KMET IN PESNIŠTVO
Ali mi ne bodeš zameril, dragi bralec, da se prederznem v revnih kočah,
kjer tolikokrat pomanjkuje vsakdanjega kruha, kjer pretoči se toliko solz in
preterpi tolikanj britkosti, kjer dela se v potu od jutra do večera in kamor
tako redko zajde veselje, da se toraj prederznem v istih revnih krajih o pesništvu
in o pesmah govoriti? — Kmet in pa pesništvo — zares je težavno to
dvoje v dobrodejno zvezo pripraviti, a potrebno je vendar.
Naše želje so, da se slovenski rod zmiraj bolj olika, da se blažene vednosti
vsaj plitvo razširijo tudi med kmečkim ljudstvom. Zatoraj pa ne sme tudi pesništvo
izostati in naše misli so, da naj se to prej kot mogoče k veljavnosti pripravi.
Pesmi imajo za vsacega človeka pomen! Bodisi v žalosti, bodisi v veselji,
povsod stri pesmica dobro, polajša to in povzdigne uno. Ko je David delal
pokoro, pel je in si s tem ohladil kesočo dušo, in ko je vesel plesal pred skrinjo
miru in sprave ter se radostil milosti Jehova — pel je tudi in si ubiral strune
na harpi.
Ali najpoprej nam je govoriti o tem, kakšno pesništvo bi pač prostemu
ljudstvu najbolj ugajalo. Slaba pesem popači ter pokvari dostikrat, kar se je
lepega vpeljalo in vterdilo leta poprej. Umazano pesništvo ima na sebi veliko
nesreč, ki so prišle nad to boro zemljo in da je terpela Francoska toliko, za-
"* 211
dolžili so večidel le njeni satanični mazači, ki so izkuhali v svojih pretvezenih
možganih premnogo nesramnosti ter ž njimi ljudstvo okužili.
Pri nas pa naj bi se vpeljale le tiste pesmice, ki se radujejo nedolžno nad
naravo in njeno krasoto, katere hvalijo zmerno, čisto, a ne fanatično življenje.
Naj bi se toraj skerbelo, da zagledajo takih naravnih pesnikov dela ali
po družbi sv. Mohora ali pa po kaki drugi poti beli dan. Da pa imamo Slovenci
enacih del, je znano. K temu ni treba previsoke zmožnosti, ampak le ljubezni
do domovine in pa do natore.
Čemu vendar to, vpraša marsikdo in na pervi pogled je tako vprašanje
opravičeno. Ali poglejmo bolj globoko! Ako hoče zdravnik zaceliti rano, ogleda
si jo poprej prav skerbno in šele zatem določi, katero olje da naj se vlije
v njo. Ali je naše življenje po kmetih brez vsakoršne rane? Kdor bolj natanko
opazuje njegove razmere, mora si milovaje obstati, da mu ni vse po godu.
Predvsem se radostna zavest, da smo Slovenci revni, a sami svoji, ki ne
potrebujemo ptujih podpor, ni še pripravila na verh. Priča temu je toliko popačenih
županov, kateri se dan za dnevom delajo smešne s svojo nemščino,
brez števila nespametnih srenjskih svetovalcev, ki točijo solze venomer, da se
iztrebuje počasi tista mervica nemščine iz naših ljudskih šol, katera je poprej
morila mlade možgane ter vzela otrokom še tisto malo pamet, katero so prinesli
v šolo s seboj. Dokler pa ne postane Slovenec ponosen, da se je rodil v okajeni
koči in ne v zlato bleščeči palači, ne pride med narod tudi pravo blagostanje ne.
Katero olje pa je zdravilo tej rani? Pesništvo v priprostem narodnem duhu.
