107
1. Uvod
Zavarovanje dokazov služi, kot pove latinsko ime tega procesnopravnega instituta (probatio ad 
perpetuam rei memoriam), ohranitvi spomina na dejansko stanje, ki utegne biti pomembno za 
napovedujočo se ali že začeto pravdo, obstaja pa bojazen, da bo do faze dokaznega postopka 
v tej pravdi zbledel. Zavarovanje dokazov, ki ga obravnavam v tem prispevku, ni tisto klasično 
in razmeroma krotko iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Je njegova veliko silovitejša 
različica. O primerljivem britanskem institutu je bilo rečeno, da je nuclear weapon, atomska 
bomba njihovega prava.2 Naš institut je vsaj v eni razsežnosti še ostrejši, toda medtem ko je 
tisti iz Združenega kraljestva pred več kot 40 leti nastal kot invencija sodne prakse, se hitro 
razvijal, nato zašel v eksces ter bil naposled uzakonjen v obrzdani in dozoreli obliki, je naš 
1  To je urejeno v 19. poglavju ZPP. Predhodnik ZPP je institut urejal dobesedno enako, le zaslišanje strank je bilo 
zaradi nezanesljivosti izključeno, ker naj bi bil za ovrednotenje tega dokaza nenadomestljiv osebni vtis razpravljajočega 
sodišča na glavni obravnavi in naj torej ne bi zadostovalo zgolj branje zapisnika o zaslišanju kot pri dokazovanju po 
zaprošenem sodišču (prim. prvi odstavek 217. člena in 259. člen ZPP; Poznić, str. 681).
2  Britanski institut ni samo primerljiv, temveč je našemu naravnost soroden in zato lahko še tem bolj utemeljeno 
pomaga pri njegovi pravni razlagi. Eksplozivna prispodoba se je sicer uveljavila, potem ko jo je navrgel sodnik 
Donaldson v sodbi angleškega Court of Appeal z dne 21. 4. 1982 v zadevi Bank Mellat proti M. E. Nikpourju. 
Poudariti je hotel, da mora vsak predlagatelj, ki zahteva izdajo enostranske (ex parte) začasne odredbe, pred sodiščem 
že od začetka nastopiti karseda odkrito in ne sme zamolčati niti okoliščin, ki mu morda niso v prid (ugovorov 
nasprotne stranke, ki jih lahko predvidi), pri zelo invazivnih posegih (v primeru pod tedanjo presojo je šlo za drugo 
od »nuklearnih orožij«: za blokado računov, imenovano Mareva injunction) pa je a minori ad maius še poudarjeno 
tako. V našem pravu zavarovanja z začasno odredbo po mojem velja isto načelo, izpeljano iz načel resnicoljubnosti 
in poštenja iz 9. člena ZPP.
ĐORĐE GRBOVIĆ 
univerzitetni diplomirani pravnik
okrožni sodnik, Oddelek za gospodarsko 
sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani 
Zavarovanje dokazov 
pri uveljavljanju pravic 
intelektualne lastnine:  
praktične izkušnje
Izvirni znanstveni članek
UDK 347.94:347.77/.78
108
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
večino svoje dve tretjini krajše življenjske dobe obstajal samo na papirju. Ta dotlej le papirnati 
tiger je prvič ugriznil šele lani. Ta prispevek je poročilo o tem.
V tej posebni različici je bilo to zavarovanje uzakonjeno pred trinajstimi leti, sočasno in ena-
ko, z novelama Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter Zakona o industrijski 
lastnini (ZIL-1),3 sprejetima zaradi prenosa še dve leti starejše Direktive Evropskega parla-
menta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine 
(v nadaljevanju: Direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine). Prej sta ZASP in 
ZIL-1 zavarovanje dokazov sicer poznala, vendar sta določala subsidiarno smiselno uporabo 
ZPP. Poslej vsebujeta enako napotilo na uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o 
začasnih odredbah – zaradi tega pa je vse drugače. Od tod izvira velika moč, ki predlagatelju 
tega zavarovanja obeta veliko učinkovitejše sodno varstvo, ki pa nosi s seboj nevarnost močno 
čezmernega poseganja v prav tako ustavno zajamčene pravice nasprotne stranke. Značilnost 
tega področja je zato nenehno iskanje ravnovesja.
Kontrast ostrejšega nasproti milejšemu se v širšem idejnem okviru kaže tudi glede na zasno-
vo ZPP in na njeno uveljavljeno dojemanje med nami, njegovimi praktiki. Znano pravilo 
iz prvega odstavka 262. člena ZPP, da niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, 
ki se ne pusti zaslišati, je intuitivno sprejemljivo in se zdi, da ga ni težko upravičiti. Temelji 
prej na priznavanju osebne avtonomije (vsaj kadar gre za fizično osebo; pri pravnih je lahko 
dosti drugače)4 kot pa na kazenskopravnem privilegiju zoper samoobtožbo.5 Toda pri nas naj 
3  Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-C), Uradni list RS, št. 
17/06, ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1C), Uradni list RS, št. 20/06. 
Glej 1. člen vsake od novel.
4  Prim. izrek sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (kot se je tedaj imenovalo) z dne 10. 11. 1993, C-60/92, Otto 
BV proti Postbank NV: »Pravo Skupnosti ne zavezuje nacionalnega sodišča, da pri preverjanju zahteve za predčasno 
zaslišanje prič pred začetkom pravdnega postopka uporabi načelo, da podjetje [šlo je za vodstvene delavce Postbank] 
ni dolžno odgovarjati na vprašanja, če bi odgovor vseboval priznanje kršitve pravil konkurence« (neuradni prevod 
zgodovinske sodne prakse SES, ki ga je pripravila Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, dostopen na 
<http://www.pisrs.si/Pis.web/zgodovinskaSodnaPraksaRezultati?letoOd=1990&letoDo=1999>; moj poudarek). 
Prim. še: »Sodišče je […] že razsodilo, da niti primerjalna analiza nacionalnih zakonodaj niti 6. člen Evropske 
konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin […] kot tudi ne 14. člen Mednarodnega pakta o 
državljanskih in političnih pravicah […] ne omogočajo sklepa, da obstaja splošno načelo prava Skupnosti, ki pravnim 
osebam daje pravico, da ne pričajo zoper sebe v primeru kršitev na gospodarskem področju, zlasti na področju konkurence« 
(11. točka obrazložitve; moj poudarek). In še: »[O]mejitev […] obveznosti podjetja, da odgovarja na vprašanja, ki jo 
je Sodišče v sodbi Orkem proti Komisiji izpeljalo iz načela spoštovanja pravic obrambe [v vertikalnem razmerju oblasti 
do posameznika], ne more biti prenesena na nacionalni pravdni postopek, ki vključujejo uporabo 85. in 86. člena Pogodbe, 
ki se nanašata izključno na zasebne odnose med posamezniki« (17. točka obrazložitve; moj poudarek).
5  Navedeno pravilo ni isto kot ta privilegij. Pri tem privilegiju gre po zadnji alineji 29. člena Ustave Republike 
Slovenije izrecno za kazensko procesno jamstvo. Nekritično presajanje spoznanj in rešitev iz kazenskega v civilno 
procesno pravo je napaka. Galič to pojasnjuje v člankih Razkritje dokazov in Disclosure ter strnjeno v Uvodnih 
pojasnilih, str. 34–35. V Disclosure so v opombi 9 navedeni pravni viri, ki kažejo, da je privilegij prvotno meril samo 
na to, da obdolženec ne mora izpovedovati (se pravi: pričati, ustno odgovarjati na vprašanja) zoper samega sebe. 
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 109
bi tradicionalno veljalo kar splošno načelo, ki ni samo širše od navedenega pravila, temveč je 
nekaj bistveno več in kvalitativno drugega: nihče naj nikdar ne bi moral »svojemu nasprotniku 
položiti orožja v roke«6 (nemo tenetur armare adversarium contra se). Kolikor takšno načelo 
sploh obstaja, že po samem ZPP ne velja absolutno. Včasih – namesto da bi nevoljno stranko 
silili, da bodisi z zaslišanjem bodisi z drugimi dokazili, s katerimi razpolaga morda le ona, 
pomaga ugotoviti, kaj se je pravno relevantnega zgodilo (»materialno resnico«) – se sprejme, 
da je dejansko stanje pač takšno, kot trdi nasprotna stranka, in se izhaja iz tega.7 Prisila je torej 
posredna. Toda v nekaterih primerih stranki to ne bo kaj dosti pomagalo. Zoper njo se bo 
lahko obrnil (morda preveč) dobro uveljavljeni (morda pa samo v nekaterih robnih primerih 
pretirano formalistično razumljeni) sistem povezanosti dokazne ponudbe z zatrjevanimi dej-
stvi, v skladu s katerim naj bi med drugim stranka, ki se sklicuje na listino in trdi, da je ta pri 
njenem pravdnem nasprotniku, morala zatrjevati dejstva, ki naj se tako dokažejo, in podatke, 
ki listino individualizirajo.8 Kaj pa, kadar nima več kot samo dobrih razlogov za verjetje, da je 
neka kategorija dokazov (listin, oglednih predmetov ipd.), ki utemeljujejo njen zahtevek, pri 
njenem nasprotniku, sama pa ni zmožna individualizirati posameznih dokazil?9 Po do konca 
prignani logiki navedenega sistema povezanosti stranko nemožnost substanciranja dokazov 
vodi v neuspeh.
Proti takšnemu preveč premočrtnemu sklepanju v situacijah, v katerih (skrbna) stranka ni 
mogla izvedeti, kar naj bi morala zatrjevati, se je zavzel M. Dolenc,10 pod čigar vplivom se je 
v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavil bolj niansiran pristop.11 Vzporedno s tem se je so-
rodni idejni tok – ki zanika obstoj pravice stranke, da bi bila kadarkoli lahko vir informacij, ki 
so v pomoč njeni pravdni nasprotnici – vgrajeval v evropsko zakonodajo s področij intelektu-
Zaključek tega članka je: »[I]n the context of documents disclosure in civil procedures, the privilege against self 
incrimination is legitimately applicable insofar as it relates to a party exposing itself to the risk of being prosecuted 
for a criminal offence. It is, however, an entirely different question whether this privilege should also apply if a party 
would, by disclosing evidence unfavourable to itself, merely risk losing the civil case at hand. […] [T]he traditional, absolute 
application of the nemo tenetur edere contra se principle in civil litigation must be rejected« (str. 120, brez reprodukcije 
opomb, moj poudarek).
6  Galič, Razkritje. V tem in v delih, navedenih v prejšnji opombi, je avtor obstoj takšnega načela prepričljivo izpodbil.
7  Glej drugi odstavek 262. člena in peti odstavek 227. člena, kjer prisila ni neposredna, temveč se zoper nevoljno 
stranko izpeljujejo neugodni dejanski zaključki.
8  Prim. Juhart, str. 265 in 374.
9  Pripomniti velja, da se v opisani situaciji samo vase seseda razmejevanje med navedbami in dokazi, ki je temeljno 
za naš pravdni postopek. Temeljno je, ker izostri in fiksira, kaj natanko je predmet spora, s čimer se prepreči, da bi 
procesni subjekti govorili drug mimo drugega in streljali v premične tarče.
10  V člankih Informativni dokaz v pravdnem postopku in O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku.
11  Npr. revizijske odločbe III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012, II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013 in VIII Ips 
160/2017 z dne 5. 9. 2017.
110
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
alne lastnine in varstva konkurence12 ter smo ga skoznjo sprejeli v nacionalno zakonodajo. Ta 
proces se ni omejil na noveliranje ZASP in ZIL-113 ter Zakona o preprečevanju omejevanja 
konkurence (ZPOmK-1),14 temveč je nekaj sprememb zaneslo tudi v ZPP.15, 16 Ti tektonski 
premiki v sodni praksi niso povzročili nobenega potresa.17, 18
Del tega idejnega toka je zavarovanje dokazov po 171. členu ZASP in 124. členu ZIL-1. 
Zasnovano je korenito drugače od opisane tradicionalne koncepcije. Nasprotnika te vrste 
zavarovanja dokazov je mogoče prisiliti k razkritju dokazov o njegovi kršitvi pravice intelek-
tualne lastnine, nad katerimi ima edini nadzor. Če je predlogu ugodeno, mora predlagatelja 
zavarovanja dokazov spustiti v svojo zasebnost, tipično v svoje poslovne prostore, ki uživajo 
ustavno varstvo različnih stopenj intenzivnosti,19 in morda celo k sebi domov. Pri njem predla-
12  Pomembna je Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih 
pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic 
in Evropske unije.
13  Poleg tu obravnavanih členov gre zlasti še za člene 172 (dolžnost obveščanja) in 173 ZASP (predložitev dokazov) 
ter 122a in 124b ZIL-1 (z identičnima naslovoma kot v ZASP).
