1932 1/3 „NAŠA ZVEZDA", dijaški kongregacijski list. V šolskem letu 1931/32 bo izšel list štirikrat. Naročnina znaša 10 Din. Posamezna številka stane 3 Din. — UPRAVA: Ljubljana, Škofja ulica št. 15/11. —- ZALOŽNIK IN LASTNIK: Vodstvo dijaških marijanskih kongregacij v lavantinski in ljubljanski škofiji. — IZDAJA KONZORCIJ „Naše Zvezde11 v Ljubljani (gg. dr. Tomaž Klinar, p. Alfonz Klemenčič O. T., prof. Ante Kordin [odgovorni izdajatelj in urednik], dr. Ciril Potočnik in dr. Ivan Vrečar). UREDNIŠTVO: Ante Kordin, Ljubljana, Poljanska cesta 28/1. Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (K. Čeč). * Vsebina 3. štev..: In peli so novo pesem ... — Pogovor z Doloroso — Nova doba katolicizma v Franciji — Resurrexit! - Pesmi: Vstajenje, Vabilo, Slika, Tvoj smehljaj — Kruh uboge deklice — Mlad sem — Življenje mojega življenja — Liturgika in rod, ki dorašča — Zima v pomladi — Vitez naše ljube Gospe — Zgodba o starem križu — Rast v duhovnost —- Književnost — Alfredova skrivnost — Prapor — Šah -- Slike * Naši počitniški kongregacijski sestanki 1932 Lepi marijanski pomladi naj sledi tudi veselo poletje. Vsi se iskreno veselimo letošnjih sestankov, ki bodo od 22. do 26. julija. Za veliko stvar gre, zato vabimo vse, da se z ljubeznijo zavzamejo in pripravljajo. Za dijake bo zborovanje v Št. Vidu nad Ljubljano, za dijakinje v Celju. Za uvod in pripravo bodo duhovne vaje, katerih se bo udeležil vsakdo svobodno, nato bo sledilo dvodnevno zborovanje. Na sporedu bodo predavanja o najvažnejših naših vprašanjih; ob večerih bodo akademije, gledališke igre in vse, kar budi veselje in dobro voljo. Kongreganisti in kongreganistinje, mislite na to in se razgovorite, kako bi čim več dobrega mogli storiti za našo duhovno skupnost. Na obeh zborovanjih vas bo preko 400! Prinesite s seboj razne glasbene instrumente, prinesite seboj marijansko vedrino, ki nas mora v teh dneh navdušiti za vse verske ideale, ki jih bomo ponesli nato med svoje tovariše, da postanejo z nami enega duha in enega srca. Molite, mislite in delajte, da bo letošnje zborovanje mogočna manifestacija marijanske misli in poglobitev vsega našega verskega življenja. * Naša dolžnost je, da s to številko vsakdo poravna naročnino za »Našo zvezdo« — /O Din. Ne pozabite na sklad za verski dijaški tisk! In peli so novo pesem . . . »Po stranskih potih, po tihem mahu, skrivaj, ko v strahu, prišla je pomlad...« Pridi, prijatelj, greva ven, med pi'vo cvetje in petje polja in bregov, škrjančkov in kosov. — Ej da, škrjanček, brat: krila in pesem imaš, kako si bogat! Tudi naši fantje jih imajo, pa ne vsi. — »V zrak se poženi, škrjanček moj! Potem i meni zbude se pesmi... Joj, ko pa res ni! — Kaj je z menoj? ...« Kaj je s teboj? Rad jih imam ta pomladanska pota, le tako čudno mi je pri srcu, ko stopam po njih. Glej, pi-ijatelj, na vseh teh poteh, na vseh teh kolovozih in stezah, prav povsod in vsako leto, toliko poteptanega cvetja leži. Nezmi-selno potrgano, zavrženo, poteptano. Ljubitelji in gorečniki prirode se vsako leto hudo pritožujejo in pohujšujejo nad takšnim početjem, in prav gotovo imajo prav. Meni pa je le čudno pri srcu in v grlu me tišči. Na naše fante mislim, na marsikateri cvet, tako strašno lahkomišljeno zavržen in poteptan za vedno. Pa nad lem se malokdo pritožuje. Čisto razumljivo je, prijatelj, da imate svoje potezkoče glede čistosti. Ne le radi vnanjih podražajev, ki sikajo v vas strup od vsepovsod, v vas samih se probuja narava, — in cvet nedolžnosti ne more biti več iz otroške priprostosti in nevednosti stkan, ampak le iz močne volje in milosti božje. Prijatelj, ne glej v stran, poslušaj me do konca! Milost božja, prav posebna in vprav takšna, kot jo potrebujejo ta .tvoja leta, ti je pripravljena; ali segaš li ti po njej? — In tvoja volja — kje je tisti odločni »hočem« biti čist? Morda si bolj goreče želiš snega pozimi za smučanje in sonca spomladi za sprehode, kot pa tega daru — kakor da bi se bal, da te Bog usliši ---------- Kjer pa odločne in močne volje ni, tam je v najboljšem slučaju tisto žalostno vstajenje in padanje, brez konca in kraja. Danes prijatelj božji, Agni immaculati — nedolžnega Jagnjeta in otrok milosti, jutri spet brez milosti s hudičem v srcu. Črn — bel, črn — bel, kot da bi gumbe na jopiču štel — Prijatelj, božji dar izgubljaš! Da, da, razumem tvoje potezkoče: na eni strani stoji listi strogi in suhi »ne smeš«, z druge strani pa te vabi medena gora strasti in greha. Kakšno razmerje! — Ali, prijatelj, nisi li tudi ti sam malo kriv, če je tako? Si se vsaj malo potrudil, da bi si pridobil resnično in vzvišeno krščansko mišljenje glede vsega, kar se tiče tvojega intimnega svetišča? — Imaš li svojega duhovne ga prijat el j a ? Si li kdaj odkrito govoril z njim o teh rečeh, ali pa si mu vsaj priložnost dal, da te sam nagovori? Da ne bi več težko in trdo občutil tisti »moram«, ampak, da bi radostno zazvenelo v tebi: »hočem« biti čist! Da bi se dokopal do vedre jasnosti in trdnosti, da bi imel sproščen pogled v delo božjih rok? Če boš le iz Šuhda m ulice črpal to »vedo«, če jo boš le kje za kulisami iskal, bo slabo! Grdo je zlorabljati sveti božji dar. Božji dar in delo božjih \o& je tvoje mlado telo. Delo božjih rok pa je sveto. Sveto je človeško telo tildi 1 za to, ker ga je sam Sin božji in naš bral nase vzel. Sveto je tvoje telo: duhovnik ga je mazilil pri sv. krstu, nadpastir naših duš pri sv. birmi; pri sv. obhajilu pa je postalo šotor Najsvetejšega, in Sveti Duh je tvoj trajni gost. — In nič grdega, nič nečistega ni na tvojem telesu: Kar je Bog ustvaril in posvetil, tu commune ne dixeris — ne imej za nečisto! Vzvišen namen in pomen ima. Le spoštovati ga moraš in skruniti ga ne smeš. »In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s sont:emr in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.« Baz 12, 1. — »In videl sem: in glej, Jagnje je stalo na gori Sionu in z njim slo štiri in štirideset tisoč brezmadežnih. In slišal sem glas kakor bi strunarji brenkali na harpe. In peli so kakor novo pesem...