Zarovita, a vendar priprosta čutila do revne domačije, katere se tolikokrat
opevajo, šle bi, kakor pridejo iz serca, zopet do sere. Gotovo bi potem prešinila
slovenskega kmeta domovinska misel ter bi ga toliko ogrela, da bi mu ne izginila
iz spomina nikdar. Premnogo pripomore k domovinski ljubezni krasota
domačih krajev. Ali naše ljudstvo se je prenasitilo svoje deželice in lepota
njena mu ne gre več k sercu kot nekdaj našim prednikom, ki so se naselili,
prišedši iz Rusije, med to na pervi pogled tako pustotno gričevje. Naj se mu
toraj podajo pesmice, v katerih izrazuje se umljivo in mično veselje nad naturo
in njeno krasoto. Ta nedolžna radost nedolžnih duš poprime se kmalo tudi
našega kmeta, da je srečen nad svojimi veličastnimi griči, kipečimi vodami
in zelenimi gozdi. Kmalo priljubi se mu rojstni kraj, da ločil bi se le s kervavečim
sercem od njega. Oveseli se mu duša potem nad vsakim drevesom, ki
daje njemu senco po trudapolnem delu, raduje se solnca in modrega neba, za
.katerih lepoto poprej še očesa ni imel, da, vsaka najmanjša cvetka postane mu
draga, potem ko je bral njeno čast v priljudnih pesmah. Recimo na kratko,
odperl se bode našemu ljudstvu isti vir tolažila, ki teče človeku iz natore in
katerega se ta večkrat toliko časa ne zave, da ne verze ga val življenja ali v
severne večne snegove ali pa med izžgana afrikanska peščovja. Oj, ko bi pač
marsikdo izmed nas bral čutila, ki obdajajo hvaležno dušo popotnikovo, kader
ga je pripeljala osoda v širni puščavi žejnega in oprašenega do tratice, kjer
šumi iz vročih tla hladan studenec! Pač bi z drugačim sercem zerl na domače
travnike in njih pisano cvetje, pač bi ga objela srečna slast pri vsakem požiru
iz vrelcev, katere mu ponuja natora v domovini pri vsakem koraku. Toliko bi
vzročili opomini ter kazanje na natorin kras!
Človeško serce je po natori tako, da išče s; čestokrat tolažbe v dnevih
pretečenih. Ako se mu otemni pred pogledom prihodnost, oberne pa oko na
preteklo in sijajna bleščoba tega, podeli mu moči in poguma, da verze se serčno
212
v temno življenje, ker upa, da, premagavši nezgode nekdanje, premaga tudi
prihodnje bolesti.
Ali je slovenska zgodovina taka, da bi naše serce ostalo merzlo, ko bi brali
hrabra dela, katera so začertana v nji? Ali so naši predniki živeli v resnici
tako, da bi mi unuki morali zasrambe orudeti nad njimi? Pač gotovo ne! Kako
sijajno so se bojevali naši očetje proti Avarom, Obrom, Nemcem, proti Lahom
in drugim nasprotnikom! Kakor je zapisala zgodovina te tvore z zlatimi čerkarni
v svoje listine, enako naj bi jih opevali naši pesniki ter budili ž njo isto
ljubezen domovinsko, ki je navdajala prednike naše, da so zapuščali dvor in
zemljišča ter hiteli nad Otomane (Turke) in ali izkervaveli se na bojiščih ali
se pa vračali, slavno premagavši sovražnika. Popevali naj bi se možje, ki so
vodili s svojim razumom armade ter si ovenčali častivno čelo z veličastnim
lavorom, možje, kateri so bili spretni vladarji, očetje svojega ljudstva: kot
Samo in drugi možje, ki so izverševali z dlanjo kipe in so po svojem duhu
vlivali na platno skoraj žive podobe! Možje, ki so peli pred oltarjem bogu
slavo in ki so bosonogi po širokih afrikanskih puščavah nosili sveto vero in
oliko med one nesrečne rodove, možje, kateri so branili z močjo svojega duha
vedno le pravico ter se upirali sebi v škodo grozovitosti! Čast naj bi se dajala
istim, ki so ljubili svojo domovino tako, da so ji posvetili moči ter ji darovali
svojo krv, istim mučenikom, kateri so padli v prezgodnji grob, videč ali temno
brezumnost svojega roda ali pa kruto zatiranje najmanjšega narodnega gib-
Ijeja. Sploh vsem tistim, ki so bili že v tadanjih temnih časih pravi in dobri
Slovenci!