14  Prim. 62.a člen ZPOmK-1 in nasl.
15  Npr. v prvem odstavku 227. člena ZPP, ki se, prenovljen z novelo, uveljavljeno septembra 2017, glasi: »Če se ena 
stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, lahko sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, 
naj listino predloži, in ji za to določi rok. Tak predlog mora vsebovati: označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, 
ki se bo z listino dokazovalo, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je 
mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki« (moj poudarek). Sprememba je prišla na pobudo odvetniške družbe, 
ki je predlagala, da se namesto označbe listine v dokaznem predlogu »navede le njena vrsta« (Predlog zakona o 
spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), Poročevalec Državnega zbora Republike 
Slovenije z dne 5. 12. 2016, str. 76).
16  Z izboljšanimi možnostmi razkritja se na nasprotni strani veča pomen varstva upravičenih interesov zavezanca 
za razkritje, od katerih je v komercialnem kontekstu najpomembnejše varstvo poslovnih skrivnosti. Prim. 219.b člen 
ZPP in 62.č člen ZPOmK-1, ki ravno tako spadata k zadnjim spremembam naše zakonodaje in sta (komplementarni) 
del navedenega idejnega toka.
17  Izjemi sta sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, specializiranega za intelektualno lastnino, V Cpg 1681/2015 z dne 
13. 7. 2016 in – neobjavljena – V Cpg 1615/2014 z dne 20. 4. 2016.
18  Zanimiva je nemška izkušnja, kot jo ob usodi – za svoj čas preveč naprednega – dela Die Aufklärungspflicht 
der Parteien des Zivilprozesses opisuje P. Gotwald: »As a masterpiece of German procedural doctrine I would like 
to present to you the 1976 habilitation thesis of my esteemed colleague, Rolf Stürner. This monograph is a good 
example that comparative law may help to develop new ideas for your own national law, but[!] that even excellent ideas are 
not adopted if they are not in line with national legal culture, with respect to the ideas of the majority of judges, lawyers and 
so on of a particular country« (moj poudarek). Skozi več desetletij sodstvo zaradi oklepanja načela nemo tenetur armare 
adversarium contra se ni zmoglo posvojiti Stürnerjeve ideje, da v nemškem procesnem pravu že obstaja obveznost 
stranke, da nasprotni stranki razkrije informacije pod izključno lastno kontrolo. In niti pozneje, ob prenosu Direktive 
o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, zakonodajalec ni izrabil priložnosti, da uzakoni splošno obveznost 
razkritja v pravdnem postopku, temveč jo je parcialno uredil v zakonih o intelektualni lastnini.
19  »Tudi pravna oseba, ki je umetna tvorba pravnega reda, uživa ustavno varovano pravico do zasebnosti, ki jo sicer 
Ustava kot človekovo pravico zagotavlja fizičnim osebam.« Iz evidenčnega stavka precedenčno pomembne odločbe 
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 111
gatelj lahko pridobi – tudi tako, da jih tam sploh prvič odkrije, ker zanje prej ni vedel – dokaze 
o obstoju in o obsegu kršitve.20 Ali bo prisila neposredna ali posredna (toda tudi v zadnjem 
primeru velika in izrazita, tj. ne zgolj z izpeljevanjem neugodnih dejanskih domnev pri oce-
njevanju dokazov v poznejši pravdi, marveč z izrekanjem in prisilnim izvrševanjem denarnih 
kazni ex offo), je odvisno od tega, ali je pri izvedbi zavarovanja nepogrešljivo sodelovanje na-
sprotnika zavarovanja (npr. da z vnosom gesel omogoči pregled svojih računalnikov; gre za 
razlikovanje med nadomestnimi in nenadomestnimi dejanji). Tolikšna invazivnost se more 
stvarno utemeljiti s tem, da so pravice intelektualne lastnine ekonomsko in z vidika družbe-
nega napredka izredno pomembne, v pravnem smislu pa je zanje značilno, da so absolutne 
in da je njihov predmet idealen, netelesen (gre torej sočasno za »duhovno« in za »lastnino«) 
ter v sodobnosti še celo v svojih materializiranih oblikah neredko digitalen (torej spet neo-
prijemljiv in fluiden). Zaradi vsenavzočnosti je pravico intelektualne lastnine mogoče povsod 
kršiti, v zdaj obravnavanem okviru pa je pomembno, da kršitev za imetnika pogosto ni zlahka 
spo znatna (zgodi se za zaprtimi vrati). Brez pomoči, ki mu jo daje to posebno zavarovanje, bi 
pravica velikokrat obsta(ja)la samo na papirju.
Ne v dosti drugačnem smislu je, kot že omenjeno, samo na papirju obsta(ja)l tudi sam naš 
iz evropskega prava uvoženi, nato pa več kot desetletje neuporabljeni institut zavarovanja 
dokazov po 171. členu ZASP in 124. členu ZIL-1. Višjestopenjske sodne prakse o njem ni 
nobene. Od kolegov z oddelka21 vem za peščico zadev, v katerih so dovolili zavarovanje doka-
zov v zvezi z intelektualno lastnino, toda ta zavarovanja se niso izvajala po pravilih za začasne 
odredbe. Nekooperativnemu nasprotniku zavarovanja so kvečjemu grozile nezanesljive, nejas-
ne in šibke negativne domneve o obstoju dejstev v morebitni bodoči pravdi, v kateri bi trpela 
Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013, kjer je vpeljano in razloženo razlikovanje različnih »krogov« ter 
»prostorske« in »komunikacijske« zasebnosti pravnih oseb.
20  Glej še M. M. Walter in D. Goebel v Walter in Lewinski, str. 1253: »Considering the purpose of Article 7 
[Direktive o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine], which considerably differs from that of Article 6 [ta se 
namreč nanaša na obveznost uvedbe edicijske dolžnosti nasprotne stranke v nacionalnih pravnih redih, pri tem pa 
je v drugih jezikovnih različicah te direktive dosti bolj kot v slovenski opazna razlika, da mora po 6. členu stranka 
specificirati, precizirati oz. označiti dokaze v posesti nasprotne stranke, medtem ko se po 7. členu lahko zavarujejo – kar 
je evidentno širše – vsi relevantni dokazi] the applicant, of course, must present (sufficient) evidence that his or her 
intellectual property right has been infringed or is about to be infringed. However, the applicant may not be able to 
specify precisely what pieces of evidence might be found in the possession of the alleged infringer or any other person involved 
and where such objects are to be found. It is rather the very target of the provision to allow the infringed party to look for 
and even ‘fish’ for all relevant material under the supervision of a search order rendered by the judicial authority on the 
condition that his rights are or are about to be infringed. Furthermore, the question appears to be academic since, 
generally, the infringer will be able to describe the material to be searched for, at least along general lines.« Avtorja 
omenita tudi nasprotna stališča, vendar je njuno pravkar citirano stališče po mojem pravilno. Kar je z vidika našega 
sistema povezanosti dokazne ponudbe z dejstvi osupljivo, je lakonična zadnja poved.
21  Zaradi generalne delegacije sodniki tega oddelka edini v državi sodimo v gospodarskih sporih s področja 
intelektualne lastnine.
112
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
verodostojnost njegovega zanikanja obstoja in obsega kršitve ter obsega njegove obogatitve z 
njo, ki bi jih v tej pravdi zatrjeval tožnik – ni pa grozila veliko močnejša prisilna izvršba.
Pač pa sem se lani srečal s prvim predlogom, ki je izrecno temeljil na 171. členu ZASP, 
in mu po spoznanju, da izpolnjuje zakonske pogoje, ugodil. Iz tiste zadeve črpam večino 
snovi za ta prispevek in jo predstavljam (očiščeno vsega, po čemer bi se dalo prepoznati 
stranki; prav mogoče je, da je zavarovanje dokazov vodilo do tega, da se poravnata, kar 
jima po mojem mora biti dopuščeno, da storita stran od oči javnosti) skupaj z nekaterimi 
vprašanji, ki so se mi ob njej odpirala. Kakor poznavanje neke dejavnosti zgolj po opisu ne 
more nadomestiti izkušenj ukvarjanja s to dejavnostjo, je za dobro razumevanje vsakega 
pravnega instituta ob njegovih formalnopravnih podlagah in teoretskih stališčih (angl. law 
in books) treba poznati še prakso njihovega izvajanja (angl. law in action).22 Kljub izrazitemu 
neskladju v našem pravu (ena zadeva na trinajst let – v Združenem kraljestvu in Franciji 
so jih našteli tudi do petsto oz. šeststo na leto!23) je zato upravičen tako končni dostavek v 
naslovu tega prispevka kot njegova metoda, da to pravo obravnava skozi za zdaj skromne 
praktične izkušnje. Te so tudi kot takšne pomembne, saj se je bilo treba zaradi neuhojene 
poti ozirati po slabše vidnih in bolj oddaljenih orientirjih (po zgledih iz drugih pravnih 
vej v našem pravu24 in iz tujih pravnih redov), bogastvo premisleka, ki ga je sprožilo to 
pomanjkanje, pa bi se izgubilo in na njem ne bi bilo mogoče ničesar graditi ali se izogniti 
kakšni pasti in stranpoti. Pravne tehnike, da se institut pravilno uporabi (da je učinkovit, 
da pa se ne sprevrže v zlorabo in čezmerno nasilje), so zahtevne. Evropsko pravo se prepleta 
z nacionalnim (to je tudi treba razlagati lojalno s prvim) in zakonsko z ustavnim. In tudi 
pravo začasnih odredb, od katerega je institut vitalno odvisen, je zahtevno (po svoji naravi 
terja fleksibilnost, ki pa se v premalo veščih ali izkušenih rokah lahko zapravi) in v njem še 
marsikaj ni do konca razrešeno.
22  Za strnjen povzetek ameriškega pravnega realizma glej Pavčnik, str. 476–477.
23  Prvi podatek je iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 30. 3. 1989 v zadevi Chappell 
proti Združenemu kraljestvu, v kateri je to sodišče presojalo poseben primer uporabe primerljivega instituta Anton 
Piller order: »It appears that some 500 such orders were made each year between 1975 and 1980, but the current 
figure has dropped to between 50 and 100« (iz 13. točke obrazložitve). Za Francijo so glede primerljive saisie-
contrefaçon podatki takšni: »600 saisies-contrefaçon autorisées chaque année par le Tribunal de grande instance de 
Paris« (to pariško prvostopenjsko sodišče je v primeru nekaterih pravic intelektualne lastnine edino pristojno odločati 
o tem ukrepu za vso državo) oz. »3 ou 4 saisies-contrefaçon par jour en France« (Véron).
24  Prim. spodaj navedeno upravnosodno zadevo zoper odločitev organa, pristojnega za varstvo konkurence, o 
kaznovanju nekooperativnega preiskovanca pri nenapovedani preiskavi njegovih poslovnih prostorov (angl. dawn 
raid).
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 113
2. Anton Piller order
Ukrepe za zavarovanje dokazov ureja Direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine 
v 7. členu. Ta pravna snov je v glavnem prešla v 171. člen ZASP in 124. člen ZIL-1.25, 26 
Zgled evropskemu zakonodajalcu je bil – ob francoski saisie-contrefaçon27 – na začetku tega 
prispevka omenjeni britanski ukrep (»jedrska bomba«).28 Ker je s tem izkazana ne le njegova 
podobnost, temveč njegovo sorodstvo z našim ukrepom zavarovanja dokazov po ZASP in 
ZIL-1; ker so se že v zadevi, po kateri je bil ta ukrep poimenovan (Anton Piller K.G. proti 
Manufacturing Processes Ltd ter P. Wallaceu in A. H. S. Bakerju iz sodbe Court of Appeal z dne 
8. 12. 197529), zelo jasno začrtali problemi in teme, ki so neposredno relevantni za uporabo 
zavarovanja dokazov po ZASP in ZIL-1; ker sem se po tej zadevi zgledoval že v neki starejši 
zadevi zavarovanja dokazov, izvedeni še na podlagi splošne ureditve v ZPP (ki je bila zato 
svojevrstna predhodnica naše prve zadeve zavarovanja dokazov po ZASP in je z njo imela 
nekatere očitne stične točke, prva je bila svojevrstna prednica druge, britanska zadeva pa je 
25  Ni bil npr. prenesen peti odstavek 7. člena, ki državam članicam prepušča, ali bodo sprejele »ukrepe za varstvo 
identitete prič«. V tem razdelku v glavnem besedilu povzemam angleško zadevo, v kateri so pomembno vlogo 
odigrali »žvižgači«. Dasi se v njej ni razpravljalo o potrebi po njihovi anonimnosti, pripominjam, da sem v svoji praksi 
že naletel na primere, da se je zaostrilo vprašanje, ali je dopustno prikriti identiteto (domnevnih) avtorjev pisnih izjav, 
ki so v sporu zamenjali pripadnost, bali pa naj bi se bili retaliacije. K sreči je naše načelo proste presoje dokazov dovolj 
gibko, da pri tej presoji omogoča upoštevanje vseh značilnosti posameznega primera.
