LAS MISIONES CATOUCAS
XXVIII. - 6-7	- JUNIO - JULIO 1954
KATOLIŠKI MISIJONI
MISLIMO IN MOLIMO!
MISLI OB 6. IN 29. JUNIJU
„Gospodov duh napolnjuje vso zemeljsko oblo.“ (Binkoštna liturgija.)
Bog danes me biva več samo v judovskem ljudstvu in ne govori samo z njegovim jezikom. Njegova Cerkev se vidno dviga v večini držav in njegova milost se skriva v dušah že v zadnjih kotičkih zemlje, tudi tam, kjer je Cerkev preganjana.
In vendar givi po 19. stoletju dobra polovica človeštva „v zmotah poganstva in islama“ in napori maloštevilnih misijonarjev in molitve in trpljenje vernikov v zaledju ne izboljšajo položaja in so brez moči nasproti poplavi brezboštva in protiboštva. Tak je malodušen ugovor mnogih misijonskih delavcev na veseli vzklik Cerkve.
Mogoče jih bo mogla potolažiti tale primera: Sadno drevje stoji mesece in mesece brez zrelih sadov. Prvi dozori po enem letu in statistike navajeni možgani bi morali pričakovati tisoč zrelih sadov v tisoč letih. V resnici pa jih takoj naslednji dan po prvem naštejejo tisoč.
Ali ni mogoče, da pride tudi za duše tisti drugi dan? Sveti Duh vodi Cerkev in zaveje, kakor hoče. Nam pa Se je bolj predati njegovi službi. Zbrati se moramo — tako kot apostoli — na enem kraju in družno z Marijo prositi njegove ljubezni, milosti, darov.
Za tistega, ki danes stoji na Petrovem mestu. Za tiste, ki hodijo Pavlova pota. Za tiste, ki so, ko>t sta bila onadva, preganjani in mučeni. Za vse, ki trpe — tudi mi smo med njimi —, da bi spoznali vrednost bolečin in jih darovali v božjo slavo in v odrešenje duš.
Molitveni namen za junij:
ZA SOLIDARNOST KATOLIŠKEGA SVETA S PREGANJANO CERKVIJO NA KITAJSKEM
Sedem stoletij po prihodu prvih misijonarjev je najštevilnejše ljudstvo na zemlji dobilo svoje prve škofe (1926). Cerkev se je zakoreninila in rasla. Slovenci smo v njej dobili svoj oddelek, da zani skrbimo: Baragov misijon v provinci Kiangsi. število tujih misionarjev na Kitajskem se je leta 1948 dvignilo na 5338-, domača duhovščina je zelo lepo napredovala, katoliške ustanove vseh vrst so bile vzgledne in vplivne. Vse to je podsul rdeči naval.
Krščanstvo nima nobene zunanje opore več; komunistična državna sila ne-odjrnljivo deluje, da bi zatrla še poslednje vplive preostalih duhovnikov. Vse, kar ni bilo na smrt učvrščeno v veri, odpada; tisti, ki zdrže, zdrže nad človeške moči. Božj.a vera se čisti, krepi in celo širi, vse druge pa morajo priznati, da je v katoliški Cerkvi moč, ki je one nimajo.
Preizkušnja je izredno težka. 70-letni izgnani fracoski jezuit Beauce piše o komunističnih ječah: „Človek ima vtis, da ga je vse zapustilo, celo Bog. To je najbolj kruta muka in v spominu nanjo sem dolžan rotiti krščansko ljudstvo usmiljenja ni pomoči za prijatelske duhovnike, ki v teh urah žive tisto življenje pekla. Prosim usmilenja do kristjanov tam, do njihovih duhovnikov in škofov. Sami so ostali, prepuščeni trpinčenju satanskega pritiska.“
Usmiljenje, bratje v Kristusu Zveličarju!
Prof. LOJZE GERŽINIČ
MOLIMO IN MISLIMO!
MISLI OB 7. IN 16. JULIJU
Vera je iz oznanjanja. Prvo je žival beseda. A že v 1. stoletju so bili napisani evangeliji, da so zanesljivo ohranili Jezusovo besedo; pred Njim so knjige Stare zaveze čuvale razodetje, pripovedovale zgodbe izvoljenega ljudstva in učile po navdihu sv. Duha.
Tudi slovanska apostola sta obenem z živo besedo poskrbela za pisano. Obe sta nam darovali vero in omiko. Nešteto ,že zveličanih duš slavi njuno delo. Slovanski narodi postavljajo sv. brata med začetnike svoje kulture.
Ta dejstva in dolg hvaležnosti pa uče tole: posredovati moramo „veselo oznanilo“ vsem, ki jih še tišči žalostna nevednost. Storimo vedno več za misijonski tisk;! To je glavno človeško sredstvo za širjenje božjega kraljestva (kajti niilost in misijonarji so božja sredstva!).
Večina kridtanov v zaledju se šele po revijah in knjigah pouči o tem, kaj je misijonstvo, kakšen je polo.ž&j Cerkve v raznih delih sveta, kako bridko je življenje milijonov in milijonov ljudi v „smrtni senci“, kaj moremo storiti zanje in za bojevnike resnice — misijonarje.
Tiskana beseda je v našem času, ko povsod izginja nepismenost, mnogokje važnejša kot govorjena. Že zato, ker je često povod ali gradivo za pridigo, nauk, razgovor. Posebej pa tam, kjer živa beseda molči; pa naj že bo zato, ker je misijonarjev mnogo premalo, ali zato ker jim je brezbožna oblast zaprla usta.
Sv. Cerkev je povedala, kaj sodi o važnosti tiska, talko da je določila poseben don misijonskega tiska in ga postavila na 16. julija — na dan Gospe Karmelske.
Molitveni namen za julij:
ZA CERKEV V ANGOLI IN MOZAMBIQUEN
Julijski molitveni namen opozarja na .najbolj pozabljeno misijonsko področje, Položeno na jugozapadni in na jugovzhodni rob afriškega kontinenta. V opozorilu Pa je tudi karanje: če je že najneznatnejše misijonsko prizadevanje važno in vredno pomoči, kako naj ne bo važno delo za pokristjanjenje tako obširnih dežela (obe skupaj okoli 2 milijona km', to je za 10 Jugoslaviji, Iti štejeta danes dvojih ri milijonov ljudi in imata zagotovljeno porast prebivalstva zaradi bogastva z rudninami in zaradi rodovitnosti.
Obe deželi sta portugalski koloniji. Matična država je zanju veliko storila: Angoli so v 16. stoletju prinesli krščansitvo portugalski jezuiti, Mozambiquen pa ^upucinj in Angola je že leta 1597 dobila svojo škofijo. V naslednjih stoletjih se 1° pozornost Portugalske obrnila v Indijo, potem pa je pešala njena moč tako, za svoje kolonije ni mogla dovolj skrbeti in kar je še huje: kot povsod v evropskem novem veku je tudi na Portugalskem pojemala verska vnema; razumar-stvo, liberalizem in brezboštvo so potisnile katolicizem v obrambo celo doma in •Palo se je našlo ljudi, kj so šli zanj v boj v tuje zemlje.
Marija je v Fatimi poskrbela za duhovni prerod Portugalske in pozvala k pHtiovitvi. Ena prvih dolžnosti „novega človeka“ pa je solidarnost: mojega brata je tudi moja bolečina.
Vv Neznatne sile portugalske države morajo ojačiti molitve vse Cerkve. Za-PUscenost, duhovno bedo, muslimansko in protestantovsko nevarnost v Angoli in °zambiquen mora premagati složno delo misijonskega zaledja.
svet
bolečina
GIOVANNI PAPINI: PISMA PAPEŽA CELESTINA VI.
NEKRISTJANOM
(Nadaljevanje)
A to še ni vse. Vašega obotavljanja je pač kriva še druga pregreha naša. Krščanski misijonarji so bogato verni ljudje,, premnogo-krat tudi bogato modri; pa vam vendar krščanstva ne znajo predstaviti v tisti lučiy ki bi vas nagnila, da bi ga lažje umeli. Bojim se le preveč, da premnogi med vami na tole resnico pozabljate: da ste namreč za kristjane odločeni, ker je krščanstvo samo tudi vaše delo, bolje, vaših očetov delo. Da kristjani postanete, boste samo segli po lastnini, ki je vaša zakonita dediščina,, nedopovedljivo in prečudovito obogatena z božjim Učlovečenjem. Oznaniti bi vam morali, kako so vsi veliki, cvetoči narodi pred Kristusom vsak svoj delež prinesli k božjemu pripravljanju krščanstva. Stari Egipt je oznanil resnico o vstajenju od mrtvih; Indija načelo o žrtvovanju, ki da je bistveno dejanje v človekovem življenju, pa še odpoved vsej varljivi pozemski resničnosti; Perzija vekoviti boj med dobrim in zlim, boj ki mu je odločeno, da se bo končal z zmago dobrega prav po milosti nadnaravnega rešenika, Grčija bajke o dobrotnih polbogovih in rešnikih, kot sta Prometej in Hercules, ki sta si iz ljubezni do ljudi trpljenje volila; Kitajska svetost sinovske ljubezni, ki naj bo temelj slehernemu odnosu med ljudmi, pa nujnost nekšne popolne ubranosti med nebom in zemljo; Velika Grčija s svojim orfizmom, globoko vero, da se mora človek po zaslužen ju nekovega večnega očiščenja slednjič spet pridružiti božanstvu; Etrurija postavo, da nam mora zdaj-nje življenje nenehno usmerjati misel na onstranski namen naš; Rim pa nauk, da moramo vsi urejeno in v okrilju ene same postave živeti. Sleherni od velikih civilizacij pred Kristusom je bila ena sama naloga dodeljena: da namreč kot v nejasni podobi pokaže Nanj; tako pripravljena naj se pozneje pridruži božanski skladnosti, ki jo je Kristus na svetu ustvaril.
Osvajanja, vojne in postave davnih kraljestev so danes samo še mrtvi spomini, zakopani vsi v tesna grobišča učenih raziskav; spomeniki tistih pradavnih vekov so samo še grmada kamenja in prhneči ostanki. Duhovne resnice pa, ki so vzbrstele pred tisočletji, so še vedno živi sok, ki se je pridružil tak, kakršen je, nenadkriljivo živi polnosti krščanstva. Takšna je pač bila božja volja, da so vsi narodi sodelovali pri znašanju kamenja za mogočno stavbo, ki naj jo ob svojem času pozida Sin, da bi v nji vsi rodovi slednjič našli zavetje in krov. Krščanstvo je prevzelo vse te visoke misli, ki druga od druge ločeno, kot so bile, pač niso vsem smrtnikom mogle nuditi svojih koristi in sadov; povezalo jih je, oplodilo in požlahtnilo z novimi prvinami, ki sta jim vir božja modrost in
usmiljenje. Kristus je bil, ki je to nadnaravno skladnost dopolnil: z ognjem svoje ljubezni, s krvjo svoje odkupnine, z vodo svojega krsta, s krvavim potom svojega predsmrtnega boja, z vinom svoje resnice, s kruhom svoje bratske sprave z edinim Očetom. Od tistega dne so vsa stara verstva, ki so že odigrala njim odločene vloge, namenjena edinole neplodnosti, razkroju in smrti. Vsa duhovna zgodovina pred Kristusom je napon prerazličnih luči, ki se bodo vse zlile v sonce, katero je prisijalo k ljudem. Povsem naravna in dopustna ločitev pred Kri-stom, je po njegovem prihodu docela nemogoča že; več, je vir zmote in smrti, že ni več postavno, da bi kdo razdružil, kar je združil učlovečeni Bog, ko je dodal, kar je prej manjkalo in kar je Bog samo mogel dati: dar Odrešenja in postave ljubezni. Te delne sličnosti med krščanstvom in verstvom pradavnih narodov, ki se jih je neka namišljena znanost v svoji verolomnosti poslužila za zanesljiv dokaz o zmotnosti naše vere, se v luči očite daljnovidnosti božjih načrtov spremene v najmogočnejše opornike novega dokazovanja o resničnosti krščanstva, saj so hkrati same po sebi priča in izkaz, kako na vseh štirih vetrovih najdemo ostanke prvotnega razodetja.
Če bi glasniki Kristovi zmogli pred vašimi očmi razgrniti lepoto, veličino, pa modrost tega načrta božje Previdnosti, verujem trdnö, da bi se skoraj sesula ena naglavnih preprek za vaše spreobrnjenje. Kristjani morate postati, kajti krščanstvo je tudi vaše delo, saj v nekšni meri celo v vašem mišljenju kot daljna slutnja živi. Poklonitev Modrih otroku Jezusu je skrivnostno pomenilo te predkrščanske priprave, ki jo je Bog sam zasnoval in jo takšno želel, da bi polno resnico potem lažje Vsi narodi sveta sprejeli.
Trije Modri so poslanci modrosti starega Vzhoda, ki prinašajo Kristusu, o katerem so upali stoletja, kar naj dražjega imajo: miro, ki je obljuba vstajenja mesa; kadilo, ki je žrtvovanju drug; zlato, ki je odsev neoskrunjene resnice.
Tako tedaj ne morete več ni teh dari nazaj vzeti, ni zanikati tega, kar je krščanstvo preobličilo in dopolnilo z drugimi, še vse višjimi desnicami, oznanjenimi po Drugi Osebi v Trojici. Vsakteremu vaših vodov je bilo dodeljeno, da je oklesal in izgladil enega teh vkladnih kamnov, a vse to z edinim namenom, da bi bili bolj pripravljeni, da bi se zarea čudili zaželene brate v tej vesoljni naši Hiši, ki je v neki meri tudi vaša Hiša.
V tej neizmerni in prečudoviti Hiši, ki sta jo človek in Bog pozidala, je mesta za vse. Sleherni od vas je pričakopan, sleherni bo sprejet kot brat, ki se vrača pod rodni krov. Približajte se našim durim m ne odmaknite se jim več preplašeni in zbegani, ko naše znamenje Uzrete. Križ je bil orodje smrti nekoč, a za nas in za vse se je spremenil v sredstvo in vzvod k najvišjemu življenju. Morda nekateri od vas, zbegani po žalobnih podobah, ki jih je treba razumeti, da v njih srečajo like največje sreče, mislijo, kako je krščanstvo nauk samega joka ln smrti, pravo nasprotje povsem naravnega veselja, ki na življenje
veže. Res, kitajski modrec ali arabski očak se utegneta kaj malo navduševati za vero, ki pobožno časti morišče samega Boga in katere vsega bogoslužja srčika je žalostna zgoda obsodbe in smrti. Morda so kaki naši pridigarji ali celo knjige vzbudili sumnjo v vas, da so v krščanstvu resnično samo solze, vzdihi, tožbe, ihtenje in muke; da je slednjič sploh pravšno zanikanje vsakršnih, celo naj nedolžne j ših radosti. Taista sum-nja mnogim med vami, morda kar celim rodovom brani do vere v Kristusa; pa je vendar ta sum docela krivičen in iz trte zvit, saj (ni drugega kot čisto prosta posledica vseh mogočih potvar in obračanj Evangelija samega.
Berite s sprejemljivim srcem, pa od prve do poslednje črke vse štiri evangeliste. In če sta v vas zdrav razum, pa poštena vera, zaznali (boste kar koj, kako božja resnica mi prišla v razdor in zanikanje radosti človekove, marveč prav nasprotno: da bi jo utrdila in ojačila. Res, Evangelij je povest o žaloigri — o najžalnejši vseh žalnih iger v .zgodovini; a na začetku mu je vesela jutranjica, prav kot sklep njegov zveni v zmagoslavju Vstajenja in Vnebohoda. V Evangeliju nista samo Oljska gora,in Golgota; sta tudi gori Spremenjenja in osmerih blagrov. Kristus pred svojo smrtjo prihaja k nam kot nosilec življenja; ozdravlja bolne, stori, da slepi spregledajo, da se gobavi očistijo, da mutci spregovore, da hromi hodijo spet, da se mrtvi k življenju prebude. Vsa poslanica njegova je oznanilo rešen ja, obnove, oproščen ja. Oznanja veselje odpuščanja, radost rešenja. Blagruje jih, kateri jočejo, a le zato, ker bo prišel dan, ko ne bodo jokali več, marveč se bodo veselili. Vsemu trpljenju se ukloni, a le zato, da bi človeka osvobodil sužnosti strasti, jedkosti sovraštva, groze pred smrtjo. Na križ se da razpeti, da bi ljudje po njegovem trpljenju odrešetai, več veselja užili, še učencem samim se ta bridka žalost Križanja koj nato za nagrado spremeni v radost Vstajenja.
Evangeljski duh ni duh nepotešene žalosti in ledenega somraka. Prilike o kraljevski in očetovski pojedini, o vinogradu in vinu, o prazničnem povratku in o zmag' nad zlim, o svatbi in očetovstvu, vse te zgode, ki se nenehno ponavljaio, dajejo četverni knjigi nje pravi smisel, ki je potrjenje veselja in žMienja. So v nji trenutki, ko iz zgod žehti nekšna svatovska prešemosf. skoraj že prava opojna radost. Kaj niso o Kristovih učencih govorili, da se zde pijani? In samo ime Evangelij, kaj ne pomenja v njega prvotnem jeziku Veselo Oznanilo? Pa tisti naš svetnik, ki si je bil evangel iškega duha osvojil najbol j, mar ni v svoji radosti celo bolečino udušil, mar ni presrečen ves prepeval prav do kraja svojih dni?
Trpljenje je vir žalosti pa je bilo potrebno za odrešilno delo. A prej kot Trpljenje so pojedine povabljenih, je tolažba čudežnih ozdravljenj, je pomnožitev vina in kruha, je sladkost dišav, ljubkost lilij in otrok, sijaj taborske gore. Tn nad tistim virom žalosti je povratek Vstalega v nebo, poroštvo našega vstajenja od mrtvih.
(Nadaljevanje sledi)	(Prevaja Nikolaj Jeločnik)
PRES V. SRCE JEZUSOVO
V MISIJONSKEM SLIKARSTVU IN KIPARSTVU
Napisal M. M., Buenos Aires
Sveta Marjeta Marija Alacoque, ki je na božji poziv postala začetnica češčenja presv. Srca Jezusovega, je umrla leta 1690. To češčenje so po njeni smrti širili zlasti jezuiti in je naraščalo skoraj v premi črti do današnjih dni. Moteno je bilo nekoliko le v pokrajinah, kjer so imeli besedo janzenisti in v Avstriji jože-finci, ki so nasprotovali ne toliko češče-nju kot bratovščinam, ki so to in druge Pobožnosti gojile. Vkljub širjenju tega kulta pa je Srce Jezusovo v likovni umetnosti zapustilo le malo pomembnih del. Ob času Marjetine smrti in še daleč noter v 18. stoletje je v cerkveni umetnosti prevladovala pripovedna snov,
dvignjena v bučnost in patos. Slikali so historične dogodke: Kristusovo trpljenje, krvava mučenja svetnikov, Marijino življenje, zamaknjenja, pa tudi poveličanja Matere božje in svetnikov: njihovo pot v nebesa in podobne stvari. Za češčenje podobe ta čas ni bil dosti dovzeten. V 18. stoletju so se pripovedne snovi polagoma umirjale, na mesto prejšnje dramatičnosti je stopilo bolj naturalistično verno podajanje dogodkov, a vendar še vedno predvsem dogodkov. Srce Jezusovo so slikali najrajši kot zgodovinski dogodek prikazovanja svetnici. Nekaj takšnih del je bilo tudi na Slovenskem in sicer v samostanskih zbir-
Običajna evropska slika Srca Jezusovega v indijski kapeli. V pluvialu g. Bernik
kah; med boljšimi je slika pri oo. kapucinih v Celju iz časa okoli 1740.
češčenjske slike se v večjem številu pojavijo šele v 2. polovici 19. stoletja, toda velikih umetnin med njimi ni. Vrhunska umetnost je vedno bolj zapuščala cerkveno področje vse tja do tekočega stoletja; izdelave češčenjskih podob sta se lotili obrt in industrija. Pa tudi oni resnični umetniki, ki so se s to snovjo srečali, navadno niso prišli preko konvencionalne sheme: stoječi Kristus ali le v poprsju, ki kaže z obema rokama na srce vrh obleke; iz srca poganja plamen; večkrat je srce obdano s trnjevo krono. Na slikah klečijo včasih ob Jezusovih nogah še molilci. Nehote se tu pojavi staro vprašanje, če mora biti umetnik sam globoko veren, da ustvari lahko dobro versko umetnino. Za umetnine dekorativnega značaja, za slike svetopisemskih zgodb in iz zgodovine cerkve to gotovo ni potrebno; napravi jih lahko nevernik. Toda sliko takšne skrivnostne veličine, kot je Srce Jezusovo, bo neveren ali versko površen mojster težko dovolj doživel, da bo imela kaj prida vsebine. Najbrž je tudi v tem iskati vzrokov za navedena dejstva. Vzpodbud za tako delo gotovo ne manjka; dajejo jo že litanije Srca Jezusovega in zlasti številna premišljevanja v literaturi.
Dobili smo nekaj slik Srca Jezusovega, ki so nastale v misijonskih deželah, in reči je treba, da vplivajo poživljajoče. Deloma so drugače zasnovane kot evropske, deloma pa jih od evropskih ne loči toliko Jezusova postava in drža, kolikor jim daje prednost okolje, v katerega je Jezusov lik postavljen; do gotove meje so mikavne tudi zaradi svoje' eksotičnosti, a ta sama še ne ustvarja umetnin.	,
Najdragocenejša je pač kitajska slika dveh motilcev pred oltarjem, nad katerim je v medaljonu naslikano presv. Srce. Tako samostojno, brez Jezusovega ^ lika, so Srce slikali v prvi dobi pobožnosti, ali pa so Ga* izdelali iz dragih kovin. To seveda niso bile še umetnine. In res je ta kitajska slika nastala že
takrat, okrog leta 1700. Takrat so bivali Ha kitajskem cesarskem dvoru oo. jezuiti in vzdrževali umetnostno delavnico, ki je spajala sodobno kitajsko in zapadno-evropsko krščansko slikarstvo na prav poseben način. Takrat so bili katoliški niisijoni na Kitajskem dovoljeni. Slik iz te dobe se je precej ohranilo. To sliko so nagli šele pred nekaj leti. Na vseh slikah te dobe so iz kitajske tradicije prevzeti jasna risba, jasna razporeditev oseb in Predmetov, kitajske kretnje, noše in obrazi. V tedanji evropski umetnosti poznega baroka risba ni bila jasna, barve so se prelivale druga v drugo, kompozi-cUa je bila zelo natrpana. Pač pa je iz evropske umetnosti prevzeta večja plastičnost, tako da figure niso tako plodovite, kot na novejših kitajskih misijonskih slikah. V dveh figurah je nekaj teatraličnega. Posebno desni molilec je zanimiv, ker je obrnjen bolj h gledalcu kot k svetemu predmetu. Gledalca pač s teni opozarja, kako, s kakšnim pobožnim izrazom je treba moliti. Ali pa če ga Primerjamo z gledališkim igralcem, ki je obrnjen bolj h gledalcem tudi takrat, ko govori z osebo v ozadju odra.
Naslednja slika je tudi s Kitajskega, ^endar je ni slikal domačin, ampak na Kitajskem živeča slikarica Irena van Peltenburg. Kitajskega duha je precej dobro pogodila, čeprav slika ne izpričuje tiste svežine, kot kakšno Čengovo delo. Pisavo je spretno porabila za okvirni ornament. Zelo posrečena, nova je drža tek. Kaj ta drža pomeni, ne vem; mor-d nima nobenega posebnega pomena. Vsekakor pa je ta drža svečana; nekaj svetega je v njej kot v mašnikovi mo-‘tvi pri kanonu. S to držo Jezus dosti ®Pše opozarja na zaklade svojega Srca, kot če bi s kazalci meril nanj. Srce ni ^nslikano kot mišičevje, ampak v pove-ižanem sijaju in ga obdaja s svetima rokama vred nežen sij.
Indijca Angela Fonseko že poznamo, fteslikal je Jezusa do bokov, obraz je ^Jdijski, oblečen je v bogato indijsko oblačilo. Vse barve na Jezusovem liku Se na sliki leskečejo v raznih rumenkasto-
zlatih tonih, ki se odražajo od zelenega ozadja. Jezus je z rokama odgrnil del oblačila, da pokaže svoje Srce, ki je zopet podano brez telesnih mišičastih vzbo-klin, kot rahlo osvetljeno jedro nečesa skrivnostnega, v Bogu samem skritega. Če reprodukcija ne vara, je to Srce bolj podobno zlati, v ognju žareči kovini, kot človeški mišici.
Na Javi živi laik-apostol dr. Josef Schmutzer, ki si je za svojo zasebno kapelo pridobil skupino kipov Srca Jezusovega, delo domačega kiparja Ika. Kri-
stus oblečen v svečana javanska oblačila „batik“ z okrašenimi usnjenimi na-šivi in dragocenim pokrivalom, sedi strogo frontalno na prestolu. Z eno roko si je odgrnil plašč nad srcem, z drugo kaže nanaj. Tudi to Srce je bolj simbol kot mišica. Ob vsaki strani kleči na orientalski način angel, prav tako v javanski, nekakšni svečanostni obleki in s podobnim pokrivalom, kot je Jezusovo. Angela sta v pobožni spoštljivosti sklonjena pred Jezusom in njegovim Srcem in držita roke v molitvi. Gotovo je to — in tako sodijo tudi drugi — ena največjih umetnin, posvečenih Srcu Jezusovemu. Ni dvoma, da je Iko še iz tiste šole javanske umetnosti, ki se je oplodila z indijskimi vplivi, ki pa v siceršnjih znanih misijonskih umetninah z Jave ni več dosti očitna, že okvirna — in obenem kompozicijska — vloga pre-stolovega naslonjala spominja na Indijo. Vsa skupina diha še mnogo bolj kot po bogatih odelih po svojih monumentalnih linijah silno svečanega duha. Jezusov lik pride s frontalnega pogleda gotovo do še mogočnejšega izraza kot od strani, kot ga kaže naša slika. Schmutzer pa te umetnine n; naročil zase; njegova kapela je dostopna vsem in je vanjo postavil to skupino z izrecnim namenom, da pri javanskih vernikih razširi češče-nje božjega Srca.
Kipar zamorskega izdelka je Peter Vevesi iz Kamerunec. To je popolnoma drug svet kot oni prejšnjih umetnin. Kakor so sicer proporcije Jezusovega lika daleč oddaljene od naravne resničnosti človeškega telesa, tako je vprav Srce izredno veliko, masivno, da takoj vemo: ta Kristus je tu prav zaradi svojega Srca. Ni mu treba šele nanj kazati; roki drži navzdol, malo nazaj in vstran od sebe. Ta drža in ekspresivni izraz v obrazu morda govorita: „Kaj ste pa tako plašljivi? Mar ne vidite mojega Srca? Ničesar se vam ni bati!“
Bati se nam je samo tistega, čemur manjka ljubezni. To velja morda z» cerkveno. umetnost v Evropi, gotovo pa v Ameriki.
MARIJINA SVETINJICA
Piše ANDREJ MAJCEN SDB, ravnatelj velikega sirotišča pred vratmi Hanoia v Vietnamu
Enega izmed tolikih žalostnih doživljajev naših fantov Vam tu popišem.
