esej staro in novo andrej hrausky uvodnik esej zgodovina prevodi Minljivost novega Ko govorimo o času, ki prehitro mineva, večinoma mislimo na pretekli čas. Vse, česar se spomnimo in kar doživimo, vse naše izkušnje in spomini se na… našajo na preteklost. Svet doživljamo trenutno in vse, kar se nam dogaja, je že v naslednjem trenutku le spomin. Nič drugače ni z arhitekturo, vse novo je takoj po izvedbi staro in je kontekst prihodnjih posegov. Zato bi se vprašanje o odnosu med starim in novim lahko glasilo tudi: staro in manj staro. Vse, kar smo zgradili, bo že jutri staro, nasproti nekemu prihajajočemu »novemu«. Brez končnega odgovora Vsak poseg v prostor je poseg v obstoječe in hkrati njegova sprememba. Da… nes gradimo skoraj izključno v prostoru, ki smo ga sami ustvarili in preobliko… vali. Ta proces poteka že tisočletja in toliko je stara tudi arhitektura. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je arhitektura že rešila vse probleme bivanja in spo… minjanja. Ljudje še danes potrebujejo podobno posteljo za spanje kot v sta… rem Egiptu, njihove simbole – piramide in obeliske – pa še danes prepozna… mo kot monumentalna znamenja. Pa vendar se arhitektura vedno znova ukvarja z istimi problemi in jih poskuša rešiti na novo. Pravimo, da gradi v slo… gu svojega časa. Ne gre le za nove potrebe, ki jih nekdaj ni bilo, in za nove te… hnološke možnosti, ampak se spreminja tudi arhitekturni jezik. Tako nove gradnje v prostor ne prinašajo le dodatnih tipov stavb, ampak tudi nov, dru… gačen likovni izraz. Z industrijsko revolucijo se je denimo pojavila cela vrsta novih tipov: gledališče, sodišče, muzej, železniška postaja, tovarna …Novi ti… pi stavb so prevzemali zgodovinske zglede, tovarne so včasih povzemale oblike gradov, železniške postaje palače, in šele sčasoma so se razvili posa… mezni tipi stavb, ki so izražali svojo funkcijo. Železniška postaja je postala že… lezniška postaja in tovarna samo tovarna. Pa tudi ti odgovori niso dokončni in problemi gradnje se vedno znova postavljajo na novo. Nova vprašanja zahtevajo nove odgovore, vendar ti nočejo biti izven časa in prostora. Posku… šajo pokazati, da so logično nadaljevanje naše civilizacije, da izhajajo iz njene izkušnje in puščajo nastavke bodočemu razvoju. Do katere mere naj bi se no- vi posegi prilagajali obstoječemu? Tudi to vprašanje se postavlja znova in znova, odgovori pa so bili v zgodovini zelo različni. Zrcalo civilizacije Iz zgodovine pa tudi sedanjosti poznamo obe skrajnosti – popolno brezob… zirnost pa tudi pretirano skrb do obstoječega. Arhitektura kot izraz politične moči je morala biti včasih izbrisana z zemeljske površine, takoj ko je zmagala druga politična opcija. Tudi funkcionalizem se je zavzemal za nov svet in Le Corbusier je leta 1925 brez milosti predlagal rušenje starega dela Pariza, da bi lahko uresničil svoj Plan Voisin. Alexis de Sakhnoffsky, ameriški oblikovalec ruskega rodu, je v 30. letih 20. stoletja predlagal celo preoblikovanje ljudi. S plastično operacijo odstranjena ušesa bi ustvarila sodoben človeški obraz v skladu s pravili oblikovanja »stream-line«. Romantični historicizem 19. stole… tja je šel v drugo skrajnost. Arhitekti, na primer Viollet-le-Duc v gradu Pierre- fonds (1857-1861), so se obstoječemu s svojo osebno interpretacijo zgodovi… ne prilagodili in obnovili tudi tisto, česar prej ni bilo. Tudi arhitektom, ki so obnavljali v prvi in drugi svetovni vojni porušena mesta, ni šlo dosti bolje. Pri obnovi cerkva in mestnih hiš so izluščili le eno slogovno obdobje in v svojih prizadevanjih po avtentičnosti ustvarili stavbe, kakršnih nikoli ni