26  Čeprav v ta člena ZASP in ZIL-1 ni prešlo (ali pa ne jasno in nedvoumno) pravilo iz prvega odstavka 7. člena, da 
zavarovanje dokazov lahko vključuje tudi »fizični zaseg blaga, ki je predmet kršitve, in v ustreznih primerih materiala 
in opreme, ki se uporablja za proizvodnjo in/ali distribucijo tega blaga«, je to po mojem že zajeto z našim splošnim 
režimom začasnih odredb.
27  Institut je v Code de la propriété intellectuelle urejen razdrobljeno, pri vsaki pravici intelektualne lastnine 
posebej. O tem in težnjah po poenotenju glej Romet.
28  O tem zgledovanju tudi Walter in Goebel, str. 1247: V predlogu Komisije o direktivi Evropskega parlamenta 
in Sveta o ukrepih in postopkih za zagotovitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine z dne 30. 1. 2003 
(dokument je najlažje najti pod št. CELEX 52003PC0046) je pojasnjeno, da je navedeni order zelo pomemben 
v britanski praksi (vendar zelo obremenilen in kompleksen), francoska saisie-contrefaçon pa zelo učinkovita, 
medtem ko je bilo stanje drugod naslednje: »In Italy, the seizure and description of the articles in question are 
also provided for by law. In Germany, the legal possibilities for acquiring evidence are not very strong. They are 
limited to obtaining evidence from the statements of witnesses, from the evidence of experts and inspections, 
and do not extend to documents and the hearing of the parties. Unlike the other Member States, search warrants 
issued without the other party being heard are not available in civil procedure in Austria, Denmark and Sweden« 
(str. 14, moj poudarek). Zgledovanje evropskega zakonodajalca pri britanskem institutu dokazujeta tudi Strowel 
in Hanley, str. 114–115.
29  Sodba, sestavljena iz glavne sodbe sodnika Denninga ter pritrdilnih sodb sodnikov Ormroda in Shawa, je 
dostopna na portalu www.bailii.org in vredna branja od začetka do konca.
114
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
bila prednica obeh); zlasti pa, ker sem se po angleškem pravu zgledoval pri prvem zavarova-
nju dokazov po ZASP, je primerno ta britanski institut širše predstaviti.30, 31
Ukrep je lahko zaživel zaradi pripravljenosti sodišč (zaradi posrečenega srečanja podobno 
mislečih in podobno naprednih osebnosti v danem zgodovinskem trenutku), da sprejmejo 
domislek odvetništva.32 V navedeni zadevi je obstajalo razmerje trgovskega zastopanja med 
nemško družbo Anton Piller KG33 in angleško družbo Manufacturing Processes Ltd (zgoraj 
sta ob tej navedena njena direktorja). Prva je bila proizvajalka elektronske opreme, druga pa je 
njene naprave prodajala v Angliji – bila pa je tudi v skrivnih stikih z nemškimi konkurentka-
mi svoje naročiteljice ter jim je razkrivala njene avtorskopravno varovane načrte in poslovne 
skrivnosti o delovanju opreme. Prizadeta družba je to izvedela od dveh vodilnih delavcev svoje 
angleške zastopnice, ki ju je dogajanje tako ogorčilo, da sta o njem pripotovala povedat vod-
stvu v Nemčijo. Besede teh, danes bi rekli žvižgačev (angl. whistleblowers) je podkrepila ko-
respondenca, ki je razkrila dogovarjanje Pillerjeve nemške konkurentke in direktorja družbe 
Manufacturing Processes, da bo prva drugi poslala svojega delavca, kakor hitro slednja prejme 
najnovejšo Pillerjevo napravo, da jo bo lažje prekopirati.
Družba Anton Piller je na prvi stopnji uspela s predlogom za začasno odredbo s prepovedjo, 
da bi družba Manufacturing Processes še naprej kršila njene avtorske pravice, izrabljala njene 
poslovne skrivnosti in posnemala njene naprave. Vendar pa prvostopenjski sodnik ni ugodil 
30  Pri nas ga je sicer prvič predstavila E. Drobež v članku Zavarovanje, skupaj z zgoraj omenjeno zgodnejšo zadevo 
zavarovanja dokazov na podlagi ZPP. Tudi v njej sem sam sodil in takrat sem se zato, da bi verjetno oškodovani 
predlagateljici zavarovanja dokazov omogočil, da v omejujočih okvirih klasične zasnove ZPP doseže karseda 
učinkovito pravno varstvo, prvič zatekel k neposrednemu zgledovanju po tem britanskem institutu (v navedenem 
članku glej razdelek Opis zavarovanja dokazov v konkretnem primeru pred gospodarskim oddelkom Okrožnega 
sodišča v Ljubljani). V vzvratnem pogledu se tista zadeva kaže kot zapravljena priložnost za uporabo posebnega 
zavarovanja dokazov po 171. členu ZASP. Čeprav je zadeva spadala na področje nelojalne konkurence, so bili podatki, 
ki so bili v tistem primeru odtujeni predlagateljici, strukturirani kot baza podatkov. Pri tem pravice izdelovalcev 
podatkovnih baz po ZASP spadajo k avtorski sorodnim pravicam, eden od pogojev, da sodišče dovoli zavarovanje 
dokazov po ZASP, pa je, da upravičenec izkaže, da je imetnik pravice »iz tega zakona« (1. točka prvega odstavka 
171. člena ZASP). To je bilo torej v primeru navedene predlagateljice izpolnjeno.
31  Razmeroma zlahka dostopen našemu bralcu je tudi zelo kakovosten prikaz instituta v zgoraj v opombi 23 
navedeni sodbi Chappell, kjer je v 10.–24. točki obrazložitve izčrpno pojasnjen na splošno, brez vpletanja posebnosti 
zadeve pod tedanjo presojo ESČP. Za dobro zaokrožen prikaz gl. tudi Strowel in Hanley, str. 106–113.
32  Zakonska podlaga za takšno inoviranje je bila široka določba, da sme High Court izdajati začasne odredbe. Gre 
za prvostopenjsko sodišče za najpomembnejše zadeve. Tedaj je spadalo k Supreme Court of Judicature, česar pa ni 
prav mešati z najvišjo sodno instanco, saj preden je bilo razmeroma pred kratkim (leta 2009) ustanovljeno Supreme 
Court of the United Kingdom, vrhovno sodišče Združenega kraljestva, je bila najvišja instanca lordska zbornica. Da 
se navedeno ne bi zamešalo, spadata poslej High Court in Court of Appeal v strukturi sodišč k seniour courts. High 
Court je, skratka, večkrat podprlo, nato pa v navedeni zadevi tudi prvič pritožbeno sodišče, zamisel, ki jo je predlagal 
sijajni (»ingenious«) odvetnik (pozneje znani sodnik in še pozneje profesor) Hugh Laddie. Laskava ocena prihaja od 
avtorja vodilne sodbe v navedeni pritožbeni sodbi (Denning, str. 123).
33  Zastopal jo je H. Laddie.
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 115
nadaljnjemu predlogu, da bi angleški zastopnici naložili še to, da svoji nemški naročiteljici 
dovoli vstopiti v svoje poslovne prostore, kjer bi lahko pregledala in odnesla ali preslikala mo-
rebitno relevantno dokumentacijo. To je zavrnil iz bojazni, da bi utegnila »odredba, kakršna se 
zahteva, postati sredstvo zatiranja, zlasti kadar bi se predlagatelj velikega slovesa in globokega 
žepa spravil na malega človeka, ki naj bi na podlagi dokazov, zbranih samo z ene strani, kršil 
predlagateljeve pravice«.
Pritožbeno sodišče je te pomisleke imelo za tehtne, vendar je prvostopenjsko sodbo nazadnje 
spremenilo in ugodilo tudi temu predlogu. Najprej je poudarilo osnovno značilnost odred-
be: ta ni pomenila dovoljenja za hišno preiskavo in se na njeni podlagi v prostore nasprotne 
stranke ni smelo vdreti. Za vstop je bilo nujno njeno privoljenje, prisila pa je posredna. Če 
namreč nasprotna stranka privoljenje odreče, tvega, da si nakoplje contempt of court, kaznivo 
oviranje sodišča, sankcionirano z denarno kaznijo ali zaporom. Posredni pritisk dalje izvira še 
iz implicitnega sporočila nasprotni stranki o oceni sodišča, da bi na podlagi gradiva, ki ga je 
prezentiral predlagatelj, pravzaprav morala dati privoljenje, in da če ga ne bo, bo to verjetno 
vodilo do zanjo neugodnih dejanskih zaključkov v bodoči pravdi.
Sloviti Denning, avtor glavne oziroma vodilne sodbe, je poudaril, da je takšna odredba dopust-
na samo izjemoma, kadar je nujno, da je predlagatelju omogočen dostop, da bi se moglo v spo-
ru pravično razsoditi, saj če bi bila nasprotna stranka posvarjena, bi obstajala resna nevarnost, 
da se ključni dokazi uničijo ali skrijejo, s čimer bi se spodkopali cilji sojenja (»[W]hen […] 
there is a grave danger that […] the ends of justice be defeated«). Vstop tudi ne bi smel resno 
škodovati nasprotni stranki.34
Bolj znani (včasih se povzemajo samo v tej skrajšani obliki35) so razlogi, kot jih je strnil sodnik 
Ormrod v pritrdilni sodbi (ker pa se je v vsem strinjal z vodilno sodbo, njegov seznam ni iz-
črpen: dodati mu je treba maloprej povedano – (a) nepogrešljivost ukrepa, oziroma kot je sam 
ponovil, »when there is no alternative way«, ter (b) neobstoj resne škode za premoženje ali za 
obrambo nasprotne stranke): (c) obstajati mora že na prvi pogled izredno močna utemeljenost 
predlagateljevega materialnopravnega zahtevka; (č)  predlagatelju mora nastajati ali groziti 
resna škoda; (d) obstajati mora jasen dokaz, da nasprotna stranka poseduje obremenilne listi-
ne ali stvari, in resna možnost, da bi bile te lahko uničene, če bi se predlog prej kontradiktorno 
pretresel.
Pomembne so še nadaljnje varovalke (tudi te so navedene v Denningovi sodbi). Pri izvrše-
vanju odredbe na kraju samem mora biti predlagatelj (e) posebej obziren,36 k čemur spada, 
34  V tem je mogoče videti zametek potrebe po varstvu poslovnih skrivnosti nasprotne stranke.
35  Prim. Strowel in Hanley, str. 110.
36  Značilna reakcija v podjetju nasprotne stranke je namreč takšna: »A company director recently told us of his 
surprise and confusion when a competitor’s solicitor arrived on his doorstep, a court order in hand and another 
116
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
da ga mora zastopati (f ) odvetnik, ki je »officer of the Court«.37 Nasprotni stranki je treba 
(g) omogočiti, da dojame odredbo in da se o njej (h) posvetuje s svojim odvetnikom. Če hoče 
(i) doseči razveljavitev odredbe, to pravico ima. Možnost ima, kot rečeno, odreči dostop, kar 
mora predlagatelj sprejeti in se obrniti nazaj na sodišče.
Odredba je bila dovoljena tudi ob predpostavki, da se je predlagatelj (j) zavezal povrniti na-
sprotni stranki vso morebitno škodo, kar je ob upoštevanju, da je iz tujine, moral (k) podkre-
piti še z varščino 10.000 funtov.
Pomembno pa je, da je (l) odvetnik moral podati poročilo sodišču o izvajanju ukrepa, ter zani-
mivo in značilno, kako se je vse izteklo. Nasprotna stranka je dostop v svoje prostore dopustila; 
ponujene možnosti, da pokliče odvetnika, ni izkoristila; eden od direktorjev je bil na poti v 
tujini, pomembno dokumentacijo je imel s seboj; po vrnitvi se je posvetoval z odvetnikom, 
predlagatelj pa je izrazil bojazen, da so to dokumentacijo sicer dobili na vpogled, da pa je bila 
redigirana. Sicer pa so ob izvedbi ukrepa na kraju samem našli in obdržali nekaj relevantne 
dokumentacije – ukrep je bil uspešen.
Vseh trinajst elementov, ki sem jih označil s črkami (a)–(l) (v sodbi sicer niso bili tako raz-
členjeni), je bilo bolj ali manj izrazito navzočih in pravno pomembnih tudi v zadevi, ki je 
predstav ljena v nadaljevanju, izkušnja njenega izvrševanja pa se tudi delno sklada s pravkar 
povzeto.
Sodniki, ki so pomagali pri nastanku novega pravnega instituta, so si ga zamislili za skrajno 
izjemne, redke primere.38 Pričakovanje se ni v celoti uresničilo; v nemajhni meri se je uresniči-
la uvodoma citirana bojazen prvostopenjskega sodnika. To je treba na kratko povzeti.
solicitor and accountant in tow. The solicitor told the company director that he had the right to search the premises, 
and to remove certain documents and merchandise. The director did not know how he should react in these 
circumstances. Could the group start taking photos and opening boxes before the director had obtained legal advice? 