Mali žuže je izgubil svoje starše. Marija je njega pripeljala v našo sirotišnico. Tricikel se je ustavil tam pod kokosovo palmo, ki raste ob ribniku kraj naše sirotišnice svete Terezike. Gospa Faunova, predsednica Marijine legije, izstopi. Izstopi pa tudi mali žuže, ves umazan, držeč v rokah krtače in prukco za čiščenje čevljev.
„Dober večer, gospod ravnatelj,“ me Pozdravi priletna gospa oblečena po ana-mitsko z belim turbanom, zavitim v črnih laseh. „Pripeljala sem ga; sprejmite ga, danes je Marijina sobota in Ona Vam bo že pomagala. Našla sem ga danes pri redemptoristih.“
Redemptoristi imajo v svoji cerkvi lepo podobo Marije vedne pomoči. Vietnamci ljubijo to Marijo in tudi od daleč se zatekajo k njej. Ta cerkev je postala Pravo narodno Marijino svetišče, kjer škofje posvečujejo svoj narod Materi božji. Posebno vsako soboto pride po več stotin Marijinih častilcev, tako da so redemptoristi organizirali kar tri blagoslove in tri pridige vsako soboto popoldne, da vsem lepo ustrežejo. Tramvaji so Polni pa tudi autobusi, taksiji itd. se ri-nejo med množico, ki hiti prosit tolažbo Pri Mariji. Kramarjev seveda ne manj-kn. Tudi gospa predsednica je opravila svojo pobožnost in se lepo spovedala, po-tem se pa odpravila domov. Med „štan-tai'ji“ je bil mlad 11 leten deček, ki ji Pomoli svojo prukco in jo milo poprosi, dn ji očisti čevlje in mu da kaj malega zaslužiti. Gospa ga pogleda; na vratu je iniel obešeno Marijino svetinjico. „Pa naj bo,“ pravi gospa, „čevlji sicer niso uniazani, pa fantek je vreden usmiljenja.“ Kmalu ji začne drgniti čevlje, go-spa ga pa izprašuje: „Odkod si?“ — „Iz biga Batha, kakih 40 km od tu.“ — „Ali
imaš starše?“, se še pozanima gospa. „Umrli so vsi.“ — „Kaj pa, imaš še kakega sorodnika?“ Solzo, ki mu privre, si na hitrico z rokavom obriše, kot bi ga bilo sram. „Vsi so „Mät röi,“ vsi so končali svoje življenje.“
Tam ob mirni reki Tay je čepela med bananjerami slamnata koliba žužetovih staršev. Revni so bili, pa vendar so bili na svojem. Nekaj rižnih gred je bilo za kočo, pa nekaj kur je praskalo po dvorišču, včasih tudi kak pujsek krulil tam pod bananjerami. Časi so postajali vedno težji. Vojna že dolga leta divja po tej deželi. Podnevi so bili pod nacionalisti,
Vietnamska podoba Marije Vedne Pomoči; dežela, po kateri so posejane zvezde, je država Vietnam, a zvezde pomenijo Marijina božja pota v njej. Marija, čuvaj Vietnam pred rdečim požarom
katerim so plačali, kar je bilo treba plačati; ponoči pa so se vojaki zabarikadirali in nastavili strojnice, ki so se oglasile ob vsakem sumljivem šumu. Pa vendar so se rdeči znali vtihotapiti ponoči v vas in tudi njim je bilo treba odšteti, če so hoteli. Zadnje čase pa je postala vas vedno bolj vjetminska in iz zased so povzročili marsikatero škodo nacionalistom. Mladi žuže ni mogel več v šolo in pasel je bivola kmeta Tinja...
Tisto usodno jutro je žuže zopet zajahal bivola in s počasnim korakom odšel tja na pašo. Na zrakoplove, ki so vsak trenutek frčali čez vas, se niti ozrl ni, saj jih je bil zelo navajen. Pa joj, zrakoplova sta to pot odvrgla dve vžigalni bombi, ki sta se razpočili prav tam blizu žužetovih. Grozen ogenj je uničil vse, prav vse, tudi dragoceno življenje ateka in mamice, babice in sestrice. Še jokati ni mogel, tako je bil prestrašen. Odpeljal je vola k Tinjetovim, pa tudi tam je bilo vse razdejano. Kmet Tinj mu je dal tri desetake in mu dejal: „Tu ni več varno, jutri se odpravi v Hanoi, da si poiščeš kako delo. Oglasi se pri 14. številki prve ulice, ko prideš v mesto, morda boš imel kaj sreče.“ Tako je drugi
Med skoro 500 Majcenovimi vojnimi sirotami je tudi mnogo spretnih telovadcev. Tu so napravili „simbolično skupino“, ki se imenuje „anamitska hiša“. Tudi to sirotišče je po padcu Dien Bien Phu-ja v nevarnosti, da pride pod rdeče
dan šel v mesto s trebuhom za kruhom in ves zmučen dospel v mesto in se vse-del na prag hiše številka 14. Kak 18 leten fant moško izstopi. Pove mu, da išče delo. Povabi ga, naj vstopi, „če hočeš, lahko vstopiš v mojo družbo čistilcev čevljev. Dam ti krtače in prukco pa čistilo. Za danes mi plačaš 10 pjastrov in potem vsak dan 5 pjastrov od svojega zaslužka.“ — „Pazi dobro, da jih prineseš,“ se oglasi drugi z dolgimi lasmi, „če ne, te bomo premikastili, da bo joj. Mi imamo povsod svoje ljudi.“ — Odločili so mu koj postojanke, kjer bo čistil in izvrševal svojo obrt. Tam kred kinom vsak večer, pred tržnico vsako jutro, pri redemptoristih vsako soboto in nedeljo popoldne, itd. „Spiš pa lahko pred vratmi kina,“ mu pravi predsednik, „seveda, če te ne izženejo.“ Eden „ta starih“ ga potem popelje v mesto, pokaže kraje in ga predstavi vsem tistega okoliša, da ga pustijo pri miru. Spal je tisto noč kar zunaj na golih in umazanih tleh, seveda brez odeje. Vsak dan je točno prinesel tistih 5 pjastrov, kajti videl je, da so že premikastili one, ki niso bili točni. Krulilo mu je večkrat po trebuhu, če pa je bil kak lep film in veliko ljudi, tedaj je zaslužil še kaj več in si privoščil še „fo“, to je neka kitajska juha, ki jo imajo silno radi. Zadnje tedne pa je postajalo zelo hladno in mrzel veter iz visokega Junana je šel do kosti, posebno še, ker si je polagoma premočil lahno oblekco.
„Kdo pa ti je dal to svetinjico,“ ga gospa še pobara. „Mama mi jo je kupila in gospod župnik jo je blagoslovil,“ — „Zasmilil se mi je ubogi fantek,“ se obrne gospa predsednica proti meni, in pravi: „Pripeljala sem vam ga. Sprejmite ga, jaz bom že kaj nabrala zanj vsak mesec, vi pa pristavite ostalo, saj vam bo že Marija pomagala.“
Gospa mu da še zadnjih 5 pjastrov, da jih odšteje svojemu gospodarju, izroči krtače in prukco ter odpove svojo nelahko obrt. Kmalu je bil fantič zopet tu, kjer smo ga vpisali med prebivalce mesteca Kristusa Kralja naše sirotišnice.
KDO BO IZPROSIL MILOST SVETEGA KRSTA PRVEMU TAJCU?
Te dni mri je večkrat prišla misel, da bi poprosil kako. pobožno dušo, naj bi molila za milost svetega krsta prvemu Tajcu, že sem Vam pisal, da se v Vjet-namu nahaja kakih stotisoč Tajcev, to Je ljudi istega rodu kot so Sijamci, s katerimi se ukvarjajo sestre uršuldnke v Sijamu. Govore nekak njihov siamski dialekt in imajo sijamščini podobne črke. Prebivajo vse tam od junanske meje pa vse doli do Delte. Imeli so zadnjih 15 let •i ali 4 misijonarje, ki pa po tolikih letih dela in truda niso krstili niti enega samega Tajca. Je res žalostno dejstvo. Gotovo niso imeli nobene pobožne duše, ki bi molila in se na tihem žrtvovala za ftjih duhovni blagor. Zadnje čase so imeli menda kakih 20 katehumenov, pa še ti so se pri zadnji invaziji komunistov po-razgubili, ker so misijonarji morali zapustiti te kraje. Mi smo takrat sprejeli tri ranjene dečke tega rodu, ki so bili iz-kubiljeni v vojnem metežu. Kmalu so se Paučili vjetnamščine in sedaj že z dru-
Tu je kot toliko drugih, ki so tudi ža-ostno izgubili svoje drage domače in °stali brez vsega, dobil novo družinico in toplo družinsko vzgojo. Rad hodi k svetemu obhajilu in moli za svoje dobrotni-Posebno pa ima rad Marijo, kajti Pjena svetinjica ga je pripeljala v ta P°vi dom. Marija pa bo tudi zbudila °bre duše, da mu pomagajo do vzgoje.
Kaj ne, dobra je ta gospa predsednica 'n Kotovo, da jo ima Marija rada, ker ako rada pomaga revnim. Pa tudi vi, ' 'agi rojaki, bi lahko pomagali kakemu vašemu malemu vjetnamskemu prija-eijcku. Ne zmorete veliko; pa gotovo ^morete malo, pomagajte vsaj enemu za e” dan: 10 pjastrov ali 100 frankov da-s e (6 pesov), pa se bo fantič kot vi Pa j edel do sitega in tako boste otrnili z °Drim delom marsikatero grenko solzico. a kar je najbolj važno: Marija Vas 0 imela posebno rada.
gimi hodijo v šolo. Posebno pa sem vesel, da so se javili tudi pri katehetu in se pridno učijo katekizma. Posebno starejši, kak 15 letni fant, kaže dobro. Ali mu ne bi kaka dobra duša s svojimi svetimi molitvami izprosila milost svetega krsta in bi bil to prvi krst tega tako številnega rodu v Vjetnamu?
Te dni pa so mi naznanili obisk dveh mandarinov, ali bolje povedano, poglavarjev Tajcev. Kupila sta namreč nekaj novih hišic tam ob cesti, ki vodi v sirotišnico svete Terezike, in se mi predstavila kot nova soseda. Zadnje čase smo že občudovali lepe narodne noše tajskih gospa in gospodičen. Naše slovenske gospodične bi gotovo — ker se razumejo bolj kot jaz na take reči — znale povedati o „šlank liniji“ in o dobrem okusu kroja. Torej gospoda poglavarja tajskega rodu sta se prišla s številnim spremstvom predstaviti kot moja nova soseda. Najprej smo začeli po francosko, pa je bil njun besedni slovar kmalu pri koncu. Nadaljevali smo po vjetnamsko, pa je potem moj slovarček kmalu usahnil, kajti njihove posebne vjetnamske izgovarjave in naglasa še nisem navajen. Končno pa smo jo udarili čisto po pristnem junanskem dialektu, ki ga precej dobro razumem in oni tudi. Jeziki so se nam razvezali. Povedali so mi, da Tajci ne marajo komunistov, da so zbežali šele pred kratkim in na hitrico, pa tudi za Vietnamce niso preveč navdušeni. Ostali bi najrajši pri nekaki narodno-tajski autonomiji v okrilju vietnamske države. Upam, da bom sedaj imel še večkrat priliko govoriti z njimi. Med razgovorom je prišel tudi francoski misijonar Šmid, ki je načel vprašanje šolskega pouka za te begunce, preskrbel že nekaj sob in nekaj šolskih klopi si je že sposodil. Oba poglavarja bosta naredila vse možno, da njihovi otroci tajskega rodu prihajajo v to šolo, kjer bo gospod Šmid tudi imel verske ure. Misijonarji torej neumorno in nesebično delajo, vi pa prosite Gospoda, naj nas razveseli tudi s sadovi in da bi ti sadovi ostali v prid njihovim dušam.
Andrej Majcen SDB
SVETI KRAJI
Piše ANTON MERKUN, USA
V PALESTINI
Palestina je najznamenitejša dežela na Vzhodu in na vsem svetu, ker tu so se vršili nar .'/nejši dogodki v zgodovini človeš* ralestina je pa tudi najsvetejša dežela na svetu.
Tu so živeli sv. očaki Abraham, IzaK, Jakob, tu so živeli veliki preroki Izaija, Jeremija itd., tu so živeli znameniti kralji David, Salomon itd. Tu se je vršila prva krvava daritev na križu in tudi prva nekrvava daritev. Tu je postavil sv. zakramente Jezus Kristus, Zveličar sveta. Tu je živel, trpel, umrl na sv. križu. Tu so živeli sv. apostoli, od tu se je širila vera Kristusova.
Palestina je sveta zemlja katoličanom, pravoslavnim in protestantom, Judom in muslimanom. Vsa civilizacija, vsa krščanska kultura ima svoj izvor v Sv. deželi.
Judje so po izhodu iz egiptovske suž-nosti ustanovili v Sv. deželi svoje kraljestvo, ki se je kasneje razcepilo na izraelsko in judovsko ljudstvo. Ob času Kristusovem so bili Judje pod rimsko oblastjo. Po padcu Jeruzalema leta 70 po Kristusu so bili Judje odpeljani in razkropljeni po svetu.
Za Rimljani so se gospodarji menjavali. V deželi so bili ljudje arabskega rodu in muslimanske vere. Kristjani so hoteli osvoboditi Sv. deželo. Bilo je sedem križarskih vojsk. Katoličani so ustanovili jeruzalemsko kraljestvo, ki je le malo časa trajalo. Dežele so se polastili Arabci in je prišla tekom časa pod oblast turških sultanov. Po prvi svetovni vojski je Palestina postala samostojna pod upravo Zveze združenih narodov. Mandat je bil izročen Angliji. Po drugi svetovni vojski je bila ustanovljena judovska država Izrael, toda sveti kraji Jeruzalem-Betlehem so bili internacionalizirani pod varstvom UNO. V bojih med Arabci in Judi so sv. kraji trpeli veliko škodo. Toda je bila nevarnost, da se bo internacionalizacija sv. krajev raz-
bila. Sv. stolica je večkrat protestirala proti škodi, ki so jo povzročali boji med Arabci in Judi, in zahtevala, da sv. kraji ostanejo internacionalizirani. To je edino pravilno. Vsaka drugačna rešitev bo vzbudila veliko nezadovoljstvo Cerkve in velike nemire. Kajti pri palestinskem vprašanju so zainteresirani vsi enobožci, to je blizu polovica vsega človeštva. Ne samo kristjani in Judje, temveč tudi muslimani imajo tu svoje svete kraje. Skrajno žaljivo bi bilo, ako bi se na ljubo peščici Judov kako drugače ukrenilo. Jeruzalem in Betlehem naj ostaneta odprta vsem narodom sveta kot sveta kraja.
Katoličani vseh krajev naj delajo na to, da se vrše romanja na svete kraje v Palestini. Po morju se vrši romanje do Jafe in od tu z vlakom do Jeruzalema. V Jeruzalemu bodo opravili svoje verske pobožnosti na kraju, kjer je bil Jezus obsojen, kjer je bil krvavi pot potil na vrtu Getzemani, obhodili bodo pot, po katerem je nesel naš Gospod težki križ, na Kalvariji bodo molili in potem ob Jezusovem grobu. Pri sv. Ane cerkvi bodo videli kraj Marijinega rojstva, znameniti palestinski muzej, na Oljski gori pa bodo videli kraj, od koder se je naš Gospod dvignil in odšel v nebesa. Obiskali bodo tudi v Betlehemu votlino Jezusovega rojstva, kraj, kjer so ga sv. Trije kralji molili, dalje bodo obiskali Sv. Janeza v gorovju (Ain Karem), kjer je bil rojen sv. Janez Krstnik, dalje kraj, kjer je Marija obiskala teto Elizabeto. Pohiteli bodo k Mrtvemu morju in na kraj, kjer je sv. Janez krstil Jezusa v reki Jordanu. V Jeruzalemu je tudi kraj zadnje večerje, cerkev Marijino zaspa' nje, kjer je Marija umrla, Marijin grob, kjer so jo položili in od koder je bila v nebesa vzeta.
Vsi duhovno prerojeni in poživljeni se bodo vrnili na svoje domove, utrjeni v sv. veri in v ljubezni do Kristusa. Vsak katoliški narod naj bi prirejal romanja na najsvetejše kraje v Palestini, kjer naj bi narodi imeli svoje hospice. Že do sedaj so si postavili več romarskih ho-spicev. Bodi omenjeno, da imajo vsi narodi bivše Avstrije svoj hospic (Avstrijski hospic), kjer lahko prebivajo za časa bivanja v Jeruzalemu.
Pa ne samo katoličani, ampak tudi
ostali kristjani, Judje in mohamedanci imajo v Sveti Deželi svoje romarske ustanove.
Muslimani imajo v Jeruzalemu več svetišč, zlasti na tempelskem prostoru dve svetišči in na Oljski gori. Poleg Meke in Medine je Jeruzalem tretje muslimansko sveto mesto. Muslimani časte Jezusa kot preroka. Naj bi ga vedno bolj spoznavali.
Anton Merkun
nekdanji jeruzalemski romar
V RIMU
Sv. dežela Palestina je vsem kristja-non», posebno pa nam katoličanom v r«snici sveta. Največja in najimenit-nojša božja pot je, kdor more obiskati •«e znamenite kraje, po katerih je hodil naš ljubi Zveličar, oznanjujoč božje nauke in deleč dobrote. Toda drugi najimenitnejši kraj na svetu je „VEČNO MESTO'* Rim.
Rim je središče katoliške Cerkve. V Rimu imajo katoličani vsega sveta, vseh obredov, vseh jezikov in narodov SKUPNEGA, VRHOVNEGA OČETA PAPEŽA, KI JE NASLEDNIK SV. PETRA, APOSTOLA IN POGLAVARJA VSEH APOSTOLOV IN VERNIKOV. SV. PE-rRU JE GOSPOD JEZUS GOVORIL: i>TI SI PETER (SKALA) IN NA TO bkalo BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV.“ Po svojem vstajenju mu je dal Vrhovno oblast rekoč: „PASI MOJA JAGNJETA, PASI MOJE OVCE.“ Sv. Peter je to najvišjo oblast tudi izvrše-yal. Iz Palestine je prišel v Rim, kjer je Postavil svoj prestol. Tu je učil, tu je _udi umrl mučeniške smrti za svojega Lospoda. Po smrti prvega papeža je bil |Zvoljen drugi, po njegovi smrti tretji, '•i tako dalje prav do današnjega sv. eceta Pija XII., ki je dvestodvainšest-deseti papež.
Papež je vidni namestnik Jezusa Kri-tusa na zemlji, naj višji pastir vseh ka-^ehcanov, nezmotljivi učenik večnih res-e, skala, na katero je postavljena sv. ^.erkev, najvažnejši oznanjevalec Res-Pravice in Ljubezni ter pravičnega ‘ru za vse ljudi in za vse narode na a- |.U- Zato ga vsj katoličani ljubimo, ol|m0 zanj in smo mu iz srca vdani.
če živimo po .njegovih navodilih, se bomo večno zveličali.
Ker naš skupni in skrbni oče papež, namestnik božji, prebiva v Rimu, zato verni katoličani radi poromajo v Rim, DA GA VIDIJO IN DA PREJMEJO OD NJEGA SV. BLAGOSLOV IN SLIŠIJO NJEGOVA PRIPOROČILA IN NAVODILA.
Rim je SVETO mesto še iz drugih vzrokov, ker je v Rimu umrlo na tisoče, da, lahko rečemo, stotisoče kristjanov za sv. vero. Tristo let so rimski cesarji preganjali kristjane radi njih vere, jih mučili na razne načine in morili. Še stoje v Rimu razvaline, nekdanja rimska gledališča, kjer so kristjane metali divjim zverem. Do 100.000 ljudi je gledalo te strašne prizore. Vsa zemlja je na teh krajih prepojena z mučenisko krvjo kristjanov. Na kraju, kjer stoji veličastna cerkev sv. Petra, je bil nekdaj
cirkus, kjer je cesar Neron dal ujete kristjane navezati na kole, jih povezati s slamo in politi s smolo. Ponoči so jih zažgali, da so kot baklje goreli med strašnimi bolečinami na živem telesu.
Pod Rimom so katakombe, več sto kilometrov je teh hodnikov. Tu so prvi kristjani pokopavali svoje brate mučenike. Svet je tu vulkanski in se da lepo rezati. Kristjani so v stene izdolbli grobove in jih pokrili s pokrovi z napisom mučenika. Tu v katakombah so se prvi kristjani zbirali k pouku in k službi božji.
Iz tega je jasno, da je Rim za katoličane SVETO mesto. Zato so v vseh stoletjih katoličani radi romali v Rim k skupnemu očetu in na grobove mučencev. Tudi sv. Peter je v Rimu umrl mu-čeniške smrti. Bil je križan z glavo navzdol. Na tistem kraju je sedaj največja cerkev na svetu, posvečena sv. Petru. Poleg te cerkve so vatikanske palače, kjer so razni cerkveni uradi, muzeji, knjižnica, arhivi in kjer stanuje tudi sv. oče.
V Rimu so centralni uradi katoliške Cerkve. To so razne kongregacije, ki so to, kar so pri posvetnih vladah razna ministrstva. Tu se stekajo uradne niti katoliške Cerkve s celega sveta. V Rimu imajo navadno moški in ženski redovi in kongregacije svoje centralne in generalne hiše. Poglavarji posameznih redov se navadno imenujejo generali. V Rimu imajo razne narodnosti svoje kolegije, kjer stanujejo dijaki in bogoslovci, ki študirajo na visokih šolah katoliške Cerkve. V Rimu so razne visoke šole, katere obiskujejo dijaki raznih narodnosti. Profesorji so največji učenjaki v bogoslovju, filozofiji in v raznih drugih vedah, ki so več ali manj v zvezi z bogoslovno vedo.
Rim leži na obeh straneh reke Tibere, večji del mesta se nahaja na levem bregu. Vatikan, sedež papeštva, je na desnem bregu. Za časa imperatorjev (cesarjev) je štel do dveh milijonov ljudi, v srednjem veku je padlo število prebivalstva na tridesettisoč. V zadnjih petdesetih letih se je mesto zelo razvilo, tako da šteje danes do dveh milijonov prebivalcev.
Nobeno mesto na svetu nima toliko
umetnin, slikarskih, kiparskih in stavbarskih, iz vseh časov nakopičenih, kakor Rim. V mestu je nad 400 cerkva, nekatere so napolnjene z umetninami, da so kakor muzeji. Veličastne so razne bazilike, n. pr. bazilika sv. Petra, sv. Pavla izven obzidja, sv. Marije Snežnice (S. Maria Maggiore), sv. Lovrenca itd. Romarji po navadi obiščejo vse važnejše cerkve in molijo .na grobeh sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza v La teranu itd., da so deležni raznih odpustkov.
V	mestu je več velikih knjižnic. Za nas najvažnejša je vatikanska. Vsi narodi sveta naj bi vsaj po en iztis svojih katoliških knjig pošiljali v vatikansko knjižnico. Tudi Slovenci naj bi pošiljali vse knjige, pisane v katoliškem duhu, v to knjižnico. Pošljejo lahko tudi že izišle. Morda preskrbe s tem eno mesto za slovenskega knjižničarja. Naslov je: Bibliotheca Vaticana, Citta Vaticana, Roma, Italia.
V	mestu je nad trideset muzejev. Eden važnejši kot drugi. Za nas so najimenitnejši vatikanski muzeji. Priporočljivo je pogledati misijonski muzej pri sv. Janezu v Lateranu.
Ne smemo pozabiti raznih arhivov, zlasti ne vatikanskega. Papeži so dovolili, da smejo učenjaki iz vsega sveta prihajati v papeški arhiv in tam študirati zgodovino, ker Cerkev se ne boji napredka in zgodovinske resnice.
PO MISIJONSKEM SVETU
PRVI ČRNSKI ŠKOF V USA
Newyorski kardinal Spellman je posvetil rev. Jožefa Olover Bowersa, črnca, za prvega zamorskega škofa v Združenih državah. Novi nadpastir je študiral v semenišču San Luis v U. S. A., dopolnil študije pozneje v Wisconsin in v Rimu in nazadnje deloval kot misijonar med svojimi rojaki na Zlati obali v zapadni Afriki. Je doktor prava in govori in piše v angleščini, francoščini, italijanščini in nemščini. Zraven pa docela obvlada tudi tri narečja zapadnih afriških črncev. Za škofijo mu je dodeljena stolica v Accra na Zlati obali, kjer so katoličani v zadnjih letih porasli od 12.350 na 33.800.
V RDEČIH KREMPLJIH
Nadaljuje s popisovanjem svojih doživljajev iz Kitajske izgnani misijonar p.
ALBIN MIKLAVČIČ S. X.
9. maja sem užil zadnje ure svobodnega sonca. Ob devetih zjutraj so me že prišli klicat, naj grem na sodišče, kjer so urejevali razne formalnosti zasliševanja tožitelja in obtoženca. Opoldne me pošljejo domov na kosilo. „Popoldne bo izrečena obsodba nad teboj,“ so mi še rekli za zbogom...
Kosil sem prav lahko, s povsem mirno vestjo. Kaplan g. Benedikt mi reče: »Najbrž boš zvečer še doma, kajti po obsodbi ti bodo še stavili vprašanje, če Imaš kaj zoper njo, ali jo sprejmeš ali ne, ali se sklicuješ na višje sodišče ali ne. Sklicuj se na višje sodišče! Ko sem Kil jaz lani v zaporu, sem večkrat pri-sotvoval obsodbam, ki jih obtoženci niso sprejeli. Sklicevanje na višje sodišče ima vsaj to dobro stran, da gre dolgo pot. Tako boš mogel še nekaj mesecev prebiti na misijonu.“ Tako mi je mož v dobri veri govoril.
PRED LJUDSKIM SODIŠČEM
Ob treh, ko sem spet moral na sodišče, se je sonce skrilo za oblake in začelo je deževati. S 70 cm širokim slamnikom na glavi in z rožnim vencem v roki sem se podal na pol ure dolgo pot, kolikor je do sodišča.
Ko pa pridem do policije, me ustavijo ln me usmerijo noter. „Pa jaz moram Vendar na sodnijo!“, sem se obotavljal. »Ne, ne, kar sem noter, je že prav!“ so nie zavrnili in moral sem za njimi.
Kako uro sem čakal v sobici za vrati 'n se čudil izrednemu vrvežu v sicer mir-nem policijskem poslopju. Odnašali so s . le in stolice, klopi in podobno. „Še eno nuzo!“ je zaklical eden, in drugi je po-aral: „Kaj še ni zadosti?“ — „Ne, danes bo nekaj posebnega, danes bo veliko Judi!“ je odgovarjal prvi.
Slednjič so me pozvali iz sobe in dva
policaja z naperjenima puškama sta me povedla ne na sodišče, ampak proti „Slavnostnemu domu“. Tam sta me pred vrati že čakala dva partizana z dvema brzostrelkama, naperjenima proti meni. Ponosno sem se vzravnal in vstopil v poslopje, kakor nekoč zmagovalci skozi slavolok.