bilo. Zato so mnoga mestna središča po Evropi danes videti starejša, kot so v resnici. Na prvi pogled se zdi, da je gotska kraljeva palača na Grand-Place v Bruslju naj… starejša stavba na trgu, vendar jo je arhitekt Victor Jamaer dokončal leta 1885. Danes redko pomislimo, da je bil denimo znameniti gotski stolp kate… drale v Ulmu končan leto kasneje kot Eiffelov stolp. Tudi danes srečujemo oba pristopa. V nekaterih turističnih krajih je zapove… dana gradnja po starem, drugod, na primer na Nizozemskem ali v Šanghaju, se zdi, da je mogoče vse. Videti je, kot da je glavni cilj vsakega novega arhi… tekturnega posega prevpiti okolico. Zaradi brezbrižnosti do konteksta v šali ali upravičeno govorimo o stavbah, ki so padle z Marsa. Lahko bi rekli, da je odgovor odvisen od gradbene kulture. Kultura ni spektakel Ko so slavnega pianista po koncertu povprašali o publiki, je odvrnil, da je bila slaba, saj je ploskala tudi takrat, ko je igral slabo. S tem je opisal bistvene zna… čilnosti, ki so hkrati pomanjkljivosti kulture. Da bi glasbo razumeli (in torej v njej uživali), potrebujemo znanje, posluh in tradicijo. To pa dosežemo z leti. Zato radi pravimo, da so za dosego neke kulturne stopnje potrebna leta, ki jih ni mogoče preskakovati. Zelo nepraktično v današnjih časih, ki slavijo hitrost in takojšnji užitek. Namesto kulture se uveljavlja spektakel. Ta ne potrebuje predznanja, užitek temelji na radovednosti in strasteh, ki jih pritegne neobi… čajnost, če ne kar šokantnost. Ta razlika, ki jo še največkrat opisujemo s pri… merjavo med evropskim umetniškim filmom in holivudsko produkcijo, se je že davno pojavila tudi v umetnosti. V arhitekturi imajo spektakularne stavbe posebno vlogo in zgodovino. Že dolgo vemo, da nebotičniki na Manhattnu niso diagrami vrednosti zemljišča, ampak ambicij investitorjev. Če je stavba dovolj velika, neobičajna in draga, ji je uspeh zagotovljen. Kdo je sploh slišal za Bilbao, Dubaj, Kuala Lumpur pred…? Vendar je kultura gradnje nekaj dru… gega. Še posebno v srednji Evropi je prisoten občutek za kontekst. Ta ima ne… nazadnje dolgoletno tradicijo in tudi potreben teoretični aparat, ki do danes esej ni izgubil relevantnosti. »Vsaka doba s svojo umetnostjo; graditi v skladu z do… bo, v kateri živimo,« sta zapovedi, ki sta danes ravno tako aktualni kot takrat, ko sta bili izrečeni. Temeljita na resnici in poštenosti kot moralnih vrlinah, ki sta pomembnejši od lepote in bogastva. Arhitekt, ki tudi danes sledi tem na… čelom, se zaveda odgovornosti do preteklosti in prihodnosti. Odgovornost preživetja Arhitektura je svojevrstna komunikacija z zanamci, saj arhitekturno delo pra… viloma preživi svojega ustvarjalca. Zato vprašanje razumevanja arhitekturne… ga dela ni tako nepomembno. Bo moje delo razumljeno tudi potem, ko me več ne bo? Bom nerazumljen ali bom celo izpadel kot bedak? Stavba preživi tudi svojega investitorja, svoj prvotni namen in tehnologijo, ki je vanjo vgra… jena. Zato ji grozita dva načina »smrti«: da jo podrejo ali pa da postane »za… mrznjena« forma kot zaščiten spomenik. V prvem primeru sploh izgine, v dru… gem primeru ostane lupina brez prave vsebine. Prizadevati si je treba za to, da je stavba dovolj kvalitetna, da si jo zanamci želijo ohraniti, pa tudi dovolj fleksibilna, da lahko sprejme nove vsebine in tako ohrani svoj smisel – služiti življenju. Strategija preživetja temelji na njeni evolucijski zmožnosti. Zato je odgovornost arhitekta velika. Politika in zakonodajna oblast razmišljata do konca mandata, investitor, ki danes večinoma gradi za trg, razmišlja o stavbi do trenutka, ko jo bo prodal, to pa je po možnosti