« Ib. 14—3. Brezmadežna, ozri se na nas, in Jagnje prikliči na goro nas! E j škr-janček, moj brat: krila in novo pesem imaš, kako si bogat---------- P. V. M. Vrtovec S. J. "Pogovor st :Doloroso Marija, ko Te gledam z meči bolečin v srcu, s solzo, ki jo je stisnilo topljenje na bledo lice, čutim, da se moja duša preliva v tvojo, čutim, da trepeče in drhti ob tvoji bolesti. Mati, moja mati, kako velika si v trpljenju, kako vredna moje otroške ljubezni. Dolorosa, tvoja podoba mi pove vse o Tebi in meni, o Materi in otroku. Slike, ki Te predstavljajo v svilo in škrlat oblečeno, z biserno krono na glavi in z licem kot kri in mleko, se mi zde tako tuje, tako neresnične in prazne... Saj ne morejo zbuditi v meni otroške ljubezni do Tebe. Vsak zunanji lišp in okras se mi zdi, da zakriva biser tvoje duše, da mi ovira pogled, ki išče tvojega srca. Saj nisi bila taka! Nisi bila mehkužna gospa, niti se ogrinjala s svilo in svetlim nakitom. Ne! Podoba, ki jo imam o Tebi v svojem srcu, je drugačna: preprosto ženo vidim, skromno, revno obleko, od dela raskave in žuljave roke, obraz, v katerega je trdo življenje in trpljenje zarisalo svoje sledove, obraz, na katerem sta žrtev in odpoved ugasili rožno barvo. Le oko sije milo in vdano kot plamenček sveče, ki se použiva v božjo čast. Tako živiš, o Mati, v mojem srcu. Marija, ne mogel bi Te ljubiti z otroško ljubeznijo, če bi ne bila taka Več kot lepota, mladost in življenje, je dobrota, žrtev in ljubezen. Samo z dobroto in ljubeznijo, v trpljenju in žrtvi preskušeno, si mogla osvojiti srca in zbuditi v njih otroško ljubezen. Samo kot Dolorosa, kot mati bolečin, trpljenja in žrtve, si mi čisto blizu, samo kot Dolorosa si se združila v mojem srcu s podobo tiste, ki mi je dala življenje. V njej ljubim Tebe, v Tebi njo, ki je toliko let s skrbjo in bolečino v srcu čula nad mojim življenjem. Z eno mislijo objamem njo in Tebe, z eno besedo »mati« razumem dvoje najdražjih bitij, ki sta za me trpeli, trpeli... Dolorosa, Mati, ali se motim, ko slišim tvoj rahli šepet: »Otrok moj, uzrl si moj pravi obraz, ohrani ga v svojem srcu.< Alfonz Klemenčič, 0. T. Nadikof A. Baudrillart: Mova doba Katolicizma v Franciji Ni li velik uspeh katolicizma, da je skoro odpravil absolutni in ošabni racionalizem, ki je triumfiral 1. 1880 in so ga imenovali scientizem? Kdo si upa še danes vzdrževati tedanjo krilatico: to (namreč znanost) bo umorilo ono (vero)? Kako vse bolj pohlevna je danes tako zvana neodvisna znanost z ozirom na primerjalno veroslovje, zgodovino početkov krščanstva, vlogo Cerkve v zgodovini! Koliko je danes spoštovanje del in rezultatov katoliških znanstvenikov, včasih tako preziranih! Ozrimo se v praktično življenje! Kolik napredek v organizaciji mladine in katoliških sil! Osamljenost in raztresenost, ti dve besedi sta značilni za naš nekdanji žalostni položaj. Pojasnjujeta tudi naše poraze. Pustimo neomenjena druga, četudi važna napredovanja, mislimo le na veliko organizacijo katoliške mladine (ACJF) in organizacije kmečke, študentovske in delavske mladine, ki so nekaki pododdelki gornje. Da bi mogli pregledati njihovo moč, bi jim morali slediti v posamezne kraje in šole. Mislimo na federacijo katoliških dijakov in toliko drugih udruženj in sindikatov, ki vsi hočejo jasno poudariti svoj katoliški značaj. In nad vsemi je francoska nacionalna federacija (FNC), ki jo vodi globoko verni in hierarhiji vdani slavni general Castelnau. Kako impozantne in uspehov polne so njihove nianifestacije na deželi, ki družijo po 30, 40, 60, 80, 100 tisoč odločenih, priboriti veri spoštovanje in Cerkvi pravice! Nasprotniki se jih boje in jih spoštujejo. Če bi kdo trdil, da na političnem in socialnem polju nismo ničesar dosegli, bi se zelo motil. Kje so pri ljudski masi nekdanji napadi, pristranost, nezaupanje? Kes je, da ima Cerkev socialiste in komuniste še vedno za svoje neprija-telje, toda koliko vrat si je že odprla do njih! Danes jo bolj razumejo in rajši sprejemajo. Kaj pa z vlado? Ali Vam moram posebej omenjati, da imamo danes papeževega nuncija v Parizu in francoskega poslanika v Vatikanu, v vsem Rimu zelo vplivno osebnost? Da so že tudi v vprašanju cerkvenega premoženja, ki so ga negirali zakoni iz 1. 1905, doseženi sporazumi? Da so se redovniki in redovnice dejansko že vrnili v Francijo in morejo v veliki meri svobodno izvrševati svoje nekdanje vzvišeno delo? Ves svet je lahko videl lepo razmerje zastopnikov Cerkve in države 1.1929, ko sta ob priliki proslave 500 letnice Device Orleanske predsednik republike in papežev legat skupno predsedovala svečanostim. Da, francoski katolicizem je sila, s katero računajo. Toda opominjam, da razveseljiva dejstva niso le posledica političnih interesov ali vsiljena od nujnih razmer. Mnogim so se namreč oči odprle. Mnogo tistih, ki so na vladi, je prelomilo s staro težko ideologijo in priznavajo, da je katoliška Cerkev pogoj za srečno bodočnost tudi mogočne Francije. Če bi smel, bi rad navedel značilne izjave, ki jih je dal predsednik republike, posebno kardinalu Verdieru. Nedavno ste lahko brali, da je ministrski predsednik Tardieu odlikoval s »častno legijo« vrhovnega duh. vodjo francoskih skavtov. Besedam so odgovarjala dejanja in vlada je pomagala ustanoviti mnogo novih verskih središč v znamenitem »rdečem pasu« okrog Pariza. Seveda smo še daleč od stanja, kakršno bi moralo biti in bi si ga mi želeli. Brez pretiravanja pa lahko trdimo, da je miselnost 1. 1880 strta in je katolicizem ena odločilnih sil sodobne Francije. Sodobne, pravim, misel mi gre pri tem na 1. 1830. Takrat je katolicizem imel predvsem nalogo, zopet si pridobiti socialno in intelektualno elito, najboljše med izobraženci. Danes je naloga v veliki meri izvršena. Treba bo še širše plasti ljudstva iznova pokristjaniti. Tudi to bomo z božjo pomočjo storili. — Upajmo in delajmo! Bog bo dal zmago ob uri, ki jo je Previdnost določila. To bo njegova zmaga, saj ne iščemo zmage sebi, ampak Bogu.