In slovenski narod bode pričel ljubiti svojo preteklo zgodovino, stermeč
nad bistroumnostjo, katera se je rodila nekdaj v naši sredi, in dragi mu postanejo
vsi tisti obrazi, ki so sukali nekdaj meče za slovensko domovino ali so
jo pa, kot mi, v potu obdelovali.
In pač nastane potem želja vsakemu, postati kakor oni ter jim dajati hvalo,
čeravno ne s premagami v kervavih bojih, pa vsaj z bitvami proti duševni
nasprotnici, to je proti nemški besedi, katera rase pri nas, dasiravno drugod
žlahtno cvetje, divje kot plevel ter zatare življenje tolikim domačim rastlinam.
Enaka ljubezen do očetnjave navdajala bi tudi nas, njihove naslednike, in oni
bi se radostih nad nami še v svojih pozabljenih grobovih ter blagoslavljali
naša početja!
Ce si že kedaj popotoval, ljubi bralec, po svoji domači deželi in ko si se
veselil modrega neba, gorkega solnca in od njegovih žarkov obsevanih rovan
ter planin in ko si bil sam s sabo zadovoljen tako, da ni ti ničesar kalilo serčnega
mira, ali te ni tedaj kakor blisk iz jasnega neba pretreslo tu pa tam
znamnje pri poti, čigar kipi ali bili so nevkretno izrezani ali pa izmazani z
barvami, da bi se sramovala žival enacega dela, ako bi ji bila natora podelila
dar, deržati in voditi mazilce. In tedaj, ali če vendar tedaj ne, pa vsaj, kader
si stopil v prijazni hlad vaške cerkve, ko se skoraj zasrambe nisi upal povzdigniti
očes, da ne bi opazil nenatornih malarij po stenah in pa golih, sirovo
izsekanih oltarjev, tedaj se ti je pač vrinila misel, da naše ljudstvo ima premalo,
mnogo premalo okusa do lepega. Bog je postavil na zemljo človeka in
jo je zavoljo tega obdaril z vso lepoto. Ukazal je solncu, da pošilja žarke iz
jasnega neba, in luni in zvezdam, da bliščijo one, kader zapusti nas z večerno
zarjo dobrodejna luč zamerlega dneva. Velel je in postala je zemlje veršina
zelena in iz njenega oserčja so prikipele vode in se zbirale v jezera, katerih
valove so pregibovali lahni vetrovi. Besedo le je izustil in miljone ptičjih
213
gerlov se je oglasilo ter napolnila nebesni strop in radostilo človeka, gospodovalca
tega kraljestva. Z roko je mignil in na tisoče cvetja, bodisi po livadah,
bodisi po pustinjah ali temačnih gozdih je prihitelo na dan ter razširjalo
vonjavo po zraku.
Stvarnik pa tirja tudi od človeka, kateremu je podaril to vse, da spozna tudi,
kolik dar da je prejel, da je toraj tudi vnet za lepoto natore in da graja
vsakega, kdor jo gerdi in popačuje. Kakor da bi tlačila jeza više osode istega,
kateri nima tacega okusa, in kakor da bi mu manjkalo blagoslova njenega pri
delih in početji, gre mu narobe vse in preganja ga nesreča.
V najmanjšo slovensko vas se je gotovo prinesla grozna novica požiganj
in puntanja iz Pariza, glavnega mesta Francoskega, katero se je ondi godilo
lansko leto. Kaj je pač vzelo ti divji derhali vse človeško sočutje, da je hladno
in kruto močila svoje meče v kervi lastnih bratov, kaj 30 je oživinilo tako, da
je nakopala na revno in tlačeno domovino, komaj da so jo zapustili ptuji sovražniki,
novih brezkončnih nadlog? Kaj ji je dajalo v roke ognja moč, da ga
je metala na krasovite palače ter v malo trenutkih vpepelila, kar so komaj
stoletja sozidala in zbrala? — Kaj li druzega kot to, da niso imeli toliko potrebnega
okusa za lepo in krasno in dobro. Prekletstvo človeštva jih je zadelo
in spremljevalo jih bode še v prihodnja leta in pozno, pozno kažejo naši vnuki
na le-te divjake kot v svarilo svojim, otrokom!
