Celje 1995
OS^MJA
Ur 7.N1CA
||18 25
mi
MOHORJEV KOLEDAR 1996
Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1995
	Januar - Prosinec
	NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) •
	Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cer. uč. (3) •
3. Sreda	• Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč.
4. Četrtek	• Angela Folinjska, red.; Gregor Langreški, škof
5. Petek	• Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. O
6. Sobota	Gospodovo razglašenje, Sv. Trije Kralji (1) •
r \\,i..ii., t- !•	JEZUSOV KRST (2) • Rajmund Penjafortski, duh.
	Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3,13-17)
8. Ponedeljek	• Severin Noriški, op.; Erhard, šk.; Jurij iz Hozibe, red.
9. Torek	• Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat
10. Sreda	• Viljem iz Bourgesa, šk; Agaton, papež; Peter Orseolo, red.
11. Četrtek	Pavlin Oglejski, šk. (3) • Teodozij, opat
12. Petek	• Aelred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, šk.
13. Sobota	Hilarij, škof in c. u. (4) »Veronika Milanska, dev. 3
	2. NAVADNA (2) • Feliks (Srečko) Nolanski. duh.
	Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1,29-34)
15. Ponedeljek	• Pavel PuŠčavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok
16. Torek	• Marcel, papež; Berard in tovariši, franč. muč.
17. Sreda	Anton (Zvonko), pušč. (3) • Marijan, diakon, muč.
18. Četrtek	• Marjeta Ogrska, red.; Priska, mučenka
19. Petek	• Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč; Arsen, red.
20. Sobota	Fabijan, papež in Sebastijan (Boštjan), mučenca (4) • #
	3. NAVADNA (2) • Neža (Agnes, Janja), dev. muč.
	Jezus začne učiti (Mt 4,12-23)
22. Ponedeljek	Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kralj
23. Torek	• Emerencijana, muč.; Ildefonz, škof
24. Sreda	Frančišek Šaleški, šk., c. u. (3) • Felicijan, šk., muč.
25. Četrtek	Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, muč.
26. Petek	Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u.
27. Sobota	Angela Merici, dev. (4) • Vitalijan, papež C)
	4. NAVADNA (2) • Tomaž Akvinski. duh., c. u.
	Osmero blagrov (Mt 5,1-12)
29. Ponedeljek	• Valerij, šk.; Julijan Ubogi, spokornik
30. Torek	• Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta) Mariscotti
31. Sreda	Janez Bosco, red. ustan. (3) • Marcela, vdova
Januar_
vzhod Sonca zahod Sonca Dolžina dneva
_
07.44 16.27 08.43
_6._
07.43 16.32 08.49
11.
07.42 16.38 08.56
16.
07.40 16.44 09.04
21.
07.36 16.51 09.15
26.
07.32 16.58 09.26
31.
07.26 17.05 09.39
Do konca meseca se dan podaljša za 56 minul. Soncc stopi v znamenje Vodnarja 20. januarja ob 19.53.
Lunine mene: ičip 5. ob 21.51. zadnji krajec 13. ob 21.43. mlaj 20. ob 13.50. prvi krajec 27. ob 12.14
Triglavska roža (Potentilla nitida)
Februar - Svečan
1. Četrtek	• Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec
2. Petek	Jezusovo darovanje, Svečnica (2) • Simeon in Ana
3. Sobota	Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) •
|4. Nedelja	15. NAVADNA (2) • Andrej Corsini, škof O
J Naloga Jezusovih učencev (Mt 5,13-16)	
5. Ponedeljek	Agata, devica, muč. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa
6. Torek	Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, šk.
7. Sreda	• Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci
8. Četrtek	| PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha
9. Petek	• Apolonija, dev., mučenka; Nikefor, mučenec
10. Sobota	Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, puščavnik
11. Nedelja	6. NAVADNA (2) • Lurška Mati božja
Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5,17-37)	
12. Ponedeljek	• Evlalija, mučenka; Benedikt iz Aniane, opat (3
13. Torek	• Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež
14. Sreda	Valentin (Zdravko), mučenec (4) • Bruno Kverfurtski, muč.
15. Četrtek	• Klavdij Colombiere, red.; Georgija, dev.; Agapa, dev. m.
16. Petek	• Julijana, muč.; Onezim, šk.; Peteri muč. iz Egipta
17. Sobota	Sedem ustanoviteljev servitov (4) • Frančišek Clet, m.
18. Nedelja	7. NAVADNA (2) • Simeon Jeruzalemski, šk., muč.
Ne bodite v skrbeh (Mt 6,24-34)	
19. Ponedeljek	• Konrad iz Piacenze, spokomik; Barbat, šk. #
20. Torek	• Sadot in tov., mučenci; Evherij, šk.; Pust
21. Sreda	++ Pepelnica (1) • Peter Damiani, šk., c. u.
22. Četrtek	Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska, spok.
23. Petek	Polikarp, škof, c. u. (4) • Dositej, menih
24. Sobota	Matija, apostol (2) • Sergij, muč.; Modest, Škof
25. Nedelja	11. POSTNA (1) • Tarazij (Taras), šk.; Valburga, dev.
I Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4,1-11)	
26. Ponedeljek	• Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof C)
27. Torek	• Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, šk.
28. Sreda	• Roman, opat; Hilarij, papež
29. Četrtek	• Osvald (Ožbalt), škof; prestopni dan
	
	
	
	
Februar_L_6._11.	16.	21.	26.
vzhod Sonca	07.25 07.19 07.12	07.04	06.56	06.48
zahod Sonca	17.06 17.14 17.21	17.28	17.36	17.43
dolžina dneva	09.41 09.55 10.09	10.24	10.40	10.55
Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 24 minut. Sonce stopi v Znamenje Rib 19. februaija ob 10.01.
Lunine mene: šiip 4. ob 16.58, zadnji krajec 12. ob 09.37. mlaj 19. ob 00.30, prvi krajec 26. ob 06.52
Froelichov svišč (Gentiaana froelichii subsp. froelichii)
Marec - Sušeč	
1. Petek	+ • Albin, škof: Svitbert, škof; Antonina, mučenka
2. Sobota	Kvatre • Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red.
3. Nedelja	1 2. POSTNA (1) • Kunigunda. cesarica
Jezus se na gori spremeni (Mt 17,1-9)	
4. Ponedeljek	Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, muč.
5. Torek	• Janez Jožef od Križa, red.: Hadrijan, muč. O
6. Sreda	• Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev.
7. Četrtek	Perpetua in Felicita, muč. (4) • Gavdioz, škof
8. Petek	+ Janez od Boga, red ustan. (4) • Beata, mučenka
9. Sobota	Frančiška Rimska, red. ustan. (4) • Gregor iz Nise, škof
10. Nedelja	3. POSTNA (1) • Štirideset mučencev
Jezus in Samarijanka (Jn 4,5-42)	
11. Ponedeljek	• Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok.
12. Torek	• (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), mučenka 'J
13. Sreda	• Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč.; Nikefor, škof
14. Četrtek	• Matilda, kraljica; Florentina, opatinja
15. Petek	+ • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red.
16. Sobota	• Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, šk.; Julijan, muč.
17. Nedelja	4. POSTNA (1) • Patrik, šk.; Jedrt
Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9,1-41)	
18. Ponedeljek	Ciril Jeruzalemski, škof, c. u. (4) • Salvator, red.
19. Torek	Jožef, mož Device Marije (1) • Sibilina, devica #
20. Sreda	• Klavdija in tov., mučenci; Kutbert, škof
21. Četrtek	• Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec
22. Petek	+ • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica
23. Sobota	• Turibij iz Mongroveja, šk. (4) • Viktorijan in tov.
24. Nedelja	15. POSTNA (1) • Dionizij in lov., muč.
T Jezus obudi Lazarja (Jn 11,1-45)	
25. Ponedeljek	Gospodovo oznanjenje (1) • Dizma, desni razbojnik
26. Torek	• Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec
27. Sreda	• Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka C)
28. Četrtek	• Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč.
29. Petek	+ • Bertold, red. ust.; Evstracij, mučenec
30. Sobota	Amadej IX Savojski, knez; Kvirin iz Neussa
31. Nedelja	CVETNA NEDELJA (1) • Modest, škof
1 a) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21,1-11)	
Marec	1.	6.	11.	16. 21.	26. 31.
vzhod Sonca	06.40 06.32 06.22 06.13 06.03 05.53 06.44
zahod Sonca	17.49 17.56 18.03 18.09 18.16 18.23 19.30
dolžina dneva	11.09 11.24 11.41 11.56 12.13 12.30 12.46
Do konca mcscca se (lan podaljša za I uro 37 minut.
Sonce stopi v znamenje Ovna 20. marca ob 09.03. Začetek pomladi
Lunine mene: Kip 5. ob 10.23. zadnji krajec 12. ob 18.15, mlaj 19. ob II .45. prvi krajec 27. ob 02.31.
Blagayev volčin (Daphne hlagayana)
April - Mali traven
1. Ponedeljek	• Hugo Grenoblski, šk.; Venancij, šk., mučenec
2. Torek	Frančišek Paolski, red. ust. • Teodozija, mučenka
3. Sreda	• Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka
4. Četrtek	Vel. četrtek (1) • Izidor Seviljski, šk., c. u. O
5. Petek	++ Vel. petek (1) • Vincenc Ferrer, duhovnik
6. Sobota	Vel. sobota (1) • Irenej Sirmijski, škof
	VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1)
	Jezusa ni več v grobu (Jn 20,1-9)
8. Ponedeljek	VELIKONOČNI PONEDELJEK (1) • Albert, šk., muč.; Valter, opat
9. Torek	• Marija Klopajeva, svetopis. žena; Tomaž Tolent., muč.
10. Sreda	• Ezekiel, prerok; Apolonij in tov., mučenci
11. Četrtek	• Stanislav, škof, muč.; Domnij (Dujam), škof 3
12. Petek	• Lazar Tržaški, šk., muč.; Zenon, šk.
13. Sobota	• Martin I., papež, muč.; Hermenegild, muč.
	2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Lidvina, devica, red.
	Jezus se prikaže apostolom (Jn 20,19-31)
15. Ponedeljek	• Anastazija, mučenka; Peter Gonzales, red.
16. Torek	Bernardka Lurška, dev. (3) • Benedikt J. Labre, spok.
17. Sreda	• Rudolf, muč.; Fortunat, muč.; Vando, opat
18. Četrtek	• Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, mučenec #
19. Petek	• Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, mučenec
20. Sobota	•Hilda, dev.; Teotim, šk.; Sulpicij, muč.
	3. VELIKONOČNA (1) • Anzelm, šk., c. u.; Konrad iz Parz., red.
	Jezus na poti v Emaus (Lk 24,13-35)
22. Ponedeljek	• Leonid, mučenec; Agapit, papež
23. Torek	Jurij, muč. (4) • Vojteh (Adalbert), Šk., muč.
24. Sreda	Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof
25. Četrtek	Marko, evangelist (2) • Ermin, šk., muč. C*
26. Petek	• Pashazij, opat; Mati dobrega sveta_
^MM^BTdANIjPORA PROTI OKUPATORJU; Hozana Kotorska, dev. • ^^^^^^BTvElTkONOČNA (1) • Peter Chanel, duh., muč.; Vital (Živko), muč {^[^JUP^BJezas dobri pastir (Jn 10,1-10)
29.	Ponedeljek Katarina Sienska. dev., c. u. (3) • Peter Veronski, muč._
30.	Torek_Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, red, ustanov._
April_T_6;_M._16.	21.	26.
vzhod Sonca 06.42 06.32 06.23 06.14	06.05	05.56
zahod Sonca 19.31 19.37 19.44 19.51	19.57	20.03
dolžina dneva 12.49 13.05 13.21 13.37	13.52	14.07
Do konca meseca se dan podaljSa za I uro 29 minut Sonce slopi v znamenje Bika 19. aprila ob 21.10.
Lunine mene: Kip 4 ob 02.07. zadnji krajec 11. ob 01.36. mlaj 18. ob 0049, prvi krajec 25 ob 22.40.
