116 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Inženirju je prepuščeno, da določi in pretehta enotnost med bremenom in oporo, da pravilno izmeri in pretehta člene, sestavljene iz različnih gradbenih snovi. – Gradbeni umetnik še vedno vse preveč išče svojo odrešitev v čisto dekorativnih iz- oblikovanjih, ki jih vsili skladnosti gradbenega dela in ki škodijo jasnosti organizma. Sleherna dejansko tektonična gradbena forma ima absolutno jedro, ki mu deko- rativni okras – v določenih mejah spremenljiv – podeli spreminjajoči se mik. Na- prej [pa] je treba najti absolutno(st), četudi v še tako nepopolni, surovi formi. Umetnik, ki se oblikovanja gradbenih členitev loti izključno iz vnanjih, okrasno umetniških preudarjanj, [nas] odvrne od odkritja te čiste jedrne forme. Stanovanjska gradnja je prva, ki se pričenja osvobajati vnanjega dojemanja; po- stavlja [namreč] zahteve od znotraj [navz]ven, ki pa pripomorejo k njeni pristno- sti in jih moramo upoštevati. Pa vendar nas tudi tu stremljenje po tem, da bi povedali več, pogosto oropa miru in samoumevnosti, ki ju lahko dosežemo [zgolj] s poenostavitvijo [te] velike drže. Tudi tu smo še preveč vpeti v vnanje, slikarsko dojemanje in premalo premišlja- mo, da sprava sprva nasprotujočih si gradbenih zahtev – enotnost materiala in forme, omejitev pri izbiri gradbenih snovi – ustvari mir v zgrajenosti, v izgradnji, ki sploh šele omogoča rabo dekorativnega bogastva in jo dela znosno. Namesto tega zgradbam neznatnejšega obsega pogosto škodimo s tem, da želi- mo stopnjevati njihov pomen z neorganičnim poudarjanjem posameznih grad- benih členov in se ne moremo zadovoljiti v rabi najrazličnejših gradbenih snovi pri enem objektu. Slikarsko poigravanje z emblemi in okrasji vseh vrst, kolikor konstrukcijsko [konstruktiv] nimajo kaj povedati, samo zmede in zlahka prispeva k temu, da dobri zadevi navesimo sentimentalni plašč, ki draži posnemovalca brez lastne sodbe in ga odmakne od resničnega jedra celote. Novo gibanje nosi prapor stvarnosti zoper presežene, brezvsebinske tvorbe, ki so se strdile v shemo. Stvarnost je v arhitekturi mogoča le na temelju zdrave kon- strukcije in iz nje razvite govorice form.4 Zgolj po tej poti lahko nastanejo novovrstno ustvarjene zgradbe. Še je usklajenost govorice nas, arhitektov, zmedena; manjka spoznanje tistega, kar brezpogojno mora biti. Še vedno se ženemo za modnimi manirami, ki jih po kratkem času, zvulgarizirane zaradi niza posnemanj, preziramo, medtem ko zmo- re dejanska arhitektura – kot produkt umetniško vodenega, intenzivnega misel- nega dela – nasledniku ponuditi bore malo možnosti za neupravičen rop. Kar je prav, to, kar je upravičeno, to pravo [das Rechte], se že kaže, predvsem pri nalogah z le neznatno komplikacijo; tu smo občasno že na poti neiskanega umetni- škega izraza. Čas je, da si nehamo prizadevati vseskozi za en stil, da nehamo ume- tnika obremenjevati z zahtevami vsiljive lastne note, ki ga žene v vnanjosti, marveč da sprva ne terjamo nič drugega kot neizprosno stvarnost in okusno izoblikovanje jasno spoznanega problema. Hans Poelzig, Gärung in der Architektur. V: Das deutsche Kunstgewerbe, München 1906. Prevedeno iz: Ulrich Conrads, Programme und Manifeste zur Architektur des 20. Jahrhunderts, 1. zv., F/M, Wien, 1964, str. 10–13. Prim. J. Posener, Hans Poelzig, Zbrani spisi in dela | Gesammelte Schriften und Werke, Berlin 1970, 36–37; J. Posener, Hans Poelzig; Sein Leben, Sein Werk, Braunschweig/Wiesbaden 1994, 110–111; J. Posener, Hans Poelzig, Reflections on His Life and Work, 1992, 100–101. | MKB Teorija 4 »Eine Sachlichkeit in der Architektur ist nur auf Grund einer gesunder Konstruktion und einer da- raus entwickelten Formensprache möglich.