V dvorani je bilo zbranih kakih 300 ljudi iz vseh trgov in vasi tostran reke. Ko so me zagledali, je završalo; začudeno so se spogledovali: „Ah, oni Evropejec?! — Naš misijonar! —- Zdravnik iz zapadnega predmestja!“... Korakam skozi množico, kakor da ne gre zame. Ustavim se pred velikim polkrožnim odrom, na katerem je postavljena, tudi v polkrogu, vrsta miz, pogrnjenih z novimi, v prodajalnah izposojenimi raznobarvnimi prti. Rdeči trakovi, pripeti na njih, pa označujejo sedeže mandarina, policijskega šefa, glavarja jetnišnice, zdravnikov, tajnikov, itd., vsega skupaj sedežev za kakih 15 oseb, katerih pa še ni bilo nikjer videti.
Ko se dvorana docela napolni, pride gospoda skozi stranska vrata, skupno s tožiteljem. Med ljudstvom se čujejo medsebojni klici, a nič proti meni ali proti imperializmu ali kaj podobnega kot običajno na komunističnih shodih, kjer vladajo agitatorji. Višji sodnik zapove mir in začetek obravnave. Napove tudi, da bo na koncu tudi ljudstvo dobilo besedo v pričevanje proti meni.
Jaz stojim s slamnikom v roki na tleh pred odrom, predme na oder, pred mize, pa se postavi tožitelj. Le-ta brž ponovi staro storijo o zdravljenju hčerke in o njeni smrti. Potem pa govore vsi oni gospodje za mizami, lepo drug za drugim: vsi kajpada zoper mene. Končno vprašajo ljudstvo, kaj ono pove proti meni. Nekaj se jih res oglasi: Eden me toži, češ da sem mu jaz spomladi leta 1947 umoril njegovega bratca, ko sem jaz v t„ kraj prišel šele jeseni istega leta... Spet urugl "ovori o mojem imperialističnem ponašanju, o moji zdravniški prevzetnosti, češ da sem hotel
ozdraviti vse, tudi najhujše bolezni, in to v njegovi vasi..ki v njej jaz še nikdar nisem bil in niti poti do nje ne vem. Neka uboga starka je celo trdila, da sem leta 1956 (!) umoril njeno vnukinjo... Vse, kar je bilo rečeno proti meni, je bilo tako iz trte izvito, da včasih res nisem mogel drugega kot smejati se.
Meni niso dali niti besede v zagovor.
OBSODBA
Kar lepo so me obsodili, meni nič tebi nič, in sicer s temile kaznimi: 1 milijon yenov odškodnine očetu umrle deklice, 6 mesecev zapora in izgon s Kitajske.
Mirno sem vse poslušal, čakajoč, kdaj me bodo vprašali, če imam kak prigovor. A namesto tega začujem ukaz: „So-drug Hu, spremi Tržačana v jetnišnico!“ Kar na peti sem se zavrtel in prav po vojaško odkorakal iz dvorane, v kateri je bilo popolnoma tiho. Komedija je trajala dve uri.
Ko stopam proti glavnemu vhodu jet-nišnice, zapazim, da gre za menoj truma ljudi. Obrnem se k njim in jim rečem: „Bo že še prišel čas, ko bom skozi taista vrata spet prišel na svobodo.“ Moja stražarja sta me začudeno pogledala, kaj si upam reči, storila pa mi nista nič.
V ZAPORU
Na vnanjem dvoru zapora me kar na prostem vsega pregledajo in pretipajo. Odvzamejo mi vse, s čimer bi se mogel raniti ali zadrgniti, celo robček, ki so mi ga pa na mojo zahtevo vrnili, dve zaponki, mali svinčnik, stare kose papirja, rožni venec, jermen, ki so mi ga kasneje tudi vrnili, sploh vse. Ostala mi je le karmelska svetinjica, katero sem nosil pod majco in je niso otipali. (Prizanesli so mi spričo policajk, ki so hodile mimo, in me niso do nagega slekli, ampak mi pustili majco in spodnje hlače tudi med preiskavo...) Zahvalil sem Mater božjo, da mi je ostala vsaj ena sveta stvar v pogum in varstvo.
Potem so me odgnali v luknjo. Stopali smo doli po stezi in ko smo zaprli za seboj trdna in dobro zavarovana vrata, se znajdem v prostorni, umetno narejeni votlini. Skopana je 12 m globoko navpik v goro, v stenah pa ima izdolbenih 16 po dva in pol metra širokih in 12 m globokih jam. Popeljejo me k jami številka 15. Zapro za menoj p reg ra j o in ječar na deščici ob vhodu v jamo številko 16 popravi v 17; torej nas je v jami 17.
SOJETNIKI
Ko se ječar nekaj korakov oddalji, takoj začno padati od vseh strani vprašanja: „Kaj si pa ti „ušpilal“? — Kaj nisi ti zdravnik iz zapadnega predmestje? — Ali si se nalezel „vetra in cvetk“? (S to frazo so jetniki označevali zločin javne nemorale.) — Si se najbrže tudi ti kaj proti vladi postavljal! — Tovariši, poznam ga; gotovo mu je umrl kak bolnik, pa je bil obtožen umora,“ končno eden zaključi. Na vse to odgovorim: „Res je, radi nekega bolnika sem bil obsojen.“ In oni je povzel: „Vidiš, kakšni časi so danes, še zdi’avniki niso več varni.“
Po teh uvodnih predstavljanjih sem jim začel pripovedovati, kaj je pravzaprav moj primer. Dodal sem še marsikaj, kar bi jih utegnilo zanimati, celo iz svetovne politike. Kar brž smo si postali dobri... Ves ta razgovor se je kajpada vršil povsem pritajeno.
PREVZGOJA
Kar naenkrat se zasliši žvižg. „K predavanju!“ se začuje ukaz. Vsi planejo najprej h kibli pri vhodu (za opravljanje poti'ebe), potem pa se posedejo po tleh, vsak na svojo plahto. Moj prostor je na raztrgani slamnati preprogi, bolje rečeno, na koscu te preproge, prav na dnu jame.
Začne se „predavanje“. „Tovariš“ govori o novem, komunističnem, načinu življenja, katerega mora vsak sprejeti, če hoče postati koristen član družbe.
PRVA NOČ V JAMI
Eno uro traja ta pouk. Nato spet žvžg. „Razprava!“ ukaže tovariš; to se Pravi, da mora vsakdo ponoviti, kar je on razlagal.
Še niso kaki štirje nekaj ponovili, se že začuje nov žvižg in tovariš, ki je bil Napovednik naše jame, ukaže: „Dovolj, sPat!“ Potem pa se obrne k meni in mi reče: „Ej, ti Lao-i, pogrni se kar skupno s sosedom, jutri pa piši domov, naj ti Prinesejo odejo.“ — „Ne bo treba,“ sem [nu odvrnil, „kajti doma že vedo, sem jim po policijskem nadzorniku sporočil, naj mi vse prinesejo.“ — „Pa danes vseeno ne bo nič, ker vrata so že zakle-njena in jih do jutri zjutraj ne odpro. Kar lepo pod sosedovo odejo zlezi, tla so mrzla in noč je hladna, jutri boš moral biti zdrav, ker je naše delo težko, Pri mlinih!“ me zavrne tovariš. Prav tedaj pa zaječe zunanja vrata in kmalu nagledam zunaj pregraje pred našo jamo ječarja, ki me kliče: „Lao-i, to je tvoje, ne!?“ Bila je odeja in nekaj obleke, kar So mi poslali iz župnišča. Potegnil sem si kos za kosom skozi pregrajo in si postlal v oddaljenem kotu ter se ulegel. Kad bi bil molil večerno molitev, pa mi vtisi dnevnih dogodkov niso dali miru. Ko glavi so se mi podile kratke molitvi-®e, misli na to, kaj me čaka v dolgih šestih mesecih zapora, skrb za župnišče, kaj bo delal osamljeni kaplan, in še vse drugo. Ko so se mi možgani utrudili, Sem, stiskajoč v roki svetinjico, zaspal.
(Se bo nadaljevalo.)
pO MISIJONSKEM SVETU
novi izgoni misijonarjev iz
KITAJSKE
Od 30. oktobra do 20. novembra lani, tedaj v borih dvajsetih dneh, so komu-Plsti pognali iz „osvobojene Kitajske“ katoliških misijonarjev. Dominikanka "L Mercedes je ob prihodu v Hongkong Povedala, da je v Amoyu samo še pet ominikanskih redovnikov, od katerih je ,(len v ječi in za njegovo usodo nihče Pe ve.
„NEODVISNE“ CERKVE NA KITAJSKEM SO — PRAZNE
Milanska misijonarja, očeta Brevi in Cintolo, ki so ju nedavno izgnali s Kitajske, sta povedala, da so se trije duhovniki v škofiji Han Cung pridružili gibanju za „kitajsko narodno Cerkev“. Drugih pet duhovnikov pa je komunistično povabilo gladko odbilo: trije so sedaj zaprti, eden v domačem zaporu, približno „prost“ je samo neki prav star duhovnik. Eden obeh padlih duhovnikov se je postavil za župnika v prazni župniji: a ga ni kristjana v vsej fari, ki bi od tistega dne prestopil cerkveni prag! Rdeči sedaj očitajo tem „narodnim“ duhovnikom, da so bile v času „imperialistične1 duhovščine cerkve — polne, sedaj pa da se ljudje sploh ne menijo zanje...
Oba italijanska misijonarja so komunisti obtožili najhujših zločinov: smrti 100 sirot iz misijonske sirotišnice in bolezni sto in sto drugih... Kot povsod, so tudi tu rdeči mislili, da bodo kristjani pljuvali na svoje duhovnike; pa so se tudi tod temeljito urezali. Ker med katoličani niso našli niti enega Judeža, so jih 30 brž vtaknili v ječo, da bi jih tod z grožnjami in mučenjem prisilili k obtožbam proti misijonarjem: 24 jih je navkljub vsem pritiskom vneto zatrjevalo, da so misijonarji povsem nedolžni, ostali šesti pa so bili mnenja, da bi morali misijonarje vtaknili pod ključ ali pa jih pognati na prisilno delo. A ko so vseh 30 privlekli pred „ljudsko sodišče“, da bi pričali proti svojim duhovnim očetom, so kot eden govorili v njih obrambo!
MOČ LAIČNEGA APOSTOLATA NA JAPONSKEM
Na vprašanje, ki so jih zastavili katoliški misijonarji v Yokohami, so ugotovili tole: od 249 poganov jih je stopilo v katolicizem na prigovarjanje svojih katoliških prijateljev 154; 54 jih je spreobrnilo katoliško časopisje s kinom in knjigami vred, samo 5 jih je, ki so jih neposredno za vstop v Cerkev nagovorili misijonarji...
ZANIMIVO PISMO
MISIJONSKEGA
ZDRAVNIKA
Nisem bil len in zanikrn, da Vam za veliko noč nisem pisal, nasprotno, preveč zaposlen sem bil. Namesto tega si na velikonočno popoldne vzamem malo časa, da Vam napišem par vrstic. Da ne bom fantaziral, Vam slike prilagam in naj slike govore mesto mene.
Mislim, da je prav, če darovalcem po-
kažete „moj“ rentgen. V Marijini bolnišnici je že blizu 5000 slik naredil in preko 10.000 bolnikom notranjost pregledal. Tudi prvi — čaotunski — rentgen je imel lepe številke, a so ostale tam, kjer je rentgen ostal. Darovalci naj bodo veseli številk in naj bodo ponosni na lepi dar.
Za veliko noč sem šel v Taipei, kamor me je klical C. P. O’Neill MM, šef Ca-tholic Welfare na Formozi. On je bil sam bolnik naše bolnišni<Je in ji je mnogo pomagal z opremo. Topot me je klical,
Naš dr. Janež redko in malo piše, ker mu je vsak trenutek časa predragocen, kajti pregledov in operacij ni in ni konca. Ima pa to prednost vsako .njegovo pismo, da ga spremljajo številne, nad vse zanimive fotografije, ki jih sam posname, tako mimogrede. Tu spodaj je lepa slika njegovega (on pravi, da tudi našega) rentgena; desno vidimo sprejem in blagoslov rešilnega auta, ki so ga dr. Janežu za misijonsko bolnišnico, v kateri deluje, poklonili severoameriški katoličani; .na isti strani v sredi sta dve ozdravljeni bolnici; prav tako na naslednji strani starček in mlad fant; vsi so veseli in hvaležni za zdravje dr. Janežu in slovenski misijonski akciji, ki je dr. Janež eden najžlahtnejših .njenih sadov
'la mi je izročil nov rešilni voz, dar ame. riških katoličanov. Predno sem odpotoval proti Lo Tungu, sem šel h nadškofu mons. Kuo, da je voz blagoslovil.
Skozi svoje zamreženo okno sem slikal dve Kitajki. Ena je prišla iz Tajpei, druga iz Tainana na južnem koncu otoka. °be isti teden, na sliki obe že po operaciji, operirani v naši bolnišnici radi golše, °be isti teden, na sliki obe že po operaciji, zadovoljni v pričakovanju soprogov, da Jo pridejo iskat in spremit na domove. ^ znano kitajsko enostavnostjo sta mi na vprašanje, kaj ju je napotilo v ta zakotni Lo Tung na operacijo golše, mi je ena povedala tole:
„Dolgo let sem trpela radi te bolezni. Imela sem strah pred operacijo. Še večji strah sem imela, ko je prijateljica šla na operacijo golše v glavnem mestu in jo med operacijo radi krvavitve na mizi umrla. Tudi meni so rekli, da me operi-laio. a da je zelo nevarno. Neko soboto Sem imela sanje: Z možem sva šla na sPrehod in sva zašla na pokopališče, btrah me je bilo mrtvih. Mož mi je 'okel: Pojdiva proč od tukaj. Žalostna som tavala in nisem vedela, kam naj krem. Pred menoj se je znašla neznana "soba, ki me je prijela za roko in me vo-dihi v neko visoko hišo. Ko sem vstopila, som videla, da sem v cerkvi, in videla som križ na oltarju. Nekdo je prišel k meni, me operiral pred oltarjem — brez bolečin, zašil kožo in ko sem šla iz cei-kro, sem ozdrav]jena. Zjutraj sem P' 'Povedovala sanje znancem in vpra-š‘da, kje je kakšna misijonska bolniš-Piea.“
Povedali in svetovali so ji Lo Tung.
Podel jo je že bila v Lo Tungu in v
21D
ponedeljek, dva dni po sanjah, že rešena svojega krofa in strahu.
Bolnica iz Tainana pa pravi sledeče: „4 leta sem bolehala radi golše z Basedowo boleznijo. Vsi zdravniki so mi svetovali operacijo, a v isti sapi vsi pri-
povedovali, da je operacija zelo nevarna, šla sem v glavno mesto k sestri in se pripravljala za operacijo. 22. marca se mi je sanjalo, da me je rodna sestra močno tepla. Obupana sem jo v sanjah zapustila in tavala brez cilja po nekem vrtu. Približala se mi je žena srednje postave, zelo in celo izredno lepa. Dala mi je roko in me vodila v cerkev. V cerkvi sem videla velik križ. Lepa žena je oči obrnila na križ in izginila. 23. marca sem možu pripovedovala sanje. On mi je povedal, da je baš dan preje v vlaku govoril z žensko, ki je imela operacijo golše v Marijini bolnišnici.“
Isti dan je mož ženo s prvim vlakom poslal v Lo Tung.
Obe sta naredili obljubo z vso družino postati katoličani.
75-letni možakar se je po operaciji zažete kile poslavljal z dvignjenim pal* cem in smeje trdil: Marijina bolnišnica ting hau — zelo dobra.
Fant s tumorji na hrbtu se ni mogel poročiti. Po 3 operacijah se je tumorjev znebil in že nevesto našel.
Za danes teh par slik brez osebnih komentarjev, kot sem sam slikal in sam slišal. O sanjah Vam pisarim. Tokrat ne o svojih. Smešno, kajne, da kirurg o sanjah misijonska pisma piše. Nekaj resnice morda včasih tudi sanje pomenijo, saj sem pred kratkim čital resno revijo, ki napoveduje že prve uspele poskuse fotografiranja sanjskih slik na retini. Naj bo tako ali tako, sam vem» da sem ženskama krofe porezal in vem» da bom zadovoljen, če bosta res krščeni» kot sem bil zadovoljen danes zjutraj» ko sem med desetimi krščenci videl nad polovico mojih bivših bolnikov.
Lepo pozdravlja doktor.
MISIJON V KHARIJU
Poroča o. STANKO PODERŽAJ S. J., Indija, Bengalski misijon • Nadaljevanje
DESET POMEMBNIH LET
1.	S čolnom prvič v Khari
Leta 1858 so versko oskrbo Bengalije prevzeli jezuitje. Prišli so iz Belgije. Na kalkutska tla so stopili 28. novembra 1859. Razen osamljenega poizkusa v sedanjem ragapurskem okrožju po neznanem misijonarju leta 1840, so v teh krajih do tedaj evangelij oznanjali le protestantje.
Ko pa je leta 1868 začela v okrožju razsajati kolera, so ti poročeni gospodje 2 otroki in ženami odrajžali v bolj varne kraje. Deloma zapuščeni kristjani so se obrnili na katoliškega apostolskega vikarja Steinsa, ta pa jim je najprej poslal svetniškega patra Goffineta, ki je na ozemlju sedanjega ragapurskega misijona istotam kot tisti neznani misijonar 28 let prej — odprl prvo misijonsko Postajo novejše dobe.
Tudi v drugih krajih te dežele bi oili mnogi protestantje radi katoličani Postali. Obrnili so se na že tedaj znani k°legij sv. Frančiška Ksaverija, kjer jih J® profesor matematike p. Edmund Del-Pjace S. J., nadvse prijazno sprejel. Zgodilo se je to oktobra 1873. Prosili so ga 2aenkrat samo za katehista in sicer za vas z imenom Bošonti. Goreči p. Delpla-Ce (izg. Delplas) si je šel par dni kas-Poje vas sam ogledat. Tla je našel tako P Rodna, da je takoj tam ustanovil ka-oliško misijonsko središče.
že tri mesece kasneje ga je gorečnost — natačno 10. februarja 1874 — Enala, da se je v spremstvu šestih iz-Pneobrnjencev, katehista in štirinajstlet-eKa ministranta podal po reki naprej Pnot; jugozapadu. Zanimivo je to pot ■pP'sal v pismu, ki se nam je ohranilo.
navii da se je dobro oskrbel z rižem in j' p° vodo. Nagajal jim je veter. Obču-°val je tu pa tam čudna „znamenja“,
v zemljo zabite štiri kole in med njimi razpeto rjuho. Veljala so nekemu božanstvu za varstvo proti tigrom. S čolna je misijonar na lastne oči videl tigra plavati z ene na drugo obalo reke. Po dvanajstih urah vožnje iz Canninga* so prijadrali v neki kraj, o katerem so vodniki trdili, da je Khari. Pa so bili pot zgrešili. V trdi noči ni bilo druge možnosti, kakor čakati na nepoznanem obrežju. Zjutraj ni nihče vedel ne kod ne kam — nikjer ni bilo žive duše, da bi jo človek vprašal. Obrnili so čoln nazaj. Po več urah je krmar zavil v neznan rokav, češ da gotovo vodi v Khari. Bil je slep rokav, ki se je končal v blatni nasipini. Niti z največjim naporom se ni dal čoln poriniti nazaj v vodo. Fr. Delplace s spremljevalci izstopi, nekaj časa vsi brozgajo po blatu, se potem izmotajo iz goščave in z največjim veseljem kmalu zagledajo izhojeno pot. Do temena z blatom umazani po 36 urah blodenja — Bošonti so zapustili v torek zjutraj — v sredo zvečer najdejo Khari. Niti misliti ni bilo na to, da bi tako zablateni stopili med vaščane. Pred vasjo se kar vsi — kot to delajo črede bivolov — potopijo v ribnik sladke vode in začno misliti na večerjo...
Vest o njihovem prihodu se je medtem razširila po vasi. „Vsak, kdor je le bil doma, je prihitel. Obdali so nas. ‘Veseli smo, da vas vidimo. S katoliškim naukom bi se prav radi seznanili.’ “
„Obljubil sem jim, da se v par tednih spet oglasim in med njimi tudi ostanem ter iz njih napravim dobre kristjane. Zadovoljni so bili. Z globokimi pokloni so se poslovili.“
Namen p. Delplace-a je bil, da uredi najprej bošontske zadeve in se potem za stalno naseli v Khariju.
* Käning, malo mestece ob reki, kjer je svoj čas angleški podkralj lord Can-ning hotel napraviti novo pristanišče za Kalkuto in so do tam izpeljali tudi železnico, pa so se inženirji zaradi prehitrega kopičenja nasipin nazadnje odločili za Diamond Harbour, ki leži kakih 33 milj v ravni črti proti jugozapadu.
2.	Prva maša v Khariju
18. maja 1874 je misijonar pisal: „Ta teden mislim iti v Khari, da tam usta novim drugo misijonsko postajo.“ In res je tja prispel na binkoštni torek 26. maja istega leta. Koča, ki so mu jo vaščani dali na razpolago, je bila napol podrta in tako umazana, da si drugi dan v njej ni upal maševati. Najbrž je torej dne 19. maja 1874 — čeprav tega izrecno nikjer ne omenja — v Khariju prvič maševal na prostem. Še večje razočaranje je bil slab odziv: za pouk se je priglasilo samo pet, šest družin. Potrlo ga ni. Še isti dan je naročil material za novo cerkvico, medtem ko si je šel ogledovat primeren prostor zanjo. Pouka se je lotil koj prvi dan. Trikrat na dan je zbral oti'oke, vmes so prihajali odrasli in se tudi učili. Led je bil1 prebit. Že prvo nedeljo je bil prostor, ki je služil kot začasna cerkvica, poln, kajti večina vaščanov se je medtem odločila, da se bo pridružila. Vemo tudi, kaj je misijonar Delplace tisto prvo nedeljo pridigal. Na znanil je, da je ,,katoliški duhovnik poslan in pooblaščen od Boga, da pod vodstvom tistih ki jim je bilo zapovedano ‘Pojdite in učite vse narode’ — ‘Kdor vas posluša, mene posluša’ — oznanja blagovest odrešenja. Kot bivše protestante jih je poučil, kako nespametno je Kristusovo besedo spremeniti v ‘Berite sveto pismo in verujte, pa boste zveličani!* ‘Koliko izmed vas je pismenih,“ je vprašal. „Trije, morda štirje. In še ti ne razumejo, kar bero. Kako naj potem ostali vaščani spoznajo božjo besedo? Po navadnih bralcih, ki jih Bog ni poslal, ki jim Bog ni obljubil svoje podpore, ki se dostikrat slabo obnašajo in med seboj prepirajo? Kateri med njimi naj odloči, kaj treba verovati? Pravijo, da jim to pove sveto pismo. A ravno sveto pismo jim daje povod za pričkanje. Božja Beseda je le ena, le ena je Njegova Cerkev. Kaj vam koristi, če ste izven te Cerkve, kaj vam pomaga biti kristjani le po imenu?“
Drugi dan, v ponedeljek, sta vas obiskala dva protestantska katehista. Naj
prej sta ljudi strašila. Potem sta od misijonarja samega zahtevala imenik tistih, ki so v nedeljo prišli k maši. Misijonar jima je smehljaje odgovoril, da ga nima, sicer pa da bo „cerkvica“ kmalu premajhna in bo treba postaviti novo, večjo. To ju je razjezilo. Začela sta misijonarju očitati češčenje podob in Marije, v vasi pa sta proglasila, da je vsem pravovernim prepovedano s katoličani izmenjati pipo tobaka, vdove in reveži pa da bodo nagrajeni vsak z eno srebrno rupijo, če ne bodo več šli v katoliško cerkev. Nazadnje sta vse vaščane razen misijonarju zvestih ovčic povabila na „po jedino ljubezni“.
3.	Delokrog se širi
Medtem je p. Delplace dobil novo prošnjo za krščanski pouk iz — po njegovih besedah — osem ur oddaljenega Bodipurja. Tja ni šel sam, temveč je poslal katehista. Vaščani niso bili čisto zadovoljni in so zato prišli po misijonarja samega. Ta jim je ustregel in pri njih ostal dva dni. Klici so prišli potem še iz več drugih okoliških vasi blizu Bodipurja. Vse te vasi so še danes v območju kharijskega misijona.
29. julija 1874 je bila kharijska cer kvica dokončana. Misijonar Delplace je zdaj Bošonti prepustil drugemu misijonarju, sam si je pridržal Khäri. Bödi-pur in Lökikäntopur, ki leži kakšne štiri ure jugozapadno od Kharija in je danes zadnja postaja istoimenske železniške proge. Katoličanov tam ni več, zadnji se je izselil pred nekaj leti. Šele pred nekaj meseci, natačno maja leta 1953, se je od tam oglasilo pri piscu zastopstvo nekaj mladih ljudi, študentov in drugih poganov, ki so me povabili naj v neki vasi tam blizu ustanovim katoliško sre dišče. Trikrat so prišli in jim je bilo ustreženo s tem, da je bil tja poslan poseben katehist, da jih uči krščanskega nauka. Pa je starejši poganski rod tako močno nasprotoval, da so se mladi ustrašili in je morel katehist iz vasi. Prej so obljubljali, da bo 150 poganov sprejelo
sv. vero. Čeprav zaenkrat ni bilo sadov, je pojav razveseljiv znak za bodočnost. Med mladino vre. Kot so mi sami zatrjevali, se jim hinduizem gnusi in so ga siti do grla. Molimo!
4.	Toda. ..
P. Delplace tisto leto omenja tudi lakoto, ki kar naprej, leto za letom, stiska deželo. Pri tem omenja to, kar vsak misijonar v teh krajih živo občuti: kako naj sam uživa kaj boljšega (tudi če mu je to potrebno za ohranitev moči pri napornem delu), ko pa ti ubogi ljudje nihajo niti tega, kar je za ohranitev življenja potrebno?
Trpel je tudi od protestantov — kar je še danes delež vsakega misijonarja v Bengaliji, če ne naravnost, pa vsaj indirektno, po ovinkih.
Izrečno pa omenja, da ni mogel odpreti niti enega središča za pokristjanjenje poganov. Današnji misijonarji so v tem oziru na boljšem čeprav je to naše delo le ribarjenje s trnkom, nikoli z mrežo. Po tem, kar je zgoraj omenjeno, pa se razvidi, da morda ni več daleč čas, ko bodo prilike boljše, ko bodo pogani iz prepričanja prihajali v Kristusov ovčjak, ne več posamezno, temveč v trumah . . . Treba bo pa še mnogo, mnogo molitve, dela in trpljenja, če ne celo — semena mučencev. Kdo ve?
Izgotovljena sedanja cerkev v Khariju. Tudi Slovenci smo znatno prispevali zanjo, plasti s skladom leta 1952. — Letos pa pomagajmo zgraditi misijon p. Poderža-Zvemu sobratu o. Viktorju Sedeju, s tem da prispevamo v sklad 1954, od katerega le 500 dolarjev njemu .namenjenih. Pa tudi p. Poderžaj ima še mr-ogcitere in velike Potrebe tako pri dokončni ureditvi zunanjščine in notranjščine cerkve kot pri nje
liturgični opremi
PO DEŽJU IN VODI
(Ta članek je napisal misijonar KAREL MLEKUŽ SDB za mesečnik „Don Boško v Indiji“ tri dni pred svojo tragično smrtjo. Pisal ga je v postelji z veliko vročino ter glavobolom. Moči so mu pešale, a njegov neuklonljivi duh se ni hotel vdati.)