Južni prslnik (Potentilla australis)
	Maj - Veliki traven
	JOŽEF DELAVEC (2) • PRAZNIK DELA
	Atanazij, šk. c. u. (3) • Boris, knez
3. Petek	Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red.
4. Sobota	Florijan (Cvetko), muč. (4) • Cirijak, škof
	5. VELIKONOČNA (1) • Gotard, škof
	Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14,1-12)
6. Ponedeljek • Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak
7.	Torek_• Gizela, opatinja; Domicijan, šk.; Flavij, muč.
8.	Sreda_• Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof
9.	Četrtek_• Pahomij, opat; Beat, puščavnik_
10.	Petek_• Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca (J
11.	Sobota_• Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj_
	6. VELIKONOČNA (1) • Leopold Mandič, duh.; Pankracij. muč.
	Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14,15-21)
13. Ponedeljek	Prošnji dan • Servacij, šk.; Mucij, muč.
14. Torek	Prošnji dan • Bonifacij, muč.
15. Sreda	Prošnji dan • Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet
16. Četrtek	Gospodov vnebohod (1) • Janez Nepomuk, d., m.
17. Petek	Jošt, puščavnik (4) • Pashal Baylon, red. #
18. Sobota	Janez I., pap., muč (4) • Erik, kralj
	7. VELIKONOČNA (1) • Peter Celestin, papež
	Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17,1-11)
20. Ponedeljek	Bernardin Sienski, duh. (4) • Plavtila, spokornica
21. Torek	• Krispin, red.; Valens, šk.; Evtihij in tov.
22. Sreda	• Marjeta (Rjeta, Rita) Kasijska, red.; Renata, spok.
23. Četrtek	• Janez de Rossi, duh.; Evfrozina, redovnica
24. Petek	Marija Pomočnica (3) • Socerb, muč.; Dagmar, kraljica
25. Sobota	Beda Čast., c. u.; Gregor VII., pap.; Marija M. de' Pazzi (4) • C)
Bg NMJ	BINKOSTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Filip Neri, duh.
	Prejmite Svetega Duha (Jn 20,19-23)
27. Ponedeljek	Marija, Mati Cerkve (2) • Avguštin Canterburyski, škof (4)
28. Torek	• German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh.
29. Sreda	Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, dev.
30. Četrtek	Kancijan in tov., muč. (4) • Ferdinand Aragonski, kralj
31. Petek	Obiskanje Device Marije (2) • Petronila, muč.
	
	
Maj	1. 6. It. 16. 21. 26. 31.
vzhod Sonca zahod Sonca dolžina dneva	05.49 05.41 05.35 05.29 05.23 05.19 05.15 20.11 20.17 20.23 20.29 20.35 20.40 20.45 14.22 14.36 14.48 15.00 15.12 15.21 15.30
	Do konca meseca se dan podalj5a za 1 uro 8 minut. Sonce slopi v znamenje Dvojčkov 20. maja ob 20.23. Lunine mene: Kip 3. ob 13.48, zadnji krajec 10. ob 07.04. mlaj 17. ob 13 46. prvi krajec 25. ob 16.13.
Kranjska lilija (Lilium carniolicum)
Junij - Rožnik
1. Sobota	Kvatre; Justin, muč. (3) • Pamfil, muč. O
2. Nedelja	SV. TROJICA (1) • Marcelin in Peter, muč.; Erazem, muč.
Oče pošilja Sina na svet (Jn 3,16-18)	
3. Ponedeljek	Karel Lwanga in tov., muč. (3) • Klotilda, kraljica
4. Torek	• Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., muč.
5. Sreda	Bonifacij, šk., muč. (3) • Svetko (Svetopolk), m.; Igor, muč.
6. Četrtek	REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1) • Norbert, šk., red. ust.; Bertrand Q
7. Petek	• Robert Nevvminstrski, opat; Ana Garzia, devica
8. Sobota	• Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof O
9. Nedelja	10. NAVADNA (2) • Efrem Sirski, d., c. u.; Primož in Felicijan, muč.
Kristus išče grešnike (Mt 9,9-13)	
10. Ponedeljek	• Bogumil, šk.; Janez Dominici, dubrovn. škof
11. Torek	Barnaba, apostol (3) • Jolenta, redovnica
12. Sreda	• Janez Fakundski, red.; Adelhajda, devica
13. Četrtek	Anton Padovanski, red., c. u. (3) • Trifil, škof
14. Petek	Srce Jezusovo (1) Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca
15. Sobota	Srce Marijino; Vid (Vitomir), mučenec (4) • Germana (Mana) Cousin, d.
16. Nedelja	11. NAVADNA (2) Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; G vido Kort., red. •
Jezus razpošlje učence (Mt 9,36-38;10,l-8)	
17. Ponedeljek	• Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof
18. Torek	• Marko in Marcelijan, muč; Amand (Ljubo) škof
19. Sreda	Romuald, opat (4) • Nazarij, škof
20. Četrtek	• Silverij I., pap., muč.; Mihelina Malatesta, spok.
21. Petek	• Alojzij (Vekoslav, Slavko) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof
22. Sobota	• Pavlin iz Nole, šk.; Janez Fischer šk. in Tomaž More, m. (4) • Ahac, m.
23. Nedelja	12. NAVADNA (2) • Jožef Cafasso, duh.; Agripina, d.m.
Jezus uči apostole (Mt 10,26-33)	
24. Ponedeljek	Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres • Favst, muč. C1
25. Torek	DAN DRŽAVNOSTI • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Roti-ja),df
26. Sreda	• Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec
27. Četrtek	Ema (Hema) Krška, kneginja (3) • Ladislav Ogrski, kralj
28. Petek	Irenej, škof, muč. (3) • Potamijena, mučenka
29. Sobota	Peter in Pavel, apostola (1) • Marcel, mučenec
30. Nedelja	13. NAVADNA (2) • Prvi mučenci rimske Cerkve
Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10,37-42)	
	
	
Junij	1. 6. 11. 16. 21. 26.
vzhod Sonca zahod Sonca dolžina dneva	05.14 05.12 05.11 05.10 05.11 05.13 20.46 20.49 20.53 20.55 20.56 20.57 15.32 15.37 15.42 15.45 15.44
Do 21. junija se dan podaljša za 13 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 4 minute. Sonce stopi v znamenje Raka 21. junija ob 04.24. Začetek poletja.
Lunine mene: Kip I. ob 22.47, zadnji krajec 8. ob 13.05, mlaj 16. ob 03.36. prvi krajec 24. ob 07.23.
Julij - Mali srpan
1. Ponedeljek	• Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopisem. žena O
2. Torek	• Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč.
3. Sreda	Tomaž, apostol (2) • Heliodor Koprski, škof
4. Četrtek	Elizabeta Portugalska; Urh, škof (4) •
5. Petek	Ciril in Metod, slovanska ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh.
6. Sobota	Marija Goretti, dev., muč. (4) • Bogomila, spok.
7. Nedelja	14. NAVADNA (2) • Izaija, prerok; Vilibald, šk. (|
Mali umevajo božje razodetje (Mt 11,25-30)	
8. Ponedeljek	• Kilijan, škof, muč; Prokop, mučenec
9. Torek	• Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci
10. Sreda	• Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m.
11. Četrtek	Benedikt, opat (2) • Olga Kijevska, kneginja
12. Petek	Mohor in Fortunat, muč. (4) • Nabor in Feliks, m.
13. Sobota	Henrik (Hinko) I., kralj (4) • Evgen, škof
14. Nedelja	15. NAVADNA (2) • Kamil de Lellis, duh., Frančišek Šolan, red.
Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13,1-23)	
15. Ponedeljek	Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez #
16. Torek	Karmelska Mati božja (4) • Evstahij, škof
17. Sreda	• Aleš (Aleksij), spokornik; Marcelina, devica
18. Četrtek	• Friderik (Miroslav), šk.. muč.; Arnold, škof
19. Petek	• Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlatka), devica
20. Sobota	• Marjeta Antiohijska, dev. muč.; Elija, prerok
21. Nedelja	16. NAVADNA (2) • Lovrenc iz Br., duh., c. u.; Danijel (Danilo), preroK
Prilika o ljuljki med pšenico (Mt 13,24-43)	
22. Ponedeljek	Marija Magdalena (Majda) (3) • Menelij, opat
23. Torek	Brigita Švedska, red. (4) • Apolinarij, šk., muč. C)
24. Sreda	Krištof (Kristo), muč. (4) • Boris in Gleb, mučenca
25. Četrtek	Jakob st., apostol (2) • Olimpija, vdova
26. Petek	Joahim in Ana, starša D. M. (3) • Valens, škof
27. Sobota	Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3) • Pantaleon, muč.
28. Nedelja	| 17. NAVADNA (2) • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), šk.
Priliki o zakladu in o ribah (Mt 13,44-52)	
29. Ponedeljek	Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj, muč.
30. Torek	Peter Krizolog, škof, c. u. (4) • Angelina, kneginja O
31. Sreda	Ignacij Lojolski, red. ustan. (3) • Fabij, muč.
	
	
Julij_h_6._H._16.	21.	26.	31.
vzhod Sonca 05.16 05.18 05.23 05.27	05.32	05.37	05.43
zahod sonca 20 56 20.54 20.52 20.48	20.44	20.39	20.33
dolžina dneva 15.40 15.36 15.29 15.21	15.12	15.02	14.50
Do konca meseca se dan skrajša za 50 minul. Sonce siopi v znamenje Leva 22. julija ob 15.19.
Lunine mene: Sčip 1. ob05.58.zadnji krajec 7. ob 20.55, mlaj 15. ob 18.15. prvi krajec 23. ob 19.49, Sčip 30. ot
Skalna smiljka (Ce ras tium julicum)
Avgust - Veliki srpan
. Četrtek	Alfonz Marija Ligvorij, šk., c. u. (3) • Makabejski bratje	
. Petek	Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan I., papež; Porciunkula	
. Sobota	• Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažtic, zagr. škof	
. Nedelja	18. NAVADNA (2) • Janez M. Viannev. duh.	
Jezus nasiti množico (Mt 14,13-21)		
. Ponedeljek	Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kralj	
. Torek	Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. )	
. Sreda	Sikst II. papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) •	
Četrtek	Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) • Cirijak in tov.	
. Petek	• Peter Faber, red.; Roman, muč.; Edith Stein, red., muč.	
Sobota	Lovrenc, diakon, muč. (2) • Asterija (Zvezdana), muč.	
. Nedelja	19. NAVADNA (2) • Klara (Jasna), dev.; Tiburcij in Suzana, muč.	
Jezus hodi po morju (Mt 14,22-33)		
Ponedeljek	• Evplij, muč.; Inocenc IX., papež	
Torek	Poncijan, pap. in Hipolit, duh., mučenca (4) •	
Sreda	Maksimilijan Kolbe, muč. (3) • Evzebij iz Rima, duh.	
Četrtek	MARIJINO VNEBOVZETJE (1)« Lir/kij. muc. •	
Petek	Rok, spokomik; Štefan Ogrski, kralj (4) •	
Sobota	• Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Svobodan), op., muč.	
Nedelja	20. NAVADNA (2) • Helena (Jelka, Alenka), cesarica	
Jezus hvali vero kananejske žene (Mt 15,21-28)		
Ponedeljek	Janez Eudes, red. ust. (4) • Ludvik Toulouški, škof	
Torek	Bernard, opat, c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok	
Sreda	Pij X., papež (3) • Baldvin, kralj; Sidonij, škof	
Četrtek	Devica Marija Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof C	
Petek	Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik	
Sobota	Jernej, apostol (2) • Emilija de Vialar, redovnica	
Nedelja	E 21. NAVADNA (2) • Ludvik IX., franc. kralj; Jožef Kalasanc, red.	
Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16,13-20)		
Ponedeljek	• Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof	
Torek	Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof	
Sreda	Avguštin, škof, c. u. (3) • Hermes, mučenec O	
Četrtek	Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenka	i
Petek	• Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč.	
Sobota	• Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof	
-4		
I		
Avgust 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31.		
»d Sonca	05.45 05.51 05.57 06.03 06.10 06.16 06.22
xl Sonca	20.32 20.24 20.17 20.08 20.01 19.51 19.42
Sna dneva	14.47 14.33 14.20 14.05 13.51 13.35 13.20
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 27 minul. Sonce stopi v znamenje Device 22. avgusta ob 22.23.