Should he freely hand over all the company’s documents, or did he have a right to protect material he thought 
was confidential? Could the solicitor take any merchandise that was in the building? Could he take material that 
belonged to another associated company?« (Shepherdson). Enako kot to poročilo iz Avstralije je v Združenem 
kraljestvu: »Service of an ex parte order coupled with a demand for immediate entry into premises is likely to produce 
strong emotional reactions; shock, anger, confusion, a sense of violation and powerlessness are common recollections, 
even when orders are served by sensitive and tactful solicitors« (Dockray in Laddie, str. 603).
37  Takrat pri tem še ni šlo za to, da bi bilo sodišče postavljalo nevtralnega odvetnika, pač pa za opomin, da odvetnik 
ni dolžan brezpogojne in nekritične lojalnosti stranki (ni njena »najeta pest«), marveč deluje tudi v javnem interesu 
(česar odmev najdemo v naši ustavni določbi, da je odvetništvo del pravosodja). Pozneje je postala zakonska zahteva, 
da predlagatelj poleg svojega angažira (in plača) še neodvisnega odvetnika, izkušenega pri izvrševanju te odredbe, da 
poskrbi za njeno vročitev, da njene pogoje, učinke in varovalke razumljivo pojasni ter da bedi nad njenim izvrševanjem. 
Glej pravila 7.2, 7.4 in 7.6 Rules and Practice Directions iz leta 1998, sprejetih na podlagi Civil Procedure Act iz 
leta 1997. To je prispevalo k zvišanju stroškov ukrepa in k zmanjšanju njegove popularnosti v praksi. Prim. Strowel 
in Hanley, str. 112.
38  Denning: »We are prepared, therefore, to sanction its continuance [tj. dopustiti nadaljevanje prakse, vzpostavljene 
že na prvi, tokrat pa prvič preizkušene na pritožbeni stopnji], but only in an extreme case where there is grave danger 
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 117
Glede kritik uporabe tega instituta, ki je zašla v eksces, ni boljšega vodnika, kot je odvetnik 
Hugh Laddie, ki se mu pripisuje iznajdba instituta. V članku s pomenljivim naslovom Piller 
Problems sta s soavtorjem39 pojasnila, da se je odredba iz izjeme sprevrgla v pravilo in da se 
neredko predlaga taktično, zaradi pritiska na nasprotnika.40 V pozabo je utonilo, da naj bi se te 
odredbe izdajale skrajno izjemoma, da jih je treba izvrševati pazljivo ter »omogočiti nasprotni 
stranki sleherno možnost, da se zaščiti, in ji dovoliti, da si prizadeva za razveljavitev odredbe, 
za katero verjame, da ni bila utemeljeno pridobljena«.41
Ker gre tu za povzetek, povzemam samo še nekaj med seboj nepovezanih poudarkov, ki so 
lahko aktualni za našo prakso. Pričakovanje, da bodo odvetniki predlagatelja zavarovanja, ki 
jih je izbral, najel in plačal, ščitili interese nasprotne stranke (prim. f zgoraj), se je izkazalo 
za preveč optimistično. Ti so se bili namreč v konfliktu interesov, ki je po naravi vgrajen v 
to varovalko, že ob snovanju predloga prepričali, da je nasprotna stranka falot (»a rogue«), ki 
si preiskavo zasluži.42 K temu je po mojem vendarle treba dodati, da čeprav gre res za šibko 
varovalko, je treba v bran sodiščem, ki so iznašla Anton Piller order, pogledati širše. Court of 
Appeal je tedaj iskal sleherno možnost varstva nasprotnika zavarovanja, še tako slabotno, da 
odtehta najhujše prikrajšanje od vseh: da se zoper nekoga zelo ostro ukrepa, še preden ta o 
tem lahko karkoli reče.
of property being smuggled away or of vital evidence being destroyed« (moj poudarek). Ormrod: »Such Orders, 
therefore, will rarely be made, and only when there is no alternative way of ensuring that justice is done to the 
applicant« (moj poudarek). Shaw (kar sledi, je celotna sodba člana senata): »I agree with both Judgments. The 
overriding consideration in the exercise of this salutary jurisdiction is that it is to be resorted to only in circumstances 
where the normal processes of the law would be rendered nugatory if some immediate and effective measure was not available. 
And, when such an Order is made, the party who has procured the Court to make it must act with prudence and 
caution in pursuance of it« (moj poudarek).
39  Dockray in Laddie. Piller problems je očitno besedna igra z imenom stranke: problems (that) pile up.
40  »The execution of an order may cause severe, sometimes irreparable, physical disruption to a defendant’s business 
or daily life: the process may take hours to complete. Files may be ransacked, trade disrupted and staff frightened 
and demoralised. An order may positively demand physical disruption as where the seizure of filing cabinets, 
equipment and trading stock is ordered or when computer records are required to be copied. It would be naive to 
believe that this is never one of the motives behind an order« (Dockray in Laddie, str. 603, moj poudarek). To me močno 
spominja na našo prakso predhodnih odredb, ki jih je iz pozabe prebudila nedomišljena zakonodajna intervencija, 
poslabšala pa nepazljivost sodišč pri razlikovanju prerekanih plačilnih nalogov, izdanih le na podlagi (včasih zgolj 
zatrjevanega) obstoja verodostojne listine, od kakovostno drugačnih neizvršljivih sodb, ki so bile vendar izdane po 
izvedenem dokaznem in kontradiktornem postopku. Po intervenciji Ustavnega sodišča z odločbo U-I-148/13-15 
z dne 10. 7. 2014 (ki po mojem ni bila nujna, saj bi sodišča z ustrezno ustavnoskladno interpretacijo zakona lahko 
preprečila eksces) se je na predhodne odredbe spet lahko pozabilo. Njihova kratkotrajna popularnost je izvirala iz 
velikega pritiska, ki ga je bilo mogoče, tipično z blokado računov, zelo zgodaj v pravdi izvajati na toženca, nemalokrat 
popolnoma neutemeljeno.
41  Dockray in Laddie, str. 604.
42  Prav tam, str. 606 in 608.
118
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
Tudi za nas je daleč od trivialnega vprašanje, »who exactly may consent to entry/search/
seizure«,43 se pravi, kdo pravzaprav lahko privoli v preiskavo (čeprav to pri nas ni pravno od-
ločilno, se vprašanje lahko tudi pri nas vsiljuje in moti pri pravilnem pravnem zaključevanju 
– več o tem v nadaljevanju). Problema ni, kadar se odredba izrecno nanaša na osebo, ki ima 
v izključni posesti vse relevantne prostore. Toda ali velja enako, kadar se naleti na detentorje, 
tipično na različne vrste delavcev? Lahko kar vsi dovolijo vstop v prostore, preiskovanje in 
preslikovanje dokumentacije ter jemanje vzorcev, ki so delodajalčeva last? Bo denimo vajenec, 
ki skrbi za prodajalno, medtem ko je poslovodja na kosilu, smel dovoliti preiskavo proda-
jalne ali poklicati odvetnika?44 Tudi če je problem logično do konca zaostren po koncepciji 
orderja, ki je zgrajen na nujnosti soglasja stranke za vstop v njene prostore (če je tako, kako 
je mogoče, da soglasje da detentor?), pri nas pa je to drugače, problem niti v naših razmerah 
nikakor ni teoretski (čeprav je po mojem navidezen – glej nadaljevanje). Zavrnitev pogosto 
nepogrešljivega preiskovančevega sodelovanja namreč vodi v strogo denarno kaznovanje (tako 
v Združenem kraljestvu kot pri nas).
Najbolj ilustrativni, temeljito pretresen in pomemben primer tega pri nas je – do konca ven-
darle nikdar raziskano – dogajanje 11. 8. 2011 v kritičnem času med 9.05 ter 10.45 v zadevi 
POP TV proti Uradu za varstvo konkurence. Je bilo tako, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča 
G 10/2012 z dne 26. 11. 2013, s katero je bila potrjena kazen 105.000 evrov za nesodelovanje 
gospodarske družbe pri preiskavi njenih poslovnih prostorov, ki jo je opravil Urad Republike 
Slovenije za varstvo konkurence, kot se je tedaj imenoval? Ali pa je bila preiskovanka do-
volj kooperativna, preiskovalci pa nespretni, kot je sama smiselno (in po mojem vsaj na prvi 
pogled sprenevedavo) zatrjevala in je to povzelo ESČP v sodbi z dne 23. 10. 2018 v zadevi 
Produkcija Plus, storitveno podjetje, d. o. o. proti Sloveniji? Ključni moment sodelovanja ali nje-
gove odklonitve je po mojem na moč primerljiv z britanskim institutom in presoja Vrhovnega 
sodišča o tem momentu – pod predpostavko, da je bilo dejansko stanje takšno, kot je opisano 
v zgoraj navedeni sodbi in o katerem je ESČP ugotovilo, da ga navedena družba ni imela do-
volj možnosti izpodbijati45 – pravilna in neposredno relevantna tudi v kontekstu zavarovanja 
dokazov po ZASP in ZIL-1.
43  Dockray in Laddie, str. 610.
44  Prav tam.
45  Ključno mesto v sodbi ESČP je: »Med drugim je [družba pritožnica] trdila, da so uslužbenci [Urada za varstvo 
konkurence] lahko pričeli s preiskavo takoj po prihodu v prostore in da so družbo pritožnico prosili le, da jim 
zagotovi osebo, ki bi ji lahko vročili sklep in odredbo. Tega po mnenju ESČP ni mogoče obravnavati kot izključno 
pravno vprašanje« (iz 56. točke obrazložitve; v spletni bazi Hudoc je povezava na neuradni slovenski prevod sodbe, od 
koder je ta citat), medtem pa je v sodbi Vrhovnega sodišča rečeno: »Pomembno je le, da pooblaščene osebe toženke 
niso mogle takoj pričeti z zavarovanjem dokazov« (iz 12. točke obrazložitve). Odločilno dejstvo oviranja preiskave 
je bilo torej sporno, in čeprav citirane (pri)tožničine navedbe zvenijo kot sprenevedanje, bi jih bilo moralo sodišče 
preveriti v dokaznem postopku, ki pa ga ni bilo.
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 119
Končno je v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo, ki se na načine, ki si jih pravdni sodnik 
vseh ne more zlahka vnaprej zamisliti, lahko vpleta v pravdni postopek, zanimivo omeniti mi-
sel iz neke angleške sodbe: »[Pooblaščenec se je] vešče in utemeljeno zabaval nad domnevno 
pokvarjenostjo svojih strank. Bolj ko je namreč kriminalno njihovo domnevno ravnanje, večjo 
pravico imajo do zaščite pred samoobtožbo.« Ta privilegij torej, paradoksno, Anton Piller order 
spodkoplje, kadar je najbolj potreben.46
Naj ta meander o angleškem pravu sklenem z mislijo (tudi v svarilo pri uporabi ZASP in 
ZIL-1, ki sta od angleškega instituta silovitejša v tem, da omogočata prisilno izvršbo brez 
(suspenzivnega) ugovora), da Anton Piller order po svoji zasnovi ne zagotavlja vstopa v prosto-
re nasprotne stranke, saj je odvisen od privoljenja.47 Zaradi spleta okoliščin se lahko zgodi, da 
niso navzoče osebe, ki so privoljenje upravičene dati ali odreči, ter se učinek presenečenja za-
pravi in ukrep izjalovi. Ta odredba je, skratka, izraz prizadevanja, naj materialnopravna pravica 
ne ostane nezaščitena samo zato, ker so dokazi o njeni verjetni kršitvi pod oblastjo kršitelja, ni 
pa zagotovilo, da se bo to samodejno in za vsako ceno zgodilo. V kakšnem primeru so lahko 
(predvidljivi) interesi nasprotne stranke previsoka cena.
3. Zavarovanje dokazov, izvedeno poleti 2018 po pravilih ZASP
3.1. Predlog
Julija 2018 je velika mednarodna družba s sedežem zunaj Evropske unije Okrožnemu sodišču 
v Ljubljani predlagala, naj brez poprejšnjega obvestila dovoli in opravi ogled poslovnih pro-
storov nasprotne stranke, zlasti njenih računalnikov, saj naj bi bila ta stranka predlagateljičin 
računalniški program, namenjen strojniškim simulacijam, analizam in konstruiranju, v svojem 
visokotehnološkem proizvodnem procesu uporabljala v dosti večjem obsegu, kot pa naj bi ji 
bile to dovoljevale licenčne pogodbe s predlagateljico (uporabljala naj bi bila različice in mo-
dule programa, za katere naj bi ne bila imela sklenjenih licenčnih pogodb, in na večjem številu 
računalnikov, kot pa naj bi ji bile to dovoljevale te pogodbe). Ogled, ki ga je predlagateljica48 
detajlirala bolj (kje v informacijskem sistemu nasprotne stranke je treba iskati in natanko kaj), 
kot je tu treba povzeti, naj bi sodišče opravilo ob pomoči sodnega izvedenca računalništva. Ta 
naj bi se še pred ogledom podrobneje seznanil s tehničnimi značilnostmi predlagateljičinih 
46  Dockray in Laddie, str. 613–614.
47  Prav tam, str. 611.
48  O predlagateljici in o nasprotni stranki govorim zato, ker je poimenovanje strank iz ZIZ tu izrazito neustrezno. 
Pri izvršbi (in to na podlagi izvršilnega naslova; dosti manj pri izvršbi na podlagi verodostojne listine) je prav 
reči upnik in dolžnik, pri zavarovanju z začasno odredbo pa ne. Od zakonske terminologije zavestno odstopam. 