V družbi enega fanta, ki mi je nesel kovček s prenosnim oltarjem, sem odpotoval proti Cherrapunji-ju, kraju dežja, ki je bil nekoč cvetoča katoliška centrala s prijazno cerkvico in zadovoljivo hišico za misijonarja. A neprestano deževje je skoraj popolnoca uničilo oboje, tako da sem moral iskati zatočišča pri neki ubogi katoliški družini.
Zelo so bili veseli naši verniki, ko so zvedeli, da sem prišel. A večje je bilo njihovo veselje, ko sem jim povedal, da bom naslednji dan daroval mašo v njihovi cerkvici. Koliko spominov se je zbudilo v njihovih srcih iz časov pred svetovno vojno, ko so imeli med sabo stalnega misijonarja in so lahko dnevno bili pri sv. maši.
Zvečer so se vsi starejši katoličani zbrali pred misijonarjevo hišo za zborovanje. Govoril sem jim, da upamo in želimo delovati v Cherrapunjiju; da se bomo zopet stalno naselili tam; da bodo prišle sestre in da bodo odprle šolo in dispenzarij; da bomo mi odprli siroti-šče in da se bo vse to zgodilo v kratkem času. čas trpljenja in preizkušenj je minil: Cherrapunji bo zopet postala luč vsega katoliškega gibanja v Assamu.
Med tem, ko sem govoril, sem videl, da so mnogim tekle solze po licu, solze veselja, kajti moje besede so jih spomnile njih mladih let, ko so veselo in navdušeno sodelovali z nemškimi misijonarji. In ko sem jim povedal o mojih jutrišnjih načrtih, da sem se že sam odločil iti v njihovo deželo in tam začeti s sejanjem božjega semena, katero naj bi vzklilo in zrastlo v mogočno drevo, je neki možakar — nekoč priden katehist,
a sedaj nekoliko na stran pota zašel — vstal in spregovoril v imenu vseh navzočih: „Father (gospod), vi ste spet poživili naše duše, čutimo se 20 let mlajše. A žal, naše noge so še vedno stare kot prej. Kako srečni bi se počutili, če bi vas mogli spremljati na vaših misijonskih potovanjih, kakor smo bili vajeni delati v tistih nepozabnih dneh naše mladosti. Sedaj tega ne zmoremo. A tukaj so naši sinovi: vzemite jih s seboj. Oni vas bodo spremljali in vam pomagali z besedo in roko sejati seme božje besede v sedaj še poganski deželi. Oni bodo naši namestniki: a mi vas bomo spremljali v duhu in molitvi na vsakem vašem koraku.“
Z veseljem sem sprejel njihovo velikodušno pomoč, ter sem jo naslednji dan po rani sv. maši — skupaj s šestimi mladimi ter plečatimi Khasijci —■ udaril dol v globoko dolino, kjer se besno peni bistra reka Umiam. Vsi smo bili veselo razpoloženi. Peli smo in ukali, da je odmevalo do himalajskih gora.
PRVA POSTAJA
Bila je že noč, ko smo prispeli na naš prvi določeni cilj. Trudni, lačni in premočeni so moji spremljevalci zakurili ogenj in začeli pripravljati skromno večerjo, dočim sem jaz z lučjo v roki šel od hiše do hiše ter vabil, naj pridejo, da se o nečem važnem pogovorimo. Sicer pa mi ni bilo treba iti v vsako sleherno bajto, kajti moji tovariši so s svojim veselim petjem zbudili celo vas.
Radovedni hribovci so se začeli zbirati pri ognju. V kratkem času se je zbrala vsa vas. Kramljali smo o veri, molili ter peli. S pravo ploho ugovorov so nas obsuli nekateri protestanti, ki so bili med poslušalci. Tudi pogani so imeli svoje težave, katere sem jim moral rešiti, tako da je bila skoraj polnoč, ko smo se vsedli k večerji. Bili smo lačni, zato nismo gledali, kaj je bilo v skledi. Dež nam je namreč med tem zelo razredčil našo skromno jed. — „Zapri oči, pocmokaj, stegni vrat ter pogoltni,“
je naš šaljivi rek na naših misijonskih potovanjih...
Zgodaj zjutraj smo že zopet na nogah. Fantje so zabili v zemljo štiri kole. Pritrdili na njo desko ter pripravili za sv- mašo. Seveda so med tem tudi peli ter tako spomnili naše „vernike“, da je treba iti v „cerkev“ k maši. Lepo število protestantov in poganov se je zbra-ter „pobožno“ prisostvovalo sv. daritvi. Po sv. maši smo zajtrkovali pri neki dobri poganski, sedaj že katoliški družini. Končno smo morali naprej, ^taogi pogani so prosili, da bi jih poučili v naši sv. veri, mnogi so obljubili, da bodo stvar dobro preštudirali.
DRUGA POSTAJA
Po dobrih treh urah hoda po strmi gorski steni smo prispeli v drugo vas. daz sem nalašč hitel tja, ker je tam sejem in ob tej priliki pridejo hribovci 15 Jo 20 km oddaljenih naselbin, da Prodajo kakšne posebne pridelke in si Nakupijo potrebnih reči. Res ni lepše Priložnosti, da se spoznaš z ljudmi iz različnih krajev.
Komaj sem se pokazal na sejmu, že so začeli šepetati: „O, father je prišel; tather je prišel.“ Jaz sem smehljajoč se se’ gor in dol med šotori ter tu in tam s kakšnim spregovoril par besed. Ljudje So nekam čudno in bojazljivo gledali
Uarne.
Ustavil sem se pri nekem šotoru ter kupa kamenja ogledoval to vrvenje JUdstva. Kmalu se je zbrala kopica mož okrog mene. Videl sem, da bi radi go-a nobeden se ni upal začeti. Neki starček se je posebno trudil, da bi kaj rekel. Dvakrat ali trikrat je že odprl sta, pa mu je vsakokrat beseda zastala.
^ Ko, pa sem ga jaz rešil iz zadrege.
Prašal sem ga, kako se piše, kje je iTa?0Va vas’ kakšna je njegova vera, • To je bilo dovolj. Začeli smo se ^ogovarjati. A možak je kmalu nape-sa vodo na svoj mlin, in rekel: „Go-v 0“>_jaz sem nekaj malega slišal o vaši eri in sem si želel srečati katoliškega
duhovnika. Pridite v mojo vas. Tam bi mnogi radi govorili z vami.“
Obljubil sem, da jih bom kmalu obiskal.
Ko so drugi ljudje videli, s kako lahkoto je starček dobil obljubo obiska, so me še oni poprosili, da bi tudi nje prišel pogledat. Vsem sem obljubil, in sem se v srcu zahvalil dobremu Bogu, da me je pripeljal na ta sejem.
ŽETEV JE ZRELA
Ko so se sejmovci začeli razhajati, smo z njimi odšli v najbližjo vas, kjer smo doživeli nepozabne trenutke. Res toliko prošenj sem dobil tisto noč, da sem moral pustiti tam enega izmed mojih fatov, da bi poučil vaščane v sveti ver? ter jih pripravil za sv. krst, delo, ki naj bi bilo darovano kot duhovni šopek božjemu Odrešeniku v tem jubilejnem letu našega odrešenja (1933).
Tukaj je Mlekuž odložil pero z željo in upanjem, da nam opiše še drugi del tega misijonskega potovanja, ki je bilo prvo Hzmed stotero misijonskih potovanj tega neustrašenega in požrtvovalnega sina naše ljube slovenske zemlje. A Gospod je imel drugačne načrte. Njegova prerana smrt je zakrila s tenčico njegove žrtve, uspehe in želje. Zvedeli bomo zanje šele, ko se snidemo z njim pri ljubem Bogu.
Poroča Nace Kustec S. D. B., Tiru-pattur, Indija.
PO MISIJONSKEM SVETU
INDIJSKI KATOLIČANI MOLIJO ZA SVOJO REPUBLIKO
Od 1950 naprej ob nedeljah po vseh katoliških cerkvah v Indiji katoličani po sveti daritvi izmolijo še posebno antifono k Bogu za rast in procvit svoje zvezne republike. Antifono je odobril narodni cerkveni zbor. španski jezuit p. Schdniz pa je zdaj priredil za to molitev za državni blagor posebno melodijo, katere osnove je vzel iz indijske državne himne „Jana gana mana“.
POGOJI ZA MISIJONE V PARAGUÄJU
Dr. BRANKA SUŠNIK, Asuncion, Paraguaj — Konec
VII. INDIJANSKI ZNAČAJ IN MISELNOST
Mnogo se je že o tem pisalo in se verjetno še veliko bo; je pač to vprašanje eno izmed tistih, ki jih vsak pisec lahko „na svoje kopito nateza“ in po vrhu še senzacionalno pobarva. Hočem navesti le bistvene značilnosti, kolikor te postanejo že misijonsko vprašanje.
1.	Vprašanje .nestanovitnosti
„Jem, kadar sem lačen; spim, kadar sem zaspan, in delam, kadar nekaj potrebujem. In se po vrhu še belcem in njihovim uram smejem.“ Ta bistvena indijanska izjava izraža načelo naravne logike v življenjskem redu. Etnologi in misijonarji pa so iz tega napravili tri zaključke: Indijanec je muhast, len in nestanoviten. V resnici pa Indijancem borba za življenjski obstanek ni tako lahka v njihovem primitivnem svetu; narava sama jim postavlja kaj strogo urejeni delovni red: ribolov, lov na divjačino, iskanje divjih živali zaradi kož, ki jih zamenjujejo za druge predmete, začasno udinjanje na estancijah ali drugod, da si pridobe kos surovega platna, je bistveno moško delo. Tkanje mrež, ponchov, nabiranje divjih sadežev, postavljanje „bajt“, prehrana itd.: žensko delo. Skupinski duh v primitivni naselbini ne trpi lenobe posameznika in „muhavost in nestalnost“ je le dejansko sprememba, ki jo naravne razmere same vsilijo primitivcu. Milijonsko delo v takih okoliščinah bi še torej moralo ali prilagoditi temu življenjskemu redu ali pa spremeniti življenjski red za celo skupnost, ne le za posameznike. Praktično se je izkazalo, da v taki skupnosti sicer vzgoje nekaj kristjanov, kar pa rodi že drugo vprašanje: krščanskemu Indijancu misijon daje tudi kako delo v misijonu in ga s tem obvaruje premočnega vpliva poganske okolice in dednih izro-
čil. Pa prav ti Indijanci postanejo nekam iztrgani jz svojega okolja; odtujijo se polagoma staremu življenjskemu udejstvovanju, miselnost pa ostane ista. Če misijonarji za te pokristjanjene Indijance ustanove še posebno naselbino prav ob robu poganske, se poganska tol-derija (naselbina) še bolj zakrkne. Po navadi pa se indijanski kristjani začno raztepati po belih okrožjih, iščoši „boljše“ prilike. Tako se najboljši kristjani izgubljajo in misijonarji sami tarnajo nad nestanovitnostjo teh kristjanov. Upoštevati pa moramo, da je bil krščanski Indijanec iztrgan iz svoje skupnosti, da je prisiljen prilagoditi se beli okolici, ki mu sama vsiljuje zelo nekrščanska sredstva za življenjski obstanek. Ako po se krščeni Indijanec znova prilagodi staremu primitivnemu načinu življenjskega reda, bo pa zašel v staro vraževerje, saj ga bosta pogansko skupnostno ozračje in strah „pred neznanimi duhovi“ kmalu zajela. V tem ne vidim nobene posebnosti: belec je prav tako nestanoviten, kadar se mora prilagajati zaradi življenjskega obstanka; Indijanec pa je pri tem veliko bolj razumen, čeprav mi menimo, da je indijanska pamet samo muhavost.
Misijonarji večkrat razglabljajo, kako rešiti to „vprašanje nestanovitnosti“ in še danes radi sanjajo o indijanskih rezervacijah ali redukcijah po načinu jezuitskih gvaranijskih misijonov. Dandanes pa je taka taktika že nemogoča; treba je misliti, da bela kolonizacija prodira vedno bolj in Indijance počasi izpodriva, toda zanesljivo, same indijanske skupine pa se cepijo v zelo maloštevilne enote; te enote misijonsko zajeti pa je še teže kot celoto. Indijanci so kaj hitro spoznali nove razmere: vedeli so, da jim je beli kolon najbolj nevaren; strah pred „belim -zlim duhom“ je Indijance tudi -animistično vodil v prizadevanje, zagotoviti si nepristranost ali
celo „prijateljstvo“ z belim gospodarjem — tako materialno kot animistično. To je za Indijance veliko večjega pomena 'n je še, kako pa ljubiti Boga, ki ga misijonarji oznanjajo, da je dober in da jim ta torej ne bo poslal „zla“. Tako vidimo, da je Indijanec — zvest animistični miselnosti — rešil na svoj logičen naein vprašanje misijonarja in belih kolonov.
Kjer so Indijanci že v belem okrožju in v pristaniščih, se ves ta problem še bolj zaostri. Kolonizacija sama je prinesla „obubožanje gozda“; Indijanec sam najde že v naravi zadosten vir prehrane in je po vrhu tudi že „okusil“ kakšne civilizacijske predmete, ki so mu nodilj poželenje po njih. Beli koloni ne tepe v svoji bližini velikih indijanskih skupin, marveč le maloštevilne, raztre-s°ne okoli belega naselja. „Plačevanje“ Indijančevega dela je pravzaprav le „miloščina“, s čimer so belci sami prisilili Indijanca na njim tolikokrat očitano pri-cejeno „beračenje“. Modemi Indijanec
tako razvije v neke vrste „dninarja, eerača in tatu“ po našem pojmovanju; Indijanec pa je po svoji logiki trdno Prepričan, da veliko „dela“ in svoje beračenje in tatvino razlaga kot „izposojanj® pri prijatelju“ ali pa „plen pri so-Vražniku“, to se pravi — za Indijanca opravičeno. Nam se to zdi prekanjenost, foda po svojem opazovanju in preučevalo indijanske miselnosti sem prišla do Prepričanja, da Indijanec v tem ne kaže Prekanjenosti, marveč je o tem nravnem načelu „izposojanja in plena“ trdno pre-Pr'čan. Kako v to točko prodreti s krščan-o nravnostjo, je pač delo misijonarjev.
Indijanec je potemtakem nekako pri-f1 ion, da hodi iz kraja v kraj in okoli ®l>h naselbin. Značilno je, da belo ” rožje skuša ubiti indijanskega sku-j^nskega duha, pri tem pa ohraniti žive vv.'r’l^nce — posameznika. V pristani-‘ _ je to pravo nasprotje; med belimi -a PaKiraj° prizadevnost skupnosti, isto-i V-V k° Indijanca' trgajo - iz nje-'prav 1-i 1 ' Indijanec sam je'to nekako pod-Ve8tno začutil; če je poprej lovil div-
jačino, je sedaj začel loviti „bele prijatelje“, ki mu bodo dali „delo“ in se pri tem zna poslužiti vseh mogočih „pasti“. To je moderni Indijanec, ki „veliko misli“ in se je miselno že „civiliziral“. Misijonska akcija v tej točki bi pač terjala veliko Pavlovo dušo.
Po vsem tem bomo razumeli očitke „ lenobe, muhavosti in nestanovitnosti“ pri Indijancih. Po naših pojmih in naši morali je to brez dvoma resnično; toda Indijanci, kot smo videli, o tem drugače mislijo. Tu bo treba še veliko dela in veliko let, preden bodo Indijance uvedli v krščansko miselnost.
2.	Etično in animistično načelo
Že prej sem omenila, da je indijansko pojmovanje o dobrem in zlem precej drugačno, kot je zrastlo v krščanstvu in je oblikovano po stoletjih kulturnega življenja. Indijanski čarovniki enoglasno izpričujejo, „da so Indijanci pleme, kateremu pripadajo dobri; hudobnih Indijancev torej ni“. „Dobro“ pa je vse, kar je v skladu z naravnimi zahtevami, to se pravi: s tistimi zahtevami, ki jih narava sama postavi človeku; tu ne gre za naravno načelo, zgrajeno filozofsko „teorijo“, temveč samo za „zahteve“. Narava ima za Indijanca svoj pomen le po vsem tistem, s čemer se mu predstavlja ali izraža. To „dobro“ je nekako uzakonjeno po „višjem“ posegu, to je: po animističnem redu. Nepodrejenost ali odpor proti naravnim zahtevam sta torej istočasno izzivanje duhov in animističnih sil. Tako je „dobro“ nekaj tako samo ob sebi umljivega za Indijanca, da postane v tem pogledu nekako brezbrižen in ne išče nobenih dvignjenih „čednosti“. „Hudo“ samo po sebi je torej „nehoteno“ s strani Indijanca, je neke vrste Indijan-čeva površnost ali obsedenost po zlem duhu kot izraz razjarjenih duhov. Indijanca „zlo“ bolj zanima kot „dobro“, zli duhovi bolj kot soglasje animističnega reda. Kako je s tem pri vsakem od posameznih čakovskih plemen, bi bilo tu preobširno, obravnavati; hočem nakazati le bistvenoi
a)	Nravstvena Indi>ančeva ,,,morala“ je prav tako prežeta z „božansko“ uza-konjenostjo kot pri drugih narodih na svetu, le da se odraža v animističnem preprostem redu. Ta etika sicer ne pozna delitve v čednosti in grehe, zahteva pa od Indijanca nravstvena junaštva in ga zapelje v strahopetnost, če ni verskega čustvovanja, pa le diha animistični čut iz vsakega Indijančevega dejanja. Tako je vsaj pri primitivnih skupinah, če tedaj slišimo celo od misijonarjev, da „Indijanec ostane Indijanec“, je precej razumljivo. Upoštevajmo, da je za Indijanca krščanska etika, čeprav pozna vse zapovedi, vendarle miselno še zelo daleč. Protestantje so se poslužili „bavbava“.
„Civilizirani Indijanec“ pa istočasno s spremembo načina življenja nekako manj čuti ta neizprosni animistično nravstveni red, čeprav se v njem še prepletajo iste predstave in še vedno po starem načinu oblikuje svoje misli; pot do nekega primitivnega podzavestnega dvomljivstva je nagla in toliko razpravljana „muhavost“ Indijanca je le naravna posledica. Naravnost v belem okrožju pa v današnjih časih ni tako zavestna, da bi mogla z zgledom pripomoči Indijancu do spoznanja, kaj je dobro in kaj je zlo v novem načinu indijanskega življenja.
b)	Življenje Indijanca ni brez vsake verske podlaga kot se to pogosto sliši, čeprav je ta verska podlaga izražena le v animizmu. In ko Indijanec že živi v stalnem stiku z belim okrožjem, začne čutiti, da mu nekaj „manjka“, kajti animistična tradicija, se je zaradi spremembe načina življenja oslabila. Iz neštetih razgovorov z Indijanci si upam mirno zatrditi, da taki pojavi kot petje nabožnih pesmi (čeprav brez razumevanja smisla) niso samo veselje do prepevanja, marveč Indijancu nekako napolnjujejo duševno praznino, še celo pristaniški Indijanci „iščejo“. Taka spoznanja raziskovalca nekako presenetijo, kajti vsak narod ima svojo uro in svojo pot, po kateri začne iskati Odrešenika. Misijonsko delovanje bi prav to spoznanje moralo skrbno upoštevati, opustiti že naprej
zgrajene lepe teorije o pokristjanjevanju in slediti Pavlovo pot: biti vsem vse, v vsakem „mestu“ najti najprej tisto, kar „meščani“ najbolj potrebujejo. Dokler pa bo veljalo zakoreninjeno mišljenje, da je Indijančeva vera le „zli duh“ in njegova morala le „muhavost in nestanovitnost“, bo delo težko.
3.	Vprašanje čarovnikov
Kaj je bistvena naloga čarovnika? O tem si še znanstveniki niso edini. Moj odgovor na to vprašanje je torej podvržen morebitnim zmotam, toda za enkrat vsa raziskavanja v tem oziru vodijo do tega zaključka: čarovnik je bistveno „pomirjevalec“ razjarjenih zlih duhov, ker je sam nedotakljiv po čarovniškem „postu“ in ker pozna skrivnost animistične harmonije naravnih sil; obenem pa je tudi zdravnik, ker pozna „skrivnosti“ telesne duše. Le enega indijanski čarovnik ne zmore: pospešiti neko „koristno dobro“, kajti tudi zanj je poseg v animistično harmonijo nepoznani „tabu“. Tako se v primitivnih skupinah po navadi dogaja tole: Indijanci na eni strani slede misijonarju kot nekemu opolnomočencu „dobrega posredovanja“. Guaranizirana plemena prav tako v duhovniku vidijo „magično silo“. Isti Indijanci pa obenem slede čarovniku,' ki jih miri z „zlemi duhovi“. Ta čudna bigamija obeh koncep* tov dobrega in zla, posrednika z dobrim in posrednika pomirjevalca z zlim, je ena od najbolj zunanjih značilnosti „pokristjanjenih“ Indijancev. Zato boste vedno slišali tožbo misijonarjev: „Ko bi le ča' rovnikov ne bilo!“ Sami priznavajo, da se novi indijanski kristjani dobro „drže“ naukov, dokler v njihovo naselbino ne pride kaka nesreča, bolezen itd.; tedaj pa že kličejo čarovnika in pri tem si po" kristjanjeni Indijanci tega prav nič n® očitajo v greh, pa naj jim misijonar to še tako zatrjuje in dokazuje, če v takih primerih misijonar s silo poseže, si lahko za vedno zapre indijanska srca.
Med Indijanci v bližini belega okrožja sicer ugled čarovnika upada, toda kot
„zdravnik“ se še vedno ohrani. Že omenjeni podzavestni dvom pa Indijanca pripravi tudi do tega, da čarovnika ubije, če se mu zdi, da je njegova „nedotakljivost“ že prešla in je s tem sam postal nosilec zlega duha. Tako se ni čuditi, da včasih Indijanci tudi misijonarja kar na lepem zapuste, ker po svoje mislijo, da je misijonar izgubil „stik z višjim“. Taki Pojavi so pogosti in jih moramo le s tega vidika presojati ter ne zapasti prazni besedi „nestanovitnost“.
Čarovniki se redko spreobrnejo; prav gotovo se bore tudi za svoj „ugled“, a vzrok je nekje drugje: Čarovniki trdijo, da o duši oni več vedo kot misijo-nnrji, p katerih kvečjemu pravijo, da ßoga bolj poznajo. To čudno čarovniško n>nenje mi je z nekim primerom kasneje Potrdil tudi o. p. Wilkskamp (OMI), kateremu so baje čarovniki nekaj podob-nGga izjavili. Po splošni indijanski miselnosti ima človek nekako „trojno dušo“. Res pravi pojem duše bi bil le tisti Indijanski pojem, po katerem ena od teh „treh“ duh živi dalje, ko telo že umre; druge vrste duša spremlja člo-Veka od rojstva do smrti, umrljiva s telesom, ali pa že prej, s trenutkom, ko človek izgubi telesno moč (zato včasih bolnike zapuščajo in starce žive pokop-lejo). iz raznih jezikovnih primerjav je razvidno, da se to „dušo“ čisto preprosto lahko prevede z našimi živci. Kadar čarovnik zdravi bolnika, se dejansko ukvarja s pomirjenjem zlega duha, obenem pa tudi s to „dušo-živci“ in v obeh Primerih rabi prav svojstveno melodijo, 1 je ali izrazito pomirjevalna in enolič-Ua) ali pa skrajno vzburljiva. Mnogokrat '-e civilizirani Indijanci nimajo pravega Pojma o tem in včasih govore, da je olnika duša zapustila, a jo bo čarovnik nazaj postavil. Končno je še „tretje Vlste duša“, to je življenjski dih, spoj z Uaravo in sklop v animističnem krogu.
ni'ovnik pomirja tudi to dušo, v primeru, '‘l kak Indijanec krši po površnosti ali ehote kakšno nravno zahtevo.
Čeprav imajo Indijanci v belem lQžju že kaj zmedene pojme o tem
vprašanju in večkrat celo nepopolne, se te animistične predstave le obude v njih, če se zato pojavijo potrebne okoliščine, zlasti vse vraževerje v zvezi z „dušo-živci“ in z „dušo-življenjskim duhom“. Isto se mnogokrat zgodi tudi s pokristjanjenim; Indijanci.
Protestantje pa so celo sem posegli, kakor oni pravijo: skušajo „malo krščanskega dežja poslati“. Dušo-življenjski dih skušajo nekako razlagati v smislu Kristusove vesolne „duše“; dušo-živce pa kot posameznikovo dušo. Indijanski pridigarji so seveda to še bolj indijani-zirali; tako je vzcvela propaganda o „večnem življenju“ (na žemlji), ker kot kristjan postane člen Kristove vesoljne in večne duše. Prav taki primeri še bolj prepričujejo katoliške misijonarje, da je nevarno začeti z indijanskimi katehisti in da je bolje, izogniti se takim primerjavam krščanskih pojmov z animizmom.
Končno še beseda o „zlih duhovih“. Praktično je teh toliko, kolikor je bolezni, naravnih neprilik, pojavov itd. Indijanske besede za te duhove po navadi označujejo bistveno lastnost pojava zlega duha; prevladuje pa običajno, zlasti med Indijanci v bližini belega okrožja, zli duh bolezni. Po indijanskem pojmovanju iskati neko osebnostno načelo satana, je zaman, prav tako kot je pojav Boga čisto animističen. To pomanjkanje stroge razločitve med načelom dobrega in zlega nam tudi pojasni svojevrstno nravno stališče Indijancev. Je še nekaj „razbesnelih“ duhov, ki hote in brez izzivanja lahko škodujejo človeku, to pa so po navadi duše Indijancev, ki so umrli izven naselbine ali izven skupnosti.
Nov pojav pa je neke vrste „potujoči zli duh“, o katerem govore vsi Indijanci v bližini belega okrožja, toda primitivni o tem nočejo nikdar ničesar vedeti in je verjetno, da je to res. Ta potujoči duh neprestano napada Indijance in se „maščuje“; nekateri Indijanci razlagajo, da je to duh čarovnika, ki skiiša neznano kam odvesti Indijanca v bližini belega kolja, ali pa če se pokristjani. Če je to strašilo spretno izmišljeno po
čarovnikih samih ali pa je zrastlo iz nekega skupnega strahu Indijancev pred posledicami bližanja „belcem“, je težko reči; a bi se skoraj odločila za zadnjo možnost.
4.	Oblast
Glavarji pri čakovskih Indijancih praktično nikdar niso imeli kake močne veljave ter je njihov vpliv zrasel praz-zaprav po španski osvojitvi, ker je evropska navada „vodje“ bila pogoj za pak-tiranje z indijanskimi plemeni. Poglavar je bil prvotno in je pri prvotnih skupinah le neke vrste odločilni organizator skupnih plemenskih podvigov, dejansko pa je bila prevelika oblast na tako imenovanih „malih kasikih“, ki so dejansko le preizkušeni lovci in ribiči. Prav zato je bilo cepljenje in drobljenje velikih skupnosti še bolj naglo kot pri drugih indijanskih plemenih z močnejšo zgradbo avtoritete. Tako je primitivni kasike (poglavar) pravzaprav bolj obložen z dolžnostmi kot pa s pravicami in predpravicami.
