Gertica iz življenja slavnega gospoda Fr, ]HeteIfe:®«t& in dve prijaznc bescdi slovcnskiin učiteljem. Pervi list ,,učiteljskega Tovarša" je naznanil žalostno novico, da je uiiiprl slavnoznani gosp. Fr. Metelko, ktpri si ji s svojo oporoko tudi pri učHeljskeni stanu nepozabljiv spouiinek postavil. Xaj zapišemo tedaj tndi v naš list nekoliko od njegovega življenja. — Gospod Fr. Metelko je bil rojen 14. julija 1789 v Škocijanu (hiš. št. 21) na Uolenskem. Poglavne in gimnazijalne šole je dokončal v X*oveni mestu, višje pa v Ljiibljani, kjpr jp bil 11. septembra 1814 mašnik posvečen. Z dekretom 21. oktobra ravno tislpga lpta je bii poslan v Gorje na Gorensko za duliovnpga poniočnika, kjer je bil do 18. aprila 1815. Od tega casa pa jp bil v Ljubljani za katehpta pri stolni cerkvi; od 18. niajnika 1815 do 8. oktobra ravno tistega leta je bil po snierti g. Jož. Kosa tudi podvodja v škoiljskem spnipnišču. S cesarskini sklepom 14. febr. 1817 je bil inienovan učpnik slovenskega jezika na ljubljanski liceji z 400 gold. letnega plačila in 18. marca 1817 je prisegel kot licpjni profesor. Zravpn tega je tri lpta šolske pripravnike brez plačila ueil slovpnskega jezika in mptodike (nkoslovja), je l'/2 leta (\l. pol. 1819 in I. in II. pol. 1820) tuui učil laški jezik in je pri stolni cerkvi po Iaško spovedoval. Od 1. januarja 1819 je bil tudi slovenski prestavljavec, kakor je bil od leta 1809 Valentin Vodnik. Je spisal preimenitno slovnico po sostavi Dobrovsky-ta z naslovom: Lehrgebaude der slovenischen Sprache im Konigreiche Illjrien und in den benachbarten Provinzen, v Ljubljani 1825; pozneje je tudi soslavil krajšo slovnico za šolske pripravnike z inienoin: Slovenisehe Sprachlehre. Ein Auszug aus dem Lehrgebaude der slovenischen Sprache im Konigreiche Illjrien, fur Anfanger, Lehranits-Praparanden und Lehrer an den slovenischen Volksschulen, v Ljubljani 1830.*) Pozneje je pisal tudi še več manjših sostavkov, ktpre je dajal tukajšnjemu zgodovinskpinu društvu. V letu 1849, 1851 in 1854 je učil tudi brpz plačila staroslovenščino, v ktpri je bil do dobrega izurjen. Xjegove zasluge za slovensko slovstvo so po vsem Slovenskem in tudi po slovanskpin svelu široko znanc. Xjegova izverstna slovnica je še zdaj naj boljša šola za slovpnski jpzik, ktera je zbudila ninogo ninogo slovpnskih pisateljev, akoravno je zavoljo novih čerk (metelčiee) veliko viharjev prostati mogla. Zavoljo 40letne službe, zavoljo velikih zaslug za slovenski jezik in slovensko slovstvo, pa tudi zavoljo serčne vdanosii do presvetle cesarjeve hiše, so cesar po naj višjem sklepu 18. avg. 1857 gosp. Metplko-tu rpd zlatpga križa s krono podelili, kterega so mu c. k. deželni poglavar grof Chorinsky 10. sept. 1857 slovesno podali. — Akoravno se je gosp. Metelko posebnu le s slovenščino peeal, jp vendar tudi druge slovanske narečja dobro znal, — ter je tudi govoril in se vadil v nemškein, laškeni, fVancoskem, latinskem, gerškem in hebrejskem jeziku. Bil je ranjki priprost gospod, in potreb je malo poznal. Zato pa ga je Bog tudi blagoslovil s precej obilnim premožpnjeni. Zapustil je okoli 70.000 gold., ktere pa je v svoji oporoki prav lepo razdelil, kakor jp bilo njegovo radodarno serce že popred navajeno. Dal je, kakor so nam ,,Xovice" povedale, 500 gold. za sv. raaše, 300 gold. za ljubljansko stolno cerkev, po 300 gold. za nboge bolnikp vsakp ljubljanske fare, po 100 gold. za bolnike v Škocijanu, gornjeni in doljnpm Mokronogu, Št. Miliaelu pri Xoveni mestu na Uolenskem in v Gorjah na Gorenskeni; odločil je 3 štipendije po 80 gld. za ubogp, pa pridne študpnte, 1000 fold. za štiftenge invalidov, — 1000 gold. za Alojzevišče, — 000 gold. za 6 daril po 50 gold. na leto za 6 učiteIjev Ijudskih šol na kmetih, ki se Ippo obnašajo in so marljivi v svojem poklicu, pa se posebno pridno obdeljujejo slovenščino in pa sadjorejo v šoli. Ako bi se utegnilo kadaj v Ljubljani napraviti slovensko učiteljsko semenišče, se more za to polovica tega kapitala oberniti. 