Ohranjanje ravnovesja med strankama, še zlasti kadar se izda začasna odredba ex parte in inaudita altera parte, je 
pomembno, tudi če samo simbolno in zaradi videza.
120
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
programov pri njenem posebej imenovanem strokovnjaku iz tujine. Bistven del predloga je 
bil še ta, da se pod grožnjo 50.000 evrov denarne kazni nasprotni stranki zapove, da omogoči 
dostop do svojih prostorov in računalnikov z vnosom uporabniških imen in gesel.
Zatrjevane kršitve je predlagateljica izkazovala z lastnim internim poročilom, izdelanim z 
varnostnim mehanizmom, vgrajenim v program, ki naj bi ga nasprotna stranka uporabljala. 
Šlo je za nekakšen program v programu, ki naj bi zmogel zaznati uporabnikove kršitve in naj 
bi bil o njih smel v skladu z licenčno pogodbo predlagateljici posredovati podatke. Zaznal naj 
bi jih bil tudi pri nasprotni stranki, o čemer je predlagateljica predložila sodišču navedeno 
poročilo in zgoščenko s »surovimi« podatki, na podlagi katerih je bilo poročilo pripravljeno.
Končno je predlagateljica imenovala tudi izvršitelja, ki naj bi nasprotni stranki tik pred ogle-
dom vročil sklep o zavarovanju. Dejanska posebnost te zadeve (in nemajhna komplikacija, ki 
se je napovedovala že iz predloga, glej nadaljevanje) je bila ta, da poslovni in proizvodni pro-
stori, v katerih naj bi se opravil ogled, niso bili na poslovnem naslovu nasprotne stranke, vpi-
sanem v register, kjer se sicer po zakonu opravi vročitev gospodarski družbi (z zemljevida sem 
se zaradi organizacije izvedbe ogleda prepričal, kje sta oba kraja in da sta 10–20 km narazen).
3.2. Predhodna presoja in prvi sklep sodišča
Senzibiliziranemu s predznanjem (teoretskim in praktičnim, obakrat omejenim, vendar tudi 
kot takim dragocenim49) o Anton Piller orderju, mi je opisani predlog na mah odprl kopico 
vprašanj. Evidentna je bila njegova velika invazivnost, vključno s hudo pravno posledico za 
nasprotno stranko, če se predlaganemu zavarovanju ne podredi. Ob neobstoju vodil v sodni 
praksi je bilo jasno, da bo treba nekatere rešitve sproti iznajti, toda z upoštevanjem pravkar 
navedene narave ukrepa. Še preden bi dovolil zavarovanje, ki je bilo po moji preliminarni pre-
soji utemeljeno, sem si prizadeval poskrbeti, kolikor je bilo mogoče, za varstvo predvidljivih 
interesov nasprotne stranke – ker ji pač ni bilo mogoče vnaprej dati besede.
Takoj po prejemu predloga sem se obrnil na strokovnjaka za računalništvo s seznama sodnih 
izvedencev. Ne da bi mu bil razkril identiteto strank, me je zanimalo, ali zmore izvesti predla-
gani ogled ter koliko bi ta stal in trajal. Prosil sem ga, da se v primeru založitve stroškov, kot jih 
je predvidel, osebno oglasi pri meni, da potrdi ali ovrže mojo laično oceno (ki mu je vnaprej ni-
sem razkril), da je predlagateljičino interno poročilo o kršitvah nasprotne stranke verodostojno.
Reševanju tega in drugih zaznanih problemov sem namenil »prvi sklep«, in šele če bi se iz-
polnili v njem določeni pogoji, sem bil pripravljen z nadaljnjim sklepom dovoliti zavarovanje. 
Poleg zahteve za položitev 3000 evrov predujma za izvedenčeve stroške (in 100 evrov za 
49  Britanski institut sem poznal iz navedene Denningove knjige, tamkajšnja stališča, ustrezno prilagojena, pa sem 
tudi že poskušal uveljaviti v zadevi s področja nelojalne konkurence, omenjeni v opombi 30.
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 121
vročevalčeve) sem predlagateljici razložil (to in vsa druga sporočila iz obrazložitve tega sklepa 
so bila enako namenjena nasprotni stranki za stadij, ko se bo vzpostavila kontradiktornost): 
»[S]odišče […] bo izvedencu, preden dovoli predlagani ogled, naložilo, naj oceni, ali dokazili 
o kršitvi nasprotne stranke, ki ju je sodišču izročila predlagateljica (»poročilo […] in datoteka 
na zgoščenki«), prima facie izkazujeta kršitev. V primeru pritrdilnega odgovora bo zavarovanje 
dokazov dovolilo[, sicer pa] s sklepom zavrnilo. Tako je zaradi velike invazivnosti posega in 
zaradi izvora/nastanka navedenih dokazil izključno v predlagateljičinem podjetju po sedanji 
oceni sodišča videti primerno.« Izvedenec je nato po pregledu navedenega poročila in podat-
kov na zgoščenki pri meni v kabinetu ocenil, da bi si poročilo in podatke s tolikšno stopnjo 
podrobnosti »kdo le stežka izmislil«.
S tem prvim sklepom sem podprl izvedenčevo zamisel, da se ogleda udeleži tudi predlagate-
ljičin strokovnjak, na katerega naj bi se po njenem predlogu izvedenec pred ogledom obrnil. 
Komunikacija na daljavo bi po izvedenčevem mnenju ogled podaljšala z manj kot enega na 
nekaj dni, kar je bilo po moji presoji znatno, čemur se je bilo treba izogniti.
Še nadaljnji namen tega prvega sklepa je bil torej poskrbeti za ustrezno koordinacijo vseh pro-
cesnih udeležencev: predlagateljičinih pooblaščencev, sodnega izvedenca, predlagateljičinega 
strokovnjaka, izvršitelja, sodnika. Na tej točki sem bil tudi že sam pri sebi sklenil, da če bodo 
vsi pogoji iz tega prvega sklepa uresničeni, se bom ogleda – tako zaradi varstva nasprotne 
stranke kot zaradi zagotovitve učinkovitosti ukrepa – udeležil osebno. Po moji tedanji presoji 
ne bi bilo pošteno in ustrezno, da bi svoje naloge prenašal ali na predlagateljičine poobla-
ščence (ki o morebitnih konfliktnih situacijah in zlasti o morebitni nepodreditvi nasprotne 
stranke odrejenemu ukrepu ne bi mogli poročati drugače kot vsaj objektivno pristransko), ali 
na izvršitelja (ker je bilo treba nasprotno stranko siliti k nenadomestni dopustitvi dostopa do 
svojega informacijskega sistema, izvršitelj ni mogel imeti druge vloge kot vloge vročevalca, 
po drugi strani pa glede na novost ukrepa z njim ni mogel imeti izkušenj), ali na izvedenca 
(ta je moral svojo pozornost hraniti za strokovne zadolžitve, zaradi katerih je bil pritegnjen v 
postopek). Predlagateljici sem zato sporočil svoje neposredne kontaktne podatke in odsotnost 
med poletnim dopustom ter vse mogoče termine ogleda poleti in jeseni.
Prav tako sem jo pozval, naj sporoči imena in mobilne številke svojih pooblaščencev, za katere 
želi, da so navzoči ob ogledu. Zahtevana identifikacija teh oseb je imela poleg predvidene po-
trebe po koordinaciji še nadaljnji cilj. Pomembna bi lahko postala v poznejših fazah postopka 
»zaradi morebitne omejitve dostopa do določenih podatkov na podlagi morebitnega sklepa 
o varstvu poslovnih skrivnosti po 219.b členu ZPP«. Omejitev razkritja takšnih podatkov na 
konkretne posameznike sicer ni izrecno navedena med (po mojem primeroma, ne pa izčrpno 
naštetimi) ukrepi iz drugega odstavka navedenega člena ZPP. Izrecno je določena v točki c 
šestega odstavka 62.a člena ZPOmK-1, ki veliko bolj razčlenjeno ureja isto pravno materijo 
za konkurenčnopravne odškodninske pravde, sicer pa je to omejitev mogoče prepričljivo iz-
122
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
peljati iz določbe četrtega odstavka 295. člena ZPP, da sodnik na obravnavi, katere javnost je 
izključena, navzoče opozori, da morajo ohraniti kot skrivnost, kar bodo izvedeli. V tisti zgodni 
fazi postopka ni bilo dobro predvidljivo, ali bo ogled razkril kakšne poslovne skrivnosti in 
ali se bo nasprotna stranka nanje sklicevala. Šlo je torej za ukrep na zalogo, in čeprav nisem 
pričakoval, da se bo vprašanje zaostrilo (saj stranki nista bili konkurentki; prva je izdelovala 
računalniške programe, ki jih je druga uporabljala v svoji visokotehnološki proizvodnji), je bilo 
tudi to svojevrstna varovalka.
Zelo pomembna varovalka za nasprotno stranko – in sočasno preizkusni kamen predlagate-
ljičine resnosti – je bila naslednja. Kot se je pred angleškim sodiščem morala nemška družba 
Anton Piller ob upoštevanju, da je prihajala iz tujine (»overseas«), zavezati ne le k temu, da 
bo nasprotnici, povrnila vso škodo (angl. undertaking as to damages), če se zavarovanje izkaže 
za neutemeljeno,50 temveč je morala to podkrepiti še z varščino (»a bond for £10,000«), je 
bilo podobno rešitev naravno iskati tudi pri nas. Spomniti je treba, da je imela predlagatelji-
ca sedež zunaj Evropske unije, in če bi slovensko podjetje trpelo kakšno škodo, bi se lahko 
nenadoma srečalo z velikimi praktičnimi ovirami pri uveljavitvi njenega povračila, saj bi ga 
bilo, sledeč univerzalnemu pravilu o jurisdikciji actor sequitur forum rei, prisiljeno iskati daleč 
v tujini (dobesedno onstran morja).
Zato je predlagateljica po prvem sklepu morala »v 15 dneh zagotovi[ti] 10.000 evrov varščine 
bodisi tako, da znesek nakaže na zgoraj naveden račun [sodišča], bodisi tako [ocenjeval sem 
namreč, da je predlagateljici iz daljne tujine vendarle treba zagotoviti tudi nekaj fleksibilno-
sti], da za ta znesek priskrbi bančno garancijo na prvi poziv za primer neutemeljenega zava-
rovanja dokazov (kot pogoj za izplačilo garancije se določi pravnomočni sklep tega sodišča 
z ugotovitvijo o neutemeljenem zavarovanju dokazov[51])«. Ta zdravorazumski ukrep pa je 
zahteval dokaj zavito utemeljitev: 
»Po petem odstavku 171. člena ZASP se v postopku zavarovanja dokazov po tem členu tega 
zakona subsidiarno uporabljajo določbe […] ZIZ, in to 'smiselno'. V ZIZ pa je v drugem 
odstavku 275. člena (člena z naslovom Varščina kot pogoj za začasno odredbo) določeno: 
'Sodišče lahko na dolžnikov predlog glede na okoliščine primera določi kot pogoj za izdajo 
začasne odredbe, da upnik položi varščino, tudi če je upnik izkazal verjeten obstoj terjatve 
in nevarnosti.' Od tod se vidi, da je v sistemu zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ za 
varščino kot pogoj za začasno odredbo potreben tudi ustrezen predlog nasprotnika zava-
50  To je pri nas že vgrajeno v 279. člen ZIZ, ki določa predlagateljevo objektivno odgovornost za škodo nasprotne 
stranke.
51  Odločil sem se torej, da sem v tem primeru takšen sklep pripravljen izdati, čeprav ga ZIZ jasno ne predvideva 
(morda bi bilo treba iskati analogno rešitev z ureditvijo prenehanja začasne odredbe iz 278. člena ZIZ). Z določitvijo 
garancije kot alternative pologu sem želel nekoliko priti nasproti predlagateljici, to pa je terjalo razmislek, kakšen 
pogoj za izplačilo garancije je razumen.
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 123
rovanja. Ker je v postopku zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ sodišču prepuščeno, ali naj 
zagotovi vnaprejšnjo ali le naknadno kontradiktornost, utegne nasprotnik zavarovanja pred-
lagati varščino, še preden je odločeno o predlagateljevem predlogu za izdajo začasne odredbe. 