še pred zaključkom gra… dnje. Stavba pa bo stala in preživela države, družbene sisteme in zakonoda… jo. Zato arhitekt ni toliko odgovoren naročniku in zakonodaji, ampak družbi nasploh. Stavba, ki jo načrtuje, se bo na koncu podala na lastno pot, tako kot otroci, ki gredo od doma. Vsa popotnica je v njihovi vzgoji. Arhitektura različnih hitrosti Stavba mora biti zasnovana tako, da upošteva urbanistične značilnosti kraja, osnovne oblikovne smernice ulice in lastnosti tipa stavbe. Razumevanje teh zakonitosti ji omogoča preživetje z novimi vsebinami, ki ne bodo oskrunile njenih osnovnih značilnosti. To lahko opišemo z izrazom »arhitektura razli… čnih hitrosti«, ki je prevzet iz političnega besednjaka. Nanaša se na dejstvo, da so nekatere značilnosti gradnje trajnejše od drugih, pač glede na merilo. Najbolj fleksibilna in podvržena spremembam je notranja oprema prostorov. Po tej logiki je lahko tudi najbolj svobodna in podvržena eksperimentiranju. S stavbami je že drugače, saj morajo slediti trajnejšim zapovedim okolja, v ka… tero so postavljene. Najbolj konservativen je urbanizem – zamisli se uresniču… jejo desetletja ali celo stoletja, neredko spoštujemo parcelacijo in smeri ulic, ki so bile začrtane v srednjem veku ali celo v starem Rimu. Iz tega sledi, da se mora stavba, ki želi biti obzirna do okolja, obstoječim pravilom bolj podrejati v svoji zasnovi kot pa v izvedbi, detajlih in notranji opremi. Le tako se bo lah… ko ukoreninila in skupaj z obstoječimi stavbami tvorila novo celoto na višji ravni. Uravnotežen razvoj Nadgradnja v višjo kvaliteto je tudi načelo splošnega razvoja civilizacije, ki se vedno bolj sprašuje o kvaliteti bivalnega okolja, ki ga bomo zapustili zanam… cem. Vse bolj se zavedamo, da se svet ni pričel z nami in da se z našo smrtjo tudi ne bo končal. Zapustiti ga moramo vsaj v tako dobrem stanju, kot smo ga prejeli. Zato v časih, ko večina problemov še vedno izvira iz pohlepa, vse bolj opozarjamo na obzirnost do narave, naravnih bogastev in lastne dedišči… ne. Samo zmernost in preudarnost zagotavljata prihodnost rodovom za na… mi. To, kar nas opredeljuje kot narod, sta naš jezik in naša kultura, ki smo jo ustvarili. V njej je zapisan celoten spomin in izkušnja naroda. Če je sicer kultura nekaj, kar lahko tudi prezremo – knjigo lahko odložimo, ne gremo v gledališče in v galerijo – arhitekturi preprosto ne moremo pobegni… ti. Je tisti del naše kulturne tradicije, ki najbolj neposredno vpliva na naše živ… ljenje in nas opredeljuje. Zato ni naključje, da so strategije podjarmljenja na… rodov vedno temeljile na izkoreninjenju bivalne kulture – preselitvi, rušenju pomembnih stavb, spremembi urbanizma. Znano je, da so kolonizatorji afri… ška plemena preseljevali iz njihovih tradicionalnih okroglih koč v pravokotne barake, da so Rimljani Kartagino »za vedno izbrisali s sveta«, ne nazadnje sta kot simbol ameriškega kapitalizma morala pasti tudi Dvojčka v New Yorku. Po drugi strani je skoraj ganljivo, kako so si narodi prizadevali obnoviti lastno arhitekturno tradicijo. V Dresdnu so ponovno postavili v vojni uničeno Sem… perjevo opero, na Poljskem so rekonstruirali zbombardirano Varšavo itd. Tu… di mnogo palač v Italiji so že v 19. stoletju ponovno dvignili iz ruševin. Zdi se, da se v Sloveniji manj zavedamo pomembnosti arhitekturne dediščine, saj se v zgodovini nismo veliko srečevali s takšnim uničenjem. Če že, potem na pri… mer pri Fabianijevem Narodnem domu v Trstu, ki so ga kot simbol slovenstva požgali fašisti, pa tudi to ne zbuja posebnih travm. Celo več – lastno dedišči… no, četudi je zaščitena, mirne vesti prepustimo propadu.