« 5 »kunstgewerbliches Verfahren«, https://de.wikipedia.org/wiki/Kunstgewerbe; prim. op. št. 10. 6 Poelzig misli na marčno revolucijo leta 1848, prim. https://de.wikipedia.org/wiki/ M%C3%A4rzrevolution_1848_in_Berlin. Novodobna tovarniška gradnja 1911 Tovarniška gradnja – v vseh svojih temeljnih pogojih – izhaja iz našega časa. Celo največji obrati starega časa so v bistvenem rokodelski; manjka jim predpogoj za današnji tovarniški obrat: stroj. Sleherna tovarniška gradnja se mora najprej podrediti zahtevam inženirja in tr- govca; dobra bo le tista gradnja, ki se najjasneje in najbolj odmerjeno uklanja zahtevam podjetja. Vprašanje je le, ali pri takšni gradnji sploh lahko govorimo ali pa bržkone moramo govoriti o arhitekturi. Po mojem mnenju je pri njej v prvi vrsti treba govoriti o arhitekturi, da predvsem poskusimo izključiti to, kar so pri zgradbah te vrste z arhitekturo večinoma razumeli doslej. Podoba, ki jo kažejo doslej nastale tovarniške zgradbe, se je z leti zaradi različnih vplivov spremenila. Starejše zgradbe, iz pičlejših časov, se večinoma kažejo trezno, z rdečo opeko ali belim ometom in ravnimi strehami; trdo in hladno stojijo v nara- vi, ki jih obdaja. Niso brezpogojno lepe, po svoje [pa] so poštene, in navsezadnje [so] na pravi poti, kjer bi ob nadaljnjem razvoju lahko nastalo kaj popolnejšega. Zgradbe poznejše dobe kažejo drugačno podobo. Če so bile starejše ogolele, gole, so te delno vsiljive. Nastopila je potreba po olepševalni arhitekturi; večinoma so jo zadovoljevali umetniško neomikani ljudje. Jarko bele ometne površine, pasovi in vzorci tu pre- bijejo opečne fronte; vsakršni gradbeni ornamenti – iz terakote ali klesanca – kra- sijo zatrepe in stene. Pred večinoma tudi tu ravnimi strehami štrlijo posamični strmi zatrepi, držijo jih okrašena sidra. Zakrnela umetnost je vkorakala in se povezala z inženirskim delom, kar ga je oro- palo samoumevne drže. Tudi na tem področju je škodljivo učinkoval postopek umetne obrti,5 ki je na golo okraševanje gledal kot na umetniški dosežek. In že smo – da bi se ognili dosedanjim napakam – pri delno znova dobronamer- nem, a enako napačnem postopku: da bi tovarniško gradnjo prilagodili pokrajini, so poskušali zagrniti njene ostre poteze in jim dati izraz, pripadajoč pretekli epo- hi, ki pa je poznala drugačne konstrukcije in manj dovršene načine dela. Tu dobronamerni kompromis sicer morda trezni, hladni videz [Aussehen] zlahka oropa slehernega značaja. Kolikor je že nemogoče stanovanjski zgradbi, ki se kon- sekventno prilega naši današnji potrebi, dati enakomerno obličje predmarčne6 meščanske [stanovanjske] hiše, toliko bolj je izključeno, da bi dovolili, naj dana- šnja tovarniška gradnja nastopi v obleki dobrega starega časa, da bi jo [lahko] prilagodili vaški ali malomestni fiziognomiji. Profilakso je treba tu izvajati z druge strani. Obveza graditelja mesta in morda še posebej združenj za zaščito domovin- skosti [Heimatschutzvereine] je, da tovarniškim objektom odredijo pravo mesto in pazijo, da nespretno postavljeni objekti orjaških razsežnosti grobo ne kršijo mestne ali vaške enotnosti. Tovarniška