Pa tudi po kmetih imamo dosti tacih žalostnih izgledov. Le poglejte kmeta,
ki mu ni mar ne lepote cerkve, ne lastnega stanovanja in ne druzega krasnega!
Njegove strehe kažejo svoja rebresa, po blatu se gazi do veže njegove, dolgovi
ga tlačijo, njive obdela le na pol in revščina gloje na vseh štirih stebrih njegovega
imetja.
Lepota in rednost ste združeni in ena si brez druge obstati ne more. Zatoraj
je nasproti kmet, kateri ima količkaj spoznanja do lepega, tudi dober
gospodar. Prijazno sveti se mu bela hišica izmed vej sadonosnih dreves in
stene si ne omaže s kakim neusmiljeno skvečenim Florijanom, da ne smeja
se memogredoči ptujec, češ: to je okus!
Zopet je pesništvo tej rani najbolje zdravilo, katero je že samo na sebi
lepo ter za lepoto vnema. Kakor smo že zgoraj omenili, ogrele naj bi priprostoumetne
in lahko umljive pesmice naše ljudstvo za naravo in njene krasote.
Kader pričnejo priprosti kmetovalci natoro občudovati in ljubiti, ne le zarad
tega, ker jim rodi sadeže ter jim donaša vsakdanjega živeža in piče za živino, •
ne le zavoljo tega, da jo obdeluje tako, da mu snoj kapa po čelu in da si s tem
tu pa tam kratkočasi pusti čas, ampak zategadel, ker je v njenih skalovjih,
livadah in logih izdih nebeške božje lepote, katero daje naznanje najmanjše
drevesce in tudi najmanjša cvetlica, iz ktere se napaja nezmožna bučela dan
na dan sladkega medu.
Ce se je pa prišlo že tako daleč, naredi se kmalo korak naprej in neučenemu
kmetu ne zadostijo več revne mazarije, ne več golo stebrovje mesto bogočastnih
oltarjev, ampak serce ga goni staviti dela, na katera bi prihodnja stoletja,
čeravno ne z občudovanjem, pa vsaj s spoštovanjem kazala.
Dobra in čeprav priprosta pesmica, ako je za ljudstvo odmenjena, mora pa
vendar gladka ter lična biti po jeziku. I znano je vsakemu, kako da se je
sčasoma pokvarila lepa slovenska govorica po ptujih nemških izrekih in kako
da ljubijo se ti še sedaj in se vselej ali saj čestokrat bolj cenijo kot domači
enacega pomena. Lahko rečemo, da naši kmečki rojaki ne poznajo krasote
214
lastnega jezika in da ne znajo ceniti njegove kreposti. Kje pa li pokaže se ta
lepota očitovidnejše kot v umetnih pesmicah in kje vabljivejše in mičnejše
kot ravno tii?
Nadalje bi pesništvo vterdilo med narodom tudi čedno, dobro in čisto življenje.
(Bolj učeno rečeno, vterdilo bi nravnost ali moralnost.) In tudi tu je
treba premnogo pokazati. Ako misli se po mestih, da je nravno (čedno) življenje
po deželi vkoreninjeno, kakor bi bilo želeti, je to mnenje napačno. Zakaj
\ r i n i l a se je marsikatera gnjila navada in najj>oprej bi se smelo omeniti ponočevanje.
Vera je pričela pešati in marsikteri hodi v cerkev zarad ljudi.