Lunine mene: zadnji krajec 6. ob 07.25. mlaj 14. ob 09.34. prvi krajec 22. ob 05.36.5fip 28. ob 19.52.
Lepi čeveljček ( Cypripedium calceolus)
	September - Kimovec
1. Nedelja	22. NAVADNA (2) ANGELSKA • Egidij (Tilen), opat
	Hoja s križem za Kristusom (Mt 16.21-27)
2. Ponedeljek	• Maksima, mučenka; Kastor, škof
3. Torek	Gregor Vel., papež (3) • Mansvet, škof
4. Sreda	• Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok 3
5. Četrtek	• Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, šk., muč.
6. Petek	• Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci
7. Sobota	• Marko Križevčan in tov., muč: Regina, dev., mučenka
8. Nedelja	23. NAVADNA (2) • Marijino rojstvo
	Jezus naroča spravljivost (Mt 18,15-20)
9. Ponedeljek	• Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, mučenca
10. Torek	• Nikolaj Tolentinski, spok., Otokar, red.
11. Sreda	• Prot in Hijacint, mučenca; Emtruda (Erna), devica
12. Četrtek	• Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč.
13. Petek	Janez Zlatousti, šk., c. u. (3) • Mavrilij, škof O
14. Sobota	Povišanje sv. Križa (2) • Notburga, dev.
15. Nedelja	24. NAVADNA (2) • Žalostna Mati božja (Dolores); Melita, muč.
	Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18,21-35)
16. Ponedeljek	Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneginja
17. Torek	Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč.
18. Sreda	• Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč.
19. Četrtek	Januarij, Šk., muč. (4) • Emilija de Rodat, redovnica
20. Petek	Korejski muč. (3) • Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč. C)
21. Sobota	Matej (Matevž) apostol in ev. (2) • Jona, prerok; kvatre
22. Nedelja	25. NAVADNA (2) • Tomaž Villan., šk.; Mavricij in tov., muč.
	Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20,1-16)
23. Ponedeljek	• Paternij (Domogoj), šk., muč.; Lin, papež
24. Torek	• Rupert Salzburški (4) • Marija reš. jetnikov
25. Sreda	• Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof
26. Četrtek	Kozma in Damijan, muč. (4) • Nil, opat
27. Petek	Vincenc Pavelski, duh. (3) • Hiltruda, dev. #
28. Sobota	Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. mučenci (4) •
29. Nedelja	26. NAVADNA (2) • Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli
	Prilika o dveh sinovih (Mt 21,28-32)
30. Ponedeljek	Hieronim, duhovnik, c. u. (3) • Zofija, spokornica
	
	
	1. 6. 11. 16. 21. 26.
«hod Sonca sahodSonca Jolžina dneva	06.23 06.30 06.35 06.41 06.48 06.55 19.40 19.31 19.21 19.11 19.01 18.52 13.17 13.01 12.46 12.30 12.13 11.57.
	Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. Sonce stopi v znamenje Tehtnice 22. septembra ob 20.00. Zadetek jeseni. Lunine mene: zadnji krajec 4. ob 21.06. mlaj 13. ob 01.07, prvi krajec 20. ob 13.23. ščip 27. ob 04.51.
Oktober - Vinotok
1. Torek	Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof
2. Sreda	Angeli varuhi (3) • Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp.
3 Četrtek	• Evald, muč.; Kandid (Žarko), mučenec
4. Petek	Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof- 3
5. Sobota	• Marcelin, škof; Flavija, mučenka
	27. NAVADNA (2), ROZNOVENSKA • Bruno, red. ust.
	Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21,33-43)
7. Ponedeljek	Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež
8. Torek	• Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica
9. Sreda	Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) •
10. Četrtek	• Frančišek Borgia, red.; Hugolin, mučenec
11. Petek	• Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof
12. Sobota	Maksimilijan Celjski, škof (4) • Serafin, redovnik #
13. Nedelja	28. NAVADNA (2) • Edvard, kralj; Koloman, muč.
Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22,1-14)	
14. Ponedeljek	Kalist I., papež, muč (4) • Gavdencij (Veselko), škof
15. Torek	Terezija (Zinka) Jezusova, dev., c. u. (3) • Avrelija, dev.
16. Sreda	Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat
17. Četrtek	Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3) • Viktor, škof
18. Petek	Luka, evangelist (2) • Julijan, puščavnik
19. Sobota	Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) • C)
20. Nedel ja	129. NAVADNA (2), MISIJONSKA • Irena (Mira), muč.; Vendelin, op.
Prilika o davčnem denarju (Mt 22,15-21)	
21. Ponedeljek	• Uršula, devica, muč.; Hilarion, opat
22. Torek	• Marija Šaloma, svetopisem. žena; Bertila Boscardin, red.
23. Sreda	Janez Kapistran, duh. (4) • Severin iz Kolna, škof
24. Četrtek	Anton M. Claret, škof (4f« Feliks, škof, muč.
25. Petek	• Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč.
26. Sobota	• Lucijan, mučenec; Amant iz Strasbourga, škof O
27. Nedelja	30. NAVADNA (2), ŽEGNANJSKA (1) • Vincenc in Sabina, muč.
Največja zapoved (Mt 22,34-40)	
28. Ponedeljek	Simon in Juda Tadej, ap. (2) • Cirila, mučenka
29. Torek	• Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica
30. Sreda	• Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik
31. Četrtek	DAN REFORMACIJE • Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec
	
	
Oktober_L_6._11.	16.	21.	26.	31.
vzhod Sonca 06.01 06.07 06.14	06.21	06.28	06.34	06.42
zahod Sonca 17.42 17.32 17.23	17.14	17.06	16.57	16.50
dolžina dneva 11.41 11.25 11.09	10.53	10.38	10.23	10.08
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minul Sonce stopi v znamenje Škorpijona 23. oktobra ob 04.19.
Lunine mene: zadnji krajec 4 ob 13.04. mlaj 12. ob 15.14, prvi krajec 19. ob 19.09, ičip26. ob 15.11.
Linejka (Linnaea borealis)
November - Listopad	
1. Petek	VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec
2. Sobota	Spomin vseh vernih rajnih (1) • Marcijan, puščavnik
3. Nedelja	'i 31. NAVADNA (2), ZAHVALNA • Viktorin; Just, muč.; Martin P., šk. (|
Jezus obsoja farizeje (Mt 23,1-12)	
4. Ponedeljek	Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agricola, muč.
5. Torek	• Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krst.; Bertilda, op.
6. Sreda	Lenart (Narte), opat (4) • Sever, škof, mučenec
7. Četrtek	• Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof
8. Petek	• Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež
9. Sobota	Posvetitev lateranske bazilike (2) • Teodor (Božidar)
10. Nedelja	S 32. NAVADNA (2) • Leon Veliki, papež, c. u.; Andrej Avelinski, duh.
Pametne in nespametne device ((Mt 25,1-13)	
11. Ponedeljek	Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik #
12. Torek	Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3) • Kunibert, Škof
13. Sreda	Stanislav Kostka, red. (4) • Homobonus, trgovec
14. Četrtek	• Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc 0'Toole, škof
15. Petek	Albert Veliki, škof, c. u. (4) • Leopold, knez
16. Sobota	Marjeta Škotska, Jedrt iz Helfte (4) • Otmar, opat
17. Nedelja	33. NAVADNA (2) • Elizabeta Ogrska, redovnica; Evfemija in Tekla
| Prilika o talentih (Mt 25,14-30)	
18. Ponedeljek	Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok ©
19. Torek	• Narsej, škof, muč.; Barlam, mučenec
20. Sreda	• Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, redovnik
21. Četrtek	Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež
22. Petek	Cecilija (Cilka), dev., muč. (3) • Maver, škof, muč.
23. Sobota	Klemen, papež, muč; Kolumban, opat (4) •
24. Nedelja	JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1)
10 poslednji sodbi (Mt 25,31-46)	
25. Ponedeljek	• Katarina Aleksandri j ska, devica, muč.; Erazem, mučenec
26. Torek	• Leonard Portomavriški, redovnik; Valerijan Oglejski, škof
27. Sreda	Virgil, apostol Koroške (4) • Jožef Pignatelli, redovnik
28. Četrtek	• Jakob iz Marke, duhovnik; Eberhard, škof
29. Petek	• Saturnin, mučenec; Radogost (Radbod), škof
30. Sobota	Andrej, apostol (2) • Justina, devica
November_L_6._[L_16;_2L_26.
vzhod Sonca	06.43 06.50 06.57 07.04 07.11 07.18
zahod Sonca	16.48 16.41 16.35 16.29 16.24 16.21
dolžina dneva	10.05 09.51 09.38 09.25 09.13 09.03
Do konca meseca se dan skrajJa za I uro 10 minut. Sonce stopi v znamenje Strelca 22. novembra ob 01.50.
Lunine mene: zadnji krajec 3. ob 08.50. mlaj 11. ob 05.16. prvi krajec 18. ob 02.09. Jčip 25. ob 05.10.
Kosmati škrobotec (Rihinanthus alectorolophus)
December - Gruden
1. ADVENTNA (1) • Natalija (Boža), spok. (začetek hogosluž. leta B) Opomin k čuječnosti (Mr, 13,33-37)_
2. Ponedeljek	• Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok.
3. Torek	Frančišek Ksaver, duh. (3) • Kasijan, muč. (J
4. Sreda	Janez Damaščan, duh., c. u. (4) • Barbara, dev., muč.
5. Četrtek	• Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof
6. Petek	Nikolaj (Miklavž), škof (4) • Apolinarij Tržaški, muč.
7. Sobota	Ambrož, škof, c. u. (3) • Agaton, mučenec
	BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (I) • 2. ADV. (1)
	Marija je milosti polna (Lk 1,26-38)
9. Ponedeljek	• Peter Fourier, redovnik; Valerija, muč.; Abel, očak
10. Torek	• Melkijad, papež; Judita, svetopisem. žena #
11. Sreda	Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik
12. Četrtek	Ivana Frančika Šantalska, red. (4) • Amalija, muč.
13. Petek	Lucija, devica, muč. (3) • Otilija, dev.; Jošt, pušč.
14. Sobota	Janez od Križa, duh., c. u. (3) • Spiridion (Dušan), šk.
	3. ADVENTNA (1) • Kristina (Krista), devica
	Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jn 1,6-8.19-28)
16. Ponedeljek	• Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica
17. Torek	• Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ustan. C)
18. Sreda	• Teotim in Baziiijan, mučenca; Gacijan, škof
19. Četrtek	• Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, mučenka
20. Petek	• Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, opat
21. Sobota	Kvatre; Peter Kanizij, duh., c. u. (4) • Severin, škof
	4. ADVENTNA (1) • Demeterij. mučenec
	Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1,26-38)
23. Ponedeljek	Janez Kancij, duh. (4) • Viktorija, dev., muč.
24. Torek	Sveti večer • Adam in Eva; Hermina (Irma), devica O
	BOZIC, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, muč.
	DAN SAMOSTOJNOSTI; Štefan, prvi mučenec (2) •
27. Petek	Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica
28. Sobota	Nedolžni otroci, mučenci (2) • Kastor in tov., mučenci
	SVETA DRUŽINA (2) • David, kralj; Tomaž Becket
	Jezusovo darovanje v templju (Lk 2,22-40)
30. Ponedeljek	• Rajner, škof; Liberij, škof; Egvin, škof
31. Torek	Silvester I., papež (4) • Melanija, opatinja
December_L_6._H._16._2L_26._31.
vzhod Sonca	07.24 07.29 07.34 07.38 07.41 07.43 07.44
zahod Sonca	16.18 16.17 16.17 16.18 16.19 16.23 16.27
dolžina dneva	08.54 08.48 08.43 08.40 08.38 08.40 08.43
Do 22. decembra se dan skrajša za 15 minul, potem pa podaljia do konca mescca za 4 minute. Sonce stopi v znamenje Kozoroga 21. decembra ob 15.06.