gradnja služi gospodarsko-tehničnim smotrom, potrebuje brezpriziv- no, neizpodbitno rešitev neomejene rabe inženirskih konstrukcij; inženirskemu 117arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 Hans Poelzig gradbenemu mojstru nihče ne more in ne sme hote preprečiti, da bi svoje delo izoblikoval v skrajnih konsekvencah, brez odpovedi razširjenim konstrukcijskim možnostim. Če je njegovo delo vzpostavljeno pristno, seveda v skladu s temeljni- mi pogoji, bo učinkovalo prepričljivo in bo lahko celo v dobrem smislu zaznamo- valo svoje okolje. Zares verjamem, da tovarniški inženir brez nadaljnjega potrebuje sodelovanje arhitekta ali umetnika. Inženir večinoma ni usposobljen in šolan, da bi svoje na- črte, nastale iz tehnično-praktičnih preudarjanj, preobrazil v lepo izobličenje. Moramo si biti na jasnem – pred sabo imamo manko inženirjeve vzgoje. Ne sme- mo si želeti za vselej stabilizirati skupnega dela t. i. umetnika in t. i. inženirja, če- prav bosta kasneje zaradi delitve dela velikokrat raje sodelovala na ta način. Mor- da bo treba poskušati inženirja postopoma emancipirati od nujno potrebnega sodelovanja umetnika in ga postaviti na lastne noge. Arhitekt, ki je poklican k estetskemu preoblikovanju tovarniške gradnje ali inže- nirske gradnje nasploh, ali pa naj bi jo sam oblikoval s pomočjo specialnih inže- nirjev ali brez nje, mora svojo največjo zaslugo videti v odrekanju vsem naključ- nostim, vsem dekorativnim bizarnostim. In če naj bi njegovo delo dejansko uspelo, mora znati ustvarjati iz polnosti, tj. ne sme čakati, da mu specialni inženir pripravi jed, da jo bo začinil s pikantnimi do- datki; sodelovati mora od začetka in naučiti se mora razumeti notranje zakone, tj. konstrukcijske predpogoje. Iz diletantskega sodelovanja umetnika pri inženirskem delu ne more nastati nič. Še zdaj le z bore malo radosti pomislimo na dodajanje [Anfügungen] kamnitih pergol in stražnih stolpov k vitkim železnim mostovom, kar je še v vse prebli- žnjem času veljalo za umetniški dosežek. Arhitekt se vse prerad ogne poglablja- nju v zakonitosti same naloge, iz katerih moramo razviti zakone značaja in lastne lepote gradbene zasnove. Poskuša formirati, podati formo, ki naj bi oznanila nje- govo ornamentalno dojemanje bistva naloge, in ostaja seveda le zunanje, na zu- naj, vnanje dekorativen – od tod izvira zadržano, nerodno tipanje pri skoraj vseh arhitektoničnih nalogah, ki nimajo neposredne zveze z nalogami preteklosti. Tudi z namero, da bi z osebno maniro zaznamoval, obeležil inženirsko gradbeno delo, umetnik ne bo kos nalogam nove dobe. Postaviti se mora za delo in v kon- sekventnem premisleku temeljnih principov poskusiti celo preseči inženirja. Ob dejanski poglobitvi mu to sploh ne bo tako težko, saj inženir zlahka obvisi na posameznostih in izgubi (v)pogled v enotnost celote, ki ga bo za te naloge prispe- val umetniško nadarjeni arhitekt s tehnično inteligenco. Umetnik naj se raje veseli nalog, ki so skorajda brez predpogojev in v katerih novi čas razvija lastne forme po lastnih zakonih, in naj se ne boji stopiti na kamnito pot poglabljanja v matematične temeljne pogoje današnjega in prihodnjega gradbe- ništva. Pravim vsaj celotnega prihodnjega gradbeništva – nikakršnih drugih te- meljnih pogojev ni – vsi drugi so vneseni nasilno in ne producirajo nič drugega kot dvojnostne tvorbe [Zwitterbildungen], ki učinkujejo tako nezrelo kot prvi