Ker pa v zadevnem primeru predlagateljica predlaga ex parte ukrep, je tak predlog nasprotne 
stranke pojmovno izključen. In vendar je takšna varščina po oceni sodišča glede na invazivnost 
predlaganega posega (in glede na velikost predlagane kazni za nespoštovanje sklepa o zava-
rovanju dokazov) potrebna. Po oceni sodišča je torej na podlagi petega odstavka 171. člena 
ZASP v tamkajšnjem pomenu 'smiselno', da se maloprej citirani drugi odstavek 275. člena 
ZIZ uporabi tudi v odsotnosti predloga nasprotne stranke. Prav takšno razumevanje po oceni 
sodišča narekuje tudi načelo lojalne razlage […] Direktive […] o uveljavljanju pravic intele-
ktualne lastnine. Brez pravkar razložene interpretacije sodišča pa po njegovi oceni ne bi bilo 
zagotovljeno, kar izhaja iz drugega odstavka 7. člena te direktive, ki se glasi: 'Države članice 
zagotovijo, da je lahko pogoj za ukrepe za zavarovanje dokazov, da vlagatelj predloži ustrezno 
varščino ali enakovredno zavarovanje, namenjeno zagotavljanju nadomestila za povzročeno 
škodo, ki jo utrpi toženec, kot je predvideno v odstavku 4.'«
Končno se mi je že pri snovanju tega prvega sklepa odpiralo vprašanje, ki ga nisem prezrl, 
vendar ga nisem hotel vnaprej načenjati. Nanašalo se je na omenjeni varnostni mehanizem, 
za katerega je predlagateljica trdila, da je del njene licenčne pogodbe z nasprotno stranko, ki 
naj bi bil prvi smel sporočati podatke o kršitvah druge. To namreč angažira ustavno civilno 
procesno pravo. Skladno z njim ima stranka načelno pravico do izvedbe vseh dokazov, ki 
jih predlaga. Pravica seveda ni neomejena; obstaja razmeroma omejen nabor razlogov, da 
sodišče dokaza ne izvede, in med izredno redko uporabljene, toda v naši civilnopravni sodni 
praksi vendarle ne nepoznane razloge spadajo nedopustno pridobljeni dokazi.52 Ker pa v teh 
primerih ne gre za da ali ne, temveč je treba v njih poiskati ustrezno ravnovesje med konku-
rirajočimi pravicami strank (»praktično konkordanco«), sem vprašanje odložil za čas, ko se bo 
vzpostavila kontradiktornost. Da je predlagateljica neupravičeno »vohunila«, bi bil lahko eden 
od očitnih razlogov, s katerimi bi nasprotna stranka lahko utemeljevala ugovor (ugovor, in ne 
kar takoj pritožbe53) zoper sklep o zavarovanju dokazov. Ker ga nazadnje ni vložila, se vpra-
šanje ni niti začelo razreševati. S tem povezano nadaljnje odprto vprašanje je, ali je v takšnih 
primerih – to je pri nevložitvi ugovora in pritožbe – šele v pravdi zoper dokaze, pridobljene s 
predpravdnim zavarovanjem, dovoljeno prvič načenjati vprašanje dopustnosti izvedbe dokaza, 
ker naj bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. Sam bi rekel, da ne.
52  O tem pri nas temeljno Galič, Ustavno, str. 283 in nasl. (o dopustnih razlogih za neizvedbo dokaza glej na 
str. 287–288, o nedopustno pridobljenih dokazih pa na str. 289–290).
53  Ker se smiselno uporablja ZIZ, je pravno sredstvo ugovor. Nasprotna stranka mora tudi sicer imeti možnost 
izjave, pa čeprav šele ex post facto, že na prvi stopnji, tj. še preden bo na drugi stopnji uresničevala slovensko endemično 
ustavno pravico do pritožbe. Uspešen ugovor bi po mojem vodil k razveljavitvi sklepa o zavarovanju dokazov in do 
pravnega izničenja vseh njegovih rezultatov, tudi če je bil vmes izvršen.
124
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
3.3. Sklep o zavarovanju dokazov
Zavarovanje sem v vsem predlaganem obsegu dovolil, ker so bili izpolnjeni pogoji iz pravkar 
povzetega sklepa in seveda pogoji iz ZASP. Pri teh se zdaj ni treba zamujati. Predlagateljica 
je izkazala, da je imetnica avtorske pravice na zadevnem računalniškem programu, da je na-
sprotna stranka njeno pravico kršila in da dokazov v zvezi s to kršitvijo pozneje ne bo mogoče 
izvesti, saj je nezakonite kopije mogoče hitro in brez sledu izbrisati (1.–3. točka prvega od-
stavka in drugi odstavek 171. člena ZASP).
Pač pa je treba povzeti obrazložitev sklepa o zavarovanju dokazov o »izvršilnem sredstvu«. Z 
njim se namreč zagotovi dejanska učinkovitost. Ker se po petem odstavku 171. člena ZASP 
smiselno in subsidiarno uporablja režim ZIZ za začasne odredbe, je v splošnem pomembno, 
da se sme skladno s prvim odstavkom 273. člena ZIZ izdati vsaka odredba, s katero je mogo-
če doseči namen zavarovanja, za konkretni primer pa je bilo pomembno to, da je dopustitev 
dostopa do elektronskih naprav po vsebini tako imenovano nenadomestno dejanje, oziroma 
kot se zakon izraža v 226. členu ZIZ, »dejanje, ki ga more opraviti le [nasprotna stranka]«.
Po prvem odstavku 226. člena ZIZ sodišče določi primeren rok za prostovoljno izpolnitev. 
Tedaj sem ocenjeval, da ga je najustrezneje opredeliti z besedno zvezo »brez slehernega od-
lašanja«. Ta ad hoc pravni standard je po eni strani izražal urgentnost, puščal pa je (že s tem, 
da gre za pravni standard) nekaj potrebnega prostora za morebitno post hoc presojo. Vsakršno 
odlašanje bi namreč lahko vodilo do izjalovitve odrejenega ukrepa, po drugi strani pa bi bila 
lahko presoja konkretne (ne)kooperativnosti odvisna od detajlov in nians, na primer od trenu-
tne (ne)navzočnosti ključnih oseb54 nasprotne stranke ob vročitvi sklepa o zavarovanju oziroma 
ob začetku izvajanja zavarovanja55 ter od njihove manjše ali večje pripravljenosti in zmožnosti, 
da omogočijo ogled in dostop do njenih elektronskih naprav – česar oblik se vnaprej ne da 
natančno predvideti.56 Ker je nasprotni stranki za nekooperativnost grozila visoka kazen,57 si 
54  Te niso nujno ravno zakoniti zastopniki ali vodilni delavci gospodarske družbe. Gre za osebe iz njenega podjetja, 
ki zmorejo dejansko zagotoviti uspešno izvedbo zavarovanja. Pri pregledu računalnikov lahko to morda zagotovijo 
samo delavci, ki uporabljajo posamezen računalnik (ker samo oni poznajo vstopna gesla). Morda ima družba 
sistemskega administratorja ali pa za to nemara skrbi pogodbeni sodelavec.
55  To dvoje je nujno razločevati. Glej razdelek 3.3.
56  Prim. sodbo Vrhovnega sodišča G 10/2012 z dne 26. 11. 2013 in z njo povezano sodbo ESČP z dne 23. 10. 2018 
v zadevi Produkcija Plus, d. o. o. proti Sloveniji.
57  Primerno je bilo že v tistem sklepu (zavoljo nasprotne stranke za stadij, ko se bo seznanila s sklepom in njegovimi 
razlogi) in zdaj znova spomniti, da je Ustavno sodišče že zdavnaj potrdilo ustavno skladnost ureditve »v 226. členu 
ZIZ, ki omogoča tudi izrekanje zelo visokih kazni«, saj: »Iz zahteve po učinkovitosti pravice do sodnega varstva 
[…] izhaja, da mora ZIZ preprečiti, da bi se dolžniku bolj splačalo plačevati kazni po 226. členu ZIZ kot izpolniti 
obveznost« (iz 14. točke obrazložitve odločbe U-I-339/98 z dne 14. 10. 1998).
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 125
je bilo torej vendarle treba zagotoviti nekaj fleksibilnosti pri morebitni bodoči presoji, ali je 
nasprotna stranka odredbo spoštovala.58
Še nadaljnja zaščita interesov nasprotnice zavarovanja se je nanašala na njegovo trajanje. Ker 
je 171. člen ZASP posledica implementacije 7. člena Direktive o uveljavljanju pravic intelek-
tualne lastnine, je bilo nacionalno pravo treba razlagati lojalno z evropskim, navedeni 7. člen 
pa med drugim določa: »Države članice zagotovijo, da se ukrepi za zavarovanje dokazov na 
zahtevo toženca prekličejo ali drugače prenehajo veljati […] če vlagatelj ne sproži [pravde] v 
roku, ki ga določi sodni organ, ki odreja ukrepe, kadar to dovoljuje zakonodaja države članice 
ali, če take odločitve ni, v roku, ki ne presega 20 delovnih dni ali 31 koledarskih dni, kar je 
pozneje.« Uporaba teh kratkih rokov ni bila smiselna.59 Poleg tega slovensko pravo vsebuje 
režim prenehanja začasnih odredb, ki ga je bilo mogoče (bolj) smiselno uporabiti. Po drugem 
odstavku 277. člena ZIZ namreč sodišče, kadar izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe, 
določi predlagatelju rok za vložitev tožbe. Daljši rok, kot je citirani, je ponujal možnost rešitve 
spora, ki ne bi morala vključevati sodišča, k čemur bi stranki sicer silil prekratek rok. Zato 
je bila del izreka tudi točka: »Če v treh mesecih, odkar prejme izvedenčev dokončen izvid in 
mnenje, predlagateljica ne vloži tožbe zaradi kršitve pravic, na katere se nanaša ta sklep, izvid 
in mnenje, pridobljena v tem postopku izgubita svojo (procesno)pravno veljavo.«
Komu se bo morda zdelo, da ta inovacija nima zadostnega kritja v zakonodaji, premislek pa 
je bil naslednji. Sodnik v predpravdnem zavarovanju dokazov bi bil le po naključju isti kot 
v poznejši pravdi in stališča prvega k ničemur ne morejo trdno zavezati drugega. In vendar 
je zaradi možnosti, da si bosta edina, navedeno pomenilo pritisk na predlagateljico in s tem 
varovalo za nasprotnico. Bistvo je vsekakor bilo, naj prva nima možnosti druge dolgo držati v 
negotovosti, kaj namerava z izsledki zavarovanja.
58  Pomembna stališča, še posebej ob podnormiranosti ZIZ, vsebuje sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3925/2007 
z dne 27. 2. 2008. V sedanjem kontekstu je pomembna obrazložitev: »Pred izdajo […] sklepa [o izvršitvi denarne 
kazni] mora sodišče preveriti upnikove trditve, da dolžnik ravna v nasprotju s svojo obveznostjo, ki mu jo nalaga 
začasna odredba. Upnik mora navesti dejstva in dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, da dolžnik krši svojo 
obveznost. Sama trditev upnika še ne more zadoščati za odločitev, kot jo je z izpodbijanim sklepom sprejelo sodišče 
prve stopnje. Šele potem, ko [a] upnik utemelji izvršitev že izrečene denarne kazni in ko [b] o takem upnikovem 
predlogu poda svoje navedbe tudi dolžnik, lahko sodišče o izvršitvi kazni sploh odloča.« Podnormiran je torej 
postopek ugotavljanja kršitve, navedeni sklep pa to rešuje. V tem okviru je pomembna še prilagodljiva določba 29.a 
člena ZIZ, da sodišče opravi narok tudi, »kadar je po njegovem mnenju to smotrno«.
59  Ti roki so verjetno že sicer namenjeni zavarovanju dokazov, ki lahko zajema tudi »fizični zaseg blaga, ki je 
predmet kršitve, in v ustreznih primerih materiala in opreme«. Ta del prvega odstavka 7. člena pri nas, kot omenjeno, 
ni implementiran v 171. členu ZASP, temveč je že od prej del splošnega režima začasnih odredb. Da je to tudi del 
7.  člena, je najbrž posledica zgledovanja evropskega zakonodajalca pri francoski saisie-contrefaçon. Kljub 
razdrobljenosti ureditve instituta v Code de la propriété intellectuelle se jasno razlikujeta »la description de la 
contrefaçon« (zapisniški opis kršitve) od »la saisie réelle (d’échantillons ou du stock contrefaisant)« (zaseg kršečih 
vzorcev ali zalog). Glej Romet.
126
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
3.4.  »Pripravljalni« narok in ogled ter (ne)sodelovanje nasprotne stranke 
in zahteva po navzočnosti prič
Na dan ogleda sem razpisal narok na sodišču, namenjen zadnjim pripravam.60 Navzočim je 
bilo pojasnjeno, da je vloga predlagateljičinega strokovnjaka na ogledu pomagati sodnemu 
izvedencu, na lastno pobudo pa naj ničesar ne ukrene, in da je to pomembno tudi zaradi 
videza, saj sam pomaga stranki, medtem ko je sodni izvedenec (nepristranski) pomočnik (ne-
pristranskega) sodišča.