« ★ Kdor hoče k Bogu, mora biti hranjen z božjim kruhom. Kolikokrat se ti utrne hrepenenje po Bogu in postane Bog tvoj gost? Ali gojiš pogostno sv. obhajilo? Ali si bil pri skupnem kongregacijskem sv. obhajilu? Kdor hoče Boga videti, mora čisto živeti. Kako je s tvojo čistostjo, prijatelj? Vedi, da more biti kongreganist le tisti, ki se trudi, da čislo živi. Le s čistim srcem moremo in moramo služiti Bogu in Materi božji. Per aspero ad astra! Hesurrexiž! Onega dne je pri meni potrkalo. Skočila sem k vratom in jih odprla. Moj osemletni prijatelj je stal na pragu; drobni, nekoliko umazani obrazek je bil ves dvignjen k meni in zatopljen v moje oči. »Gospodična, ali imaš čas? Pogovarjal bi se rad s teboj.« Spustila sem ga v sobo. Poiskal si je, že navajen, pručico, si jo zavlekel z levico (desnico ima hromo) k peči in sedel. Roko z umazanimi nohtki je radi varnosti skril v žep. »Pogovarjajva se, no.« In sva se pogovarjala. Najina najbolj priljubljena snov za »pogovarjanje« so cigani in sodni dan. Onega dne sva se živo in dolgo »pogovarjala« o sodnem Da tebe osrečim, za to sem tu,« slišim iz temne celice. Da, Gospod, neskončna je Tvoja ljubezen do naših duš. Saj Tvoj je ves svet in mogočna nebesa, Gospod vesoljstva si. Ti si Središče vsega sveta, bodi tudi naših src Središče, saj se nam vsak dan znova daruješ z isto ljubeznijo kot takrat na križu... Zato tako lepo poje naša pesnica M. Elizabeta: Tako ne ljubi mati otrok, kot tebe On — evharistični Bog da angeli božji zavzeto strmijo nad srečo človeško. Pridi tudi ti, dekle, pred tabernakelj, pridite vse, pridite, molimo! Prof. Iv. M. * Vsako jutro obnovi svojo zvezo s kongregacijo. Vsak dan se o vseh svojih zadevah razgovori z Marijo, kakor otrok z materjo. Trikrat Zdrava in Pozdravljena kraljica zjutraj, trikrat Zdrava in Pod tvoje varstvo zvečer naj ti ožari Vzor tvoje nebeške Gospe. Posveti dnevno pet minut Križanemu. »Ljubi nas in nas je opral naših grehov s svojo krvjo.« Raz 1, 5. Ali imaš svojega duhovnega voditelja, ki ti pomaga v duhovni rasti in te vnema za vzore, ob katerih boš postal katoliški značaj? Liturgija in rod, ki dorašča . . . Zdi se, da se v naši mladini probuja nov rod, ki drugače čuti in hoče kot zanamna doba, ki drugače gleda na življenje. Ta rod teži iz ozkega kroga svojega lastnega jaz-a, bi rad občutil v sebi življenje občestva, prisluhnil bitju src milijonov: njih bojem in zmagam, njih radostim in žalostim, kratko: novi rod hoče biti socijalen. Isti val je zajel tudi versko življenje. Vprav zato se danes liturgično življenje razcvita vedno krasneje, ker je našlo odmev v dobi. Liturgija je namreč že po svojem bistvu socijalna: ona druži vse verne v veliko družino Kristusovo — . da bi bili vsi eno«. Liturgija je pač najlepši odraz in odsvit vesoljne ljubezni sv. cerkve, njenega pestrega in bogatega življenja ter čuvstvovanja. Je pa to čuvstvovanje res takšno, da prisluškuje vsem težnjam človeškega srca in objema v sebi takšno občestvo kot je krščanstvo. Takšno notranje življenje je bistveno lastno sveti cerkvi — mističnemu telesu Kristusovemu, katerega udje smo vsi verni. — »V enem Duhu namreč smo bili vsi krščeni, v eno telo naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni.« (1 Kor 1‘2, 12.) Če govorimo torej o molitvi svete cerkve, mislimo pri tem molitev, ki objema vse telo Kristusovo in vse ude, od katerih ima vsak svojo posebno nalogo in zvanje. Ko molimo iz tega vesoljnega duha, — iz duha svete cerkve ter združeni z njo ter v njenem imenu, tedaj molimo liturgično. Duh sv. liturgije, ki je nekoč vtisnil prvim kristjanom pečat ene družine, isti duh more in mora v današnji razrvanosti človeštvo zediniti v ljubezni, da bomo somolili drug za drugega, da bomo so-čutili s svojimi brati in sestrami po vesoljnem svetu. Bratje smo si, družina smo, saj vsi isto hočemo in ljubimo, isto daritev doprinašamo, z istim kruhom življenja se nasičujemo, verujemo v istega Boga, ki je oče nas vseh. Naši mladini, ki si osvaja vse vrednote moderne kulture, a vsrkava z njo vred v sebe tudi strup »duha časa« in njega nevero ter skepticizem in kriticizem, tej mladini mora nuditi vera nekaj velikega, večno veljavnega, plemenito umerjenega, — harmoničnega, kar zajame njen čutni in intelektualni svet, kar zajame človeka vsega. V mladem dijaku, ki vstopa v vrvež sveta in življenja, se ne bi mogla nikoli ukoreniniti nevera, ko bi spoznal iz liturgije vse notranje bogastvo in ljubezen svete cerkve, ko bi doumel, koliko moči, doživetja, močnega optimizma mu more vprav ona nuditi. Vsa ta svojstva, ki morejo današnjega modernega človeka zadovoljiti, ima v polni meri v sebi tisto versko življenje, ki so ga živeli sveti v katakombah, tisto skrivnostno življenje, ki je že milijonom dalo moč, da so sprejeli mučeniške palme, — ki ga še vse do danes živi sveta cerkev v sv. liturgiji. I iturgija ni namreč le grandiozna poema, le silna drama vsega našega odrešenja, — prepojena s klasično, antično umerjenostjo in plemenitostjo, ona je še mnogo več. Je resničen živ svet, je živo doživetje vesoljne cerkve in posamezne duše, je oblikovalka življenja v harmonično enoto. Kot taka more v nas zasnovati versko življenje, ki bo izvir vsemu našemu delovanju navzven. Naše delo, kakršno že pač bodi, ne bo viselo v zraku, marveč bo le organični razvoj naše notranje duhovne rasti. Kot katoličani moramo iz vere, ki jo v sebi doživljamo, živeti tudi navzven in jo tudi v svetu pokazati, in vprav tu je zopet liturgija s svojim bogočastjem in ceremonijami najpopolnejši izraz krščanskega duha tudi na zunaj. Časi, ki so in ki se bližajo, namreč naličijo prvim dobam krščanstva; zato bomo črpali pogum in moč iz duha sv. liturgije, iz teh izvirov so namreč tudi mučenci prejemali svojo moč. — Pogum — ne morda toliko za velike čine, marveč, da preobrazimo svojo lastno osebnost in značaj. Vprav, ker tako zelo ginejo duhovne in religiozne vrednote iz današnjega sveta, čuti v sebi prav posebno mladina v svoji prirodnosti klic po notranji prenovitvi v Kristusu. Ce govorimo o renesansi katoliškega duha na Slovenskem, potem umejmo življenje Kristusove cerkve v sveti liturgiji. Treba je samo, da odpremo njeno sveto knjigo — misale — in ob njeni roki bomo mogočno rastli in zoreli v duha Kristusovega — kristjan drugi Kristus. Misale mora tudi našemu dijaku in akademiku postati najzvestejši vodnik in prijatelj, odkar nam ga je oskrbela Mohorjeva družba v domačem jeziku. Potem se ne bo dijak več dolgočasil pri sveti maši, marveč bo vsako nedeljo in vsak praznik doživljal v sebi odrešilno skrivnost — vedno globlje in jasneje; saj je zlasti izobražencu dodeljeno, da vnide v to čudovito življenje in bogastvo svete cerkve in Kristusa. Fr. Kr. 0. Cis. Z.ima v pomladi (Med akademiki enega jugoslovanskih mest, ki je podobno drugim. 