5.	Vprašanje družine
To je eno najtežjih vprašanj v misijonskem delu. Dosedanje izkušnje so pokazale, da med čakovskimi Indijanci krščanstvo le malo zajame družinsko življenje. Vzroki so predvsem naslednji:
a) V primitivnih skupinah je delitev med delovanjem moža in žene sicer strogo ločena, toda vkljub temu v tako imenovanih naselbinskih posvetih ni mož, ki odločuje za družino, temveč poseže v to velikokrat ženin brat ali stric, s čimer je načelo krvne sorodstvene skupine močnejše kot pa družinska celica v ožjem smislu besede. Prav to dejstvo ima za posledico tudi čudno avtoriteto nad otroki. Pokristjanjevanje je torej težavno že samo po sebi v takih okoliščinah sorodstvenega posega; še teže pa je uvesti moralo krščanske družine, kjer avtoriteta sloni bistveno na možu, oziroma očetu. In čeprav se skupine cepijo, ostane zavest sorodstvene skupnosti globoko zakoreninjena. En primer tega kočljivega vprašanja vidimo pri paraguajskih mešancih, še danes je vsaj 70% zakonov
v Paraguaju samo na osnovi konkubi-nata in se cerkveni zakoni po preprostem paraguajskem ljudstvu cenijo kot „lujo de la clase alta de los senores“. Tudi vzgoja otrok po raznih stricih in sorodnikih je pogost pojav.
b) Spolno življenje samo se pri Indijancih naslanja na naravni nagon, ki pa je pri primitivnih še nekako kontroliran po raznih „tabujih“ v namen ohranitve sorodstvene in plemenske skupnosti, čeprav obstojajo na leto kaki 4 „prazniki“, ki dovoljuje v tem pogledu neko čudno svobodo; po naših pojmih bi jo lahko izrazili z „dan razbrzdanosti“. Toda to so le določeni dnevi, drugače pa prevladuje rodovni red. Indijanci bi sicer na splošno sledili misijonarjevim nasvetom, toda dejstvo je, da prav na tem področju Indijanke pod vodstvom raznih „ceremoni-jalnih učiteljic“ uživajo popolno svobodo odločitve im so taki sklepi vedno „tabu“ za Indijance same. In dokler bo Indijanec nadaljeval s svojim naselbinskim načinom, bo v tem oziru mogoče le malo storiti. Niti vzgoja deklet v misijonskih zavodih pri redovnicah bistveno nič ne doprinese k temu vprašanju. Tako se sicer te krščanske družine obdrže kako leto, toda kmalu zaidejo v prvotni poganski družinski red, seveda tako, da pri tem Indijanec ne občuti nobene bistvene „pregrehe“. Preseljevanje naselbin iz enega kraja v drugi kraj pač tudi doprinese svoj negativni delež.
Indijanci, ki se bolj približajo belemu okrožju, vključno pristaniški Indijanci, zadenejo še v drugo vprašanje: ženska velikokrat postane prav tako pomemben činitelj v gospodarsko-prehranjevalnem pogledu kot Indijanec; pogosti so pri' meri, da Indijanke s pranjem perila za belce, s pletenjem itd. bistveno vzdržu' jejo naselbino in velikokrat je od muhavosti Indijanke odvisen uspeh ali neuspeh misijonskih poskusov v teh našel' b:nah, saj Indijanke na splošno še bolj dokazujejo pogansko zaprtost in rezei” viranost.
c)	Končno je še vprašanje primitivnih naselbin v bližini vojaških postojank,
kjer je zlasti med čulupijskimi Indijanci uvedena navada tako imenovanega ponočnega prodajanja Indijanke. Še slabše je med Chorotijci. Krvna sorodstvena skupnica s privoljenjem ali brez privolitve Indijanke prakticira nočno prodajanje v zameno za živež, obleko ali žganje. Itočasno so tu v navadi tako imenovani „očiščevalni“ postopki, ki so precejšnja tortura za ubogo Indijanko.
Svojevrstna razbrzdanost je doma v Slavnem štabu vojaštva v Mariscal Estigarribia. Tam poznajo celo neke vrste indijansko javno hišo, toda tja pri-niitivci Indijank ne pošiljajo, pač pa že malo bolj „civilizirani“ Guarayci. V obrobnih gozdovih tega kraja pa so osamele bajte, kjer obolele Indijanke s stradanjem pri divjih sadežih „čakajo na svoj konec“.
V takih razmerah je misijonsko delo skoraj nemogoče, vsaj človeško gledano, ^ri tem se spominjam besed p. J. Bul-bcrja (OMI): „Indijansko družino moremo pokristjaniti samo z našo molitvijo in žrtvami; še tako blesteče misijonske metode tu ne opravijo ničesar.“ Velik del resnice je v tem stavku.
6.	Civilizacijski simboli
Vprašanje zase so tako imenovani »civilizacijski simboli“ pri Indijancih; bela srajca, rdeče kričeča obleka, glavniki, zrcala, zapestnice, pasovi itd. To je i-isti skupek predmetov, v katerem vidi ^dijanec ves simbol civilizacije in s tem imdi zunanji znak svoje „človeške oseb-n°sti“ in je poželenje po teh predmetih Prava indijanska strast. To je prav go-ovo smešno za naše pojme, toda med em poželenjem in poželenjem belcev po avtomobilih in radiu pravzaprav ni tako Velik razloček: svet se hoče pač moder-Pizirati. Kot misijonsko vprašanje se .dejstvo pojavi tako z moralnega sta-'s.ca (razbrzdanost poželenja, saj se In-'Janec za dosego teh predmetov poslu-_uJe vseh sredstev od laži, kraje do ubo-J J, kakor tudi z načelnega stališča — ' J Je Indijanec prav te simbole postavil ^ nekak pogoj za svoje „krščanstvo*.
PO MISIJONSKEM SVETU
USPEH ZADNJE MISIJONSKE NEDELJE V MADRIDU
Gojenci katoliških zavodov v Madridu so na zadnjo misijonsko nedeljo samo v španski prestolici zbrali nad 3 milijone peset za DŠV. Vse špansko časopisje brez izjeme je posvetilo po cele strani misijonski akciji. Misijonski go-rečniki, ki so se v svoj plemeniti namen poslužili avtomobilov z zvočniki in drugimi modernimi propagandnimi napravami, so naravnost preplavili madridske ulice ob času nabirke in na nekaterih glavnih avenidah naravnost ustavili promet. . . Pri propagandi za pomoč katoliškim misijonom se je odlično izkazala tudi državna radijska postaja s posebnimi oddajami.
PO TRISTO LETIH SO SE DALI KRSTITI...
Lansko leto je apostolski vikar v Bui-chu (Vietnam) prav na samo Misijonsko nedeljo obiskal šest katehume-natov v mestni okolici in se posebe zanimal za 303 tisti dan krščene domačine, pa za 485 katehumenov, ki se na krst pripravljajo. Dogodek je zanimiv zato, ker tile novi katoličani žive samo kilometer daleč od škofijske cerkve, pa so prav do tega dne skozi 300 let ostali pogani, začenši s pradedi in dedi. Katoliški misijonarji so namreč tam svojo misijonsko postajo prvič že pred tremi stoletji postavili. Leta 1949 pa je maloštevilnim katoličanom v tem kraju Bog poslal prelepo priložnost prav zaradi državljanske vojne, ki je v polno zagorela, da so lahko v dejanju izkazovali krščansko ljubezen svojim poganskim rojakom. Tako so ti slednji na lastne oči spoznavali vso moč krščanskih resnic in evangeljskega nauka. Ni čuda tedaj, da so poganski domačini, ki so skozi dolga stoletja imeli katoliški misijon prav pred nosom, slednjič le uklonili svoje glave odrešilni krstni vodi.
ZAHVALA ZA 500 DOL
^CS,va vc\—vo,
ö^v-fcivfe-
6\^fc«sr
&5'Z>-W5h-
LTffij ®<jrr UDL-^gJ ffraurrLS[ ls>ITi* &><srr GLjrrnQfi i3(. STäDT^J LG L	C^aipfl 6b,5l (JunriT^JiUi OTu^J <Su($Lj 0KTffl*>6rr"^“'
g „jrS850^iek5 <SXi«*rSi'—f®1	Birrsfr-sUfcfTfTLi^i
^n=ic<wr	STini®>®T ldu-se^ojt
G«xi«swr u^- qJM	Ql1<s^
6TrnJBaim uo obt vntr n (B.ä «Tö öotp6\ cbxlU <®&^gf>' ffi^-,H>,s. tfl
6)fi>rfls^jatK QBbn^Tfgty'Slß^Exit. 6A<rü<gö'^ <mcnZ-(ö HbOTpoSl «Tunoje ar\S>ft>Qsnrr(b vo \^-(b ^ ^<w\ fpJ	fBfTrtJBbsn S-tvjBa
2—n5^Q£,<5n Cgfo ^ umt^ a» «^s e, *f>vai><-sx\	<s\<n\(^n^>
J&i	S-_fÄ«>wi o^KScnwo nstn—a ®uJ Q^eebnövvi-
6\}ff«Slu_i<r <Sff>ifeag»gxj tn ern^^tm	oj? o^utwwü
GsiiaSrUj.® 6\«>n««te«xjaui srasr^Qi öXJfTff.t®^^ »n_^ps<eig/Vp\£>.-L-^«o!n-«BrfRu-i ^ Ölafrtxi UDtS^g, S_tKJ®wr <§J& ^«^^nrröviiv'anM (o LD^otcß\ ^9 «scfrl LLiff ü ^Xem ujn« «swuj.aj	notft^u i->£.i_u>
S5_t^aswr	\_mj§j®>n<jii<RinmBi r&ui\-£\ik«,u
V-X\— (8 oxiennrCb CU-oair er	v_mg^«>n<5vy>jn	©„ffiirvüaÄft
SPrrmSl® u_JfTsins^i	®i<gp'— vo^d fe<aJfrLci.<^en-<^s <5»u!>fT<«50f>arur>
n~»<£rpS^	©__rfiHI>6\6TT6\iffievJTT«J)<£$5lX> GfsöeMnüi avl»5«Ofl»	«TMSTT
&_rwtt^ra^r»i(8<j>MTon«u_^v£i <=^«-*T«x^a^j	tr-ssTvanTn-
LosVritjuirrrrn®>/ cfeuixiu^^fe 2i_nC\«)WT uiasci ns^cSl cO 'w\cn<x.,8
Prevod pisma na levi.
Sirotišče bi. Dominika Savija, Tirupa-tur, N. Arcot, S. Indija, 25. marca 1954.
Pišem z globokim spoštovanjem Vam, Velikodušni dobrotniki, v imenu predstojnikov ter tovarišev našega zavoda. V tem-le pisemcu izražam mašo iskreno hvaležnost za pomoč, ki ste jo nudili za zidavo našega sirotišča. Prava hvaležnost se pri besedah ne ustavi. Obljubimo ^am, da se bomo v svojih vsakdanjih niolitvah spominjali Vas, Vaših družin, Vaše lepe, a tako kruto prizadete domovine Slovenije. Po posredovanju našega Patron a bi. Dominika Savija bomo pro-s'li Boga za milost, da bi bil tudi Vaš svetniški škof Baraga čimprej prištet svetnikom in tako postal patron Vaše do-•novime. še enkrat najlepša zahvala Vam vsem! Naj Vas Bog blagoslovi in Vam Podeli vse najboljše!
Vam zelo hvaležni S. činnappan (Sebastjanov Pavel),
Pismo na levi je v svojem indijskem jeziku in pisavi lepo napisal slovenskim dobrotnikom v zahvalo tu fotografirani gojenec g. Bernika S. D. B. v imenu spodaj fotografiranih in še mnogo drugih tova-rišev-gojencev sirotišča v Tirupatturju
PRITLIKAVCI
L. K., Buenos Aires
Po svetu živijo ljudstva, ki so precej manjše rasti kot Evropejci, pa tudi kot Mongoli. Pri nekaterih plemenih dosežejo odrasli moški komaj poldrugi meter, pri drugih malo več. Naravno je, da živijo ta ljudstva neko samostojno življenje in cesto so obdana od močnejših in divjih rodov, da živijo tudi v nekem strahu. Zato si iščejo bolj odljudena bivališča, ki niso vabljiva za osvajalce: če pa so zaslutili bližino ljudi, so se rajši selili, kot da !bi se prepričali, če prihajajo ti ljudje z mirnimi ali bojevitimi nameni. To je tudi vzrok, da smo do nedavnega malo vedeli o teh narodičih. Spominjam se, da nam je prof. Šarabon v gimnaziji pripovedoval, da se afriški-pritlikavci kar porazgubijo, če „zavohajo“ velikega človeka in da je zato težko dognati kaj pravega o njihovem življenju.
Nalogo, raziskati življenje teh ljudi in s tem pripraviti tlai za misijonsko delo med njimi, si je zastavil p. dr. Paul Schebesta S. V. D. Starejši misijonski sodelavci se morda še spominjajo sve-tovnoznanega učenjaka, ki je na povabilo blagopokojnega dr. Lamberta Ehrlicha predaval svojčas v Ljubljani o afriških pritlikavcih, ki jim pravimo pigmej-ci. To seveda ni njihovo domače ime, ampak so jim ga dali Evropejci in pomeni v grščini „najmanjši“. Pritlikavci živijo pa tudi v Aziji in to v glavnem na filipinskem otoku Luzonu, na Malaki in Andamanih. V letih pred drugo svetovno vojno je Schebesta, raziskal življenje tudi teh azijskih pritlikavcev. Svoje izsledke objavlja v obširnem znanstvenem delu, od katerega j'1 izšla lani prva knji-ka in se bo še nadaljevala. Za orugo knjigo napoveduje poleg drug.ga dokaze o tem. da si azijski in 'afriški pritlikavci nico nič v sorodu. Obstajata torej dve različni rasi pritlikavcev.
TALBÖNG
Španci, ki so postali nekdaj lastniki otočja Filipinov, so imenovali pritlikavce „negritos“, sami se pa na Luzonu imenujejo Aeta. Schebesta je zvedel od nekega misijonarja, da imajo Aeta bolj na severu enkrat na k to neke nočne pobožnosti. Spraševal je južnejše negrite v gorovju Zamlbales, če je tudi pri njih kaj takšnega v navadi, pa se niso hoteli izdati. Slučajno jc pa ujel na uho, da s« skoraj snidejo negriti iz soseščine, da bedo praznovali talböng in nazadnje bogu darovali. Ko so enkrat spoznali, da tujec že nekaj ve o stvari, mu niso več prikrivali svojega slavja. Ti zambalski negriti prirejajo talböng celo večkrat, in sicer ob porokah, težki bolezni in po žetvi. Tokrat so imeli bolnika. Obredi in slovesnosti trajajo tri dni, odnoeno noči. Bolnik je pa že prvo noč umrl in zato so slavje ustavili.
Pri teh negritih vlada običaj, da udeležence talbönga pogostijo z rižem in mesom. Učenjak jim je ponudil dva pre-šiča, pol centa riža, nekaj sladkorja in žganja in tako je dolgobrkati poglavar Pan Milian pristal na to, da so talböng ponovili. Iz bambusovih palic so postavili odprto uto in jo pokrili z bananinimi listi. Tu so se čez dan senčili, mladina je pa v tej senci tudi plesala ob spremljavi gitare. Ženske so ta, čas kuhale riž in meso. O mraku so stresle riž na liste banan in ljudje so se najedli. Ko se je znočilo, so se ženske umaknile vstran in čepe gledale obredni ples moških.
Star-, bradat in za negritske pojme velik možakar je stopil v sredo ute, kamor so zasadili kol, in začel v dostojanstvenem koraku obkrožati kol. Z levico si je tiščal usta in skozi roko dajal od sebe zategnjene glasove v raznih višinah. Potem je prekrižal roki na prsih in gledal resno predse, čez čas so se mu pridružili drugi možje; po starosti so stopali drug z? drugim v krogu okrog kola, vsak držeč prednika z desnico za konec blaga,, s katerim je bil opasan čez boke. Brez spremljave kakšnega glasbila so peli izmenoma dva različna na-
Peva. Prvi je bil podcbsn koralu brez določenih besed in zadnji zlog so vedno d°lgo zategnili; nekaj časa so tako peli »skozi no©“ z roko na ustnih, potem spet ^ Prostimi ustmi. Predpevec je pričel, ^rugi za njim; starec, ki je bil drugi v ^edu, je v drugem taktu z diskantom po-lvd monotonost. — Drugi napev so opremljali z improviziranim tekstom, ki je recitiral najprej predpevec, drugi Zu njim in spet je takt pozneje drugi v redu zap 1 v diskantu neko drugačno be-S'dilo. Prvi napev je bil slovesen, drugi Vesel in med drugim so poskakovali in nekako vriskali. Tudi med resnim a-a-a-Iu^®.vom so °d časa do časa za hip pomočili in zavrisnili. — Vsak tak nastop Potih do desetih mož je trajal dobre četrt t*re. V pavzi je plesala mladina ob gi-a,'i in nastopila je spet nova ekipa star-Cev in mož.
p Drugo noč so šli starci in starke v an Minianovo kočo. Ob steni je visel ai', nekakšna iz bambusovih palic sc-j^avljena, z vrvmi na strop pritrjena ^.°P' Eden starcev je igral vlogo boga, •Pu pravijo v svojem jeziku apo ka-
tavan (apo = oče, gospod; katavan menda = bog). Le-ta je ležal stegnjen z obrazom navzdol, drugi so kit čali okrog njega: in ga prosili, naj sprejme darove: riž, jam©, sladek krompir (patata), fižol in sladkorni trs, ki so bili položeni na oltarju. Ker se bog ni ne ganil1 ne odgovarjal so ga pričeli tresti in ko še to ni zaleglo, so ga dvignili in ga spravili v čepenjc. Na oltarju so prižgali dve baklji. Vsak je potem počenil k apo ka-tavanu in mu poljubil roko v zahvalo za prejete dobrote, pa prosil zi zdravje in obilen pridelek v bodočem letu. Pri tej improvizirani prošnji s je marsikomu zataknilo; bil je pa tam starec, ki je vsakemu takemu pomagal z besedo naprej. Pan Milian je molil tako-le: „Vsemogočni gospod, blagoslovi naše nasade, da bomo del žni tega, kar rabimo za svojo življenje. Daj nam vsem zdravje, da bomo lahko delali. Blagoslovi tudi naš riž, koruzo, jams in patata, blagoslovi banane, fižol in taro, buče, sladkorni trs in čebuljnice.“ Potem je poslal gospodar po svoj lok in puščico in oboje priložil pridelkom na oltarju, da si tako
Štiri bele misijonarke s pigmejsko že.no v notranjosti. Afrike
sprosi še lovski blagor.’Na prošnje mo-lilcev je odgovarjal apo katavan kot zamaknjen in jim nato iz rok prerokoval usodo.
Čez nekaj časa so prinesli še dve sveči in kristalni kamen agas, ki ga eicer čuva poglavarjeva žena. Vsak je vzel agas v usta in ga nekaj časa v ustih valjal. (Takšen kamenček imajo tudi pritlikavci na Malaji, ki so iz rodu
Notranjščina ene izmed koč, v katerih žive in delajo misijonarke med Pigmejci
Semang, vendar ga tam hrani vrač, ki ga poklada na bolnike in diha vanj.) Ko so luči dogorele, je bilo aa to noč pobožnosti konec. Naslednji dan so se vrstili plesi kot prvo noč, po zaključni pojedini so šli pritlikavci spet na svoje domove.
Schebesta imenuje svoj opis obrednega moškega plesa in pobožnosti v poglavarje vi kolibi „ob virih religije“ in priznava, da so napravili nanj silno globok vtis zaradi resnosti in zbranosti mož. Menda ne moremo dvomiti, dia verujejo Aeta v enega samega Boga, ki ni malik in je vsemogočen in dobrotljiv. Tu pač ne bo težko zastaviti misijonskega ■ dela, ko se bodo- misijonarji poglobili tudi še v druge izsledke učenjaka, ki pripravlja s svojimi študijami pot blagovestnikom.
PIGMEJCI V AFRIKI
Afriški pigmejci živijo v Belgijskem Kongu. Niso samo nezaupljivi, ampak tudi zelo boječi. Niso samo majhni, ampak tudi nekam nežne telesnosti. Kaj je bolj primerno, kot da so se lotile mi-sijonarjenja med njimi najprej ženske, ki so same že po naravi nežne in ne vzbujajo strahu, štiri belgijske „male“ Jezusove sestre očeta Foucaulda so si v bližini vasi Mbau, v kateri prebivajo zamorci Bantu in skozi katero vodi cesta Beni—Irumu, a globoko v gozdu proti sedanjim pigmejskim seliščem, postavile v aprilu 1,952 vasico z desetih okroglih kolib, zgrajenih iz ilovice in vej, pokritih s travo, podobnih pigmejskim kočam. V eni kolibi je kapelica, opremljena kolikor mogoče na pigmejski način, v drugi prosvetna „dvorana“, v tretji so spalnice za sestre, dve sta: rezervirani za prenočevanje pigmejcev, ena za druge tujce, poti m ambulanta, kuhinja in še kaj. V kapelo prihaja maševat misijonar iz Mbaua ali pa gredo sestre tja k maši.
Začeli so si približevati drugi drugim. Pigmejci so spoznali, da jim eestre niso nevarne in da je pri njih vse tako domače, skoraj kot doma. Vsak dan so so Se pritlikavci obnašali manj prisilje-
Pred misijonskimi kočami stoje misijonarke z odraslimi pigmejci; tu se posebno
dobro vidi njih prit'likavost
°- V začetku so gledali bolj cddaleč, ^dko sestre kuhajo; povabile so jih bli-e> jim đad^ pokusiti svojo menažo, jim razkazale koče in jih spraševale po Zdravju. Dajale so jim zdravila, obve-z°vale jim rane in jim svetovale, kako aJ bolezen sami zdravijo. Že v nekaj . eseoih obstoja sestrske naselbine jih J® Prišl0 vsak dan povprečno 60 samo v ravniško ordinacijo poleg drugih obi-°valcev in obiskovalk, ki so prišli iz 0Vedn°sti in dolgega časa. Vsi pro-°ri so vc s dan odprti in pritlikavci se ‘Psto sprehajajo po njih; pridejo in edo, kakor se jim poljubi. Nekoliko
bolj oficielno je bilo o božiču, ko so jih kakšnih 60 povabile sestre k božičnici in jih tudi skromno obdarile.
O veri niso s pigmejci nič govorile. Pač pa je bila tudi kapelica, zanje vedno odprta, celo med rožnim vencem, ki ga vsak dan sestre molijo. Pritlikavci so pri tem začeli sestre posnemati v drži rok in klečanju.
Potem so sestre začele hoditi k pig-mejcem v vas. To jim je vzelo precej časa, kajti tam okrog je kakšnih 100 majhnih vasic. Prvikrat so ga polomile, ker niso poznale pigmejske manire. Kar vdrle so v vas in gospa poglavarjeva je
bila zelo žalostna, ker ni mogla obiskovalk tako pozdraviti, kot zahteva olika. Sestre bi morale počakati na robu vasi, da bi jih prišla poglavarka prosit, naj jo počastijo s svojim obiskom. Včasih je tako naneslo, da niso mogle domov, da jih ne bi v pragozdu prehitela noč ali nevihta. Morale so prenočiti pri pritlikavcih. Izpraznili so (ro kolibo, dekleta eo jo očistile in nastlale slonove trave. Kot ljudje, so tudi njihove kolibe majhne in sestre so spale t:ko nekako kot Sne-gulčica pri škratih; pred vrati sta vso noč ob ognju dremala dva pigmejca, bolj za častno stražo kot za varnost sc ster.
Prijateljstvo je bilo utrjeno, sestre so pa posredovale pigmejeem tudi nekaj stika, z zunanjim svetom. Sami bi se pritlikavci za nič na svetu ne približali Bartu-zanaorcr m. V sestrsko vas so pa prišli otroci iz Mbaua in pigmejski otroci i=o se pričeli z njimi igrati. Pigmejčki s» jih niso bali, zamorčki niso pigmej-čkov gledali z viška zaradi njihove ne-znatnosti. Bile ro med pigmejci tudi bolezni. ki jih sestre niso znale zdraviti in so morale bolnik^ voditi k zdravniku v mbausko bolnišnico. Belega zdravniki se pritlikavci niso bali, toda zamorcev! Če je šel takole kakšen Bantu skozi sobo. se je pigmeiec koj skril za se-tro, kot otrok za mater, č? pride na Miklavžev večer š» parkelj v hišo. Bili so slučaji, ko je bili treba dan rta dan opravljati zdravljenje; bo'niki bi lahko ostali v bolnišnici, pa so rajši s sestrami šli domov -n- se veok dan z njimi vračali k "d*-avniku. Če na iP le moral kdo po kakšni en raeiii "li zamdi drugih zadržkov ležati dali časa v bolnišnici, se je vda' v te n''edo samo potem, ko so mu sestr„ obljubile da ga pridejo takoj drugi dan spet. obiskat.
Sestre niso oznanjale evangelija, imele so le nalogo z ljubeznijo navaditi pigmejce na bele misijonarje in misijonarke. ki naj pridejo za njimi. Samo njihova kapela je bila noč in dan odprta tudi pritlikavcem. In ti so začeli sami prositi svoje prijateljice-sosede, naj jim
kaj povedo o Bogu, ki ga v kapeli častijo. Eno leto je že minilo, kar je prišlo to sporočilo iz Mbaua. Kaj se je v tem letu zgodilo ? So še te sestre tam ? So se mogle ločiti od svojih pritlikavcev in napraviti prostor drugim, ali kar same nadaljujejo započeto delo? Ne vemo še. Med molitvijo za misijone pošljimo prav kratko prijazno misel tudi tja dol v bližino Mbaua, morda tako-le ,.Pusti male k Sebi!“
PO MISIJONSKEM SVETU
ČRNA PRINCESA — KATOLIŠKA REDOVNICA
Hči poglavarja samorskega rodu Orlus iz Nigerije je s 23 leti stopila med redovnice misijonarke Presvetega Rožnega Venca. V samostanu si je vzdela ime Terezija. Princesa je prva črnka iz Nigerije, ki je šla med redovnice. Slovesnost njene zaobljube je rod Orlus praznoval z veliko pojedino in narodnimi plesi...
ZAMORSKI FILMI V KONGU
V	Belgijskem Kongu so v zadnjem letu začeli z veliko produkcijo domačih črnskih filmov, katerih igralci so zamorci sami. Vsebina filmov je življenje črnca ob Kongu. Kinopredstave domače produkcije so vzbudile veliko pozornost in splošno navdušenje med zamorci, ki pri' bajajo tudi po sto in več kilometrov daleč, da bi gledali svoje ljudi na platnu-Predstavam redno prisostvuje 4 do 6 tisoč črnih gledalcev.
RAST CERKVE V AFRIKI
V	zadnjih dvajsetih letih je moč katoliške Cerkve v črni Afriki krepko porasla. Leta 1927 je bilo črnih katoli" čanov komaj 3 milijone. Dvanajst let pozneje so jih našteli že kar 7 milijonov. Danes pa se Afrika ponaša s 13 milijoni zamorskih katoličanov. Iz teh številk bj sklepali, da je število katoličanov letno naraslo na milijon duš, kar bi dalo— poldrugega'katoličana na minuto.