Nadalje se je zelo pomembnega – za ta institut ključnega – skupka problemov, o katerem si v 
tedanji naglici nisem zmogel do konca izoblikovati stališč, dotaknil moj načrt, da bi izvršitelj 
kot vročevalec poskušal opraviti vročitev sklepa o zavarovanju nasprotni stranki na njenem 
registrskem naslovu (s spletnega programa Google Maps se je videlo, da gre za družinsko 
hišo, po vsej verjetnosti »lastnika« nasprotne stranke), medtem ko bi se sočasno na naslovu, 
kjer naj bi ogled potekal (sodeč po Google Maps so bili tam poslovni in proizvodni prostori 
nasprotne stranke), sestali predlagateljičina pooblaščenca, oba računalniška strokovnjaka in 
sodnik s sodnim zapisnikarjem. Težava, ki sem se jo na ta način namenil reševati, je izvirala iz 
mojega tedanjega prepričanja, da je zakonsko zahtevo, da je pisanja gospodarskim družbam 
vročajo na naslovu, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člen ZPP), nujno uskladiti s 
tem, da se zavarovanje začne izvajati brez odlašanja (če bi bil sklep vročen v roke nekomu, na 
kogar bi se naletelo na registrskem naslovu,61 bi ta lahko razkril, da je sodišče na poti na ogled 
poslovnih in proizvodnih prostorov, kar bi lahko močno skvarilo odrejeni ukrep). Nazadnje 
pravilno vabljenega izvršitelja na narok sploh ni bilo (čez poletje je zaprl pisarno). V soglasju 
s predlagateljico sem sklenil, da se ogled kljub temu ne odloži, temveč se vročitev sklepa 
in ogled poskušata opraviti zgolj na naslovu poslovnih in proizvodnih prostorov nasprotne 
stranke. Tam smo nazadnje našli direktorja, ki je v ogled privolil, nasprotna stranka pa je tudi 
sicer zgledno sodelovala. Tako se eden od ključnih problemov uporabe tega instituta, s kate-
rim sem si vse od prejema predloga dalje dosti belil glavo, ni aktualiziral oziroma v polni meri 
razvil. Temu je zato tu treba nameniti nekaj prostora.
Že brez komplikacij z več naslovi je videti, da je splošni problem ta, da trenutek, ko je vročitev 
opravljena po ZPP (celo če gre za vročitev v roke, in ne za fikcijo vročitve), ni isti kot trenutek, 
ko naslovnik nenadomestne sodelovalne obveznosti dojame, kaj se od njega zahteva in kaj mu 
grozi, če se po zahtevi ne bo ravnal. ZPP določa, komu se za pravno osebo opravi vročitev – 
60  Seveda ni šlo za pripravljalni narok v smislu 279.c člena ZPP. Podlaga zanj je bil prej 29.a člen ZIZ.
61  Mar je lastnikov družinski član »oseba, ki je pooblaščena za sprejem pošte«, »delavec, ki je v pisarni oziroma 
v poslovnem prostoru ali na sedežu«, če že ni »zakoniti zastopnik ali prokurist«, ki jih na registrskem naslovu 
gospodarske družbe pričakuje ZPP v prvem odstavku 133. člena? Vprašanje je seveda retorično, indicira pa anomalijo 
oz. neadekvatnost bodisi zakonodaje bodisi tukaj predstavljenih stališč.
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 127
toda kdo je tisti, čigar zavedanje se bo njej pripisalo v tem smislu, da je zanjo nastala obveznost 
sodelovanja,62 in čigar nesodelovanje bo vodilo k njenemu denarnemu kaznovanju?
Z distance je jasneje, da je problem nujnosti zagotavljanja sočasnosti vročitve sklepa o zava-
rovanju dokazov z vzpostavitvijo sodelovalne obveznosti nasprotne stranke po tem sklepu 
le navidezen. Usoda tega dvojega namreč ne mora biti neločljivo povezana.63 Kot je bilo že 
večkrat rečeno, se pri tej vrsti zavarovanja dokazov subsidiarno in smiselno uporablja režim 
začasnih odredb, pri njih pa se, spet subsidiarno in smiselno, uporabljajo pravila o izvršbi 
(prim. 239. člen ZIZ). Zanjo velja, da se začne izvajati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi 
(prim. prvi odstavek 46. člena ZIZ), pri čemer se sklep o izvršbi takoj po izdaji vroča njegovim 
»izvrševalcem« (banki, izvršitelju, zemljiškoknjižnemu sodišču itd.), ki seveda ne odlašajo z 
izvršilnimi dejanji, dokler sklep ni vročen tudi dolžniku (prim. tretji odstavek 45. člena ZIZ). 
Tipično tako na primer banka takoj blokira sredstva na dolžnikovih računih (prim. prvi od-
stavek 138. in prvi odstavek 141. ter prvi odstavek 145. člena ZIZ). Vredno je omeniti, da je 
pri izvršbi na premičnine skladno z opisano ureditvijo določeno, da če se dolžniku pred ru-
bežem ne da vročiti sklepa o izvršbi (kar zakon sicer šteje za najbolj tipičen potek te izvršbe), 
»mu ga izvršitelj vroči [pač] pozneje« (prim. prvi in drugi odstavek 82. člena ZIZ). Dosledno 
je torej, da se tudi izvršba nenadomestnega dejanja po 226. členu ZIZ začne takoj, neoziraje 
se na trenutek vročitve sklepa o zavarovanju.
Kar pa zadeva vprašanje, kdo je tisti, čigar zavedanje se bo pripisalo pravni osebi, da je zanjo 
nastala obveznost sodelovanja, in čigar morebitno nesodelovanje bo vodilo k njenemu denar-
nemu kaznovanju, je primerno najprej izpeljati miselni preizkus z odgovorom, ki bi komu 
morda prvi prišel na misel: direktor. Toda ta odgovor se isti hip izkaže za evidentno napačne-
ga. Mar naj zavarovanje dokazov propade, če je direktor v trenutku ogleda odsoten in nedo-
segljiv? In ad absurdum, kaj, če velja skupno zastopstvo, mar naj bi tedaj morali biti navzoči vsi 
skupni zastopniki, da bi zavarovanje dokazov veljalo? Mogoče si je po drugi strani zamisliti, 
da je direktor navzoč, da je voljan sodelovati in da tudi da navodila v tem smislu prisotnim 
delavcem – vendar je odsoten delavec, ki edini pozna geslo računalnika, ki naj bi ga bilo treba 
po sklepu sodišča pregledati. V takšnem primeru gospodarska oseba kot naslovljenka sodelo-
valne obveznosti ne bi mogla biti kaznovana za nesodelovanje (impossibilium nulla obligatio).
Bistveno je zato to, kar je v kontekstu drugega, toda v tem primerljivega pravnega instituta 
navedlo Vrhovno sodišče v sodbi G 10/2012: »Sklicevanje na odsotnost pooblaščenih oseb 
62  Na tej točki bi se misel lahko speljala k vprašanjem, ki jih sicer v drugem kontekstu zgledno predstavlja Zupančič 
glede vednosti pravne osebe, toda to bi bila v zdaj obravnavanem okviru napaka.
63  Čeprav ZPOmK-1 v primerljivi situaciji to izrecno združuje v drugem odstavku 28. člena, ki določa: »Odredbo 
za preiskavo agencija vroči osebno podjetju, zoper katero naj se izvede preiskava, na začetku opravljanja preiskave.« 
Morda je bilo prav to združevanje vzrok zapletov v zgoraj navedeni zadevi POP TV (prim. 17. in 18. točko sodbe 
Vrhovnega sodišča G 10/2012).
128
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
[nasprotne stranke] ni utemeljeno. Za vstop in pregled [njenih] prostorov […] ter pregledo-
vanje nje[n]ih poslovnih knjig, pogodb, listin, poslovne korespondence, poslovne evidence in 
drugih podatkov ni bila potrebna nobena [njena] odobritev […]. Zato tudi ni bilo potrebe, 
da bi se čakalo na osebo, ki bi imela taka pooblastila. Odsotnost take osebe potemtakem ne 
more pomeniti opravičila za nesodelovanje s pooblaščenimi osebami« (iz 13. točke obrazložit-
ve). Sklep sodišča o zavarovanju dokazov na podlagi zakona dovoljuje ogled, s čimer – če že 
ne postane obveznost vsakogar, ki je v podjetju nasprotne stranke zmožen omogočiti ogled, 
da to tudi stori – zagotovo takšno sodelovanje dovoljuje. Še več, spodbuja ga s tem, da se bo 
nesodelovanje teh oseb pripisalo nasprotni stranki in pomenilo njeno nesodelovanje. Kriterij 
presoje je naslednji: »Pomembno je ravnanje pravne osebe z objektivnega vidika in ne gledanje 
s subjektivnega vidika posameznih zaposlenih ali celo nezaposlenih oseb pri [nasprotni stran-
ki]. Ali so posamezni delavci [nasprotne stranke] razumeli, za kakšen postopek pravzaprav 
gre, in kako ravnati v nastali situaciji (sklicevanje na njihovo laičnost), ne more biti odločilno 
za presojo ravnanja [nasprotne stranke]« (iz 15. točke obrazložitve, mutatis mutandis).
V celoti pritrjujem prvi citirani povedi. Glede druge pa želim dodati, da je treba pri ogledu 
pri stranki, ki je pravna oseba, fizičnim osebam, na katere se ob prihodu na kraj ogleda naleti 
– bodisi da so tam edine na voljo, na primer receptorji in vratarji (bistveno je, da spadajo k 
podjetju stranke, tudi če so morda zgolj njeni pogodbeni sodelavci, kot so zdaj že vsepovsod 
varnostniki), bodisi da so prima facie za to najprimernejše (zaželeno je seveda takoj priti v stik 
s poslovodji) – jasno predočiti:
a) da je sodišče izdalo sklep, ki prišedšim dovoljuje pregled prostorov in/ali dokumentacije 
in/ali naprav pravne osebe;
b) da je to treba brez slehernega odlašanja zagotoviti, neoziraje se na morebitno nenavzoč-
nost ali nerazpoložljivost vodilnih delavcev ali zakonitih zastopnikov,64 s katerimi naj sicer 
v podjetju čim prej stopijo v stik;65
c) da ob nesodelovanju pravni osebi grozi visoka denarna kazen.66
64  Napačno bi bilo odlašati s takojšno izvedbo ukrepa zaradi čakanja, da na kraj ogleda pride kakšen vodstveni 
delavec ali direktor – in tudi z dajanjem na voljo kratkega roka, da bi si nasprotna stranka priskrbela, če to želi in do 
česar ima vsekakor pravico, navzočnost in pomoč odvetnika.
65  To je pomembno tudi zaradi zakonske zahteve iz prvega odstavka 50. člena ZIZ, citirane v nadaljevanju, da mora 
zakoniti zastopnik pravne osebe, kadar se izvršba opravlja v njenih prostorih, takoj določiti osebo, ki bo navzoča pri 
izvršilnih dejanjih.
66  Najpriročnejša je takojšnja blokada računov v višini zagrožene kazni. Tako začeta izvršba po uradni dolžnosti 
se po nevložitvi ali po neuspehu ugovora in pritožbe dokonča s prenosom blokiranih denarnih sredstev v korist 
proračuna sodišča. Ta izvršba se po uradni dolžnosti začne, takoj ko je izveden takšen ali bistveno podoben postopek, 
kot je opisan v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3925/2007 (glej opombo 58).
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 129
Zaradi kompletnosti je treba povedati, da pri nadomestnem dejanju, to je tistem, ki ga name-
sto zavezanca lahko opravi tudi kdo drug in ki zato ne zahteva zavezančevega sodelovanja 
(npr. ogled zaklenjenega skladišča, v katero naj bi bil njegov imetnik verjetno spravil »pirat-
ske« pakete računalniških programov ali »ponarejene« obleko, obutev ali zdravila ipd., kršeč 
pred lagateljevo znamko ali patent), seveda ni nujna nikogaršnja navzočnost iz zavezančevega 
podjetja, da bi bilo zavarovanje dokazov zakonito (tako terminologijo je vpeljala Uredba Sve-
ta (ES) št. 3295/94 z dne 22. decembra 1994 o ukrepih za prepoved sprostitve ponarejenega in 
piratskega blaga v prosti promet izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odložnega postopka). Ob 
odsotnosti vsakogar ali ob nevoljnosti navzočih se sme v zaprte prostore tudi vdreti: »Kadar je 
treba opraviti izvršilno dejanje v zaklenjenem prostoru, pa dolžnik ni navzoč ali prostora noče 
odpreti, ga na podlagi odredbe sodišča nasilno odpre izvršitelj ali njegov namestnik osebno v 
navzočnosti dveh polnoletnih občanov« (tretji odstavek 49. člena ZIZ).