1 Tišina je legla na ljudi. Po ulicah bežijo, pa nič se ne ustavijo, nič ne pozdravijo. Samo naprej, naprej. Nekaj kljuje, hoče prekljuvati molk, hoče povedati strašno resnico ali strašno laž. Molčati v negotovosti se ne da več. Če ga boš vprašal, nemirnega potnika, odkod in kam, ti bo hrupno odgovoril čisto drugače, kakor bo mislilo srce; zakaj prekričal bi rad pravo, odrešilno misel, ki pa ni prijetna za sladko življenje ... Z zaprtimi očmi hodijo preko vseh zapovedi. Radi bi se zadušili; potem bo ugasnil v prsih oni neskončno hrepeneči klic po nečem lepem, čistem, pomirjajočem: kakor da deklica kliče pomlad... Ugasnil bo krik po Bogu, ki je tako strašan, da prsa bolijo. Otemnele bodo oči, ne več hrepenele po svetlobi. Zato, samo zato preko vseh postav! Ni miru, pa naj grem kamorkoli: ne pri kolegicah, ki so zalučale stare običaje zakona, pa doživljajo praznoto, ki se z ničemer izpolniti ne da. Ne pri kolegih, ki jim je ženska samo iz telesa, cerkev hiša brez obresti, življenje kletka, kjer se ne moreš sprostreti, zaživeti z vsemi žilicami telesa več kot za nekaj ur, potem pa pade tema, ki je nihče ne dvigne več. Luč je ugasnila, tipanje v napačno smer. Pa če grem še med one, ki pravijo, da so jih rodili verni kmetski starši? Sestajajo se v klubu, kjer visi na steni še križ; in gornjegrajski Jeglič resno gleda s širokega okvira. Pa to je le v sobi. V srcih pa je zima, brezciljnost; peruti so zlomljene; v duši ni volje za svetlejšim. Edini smoter: konec študij, služba, kruh... Tu je zid, skozi njega ne more misel. In koliko jih je, ki poznajo vsako nedeljo cerkev? Molitev je pozabljena ... Bratje, strašen je čas, razumem vas. Pa še strašnejši bo, če bo srce brez Boga ... Tišina. Kdo si, ki boš prišel in ta strašni molk prelomil? In to negotovo iskanje potolažil z resnico! Res, strašen je današnji čas. Če pride vihar, bo vse odnesel... Ti veliki Bog v nebesih, prevelik si, preširoko in preglasno govoriš. Mrzlih src ne boš obudil. Molči Ti, pa naj govori Tvoja Mamica; z nežno roko naj tiplje po srcih, tolaži naj, kliče skozi dan in noč. Edino neskončno nežna ljubezen bi stopila led. Zrušili se bodo ti ljudje na kolena in glasno zajokali... O, spregovori Ti, sladka Roža! Lojze Golobič. Vitez naše ljube Gospe Vitez: Zaklad, tako je: pa še kolik! Svetosten venec belih rož leži na žametni blazini, svetinja čudno dragocena: njo čuvam zlobe in prevare. Posvetnost (se smeje): Venec rož? Ha, prava reč! Za to malenkost, pa kar ščit in meč, haha, bojim se, da me smeh ne zvije. Vitez: Kdo si, ženska? Odgovori! Kako ti je ime, da jezik tvoj se drzne objestno sramotiti? Posvetnost (sama pri sebi): Prebito! Čuvaj se! (Vitezu:) Eh, saj nisem mislila hudo. Kako mi pravijo, vprašuješ? O, mnogo imen imam! Dobri me zovejo na primer svet, bogastvo, srečo, čast, ljubezen in ■ Mater Dolorosa Beuron veselje, hudobni pa prevaro, greh in laž, ki skrivnih sil čarobno mu snovanje sovraštvo, zlo, nasladnost^ in prešinja bele cvete. nesrečo — — — Posvetnost: pa — ali si še zmerom hud? Res, radovedna sem. Vitez: _ Vitez: Ne, nisem več, a vzkipel sem, Da, čudežna svetinja je. ko zlobno si zasmehujoč Posvetnost: moj venec rožni mi prej grdila. Ah, povej mi, razodeni, Ni venec to navadnih rož, ne obotavljaj se tako, ki v vsakem grmu jih natrgaš: nevednosti temo ne, ne: to čudo je prečudno, mi, prosim te, razženi! (Dalje) Zgodba o starem križu Na podstrešju smo sušili perilo. Hiša je bila stara in se je stresla že, če je pridrdral mimo težak voz. Gospodar ni nikdar pogledal na podstrešje. Nihče se ni brigal zanj, zato je bilo vse staro in trhlo, povsod je dišalo po starih cunjah in netopirjih. Otroci smo bili vedno tam. Najmanjšega kotička ni bilo, ki bi nam ne bil znan. Vedeli smo, kje so netopirji, kje je treba iskati starih oblek, če smo hoteli drug drugega prestrašiti, vedeli, kje so zaboji z železjem, vedeli smo za vse. Nekega dne — spominjam se, da je bilo poleti — sem bil sam gori. Trudil sem se, da bi dosegel velikega netopirja, ki se je s krempeljci držal za zid in spal. Toda nisem mogel. Začel sem iskati, kam bi stopil, da bi ga dosegel. Vzpenjal sem se na zid in padel na kup cunj. Pod seboj sem začutil nekaj trdega, kar me je zabolelo. Vstal sem, iskal in našel križ. Pravi križ! Bil je ves prašen in razbit in Jezus je zelo žalostno gledal. Doma ni bilo nikogar. Nesel sem ga v kuhinjo in ga lepo umil. Potem sem ga skril na podstrešju tako, da ga nihče ne bi mogel najti. — ★ Noč nato sem sanjal o Križanem. »Prinesi mi kruha! Poglej, kako trepetam in sem lačen.« Postalo me je strah in nisem maral več gledati. Obrnil sem se proti zidu in zaprl oči. Potem je bilo, kakor bi nekdo jokal. Pogledam, nič. In zopet kakor jok iz podstrešja. Najrajši bi poklical mamo, tako me je bilo strah. In vendar se mi je Jezus smilil. — Vstanem. Počasi skozi vrata k mami. Na nočni omarici je ključ od shrambe. Tiho, kakor sem mogel, sem odšel tja. S kruhom sem se splazil na podstrešje. Mesec je svetil skozi škripajoče železne oknice in mesečina je trepetala na črnem zidu. Kruh sem položil čisto blizu k Jezusu. Potem sem se kakor tat splazil v posteljo. Čez nekaj časa je prišla k meni mama v dolgi nočni obleki. Zapiral sem oči, da je mislila, da spim. Kmalu je zopet čisto tiho odšla. Še sem slišal, kako je veter zaloputnil z oknicami, in videl trepetajočo mesečino na odeji. Drugo jutro sem vstal in šel takoj na podstrešje. Jezus je kruh pojedel, sem si mislil. Lačen je bil in me je prosil, gotovo ga je pojedel. Od žalosti sem prebledel in srce me je zabolelo, ko sem videl, da leži kruh kakor prej in da se ga nihče ni dotaknil. Planil sem po stopnicah in prijokal k materi: »Mama, Jezus me ne mara!