Dr. Milivoj Šrepel.
(Spisal Janko Barle.)
Veliki narodi so srečni, ker imajo obilo    nauk jedina zabava, zato je že 1. 1884. z iz-
književnikov, kateri si po svoji volji izbero predmete za obdelovanje. Kdor se leta in leta bavi vedno z istim predmetom, ni čuda, da ga natančno spozna in napiše o njem dela trajne vrednosti. Pri manjših narodih je drugače. Tu mora včasih pojedinec biti za vse; potreba sili, da pride včasih tje, kamor se je najmanje nadejal. Delavcev je malo, potrebe so velike, zato mora isti mož delovati na razne strani. Primerov imamo dovolj v slovenski in hrvaški knji- '• ževnosti. Prav zato mo- '¦ ramo ceniti može, ka- O teri morajo mnogokrat svoje sile razdvojiti, ^ vendar neprestrašeno in neutrudljivo delujejo tudi v prospeh lepe knjige in znan-stva. Njim je pač na- \t\ čelo: delaj, kolikor mo- \^ reš v korist svojega X naroda, delaj vestno za njegov napredek in posveti mu vse svoje sile. To   načelo   je   vedno
vodilo moža, katerega mislim ravno opisati, in ta je dr. Mili vej Srepel.
Milivoj Srepel se je porodil 8. listopada 1. 1862. v Karlovcu, kjer je bil njegov oče mestni uradnik. Ljudske šole je dovršil v Karlovcu, potem pa je odšel na zagrebško gimnazijo. V gimnaziji je bil vedno odličen dijak, ravno tako tudi na zagrebškem vseučilišču. Knjiga mu je bila zvesta tovarišica, „I)om in svet" 1899, štev. 9
Dr. Milivoj Šrepel
vrstnim uspehom napravil profesorsko izkušnjo iz klasične filologije. Učiteljeval je najpreje na zagrebški gimnaziji, ob tem kot marljiva čebelica izpopolnjeval svoje znanje in 1. 1886. napravil doktorat iz slavistike. Zaradi izrednih sposobnostij in obširnega znanja je prišel že 1. 1888. na vseučilišče kot docent iz latinske filologije. Hotel se je vestno usposobiti za mesto, katero je imel nastopiti, zato je odpotoval v Italijo, kjer je na klasičnih tleh zajemal iz neusahlji-? vega studenca znanosti. Bival je tamkaj osem mesecev, ogledal | si vse znamenitosti | Rima, Neapola, Floren-| cije in Benetek. Ogledal | si je starine, preiskal knjižnice in občudoval ,; divne umetnine, katere so tamkaj nakopičene. Vrnivši se v domovino, je bil imenovan izrednim profesorjem na vseučilišču. Odšel je tudi v Nemčijo, bival več časa v Berolinu, v Lipskem in Monakovem. L. 1892. je bil imenovan pravim profesorjem na zagrebškem vseučilišču, kjer službuje še danes.
O Milivoju Šreplu je rekel 1. 1893. v „Viencu" Sandor Gjalski: „U njega je sretno spojeno dvoje u divnu cjelinu: velik duševni dar i zeljezna revnost u radu." In prav je rekel.  Srepel je kot malokdo  duševno   na-
17