po- skusi dekoriranja strojev. Ob velikih inženirskih nalogah našega časa tudi mi ne vemo, kaj bi [sploh] z deko- rativnim prenašanjem podedovanih, skrepenelih proporcev in členitev, ki so izšle iz drugih temeljnih konstrukcijskih in umetniških principov – četudi ohranjajo silne prednosti za vzgojo umetniških čutov, zlahka odvrnejo od samoumevne in lastne rešitve. Vsekakor je mogoče primerjati naš čas in epoho zgodnje gotike, ki je z neomajno, nezmoteno svežino šla po poti novih, razširjenih konstrukcijskih možnosti, da bi lahko z njimi postopoma razvila tudi simbolično govorico tega gradbenega stila. Francoski stil 18. stoletja se ni izmaknil nobenemu problemu in je rešil najprepro- stejše praktične naloge iz njihovih temeljnih pogojev tako, da žerjavi, zidovi in vrata tistega časa dajejo vtis nečesa, kar je nastalo naravno. Na tej poti leži stil prihodnosti: v odpovedi shematični (upo)rabi tradicionalnih simboličnih form in v izoblikovanju mnogovrstnih tipičnih pojavov, ki svojo formo dolgujejo prav konsekventni izoblikovanosti razširjenih konstrukcijskih možnosti. Formalna nepopolnost uporabnih gradenj, [tj.] gospodarskih poslopij našega časa, je delno posledica še relativne nepopolnosti konstrukcije, ki sprva ni bila sposobna slediti gospodarskim zahtevam. Z razvojem novih načinov konstrukcije – kot npr. betonske gradnje – bo svoboda ustvarjalca večja, možnost (iz) oblikovanj(a) vse silnejša. Številnim nezdravim razmeram, ki še vedno vladajo v tovarnah – dimu, nastajanju saj, neprijetnim vonjavam – se bomo lahko ognili z izpopolnitvijo tehnike. Že zdaj postaja – po zaslugi, z možnostjo električnih prenosov na daljavo – svoboda razporejanja in organizacije delovnih skupin ter s tem celotne gradbene zasnove vse popolnejša; tovarniški kompleksi, obkroženi z domovi za socialno oskrbo in delavskimi prebivališči, se bodo lahko vse bolj harmonično prilagajali slehernemu okolju. Naš čas najde svoj najpopolnejši izraz v velikih gospodarskih poslopjih, uporabnih gradnjah; to so prave monumentalne naloge današnje arhitekture. Brez podrobnega študija preteklosti, brez poglabljanja v tektonične temeljne po- goje stare arhitekture, ne bomo našli polne svobode za nove naloge, jim ne bomo zmogli dati najustreznejšega izraza. Toda v primeru gospodarskih poslopij manjkajo vsi upravičeni ali sentimentalni oziri, pogledi na priljubljene zunanje poteze preteklih epoh, kar umetniku, ki oblikuje, omogoči, da lahko skrene s pre- me poti izraza. Umetnika ne zmede nikakršna muhavost okusa naročnika, edino določujoči za- koni logike ga ne utesnjujejo, marveč vodijo tako, da se ogne nekoristnim ovin- kom. Toliko bolj se vseh malenkostnih pogledov osvobodi ta, ki je poln fantazije – da zmore podati najmočnejši in najedinstvenejši izraz našega časa ravno veli- kim gospodarskim poslopjem. Nikdar se v preteklih časih od umetnika ni zahtevalo – kot včasih v sedanjosti – pomanjkanje logike in razuma, šele v novem veku – v določenem smislu poslu- šno nuji – ločujemo neznanski obseg nabranih, nakopičenih inženirskih del od del arhitekta, in ta je bil s tem žal potisnjen v dekorativno vlogo. Od njega se zahteva olepšanje osnove, ki mu je bila dana, ne pa že vnaprejšnji umetniški premislek zasnove. Naravno je, da se je arhitekt, nevajen miselnega sodelovanja pri nalogah, ki pri- padajo inženirju, spuščal le v zunanje, vnanje kitenje zgradb, medtem ko je inže- nir, kjer so ga