« Še se spominjam, kako so se vsi prestrašili, ko so me zagledali v nočni srajci pred seboj. Tolažili so me, naj ne jokam. Mislili so, da se mi je sanjalo. Šele čez dolgo časa sem jim mogel povedati, kaj se mi je pripetilo. Verjel sem, da me Jezus ne mara. In sem hodil kakor grešnik med tovariši. Francč JV. V. Ilast v dtu&ovnost Dne 14. decembra 1931 je v Gorici umrl bivši dijak zavoda sv. Stanislava Karel Fornazarič. Po večletni bolezni se je preselil v rajsko srečo v osmini praznika Brezmadežne, katero je častil z velikim zaupanjem in srčno pobožnostjo. Doma je bil iz Bilj pri Gorici. Jeseni 1. 1922 je kot enajstleten deček vstopil v prvi gimnazijski razred v zavodu sv. Stanislava, a zaradi bolezni je pred koncem šolskega leta odšel domov. Ko se mu je zdravje zboljšalo, se je z veseljem vrnil v zavod, da bi študije nadaljeval. Na praznik Brezmadežne 1. 1925 si je v kongregaciji njo izbral za svojo gospo, zavetnico in mater. Naslednjo spomlad ga je bolezen prisilila, da se je za stalno poslovil od zavoda. Ostal pa je član druge Marijine kongregacije. Vsako leto je za praznik Brezmadežne redno obnavljal posvečenje in ga pošiljal v zavod. Zraven pa je voditelju sporočal o svojem zdravju. Dne 11. decembra 1930 je med drugim pisal: Prav lepo se Vam zahvaljujem za pozdrav in posvečenje, katero sem pred Marijo ponovil in zdaj podpisano vračam. Veseli me novica, da je tudi letos tako lepo število novih članov v kongregaciji. Naj bi tudi skrbeli, da Manje in dolžnosti do nje do smrti ne zapuste! Tako jim bo tudi Marija od dneva ■do dneva delila novih milosti, kar vem iz lastnega življenja. Moje zdravje je včasih boljše, včasih pa se spet poslabša. Zdravnik in mnogi drugi se čudijo, kaj mi še ohranja življenje, ko sem bil že pred štirimi leti izbrisan za ta svet. Jaz pa se nič ne čudim, ampak se prepuščam božji volji in Čakam, da pride dan, ko se me Marija usmili in mi izprosi zdravje. Letos od 25. septembra do 1. oktobra sem z božjo pomočjo šel v Lurd njo prosit zdravja. Bil sem sedemkrat v kopeli in sem dobil tri blagoslove z Najsvetejšim med bolniki, pa nisem dobil telesnega zdravja. Stanje se mi je celo poslabšalo. Pač pa sem dobil duševnih milosti. Kar sem videl in občutil, imam vedno pred očmi in mi je v veliko tolažbo in imam vedno upanje, da se me Marija usmili. Že odkar sem prišel iz Lurda, mi prinesejo vsako nedeljo in vsak praznik sv. obhajilo na dom, kar mi daje novih moči, da sem boljši kakor ob prihodu iz Lurda. Rad hi se udeležil vsak zadnji četrtek v škofovi kapeli pridig za zunanje dijake, pa ne morem. Tudi tukaj so v škofijskem zavodu letos na novo ustanovili kongregacijo s 33 člani. O da bi Marija mnogim mladeničem izprosila to milost, da bi bili njeni sinovi, ker čim večje bo število, tem gotovejša bo zmaga. Marija mu zdravja ni izprosila. Kakor zgoreva sveča, prižgana na Marijinem oltarju njej v čast, tako je njegovo življenje ugašalo v službi Brezmadežne. Ves vdan v božjo voljo je trpel in vedno ponavljal: Deo gratias! Posvečenje Brezmadežni je zadnjikrat obnovil na njen praznik po sv. obhajilu na bolniški postelji. Še pol ure pred smrtjo je z očetom in materjo molil: O Gospa moja in druge vzdihljaje. Nato se je njegova duša preselila k najboljši Materi! Ker je sam ostal vedno zvest sin Marijin, mu je Marija uslišala prošnjo, ki jo je ponavljal v posvečenju: Ne zapusti me v smrtni uri! J. Pavlin. Književnost 8to nam je Papa? Postna poslanica škofa dr. J. Srebrniča. Krk 1932. Za 10 letni jubilej vladanja Pija XI. je ta knjižica najlepši ho-magij spoštovanja in ljubezni vseh katoličanov v Jugoslaviji do sv. očeta v Rimu. Krški nadpastir uči in tolmači nauk o papeštvu kot božji ustanovi in prikazuje vlogo pape-štva v zgodovini, ki je edinstvena in nad vse vzvišena. Njegov poziv nam vsem je: Branimo papeža, molimo za papeža in žrtvujmo za papeža! K. Sociologija. Spisal dr. J. Jeraj. Maribor 1932. Nauk o socialnih vprašanjih je danes eden najvažnejših. Toliko je nejasnih pojmov in brezvestnih poizkusov, da bi bil tisti največji dobrotnik človeštva, ki bi našel ključ k najboljši praktični rešitvi vsega socialnega problema. Socialno zmedo v človeški družbi je ustvarilo kapitalistično gospodarstvo, ki je človeka zasužnjilo in ponižalo za nemo orodje nemega stroja. S tem je človek izgubil svoje dostojanstvo, izgubil svojo naravno odličnost, izgubil svobodo in osebnost. Pisatelj podaja v Sociologiji katoliški nauk o družboslovju. V središče vprašanj in odgovorov je postavil človeka. Vso tvarino je razdelil v uvod in dva dela. Uvodoma razpravlja o družboslovju kot samostojni vedi, ter o družboslovju in verskem svetovnem nazoru. Obe poglavji sta filozofsko in psihološko globoko zastavljeni in kažeta socialni problem v vsej jasnosti in zvezanosti s celini človeškim življenjem, ki mu moramo najti točen zmisel, kar tvori šele svetovni nazor. Vera ga poglobi in utemelji v božjem Bitju, ki je začetek in konec vsega stvarstva in mišljenja. V I. delu rešuje pisatelj važna poglavja: smotrnost in rast družbe, družabni sistemi in tipi in v II delu: pravo in družba, lastnina in družba, družina, stan in poklici ter sklepno poglavje o državi. Dr. Jeraj upošteva vso socialistično, marksistično in katoliško literaturo in kritično ter z življenjsko polnostjo in s čudovito ljubeznijo razglablja o zamotanih vprašanjih, ki jih rešuje jasno in brez oklevanja. Pritegne vso zgodovino posameznih socialnih sistemov in poda njihova načela, ki jih s katoliškega inotrišča osvetljuje in kritično opredeljuje. Opetovano se naslanja na okrožnici papeža Leona XIII. »Rerum novarum« in Pija XI. »Quadragesimo anno«, ki sta tudi poslovenjeni. — Krasni so sestavki o občestvu, o družini in o poklicih, saj je pisatelj izdal že nekaj manjših razprav, ki ga odlikujejo kot našega življenjskega oblikovavca in katoliškega ideologa mladine. Knjiga je pisana jasno, v lepem slogu in v kratkih razdelkih. Za dijaka višjih razredov je to najboljša učna knjiga in ne sme biti srednješolskega abiturijenta, ki je ne bi preštudiral. Kot nalašč, da se osnujejo v naših kongregacijah socialni krožki, kjer naj se knjiga razlaga in uči. Današnji čas zahteva zlasti od izobraženca, da socialne probleme pozna in dela za pravično rešitev le-teh. Knjiga je poceni in se naroča pri pisatelju. A. K. 