List 33.
Od oljke.
Zemlja, v kteri se oljka najbolje sponaša, je kreme-no-pešena perst. posebno na goricah ležeča, in proti izhoda in jugu obernjena. Nič ne škoduje bolj oljki ko mokrota.
Oljka se da pomnožiti po semenu, po popkih, po koreninčnih in bre zkoreninčnih mladikah in po divjakih.
Najbolji so divjaki, to je, drevesca pognavši iz semena, ktero so ptiči zanesli, kakoršne se dobijo v gojzdih m na skalovji spodnje Istrije in Dalmacije. Te bodo hitro sad rodile. Ce pa takih divjakov ni, vzemi drevesca, ki so iz semena pognale, ker so terdnejše in rodovitniše od mladik, ktere iz popkov in korenin izrastejo.    Tode vse te
drevesca, kakor tudi divjaki, se morajo cepiti, in v to rabo gre vselej tiste plemena odločiti, ktere se zemlji in podnebju najbolj prilezejo.
Vzemi divjake iz zemlje, v kteri so zrastli, in presadi jih spomladi po versti tri sežnje saksebi v eno leto poprej pripravljene jame, in ne pozabi jim poleti obilno zalivati. Vpervem letu se zalivajo trikrat v tednu,v drugem letu dvakrat, in v tretjem je le po enkrat zadosti. Cepiti jih gre v drugem letu.
Obdeluje se pa oljnik tako , da se trikrat na leto pre-orje, in vsako jesen dobro pognoji. Oljki tečni gnoj so usnjati obrezki, sukneni ostrižki, vsi ostanjki glavniški, živinski rogovi in parklji, perga, z eno besedo vsi tisti ostanjki, ki počasi razpadajo.
Posebno koristna in važna reč je obrezovanje, ktero je enoletno in triletno. Pri pervem se otrebi drevo vsahnjenih, nepotrebnih in škodljivih mladik, pri drugem pa se preobilne in nepotrebne veje porežejo. Nobeno drevo ne sme imeti čez tri, k večem štiri veje, po podobi per-stov na pol odperte človeške roke.
Branje oljk se začenja mesca listopada in terpi do sušca. Ce hočeš posebno dobro olje dobiti, jih moraš mesca listopada  in grudna  z rokami  pobrati in ne oklatiti.
Le iz popolnoma zrelih oljk se obilno olja dobi. Oljke, ki začno černkaste prihajati, dajo sicer boljše olje, pa v manjši meri.
Dasiravno popolnoma zrele oljke več olja dajo, se morajo vendar mesca grudna pobrati, ker bratva tega mesca končana kmetovavcu gotov dobiček obeta; če pa do mesca sušca na drevesu ostanejo, jim ni mogoče škode odverniti, ki jo ptiči, miši in merčesi delajo; tudi jih veliko pozimi deževue vode odneso.
Oljke se ne spridijo, če se v skrinjah ali v posebnih za to napravljenih shrambah deržijo. Res je, da tako hranjene oljke se sparijo in težko dišeče olje dajajo, pa to ne de nič. Vse olje se ne oberne v zabelo salate in drugih jedil; sila veliko ga porabijo v svečavo, v mjilo ali žajfo in v droge fabrike; za tako rabo je tudi nekoliko smerdljivo dobro.
Prešanje olja je zlo važna in koristna reč. Velika napčnost bi bita misliti, da je za prešanje olja velike gor-kote potreba; zato bi ne svetoval, preše pod zemljo, ampak verh nje, pa vselej delječ od hleva napraviti. Pri prešanji mora kar vse posebno snažno biti. Tedaj se ne sme po nikakem pripustiti, da prešarji v preši spijo ali jedo, ker olje vsak slab duh na-se vleče.
Preša mora imeti dva kamna, enega za boljše, drugega za slabeje olje.
Sprešane oljke ali tropine z gnojem ali s kako drugo rečjo namešane so za gnojenje oljnika kaj dobre.
Rastljinje, ki se da v oljniku brez škode saditi, je le sočivje.                            „Vod. kmet. na Prim. in Dalm."