200 gold. je dal podpornici revnih gimnazijalnih učencov v Ljubljani, — 10.000 gold. za napravo ali zboijšanje farnih šol vškocijanu, Št. Marjeti, gornjem in doljnem Mokronogu in pa pri sv. Trojiei. Dediči vsega drugega premoženja so uboge sirote, zakonski zapuščpni otroci v LjubIjani do 15. leta, ki nimajo staršev ali pa iniajo uboge starše; naj nianj mora kapital za sirole znesti 10.000 gold., — če pa bi utegnil kapital znesti čez 30.000 gold., naj se to, kar je odveč, *} Ko bi kdo to kratko pa bogato slovnico prcpisal in vredil po sedanjih - slov. in nem. gramatikah. bi bila gotovo ie naj boljša za slov. pripravnike in učitelje. porabi za določeni drugi namen. — 15 gold. vsako leto je zapustil šolskemu služniku ali preparandu, ki pri ker.šanskem nauku v nedeljski šoli rokodelske učence vcrdeva. ,,UčiteIjski Tovarš* zapise to lepo oporoko v svoj list, kot posebno dobro delo slavnpga domoljuba, in svojini tovaršem še to 1p iskreno naroča: 1. I)a bi vsi Ijudski ucitelji, kakor je želel ranjki gospod Mplelko, pridno obdelovali slovenski materni jpzik v šoli. Ako pa hočemo slovenščino v šolah živiti, se moramo tudi sanii kaj učiti. Kdor ninia, ne more dati. Marljivo sp tedaj poprimimo lepega dela! — berimo radi dobre slovenske knjigp in časopise;— poslušajino, kako govore terdi Slovenci, in nc sraiiiiijnio se nikdar po slovensko govoriti, kjer koli snio pri Slovencih! Kdor se svojega maternega jezika srannije in iip Ijubi svojega naroda, iina pokažpno serce, ktpro ne more dobrega sadu roditi. Sram naj ga bo le, kdor v slovenski šoli Ippo slovenščino pači in pakedra. — Učitelj naj vse svoje nauke razvija s sladko besedo materno, ki inia naj veči moč do človeškega serca. Poduk v maternein jeziku naj bo pervi in zadnji v šoli, to jp, slovenski jezik naj slovenskim učencom odpira pot do vseh drugih vednost, in naj jim bo ključ do vseh drugih jezikov. Materni jezik ne sme nikoli za drugimi zaostajati, temuč naj postopa vselej pol šolskega leta naprej. Učenci naj se vadijo, da dobro slovensko govore, berejo in da tudi znajo svoje misli dobro sostavljati in zapisovati. To vse pa se jiin ne sme le s suhimi pravili v glavo vbijati, temuč učitelj mora skerbeti, da učpnci z dušo delajo, — da mislijo in sami stvarijo, kakor vidijo dobre izglede, in da se jim že zgodaj v serca vsaja ljubezpn do maternega jezika, — do mile domovinp in deržave. 2. Gosp. Mptelko je tudi želel, naj se učitelji pridno ppcajo s sadjorejo v .šoli. — Dober učitelj uči svoje ucence za vse okoliščine življenja, tedaj tudi, da bi bili enkrat pridni kmetovavci in niarljivi sadjorejci. — Sadjorpja povzdiguje srečo vse dežele, in nas vplikrat vanije pomanjkanja in lakote. Veselo vidimo, kako lepo se razcveta sadjoreja po nekterih krajih; toda vpliko sveta je še praznega, kjer bi še lahko stalo po tiauč lepih sadnih dreves, ktere bi nam veliko veliko koristile. — Sadjoreja pa le cvete, ako se širi od roda do roda, — in zato se mora tudi že v mladinskih sercih Ijubezen do nje buditi. Ako se otrokoni Ijubezen do sadjoreje vcepi, — so poteni gotovo tudi, kadar so odraščeni, pridni sadjorejci. Učitelj naj tpdaj, če more , svoje učence tudi djansko v sadjoreji podučuje, to jp, naj jini kažp, kako se peške sejejo, kako sp cepi, drevje trpbi i. t. d. Zraven pa naj jiin tudi nasvetuje dobre vertnarske bukve, kakor je 2. natis ,,Krajnskega vertnarja" gosp. Pirca za slovensko mladost. — Tako naj tedaj učitelj tudi po tej strani koristi svoji domovini.