Lunine mene: zadnji krajec 3. ob 06.06. mlaj 10. ob 17.56, prvi krajec 17. ob 10.31. ščip 24. ob 21.41.
Alpska moiina (Eryngium alpinum)
Dva jubileja župnije Voice
Dva transparenta sta že od pomladi ob vhodu v faro naznanjala, da župnija Volče na Tolminskem slavi v jeseni 1995 kar dva pomembna jubileja: 1100-Ietnico župnije in 300-letnico župnijske cerkve sv. Lenarta. Sedanja župnija obsega kraje Volče, Čiginj, Kozaršče, Sela pri Volčah in Volčanske Rute. Na vsem župnijskem območju živi le še okoli 920 ljudi, večina v kraju Volče, ki je tudi sedež krajevne skupnosti in šteje 519 ljudi po štetju 1991.
Volče so bile v srednjem veku tako kot vsa Tolminska pod oblastjo oglejskega patriarha. Ker so bile najbliže Čedadu in njegovemu kapitiju, so najbrž najprej sprejele krščanstvo in tako postale prafara, ki je po ugotovitvi Jožefa Kraglja imela svojo cerkev že za časa oglejskega patriarha Valperta, ki je umrl leta 891. Vsekakor pa naj bi nekakšna župnijska skupnost začela delovati okrog leta 895. Cerkvico sv. Danijela so postavili zunaj vasi »v črnem logu« blizu Sočinega brega, da bi bila blizu tudi Tolmincem, ki tedaj še niso imeli svoje cerkve in so se z brodom vozili čez Sočo k cerkvenim obredom. Po izročilu naj bi volčanska fara segala tudi na Kranjsko v Bohinj; pravijo, da so tudi iz teh oddaljenih krajev nosili mrtve pokopavat k sv. Danijelu. Pozimi umrle naj bi po izročilu posušili v dimniku in jih šele na pomlad pokopali. Dokumentirano pa je, da je fara segala tudi v Benečijo (občina Dreka).
Volče so v listinah prvič omenjene kot fara leta 1015, ko oglejski patriarh Janez IV. potrdi cerkveno desetino iz te fare čedajske-mu kapitiju. Tako je kapitelj postal nekakšen župnik tudi vsem kasneje ustanovljenim tolminskim faram in prejemal od njih lepe dohodke, dušnopastirsko delo pa so opravljali vikarji domačini, ki so s svojimi skromnimi dohodki morali vzdrževati še svoje kaplane. Iz bule papeža Celestina III. 24. novembra 1192 spoznamo, da sta poleg volčanske fare na Tolminskem še fara v Bovcu in na Šentviški Gori, iz listine trevižanskega škofa Tol-berta 1297 pa je razvidno, da sta samostojni župniji tudi že v Tolminu in Kobaridu. Leta
1306 kapitelj uredi dohodke volčanskega vikarja: na leto dobi sedem starjev (star je meril približno 80 litrov) žita in ravno toliko prosa ter ovsa, dalje polovico sira in volne, ki ju naberejo o sv. Juriju in sv. Mihaelu, polovico sedmin in zapuščin umrlih ter vse, kar bodo dobili za očiščevanje žen in za oznamo-vanje hiš o sv. treh kraljih.
Leta 1322 so prvič postavili most čez Sočo za zvezo med Volčami in Tolminom, a ga je že čez tri leta odnesla povodenj in spet je vozil od Malnarja do cerkve sv. Urha brod vse do 1846, ko je bil zgrajen sedanji most.
Leta 1356 je že deloval arhidiakonat za Tolminsko, kar vidimo iz zapisa o arhidiako-novih cerkvenih vizitacijah v tolminskih župnijah. Arhidiakon je bil izvoljen izmed čedaj-skih kanonikov, šele v 18. stoletju je arhidiakon stanoval v Tolminu. Obseg arhidiakonata je razviden iz zemljevidov njegovih devetih župnij iz leta 1751, ki jih hrani arhiv stolnice v Čedadu. Iz zemljevida volčanske fare vidimo, da je zajemala še Most na Soči, Idrijo pri Bači, Lom, Doblar, Dreko in Štoblank v Benečiji.
Mnoge nesreče so zadevale tudi volčan-sko faro, npr. leta 1336 kobilice in lakota, 1337 velika povodenj, leta 1348 potres in kuga, leta 1478 pa turška nadloga. Turki so se po Soški dolini namerili proti Koroški in spomin na ta pohod je »turški križ« v pečini ob cesti v Podselu in »turško znamenje« v bližini. Ljudje so nad pečino pripravili veliko kamenja in ga valili na Turke. Besni poveljnik je s sabljo vsekal znamenje križa v skalo kot svarilo, da Turki ne bi več prišli sem, kjer teče »Bela voda« (Soča). Leto kasneje se je spet pojavila kuga in za odvrnitev le-te so v Volčah postavili sloveče gotsko kužno znamenje. Kuga se je ponovila še leta 1588 in tedaj so v znamenje vsekali to letnico.
V letu 1493 je bila dovoljena gradnja cerkve Marije Device na Mengorah, ki je postala priljubljena božja pot. Tja so Tolminci romali zlasti za »bendimnico« (mali šmaren), sedaj na nedeljo po tem prazniku. Med prvo vojno je bila cerkev v frontni črti in docela porušena, po vojni pa šele 1929 na novo zgrajena. Oltarno sliko Marije z Jezuščkom, palo in križev pot je ustvaril Tone Kralj z ženo Maro.
Kmalu po prehodu Tolminske pod oblast Habsburžanov so Volčani leta 1505 dogradili novo cerkev sv. Danijela, ki jo je leta 1525 s freskami poslikal Jernej iz Loke. Leto prej so se Volčani sprli s svojim vikarjem in za kazen
Pogled iz Tolmina na volčansko polje; spredaj levo cerkev sv. Danijela, v ozadju vas Volče s cerkvijo sv. Lenarta; v ozadju levo hrib Očna, desno Ježa. Foto Janez Dolenc.
je na cerkev nabil interdikt. Tako so bili brez maše in so prosili Štampo, tolminskega glavarja, da je posredoval pri vikarju. Tik pred prvo vojno so freske restavrirali; ker je cerkev med vojno izgubila streho, so freske propadle zaradi nevednosti obnoviteljev.
Tudi iz Dreke so nosili krščevat otroke in pokopavat mrtve k sv. Danijelu, čeprav je bil pri cerkvi Device Marije že 1512 imenovan kaplan. Prenos krste po slabih in strmih poteh je bil zelo naporen, zato so se nosači vedno odpočili pri studencu, ki se še danes imenuje Mrtvašca in slovi po svoji dobri vodi. Šele 1756 so bili dovoljeni krsti in pogrebi tudi v Dreki; kot fara seje osamosvojila šele 25 let po priključitvi v beneško državo, leta 1779.
Leta 1534 je bila zgrajena podružna cerkev sv. Marije Magdalene na Selah, leta 1560 pa cerkev sv. Volfganga (Štoblank) v Benečiji. Leta 1568 so dogradili visoko pod vrhom hriba Ježa cerkev sv. Florijana. Te cerkve ni več, leta 1784 ji je ukazal odkriti streho cesar Jožef II. Ista usoda je zadela cerkev sv. Jakoba na Kolovratu, ki je bila postavljena leta 1590.
Iz Volč se je po dobri cesti lahko prišlo v Čedad, v Gorico pa je bila zelo slaba pot. Šele leta 1587 je bila dograjena deželna cesta v Gorico in leta 1603 so v Volčah postavili mitnico, kjer so pobirali takso za uporabo te ceste.
Na Mostu so imeli že zelo staro in slabo vzdrževano cerkev sv. Mavra nad vasjo. Želeli pa so novo cerkev sv. Lucije v vasi sami, zato so zaprosili Čedad za dovoljenje in ga tudi dobili. Nova cerkev je bila dograjena 1612 in posvečena 1624. Leta 1640 je dobila svojega prvega kaplana. Leta 1787 seje kap-lanija sv. Lucija osamosvojila kljub nasprotovanju volčanskega vikaija in cerkev sv. Mavra je postala pokopališka cerkev. Dokončno je bila potrjena kot samostojna župnija šele leta 1857.
Cesarica Marija Terezija je 1652 ukazala voditi matične knjige v vsaki fari. Velika škoda je, da so bile volčanske prvič uničene že ob požaru 1706, drugič v požaru 1866 in tretjič med prvo svetovno vojno. Vendar imajo Volče dobro Kroniko, ki jo je s pogledom nazaj za čas od nastanka fare do 1923 napisal v letih 1955 in 1956 župnik Alojzij Koder-mac. Od leta 1923 dalje pa se kronika piše sproti.
Leta 1695 je bila nad vasjo dograjena nova farna cerkev sv. Lenarta, zaščitnika živine.
Zemljevid volčanske fare iz leta 1751, ko je obsegala še Dreko v Benečiji, Most na Soči, Idrijo pri Bači in Doblar; zemljevid hrani arhiv stolnice v Čedadu. Foto Edo Kozorog.
Tako je letos 300-letnica dograditve te cerkve. Posvečena je bila šele leta 1720. Med prvo vojno je bila hudo poškodovana in po vojni obnovljena. Leta 1927 jo je poslikal Tone Kralj.
Ob koncu 17. stoletja se na Tolminskem razvije močno puntarsko gibanje. Tolminci so se sicer puntali že 1513-15, 1526-27, Volča-ni so se pa še posebej leta 1605 pritožili zoper tolminskega grofa Formentinija v Gradec, ker jim je po krivici zaplenil živino. V prvi, nekrvavi fazi velikega punta je delegacija upornih kmetov pod vodstvom Simona Golja iz Podmclca nesla leta 1702 na Dunaj pritožbo zoper tolminskega grofa Jakoba Antona Co-roninija zaradi pretiranih dajatev in rabot (tlake). Cesarska oblast je delegacijo ukazala poslati na prisilno delo v okovih, le Simonu Golji je uspelo pobegniti. Zato je med kmeti tlelo naprej, zlasti še po uvedbi državnega davka na meso, usnje in vino leta 1708. Ta davek je vzel v zakup Jakob Bandelj iz Gorice in ga kruto izteijeval z rubežem. Ker je Simon Golja leta 1711 umrl, je postal novi vodja (HauptradlfUhrer) Jakob Velikonja iz Čiginja, torej iz volčanske fare. Za vojaškega
poveljnika pa so puntarji izbrali Ivana Gradnika (v listinah je včasih imenovan tudi s svojim pravim priimkom Miklavčič) iz Ro-činja, poklicnega vojaka. Ker je davkar Bandelj dal sredi marca 1713 v Gorici zapreti nekaj Tolmincev in jim zaplenil tovore soli, seje na plat zvona 27. marca dvignila kmečka vojska 6000 mož in šla nad Gorico, da osvobodi zaprte kmete in kaznuje davkarja Bandlja. Do prvega spopada z goriško posadko je prišlo v Solkanu, a premoč kmetov je bila kljub slabi oborožitvi prevelika in naslednjega dne so puntarji preplavili Gorico, osvobodili zaprte kmete ter zrušili hišo davkarja Bandlja. Toda čez dva meseca je prišla cesarska vojska, zatrla upor in polovila pun-tarske voditelje. Enajst so jih obsodili na smrt in obglavili na Travniku v Gorici med 20. in 23. aprilom 1714, okrog 80 kmetov pa je še dobri dve leti trpelo v strašnih ječah na goriškem gradu. Iz volčanske fare so bili poleg Velikonje zaprti voditelji Martin in Valentin Munih iz Podseli ter Gregor Kobal in Jakob Gruden z Mosta. Dokumentirana je usmrtitev Gregorja Kobala in Martina Muniha, verjetno pa sta bila ob glavo tudi Jakob Velikonja in Jakob Gruden. Že ob aretacijah so bili ubiti trije puntarji.
Leta 1734 je prišlo naselje Doblar v ro-činjsko faro. 1740 zasede avstrijski prestol cesarica Marija Terezija, ki pospešuje sajenje
Pogled na središče vasi Volče s cerkvijo sv. Lenarta. Foto Janez Dolenc.
krompirja in koruze, a uvaja vojaško obveznost, ki traja zelo dolgo, zato se fantje skrivajo ali bežijo na Beneško.