pustili samega, menil, da je oproščen vseh pogledov na harmonijo svojih zgradb. Krivda je bila in je še vedno v razmerah – obe strani se bosta mo- rali v novejšem času znova truditi, da bosta gospodarska poslopja z obeh plati – gospodarske in harmonične – premišljali skupaj. Danes glavno krivdo večinoma pripisujejo arhitektu, in verjetno ne povsem neu- pravičeno. Pred nekaj leti je zelo pomemben učitelj arhitekture na vprašanje poslane mu okrožnice, kako bi lahko obnovili lepoto inženirskih zgradb, lakonično odgovoril, da je treba preprečiti sodelovanje arhitektu. Notranja temeljna misel njegovega odgovora je bila: preprečiti je treba, da se na gradbeno delo cepijo tuji dodatki, ki niso organično sorodni s pred tem logično premišljenim delom. Zdelo se mu je, da je zgradbo bolje pustiti suho, celo nele- po, kot pa še okrepiti neskladje z neuspešnim poskusom zunanjega kitenja. Nelogično posiljevanje grobih arhitektovih rok so na primer, kot sem že omenil, najbolj trpeli naši veliki rečni mostovi. Železna gradnja po poti tehnične dovršenosti stremi k vse večjemu razpuščanju, razblinjanju mas [Auflösung der Massen], tako da izkazujejo posamezne palice mreže vse neznatnejše dimenzije. Sklenjenih gradbenih mas, ki (po)kažejo naj- bolj obremenjene dele kamnitega gradbenega dela, v železni gradnji/zgradbi ni, in zagotovo bo železni most pri nepristranskem opazovalcu pustil najpopolnejši vtis; železni most [die] gre [kar] najdlje v razpuščanju, razblinjanju posameznih gradbenih delov, v delanju materiala nevidnega, [in] premaga silna napetja s sko- raj breztelesno gracijo. Debeli kamniti stražni stolpi naših renskih mostov so, ne glede na gospodarsko neupravičenost svojega obstoja, nasilno prekinili zalet, polet železnega mostu, konstrukcijo – zameglijo jasni izraz, ki ga mora obdržati [sama] železna gradnja kot nekakšna pletenica ali mreža palic, ki so same po sebi umetniški, ornamental- ni obdelavi nedostopne. Danes se umetnik vse preveč trudi zoperstaviti tehničnemu napredku inženirja in (vz)postavlja vnaprej oblikovana estetska temeljna načela, ki so s konstrukcijske- ga vidika v nasprotju z razvojem železne gradnje. Znova uvaja silne pločevinaste nosilce, inženirju iztrga železne gmote, zato da bi lahko ustvaril površine, plo- skve, za katere meni, da jih za umetniški izraz potrebuje, ali pa ob železne nosilce posadi še velika, samonosna, strukturno neupravičena kamnita gradbena telesa. Umetnik pozablja, da se nikdar več ne bo posrečilo vsilje(va)nje bistveno tuje estetike konstrukciji železne gradnje; zavestno ali nezavedno dela arhaično, arha- istično, saj se je železna gradnja že davno osvobodila večjih sklenjenih površin materiala, ki jih je – ob opiranju na leseno konstrukcijo – potrebovala v otroštvu svojega razvoja. Estetika železne gradnje je brezpogojno – dokler za uporabo železa obstajajo dana- šnje ali iz nje razvite konstrukcijske metode – v izrazu mrežaste predalne gradnje in v vse neznatnejšem dimenzioniranju posameznih delov te konstrukcije. Tehnična prihodnost železne gradnje ima svoj vrhunec, tako kot povsod v inženirski gradnji, 118 arhitektov bilten • architect's bulletin • 238 • 239 v prihranku materiala, in ker je ta material, v nasprotju s kamnom in lesom, roko- delsko-umetniškemu formiranju nedostopen, se razmišljujoči umetnik temu ra- zvoju ne bo poskušal zoperstavljati. Kar terja železna gradnja, zahteva inženirska gradnja