duhovnija, zahtevali so nekateri mestni bahači, da naj se tudi od starega poko pališča ločijo in si napravijo svoje lastno. Ker se pa kmetovsko ljudstvo od počiva lišča svojih prednikov pri Stari Fari ni dalo ločiti, češ, kjer so naši stariši, hoče mo tudi mi počivati, zbok tega in zbok pomanjkanja prostora je ostalo pokopali šče skupno. Pri vsem tem pa nasprotovanje mestnih bahačev ni nikoli jenjalo, ampak se sno valo rod za rodom dalje. Pri Fari niso trpeli pokopališča, na vsak način so ga skušali na Ošterfeld prestaviti, pa tudi to ni obveljalo. Iz prva se je pokopališče za dve veliki fari tudi meni zdelo premajhno in zane marjeno. Ko sem pa zvedel okoliščine, bila je moja prva skrb, da je razširim. In storil sem to dvakrat na vse strani. To je pa nasprotnikom še bolj presedalo, ker jim je sedaj odpadel poglavitni vzrok. Iz mislil so si pa sedaj tole zvijačo: Pridobili so na svojo stran zavidne in enostranske uradnike in zdravnika, kate ri so dali pisano pritožbo na višjo deželno in duhovsko gosposko, trdeč, da staro po kopališče za toliko število ljudstva ne za dostuje, zemlja je pretolsta, smrdi, trup la ne trohnijo, izkopavajo se celi kosovi mesa, kar je zdravju škodljivo, in več ta kega; pokopališče se mora torej na vsak način na Ošterfeld prestaviti. Obojna go sposka mi pošlje s tožbo vred ukaz, pre staviti pokopališče od cerkve in vasi. Ko zvem tožnike, pišem obema gospo- skama in povem, da sem dal zaradi tega pokopališče že v drugo na vse strani raz širiti, in da sedaj zadostuje; tožbo zdrav nika pa ovržem s tem, da pokopališče zdravju ne more biti škodljivo, ker žive okoli njega najstareji ljudje v fari. Da zemlja dobro použiva, spričuje to, da že v petem ali šestem letu ni več sledu od tru pel. V mestih po dvoriščih veliko bolj smrdi, kakor na našem pokopališču. Če je pa meščanom premajhno, naj si na pravijo svoje, kjer koli hočejo. Nihče se ni več oglasil. Slikar Ivan Grohar je bil v tistih časih, ko je bival v Loki, pogosto gost v gostilni pri Homanu. Od tod je naslikal znano sli ko Loka v snegu, ki bi jo bolje označili z Nova, veliko večja in drugače obrnjena cerkev je pobrala veliko prostora na po kopališču, ki je zaradi tega postalo toliko manjše; sosebno na spodnji strani je se gala nova cerkev skoraj do roba. Gledati je bilo torej treba, da nadomestimo iz gubljeni prostor. Iz tega namena sem ku pil od spodnjih sosedov nekoliko sežnjev vrtov, dal staro škarpo podreti, novo zi dati in ves dobljeni prostor z novo zem ljo zasuti in poravnati. Po tem delu je sicer postalo pokopališče veliko večje in širje, pa je tudi veliko novih stroškov na pravilo. Vožnjo in delo sem naložil le na domačo faro, stroške v denarjih pa raz delil na obe fari po meri posestnikov in poslal dotične spise županom, da naj tiste zneske iztirjajo in meni prinesejo. Vse soseske so rade in brez ovir plačale, le meščani so se uprli razven šesterih gospo darjev, ki so svoj del skrivaj prinesli pla čat. Po sklepu občinskega zbora mi na znanijo, da, če hočem od mesta kaj pla čila dobiti, naj grem ali naj pošljem po birat, če mi hoče kdo prostovoljno kaj da ti, siliti se pa nihče ne sme in ne more. Pomen tega sklepa je bil jasen. Ročno se vsedem in pišem meščanom tale odgo vor: Stara fara nima vzroka meščanov prositi miloščine, pač pa je primorana tir- jati dotični znesek stroškov; dam jim to rej pol leta odloga, da si napravijo svoje lastno pokopališče. Če mesto do dotične- ga časa svojega plačila ne izpolni, ne pu stim nobenega mrliča iz mesta na prifar- skem pokopališču več pokopati, razven če plačajo od vsake jame pet goldinarjev. Ta mirni in resnobni dopis je svoje- glavcem postrigel peruti. Videli so, da z menoj se ni šaliti, sosebno v taki važni stvari ne; ko so nekoliko časa iskali pro stora, pa ga ne našli, pobrali so ročno de narje in mi jih poslali. Potem sem sezidal še novo, čedno mrt vašnico zunaj cerkve, dal poravnati in po- snažiti ves prostor okrog cerkve, in sedaj je pokopališče čedno, da malo takih. France Planina naslovom Loški Mestni trg v snegu. Ker je gostilničarka Homanova vedela, da živi slikar v velikem pomanjkanju, mu je več krat ponudila kako jed. Vedela pa je, da GROHAR PRI HOMANU 17* 259 bi ga užalila, če bi mu ponudila kar na ravnost kot kakemu beraču, ker tega nje gov ponos ne bi prenesel in ponujenega ne bi sprejel. Zato se je posluževala raz nih zvijač, da ponudbe ni odklonil, npr.: »Danes se mi je ta in ta jed izredno posre čila. Ali bi jo hoteli pokusiti? Ali se bo tudi vam zdela tako dobra?« — Za pijačo je vedno naročal kuminovec, ne brinovec kakor omenja Kajzer v knjigi Macesen na strani 251. Gostilničarkina hči Deli, vdo va Janežič, se še spominja, da ji je Grohar nekoč, ko se je vrnil z obiska v Ribnici, prinesel lesene žličke in lončene posodice za igračo. F. Planina MUZEJSKI IZLETI Ob najlepšem sončnem vremenu 23. ma ja 1979, ko je termometer dosegel 27° C, smo bili na prvem letošnjem, sicer 51. izletu. Udeležencev je bilo 40. Ubrali smo pot poprek po Dolenjskem, prešli doline Save, Mirne, Temenice in Krke in spozna li Zasavsko hribovje in Dolenjski kras. Ze v Ljubljani nam je vodnik razložil Be žigrad in površinsko obliko ježo (Jezica, Ježa), nato je omenjal bazen tople vode poleg tovarne Belinke pri Sv. Jakobu, re aktorski center nuklearno fizikalnega in štituta pri Podgorici, nekdanji dolski grad in rodbini Rasp ter Erberg in njihove zna menite kulturne zbirke, Žerjavov grad v Kamnici, cerkev sv. Agate s pokopališčem utopljencev, colnarstvo na Savi, Birollovo apnenico v Kresnicah, arheološko najdi šče na Vačah in grad Pogonik. Dolenjsko pot smo začeli v Litiji po smeri Levsti kovega potopisa Iz Litije do Čateža. Sli šali smo o gospodarskem razvoju Litije pod vplivi železnice in o nazadovanju Smartna, ki je ostal stran od prometa. Naslednji postanek je bil v Gabrovki pod Moravsko goro s številnimi vinogradi, ki slovi po svojem podjetju Presadu. V Mirni smo si ogledali cerkev, ki ima enega naj večjih poslikanih »kranjskih« prezbiteri- jev, in kraj sam s tovarno Dana in Mirna. V Sentrupertu je znamenita mogočna got ska cerkev z dvoransko ladjo, podprto s stebri, slogovno podobna loški in kranj ski, zgrajena na pobudo celjskih grofov. V Mokronogu 260