'Tiho življenje. Spisal Joža Lovrenčič. Mladinska Matica 1931. — Pisatelj je nanizal v legendarični obliki šest povestic in jim dal domače okolje. Legenda o Krišče-vem trnu prikazuje trentarskega duhovnika, ki v svoji bogovdanosti prejme zopet Kristusov trn. Milje od Serpenice do Trente pa je pisatelj tako goriškotoplo zajel, da postane pravo osebno doživetje. O mostu v Čedadu je beneški motiv, Dražgoše s sv. Lucijo zažive v Zlatem studencu, otroško bogata je legenda o kraju, kjer ni vrabcev (otroci jo bodo znali na pamet!). Legenda o sv. Joštu in otroku je polna življenjske modrosti. Najljubkejša je legenda o usmiljeni Materi Mari ji k roparski. Lurdsko legendarna je in ima živo napeto nit: nemost dečka, ki postane po čudežni Ozdravitvi »najboljši gospod izmed vseh fužinarjev«. — Knjižico je bogato ilustriral B. Jakac. Mladina bo knjigo vzljubila. Hvalimo na njej lepo besedo in vsebino, ki je versko bogata. N. Prazgodovina sveta. Dr. Jakob Žagar. 10., 11. in 12. zvezek ročne knjižnice, ki jo izdaja Misijonska tiskarna v Domžalah. Cena ene številke 2 Din. Pisatelj piše v uvodu: »Vprašanja, ki jih obravnavamo, se dandanes mimogrede načenjajo o družabnih razgovorih doma, na cesti in v železniških vozovih, zato bo mnogim ustreženo, da imajo pri rokah v mali obliki knjižico, ki stvarno razjasnjuje pojme, za kar imajo drugi narodi že obširno literaturo.« Pisatelj obravnava v I. zv. o razvoju sveta in o živih bitjih, o darvinizmu (jako zajemljivo, kako je bil versko zlorabljen!) ter o evoluciji in kat. svetovnem nazoru. V II. zv. razpravlja iz sv. pisma o stvarjenju sveta (heksaemeron). Pisatelj razlaga stvarjenje po prvem poglavju sv. pisma stare zaveze in se opira na najnovejše znanstvene ugotovitve. Osnovna misel je, da nas sv. pismo ne uči svetne znanosti, ki jo je Bog prepustil razglabljanju človeškega duha, ampak razodeva božjo vsemogočnost in ljubezen. V III. zv. govori pisatelj o prazgodovinskem človeku, njegove sledi, orodje in umetnine. Dr. Ž. se naslanja v tem zvezku na ogromno Obermaierjevo delo. Vedno se še izkoplje kako novo okostje, ki naj bi rešilo brezbožnemu svetu vprašanje, odkod človek. Znanost brez Boga hodi svoja pota, ki pa vedno končavajo z ignora-inus et ignorabimus. Kdor pa brez predsodkov motri stvarstvo, ne more utajiti prvega Tvorca, ki je vzrok vsemu stvarstvu in njegov stvaritelj ter tudi človekov, ki ga je »ustvaril iz ila zemlje in mu vdihnil duha življenja.« , Vse tri knjižice so pisane jasno in v lahkem slogu in jih dijaštvu višjih razredov toplo priporočamo. A. K. Zgodba o blaznem (dinarju. Spisala Selma Lagerlof. Poslovenil Fr. Tominec. Izdala Krekova knjižnica 1931. S. Lagerlof je švedska pisateljica. En-rika v. Handel-Mazzetti, Siegfried Undset in ona so triperesna literarna deteljica s svetovnim slovesom. V slovenščini imamo njene slovite »Kristusove legende« in roman .»Gosta Berling«. Severni narodi imajo v literaturi neko posebnost, n. pr. Rusi, tako jo ima tudi S. Lagerlof: njen svet je pravljičnost. Junak živi in dela, a je odmaknjen od realnega sveta. Vse je poduhovljeno, kar dviga človeka do one višine, ki je sam doseči ne more. Hede s svojimi goslimi in Ingrid s svojimi zvezdnimi očmi, kako ne bi mogla po vseh bridkostih postati srečna? Roman je apologija ljubezni in žrtve. m. Skrivnost Marije. I. del. Dr. Jakob Žagar. Grinjonova »Razprava o pravi pobožnosti do Marije«. Izdala Misijonska tiskarna Domžale-Groblje. Cena 2 Din. Knjižica je pravi biser najglobljega pojmovanja življenja v Mariji. Grinjonova pobožnost je v bistvu integralen del marij. kongregacij: posvetitev Mariji. Vse, kar imam dobrega, darujem Mariji in Ona vodi potem moje življenje. »Sit in singulis. anima Ma-riae, ut magnificet Dominum, sit ip singulis spiritus Mfiriae, ut exsultet in Deo. Knjižica je mal priročnik za slehernega Marijinega častilca. F. Bdssano - Križanje Hvar 15. stol- Prijatelj, kakšno knjigo in časopis čitaš? Ali je proti veri, proti nravnosti? Postani apostol dobrega tiska! Prični pri sebi! Alfredova skrivnost I. Veliki načrt. V toplem, poletnem, septemberskem večeru poseda ali polega v tihem rimskem samostanu na slamnicah dvanajst dijakov; trudni, zaprašeni in lačni. Pravkar so se vrnili iz cerkve svetega Petra. Samo ležali bi in sedeli, pa otrple ude sproščali. Za jed je pozneje še vedno čas! »Eh —« se zehaje steguje Stricker Toni na svojem ležišču: Kako se prileže to po tem postajanju in prerivanju« — »in vpitju«, vpade v besedo Kurt Stark. Gali Robert skoči s slamnice. »Ti,« reče Starku, »ko so je bližal sv. oče, sem se tako drl, da so si vsi, ki so stali poleg mene, morali zatisniti ušesa.« »To rad verjamem,« — meni mali Herzog Alfonz in poškili k Robertu, »v kričanju si gotovo vedno prvi.« Vesel smeh. »Čakaj mali,« zakliče Robert smeje, »to predrznost ti že povrnem. Danes sem preveč utrujen.« »Eh« — vzdihne Stricker. »Najlepši dan je tudj že minul. Pojutrišnjem ob tem času smo zopet na Dunaju.« »Hvala Bogu,« mrmra debeli Ortner Maks. Njegov sosed, Ginger Ivo, ga dregne v rebra. »Lenoba ti,« vzklikne ogorčen, »tebo ne zanima nič drugega kot postelj in dobra južina.