nasploh, gradnja tovarn pa še posebej. Gospodarski pogledi določajo zasnovo, zakoni današnje inženirske gradbene umetnosti [pa] konstrukcijo, in umetnik ne more storiti drugega, kot da vsem nasprotujočim si zahtevam da skupen izraz in harmonijo. To je seveda neskončno težje in terja znatno več samopremagovanja kot dekora- tivno izoblikovanje posameznih gradbenih delov ali gradbenih členov, ki jih je treba po mnenju umetnika posebej poudariti. Vse prepogosto napačno razumejo bistvo arhitekture, ki od umetnika terja oblikovanje, uobličenje celote iz notra- njih temeljnih pogojev gradnje in za katero posamezni gradbeni deli zgolj spre- mljajo celotno harmonijo in jo podpirajo, seveda pa ji lahko tudi škodijo. Gospo- darska omejitev bo pri tovarniških zgradbah že sama po sebi še posebej velika, vendar tudi tam, kjer dober gospodarski položaj ali prostodušnost graditelja umetniku pušča svobodnejšo roko, ta nikdar ne bi smel – celo ob bogatejši izo- brazbi – poskušati zmesti značaja objekta kot tovarniške zgradbe. Prizadevanje, da bi tipično podobo tovarne spremenili v prid približanja značaju stanovanjske hiše, gradu ali kakršnegakoli [drugega] objekta, ki ga ima umetnik ali graditelj pred očmi, bo privedlo le do polovičnosti, tem pa manjka [vse] osvo- bajajoče in véliko resničnega umetniškega izraza. Zgolj povsem konsekventno izoblikovanje gradnje na osnovi njenih gospodarskih in tehničnih pogojev bo dalo osnovo za tipično umetniško izoblikovanje. Gospodarske gradnje iz velikih časov arhitekture so tipične, in zato pogosto učin- kujejo tako veličastno. Noben opazovalec ne pozabi mogočnih lokov rimskih vodovodov v njihovem sa- motnem ritmu; kamniti mostovi, skladišča in škripci (pre)silno prispevajo k umetni- škemu izrazu naših srednjeveških mest. Še danes strme stojimo pred fortifikacijami naših trdnjav in mest; te ne učinkujejo toliko zaradi svojih mas kot zaradi svojega ritma – [in to] na vsakega, ki je umetniško dojemljiv; pa vendar niso nič drugega kot praktični objekti, navzoči so le gradbeni členi, ki so dejansko nujni, konstrukcijska prvina je ritmično razporejena na način, ki je [bil] za tedanji čas samoumeven. Gospodarska poslopja npr. iz časa gotike razločno kažejo, da so pri njih pogosto sodelovali umetniki. Žal čas ni ohranil zapisov o njih, umetnikih, tudi podatki o graditeljih katedral so nam delno povsem neznani, delno [pa so] netočni. Iz po- znejših epoh vemo marsikaj: Dürer naj bi izrisal nürnberške obzidne stolpe, Leo- nardo da Vinci je veliko delal kot gradbeni mojster za trdnjave. Kljub sodelovanju umetnikov so vsa gospodarska poslopja tistih obdobij postala, kot bi morda morali reči danes, tipični predstavniki svoje zvrsti gradnje. Obzidni stolpi niso cerkveni stolpi, obrambni hodniki niso obokanja, kot jih naj- demo v ladjah katedral. Nobenega skladišča ne krasi izraz patricijske hiše, a prav zato deluje še toliko silneje. Daleč od tega, da bi hotel naše tovarniške komplekse trdosrčno primerjati s sta- rimi, še obstoječimi gospodarskimi poslopji, še zlasti iz srednjeveške dobe. Naš čas, ki tehnično sili naprej v divjaškem tempu, ne ustvarja nikakršnih objektov, ki bi trajali stoletja, že po 50 letih se sleherna tovarniška gradnja umakne novi. Monumentalnosti na videz za večnost usklajenega ne morejo naše tovarne nik- dar pokazati: sleherna zgradba lahko izrazi samo tisto, kar je jedro njenega naj- bolj notranjega bistva. Kjer