Kristina: Za tvojo ljubezen . . .
415
Domov se vrne v pozni uri, odpahne tiho, rahlo duri: po sobi snu tišina vlada in dete spi in žena mlada. Zaman le ribič spanja čaka. Kako, da se nocoj pretaka mu v žilah kri tako nemirno, vse misli vro na morje širno ? In skozi okno ščip posije, po sobi tiho luč razlije. Mož stopi k postelji ženice, poljubi njeno zvesto lice in sineku obraz cvetoči; in kakor da za vek se loči, drhte mu nema solza kane, obupno vzdihne, venkaj plane.
Morje visoko vale meče, srce k obrežju njega vleče; pozabi dom in drage svoje, ob morju spet mu vila poje. Zadivljen ribič prisluškuje, k obali črna barka pluje.
Kazimir pl. Radič.
Za tvojo ljubezen . . .
2^a tvojo ljubezen mi je žal, kot bel golobec je plavala v snu mojem — in me opajala
kot vonj žametnih rož.
*
A brezdno med nama zije zdaj . . . cvetovi rož žametnih so zveneli, odselil iz mojih sanj se golobec je beli za tvojo ljubezen mi je žal!
Kristina.