Veliko se jih plazi krog oltarjev, ker so nekdaj očetje tako delali, ali tista
dobrodejna priprosta pobožnost, ki je delala stare Slovence gostoljubne in
usmiljenja polne do terpecega bližnjega, ista pobožnost hira ali je pa že izginila
popolnoma. Na drugi strani je nastala pretvezenost, s katero se odeva popačeno
in hudobno serce. Marsikateri premolijo cele dneve po božjih hramovih,
terkajo se vedno na persi: Gospod usmiljen bodi! ter pregibljejo ustnice venomer,
ali to pa le zato, da jih vidijo drugi in da rečejo: to je svetost! In če je
pa še kje nekoliko prave pobožnosti, kali se ta z gerdo versko besnostjo
(fanatizmom). Poznali smo človeka, kateri je bil morda v resnici pobožen; a
njegova edina in gorka želja; je bila, da bi se v enem dnevu poklali vsi luteranci
ali pa, da bi jih pokončale vojske ter morilne kuge. Ali je tako vedenje
pač po volji katoliške vere?
Pa vsaj ni čuda, ker naši kmečki molilci so merzli do natore, v kateri se
božje bitje človeku vsako minuto tako lepo razodeva. Ako bi ti vprašanja,
katera stavi sedaj že mertvi Miroslav Vilhar v svoji pesmici ^•Bog«, večkrat
premislili in do živega pretehtali, bi se jim v serci pač drugače razcvetela
prava pobožnost, katera pa ne moli samo suhotno in brez premislika očenašev
za očenaši, ampak ima vedno, gorko ljubezen do istega bitja, ki nas je dobrot-
Ijivo postavilo v to krasno in čarobno življenje.
V izgled ljudskega pesništva in pa zavoljo tehtnega obsega naj sledijo tu
odstavki goraj omenjene Vilharjeve pesmi.
Kdo je trate, gaje ozelenil?
Kdo cvetlice sejal po livadah?
Kdo drevesa vsadil med pečine?
Kdo je stavil gozde na stermine?
Kdo po cvet j i kaže pot bučeli?
Kdo postervi da plavuti bistre?
Kdo ubral je slavcu mile strune?
Kdo jelenu dal je berze noge?
Kdo na skalo je naslonil skalo?
Kdo je skaladal gore velikanske?
Kdo votline dolbel in doline?
Kdo pogernil zemljo rodovito?
Kdo je vstvaril modrega človeka?
Kdo mu čelo proti nebu dvignil?
Kdo izročil mu vladarstvo zemlje?
Kdo udihnil dušo mu nesmertno?
Kdo je vstvaril jezera, potoke?
Kdo razliva reke v širno morje?
Kdo užiglje treske gromovite?
Kdo pošUja dež in roso belo?
Kdo za rožo ve, kadar ovene?
Kdo za prah, ki se od skale ruši?
Kdo za kapljo v morski globočini?
Kdo za červa, ki pregrudi deblo?
Kdo nad nami je razpel obnebje?
Kdo uterdil nebu svitle zvezde?
Kdo udružil mirno luno zvezdam?
Kdo žareči svit posodil solncu?
Kdo je času dal perut ubežno?
Kdo narodom čudna pota meri?
Komu moli se molitev sveta?
In uklanja komu se človeštvo?
Ali se na odgovor, da vse to je storil Bog, ne vterne prava, iz serca kipeča
vera?
215
Znano je pa tudi, koliko težav da ima kmečko življenje v svojem spremstvu.
Kolikokrat, ko stoji »polja kraljica, rumeno resnata pšenica« v najlepšem
krasu, ko zibljejo se težki klasi, kader potegne piš, kolikokrat razjezi se tedaj
nebo ter pošlje svoje bliskove, svoje gromove in toča suje na bogato žetev in
raztolče v malo trenutkih ves up ubozega poljedelca. Ali ko je žito že spravljeno
iz polja ter čaka še le mlatičev, kolikokrat ne šine blisk izmed temnih
nebes ter ne zapali in popali kakor bi trenil pridelek celega leta? Ves trud,
znoj, terpljenje, vse je zastonj — in zima in glad čakata, da planeta vsak ob
svojem času kot gladna volkova nad ubožne družine. Ni toraj čuda, da prične
se v dandanašnjih dneh tudi v kmečkih krogih razširjati isti teman obup,
kateri je razjedel že davno temelj gosposkih stanov, jim odvzel bogastvo in
srečo. Pa tudi našega kmeta se je poprijela že nekaka nesrečna žalost nad
življenjem, katera odvzame mu radost do dela, da derži roke nemarno navskriž
ter si gleda nem, kako razpada mu poslopje, kako postajajo mu njive pustotneje
in pustotneje, ker nimajo potrebnega obdelovanja, kako da stradajo mu
otroci in kako da tare ga le nezgoda in nezgoda. Tedaj pa ga dervi obup okrog
— in naposled vseka si sam najglobokejšo rano ter se poprime pijančevanja!