se pri starih gospodarskih poslopjih vzdigujejo debele stene skoraj brez oken, potrebujemo mi za delo obilo svetlobe; tudi naša skladi- šča potrebujejo veliko več svetlobe kot stara žitna podstrešja. Debelino sten in stebrov omejujemo kar najbolj skopo – globoke sence starih vrat in okenskih špalet ne zmorejo pripomoči k izrazu zgradb našega časa. Obremenitve so običajno usmerjene na posamezne točke, tako da lahko vmesno ostenje napravimo kar najšibkejše. Okrog mnogih zgradb se vije le nekaj centimetrov debel opečni zid, kot ovoj med spletenimi železnimi trakovi; visi na stebrih in pragovih, ne da bi sam lahko [kar- koli] nosil. Že ta ekstrem nas uči, kam se moramo usmeriti in kako lahko pridemo do lastnega izraza. Pri starih stavbah prevlada masa, okno, majhno in globoko senčeno, prekine krepko ostenje. Danes pa je dejanska stenska površina po ob- segu pogosto že stopila za okensko površino, tako da bi poudarjanje okna kot preboja steno raztrgalo. Največkrat moramo stremeti prav za tem: steni prepustiti enotnost s šibkim ali povsem pridušenim odmikom okna. Krepke členitve, kakršne pogosto kaže stara zgradba, izvedena v klesancu – in kakršne služijo tudi za podporo izstopajočim lesenim konstrukcijam triforijev v trdnjavah in drugih gospodarskih stavbah sre- dnjega veka – pri naših zgradbah odpadejo. Material za gradnjo tovarne je bil doslej predvsem opečni zidak; ta [pa] ne dopu- šča močno štrlečih izboklin, zlasti na tankih zunanjih stenah ne. V večini primerov je gospodarsko najugodnejša streha – še posebej ker kratko- trajnost tovarniških objektov pogosto zahteva manjvredno kritino – ravna streha; poševne strehe starega skladišča, s stoletja (pre)trajajočim lesenim strešnikom, v naših tovarnah ni več mogoče oživiti. Zato se ognimo vsem polovičnostim. Uporabimo tehnično najpopolnejšo in gospodarsko najugodnejšo vrsto gradnje in se varujmo pred tem, da bi [ji] vsilili forme, izposojene od zastarelega načina konstrukcije. Ne ustrašimo se na videz ostre linije obrisa nezmoteno izpeljane moderne gra- dnje in ne iščimo obogatitev silhuet z izvajanjem povsem samovoljnih in slabo- tnih arhitekturnih dodatkov. Oblikujmo obrisne linije zgradb kar se da mirno in jasno, v dobro pretehtani raz- delitvi razvrstimo v skupine kar najmanj oken in [drugih] odprtin, ki se odmikajo od gradbene površine, pri čemer se pri zasnovi vseh virov svetlobe seveda pov- sem držimo zahtev podjetja [Betriebes]. Razlike v višini zgradb, ki jih sama po sebi terja večina objektov tovarn, velikost posameznih gradbenih delov, dimnikov, zbiralnikov za vodo, stolpastih naprav, ki jih številni obrati potrebujejo, [vse to] povsem zadošča, da celoti zagotovimo po- gosto silen ritem. In če se umetnik vživi v temeljne pogoje te gradnje, če nikdar ne pade v roke konstruktorja, temveč skupaj z njim dela v smeri tehnične in konstrukcijske dovr- šenosti, potem bomo lahko ustvarili tudi tovarniške zgradbe, ki bodo v najbolj- šem smislu prikazovale umetniški izraz našega časa. Hans Poelzig, Der neuzeitliche Fabrikbau, 1911. V: Der Industriebau, 2. letnik, 1911, Leipzig, zv. 5, str. 100–106. Prevedeno iz: J. Posener, Hans Poelzig. Zbrani spisi in dela | Gesammelte Schriften und Werke, Berlin 1970, 100–106. Prim. J. Posener, Hans Poelzig; Sein Leben, Sein Werk, Braunschweig/Wiesbaden 1994, 53–57; J. Posener, Hans Poelzig, Reflections on His Life and Work, 1992, 46–50. | NK, SS Teorija