Leta 1751 je papež Benedikt XIV. ukinil oglejski patriarha! in ustanovil goriško in videmsko nadškofijo. Prvi goriški nadškof dr. K. M. Attems je leta 1762 prišel v Volče bir-mat in opravit vizilacijo; vse kaže, da je tedanja baročna noša tako vplivala na Volčan-ke, da so vznejevoljile škofa s preglobokimi dekolteji. Tega leta je cesarica zaukazala ljudsko štetje in v fari so našteli 1082 moških in 1221 žensk, skupaj 2303 farane.
Leta 1763 je postal vojaški zdravnik dr. Anton Muznik z Mosta goriški protomedicus, ki je v svoji knjigi Clima goriliense 1781 opisal tudi svoje rojake Tolmincc.
Leto 1770 pomeni začetek šole v Volčah, učil je kaplan Savli. Leta 1867 pride v Volče prvi učitelj in 1869 je bilo kupljeno poslopje za šolo. Sedaj je v Volčah podružna osnovna šola za nižje razrede v okviru tolminske osemletke France Bevk.
Cesar Jožef II. leta 1782 odpravi tolminski arhidiakonat; vikarji so postali župniki, v Tolminu je osnovan dekanijski urad. Prepovedane so vse bratovščine, procesije in romanja. Čeprav je arhidiakon moral zapustiti Tolmin, so nekatere pravice čedajskega ka-pitlja ostale do 1848, potem pa je kapitelj dobil od Avstrije precej visoko odpravnino.
Leta 1785 nastaja jožefinski kataster in v Volče pridejo zemljemerci. 1789 je vpeljan poštni voz Tolmin-Gorica, ki pelje vsak dan skozi Volče. Kasneje je nekaj časa v Volčah ludi pošta.
Leta 1797 so Francozi prvič v Volčah, leta 1805 drugič in leta 1809 tretjič, tokrat za štiri leta. Vpeljana je civilna poroka, rabote in de-
Ob 300-letnici prenovljena župnijska cerkev sv. Lenarta. Foto Janez Dolenc.
setine so odpravljene. Ob vrnitvi avstrijske vojske 1813 je pri sv. Danijelu padlo nekaj Francozov.
Tolminski grof leta 1833 hudo stiska kmete v Volčah; ko se začno upirati, pokliče dve stotniji vojakov in jih za kazen nastani pri kmetih. Bili so Poljaki in ostali so v slabem spominu.
Leta 1845 seje rodil v Volčah Jožef Kra-gelj, ki je še kot dijak zapisoval volčanske ljudske pesmi. Bil je dekan v Tolminu (18771914) in šolski nadzornik. Objavil je med drugim razpravi Arhidiakonat tolminski in Zgodovina tolminske šole. Umrl je kot begunec v Ljubljani 1917.
Končno je na Dunaju 9. septembra 1848 sprejeta osvoboditev kmetov iz fevdalnega jarma. Volčani pridno odkupujejo zemljišča od gospodarja na tolminski graščini viteza Kre-meija.
Po bitki pri Custozzi 1866 pride Benečija pod Italijo, na Kolovratu je spet meja in spet zacvete tihotapstvo, zato v Volče pride finančna straža. Tega leta požar uniči velik del vasi; kjer se je požar ustavil, so 1878 postavili kapelico sv. Florijana.
Cerkev sv. Danijela na volčanskem polju, nekoč imenovanem Črni log, ki bo kmalu obhajala 500-letnico; v ozadju Vodil vrh. Foto Janez Dolenc.
Leta 1883 je bilo največje število rojstev v fari - 74. Tega leta je bila ustanovljena tudi Čitalnica v Volčah. Težko je za zaslužek, zato iz fare vsako pomlad odide okrog 60 moških na sezonsko delo v gozdove Gornje Štajerske, Slavonije in Romunije. Več možnosti za zaslužek bliže doma je po letu 1903, ko začno graditi bohinjsko železnico. Dograjena je 1906 in nekateri se pri njej stalno zaposlijo.
24. maja 1915 Italija napove vojno Avstriji in Volčani morajo v pregnanstvo. Vas se je znašla na frontni črti in je bila uničena. Po umiku Italijanov konec oktobra 1917 vas le počasi oživlja. Na raznih frontah je padlo 60 domačinov iz volčanske fare.
V začetku novembra 1918 Italija okupira vso Primorsko in Italijani korakajo skozi Volče v Tolmin. Veliko truda in stroškov je z obnovo porušenih vasi. Začasno služi lesena baraka za šolo in cerkev. Za duhovna opravila prihaja iz Tolmina kaplan Kodermac. Za silo popravljeno cerkev je 1921 blagoslovil tolminski dekan Roječ. Tega leta se je na Čigi-nju rodil Vladimir Kavčič, ki se je z družino 4 leta star preselil v Francijo in tam zaslovel kot francoski pesnik Jean Vodaine.
Volčani so obnovili Bralno in pevsko društvo, dramski krožek in ustanovili tamburaški orkester. Gonilna sila društva je bil Andrej Majnik, ki je bil obenem pevovodja, režiser in vodja tamburašev. Leta 1926 je prišlo do nasilne ukinitve društva, ko so fašisti razdejali sedež društva, raztrgali knjige in zaplenili instrumente.
Več mladih ljudi iz Volč je študiralo na slovenskem učiteljišču v Tolminu, dokler ga fašisti niso zaprli. Med njimi je bil tudi An-
Gotsko kužno znamenje v Volčah z letnico 1588, a postavljeno skoraj 200 let prej; srečno je prestalo vse vojne in potrese. Foto Janez Dolenc.
drejev brat Anton in njegov prijatelj Franc Fortunat. Vključila sta se v organiziran odpor narodnoobrambne organizacije TIGR in ustanovila celice v Volčah, na Kozarščah, Čigi-nju, v Ušniku, na Selah, v Rutu in na Fonih. Majnik je bil izvoljen v izvršni odbor TIGRa, Fortunat pa je s sodelavci organiziral drzne diverzantske akcije. Ob pripravah za prvi tržaški proces 1930 sta se morala umakniti v Slovenijo, sicer bi ju zaprli.
Maja 1922 je bil Alojzij Kodermac imenovan za volčanskega župnika. Rodil se je v Hruševju v Brdih in bil 1917 v Stični posvečen za duhovnika. Najprej je bil kaplan v Tolminu, potem pa 43 let župnik v Vo Ičah. Za Volče je storil mnogo dobrega, obnovil je cerkev sv. Danijela, cerkev na Mengorah, dokončal obnovo cerkve sv. Lenarta. Upiral se je pritisku poitalijančevanja in po letu 1927 je imel slovenski verouk v kapeli župnišča, ker je bil na šoli samo italijanski verouk. Leta 1931 so na njegovo pobudo zgradili cerkvico sv. Florijana v Rutih, predvsem zaradi razširitve verouka.
Notranjost cerkve sv. Lenarta; v oltarju slika patrona cerkve (Janez Tavčar), ob strani levo sv. Peter in Pavel, desno sv. brata Ciril in Metod (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
Med drugo svetovno vojno se je osvobodilno gibanje leta 1942 začelo tudi v volčanski fari. Aktivista OF v Volčah sla bila Franc Gerbec in Janko Rutar. Do konca leta 1943 je v partizane odšlo 30 fantov in mož, znana borca sta bila Zvonko Zuodar iz Volč in Janko Kofol in Sel. Ob pohodu Gregorčičeve brigade v Benečijo maja 1943 so bili hudi boji z Italijani na Kolovratu, v novembru tega leta pa so Nemci požgali del Volč, 15 hiš je zgorelo do kraja. Skupaj je druga vojna zahtevala v volčanski fari nad 70 žrtev.
Župnik Kodermac je bil z ljudstvom tudi v teh hudih časih. Ko je v Volčanskih Rutih poučeval verouk, je prišel v slik s partizani. Tudi oni so prihajali k maši in spovedi. Župnik jih je prosil, naj svoje akcije izvajajo tako, da ne bi bilo nepotrebnih žrtev med ljudstvom. Tudi domobranci so ga vabili na srečanje, ko so v Tolminu razvili slovensko zastavo, pa ni šel. V oktobru 1944 je ustanovil v Volčah slovensko šolo in po dolgem času seje v vas spet vrnila slovenska beseda.
Pogled na vas Čiginj s čiginjskim poljem; tu je bil dom puntarskega voditelja Jakoba Ve-likonja. Foto Janez Dolenc.
Po koncu vojne je volčanska fara spadala v »cono A« pod zavezniško vojaško upravo in v vojašnico na Čiginju so prišli ameriški vojaki. Med to upravo so se nasprotja med ljudstvom še bolj poglabljala, zato je ob priključitvi k Jugoslaviji septembra 1947 kljub župnikovemu odsvetovanju zapustilo vas 22 družin in se podalo na negotovo pot v tujino. V zapuščene hiše so se potem naseljevali ljudje iz Trebuše in drugih odmaknjenih krajev.
Kar veliko mladih je iz te župnije obiskovalo po vojni obnovljeno tolminsko učiteljišče, ki seje 1968 spremenilo v splošno in pedagoško gimnazijo. Z nje izhaja pisatelj in prevajalec Zdravko Duša, ki se je rodil leta 1950 na Čiginju in živi v Ljubljani, vendar se pogosto vrača v svoj domači kraj.
Leta 1955 so prebivalci obmejnega pasu dobili prepustnice za prehod v Italijo. Začeli
Pogled na vas Kozaršče, nad njo je hrib Mengore s priljubljeno romarsko cerkvijo Marije Device. Foto Janez Dolenc.
Romarska cerkev Marije Device na Men-gorah, na novo zgrajena 1929 po uničenju v /. svetovni vojni. Foto Edo Kozorog.
so se v Gorici ali pa v Dreki oskrbovati z blagom, ki ga tedaj v naši državi ni bilo.
V 60-ih in 70-ih letih so se življenjske razmere izboljšale. Ljudje so dobili zaposlitev v tovarnah in obratih v Tolminu, Anhovem ali Novi Gorici, kasneje tudi v tovarni Gostol, ki se je naselila v opuščeni vojašnici na čiginjskem polju. Kmetje so razen koruze opustili pridelovanje vseh drugih žit in vsi trije mlini v vasi so se ustavili.
Maja 1976 je potres močno prizadel Vol-če. Po potresu so podrli okrog 30 starih hiš, med drugim župnišče in žal tudi staro Lamnja-novo gostilno s freskami vred. Na spodnjem robu vasi so postavili montažno šolo in uredili športno igrišče. Stara šola pa služi Krajevni skupnosti, ki je zelo aktivna in je prevzela levji delež ob pripravah na jubilejno praznovanje.
Po potresu so obnavljali več cerkva v župniji, posebno dolgo pa cerkev sv. Danijela. Z nastopom demokratične družbene ureditve leta 1990 so se na pobudo sedanjega priljubljenega župnika Milana Sirka že začela dela z mislijo na jubilej. Tega leta so farno cerkev na novo prekrili, leta 1992 so kupili nov zvon, ki gaje prišel blagoslovit škof Metod Pirih, lani so vzidali nova okna in preples-kali notranjost, letos pa so obnovili zunanji omet in prebarvali pločevinasto konico zvonika. Seveda se župnik ni trudil samo za zunanjo, ampak tudi za notranjo, duhovno prenovo svoje župnije. Sicer pa so Volče že od pomladi živele v pripravah na jesensko slavje. Krajevna skupnost je začela urejati prireditveni prostor pred župniščem, obnovila je most čez potok Hotevlje in sploh pomagala
Podoba Marije z Jezuščkom v glavnem oltarju na Mengorah. Z naslovnice brošure Mengore.
vaščanom polepšati kraj. Pripravljala in založila je zbornik, pripravila je razstavo in glavno prireditev.