In kaj je zakopalo več blago.stanja kot to in kaj zgrudilo več zdravja in kaj
poživinilo človeka bolj kot to? —
Da, res je, naše ljudstvo, kakor je zgubilo veselje nad naravo in njeno
lepoto, kakor ne ume ceniti njenega krasa ter ne spozna njene vrednosti, enako
ne spozna tudi svoje. Ne ve, da je človek venec stvaritve, da je gospodovalec
neumni živali in da se ne sme nikdar znižati pod njo.
Tudi tu bi pomagalo pesništvo! Kakor smo opomnili že poprej, vpeljalo
bi to naše priprosto ljudstvo v naravo in začela bi se ta po vrednosti ceniti.
Njeni prijazni doli, njene vode in studenci, njeno modro nebo, bliščeče solnce
in migljajoče zvezde, njeno robovje, njena vitka drevesa in njene živali —
zori bi kmet z začudenjem, zavest pa, da je le-to vse zanj, morala bi v sercu
buditi ponos in željo, postati vreden gospodovalec in v resnici krona stvarjenja.
Vsaktera duša bi čutila, da je človek več kot živina, da njegova naloga ni samo
jesti in piti in dobre volje biti, ampak da ima še večo: postati dober hišni oče
in dober deržavljan. Videvši, kako da v natori vse po svojih potih teka, kako
da na širnem nebu zvezda pri zvezdi svoje kroge hodi — in kako vendar vse,
mirno ena pri drugi, v mraku migljajo, videvši, kako da po travnikih v prijaznosti
rase roža pri roži, kako da ima Bog za živali prostora obilo, spomni se
tudi sam, da bi bila naša zemlja lahko pravo stanovanje miru, da živelo bi
človeštvo na nji lahko brez truda srečno in zadovoljno in spoznal bi, da nesreč
krivo je le sovraštvo ter nevošljivost. Zginila bi jeza, serd ter prišla prijaznost,
dobromišljenost in gostoljubnost. Da bi se s pesništvom le prava človečanska
zavest izbudila — potem izgine tudi vse, kar gerdi človeka. Hišni gospodarji
ne bi zahajali vina polni med svojo družino, da jih ne zasmehujejo otročaji
ter si nad njimi ne jemlejo slabega izgleda. Sosed se ne smeja sosedu, ako bi
ga nesreča zadela.
Potem bi prišla tudi radost do življenja. Kdo bi pač ne hotel živeti v tako
čarobni naravi? I pač tudi slast do dela. Zapazivši, kako da se trudi v natori
vse, kako da koplje si votline zverjad in znašajo gnjezdišča ptice, kako da
poskuša živeti cvetljica na najpustejšem skalovji ter mu izsesavati redilne
moče in kako da živi se tu vse samo in z lastnim trudom, ne zaostane tudi
človek ne. Zarudel bi beračiti in v terdnih letih živeti od milosti in darovih
. , 216
drugih, ampak sam bode vihtel orodje, sam si bode prislužil v znoji vsakdanji
kruh in umira naposled s tolažbo, da je dobro živel.
Tako bi se dalo o koristi pesništva na razvitek življenja na kmetih še premnogo
pisariti. Ali to naj je dovolj.
Naša želja pa je, da izpolni se namen teh verstic prav kmalu in da hladi
se tudi znojno čelo prašnega poljedelca prej ko prej v viru nebeške poezije!
Viša previdnost pa naj nam dodeli svoj blagoslov!
217