je utesnjevala zaprtost no-tranjosli, poslušnost nadrejenim, služba njim, nikolt ni bila resnično samostojna. To samostojnost si je hotela in namera-vala ustvariti s študijem glasbe, kar je morala zaradi »nadvlade materialne preskrbljenosti« opustiti. Na to in v spomin na pokojnega očeta so nastala tihožitja s kitaro, vinom in cvetjem, prav tako tudi druga cvetlična tihožitja z magnolijo v zamolklem temnem ozadju.
Razstava je vredna ogleda. Grosuplje, 23. 1. 1990
Karel Puš