Slovesna cerkvena opravila v okviru jubileja so se začela že ob krajevnih praznikih, npr. na Selah 16. julija in na Mengorah 10. septembra. Osrednje prireditve so se začele v petek 22. septembra 1995, ko so pod večer v kapeli pri župnišču odprli razstavo Volče skozi stoletja, ki zajema etnološke predmete, fotografije in dokumente. Nadaljevanje je bilo v soboto 23. septembra zvečer, ko so v cerkvi sv. Danijela po cerkvenem opravilu predstavili jubilejni zbornik in priredili komorni večer, na katerem je nastopil kobariški moški oktet Simon Gregorčič in pevka starih balad Bogdana Herman. Vmes so brali odlomke iz zbornika Podobe volčanske župnije skozi 1100 let. Na koncu so se predstavili urednik Zdravko Duša, tiskar, volčanski kra-
Sela pri Volčah s cerkvijo sv. Marije Magdalene, zadaj Krnsko pogorje. Foto Edo Kozorog.
jan Viktor Špacapan in avtorji člankov. 124 strani obsegajoč zbornik ima bogato besedno in slikovno gradivo. Predstavitve sta se udeležila Jožef Školč, predsednik parlamenta, in Silvester Gaberšček, svetnik pri ministrstvu za kulturo.
Nedelja 24. septembra je bila ves dan v znamenju praznovanja. K prazničnemu vzdušju je pripomoglo tudi lepo vreme. Začelo se je z jutranjo budnico in odprtjem vaškega sejma; osrednja slovesnost, sveta maša, ki jo je ob 15. uri daroval škof Metod Pirih ob asistenci mnogih tolminskih in drugih duhovnikov. Za množico vernikov je bila cerkev premajhna. Po maši je bila na novem trgu kulturna prireditev, na kateri so bili tudi sosednji župani iz Dreke, Grmeka, Sovodnja in Bohinja. Slavnostni govor je imel Zdravko Duša, nastopili so recitatorji, šolski in mešani zbor. Veselje je trajalo pozno v noč.
Janez Dolenc
Spodaj: Beneški župani in mešani volčanski zbor. Govori dreški župan Mario Zufferli. Foto Janez Dolenc.
Slovesni cerkveni obred. Med 30 duhovniki so tudi trije iz Benečije. Foto Viktor Bevk.
Veselo služenje Bogu in ljudem
Pogovor z zlatomašnikom
škofom Jožefom Kvasom.
V letu 1995 je kar enajst duhovnikov ljubljanske nadškofije obhajalo svojo zlato mašo. Med njimi je bil tudi ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Petdesetletnico duhovniške zvestobe Bogu in božjemu ljudstvu je s slovesno zahvalno mašo praznoval skupaj s src-brnomašnikom, prav tako ljubljanskim pomožnim škofom Alojzom Uranom 16. julija v ljubljanski stolnici. Že prej, v neposredni bližini obletnice mašniškega posvečenja, so ga 4. junija ob birmovanju kot zlatomašnika pozdravili v rojstni župniji Cerklje na Gorenjskem, 29. junija pa ob blagoslovitvi orgel v Komendi, kjer je škof Kvas delno obiskoval osnovno šolo.
Gospod zlatomašnik. Vaša življenjska pot se je začela v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem.
Moj rojstni dan ima zanimivo številko: 9. 9. 1919. V drugem letu, ko sem komaj shodil, mi je umrl oče. Mama je ostala s šestimi otroki, štirimi hčerami in sinovoma. Najstarejši je imel takrat dvanajst let. Stric Matija Zor-man iz vasi Nasovče v župniji Komenda, ki je bil brez otrok, je sprejel eno od mojih sester. Najstarejša sestra Manca, ki je bila pozneje pri meni za gospodinjo, je šla s petnajstim ietom služit na kmetijo v domači vasi. Naša domačija je bila majhna. Treba pa je bilo živeti. Mama je pogosto hodila v dnino, da smo imeli kruh tudi takrat, ko je domačih pridelkov zmanjkalo.
Kdaj in kako je v Vas vzbrstel in dozorel duhovni poklic?
Spominjam se, da smo doma, odkar pomnim, govorili kot samoumevno, da bom šel »študirat za gospoda«, kar je v tistih časih pomenilo - za duhovnika. Tudi sam sem, odkar pomnim, to misel nosil v srcu. Še danes sem prepričan, da se ta misel ni spočela po nekih človeških željah, saj zaradi revščine ni bilo nobene možnosti za šolanje. Prišla je kot
božji klic. Mama je imela veliko zaupanje v Boga in Marijo, pa tudi izreden osebni pogum.
Ker sem v ljudski šoli v domačem kraju dobro uspeval, so začeli mamo nagovarjati, naj grem študirat. Zlasti sta to svetovala učiteljica Anica in cerkljanski kaplan Feliks Gr-čar. Pojavljale pa so se tudi ovire. Spominjam se srečanja z nekim človekom iz sosednje vasi, ki je mami vpričo mene dejal: »Za pastirja ga daj!«
Ovira je bila tudi v tem, da je bila šola v Zalogu samo dvorazrednica. Imela je sicer pouk skoraj v celoti po programu za štiri-razredno šolo, vendar iz te šole ni bilo mogoče iti v gimnazijo. Zato sem šel za eno leto k stricu v Nasovče in so me v Komendi sprejeli v peti razred.
Seveda pa je bila največja ovira z gmotne strani. Sprejet sem bil v cerkveni zavod Ma-rijanišče v Ljubljani in vpisan na klasično gimnazijo. Redna mesečna vzdrževalnina v Marijanišču je bila 500 dinarjev. Za primero naj povem, da je v takratni izredni svetovni gospodarski krizi (leta 1931) to pomenilo kar polovico krave. Dobri ravnatelj Marijanišča prelat Andrej Kalan je vzdrževalnino takoj znižal na 300 din. Pa tudi tega ne bi zmogli. Mama je šla prosit za podporo na banovino. Tam jo je neka uslužbenka vprašala, za kateri poklic naj bi študiral. Mama je odkritosrčno povedala, da bi rada videla, če bi postal duhovnik. V skladu s tedanjim liberalnim režimom ji je uslužbenka odgovorila, naj za ta poklic išče podporo drugod.
Rešitev pa je vendarle prišla. Zdelo se je čisto slučajno, pa sem še danes prepričan, da je Bog tako hotel. V Cerklje je prišel na obisk domačin, tedanji stolni kanonik in poznejši stolni prošt dr. Kimovec. Kaplan Grčar mu je predložil naš primer. Dr. Kimovec je takoj obljubil mesečno pomoč v znesku 100 din. Obljubo je držal do konca mojega gimnazijskega študija. Tako je mama dobila pogum za začetek. Ker sem bil prvo leto v gimnaziji odličnjak, je ravnatelj Kalan zničal mesečni prispevek za 100 din. Vendar pa ni doma nihče ob koncu meseca prejemal plače. Denarja ni bilo, mesec pa je hitro minil. Zato je šla moja sestra Micka služit kar v Marijanišče, kjer so takrat še imeli kmetijo. Tako je šel skoraj ves njen mesečni zaslužek zame, saj je bilo poleg mesečne vzdrževalni ne treba oskrbeti tudi druge potrebščine. Sestri je Bog pozneje to poplačal, da ima sina duhovnika.
Tako je šlo do mature v letu 1939. Po maturi sem zaprosil za sprejem v bogoslovje. Ne rečem, da jc šlo kar avtomatsko, vendar večjih pomislekov nisem imel.
V	Vaša bogoslovska leta je udarila vojna. Kako ste jo preživeli?
Že od Hitlerjevega napada na Poljsko smo živeli v strahu in napetosti. Hitler je osvajal državo za državo. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, jc bila na vrsti Jugoslavija. Prej kot v enem tednu je bila jugoslovanska vojska v razsulu.
Ker so Nemci kaj kmalu začeli zapirati duhovnike in druge izobražence, sem se nekaj dni po veliki noči umaknil v Ljubljano. Na Gorenjsko nisem mogel iti cela štiri leta. Položaj v Ljubljani, ki je bila pod italijansko zasedbo, jc bil vsaj v začetku nekoliko lažji. Zaradi partizanskih napadov pa so tudi Italijani zaostrili svoj odnos. Ljubljano so obdali z bodečo žico. Komaj smo s posebnimi dovoljenji prišli ven. Na počitnice sem hodil k dobri Tomšičevi družini na Vrhniko. Leta 1942 pa se je začelo najhujše. Dan za dnem so prihajala poročila, da so partizani zdaj enemu zdaj drugemu bogoslovcu ubili očeta, brata, pa tudi vso družino. Iz samoobrambe so nastale vaške straže, nato pa domobran-stvo. Začela se je bratomorna vojna z revolucijo. Ko seje leta 1945 ves ostali svet veselil konca vojne, smo bežali na Koroško, ker od komunistov nismo pričakovali nič dobrega.
V	duhovnika ste bili posvečeni 5. junija 1945. Novo mašo ste darovali v Marijini cerkvi v Vetrinju 8. junija. Od tam je na tisoče domobrancev odhajalo v smrt. Kako ste to doživljali?
Reka beguncev se je razlivala po Vetrinj-skem polju - brez strehe nad glavo in brez hrane. Bogoslovci šestega letnika smo bili že diakoni. Nekateri so že prve dni našli priložnost za duhovne vaje in so bili 19. maja posvečeni za duhovnike v Krki. Trije diakoni - Jože Erman, Avguštin Pibcrnik in jaz - smo našli prenočišče v Celovcu na škofiji. Vsak dan smo hodili obiskovat svojce in znance na Vetrinjsko polje. Dne 28. maja pa nas je se-meniški spiritual povabil, da smo šli na duhovne vaje v vas Zagrad, kjer so uršulinke imele majhen samostan Josefhof. To je pod Krnsko goro, blizu Gospe Svete. Pred odhodom sem šel obiskat sestro v Vetrinj. Videl sem, kako so domobranci skakali na tovor-
Škof Kvas med govorom. Foto Jože Pavlič.
njake. Verjeli so, da jih vozijo v Italijo, kjer so urejena taborišča. Po šestih dneh duhovnih vaj smo bili mi trije posvečeni za duhovnike. Tisto jutro, 5. junija, smo zvedeli, da so medtem vse domobrance vrnili v Jugoslavijo in jih pobili. Šel sem v Vetrinj, kjer so ostale skoraj same vdove in sirote. Marijina cerkev jim je bila edino zavetje in tolažba. V takih razmerah sem imel novo mašo v vetrinjski cerkvi v petek, 8. junija. Bil je praznik Srca Jezusovega. Razen sestre Micke, ki je bila v Vetrinju, nihče od domačih ni vedel za mojo novo mašo.
Prvo kap lansko službo ste dobili v Bovcu.
Da. Vendar sem šel prej s sošolcema Er-manom in Končanom s Koroške prek Tirolske v Italijo, v benediktinski samostan Praglia pri Padovi, kamor sta bila začasno premeščena ljubljansko bogoslovje in Teološka fakulteta. Tam smo opravili zadnje izpite. Medtem smo zvedeli, da je Primorska razdeljena na cono A in B in da so v coni A Amerikanci. V Gorici smo zaprosili za službo. Tako sem prišel za kaplana v Bovec. Na tista leta imam zelo lepe spomine.
Med slovesno zahvalo. Foto Jote Pavlič.
Dne 15. septembra 1947 pa je bila Primorska priključena Jugoslaviji. Pričakal sem priključitev v zavesti, da mi nimajo kaj očitati, saj sem med vojno študiral in se nisem nikamor vključil. Ker pa je Bovec blizu državne meje, so me po nekaj mesecih zaprli v bunker v Tolminu, kjer je bila UDBA. Po dveh mesecih so me izpustili. V istem bunkerju je bil pozneje zaprt Jožko Kragelj, kar natančno popisuje v svoji knjigi.
Da bi bil bolj daleč od meje in ker sem bil duhovnik ljubljanske škofije, me je ljubljanski škof Anion Vovk nastavil za kaplana v Semiču. Tam sem ostal štiri leta in pol. To so bili »zanimivi« časi. Nekega večera se pripeljejo z UDBE v Črnomlju, oboroženi in s policijskim psom, kakor se pač gre nad »razbojnika«. Prvo noč sem prebil na slami v črnomaljskem zaporu, naslednjega dne pa so me odpeljali v bunker centralnih zaporov UDBE v Ljubljani. Tam sem prebil sedem tednov. Sicer pa je bilo kljub takšnim časom v Semiču lepo. Župnija je bila v resnici močno verna.