A JUHA IN BETEL
Napisala in narisala m. KSAVERIJA PIRC O. S. U., Banfrkog, Siam
ar.J^ekdaj je bilo žvečenje (čikanje) e.'n batala razširjeno čez polovico - meljske oble. Dandanes pa je prepu-1 0 po veliki večini svoj prostor ele-ri 'k'1' cigaretki ali pa dragoceni ciga-n ^Satinov. še pred malo leti je.bila a Sijamskem vsaka javna fuakcija in
vsak slovesen sprejem združen z žvečenjem betela, ki so ga nudili gostom v dragocenih srebrnih posodah. Na elegantnem krožniku je bilo vse, kar je potrebno za to delikateso: nožiček za rezanje arike, kovinast lonček z žličico za rdeče apno, škatljica s tobakom, skodelica za orehe arike in, vaza za liste betela. Moderno življenje je potisnilo te dobre stare navade v stran, vendar je še mnogo Sijamcev, ki so zvesti tradiciji in ne zapuste nikdar hiše, ne da bi vzeli s seboj, kar je potrebno za pripravo dobrega čika.
Betel je plazilka družine popra z lepimi sočr-atimi listi srčaste oblike, ki imajo pikanten in aromatičen okus. Arika je vrsta palme z vitkim golim deblom in šopom velikih listov v višini 15—18 metrov. Sad so velikanski grozdi po 200—300 zelenih orehov, ki postanejo oranžasto-rdeči, kadar so zreli, in imajo oster in jedek okus.
Za pripravo čika se vzameta dva lista betela, na enega se namaže z žlico lahna plast živega apna, ki je pordečen s primeskom indijskega žafrana, znanega aromatičnega okusu. Oba lista se nato zvijeta v cigareto. S posebnim nožičem se prereže arikin oreh na štiri dele. En del gre v usta in se žveči skupno z zvitimi listi betela. Nato je treba vzeti še perišče tobaka, si podrgniti z
zobe in ga nato žvečiti z betelom in ariko vred. Slina ima kmalu krvavo barvo in začuti se lahna opojnost, ki odpočije glavo in razvedri duha. Ko grižljaj nima več okusa, se usta izpe-rejo in postopek se začenja od kraja. Uporaba betela počrni zobe (to se je zdelo Sijamcem v prajšnjih časih posebno lepo) in prežene neprijeten dih. Ljudje, ki se navadijo žvečenja betela, se raje odpovedo hrani kot pa tej sladki navadi, ki jim postane nujna potreba.
Celo med našimi učiteljicami imamo eno, ki še vedno žveči betel in ima usta polna rdeče sline. V začetku se nam je zdelo to silno ogabno, pa se človek vsemu privadi. Vse kaže, da bo ta navada z današnjim rodom že popolnoma izginila. Mladina polaga veliko važnost na lepe zobe in zobozdravnikov je že mnogo v deželi...
M. Ksaverija Pirc, ravnateljica uršulin-skih šol v Bangkoku, najstarejša dopisnica „Katoliških misijonov“, je ne le napisala. ampak tudi z lastnimi risbami ilustrirata svoj zanimivi oris čudne siamske navade žvečenja.
PO MISIJONSKEM SVETU
CERKVENA OBLAST V INDIJI
Trenutno Indija, Pakistan in Cejlon obsežejo: patriarhat vzhodne Indije, s sedežem v Goa; 12 nadškofij — ena med njimi v mestu Bombay, ki se ponaša s prvim indijskim kardinalom; 57 rednih škofij in 8 apostolskih prefektur. Skupno tedaj 78 cerkvenih območij; 7 od njih jih pripada vzhodnemü obredu. Od 69 nadškofov in škofov jih je domačinov 34, evropskih cerkvenih knezov pa 31; amerikanski so 4. Svetni duhovščini jih pripada 26; redovnim družbam pa 4'3 (11 jezuitov, 5 salezijancev, 4 iz Zunanjih misijonov iz Milana, 3 kapucini, 3 oblati Marije Brezmadežne, 17 pa jih je članov drugih redov).
TO JE VESOLJNA CERKEV!
Kardinal Fumasoni Biondi, prefekt Svete Kongregacije za širjenje Vere, je 20. decembra lani v Colegio Urbano podelil mašniško posvečenje 30 gojencem Propagande, ki so vsi pripadniki različnih narodov iz vseh petih svetovnih kontinentov. Mogočni slovesnosti so prisostvovali diplomatski zastopniki iz Abe-sinije, Cejlona, Španije, Irske, Japonske in Vietnama. Skoraj po posvečenju je novomašnike sprejel tudi Pij XII. v posebni avdijenci. Naslednje dežele so dale nove vinogradnike Gospodove: Azija 20; Afrika 5; Evropa 3; Amerika 1; Oceanija 1; od teh — Kitajska 8; Vietnam 8; Nigerija 2; španska Gvineja v Afriki 2; Irska 2; USA 1; Indija 1; Cejlon 1; Avstralija 1; Koreja 1; Grčija 7; Japonska 1 in Abesinija 1.
CISTERCIJANKE NA JAPONSKEM
1898 so v Yunokawa ustanovili prvi ženski cistercijanski samostan na Japonskem. 1935 mu je sledila nova redovna hiša v mestu Osaka. V vsaki je danes čez 100 japonskih redovnic. Zdaj so ustanovili še tretji samostan, v mestu Shinden-baru, kjer se za spreobrnjenje Dežele Vzhajajočega Sonca trenutno z molitvijo in dobrimi deli prizadeva 28 domačih redovnic.
nase misijonarke na japonskem
Za Japonsko je nastopila ura božje milosti bolj kot kdaj v njeni slavni zgodovini. Vrata v to Deželo Vzhajajočega Sonca so se za Cerkev odprla na stežaj. Nosilci Cerkve, misijonarji in misijonarje» vstopajo v trumah, prinašajoč strp-J jen emu narodu „mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem“...
Med njimi je tudi šest slovenskih misijonark: Frančiškanska Marijina misijo-narka m. Marija Maknisa Luževič, ka-^osijanka s. Anica Miklavčič in štiri Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavel-skega, s. Benjamina Kardinar, s. Jožefa Zupančič, s. Cirenija Jug in s. Katarina Jančar.
Kako žive in delajo, nam popisujejo v sledečih poročilih iz zadnjega časa, od 2ačetka tega leta.
M. Marija Maknisa Luževič skrito de-*Uje v Yokohami; zelo malo pride z ja-Ponskim svetom skupaj, zati tudi ne ve mnogo poročati: „Moje delo je s šivanko; ?u vsakem vbodijaju me spremlja misel: Nej Bog, ljubim Te; daj mi duš, ki Te edo tudi ljubile! — Saj tudi jezika ne Zr>am dobro, le za silo, da se morem sporazumeti s japonskimi sosestrami in pri elu z novinkami. — Druge sestre pa Sredo tudi venkaj, zlasti v veliko bol-mšnjC0) kjer obiskujejo bolnike in kjer misijonskega blagoslova ne manjka. — uiamo prav vnetega hišnega kaplana, zgnanega frančiškanskega kitajskega misijonarja. V enem letu se je prav do-r') priučil japon «čini in zelo uspešno eluje. Za tukajšnje vernike so očetje re-^mptoristi priredili pred kratkim tri-eyno duhovno obnovo, katere so se ka-uičani radi in v lepem številu udeleže-“• Na koncu so imeli pa „bazar“ v je Vc**1 zave^®^u> katerega čisti dohodek ce u namenjeu gradnji vsaj male župne b 'kv’ kai m doslej imajo nedeljsko služ-0 r^žjo kar v naši kapeli.“
Prijetno presenečenje je doživela ta j^SlJonarka, ki že toliko let deluje na Punskem in zlepa nima možnosti spre-
govoriti slovensko besedo, ko jo je obiskala iz Kitajske izgnana s. Anica Miklavčič, ki je pa na Japonskem še bolj novinka. S. Anica nam takole popisuje svoje srečanje s e, Makniso:
„Ko so mi oni večer prišli prvič semkaj „Katoliški misijoni“, sem brž odprla stran „Misijonarji pišejo“, ker me, razumljivo, zelo zanima življenje in delo mojih stanovskih tovarišev, pa še posebej onih na Japonskem... Prav v prvi vrsti sem naletela na ime Marije Luževič, ki se nahaja v Yokohami, to se pravi, prav blizu mene. Pravim blizu, kajti tu v Tokyju ena ura z železnico ali z avtobusom ni nikaka pomembna razdalja. No, takoj sem stopila k naši prednici in ji rekla: „Že sedemnajst let želim govoriti s kako slovensko redovnico, a dosedaj nisem naletela na možnost. Te prilike pa ne maram zamuditi in hočem s sestro slovensko govoriti.“ No, sestra prednica je bila prav navdušena za moj načrt. Takoj sem vzela v roke „Catholic Tokyo“, v katerem so navedena vsa imena in naslovi katoliških misijonarjev na Japonskem, in sem res brž našla tudi naslov s. Luževič.
22. januarja sem morala v Yokohamo-po opravkih in ko sem vse uredila, sem se podala iskat drago mi sosestro. Vzela sem najprej vlak, potem pa avtobus do Totsuko, kraj delovanja s Luževič. Brž sem jo našla. Najin prvi pozdrav je bil: „Hvaljen Jezus!... Vi ste Slovenka?“ — „Seveda sem, Štajerka,“ mi je odvrnila sestra frančiškanka. — „Jaz že 17 let ne govorim slovensko,“ sem se ji hotela opravičevati radi slabe slovenščine, pa me je zavrnila: „Jaz pa že dvajset let ne...!“
Več ur sva bili skupaj in se vse lepo pomenili. Potem sem še hišo in razne njih misijonske ustanove pregledala, čas nama je prehitro minil. S. Luževič je bila mojega obiska zelo vesela in tudi njena m. prednica je bila vsa zadovoljna, da se je naši dobri misijonarki izpolnila dolgo-
S. Anica Miklavčič (s križcem nad glavo) s sosestrami na novem misijonu v Tokyo
letna želja, enaka moji. Prednica je rekla, da ji je s. Maknlsa večkrat dejala: „Nič drugega ne želim, kot da še enkrat srečam kako slovensko misijonarko.“ — No, in jo je srečala. Upava obe, da to prvo srečanje ne bo zadnje. .
Od štirih usmiljenk dve delujeta v bolnišnici v Osaki, oni, ki je predlanskim do tal pogorela, a jo sedaj že nanovo dvigajo, dasi, radi pomanjkanja sredstev, v manjšem obsegu. Sestra Benjamina Kardinar nam od tam piše lepo zahvalno pismo za prispevek še iz sklada iz leta 1952 v znesku 40 dolarjev in med drugim takole pravi: „Morda ste že uganili, da sem dar 40 dolarjev oddala v zbirko za obnovo naše pogorele bolnišnice. V ne cmajnem zaupanju v Previdnost božjo, ki je že obudila dobrotnikov, se je de 1 stavbe že začel dvigati. Zrem na to novo gradnjo z veselo zavestjo, da so tudi slovenski dobrotniki pripomogli k obnovi ie ustanove. Tako kot jaz je tudi s. Jan-
čar izročila svojih 40 dolarjev za obnovo bolnišnice. Naj vsem blagim dobrotnikom Bog stoterno povrne!“
V	kraju Maiko deluje s. Jožefa Zupančič, ki je menda od vseh slovenskih misijonark že najdalje časa na Japonskem, pač nad dvajset let. V svojem pismu nam med drugim opisuje tudi novo poslopje njihove misijonske postojanke:
„Naša nova hiša se imenuje „Marijin dom“. Namenjena je otročičem, dekletom, opravljanju duhovnih vaj, pouku krščanskega nauka in drugemu pouku. V pritličju so trije veliki razredi in dvoranica za prireditve, dalje govorilnica, kuhinja in perišnjica. V prvem nadstropju je 13 malih in večjih sob za dekleta in skupna obednica. Okrog hiše je precej obširen vrt, ki ga zahtevajo tudi vladni predpisi.
V	otroški vrtec hodi kakih 100 otrok in so razdeljeni v tri oddelki: od 4 do 5 let, od 5 do šest let in od šest do sedem let starosti. S sedmim letom zapuste naš vrtec s slovesnim zaključkom in z „diplomo“. Vrtec se po japonsko imenuje „Joehien“, nas sestre pa vsi imenujejo: Marijine učiteljice.
Šolski pouk se za male začne zjutraj ob osmih in konča ob dveh popoldne. Za južino si prinesejo s seboj aluminijeve posodice z rižem, ribami in slanim sočivjem. Na prsih imajo vsi pripeto čudodelno svetinjo Brezmadežne. Pouk začenjamo s pobožno molitvijo in pesmijo. Vsi otroci so zelo ljubki in pridni, manjka jim samo še Božjega Sonca..., kajti še niso krščeni in tako brž tudi ne bodo.
V	nadstropju imamo že polno deklet, od katerih jih je nekaj že krščenih, druge so pa še poganke. Imajo posebno kapelico Brezmadežne, ki je zanjo darovala neka ameriška dobrotnica. V tej kapelici se zbirajo k jutranji in večerni molitvi, k rožnemu vencu in k majskim in okto-berskim pobožnostim.
V	tem Marijinem domu priredimo večkrat tudi duhovne vaje, zato imamo za voditelja posebno sobo v pritličju. —-
Oi.J
0d‘ e iz ‘»troske prireditve v zavetišču s. Cirenije Jug v Obayashi na Japanskem. ^ zgoraj doli, levo: Otroški ples Kyoningyo (Meja punčka); Yugoya otsuki sama * ples): Ongaku, „koncert“ božične pesmi; desno: Shita Kiri susume (Stara ^‘Povedka o malem vrabcu); žužika fumi (Samuraj sili dekle, da z nogami po-otr 'Z 'n zataj’ vei'o; dekle Pa naje žrtvuje svoje življenje); zgodba o štirih fazt'101*'’ k' ei° bili na izletu’ pa se jim je 0P°t(t|ne Pii južini pridružil lačen in Je^ ^an fantižek> ki so ga otroci pogostili, nakar se jim je razodel in pokazal kot 'US(;ok; ter se jim zahvalil z besedami: Kar ste storili mojemu najmanjšemu,
ste meni storili.
Za praznik Marijinega vnebovzetja smo imeli po vrtu večerno procesijo z lampijončki in z Brezmadežno sredi njih. Bilo je zelo lepo.
Po vojni se tu mladina zelo hiti učit tuje jezike, zlasti angleščino in francoščino. Zato imamo redni pouk teh dveh jezikov; celo najmlajši imajo v urniku določeno nekaj angleščine. V sobotah popoldne in v nedeljah imamo poleg tega še takozvano nedeljsko šolo za zunanjo šolsko mladino. Poučujemo krščanski nauk, svete zgodbe, petje in igre. Tako, vidite, imamo hišo vedno polno mladine, v božjo čast in v luč tem ubogim poganskim dušam.“
Največ nam je pisala in tudi najlepših slik poslala četrta slovenska usmiljenka na Japonskem s. Cirenija Jug, ki deluje v kraju Obayashi. Iz njenega obširnega pisma vzamemo za danes le ne-
kaj slik s prelepe prireditve, ki so jo sestre pripravile številnim malčkom in njihovim staršem. Pismo v celoti pa bomo objavili v prihodnji številki, že iz slik se vidi, da ona deluje pred vsem med otroci. Njih mamice morajo iti čez dan na delo, pa privedejo otroke v varstvo in vzgojo sestram. Pač lepa možnost za krščansko vzgojo!
Poročila slovenskih misijonark na Japonskem nas potrjujejo v spoznanju, da so katoliški Cerkvi danes vrata v to deželo na stežaj odprta. Pomagajmo slovenskim misijonarkam, da bodo pomagale vstopiti v Kristusovo kraljestvo miru čim več japonskim dušam!
Pomagajmo jim z molitvijo in žrtvijo, pa tudi z gmotno pomočjo. Iz sklada 4000 dolarjev, ki ga mislimo zbrati v letošnji akciji, bo lep del določen tudi v pomoč tem našim misijonarkam na Japonskem-
Poslopje, v katerem delujejo ustanove usmiljenk v Kyoto na Japonskem, kjer
je s. Jožefa Zupančič
Po MISIJONSKEM SVETU
mer, pa da
DA BI GA LJUDOŽRCI NE POSPRAVILI...
Misijonar je padel med divje ljudožrce. Vlekli so ga pred poglavarja — s perjem okronanega čarovnika — in tam je ubogi duhovnik na vse kriplje svoje gledalce hotel preveriti o več kot miroljubnosti svojih na-bo njegova navzočnost 'tted njimi rodu samo v korist... Niso Se zmenili za njegovo dokazovanje. Divjaški glavar je ukazal, naj vsiljivca po-?ro po stari navadi, glavo pa prihranijo čarovniku, da bo z njo svojo kolibo obogatil.
Že je misijonar nebu svojo dušo priporočal in se sprijaznil s tem, da bo v Prano ljudožrcem, ko mu je nenada pri-®!a rešilna misel.
»»Moje meso je neprebavljivo!“ je Zakričal. „Ne jejte ga, želodec si boste Pokvarili!“
Zdaj je misijonar iz žepa izvlekel in si od lastnega stegna odrezal osček... mesa. Ponudil ga je glavarju, *1 je s svojimi ostrimi čekani hlastnil po nJem, pa ga takoj izpljunil.
»»Res ni vredno!“ je razočaran pri-Zn&l'. „Saj ga še ugrizniti ne moreš. Izpustite moža!“ je velel svojim.
Misijonar je namreč imel leseno n°go...
zamorci in belci — povsem
ENAKI V CERKVI V Bathurst, zapadna britanska Afri-^u» vodijo misijonarke sv. Jožefa iz Clu-Py kolegij, kjer hkrati vzgajajo črne in e'e gojenke. Verjetno pa bo za vse čase °stal docela prikrit ves križevi pot, ki so morale misijonarke prehoditi, preden dosegle to združenje belih in črnih v 1!^i šoli. Podoben zavod oskrbujejo se-. 6 tudi v Freetown; gojenkam, ki jih skupno 215, od teh 180 črnih, posre-ujejo srednješolsko vzgojo.
VES OTOK — V KATOLIŠKO CERKEV
Vseh 339 domačinov, prebivalcev otoka Maurillo v Mirkoneziji, hoče eno-dušno prestopiti v katoliško Cerkev. Jezuitski misijonar p. John Fahey je že začel s poukom katekizma, da goreče katehumene pripravi na sveti krst.
ZNAMENJE PRAVE VERE
~i_	Katehista v Mtorote
Jo;.	so prišli budit, češ	da
/	tam nekje na bedni	ro-
goznici nek starec konec r—lAvr^-^g-	jemlje. Na vrat na	nos
je katehist bruhnil	od
doma in dirjal v pol podrto kočo ob koncu vasi, kjer je na otepu slame našel umirajočega: strašna bolezen mu je razžrla kožo, da ni bil ničemur več podoben. Smrad okrog njega je bil tak, da je misijonarjevega pomočnika kar nazaj vrglo.Pa se možek za te sitnosti ni menil. Pokleknil je ob zapuščenega bolnika, mu začel izpirati uljesa obvezovati ga in tolažiti. Slednjič ga je poučil o veri in ga krstil. Previdno oddaljeni so pogani gledali ta čudni prizor.
Tisti dan, ko je bolnik umrl, ni bilo ne sorodnika ne prijatelja, ki bi ga hotel pokopati. Tako je katehist sam ob pomoči enega edinega kristjana v vasi starca v grob zanesel.
Pa so še istega dne, takole pod večer prišli h katehistu nekateri pogani, ki jih je tolikšna krščanska dobrota v srce zadela, in prosili vernega črnca, naj jih pouči o svoji veri in na krst pripravi. Takole so mu zatrjevali:
„Kdor oznanja vero, ki daje človeku moč, da tako junaško bedniku pomaga, kot si ti to storil, nas ne more goljufati. Pouči nas o svoji veri!“...
KATOLIŠKI KOLEGIJ V BAGDADU
V prestolici iz „tisoč in ene noči“, v Bagdadu (Irak), so ameriški jezuiti 1932 ustanovili kolegij, ki ga danes obi- | skuje 600, izvečine mohamedanskih go-j jencev. Profesorski zbor tvori 36 je-Jj zuitov.
KAČJE ZDRUŽENJE
Med	Indijanci Južne
Amerike	životari združe-
nje posebne vrste, ki se P3na*a z lepim številom C jlßa ' -lan°v in celo nekšnih V''1SS,	svojskih	svečenikov. Če
...	'Off	hoče kdo	k članstvu tega
jdruženja	pristopiti, mora
biti lastnik vsaj 150 kač. Vso tole mrgo-lazen povežejo v posebne vreče, ki jih hranijo na čisto svojski podzemski naselbini, namenjeni obredom združenja.
Najvišji svečenik tam opravlja neke vrste ,,krst“. Kačo pograbi za goltanec in jo potisne v skrivnostno tekočino, ki jo je sam pripravil, pri tem pa motovili z zverjo v posodi in poltiho poje posebno, neumljivo pesem; koj nato pa kuščarja potisne v pesek. Po takšnem babjevernem obredu zverjad spet povežejo v drugo vrečo, ki jo ljudem na ogled izstavijo na javnem trgu. Tod se zdaj prične najneverjetnejši del tega čudnega obreda: procesija. Spredaj gredo trije važnejši člani, vsi rdeče obarvani; prvi nosi kačo, ki ji glava in rep prosto bingljata v zraku; drugi je eno roko položil na vrat tovariša, ki prenaša kačo, z drugo pa pregiblje velikansko pahljačo iz orlovskih peres, da bi kačo zmotil; no, tretji, na oni strani, nima drugega opravila, kot da brž pobere kačo ali pahljačo, če bi temu ali onemu padla iz rok. Tej prečudoviti trojici slede množice „kačjih vernikov“, ki so od vseh štirih vetrov pridrli k procesiji; prepričani so namreč o neznansko blagodejnem vplivu, ki ga vsepovsod prikliče s svojo kaj smešno molitvijo vrhovni svečenik.
Po procesiji pa kače spet izpuste v naravo. In neenkrat se nameri, da razkačena zverjad do smrti opika svečenika in vernike te čudne druščine. . .
INDONEZIJSKE ŽENE PROTI MNOGOŽENSTVU
Prvič v zgodovini mlade indonezijske republike so se domačinke dvignile proti mnogoženstvu, ko je vlada hotela uzakoniti s posebnim odlokom to za žensko
dostojanstvo tako poniževalno razvrat-nost. Žene so v množičnih demonstracijah v Djakarti pred parlamentom dvignile svoj glas proti vladnemu predlogu, ki je skušal uzakoniti pravico, da si sme zakonski mož-musliman privoščiti kar štiri žene, kot mu jih dovoljuje koran. . . In predlog je vlada umaknila!
KATOLIŠKI IZOBRAŽENCI NA JAPONSKEM
Katoliško izobraženstvo na Japonskem je na pohodu! 1952 so ustanovili tam posebno združenje katoliških zdravnikov, ki šteje že 450 članov; združenje kat. profesorjev druži 160 vzgojiteljev, med katerimi je 110 univerzitetnih profesorjev! Predsednik japonskega vrhovnega sodišča je — katoličan! Enako sta katoličana tudi dva člana cesarske akademije znanosti in umetnosti.
NOVI VERNIKI NA JAPONSKEM Rev. p. Doyle, superior San kolom-bijanskih misijonov na Japonskem, je izjavil, da mesečno vstopi v katoliško Cerkev okrog 1000 Japoncev. Četudi o množičnih spreobračanjih na Japonskem trenutno ne moremo govoriti, je vendar treba priznati, da nekšna prava žeja po zdravih verskih resnicah vedno več samurajskih sinov vodi k Petrovi Skali.
V KATOLIŠKI ŠOLI V FUMINGU
Rdeči nadzornik:
,Odkod izhaja človeški rod?“
Rumena šolarka:
„Od Boga.“
Rdeči nadzornik:
„Neumnosti kvasiš.
Vsi ljudje smo iz opi-:e. Vsakršna druga razlaga je prava abota, dvajsetega stoletja docela nevredna. Naš izvor je in ostane — opica!“
Rumena šolarka: „Jaz, gospod, jaz, prav res da ne; res nisem iz opice... Kar ia njih, gospod nadzornik, zadene, no, če že tako vneto zatrjujejo, kar njih zadene, bodo morda res prav imeli...“
Baragova proslava v Clevelandu
dne 14. marca 1954
Tudi Slovenci v Clevelandu zmoremo Marsikaj, kadar se za kako stvar zavzamemo. Idej imamo dovolj, težje pa jih je udejstviti. Večje ideje, kot je n. pr. »aragova zadeva, zahtevajo skrbne in Natančne priprave, ker morajo zajeti mm širši krog- ljudi. — Friderik Baraga J® živel in deloval tu v Sev. Ameriki, zato bi morali Slovenci, ki tu žive, prednjačiti v širjenju Baragove misijonske miselnosti, spoznavanja njegovega delo-vanja jn v pomoči pri njegovem svetni-skem procesu. — Tako spoznati Baraga
in se navdušiti zanj, je bil namen tega Baragovega dne. Podoben, zunanje mnogo uspešnejši je bil Baragov dan v Clevelandu pred 20 leti. Tedaj so slovesno ustoličili Baragov kip v Jugoslovanskem kulturnem vrtu. To je bila resnična manifestacija, saj je korakalo v sprevodu okrog 20.000 ljudi. — Clevelandski Slovenci so se tedaj živo zavedali Baragovega kulturnega in verskega doprinosa današnji cvetoči ameriški civilizaciji. — Letošnji Baragov dan pa je hotel osvežiti Baragov lik med nami.
•lavni del pripravljalnega odbora za Baragovo proslavo v Clevelandu. — Sedijo '.od leve .na desno): J. Sodja, A. Grdina, J. Nemanich; stoje: It. Švajger. Rudi
Knez in Tone Oblak
Kako je do Baragovega dneva prišlo?
Pred dvemi leti sta Slovenska fantovska zveza in Slovenska dekliška organizacija izvedli izredno uspelo misijonsko prireditev s srečolovom. S to prireditvijo se je misijonska zavest med Slovenci v Clevelandu dvignila.
Letos Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije ni več, tako ni bilo nikogar, ki bi znova sprožil misijonsko prireditev. Slovenska fantov-
Klicanje številk pri srečelovu
ska zveza in Slovenska dekliška organizacija sta po prvi misijonski prireditvi prenehali s sestanki, ker sta čutili, da nista več potrebni. V tem času namreč se je osnovalo dramatsko društvo „Lilija“, večinoma iz mladih fantov in deklet, ki so se ob misijonski prireditvi navdušili za igranje. Večinoma vse članstvo obeh organizacij pa je zajel pevski zbor .Korotan“. Tako sta Slovenska fantovska zveza in Slovenska dekliška organizacija dosegli svoj cilj: navdušiti mladino za kulturno delo v društvih, kjer bodo dobivali tudi versko, narodnostno in načelno vzgojo.
Med prireditelji prve misijonske prireditve je naslednje leto znova vstala misel, prirediti nekaj podobnega. Saj so potrebe slovenskih misijonarjev narasle in misijonska pisarna v Argentini si je zastavila višji cilj. Posebno veliko je na tako prireditev mislil g. Rudi Knez, ki je režiser dramatskega društva „Lilije“. Vendar je bilo težje s sodelavci in pa s prostori zaradi stalnih prireditev. Tako se je odlašalo. Lanskega decembra in letošnjega januarja pa je misel dozorevala. Iz „misijonske prireditve“ se je polagoma oblikovala „Baragova proslava“. Za to je dal pobudo g. ing. Jože Sodja, ki je prišel na misel, da naj prevzame pokroviteljstvo prireditve Slovenska Baragova zveza. Toda g. mons. J. Oman je povedal, da Baragova zveza ne obstoja več V Clevelandu, ker se je preselila v Mar-quette. Odločili so se, da poprosijo za pokroviteljstvo 3 župnike s slovenskih fara v Clevelandu, ki so: g. mons. John J-Oman, župnik fare sv. Lovrenca, g-Louis B. Baznik, župnik fare sv. Vida in g. Matija Jager, župnik fare Marije Vne-bovzete. Z veliko pripravljenostjo so to sprejeli in veliko pomagali med pripravo-Treba je bilo pohiteti z delom, ker ni bilo še nobene snovi za to prireditev, kajti velika dvorana v Slovenskem narodnem domu je že za celo leto vnaprej oddana-Dvorano je odstopilo Slovenska katoliško akademsko starešinstvo, ki jo je imelo za ta dan rezervirano.