« »Prav imaš,« reče Ortner in treplja z očmi. Nato se stegne, sklene roki na trebuhu in blaženo smeje se gleda v strop, kakor da vidi tam že slavnostno pojedino, ki ga bo pričakovala doma ob njegovi vrnitvi. Po svoji naravi je bil plemenit, zlat fant, a rad. je igral komodneža in zakrival svoje dobre lastnosti s plaščem občudovanja vredne lenobe. Hahner Fritz se vzravna in pogleda okoli sebe. »Kaj pa Puc počne, saj ni. danes še nobene besede spregovoril!« Puc je ležal na svoji slamnici, na koncu dvorane, z glavo obrnjen k zidu in v misli zatopljen risal s prstom po steni. Prav za prav se je imenoval Alfred Kinzel. Njegovi tovariši pa so ga zvali Puca. Bil je svež, vesel dečko, ta Puc, dunajskega trgovca sin. V njegovih očeh je poleg tihe resnosti čistega srca sijala smejoča se fantovska razposajenost. Med rimskimi romarji je bil najmlajši, trinajst let je imel. Sam je vedno trdil,, da je v štirinajstem, če ga je kdo vprašal, koliko je star. »He, Puc,« ga pozove Hfihner, »kaj si prav za prav rekel sv. očetu, ko je govoril s teboj. Tako si tiho govoril, menda iz strahu; nič te nisem razumel.« Puc skoči z ležišča. »Iz strahu? Kaj je bilo tebe v štirinajstem letu še strah? Niti ne vem ne, ali sem glasno ali tiho govoril. Bilo je pač samo veselje.« »Kaj si rekel svetemu očetu?« vpraša StrieKer. »Oh nič! Ponudil sem mu pač naše glasilo, in naš voditelj je dejal: ,Sveti oče, posvetitev dunajskih kongreganistov* — in tako dalje; ne vem več točno. Potem me je sveti oče vprašal, koliko sem star in v kakšno šolo hodim.« »In kaj si govoril?« Alfred se nasmehne. »V štirinajstem letu sem in v tretji gimnazijski razred hodim.« »Kaj pa je sveti oče rekel, ko ti je položil roko na glavo, preden je šel naprej?« vpraša Hahner. Alfred zardi. »To vam nič mar,< reče in naglo sede. »Povej vendar, Puc! Prosim povej!« moledujejo vsi. Alfred se zamisli, skrije brado v dlani in strmi v tla. Nenadno dvigne glavo, v lica. še bolj zardi in oči se mu zasvetijo. »Pokrižal me je in rekel: ,Večni naj te posebej blagoslovi in osreči.*« Vse je utihnilo. Alfred leže zopet na ležišče in tiho zapoje. »Eh« — zeha Stricker. Potem se obrne k Alfredu: »Ti Puc, ti si prav za prav lahko ponosen. Edini si med nami, s katerim je sveti oče govoril.« * Vrata se odpro. V dvorano vstopi voditelj. Smehljaj obkroža njegov prijazni obraz. »O, ve lenobe; zunaj je pravkar videti krasen, italijanski sončni zaton v mavričnih barvah in v romantičnem siju. To morate videti! Upam, da ste toliko spočiti, da se boste mogli privleči k večerji! Pa še to naj vas vprašam, ali greste kmalu v postelj, ali pa se sestanemo še na krovu pri večernem kramljanju; toda, ker ste tako strašno trudni —c se smeje poredno. Že so vsi na nogah; samo Ortner se dvigne zehaje in vzdihujoč, Ginger ga s sunki v rebra podpira. »Na krov, častiti, prosim; nič več nismo trudni!« »Dobro,« se smeje voditelj, »torej k prvi točki večernega sporeda: italijanski sončni zaton!« Radostno slede voditelju po ozkih stopnicah na samostanski krov. * Nobena lučka več ne gori v okolnih hišah. Samo cestne svetiljke sijejo z žalostnim sijem na blede zidove. Lahka, trepetajoča megla, pokriva mesto. Daleč zunaj v ravnini drse skozi temo luči brzovlaka. Na temnem nebu sijejo zvezdice kot bele ovčke in toplo ozračje boža mehak, hladen veterc. Z mestnih stolpov je udarilo enajst. Zgoraj na temnem, z rožami okrašenem krovu, se dvigne s slamnatega stola voditelj. Doslej je tesno ob svojem očetu sedelo dvanajst dijakov; preživeli so v duhu še enkrat veliki, današnji dan: papeževo daritev v cerkvi svetega Petra, obisk cerkva in popoldne sprejem romarjev pri svetem očetu. Ure so potekle. Vsi pokleknejo in molijo vsak zase iz polnega srca tiho zahvalno in večerno molitev. Nato se postavi voditelj k izhodu in jim sveti po stopnicah. Vsak od njih se poslovi z veselim pozdravom in zahvalo, on pa slehernemu prijazno pokima. Alfred je zadnji. Njega voditelj zadrži: »Alfred,« reče, »tebi naj še iz srca čestitam k veliki sreči, ki si jo danes doživel. Velika milost je to. Če te bo Večni blagoslovil ir* osrečil, mu moraš biti izredno zvest. Si že mislil na to?« »Da,« pove Alfred in pogleda voditelju zvesto v oči, »rad bi za Njega kaj velikega in lepega napravil, pa ne vem še kaj.« »Čakaj, dragi otrok, ostani miren in vesel, prišla bo ura, ko te bo Gospod pozval!« In ginjen stisne dečku roko. »Bog te blagoslovi, Alfred, in zdaj lahko noč!« »Lahko noč, častiti, hvala!« in že utone v temo. Še en pogled pošlje voditelj k nebu, z zvezdami posejanemu in topla molitev mu prikipi iz srca za duše fantov, ki so mu poverjeni. Luč na stopnišču izgine, vrata se lahno zapro in kmalu leže tišina noči na prijeten prostor, kjer so pred kratkim kramljali dijaki s svojim duhovnim voditeljem. (Dalje) * Kongreganisti! V kongregacijah ustanavljajmo tudi abstinenčne odseke! Odpoved alkoholu in nikotinu naj bo tudi naše geslo in življenje! Št. Vid in Celje sta naši letošnji počitniški žarišči. Bodi pripravljen! * Odmevi z linškega zborovanja. Neki dijak piše; »Danes moram smatrati za največjo milost leta 1931., da sem prišel v Line in tako postal navdušen kongregamst« — Drugi pa sporoča: »V Linču sem šele prvikrat čutil, da je nekaj velikega, da smem biti kongreganist.« — Tretji sodi: »Linško zborovanje je rodilo krasne sadove.