Jeseni leta 1952 sem bil imenovan za upravitelja župnije Stopiče pri Novem mestu. Ta župnija je med vojno in po njej mnogo pretrpela. Veliko je bilo vdov z otroki. Služb takrat še skoraj ni bilo. Šele čez nekaj let se je stanje izboljšalo. Tudi tu je vera ljudem dajala moč. Hitro sem se vživel.
Po desetih letih sem bil imenovan za kanonika v Novem mestu, kjer sem ostal šest let. Nosil sem naslov kanonika, opravljal pa službo vikarja. Takrat so bili še težki časi za Cerkev.
Po šestih letih me je nadškof Jožef Pogačnik poklical za stolnega kanonika v Ljubljani. Poleg kapiteljskega bogoslužja v stolnici sem opravljal še razne škofijske službe. Trinajst
let sem bil ljubljanski dekan in arhidiakon, nato pa škofov vikar za Ljubljano.
Dne 15. maja 1983 ste bili imenovani za ljubljanskega pomožnega škofa. Za marsikoga je tako imenovanje presenečenje, za druge pa pričakovana papeževa odločitev. Kaj pa je bilo za Vas?
Z moje strani ni bilo pričakovano, saj je bilo več kandidatov. Ko sem imenovanje sprejel, sem si službo pomožnega škofa predstavljal precej preprosto: kot nadškofovega pomočnika pri birmovanju in drugih oblikah bogoslužja po župnijah. Težo soodgovornosti sem mnogo bolj občutil, ko sem pred sedmimi leti postal generalni vikar.
Za škofovsko geslo ste si izbrali besede: Služiti z veseljem. To ste delali ves čas svojega duhovništva.
Po Kristusovem zgledu je duhovniški in škofovski poklic služenje, ne gospodovanje. To mi je bilo vedno jasno. Zato sem si lahko te besede izbral za geslo.
Tudi kot škof ste znali obdržati pristen stik Z ljudmi. Ali so Vam pri tem pomagale prejšnje službe ali še kaj drugega?
Duhovniška in škofovska služba je nujno vezana na dobre slike z ljudmi. Duhovnik je izbran izmed ljudi in postavljen za ljudi. Koliko to uspeva, zavisi od pravega pojmovanja službe, življenjskih izkušenj, značaja... Gotovo je to tudi božji dar. Vsaj zase bi mogel tako reči.
Danes so tudi škofje izpostavljeni kritiki, sumničenju in napadom. Kako Vi čutite to breme? Kaj mislite o škofovskem poslanstvu v sedanjem svetu?
Škofovska služba je tesno povezana z življenjem Kristusa in Cerkve. Kristus je rekel svojim učencem: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. Če so se ravnali po moji besedi, se bodo tudi po vaši« (Jn 15,20). Tudi škofje smo ljudje z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Že v prvem škofovskem (apostolskem) zboru je bilo tako; gotovo verniki upravičeno pričakujejo od nas ne samo lepih besed, ampak še bolj dober zgled. Vendar pa se je dogajalo in se tudi danes, da smo deležni kritike tudi iz vzrokov, ki ne temeljijo vedno na resnici. Uresničuje se Jezusova beseda: »Sovražili so me brez vzroka.«
Vsak človek ima tudi svoje posebno veselje, konjičke. Kateri so vaši?
Izrazitih konjičkov nimam. Rad sem hodil v planine, saj sem doma pod njimi.
Ko gledate nazaj na življenje: česa se radi oziroma neradi spominjate?
Rad sem bil kaplan in župnik. Tista leta so mi ostala v najlepšem spominu, čeprav so bila zaradi zunanjih razmer tudi najtežja. Gregorčičeva pesem o pastirju mi je bila zelo blizu.
Česa pa se ne bi rad spominjal? Če sem koga hote ali nehote prizadel. Tudi kaj takega se v mnogih letih zgodi. Človek samo enkrat živi. Knjige in izkušnje drugih ljudi so sicer koristne, vendar pa najbrž vsak človek hoče mimo izkušenj drugih začenjati znova. S tem si nalaga nove, včasih nepotrebne izkušnje.
Morda imate ob jubileju kakšno posebno teljo?
Cerkvi na Slovenskem želim, da bi imela dovolj duhovnikov, ki bi bili srečni v svojem poklicu. Ob njih naj bi mladina zaslutila lepoto vere in verskih vrednot.
Vsemu ljudstvu in posameznikom pa želim, da bi uresničevali svetopisemski izrek: »Kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš!« (Tob 4,16) in še drugi: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Jože Pavlic
Iz življenja Cerkve
V Cerkvi po svetu se je v letošnjem letu -od januarja do avgusta - dogodilo veliko pomembnega. Del tega vam v močno zgoščeni obliki predstavljamo, da boste vsaj malo začutili njen utrip, veselje, skrbi in prizadevanja. Večina dogodkov, pobud in dejavnosti je osredotočenih na Sveti sedež in na osebnost papeža Janeza Pavla II., nanizani pa so v časovnem zaporedju, kot so se vrstili.
Pozornost ženi
Da Sveti sedež in papež Janez Pavel II. v letošnjem letu - mednarodnem letu strpnosti - namenjata prav posebno pozornost ženi in obrambi njenega dostojanstva, najlepše potr-
juje poslanica, ki ji jo je za prvi dan leta 1995 - svetovni dan miru - namenil papež Janez Pavel II. Njeno sporočilo, opozorilo, obenem pa tudi naslov je v skladu z omenjenim dnevom: žena - vzgojiteljica za mir. Vsebina daje vedeti, kakšno pozornost je že več kot pol leta pred pekinško septembrsko konferenco ZN, posvečeno ženi, papež Janez Pavel II. namenil njej, ki doživlja vso lepoto, obenem pa tudi tragično razpetost sedanjega družinskega življenja. Papež žene prosi, naj bodo z vsem svojim bitjem in delovanjem vzgojiteljice za mir, tako ogroženo in tolikokrat najbolj kršeno dobrino sedanjega časa. Za mir najprej v družini, v kateri ji je Bog zaupal odgovorno nalogo rojevanja in spremljanja novega življenja, nato pa v družbi in na vseh področjih, kjer je dejavna in vplivna. Pri tem naj posebej pazi na svoje dostojanstvo. Vzornica, zavetnica in priprošnjica naj ji bo božja mali Marija - Kraljica miru.
Rast mladih k Rogu
Mir je imelo v mislih in zanj prosilo tudi več kot 100.000 mladih iz raznih koncev Evrope, ki so se na prehodu iz leta 1994 v 1995 zbrali v Parizu. Tja jih je vodilo tradicionalno novoletno taizejsko »romanje zaupanja na zemlji«, vsako leto tlakovano z novimi kamni potrditve pripravljenosti mladih, zaživeti drugačen svet, »staro celino«, kot pa jo doživljamo v zadnjih časih. Da bi to lahko dosegli, morajo najprej sami »rasti k Bogu«. Ta rastje bila osrednja misel 17. postaje romanja v eni najpomembnejših zahodnoevropskih metropol kulture, politike in gospodarstva, kjer so prav posebej presunilc besede mladih iz BiH. Njih sporočilo je: Bog nam je blizu; kljub padajočim granatam, mrtvim in ranjenim. To pa zato, ker smo ga odkrili v pomoči drugim, še potrebnejšim od nas, pri tem pa našli tudi pravi smisel svojega življenja.
V Pariz je romalo tudi 3260 mladih iz Slovenije, spremljali sta jih dve desetini duhovnikov. Med romanjem so se srečali tudi s slovenskimi duhovniki, nekateri pa tudi s tam živečimi Slovenci.
Nove evangelizacijske naloge jezuitov
Janez Pavel II. je 5. januarja sprejel udeležence 34. generalne kongregacije jezuitskega reda, ki seje tega dne začela v Rimu, in jim povedal nekaj smernic, kako naj ta pomembni red deluje v letih do konca drugega ter v prihodnjem tisočletju. Najprej vsekakor
General jezuitov p. Hans Kolvenbach.
v zvestobi prvotni karizmi in »posebni poti k Bogu«, kakršno je začrtal njihov ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski.
Utrditev mednarodne solidarnosti
Prva papeževa beseda na pomembnem tradicionalnem novoletnem sprejemu za diplomate, akreditirane pri Svetem sedežu, 9. januarja je veljala vojnim in kriznim žariščem po Evropi in svetu; na prvem mestu v BiH. Janez Pavel II. je jasno povedal, da je v tej državi kršeno mednarodno in človcčansko pravo, da je treba razlikovati med napadalci in napadenimi, da pred to dramo, ki je podobna brodolomu vse Evrope, nihče, zlasti pa odgovorni politiki, ne more biti neprizadet, in da je za njeno rešitev treba najti odločen in usklajen odgovor. Nasilje ne sme dobiti pravne podpore.
Papež je povabil k poživitvi in utrditvi mednarodne solidarnosti, da bi tisti, ki iz raznih razlogov segajo po orožju, le-tega odložili, da bi prenehala trgovina z orožjem in da bi pomagali narodom, ki živijo v skrajnem uboštvu in pomanjkanju. Posebej prebivalcem afriških držav, od katerih jih je veliko med najrevnejšimi na svetu.
V Južni Ameriki, kjer se vidno krepi demokracija. je treba pospešiti gospodarski razvoj. Sodelovanje in solidarnost na gospodarski ravni je treba utrditi tudi v Aziji in tiho-morskem območju. Mir naj zavlada tudi na Bližnjem vzhodu. »Miru se ne piše s krvjo, marveč z razumnostjo in srcem!« je bil eden njegovih bistvenih poudarkov na srečanju.
Na Filipinih, v Papui Novi Gvineji, Avstraliji in Šri Lanki
Papež Janez Pavel II. je med prvim, kar enajstdnevnim apostolskim obiskom na tujem (od 12. do 21. januaija) v letu 1995 obiskal Filipine, Papuo Novo Gvinejo, Avstralijo in Šri Lanko. V glavnem mestu Filipinov Manili jc mlade iz vsega sveta, ki so se zbrali na deseto svetovno srečanje, povabil, naj na eno osrednjih vprašanj, ki si jih zastavljajo: »Kaj naj storim?« odgovorijo s hojo za Kristusom. Kristus namreč želi od njih, da bi delali v Cerkvi, po njej in zanjo, ki je njegovo skrivnostno telo. Mladi naj odkrijejo, kam jih resnično kliče Bog in temu klicu velikodušno odgovorijo.
Papežev obisk je veljal tudi 400. obletnici ustanovitve manilske nadškofije ter bil potrditev vsega dobre'ga, kar so misijonarji, verniki in domača Cerkev naredili v tem času.
Udeležencem 25. občnega zbora zveze azijskih škofovskih konferenc je Janez Pavel II. naročil, naj evangelizacijo Azije izvajajo v njenem kulturnem okviru. Pri tem je poudaril, da Cerkev spoštuje verske tradicije starih azijskih kultur, ne odklanja ničesar, kar je resnično dobrega in svetega v velikih verstvih ter to celo pospešuje.
To misel je prav posebej izrazil ob srečanju z nekrščanskimi verskimi voditelji v Šri Lanki, h kateremu pa niso prišli predstavniki budistov. Bili so užaljeni zaradi njegovega »dozdevnega« odnosa do budizma. Žal je pri tem šlo za nedobronamerno potezo javnih občil in papež je potem naredil vse, da bi bile zadeve pravilno pojasnjene. Prav posebej je pokazal globoko spoštovanje do budističnega nauka in azijskih oblik vernosti.
V Šri Lanki je za blaženega razglasil misijonarja Josepha Vaza (1651-1711), že prej na Papui Novi Gvineji mučcnca katehista Petra To Rota (1912-1945), v Avstraliji pa za prvo blaženo redovno ustanoviteljico Mary MacKillop (1842-1909), ki je ustanoviteljica kongregacije sester sv. Jožefa.