Pripravljalni odbor
Osnoval se je pripravljalni odbor. Da se zainteresira čim širša javnost za Ba-I'aga, ni smelo manjkati za vse dobro Navdušenih staronaseljencev: Mr. Anton Ordina, Mr. Joseph Nemanich, Mr. Jakob Resnik in Mrs. Mary Ižanec. Glavno tekoče delo za proslavo pa so prevzeli •Ned drugimi predvsem:	g. ing. Jože
Sodja, g. Rudi Knez, Tone Oblak, Roman Švajger, Milica Žonta, g. Peter Golobič, ki je pa za prireditev zbolel, — in drugi. Podrobno delo se je takoj začelo, ko je prišla snov za Baragovo proslavo iz krajev, kjer so jo že imeli, predvsem iz Argentine.
Pripravljalni odbor je naprosil 3 cerkvene zbore slovenskih fara, da bi sodelovali s skupnim nastopom. Pevci so Pokazali veliko požrtvovalnost, še bolj Pa pevovodje g. Ivan Zorman, g. Martin Rakar in g. Martin Košnik. Pesnik in skladatelj Zorman je prav za to priliko ®Pesnil in uglasbil Baragovo himno. On je tudi vodil petje združenih zborov. To je bila odlična zamisel, ki je povezala ne samo zbore, ampak tudi vse farane slo-venskih fara v skupno manifestacijo za Baraga. — Naj bi zamisel združenih zbo-rov še nadalje živela in nadaljevala svoje delo prav pod imenom Baraga!
Za glavnega govornika sta bila na-Prošena prevzv. škof. dr. Gregorij Rožman in pa g. ing. Joseph Gregorich (Ba~ ’agov zgodovinar) iz Chicage, ki je go-Voril v angleščini.
P. Bazilij Valentin OPM, eksekutivni Rajnik Baragove zveze, je od prvega po-_tka stal prirediteljem ob strani. Brez Njega bi Baragov dan v Clevelandu ne Nspel tako dobro. Svetoval je, naj po-vabijo na prireditev glavnega predsednika Baragove zveze g. mons. Joseph *ryda, marquettskega generalnega vi-^a,'ja, ki je z veseljem obljubil, da pride.
Pismu pripravljalnemu odboru takole Pravi: „Zelo sem srečen, ko čujem o va-•em prizadevanju pospeševati vedno bolj Zanimanje za kanonizacijo tega velikega
šestorica požrtvovalnih sodelavk
božjega moža. Na vsak način bom skušal biti med vami na slavnosti 14. marca. — Prav tako povejte svojim sodelavcem, kako smo veseli, da so začeli z delom v tako važni stvari. Študij in raziskovanje življenja in književnosti tega veli-
Iz prizora „Ob Veliki reki“
kega škofa je v nekaj letih odlično napredovalo. Toda če hočemo videti dan njegovega povišanja na oltar Matere Cerkve, bomo potrebovali še mnogo molitve in denarne podpore. Naj Bog blagoslovi vaše prizadevanje! Še enkrat prosim, povejte vsem prijateljem Baraga, kako hrepenim biti med njimi 14. marca!“
Da bi o Baragovi proslavi zvedel ves Cleveland in vsi Slovenci po Ameriki, je pripravljalni odbor sklenil izdati posebno izdajo v dnevniku „Ameriška Domovina“. V to izdajo so prispevali članke g. mons. M. Škerbec, g. ing. J. Gregorich, g. p. Bazilij, g. Ivan Zorman (pesem ni popolna, namesto 5, so objavljene samo 3 kitice) in pisatelj Karel' Mauser, ki je objavil odlomek iz romana, ki ga piše o Baragu. Škoda, da „Ameriška Domovina“ nima boljše Baragove slike. Nehote se človek spomni na krasne klišeje Baraga, ki jih imajo v Argentini.
Da bi Baragov dan tudi denarno uspel, je pripravljalni odbor sklepal tudi o srečelovu. Bili so si edini, da ni ravno najprimernejše Baragov dan trgovsko izrabiti, a vedeli so, da bi ob drugi priliki težko pripravili samo srečelov. Vso skrb za srečelov je prevzel Roman Švajger.. Malo je bil v strahu, da bi ga
Deklamatorji na Baragovi proslavi
utegnil poklic k vojakom zmotiti pri tem delu, a hvala Bogu, poklicali so ga šele v začetku aprila. Svoje delo pri srečelovu je z vso vestnostjo in požrtvovalnostjo izvršil. To je bila najlepša prošnja k Baragu, naj ga varuje in srečno pripelje domov po odsluženem dveletnem roku.
Glavni dobitek:	televizijski aparat
najnovejšega izdelka je podaril Mr. Anton Grdina, prenosljivi „Singer“ šivalni stroj in švicarsko uro pa so kupili. V tolažbo nekaterim, ki niso zadeli glavnih dobitkov, je bilo že nekaj čez 30 manjših dobitkov, ki so jih darovale trgovxine in posamezniki.
Čisti preostanek Baragovega dne je bil oddan Baragovi zvezi, Slovenskemu semenišču v Argentini in slovenskim misijonarjem.
Pripravo na prireditev in prodajo srečk je zelo zavrl in oškodoval snežni vihar, ki je privršal nad Cleveland 28. februarja in je ves promet in vse akcije držal v šahu do prihodnje nedelje 7. marca. Tu se je potem Baraga izkazal in pomagal, da prireditev sama zaradi tega zastoja ni trpela. Na sam Baragov dan pa se je nevihta znova znesla nad Clevelandom. Ceste so vse poledenele, zameti so bili tako silni, da je bila kar nevarna vožnja po ulicah. Mislim, da peklenskim silam ni šlo v račun, da Slovenci ta dan slavimo Baraga, zato so poskusile vse, da napravijo zmedo in čim več neprilik. Toda velika dvorana se je vseeno napolnila in prireditev je potekla brezhibno v veliko zadovoljstvo navzočih.
Odrska scena je bila preprosta, a učinkovita. Baragovo sliko, ovito s slovensko in ameriško zastavo, so spremljali še 4 škofje, ki jih je Slovenija dala Ameriki: prvi Baragov naslednik Ignacij Mrak in drugi naslednik Janez Vrtin; Jakob Trobec in Ivan Stariha sta pa ško-fovala v Minnesoti. Baragova slika je bila spričo drugih slik malo temna, a to ni motilo splošnega pogleda. Slike 4 škofov je zelo posrečeno naslikal akad. kipar Franc Gorše.
(Proslavo je vodil Mr. Joseph J. Nemanich. Je tukaj rojen, a odlično ob-vlada slovenščino. Med pripravo je vedno °Pozarjal na duhovne vrednote te prireditve, ki naj bodo najvišji cilj prizade-Vanja pripravljalnega odbora. — Od Pokroviteljev Baragove proslave je bil navzoč samo g. župnik Louis B. Baznik.
mons. J. Oman, ki je bil' tudi poobla-šoon, da zastopa na prireditvi cleveland-^koga škofa, zaradi nenadne bolezni svo-joga brata ni mogel priti. G. župnik Matija Jager pa je bil bolan. Med povabljenimi so bili: prevzv. škof dr. Gregorij Rožman, mons. Joseph J. Zryd, mar-'luettski generalni vikar in glavni predsednik Baragove zveze, mons. Matija ®kerbec, Father V. Cimperman, Father V; Tomc, Father J. Cvelbar in več drugih duhovnikov iz bližnjih in daljnih ara. P. Bazilij OFM je do zadnjega uPal', Ja ()0 mogel priti na proslavo, a ni ^egel zaradi slabega vremena. Isti dan
zvečer je moral začeti sv. misijon v Bar-betonu. Zanj je bila to velika žrtev, ki jo je daroval Bogu za uspeh proslave. Prav tako se zaradi misijona ni mogel udeležiti proslave Father Karel Wölbung CM.
Vsak udeleženec je dobil pri vhodu poleg programa podobico Friderika Baraga z molitvijo za beatifikacijo, in kdor ni dobil posebne izdaje Ameriške Domovine, jo je tudi še lahko dobil.
Proslava
Po voditeljevem pozdravu so združeni pevski zbori zapeli Zormanovo: škofu Baragu v spomin in Kimovčevo: Hvalnica. Prav mogočno sta zadoneli ti pesmi, posebno prva. Sledila je recitacija pesmi Marijana Jakopiča: Prošnja svetniškemu Baragu, ki jo je lepo, dasi malo tiho podala Zalka Hiršeger. Nadve je bil všeč ljudem otroški prizorček: škof Baraga
je naš! Izvajali so ga otroci slovenske šole: Andrej Hiršeger, Anton Sršen in Mili Rihtar. Naučila jih je Milica Žonta.
Govor ljublj. škofa dr. Gregorija Rožmana o delu in trpljenju Baraga, je vsem poslušalcem globoko odjeknil v srcih. Mnogi so spoznali, da je prevzvi-šeni v ta govor položil ne le Baragovo, ampak tudi svojo bol in trpljenje. — Pogovor z Barago so prav lepo podali Milica Žonta, Marjan Kosem in Kati Sršen, vsi v narodnih nošah. — Recitacija g. Zdravka Novaka: Pismo v večnost (Nikolaj Jeločnik) je bila izvrstno podana. Daši ljudje poznajo misijonarja Pirca, se mi zdi, da bi njegova slika pripomogla k večjemu razumevanju pisma. — Govor g. ing. J. Gregoricha v angleščini je bilo izčrpno poročilo o najnovejših odkritjih in delu pri Baragovi beatifikaciji. Povabljen k besedi je potem mons. J. Zryd izrazil svoje občudovanje nad delom, ki ga store Slovenci po vsem svetu • za Baragovo beatifikacijo. — Prvi del programa so zaključili združeni pevski zbori s pesmima: Marija skoz’ življenje in V Gorenjsko oziram se skalnato stran. — Po odmoru je sledil prizor iz Baragovega življenja med Indijanci: „Ob Veliki reki“. Igro so igralci dramatskega društva „Lilija“ odlično podali v splošno zadovoljstvo gledalcev, ki so bili navdušeni nad slikovitimi „Indijanci“. Naj vsem igralcem Baraga stotero povrne, ker so za igro res veliko žrtvovali. — Zadnja točka programa pa je bil srečo-lov, ki je mnogo ljudi razveselil.
Baragov dan naj bi bil šele začetek dela za Baragovo beatifikacijo v Clevelandu. V kolikor bomo Baraga častili, se mu priporočali in izročali svoje zadeve, da nam pomaga s svojo priprošnjo pri Bogu, v toliko ga bomo želeli bolj spoznavati, se zanj navduševati in ga čimprej sprositi na oltar. Naj postane Baraga središče našega zasebnega in javnega življenja! Naj dobi prvo mesto v naših kulturnih organizacijah! Naj bo središče vseh prošenj in molitev za naš ubogi, trpinčeni narod!
Baragova proslava letošnjega leta pa
naj ne bo prva in zadnja v Clevelandu. Vsako leto naj se vrši, vsako leto naj pritegne več ljudi in sodelavcev v svoj krog. Sedaj že imamo slovensko sekcijo Baragove zveze. Pristopimo vanjo, jo podpirajmo, predlagajmo, kar se nam zdi primerno, da se napravi v čast Baragu, predvsem pa pri delu za Baragovo beatifikacijo sodelujmo.
Poročevalec iz Clevelanda
BARAGOVA PROSLAVA V GILBERTU
(„Minnesotski zvon“, Bivvabih, Minn. December 1953)
„Zadnjo nedeljo v januarja smo imeli na Gilbertu Baragovo proslavo. Udeležba je bila kar dobra, čeprav je bil to prvi sestanek novodošle zime v mrzli Minnesoti, ki nam je letos dolgo prizanašala s snegom.
Prva točka je bila deklamacija „Baragovo slovo od domovine“. Prav lepa stvar za začetek, ker nas je tako že kar nekako uvedla v Baragovo delovanje med Indijanci v Ameriki. Potem je pa eden od naših malih Indijančkov podal premišljevanje, v katerem je izpraševal Vsemogočnega Očeta, zakaj pušča indijanski narod izumirati, zakaj nekateri beli sovražijo Indijance in zakaj Dobri Oče ne pošlje misijonarja, ki bo skrbel zanje kot Baraga.
Pevski zbor je zapel „Zgodnja Danica“. Sledila je še ena deklamacija in prošnja k Baragi, naj se ozre na slovenske griče, razdejane cerkve in podrte križe, na tisoče grobov po gozdovih. Bila je zares lepa. Baraga je bil tudi te prošnje vesel.
Nato prizorček: Slovenski fantič se jezi, zakaj Slovenci nimamo nobenega svetnika. Ko v sveti jezi sam sebe sprašuje, če smo res le rod pijancev, kakor svet trdi, pristopi prijatelj in ga potreplja po rami in reče: „Zadeva ni tako huda, saj imamo že vsaj dva svetnika: Barago in Slomška.“ K njunemu pomenj-kovanju, kako bo, ko bo Baraga prištet
svetnikom, se pridruži Indijanček, da naj ne delata računa brez krčmarja, češ da je Baraga njihov. Po kratkem prerekanju čigav je, sklenejo, da Baraga pripada vsem. Podajo si roke in enoglasno spregovore: „Škof Baraga je naš!“ — Vsi ljudje so bratje Gospoda Jezusa Kristusa, tako je Baraga učil.
Zadnja točka je bil prizorček „Naše niale modrujejo“. Te deklice so sklenile, da pojdejo v misijone. Ena bo kuhala, en.a bo šivala, ena bo učiteljica, ena bo Pa za mamo in bo skrbela zanje, če bodo bolni. Je bilo res prijetno gledati, kako so male navdušene za misijonsko stvar.
Po končanem programu smo gledali slike, kjer je deloval Baraga, in tudi nekaj jz obiska pri starem slovenskem misijonarju Holmarju. Poslušali smo misijonarja, kako je molil zdravomarijo po Indijansko in njegov razgovor z obisko-valci z Železnega okrožja.
Imeli smo prav lep popoldan. Bili smo veseli mi in gotovo tudi Baraga. Naj Bog da, da ga bomo kmalu častili kot svetnika!
Misijonski srečolov v gilbertu
Gilbert, 30. novembra 1953
Naj napišem nekaj o našem srečo-l°vu? Sicer je že več kot mesec za nami, y on dar na nekatere stvari človek kljub času le ne pozabi. Pravzaprav smo se z dekleti pripravljale nanj že skoro celo Poletje. Tako je vedno prišlo vmes nekaj, kar so dejali, da je važnejše. Vendar za oktober nikakor nismo odnehali. Bilo je kar lepo gledati naše male misijonske Prijatelje, kako so prodajali srečke. Ni j*h posebno veliko, pa tisti, ki so, zmorejo in tudi narede za dva. .. Dekleta
delale z vidnim navdušenjem. Na ve-‘'ko veselje sem to zapazila ravno pri »srečolovu“ in pri včerajšnji „Baragovi Proslavi“. Je nekaj takih, na katere se *e popolnoma lahko zanesemo in je to ve-'ko vredno. — Srečke smo prodajali sa-J'10 po 35 cent., kar smo sklenile, da je b°Ije in jih bomo lahko več prodale, šlo J|b je v prodajo okrog 200 že pred sestankom. Dobitkov je bilo okrog 45, ne-
kateri kar lepi. Dragoceni so bili trije, za katere smo posebej pobirali po 26 cent. Med temi tremi pa je bila tudi ena izmed .siamskih zaponk“. Med oz. po srečolovu so dekleta poskrbele za pecivo in čaj. —-Pred srečolovom pa smo imeli tudi posamezne točke. Tako je bil prvi del v znamenju nedelje Kristusa Kralja. Pevski zbor je zapel:	Kristus Kralj, nato
primerna deklamacija in nekaj zelo lepih misli o Kristusu Kralju je podal Rev. Šušteršič. — Drugi del je bil misijonski. Zopet je zbor zapel, sledila je deklamacija, recitacija: Zdravnik v deželi vzhajajočega sonca... Dvogovor: Jezus vabi. Sama pa sem podala nekaj misli o važnosti misijonskega poklica. Ni bilo dolgo, a skušale smo podati najvažnejše, drugače so bile pa misli udeležencev že pri srečolovu. čisti dobiček 100 dolarjev smo Vam poslali za slovenske misijonarje; za naše razmere kar lepa vsota. Vsem onim, ki so se ti-udili s prodajo si’ečk, sem obljubila drugo „sijamsko zaponko“. Dobil jo je mali Joško Škerjanec, ki je naš „mali misijonar“ in je sam prodal kar 50 srečk. Zelo je je bil vesel!
MISIJONSKA MISEL ŽIVI MED ROJAKI TUDI V MONTREALU
Veliko zlasti zadnje čase slišimo o pomembni vlogi, ki jo igra Kanada v povojnem svetu. Nje pomembnost temelji v prvi vrsti na gospodarski moči. — Na vso srečo pa je tudi v moralno-kul-turnem pogledu dosegla precejšnjo stopnjo razvoja. To se močno opaža v provinci Quebec, ki je pretežno katoliška.
V razmeroma kratkem času, odkar je prvi beli naseljenec Jacques Cartier razlagal evangelij sv. Janeza o ljubezni pred indijanskimi šotori, na kraju sedanjega Montreala, ter le nekaj let zatem, škof Maisoneuve, priliko o gorčičnem zrnu — pa se je dežela dejansko, zavidanja vredno, razcvetela. Iz male naselbine požrtvovalnih katoličanov, tedaj pod imenom „Vlile de Marie — Marijino mesto", se je razvilo velemesto Montreal ter drugi kraji v provinci, ki so s pogumom gradili
Predsedrfik „Baragovega društva“ v Montrealu, Quebec, Kanada, g. Marko Žoldoš, otvarja Baragovo proslavo
ter čuvali osnove krščanskega življenja. — Ogromno so ti ljudje žrtvovali za zgradnjo odličnih cerkva, samostanov, rekordno število katoliških šol, bolnišnic ter dalje za vzgojo duhovniškega in la-iškega naraščaja! In pri vsem tem Ogromnem delu vzdržujejo skoro povsod po poganskem svetu svoje misijonarje in misijonarke. Trdno se namreč zavedajo, kaj pomeni biti dejaven katoličan.
Kaj pa mi Slovenci? Med zadnjimi nismo, to je gotovo. Lepi uspehi so bili doseženi in stalno še živi katoliška iniciativnost, kjerkoli prebivajo Slovenci. — Veliko več pa bi mogli in morali storiti, posebno če govorimo o vsakem Slovencu posebej.
Skrb za misijone se rodi v katoliškem človeku že skoro sama od sebe. Vsa vnanja pripravljenost je le merilo notranje katoliške izgrajenosti. Kjer ni nikakega odziva na zunaj, je znamenje, da je duševnost mrtva. V takem primeru dejavne vere sploh ni, pa čeprav se smatramo še za katoličane.
Vsekakor je važn.ega pomena katoliško misijonsko čtivo, da utrjuje na
znotraj in budi obenem na zunaj katoliško dejavnost. Tega k nam dokaj prihaja.
Slovenci v Montrealu smo bili srečni, ko smo v avgustu leta 1,952 imeli priliko slišati klene besede g. misijonarja Karla Walbanka iz Z. D. A. Imel je predavanje o misijonih na Kitajskem. Naslednji dan pa. je montrealsko „Baragovo društvo“ priredilo žrebanje dobitkov ob priliki piknika, na katerem je omenjeni gospod v lepem govoru prilil ognja naši misijonski gorečnosti. Živo so padale njegove besede med navzoče. Poleg tega so tudi ljudje izpričali svoj katolicizem ter čisti dobiček prireditve 140 dolarjev izročili g. gov°rniku za slovenske misijonarje.
Zavedajoč se potrebe, prikazovati v vzgled ter obenem proslavljati naše velike misijonarje, je Baragovo društvo priredilo dne 25. januarja 1953 Baragovo proslavo, z govorom in dekamacijo o Frideriku Baragi in tremi pesmimi za mešani zbor. Govor je imel mladi advokatski pripravnik dr. Matija Kozina, katerega brat se pripravlja v rimskem zavodu „Russicum“ na misijonsko delo v Rusiji.
Čeprav v montrealski skupini ni mogoče doseči velikih vnanjih uspehov, — to pač radi malega števila ljudi, razsežnosti mesta ter da celo nimamo slovenskega duhovnika in podobno, je le kljub temu nek uspeh, kažoč v dobri luči notranje stanje montrealskih Slovencev.
Tudi v letu 1954 in sicer zadnjo nedeljo v januarju, je „Baragovo društvo“ priredilo v Montrealu ob zadovoljivi udeležbi kratko in prisrčno Baragovo proslavo.
Na sporedu so bile pevske točke, deklamacija Humarjevega Jurčka in govor gdč. učiteljice Trobčeve z naslovom „Baraga — svetnik“. Petje je vodil g. Ivan Rebzelj. Proslava se je vršila v slovaški cerkveni dvorani.
Priljubljeni gospod Marko Žoldoš je prevzel za zaslužnim g. Ivanom Kramarjem predsedstvo „Baragovega društva“-Tajnik pa je še vedno g. Lojze Žižek.
- ................. IP6SQTO Fi,*«*
^odelavci pri Baragovih slovesnostih v Torontu: škof dr. Gregorij Rožman, inž. '-U'egorich, dr. Ko]iarič CM, g. Kcpajö CM in g. Wjollbiang CM. — Slika spodaj kaže oba torontska dušna pastirja z učiteljem med šokk0 mladino.
ENO SAMO JE POTREBNO
UNUM EST NECESSARIUM
Dramski oratorij v 10 podobah s prologom in epilogom, za soliste, zbor, plesni zbor in orkester. — Napisal Nikolaj Jeločnik
PETA PODOBA
[Orkester se prelije v zvenenje. Ni to pritrkavanje kot ob Vstajenju: zvoni, kot da oznanja k pogrebu. Bronasti jok pada in raste: skoraj potihne, pa spet
glasno ihti. Nato za trenutek tišina.]
RAZLAGALEC (obrne list. recitativ)
Peto poglavje.
Friderik Baraga je prosil za misijonsko polje v cincinatski škofiji, da poveliča božje ime in oznani milost odrešenja, v slavo svoji kranjski deželi in .na čast vesoljne Cerkve.
To je zdaj trenutek, ko Friderik Baraga daje slovo Metliki in domovini.
[Orkester se vmeša v zvonjenje in poje v motivu „Velika Reka“.]
(V gornji oder je zakipela topla luč nedeljskega popoldneva. Podoba kaže kot prej metliško cerkev: a oder je prazen, le v ozadju stopnice, kjer stoji BARAGA. [Pred njim je PLESNI ZBOR, ki tokrat predstavlja metliške vernike: možje, žene, fantje, dekleta, otroci in starci.] Rdeče rumena luč obsveti ZBOR, ki bo z besedo predstavljal verno srenjo.)
[Čez STAREGA BARAGO se je mehko potegnil modrikast pramen. Orkester onemi; zvon je zajokal poslednjič.]
ZBOR
(v govoru):
Oče, vodnik, prijatelj —
odhaja, odhaja, odhaja —
[PLESNI ZBOR
(v pestrih gručah, da počez in povprek polni ves oder, z gibom in kretnjo nakazuje grenko žalost ob slovesu svojega kaplana.) ]
ŽENSKI ZBOR Naš Baraga, naš Baraga, odhaja, odhaja, odhaja...
OTROŠKI ZBOR Naš učenik, naš učenik. ..
BARAGA (dvigne desnico).
[STARI BARAGA (takisto stori).
ZBOR
Gospod... gospod. .. gospod... dobri .naš, zvesti, dobrotni, odhaja, odhaja, odhaja!
O Friderik, Friderik, Friderik!
[Na poslednji klic odgovori orkester s preludijem in spremlja ves naslednji Baragov govor.]
BARAGA
(vzravnan na najvišji stopnici govori s toplim glasom):
Moja molitev je z vami!
Moj blagoslov je z vami!
Jaz sairt bom z vami, ves z vami, čeprav iz dalje...
[STARI BARAGA (v tožnem usmevu):
Iz dalje, res... Ves z vami, vse dni, vsa dolga leta, prav do te bridke ure z vami.	< '
Ra še poslej, ko bo usahnil zadnji dih moj, bom z vami ves!]
BARAGA Bogu zvesti bodite,
Marijo, Mater božjo, ljubite, za svojega Friderika molite:
Baragovo slovo od Metlike (kakor je bilo uprizorjeno v predstavi v Buenos Airesu
leta 1953)
to je največ, kar mi lahko naklonite. Sai ni veliko, vem,
a zame je veliko, mnogo, vse. Kaj ?ai bo ves moj trud tam daleč čez kon c,,i ocean
brez vaše molitve?
Mi prav rrs, da nič ne zmoremo. Le p,, molitvi vse dosežemo. Molitev prosi Milost od Boga.
Molite zame, rojaki, da bom vnet misijonar;
molite, da bom zvest misijonar; molite, da bom dober misijonar!
Vse pa, kar srm vas učil, spolnjujte: sirotnim pomagajte, bedne ljubite, za lrane branite, greh sovražite, krepost Zvišujte!
^ (Molk za trenutek. Bolečina ga duši. ^äto se nasmehne.)
Zbogom. .. Ostanite mi zdravi!
ZBOR
(v tožnem kriku):
Friderikr.. Friderik... ne hodi!
BARAGA
Čemu mi grenite ta grenki trenutek?
Storite mi veselo to žalostno slovo in ne zadržujte me. Jaz moram proč, jaz moram proč!
Mar naj se upira služabnik, kadar ga kliče gospod?
K.aj naj sin presliši, če ga zove oče?
Ali naj brat z roko zamahne, če ga vabi brat?
Glejte:
jez sem ujel ta božji klic.
Nj na nas, da izbiramo, kadar je od ločil Bog: Njegova je volja, naša iz polnitev!
Dajto mi prosto pot i.n ne zadržujte me. Mudi se mi!
Bog me drugam kliče!
[STARI BARAGA (v spoznanju):
Drugam zares.
Tja daleč gor, kjer je sam: tja gor,, odkoder ni poti nazaj.
To je poslednji klic tvoj, moj Gospod:
vsem sem se že odzval, zdaj sprejmem še poslednjega, najlepšega, klic gospodarja trudnemu služabniku, ko zove k večerji.
Fiat, Gospod moj, pojdem!]
ZBOR
(tožeče):
Zapušča nas, adhaja...
naš Baraga, naš Friderik, odkaja . ..
[Orkester, ki je ob zadnjih Zbororih tožbah rastet, se zdaj nenada pretrga kot v udarcu in onemi.)
DEKAN
(stoji pred cerkvenimi durmi):
Gospod kaplan, kaj pa vaš dolg?
[PLESNI ZBOR (sovražno proti dekanu)].