To določbo je bilo primerno citirati tudi zato, ker opozarja na nadaljnjo zakonsko zahtevo, 
ki se kaj lahko prezre: potrebo po navzočnosti »dveh polnoletnih občanov«. Gospodarsko 
(okrožno) sodišče, katerega vsa neposredna izkušnja z izvršbo (ki sicer spada v pristojnost 
okrajnih sodišč) temelji na zavarovanju z začasnimi (in nekoč še s predhodnimi67) odredbami, 
ki jih praktično nikoli ni treba izvrševati v zaprtih prostorih pravne osebe, bo mimogrede 
prezrlo, da je prav temu posebej namenjen 50. člen ZIZ (»Izvršba v prostoru pravne osebe«): 
»[1] Kadar se opravlja izvršba v prostoru pravne osebe, zahteva izvršitelj pred pričetkom izvr-
šilnih dejanj od zakonitega zastopnika te pravne osebe, da takoj določi osebo, ki bo navzoča 
pri dejanjih. [2] Če zakonitega zastopnika ni v prostorih pravne osebe ali če ne določi osebe, 
ki bo navzoča, opravi izvršitelj dejanja v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.« Skrbna 
priprava na zavarovanje dokazov po ZASP in ZIL-1 bi torej morala upoštevati tudi ta člen.68
4. Namesto sklepa: še več odprtih vprašanj
O zaključku opisane zadeve je dovolj povzeti, da je izvedenec po ogledu pripravil mnenje, 
glede katerega sem strankama sporočil svojo oceno, da je temeljito, strokovno in jasno, sami 
pa nanj nista imeli pripomb. Z iztekom roka za pripombe je bil postopek končan. V njem se je 
med drugim pokazalo, da predlagateljica s programom za zaznavanje kršitev na daljavo ni bila 
67  Prim. opombo 40.
68  Teoretiki izvršilnega prava pojasnjujejo, da je smisel navzočnosti dveh polnoletnih občanov zagotavljanje javne 
kontrole in obzirnosti pri izvrševanju tega dejanja (Starović, str. 239), vendar je njuna funkcija očitno tudi ta, da bosta 
pozneje lahko priči (prim. Dika, str. 368, ki opozarja na javnopravno obveznost, da mora vsakdo, ki je povabljen za 
pričo, na povabilo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati). Morda je najprimerneje za ta namen 
angažirati strokovna sodelavca, saj je njuno navzočnost razmeroma lahko zagotoviti tako za ogled kot za morebitno 
poznejše zaslišanje, kako je potekal, povrhu pa bosta izvedeni priči v tem smislu, da bosta dogajanje razumela dosti 
bolje od povprečnega polnoletnega občana.
130
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
povsem natančno ugotovila obsega kršitve, saj nekateri primeri uporabe niso pomenili kršitve 
njene avtorske pravice, medtem ko so bile odkrite prvotno nezaznane kršitve. Ta izid – da se 
je dejansko stanje, ki je bilo sprva delno poznano in mestoma le v obrisih indicirano, precizno 
ugotovilo – je v mojih očeh ukrep dodatno upravičil. Sicer pa zgoraj predstavljene rešitve niso 
bile preizkušene s pravnimi sredstvi (kot rečeno, ni bil vložen niti ugovor), da bi bile lahko 
robustnejše. In tudi mimo tega odprtih in zahtevnih vprašanj ostaja še veliko. Za zaključek 
bom nakazal samo smeri, v katere ta vprašanja lahko gredo.
Opustitev maloprej omenjene zahteve po navzočnosti dveh prič je v izvršbi nepravilnost pri 
njenem izvajanju, ki ima lahko disciplinske posledice za izvršitelja (prim. tretji odstavek 52. čle-
na ZIZ), na veljavnost izvršilnih dejanj pa ne vpliva. V kontekstu zavarovanja dokazov pa bi 
morda lahko šlo za dosti pomembnejšo opustitev, z veliko bolj dramatičnimi posledicami za 
glavne procesne subjekte (kot je pač dramatična vsaka ekskluzija dokazov). Pod predpostavko, 
da je zgoraj citirane določbe 49. in 50. člena ZIZ res nujno uporabiti tudi pri zavarovanju doka-
zov po ZASP in ZIL-1 (če je to po petem odstavku 171. člena ZASP oz. petem odstavku 124. 
člena ZIL-1 »smiselno«) in bi se primerilo, da ni bilo poskrbljeno za navzočnost prič, bi šlo 
lahko nemara celo za takšno (absolutno bistveno) kršitev, da zavarovanje dokazov (o dejansko 
ugotovljeni kršitvi) ne bi veljalo (kar bi bila svojevrstna ekskluzija dokazov).
Dalje, ni izključeno, da se bo slovensko sodišče kdaj srečalo z vprašanji iz okvira »prostega 
pretoka dokazov«, na primer z naslednjim, ki je že »oplazilo« Sodišče EU: še preden je to lah-
ko odločilo o predhodnem vprašanju genovskega sodišča ali je londonsko sodišče utemeljeno 
zavrnilo njegovo zaprosilo po uredbi o pravni pomoči pri dokazovanju,69 naj se v poslovnih 
prostorih gospodarske družbe v Angliji izvede opis kršitve (ital. la descrizione) po Codice della 
Proprietà Industriale (CPI), ki je italijanska različica v tem prispevku obravnavanega zavaro-
vanja dokazov, je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe umaknjen in postopek ustavljen 
(Alessandro Tedesco proti Tomasoni Fittings Srl in RWO Marine Equipment Ltd, C-175/06, 
sklep predsednika senata z dne 27. 9. 2007). Na srečo je še prej prepričljive sklepne predloge 
podala generalna pravobranilka J. Kokott. Med drugim je poudarila, da je 7. člen Direktive o 
uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s tem, da je k zavarovanju dokazov uvrstil tudi zaseg 
blaga, ki je predmet kršitve, in še nekatere podobne ukrepe, z institutom zavarovanja dokazov 
»ponesrečeno pomeša[l]« začasne odredbe (84. točka sklepnih predlogov).70 Po njeni presoji je 
presojana descrizione po konkretni vsebini spadala na področje sodelovanja med sodišči držav 
članic pri pridobivanju dokazov71 in bi jo bilo zato angleško sodišče moralo izvesti. Slovensko 
69  Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju 
dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.
70  Na enaki premisi temeljita opombi 26 in 59.
71  Dandanašnji 129. člen CPI, ki je prenovljena različica glede na tisto iz sklepnih predlogov, že po naslovu razkriva 
dvojnost (descrizione e sequestro), ki je lastna tudi francoski saisie-contrefaçon, da preseže zavarovanje dokazov, kadar 
Đorđe Grbović 
Zavarovanje dokazov pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine: praktične izkušnje 131
sodišče bi po mojem moralo v okoliščinah konkretnega primera presoditi, ali so zaprosilu za 
zavarovanje dokazov »primešane« začasne odredbe, saj je to pravna materija druge uredbe iz 
okvira evropskega civilnega procesnega prava, Uredbe Bruselj I.72 Začasno odredbo bi tedaj od 
slovenskega sodišča lahko zahtevala stranka, ne pa sodišče iz druge države članice. Zavarova-
nje dokazov bi se izvedlo po slovenskem pravu, ne pa po pravu druge države članice (vendar 
bi moralo biti to pravo povsod po Evropi že sicer harmonizirano na podlagi 7. člena Direktive 
o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine).73
Kršitev intelektualne lastnine je lahko tudi kaznivo dejanje.74 Posebno obravnavo bi si zato 
zaslužila tema koordinacije kazenskopravne hišne preiskave in zavarovanja dokazov po ZA-
SP in ZIL-1. S tem bi bilo očitno mogoče ubiti dve muhi na en mah, za kar pa bi bila nujna 
skrbna priprava (ki bi vključevala tudi študij privilegija zoper samoobtožbo). Civilnopravni 
ukrep bi na primer kot dodatno varovalko lahko določil, da se izvede neposredno po kazen-
skopravnem.75
Ta prispevek je (reflektiran) pogled v delavnico prvostopenjskega sodnika, ki naj bi zlasti bo-
dočemu praktiku ponudil nekatere rešitve in smeri iskanja odgovorov na odprta vprašanja za 
čas, ko bo papirnati tiger iz uvoda naslednjič prekinil svojo hibernacijo.
Literatura
DAMJAN, Matija. Nejasen obseg kazenskopravnega varstva znakov razlikovanja. Podjetje in delo, 
2018, letn. 44, št. 2, str. 296–316.
DENNING, Alfred. The Due Process of Law. Oxford: Oxford University Press, 2008.
DIKA, Mihajlo. Građansko ovršno pravo, I. knjiga. Zagreb: Narodne novine, 2007.
DOCKRAY, Martin, in LADDIE, Hugh. Piller Problems. The Law Quarterly Review, 1990, 
letn. 106, št. 4, str. 601–620.
DROBEŽ, Eneja. Zavarovanje dokazov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine. Pravna praksa, 
2016, letn. 35, št. 41-42, str. II–VIII.
ne gre samo za zaseg vzorcev, temveč vseh predmetov kršitve, in tedaj služi že preprečitvi kršitve oz. odpravljanju 
njenih posledic (Ghiretti, str. 1349–1350). Zadnje presega okvire pravne pomoči med državami EU na področju 
dokazovanja.
72  Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in 
priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
73  O tem sklopu vprašanj Nuyts, str. 368–369.
74  Več o tem Damjan ter Šepec in Damjan.
75  Glej zadevo Chappell (op. 23), stališča prvo- in drugostopenjskega sodnika, povzeta v točkah 43(e) in 45(d) sodbe 
ESČP ter presojo ESČP v točki 63 in nasl. obrazložitve.
132
IV. 
Sredstva zavarovanja in drugi začasni ukrepi v civilnih sodnih postopkih
DOLENC, Mile. Informativni dokaz v pravdnem postopku. Pravna praksa, 2010, letn.  29, 
št. 31-32, str. 8–10.
DOLENC, Mile. O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku. Podjetje in delo, 2011, 
letn. 37, št. 6-7, str. 1467–1475.
GALIČ, Aleš. Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2004.
GALIČ, Aleš. Razkritje dokazov med privilegijem zoper samoobtožbo in vsebinsko pravičnostjo. 
Podjetje in delo, 2011, letn. 37, št. 6-7, str. 1456–1466.
GALIČ, Aleš. Disclosure of Documents in Private Antitrust Enforcement Litigation. Yearbook of 
Antitrust and Regulatory Studies, 2015, letn. 12, št. 8, str. 99–126.
GALIČ, Aleš. Uvodna pojasnila k spremembam zakona, v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP). 
Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2017.
GHIRETTI, Fabio, v: Vanzetti, Adriano (ur.): Codice della Proprietà Industriale. Milano: Giuffrè, 
2013.
GOTTWALD, Peter. Rolf Stürner, Die Aufklärungspflicht der Parteien des Zivilprozesses, Tübingen 
1976. Dostopno na: <www.mpi.lu/news-and-events/iapl-mpi-summer-school/2014/> 
(3. 9. 2019).
JUHART, Jože. Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije. Ljubljana: Univerzitetna založba Ljublja-
na, 1961.
NUYTS, Arnaud, v: Dickinson, Andrew, in Lein, Eva (ur.): The Brussels I Regulation Recast. Ox-
ford: Oxford University Press, 2015.
PAVČNIK, Marijan. Teorija prava. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997.
POZNIĆ, Borivoje. Komentar Zakona o parničnom postupku. Beograd: Službeni glasnik, 2009.
ROMET, Isabelle. La saisie-contrefaçon, unité et diversité: Neuf propositions pour harmoniser la 
saisie-contrefaçon. Cahiers de Droit de l ’Entreprise, 2004, št. 4, str. 29–38.
SHEPHERDSON, Verity. Who’s knocking on my door? How to handle an Anton Piller order. Dos-
topno na <www.findlaw.com.au/articles/748/whos-knocking-on-my-door-how-to-
handle-an-anton-pi.aspx> (23. 9. 2019).
STAROVIĆ, Borivoj. Komentar Zakona o izvršnom postupku. Beograd: Intermex 2007.
STROWEL, Alain, in HANLEY, Vicky. The Anton Piller Case and Its Legacy: In Search of a 
Balance in Civil Search. V: Heath, C., in Sanders, A. K. (ur.), Landmark Intellectual 
Property Cases and their Legacy: IEEM International Intellectual Property Conferences, 
Alphen aan den Rijn: Kluwer Law International, 2011.
ŠEPEC, Miha, in DAMJAN, Matija. Kazenskopravno varstvo avtorske materialne pravice v Re-
publiki Sloveniji. Podjetje in delo, 2017, letn. 43, št. 8, str. 1459–1481.
VÉRON, Pierre. La saisie-contrefaçon. Predavanje 9. 12. 2005 na Société de législation comparée, 
Institut international du droit d’expression et d’inspiration françaises, Pariz. Dostopno 
na: <web.archive.org/web/20130928011507/http://www.veron.com/publications/Col-
loques/Saisie_contrefacon.pdf?card=594> (3. 9. 2019).
WALTER, Michael M., in LEWINSKI, Silke v. (ur.). European Copyright Law, A Commentary. 
New York: Oxford University Press, 2013.
ZUPANČIČ, Luka. Védenje pravne osebe. Pravna praksa, 2012, letn. 31, št. 24-25, str. 22–24.