« — Bog daj, da bi tudi naše letošnje zborovanje prineslo lepe uspehe! Stolna dijaška kongregacija Marije-Morske zvezde v Ljubljani je dobila ob zadnjem sprejemu novih članov nov, krasen prapor. Prapor ima na lesenem drogu kovinast nastavek, s katerega visita dva bogato vezena trakova, — leseno, razkošno okrašeno (z rezbarijo in kamni) pozlačeno kroglo — ter kovinast pozlačen vrh v obliki trikotnika, v katerem je podoba Matere božje, na drugi strani pa ladja na valovih življenja, oboje izredno krasno ročno vezeno delo šolskih sester v Mariboru. Ideja zastave: v razmeroma ozki in ostro navzgor usmerjeni kompoziciji se jasno izraža stremljenje kvišku, k popolnosti, kvišku, k našemu Bogu. Ves prapor naj bi bil obenem slavospev Mariji-Morski zvezdi, kateri je kongregacija posvečena. V tem zmi-slu so razporejeni sestavni deli. Oba trakova nosita napise iz cerkvene himne: Ave maris stella, Dei mater alma. Na drugi strani trakov so zvezdice, zvezdni utrinki, ki hite v večnost in neskončnost, kakor naše prošnje in molitve. Kovinski nastavek, ki na njem visita trakova in ki nosi kroglo, je osmero-delen. Na vsakem loku je po en rdeč kamen — osmero blagrov. Naj nam izpolnjevanje teh pomaga bližje k Mariji, naj izpolnjevanje teh nosi ves svet (krogla!) v boljšo dobo. V vernem življenju in misli na večnost nam svet ne bo več dolina solz, temveč kraj, kjer si bomo nabrali nebroj zakladov za drugo življenje, nešteto zaslug, ki naj nam zagotove po smrti obljubljeno plačilo. Venček cvetk okrog krogle — venček zmage in na gornji strani krogle posuto kamenje naj bo simbol tega pojmovanja. Nad svetom, v zlatem sijaju, na oranžnem ozadju kakor v zarji mladega jutra kraljuje vodnica naše mladosti, naša Mati — Marija vedne pomoči. (Marijo pomočnico in Marijo Morsko zvezdo praznujemo istega dne, 24. maja). To je naša priprošnjica pri Kristusu, svojem Sinu. Njegov simbol, križ, je najvišja točka, krona prapora. Na drugi strani zastave je slikana ladja na valovih: naše izživljanje na valovih življenja. Toda nad jamborom sveti morska zvezda, jadra nosijo Marijino ime: naša ladja ima jasno začrtano pot in zanesljivo Vodnico. Načrte za prapor je napravil z največjo pieteto in umetniško dovršenostjo ing. arch. Ivan P e ng o v,. ki je kot dijak sam rastel v tej kongregaciji. Naj bi se poti tem praporom borilo in ž njim zmagovalo še mnogo idealnih dijakov! Prevzv. nadškofa dr. A. B. Jegliča smo naprosili za osebne memoire iz tedanjega dijaškega življenja: kakšno je bilo versko in kongregacijsko življenje pri nas in v Nemčiji, kjer je on dovršil svoje akademske študije. Njegovo škofovsko delo za Marijine kongregacije je znano in bo z zlatimi črkami zapisano v analih slovenske vernosti. Saj je bilo njegovo škofovsko geslo: Pridi k n a m Tvoje kraljestvo po Mariji. Dobro se zavedajoč, da je naša prošnja previsoka, smo upali in se bali, dokler ni prispelo pismo, ki nam je v radost in ponos, da smemo v našem novem kongrega-cijskem glasilu priobčiti tudi njegov blag. pozdrav Naši Zvezdi': Lepa in obsežno pismo ste mi posluh. Temeljito opisujete potrebe in namene lista '/.rezila . — Želje Vase pa ne morem izpolniti. Spomini na moja dijaška leta so zastareli. V Bosni sem vodil dekliške Icongregii-cije. Življenja dijaškega v Nemliji nisem nit' spoznal, ker sem le študiju živel. Memento! Z Bogom.! Nadškof Jeglič Nove dobre knjige, ki nam jih založništva pošiljajo, jih ocenjujemo in dijaštvu priporočamo. — Uredništvo. Ša& Med dijaštvom je vedno ve'- zanimanja za šah. Naša zvezda bo odslej v vsaki številki priobčevala nekaj partij za globlji študij šahovske igre. Podrobnejši navod o šahu sledi. I. Aljechinova obramba. (1. e2- -e4, Sg8— fb.) Aljechinova obramba se je prvič pojavila na turnirskem repertoirju 1. 1921 v Budimpešti. Kakor pove že ime samo, jo je prvi začel igrati dr. Aljechin. Kmalu nato je že bila izdana knjiga o tej otvoritvi in kljub hipermoderni igri, ki jo razvije ta otvoritev, so se je prijeli šahovski klasiki Capablanca, dr. Lasker itd. To vse dokazuie, da ta otvoritev nima vrednosti samo za kombinacijsko igro, temveč tudi za pozicijsko in da je na vsak način zelo korektna otvoritev. Teorttična slika je sledeča : Beli: e2 — e4 C r n i : 2. Sg8 — f6! 1 Namen te poteze je, takoj prvo potezo belega označiti za slabost in prido iti tempo. 2. e4 — e5 Sf6 —d5 3. <12 — <14 (17 — d6 4. Sgl — f3 Lc8 — fo 5. Lfl—(13 Aljechin je mnenja, da je tukaj boljše c4. 3. 6. c2 — c4 7. I.d3 X gb 8. e5 — e6 9. Del I — d 3 10. Dd3 X gb + 11. Dg6 — f7 Lf5 g6 Sd5 — b6 L7 X g6 f 7 — 'f6 Dd8 —c8 Ke8 - d8 II. Nimzovvičeva otvoritev. (1. e2-e4, SbS —c6.) Baročna misel, katera ima pa vendar mnoge globoke zamisli. Nič čudnega ni, ako je vzel Nimcovič to že staro, prej imenovano Fischerjevo otvoritev«, v svoje roke, nakar jo oživel centrumski boj v tej otvoritvi s svojimi lastnimi idejami. Beli: Črni: 1. e2 —c4 SbS — c6 2. d2 — <14 Osiguranje centruma. 2. (17 — (18 Boj za okrožja. Napačno bi bilo 2. . . e5, 3. d X e, S -. e5. 4. f4. 3. e4 — e5 f 7 — f6 Močneje ko 3. . . . LIS, 4. Se2 itd. 4. Sgl — f3 Slabo bi bilo 4. Ld3 radi 4. . . . g6. 5. Lfl — e2 e7 — e6 Sedaj grozi 6. . . . L X f3, 7. L X H, f •> z dobitjem kmete. 6. e5 f6 Sg8 X f& 7. c2 — c3 Lf8-d6 8. Lc 1 — g5 Dd8 — d7 9. Sbl — (12 Obe stranki stojita precej dobro. Urednikov imprimatur 7. marca 1932. H. NIČMAN LJUBLJANA Kopitarjeva ul. 2 O Trgovina devocijonalij in nabožnih knjig nudi p. n. inteligenci krasne govore dr. Opeke, ki so izšli v 21 tih knjigah. V zalogi vedno velika izbira vseh pisarniških in šolskih potrebščin. NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI, Kongresni trg Knjigarna — Pisarniške potrebščine se priporoča pri nakupu knjig, vseli vrst šolskih in pisarniških potrebščin. Ima v zalogi primerna darila za vsako priliko Založba Cankarjevih in Finžgarjevih zbranih spisov in prvovrstnih drugih izvirnih slovenskih knjig in prevodov iz svetovne književnosti ŠOLSKE KNJIGE iz bogate lastne in i/. tujih založb. ZBIRKA ŽEPNIH SLOVARJEV IN UČBENIKOV za angleščino, češčino, francoščino, italijanščino, nemščino, ruščino in srbohrvaščino. ★ POMOŽNE KNJIGE, SLIKE IN KARTE ZA ŠOLSKI POUK, UČILA. Veliki Zoološki atlant, zemljevidi itd. JUGOSLOVANSKO KNJIGARNA« LJUBU Bogata zaloga vsakovrstnih knjig v tujih jezikih, zlasti nemških, francoskih in srbohrvaških. * KNJIŽNE ZBIRKE JUGOSLOVANSKE KNJIGARNE (na mesečno plačevanje. Naročniki uživaio 25% popusta na vse druge knjige iz založbe Jugoslovanske knjigarne.) LEPOSLOVNA KNJIŽNICA, platno Din 15 — mes. — LJUDSKA KNJIŽNICA, platno Din 12’— mes. — ZBIRKA DOMAČIH PISATELJEV, platno Din 10'— mes. ZBIRKA MLADINSKIH SPISOV, platno Din 8'— mes. — KOSMOS, zbirka poljudno znanstvenih in gospodarskih spisov, spominov, potopisov itd., platno Din 15'— mes. Zahtevajte cenik knjig, podrobne prospekte o knjižnih zbirkah in „Vestnik“