BARAGA
Moj dolg?
DEKAN
Vaš dolg, vaš dolg!
BARAGA
Menite oltarje in mašne plašče, ki sem jih prenoviti dal?
DEKAN
Jaz s svojo malho vaših novotarij ne bom pokrival, kadar boste čez lužo.
Zdaj položite, kar ste dolžni.
BARAGA
(v težki napetosti):
Gospod dekan!
Dobro veste, da nimam nič svojrga; vse, kar sem imel, sem znosil med sirote.
če po navkljub vsemu še vztrajate...
(Odpne suknjo in jo začenja slačiti.)
tu, glejte,
moja nova suknja. Vrgel sem jo nase, da bi svojo siromaščino zakril z njo.
Vzemite jo in poravnajte tisti bori dolg!
ZBOR (preteče):
Pustite ga, pustite ga!
DEKAN
(se v zadregi umakne).
BARAGA
Molite zanj. Vaš župnik je. Jaz pojdem zdaj. ..
ZBOR
Tvoj blagoslov, tvoj blagoslov! ŽENSKI GLAS
Blagoslovi svoje verne, oče Friderik!
BARAGA	i
(prisluhne; pozorno):
Ste čuli? Oče Friderik!
Kot da je prišlo iz dalje, tam čez zelene griče, tam čez morje, tam iz polnočnih gozdov.
Ste čuli, kako me kličejo?
OČe Friderik!
Kličejo me, kličejo — na pot!
(Hoče proč.)
[PLESNI ZBOR
(mu zastavi pot in poklekne ob njem-].
ZBOR
Tvoj blagoslov, tvoj blagoslov naš Friderik!
BARAGA
(obstane; nato se vzpne na najvišjo stopnico; suknjo je vrgel čez levico, desnico dvigne.)
[STARI BARAGA
(je spet dvignil desnico in bo z njo blagoslavljal kot kaplan Baraga.)]
[V koralnem pripevu ä la Bach se oglasi orkester.]
BARAGA
Blagoslov vam, verni moji: vašim domovom in poljem in trti in setvi; blagoslov moj v delu in znoju; blagoslov v počitku;
blagoslov v veselih Ln blagoslov v gren-fäh dneh;
ha še na vašo zadnjo uro sirotni blago--slov moj!
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!
ZBOR
Amen — Amen — Amen
BARAGA Ostanite mi zdravi!...
(Odhaja.)
[PLESNI ZBOR (nemo zre za njim.)] [ORKESTER joče v težkih sunkih.]
OTROŠKI GLAS Friderik Baraga je odšel...
ZBOR
(v odmevu [z orkestrom.])
... odšel... odšel... odšel...
_ (Gornji oder se je zagrnil v mrak. jisoko v linah spet povzame zvon in ,J(%o ihti...)
[STARI BARAGA
Ivzanie dolgi plašč, ki je ob njem; stisne k prsim kot nebogljeno dete in toplo de);
Moj plašč... moj stari plašč!...
(Pramen luči nad njim mine.)]
[Rogovi v orkestru znani jo novo podobo.]
(Sledi šesta podoba)
JAVNA ZAHVALA
že tri leta smo prosili, da bi dobili stanovanje oz. hišo na C. Evita, pa brez UsPeha. Kjer smo stanovali, so postajale izmere nevzdržne. Zato smo se v veliki stiski zatekli k škofu Baragi. Opravljali Srno devetdnevnico in obljubili javno za-'mlo in sto pesov za njegovo beatifika-vlJ°. V prav kratkem času smo bili ušli-, ani in tako rade volje izpolnjujemo ob-'Jubo.
Družina Leskovic, Buenos Aires
IZ PISEM MARQUETTSKEGA ŠKOFA NOA IN GEN. VIKARJA ZRYDA V ARGENTINO
4.	februarja 1954
Vašega pisma z dne 11. decembra, v katerem me obveščate o odličnem delvf, ki ga vrši Vaša Južnoameriška Baragova zveza, sem se zelo razveselil. Prav gotovo bo ta program pobožnosti k Baragi in širjenja njegovega poznanja prinesel bogate sadove in pripomogel k pospešitvi zadevo svetniškega škofa Barage.
Naša zgodovinska komisija lepo napreduje. Največji problem je sedaj v plačevanju stroškov, ki so z urejanjem, objavljanjem in prevajanjem zgodovinskega materiala, ki ga je g. ing. Gregorich dobil v Evropi ob priliki svojega potovanja lansko leto. Potrebujemo letno 10 tisoč dolarjev za izvedbo našega programa. Zadnjo nedeljo so bile po vseh župnijah marquettske škofije posebne nabirke prav v ta namen. Trdno smo prepričani, da nas bodo verniki slovenske narodnosti podprli v teh prizadevanjih za zaključek predzgodovinskega postopka. Vse slovenske župnije v U. S. A. so nam že zagotovile svojo pomoč. Nadejamo se, da bomo podobno zagotovilo dobili tudi od Vaše Baragove zveze.
Mons. Zryda sem naprosil, naj stopi v tej zadevi z Vami v zvezo.
S prošnjo k Bogu, naj blagoslovi Vaše delo za Baragovo zadevo, Vas vdano pozdravljam.
5.	februarja 1954
Prevzvišeni škof Noa mi je sporočil o
Vašem zanimivem poročilu o baragijan-skem delovanju, ki ga je izvedla Vaša organizacija v zadnji jeseni. Čestitam Vam k odličnemu delu, ki ga vršite.
Prepričan sem, da boste Vašo organizacijo ohranili pri življenju in delavno. Prav zato gojimo upanje, da bo kmalu tudi Vaša organizacija pomagala nositi nekaj izdatkov za proces. Ni prijetno, da je tudi denarno vprašanje vključeno v naš program, toda danes se brez denarja ne da nič storiti. Zbiranje, objavljanje in ocenjevanje vseh podatkov, ki so potrebni, pa ogromno stane. Toda upamo, da nas prijatelji škofa Barage ne bodo zapustili.
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
ROMAN O SV. FRANČIŠKU KSAVERIJU. — NAPISAL PAUL PIRON S. J-ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
5. poglavje
VIHAR V DUŠI
Dvoje resnih nevarnosti se je bil rešil Frančišek.
Peter Fabro ga je s svojo čisto dušo odtegnil slabi druščini, v katero je skoraj že zabredel. 29. julija 1529 je ponosnemu Navarcu umrla mati. Žalost za njo mu je obudila spomin na deške dni, pa zdravomarijo, ki jo je večer za večerom ob nji prepeval, na sobotno veliko mašo v grajski kapeli, pa na molitve, ki sta jih oba šepetala z vročo vnemo pred podobo svoje zaščitnice, nebeške Device, s tistimi globokimi očmi, v trenutkih, ko sta Mihael in Janez tam daleč v hribih sukala svoje meče.
Inigova poštena jasnost pa je njegovega duha osvobodila vseh spletk reformacije. Bistri um se mu je zdaj z živim zamahom sprostil k občudovanju novih učenosti: te so se mu ponujale družno s čudovito drznimi stvaritvami renesanč-
nih umetnikov, ki sta jih od zore stoletja naprej budila Julij II. in Leon X.
A strast za dosego velikih stvari ga ne mine. V Dormans-Beauvais poučuje književnost in modroslovje; hkrati pa na Sorboni sam študira bogoslovje. Ne mine v njem mladostni sen: svoj napol razrušeni grad, pa ponižano Navarro spet odeti v sijaj davnih dni; oče njegov, doktor in utroque jure, naj bi oživel v njem, v Frančišku. Saj, čemu naj bi njegovo ime ne zablestelo v Španiji in V svetu?
Pa ta ihta za dosego blestečih ciljev izbira svojsko pot: po stopnjah se bo spel do najvišjih vrhov duhovniške službe. Komaj je bogoslovec v Pamploni, pa že misli na kanoniško stolico. Stari arhivi Ksaverijev so utonili v ruševinah rodnega gradu; 13. februarja 1531 vlaga pri uradnem pisarju prošnjo za preiskavo; oba brata in štiri navarske prokuratorje prosi, naj mu oskrbe pisma, ki bodo izpričala njega „izvor, pokole-
nJe ino žlahtni rod“. Višjega sodišča tazglas mu bo zanesljiv uvod v to za-glavje.
A brata sta gluha za njegov poziv, let pozneje, ko bo imenovanje že v rokah imel, se mu bo odpovedal; a po kakšnih zapletih?
S svetim Avguštinom bo lahko dejal: »Sredi tega boja, ki je razjedal notranjost moje duše in ki ga je ona sama v sebi vojevala v mojega srca najskrivnej-šem kotičku, mi lice ni bilo manj spla-šeno od duha.“1
Slava se je nasmihala Frančišku, lahko dosegljiva, bežna slava mladostnih Uspehov. Prikupni petindvajsetletni učenik je s svojim nastopom študente oča-rsl; občudovali so prodorno razumnost njegovo, ki si je tako spretno znala osvojiti vse te nove, mlade vede; njegova iskrena zavzetost za vsakršno drzkost v duhovnem svetu tistih dni je naravnost 0bajala vihravo mladež, ki se je spet in Spet zgrinjala v njegovo predavalnico.
Ob prazničnih popoldnevih se je s svojimi učenci prešerno razkazoval po Velemestnih ulicah. Za nekaj bežnih Ur je ob takšnih sprehodih pozabljal na >jo prirojeno zadržanost; na „pariškem otoku“ pa je z gibkostjo svojega klasično ubranega telesa žel vedno nova Priznanja. Ljubil je tek in preskoke; z vsem srcem se jim je predajal.
Pa je lepega dne na vse to veselje, Uspehov polno, udarila težka beseda Inigova:
— Frančišek, kaj služi človeku, če si Vesolje osvoji, ko pa mora umreti?
Frančišek je zmignil z rameni. Hva-•ežen je bil Inigu, da ga je še o pra-vem času obvaroval zmotnih tokov, ki so
strupeno nevarni že bližali njegovi '*uši in uku; a sam sebe ni imel za člo-''ska, ki bi slepo sledil stopinjam Lju-beeega.
Sploh pa, kaj slabega je storil? Ve-’ke so bile njegove sanje; takisto so Saujarili učenik njegov Fragus, njegovi
1	Izpovedi, knjiga 8, zaglavje 8 (pi-ateljeva opomnja).
navarski prijatelji, da, celo sam Peter Fabro. V tehle vrstah savojskega prijatelja je Frančiškov vpliv nanj kar očiten:
„Moj duh je nenehno ždel kot v Somraku; posvetne želje so ga begale. Sanjaril sem o prihodnosti in si izbiral zdaj zdravništvo, zdaj pravo spet, pa nenada spet želel biti učenik kje v kakem kolegiju. Danes sem si želel1, biti doktor bogoslovja, a že naslednji dan sem se vdajal misli, da bi živel liki preprost duhovnik brez častnih imen. In prišel je čas, ko me je celo v samostan vleklo. Tako so me spet in spet morila prerazlična čustva in predstave.“2
Vsi visoki vzori, najljubši prijatelji, njegova zvestoba Navarri — sveta mu je bila —, zvestoba imenu domovine, spominu očetovemu, pa slednjič tisto naj-tišje, najbolj njegovo, kar je v srcu nosil, vse, vse je Frančiška pretrdno vezalo na ta veliki sen bodočnosti. Kaj mu je bil Inigo v primeri z vsem tem? Dolgo, dolgo ga je samo na zunaj gledal: šepast sirotnik, povprečni študent s svojimi štiridesetimi leti, ki je živel na račun daljnih prijateljev, se je le preveč predajal dobrodelni usmiljenosti, da bi sploh mogel vplivati na visokošolsko mladež, na to jato zavzetih in drznih mladcev, sošolcev in učencev mladega doktorja, kateremu so bili tistikrat edini smisel in namen.
Frančišek je smešil Ifiiga. Bilo je to kaj krepko orožje; zdelo se je, da se ne skrha nikoli, tako vešče in brezskrbno ga je sukal. A Frančiškova duševnost je bila bolj globoka, kot je morda sam mislil; odbijal je udarce, pa ga je vedno znova zmedel tisti prečudno jasni in pro-dirnj pogled Inigov. Ne, ne, to niso bile oči krotkega in pobožnega svetca!
20. januarja 1533 je smrt pobrala Magdaleno, svetniško opatinjo iz Gandije. Najmlajšemu bratu svojemu, ki je bil v teh trenutkih resnični suženj svojih zemskih snovanj, je zapustila zgled ču-
2	Blaženi Peter Fabro. Memoriale. — Lutetiae Parisiorum, 1873.
dovito ponižnega in vedrega življenja. Žena, dvorna dama nekoč, se je otresla bedastih predsodkov, pa se je le prerada ukvarjala s ponižnim poslom skromne vratarice ali samostanske šivilje; junaški konec njen pa ji je pripravil krono, ki nj od tega sveta.
Magdalenina smrt zaseka praznino vanj. Nji, ki se je pri sorodnikih za brata zavzela, naj je hvaležen, da je ostal v Parizu. Njena pisma, življenje, svetniška smrt so v njegovem srcu, pijanem posvetne slave, odmevali kot himna neke še vse višje, vse trajnejše slave. Pa se je vendar divje upiral' Inigovim namigom, pa tistemu nezadržnemu notranjemu šepetu, ki ga je ven in ven vabil, naj hodi po poti Petra Fabra.
Tega si je bil Ifiigo že osvojil. Duhovnik naj bi bil, sledeč Inigu na vzvišeni poti evangeljskih svetov, že je odhajal v Savojo, da bi se od očeta poslovil in mu vrnil svoj dedni delež; in sedem mesecev pozneje se bo vrnil spet, da bo začel z novim življenjem.
V taistih dneh sta iz Alcala prišla dva študenta, ki ju je privabil Inigov ugled. Salmerön, ki mu je bilo komaj osemnast let, pa enaindvajsetletni Lai-hez, ki si je bil prejšnje leto zadobil doktorsko pokrivalo. Inigo ju je povedel k Sveti Barbari. Frančišek je najprej osupnil, potem pa ju je začel smešiti. Res vredna misel, priti v Pariz, da se skriješ za ščit velikemu Inigu! V njegovi izbi so spodobno le trije lahko stanovali; odločil se je bil tedaj, da bo sam odšel v Dormans-Beauvais.
A prikupni spomin na presrečna leta, ki jih je bil preživel' pri Sveti Barbari, ga je tam zadrževal. Že 1527 se je s posebno pozornostjo približal mlademu Portugalcu tam. Plemič, ki je prišel na beraško palico, Simon Rodriguez de Aze-vedo, je živel v Parizu od enega izmed petdesetih volil, ki jih je njega rojak Gouvea, rektor v kolegiju, za študente izprosil' od radodarnega kralja Janeza III. Frančišek se je s tem mladcem povezal v prijateljstvu, ki bo trajalo vse življenje.
Oba novinca sta se potem drugje nastanila. Tako se je zdaj Frančišek sam znašel pri Inigu; prijatelj mu je začel govoriti o Cerkvi, ki jo trga zmota in nravna izkvarjenost vernikov. A preši-jajni profesor, kot je mladi Navarec bil, je videl le sebe, sanjal le o cerkvenih časteh, pa na posvetno slavo, ki bi mu jo taiste navrgle, slednjič na svoj tako ljubosumno zaprti krog, kjer je s svojim vplivom neomejeno kraljeval. Toda, čemu naj služi, da si vesolje osvoji, če pa bo moral umreti?
Pred zavzetimi njegovimi očmi je Inigo razgrinjal zemljevid Evrope; te stare, razkrajajoče se Evrope, ki ji je bilo treba vrniti zdravje in jo znova usmeriti k živim vrelcem čistega katolištva: Jezus v Palestini, papeštvo v Rimu. Fabra je s temi mogočnimi načrti' že osvojil. Zdaj bo z njimi skoraj zmagal tudi Rodrigueza, Laineza in Salmerona.
V	marcu je bil Frančišek prisoten, ko je Inigo opravil poslednje modroslovne naloge, izpraševanja in odbil vrsto učenih razprav; s takimi izpiti se je do dokto* rata vzpel že leto dni po maturi. Ne le neka čudovita jasnost v razlagi, odmev mišljenja Petra Fabra, marveč tudi nekšni notranji ogenj, nekšno vzvišeno osebno prepričanje o stvari, ki jo brani, vsemu temu vir je mogla biti edinole molitev. Zdaj Frančišek prvič zaznava v sebi obupno majhnost svojo ob teh dveh najbližjih prijateljih. Stik z njimi bo njegov značaj klesal korak na korak.
V	oktobru 1533 začenja osmo leto svojega visokošolstva; štiri leta še, pa bo že doktor bogoslovja. Imelo ga je, da bi več ne učil: Aristoteles se je zdel plesniv učenik, ki temu času več ne služi; posebe, če ga je primerjal s Kri' stusom in njegovim davnim, pa vedno no' vim naukom. Inigo je zdaj uredil to zmešnjavo. Aristoteles je vendar vodil k Jezusu, čigar križ zasluži, kot je pri' bil Peter Fabro, najodličnejše mesto ob začetku, v sredini in ob koncu slehernega študija. Ob povratku iz Savoje ho Peter privedel s seboj Klavdija Jaya,
Star relief, ki kaže sv. Frančiška Ksaverija na misijonskem potovanju čeiz morje
ki bo skoraj dosegel prelepi svoj cilj. Dvanajst let pozneje pa bo Inigo za teologa na cerkvenem zboru v Trentu izbral Cona Laineza in Salmerona.-*
Dolga tri leta se je Frančišek lahko ponašal s svojo učenostjo nad sostanovalcema: bil je pač edini od treh, ki ga je bil mojster prednik slovesno in vpričo vseh po obredu nazval „valet birretari“, naziv, ki mu je dajal pravico do poučevanja modroslovja. A zdaj sta v modro-slovju zmagala tudi tovariša Inigo in Lainez. V letu 1536 je prišla zavoljo odloka, ki so ga oklicali 20. januarja in ki je prej tako dragi obred zdaj omogočal za nekaj borih skudov, ura tudi za Fabra, Salmeröna, Rodrigueza in Bo-badillo, vsi ti sinovi ubožnih družin; in prejeli so svoje doktorsko pokrivalo. Nikolaj Bobadilla, licenciat iz Alcalä, je komaj dobro prišel v Pariz. Inigo ga je v svoji obzirnosti napotil v Dormans-Beauvais; poznal je visoko bistrost njegovega duha, pa ga je bil pripravil za vodstvo kolegija Calvi.
Frančiškov duh je užival. Zdaj so bili krog njega izobraženci, pač lepo povračilo za žrtev, ki jo je namerjal, ko se je odločil, da bo svojo bodočnost posvetil edinole duhovnim stvarem. Zaupal je Inigu in radostila ga je vsa ta učena druščina ob njem.
In zgodilo se je, da se je lepega jutra ta Inigov tovariš prebudil za vse življenje. Milost, ki se ji je tako dolgo upiral, je zdaj objel v polno in čez. Suha sorednost njegove humanistične miselnosti se je umaknila brezpogojni predaji božjim načrtom. Odločil se je bil, da bo k nogam svojega Gospoda in Gospodo-valca položil vse najdražje sanje svoje, vso ošabnost, vse visoke težnje, pa ves napuh, ki so ko gnusni madeži temnili njegov notranji obraz. Težko breme mu je padlo z duše; začutil je v sebi prostost in svobodo. 3
3	Peter Fabro je umrl 1. avgusta 1546, ko je komaj v Rim prišel; na njegovo mesto je stopil Peter Kanizij. (Pisateljeva pripomnja.)
Leta 1534 dopolni Alfonso Salmerčn devetnajsto leto. Diego Lainez jih ima dvaindvajset, Simon Rodriguez štiriiit-dvajset, Nikolaj Bobadilla petindvajset, Peter Fabro in Frančišek jih štejeta osemindvajset, Inigo pa enainštirideset.
Mali čredi je manjkal duhovnik, a po misli skromnega Iniga tudi vodnik, ki naj bi ne bil on sam. Peter je bil v svojih bogoslovnih naukih dlje kot vsi drugi; po mišljenju tudi Inigu najbližji. Tako je tedaj prvi, ki začenja z Duhovnimi vajami, tistim prečudovitim mesecem popolne odmaknjenosti svetu in popolne obnove sam v sebi; vsi drugi bodo še isto leto enako storili. Čuti, da mu je bil Bog še posebno odgovorno nalogo odmeril; zato duhovni obnovi svoji posveti kar celih štirideset dni.
4. majnika ga mazilijo za duhovnika in 22. julija, na praznik Marije Magdalene, zapoje novo mašo. Frančišek, z ostalimi petimi, je tam; vzvišeni radosti svoji, ki v tistih časih že prekipeva v njem, pridruži zdaj še lepi spomin na gandijsko opatinjo.
V svoji izbi kolegija pri Sveti Barbari so Inigo, Peter in Frančišek sprejemali ostale štiri tovariše. Prezirajoči vse predpise so posedli na stole in ležišča; vseh sedem je naravnost tekmovalo v prekipevajočem veselju junaških mladcev. pa so se zresnili spet in si izmenjavali najgloblje misli o bodočnosti. Ves prevzet od vzvišenosti svojih načrtov, jih je Inigo do nadrobnosti dopolnjeval s tovariši.
Gorečnost duš mu je bila naglavni cilj; vsakršno še tako brezpomembno delo, še tako odvratna opravila, vse jim bo širilo srca, vse jih bo bližalo k prijateljstvu z Gospodom.......Lačen sem bil, že-
jen sem bil... Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta...“
Trojna zaobljuba jih bo za nalogo še pripravnejše storila, še popolnejše se bodo res samo Bogu predali: zaobljuba de-vištva, prav res; zaobljuba uboštva, ki se bo uresničilo šele, ko bodo dalj slovo visokim šolam; pridali ji bodo še zaob-
ljubo, da bodo odšli v Palestino in tam spreobračali nevernike.
Na vnebovzetno jutro 15. avgusta stopajo v dolge študentovske tunike odete, 8 širokim belim ovratnikom takratnih bogoslovcev, na Montmartre, hrib, na katerem kraljuje benediktinska opatija svetega Petra; nič ne govore. Na pol Poti, sredi odprtega polja je nekšna pol-podzemna kapela, ki so jo stari postavili Pa mestu, kjer je mučeništvo zatelo svetega Dioniza, prvega pariškega škofa. Tam Peter Fabro opravi mašo; pri Do-pmmms nem sum dignus drug za drugim glasno izgovarjajo besede trojne zaobljube, potem pa taisto, s podpisi potrje-Po izročajo Petru; in ta jih potrdi z ebhajilom.
Leto pozneje se jim pridruži Klavdij Jayo; znova se spet vsi zaobljubijo k žrtvi. 15. avgusta Pascacio Broet iz Pi-cardije in Jean Codure iz Delfina dvigneta na deset število teh ustanoviteljev Družbe Jezusove.
Za zdaj se nazivajo samo učenci Ini-govi; ne zavedejo se še v polno veličine svojega vzvišenega dejanja: tako je tedaj bakreni napis na sedanji kapeli kaj netočen, ko pravi: „Družba Jezusova, ki za očeta svojega priznava svetega Ignacija iz Loyole in za mater svojo Paris, se je tod naredila.“4
4	Kapela sv. Ignacija, ki so jo na ulici Antoinette pozidale Pomočnice Dušam v Vicah (Pripomnja pisateljeva).
JWttvttvtvtvtvttttttttttttttttttttvtttttttttttvtttttttttttttttttvttvttvvttttttt:
Ker je očividno, da darežljivost Slovencev v zamejstvu v pomoč slovenskim misijonarjem še vedno narašča (in naj bi čimdalje!), si Slovenska misijonska zveza drzne zastaviti skupnim prizadevanjem v letu 1954 za stopnjo višji cilj, in sicer
4.000 DOLARJEV,
ki so namenjeni takole: 1.000 dolarjev salezijancu Andreju Majcenu, ravnatelju zavetišča 500 vojnih sirot v Indokini (če ne pridejo pod komuniste), 500 dolarjev o. Viktorju Sedeju S.
J. za ureditev nove župnije v Bengaliji; 500 dolarjev m. Ksave-riji Pirc O. S. U. za njih šole v Bangkoku, ki jim je ravnateljica, in 2.000 dolarjev, razdeljenih vsem drugim slovenskim misijonarjem in misijonarkam.
Misijonski odseki, posamezni misijonski sodelavci, požrtvovalni darovalci! Pojdimo takoj z združenimi močmi na delo, da zberemo v teku leta (do marca 1955) to vsoto in z njo sodelujemo pri velikih podjetjih slovenskih graditeljev Kristusove Cerkve v svetu!
Svet Kristusu — tudi po slovenskih misijonarjih in njih dobrotnikih v zaledju!
Slovenska misijonska zveza

PRIČUJOČA ŠTEVILKA „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ JE DVOJNA: ZA JUNIJ IN JULIJ, ZATO PA TUDI BOLJ OBSEŽNA. PROSIMO CENJENE NAROČNIKE, DA TO Z UMEVANJEM SPREJMEJO NA ZNANJE! DVE ŠTEVILKI SMO ZDRUŽILI PRED VSEM ZATO, DA VSAJ NEKAJ MALEGA PRIHRANIMO NA STROŠKIH. TISK SE JE NAMREČ SPET PODRAŽIL, NAROČNINE PA NE MOREMO POVIŠATI, ZLASTI NE SREDI LETA. STORILI BOMO VSE, DA BODO NASLEDNJE ŠTEVILKE SPET IZŠLE VSAKA ZASE IN REDNO MESEČNO. POMAGAJTE NAM K TEMU TUDI VI, PROSIMO LEPO, S PLAČILOM NAROČNINE IN PO MOŽNOSTI S KAKIM PRISPEVKOM V TISKOVNI SKLAD „KATOLIŠKIH
MISIJONOV“!
Vsem, ki še nimajo urejene naročnine za leto 1953, smo ali pa še bomo ustavili pošiljanje našega lista, ker je razumljivo, da ne moremo tiskati višje naklade kot pa je plačujočih naročnikov, kajti naš list se vzdržuje izključno le z naročnino. Kakor hitro pa bo kdo zaostalo naročnino poravnal, mu lahko spet začnemo pošiljati list, a šele s tekočo številko
naprej.
MISIJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH:
ArRentina: Lenček Ladislav CM, Calle Cochalbamba 1467, Buenos Aires — Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Granadero« 61, Buenos Aires.
U. S. A.: Wölbang Karel C. M., 600 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa — Rudi Knez, 16011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio — Tushar Anica, Box 706, Gilbert, Min.
Kanada: Kopač Janez C. M., 210 Mc Caul St., Toronto, Kanada Trst: Stanko Janešič, Mačkovlje 7 Dolina, Trst.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte S. Ilario 7, Gorizia.
Avstrija: Luskar Alojzij, Kamen 14. P. Tainach, Kärnten.
V ostaJlih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji-
VSAK NOV NAROČNIK POMENI OKREPITEV LISTA IN SLOVENSKE MISIJONSKE AKCIJE! V DOBRO VSEM NAROČNIKOM IN BRALCEM, ZLASTI PA MISIJONOM JE, PRIDOBIVATI NOVE
NAROČNIKE
„Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja in uredništvo: Lenček Ladislav C. M.; za upravo Petek Janez C. M. Naslov uredništva in uprave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska Pederico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires. — S cerkvenim odobrenjem.
Registro National de la Propiedad Intelectual N9 410.341