Jude prosili odpuščanja
Nemški in poljski katoliški škofje so ob 50. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz (Oswie-?im) objavili posebni izjavi; prvi 24. januarja, drugi dan prej. Katoliška cerkev v Nemčiji priznava, da je sokriva za »holokavst«, da se nemški katoličani niso dovolj uprli vedno hujšemu antisemitizmu, se pustili vplivati od
.SV. Peter in Pavel ob glavnem oltarju farne cerkve v Volčah (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
nacistične ideologije, bili brezbrižni ob odvzemu premoženja Judom in njih iztrebljanju. Nekateri so celo krivi za zločine proti njim. Pomagali so le posamezniki. Obletnica osvoboditve »logorja smrti« je za Nemce priložnost, da razmislijo o svojem odnosu do Judov in popravijo, kar je bilo zlega storjenega proti njim.
Poljski Škofje pa opozarjajo, da je postal Auschwitz leta 1942 kraj »rešitve judovskega vprašanja«. Iztrebljanje Judov ni otežilo le odnose med njimi in Ncmci, marveč tudi med Judi in Poljaki. Oboji so bili žrtve zločinske nacistične miselnosti. Številni Poljaki so pomagali Judom, bili pa so, žal, tudi taki, ki so izkoriščali njihovo stisko in preganjanje v svojo korist. Ob tej žalostni obletnici škofje pozivajo k »odločni odpovedi vsaki obliki zaničevanja človekovega dostojanstva, rasizma in protijudovskega (pa tudi protipoljske-ga) razpoloženja«.
Nepismenost - skrito zlo
Predsednik papeškega sveta Cor Unum kardinal Roger Etchegaray je v tiskovni dvorani Svetega sedeža 26. januarja predstavil papeževo poslanico za postni čas. V njej je
Janez Pavel II. posebno pozornost namenil odpravi nepismenosti, eni najusodnejših in najmanj znanih ter ponižujočih oblik uboštva. Po podatkih Uncsca je nepismen vsak peti človek, torej milijarda ljudi. Nepismenost odvzema možnost človekovega napredka, opismenjevanje in šolanje pa pomeni bistveno naložbo v človeka, njegov celostni razvoj in družbeno prihodnost.
Kdaj konec bolezni gobavosti?
Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je ob 42. svetovnem dnevu gobavcev 29. januaija objavil več člankov. Po eni strani je bilo iz njih razbrati optimistično napoved Svetovne zdravstvene organizacije in največjih optimistov, da bo to bolezen mogoče v prihodnjih letih zelo zmanjšati, Če ne celo odpraviti, po drugi pa bolj previdne izjave, da ne bo šlo tako hitro, saj zbolevajo novi ljudje.
Kar pa je mogoče največ vredno: spreminja se odnos do bolnikov in način zdravljenja. Kjer je mogoče, jih zdravijo doma. Ozdravele skušajo ustrezno pripraviti na vrnitev v normalno življenje.
Če bo to stoletje postalo stoletje zmage nad gobavostjo, kar si je zlasti želel »apostol gobavcev« Raoul Follereau, bo to zares velika zmaga, ki jo lahko primerjamo z odpravo suženjstva. Do nje pa je kljub vedrim napovedim verjetno potrebnega še kar precej časa, piše vatikansko poluradno glasilo.
Nuncij Celata v Turčijo
Papež Janez Pavel II. je imenoval apostolskega nuncija na Malti, v San Marinu in v Republiki Sloveniji nadškofa Pier Luigija Celata za novega apostolskega nuncija v Turčiji. Novico so v Vatikanu objavili 6. februarja.
Pedro Opeka - osebnost leta na Madagaskarju
Bralci najbolj znane revije na »rdečem otoku«, berejo pa jo tudi v sosednjih državah - Revue de l'Océan Indien - so za osebnost leta na področju socialnega dela izbrali slovenskega misijonarja Pedra Opeko.
Pomanjkljivi osnutek
Predsedstvo Sveta evropskih škofovskih konferenc je 26. februarja na posvetu v Ženevi odkrilo znatne pomanjkljivosti v osnutku bioetične konvencije Evropskega sveta iz Strasbourga. V začetku februarja predelano besedilo sicer prinaša vrsto izboljšav, zlasti še
glede zavarovanja duševno prizadetih ljudi pred gensko-tehničnimi posegi, vendar ne pomeni tudi resnične zaščite človekovega dostojanstva in njegovih pravic na področju biomedicine. Predsedstvo je predlagalo vrsto »varovalnih« ukrepov, ki naj bi preprečili nedovoljene posege na zarodkih ter tudi zavarovali zdravnike, da ne bi bili prisiljeni v tem in drugih pogledih delati proti prepričanju v vesti in veri.
Pravica do zasebne lastnine
Janez Pavel II. je 4. marca sprejel predstavnike mednarodnega združenja lastnikov nepremičnin UIPI, ki ima sedež v Bruslju, vanj pa je včlanjeno tudi Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRPS). Sprejema sta se udeležila tudi predstavnika predsedstva ZLRPS s soprogama. Predsednik ZLRPS prof. dr. Lujo Tončič je na sprejemu govoril o zaščiti zasebne latnine na narodni in mednarodni ravni, njeni obveznosti do družbe, o vračanju zaseženega premoženja ter odnosu do tistih, ki so vse izgubili oziroma nimajo ničesar. Pri tem je opozoril na načela, zapisana v papeških okrožnicah.
Težave narodnih manjšin
OCIPE (Mednarodni katoliški informacijski urad za Evropo) je od 16. do 19. marca v Dobogokoju pri Budimpešti pripravil mednarodno srečanje o položaju in težavah narodnih manjšin v srednji Evropi. Udeleženci so razpravljali, kaj pomeni biti manjšina v današnji družbi, kako Cerkev varuje istovetnost narodnih manjšin in spoštovanje njihovih pravic povezuje z vprašanjem miru v svetu - o tem je govoril prof. p. Viktor Papež - ter kakšno vlogo imata vera in Cerkev pri ohranjanju narodnih manjšin. Srečanje je opozorilo na velike in številne še nerešene težave narodnih manjšin, ki povzročajo napetosti med državami, ogrožajo mir in omogočajo razvoj raznih oblik nacionalizma.
Okrožnica Evangelij življenja
V Vatikanu so 30. marca predstavili novo, že enajsto in najdaljšo po obsegu, okrožnico papeža Janeza Pavla II. Evangelij življenja. Že njen naslov nakazuje vsebino: svetost in nedotakljivost človeškega življenja. Pobudo zanjo so dali člani kardinalskega zbora na izrednem zasedanju leta 1991. Okrožnica ob »kulturi smrti«, s katero je prežet precejšen del svetovne javnosti, ter ob zlorabah, ki se
Marija z Jezuščkom v stranskem oltarju farne cerkve v Volčah; spodaj vas Volče s cerkvijo (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
dogajajo na področju človeškega življenja oziroma njegovih še nerešenih vprašanjih, kot peta božja zapoved naroča: »Ne ubijaj!«
Okrožnica je izšla pri založbi Družina v zbirki Cerkveni dokumenti.
Naslednik kardinala Groerja
Papež Janez Pavel II. je po očitkih, zadeva-jočih dunajskega nadškofa kardinala Groeija, ki so dvignili precej prahu in natolcevanj v Avstriji in še otežili tamkajšnje cerkveno življenje, za nadškofa pomočnika dunajske nad-škofije imenoval 50-letnega teologa mednarodnega slovesa, dialoško odprtega dosedanjega dunajskega pomožnega škofa dr. Christopha Schonborna.
Obisk v Trentu, kraju tridentinskega koncila
Papež Janez Pavel II. je 29. in 30. aprila ob 850-letnici blagoslovitve mestne stolnice in 450-letnici začetka znanega tridentinskega cerkvenega zbora obiskal prebivalce Trenta in razglasil za blaženega škofa Janeza Nepo-muka Tschidererja. Poudaril je, da je ta koncil prebujal upanje, da je mogoče pomiriti ostra nasprotja, ki jih je povzročil protestan-
tizem. Trento je bil izbran zaradi posebne lege kot nekakšen most, ki ponuja povezavo in prijateljstvo. Takšen je bil tudi svetniški škof Tschidercr, ki je znal pomirjevati in združevati ljudi v njihovi različnosti ter premagovati ovire.
Tridentinski koncil je osvetlil in teološko poglobi) katoliški nauk glede nekaterih temeljnih resnic krščanskega razodetja (zakramentih, opravičenju in načinu človekovega zveli-čanja, naravi in strukturi Cerkve), njegov drugi cilj pa je bila splošna nravna in pastoralna prenova.
Luč z Vzhoda
Papež Janez Pavel II. je ob 100. obletnici objave pisma papeža Leona XIII. »Dostojanstvo vzhoda«, v katerem je zagovarjal pomen vzhodnih izročil za vso Cerkev, napisal svoje pismo: »Luč vzhoda«. Z njim je potrdil, da je krščanski Vzhod s svojo teološko, bo-gočastno in bogato duhovno tradicijo bistvenega pomena za vso Cerkev ter sestavni del celotnega krščanskega izročila. Tega je treba globlje poznati, ceniti in pravilno vrednotiti, saj bo le skupno pričevanje vseh kristjanov učinkovitejše v sedanjem svetu.
Slovenska Karitas članica Mednarodne Karitas	•
V Rimu je bila na IS. generalni skupščini Mednarodne Karitas (Caritas Internationalis), ki je potekala od 8. do 13. maja, Slovenska Karitas že prvi dan zasedanja sprejeta kot polnopravna članica. Glavni poudarek skupščine je bil: Pravičnost in solidarnost, način našega življenja.
Izjava ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne
Nemške krščanske Cerkve so 50 let po koncu druge svetovne vojne (8. maja 1945) objavile izjavo, v kateri so zlasti opozorile na nadvse hude posledice vojne tako za poražence kot tudi za zmagovalce. Ta strašni dogodek v zgodovini človeštva nas opozarja, da si moramo kristjani z vsemi močmi prizadevati za mir in preprečitev nove svetovne tragedije, obenem pa ne pozabiti, kako hude žrtve je povzročila človeštvu ta vojna, saj »kdor izgubi spomin, izgubi smer. Kdor pozablja, kar seje zgodilo, je izruval smernik za pot v boljšo prihodnost.«
Imenovan odpravnik poslov
Sveti sedež je po odhodu apostolskega nuncija nadškofa Pier Luigija Celate za odpravnika poslov v Republiki Sloveniji imenoval msgr. Xavierja Désiréja, Francoza po rodu. Msgr. Désiré je po prihodu v Ljubljano 17. maja obiskal ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Izročil mu je pismo, v katerem je bil najavljen datum papeževega obiska v Sloveniji v letu 1996.
Mladi za zedinjeni svet
V rimski športni dvorani Palacur se je 20. maja na Genfestu '95 zbralo 14.000 mladih iz 80 držav. Priredilo ga je gibanje Mladi za zedinjeni svet iz Marijinega dela, vodilna misel pa se je glasila: Pokažimo zedinjeni svet. Udeleženci so na srečanju pokazali, da je takšen svet mogoč, to pa tudi sicer izpričujejo s svojimi dejanji. Predlagali so tri načine, kako je to mogoče narediti: s pomočjo sklada Zedinjeni svet pomagati narodom, prizadetim zaradi vojne, z akcijo Eden za enega pomagati tujcem in zapostavljenim v družbi ter z zavzemanjem za pravičnejšo družbo v okviru načrta Občestveno gospodarstvo.
Prireditve so se udeležili tudi številni mladi člani Marijinega dela iz Slovenije.
Na Češkem in Poljskem
Papež Janez Pavel II. je med 64. apostolskim obiskom na tujem od 20. do 22. maja obiskal Prago, Olomouc in Ostravo na Češkem ter mesta Skoczow, Bielsko-Biala in Zywiec na Poljskem. V Olomoucu je razglasil za svetnika duhovnika in mučenca Jana Sarkanderja (1576-1620) - tej razglasitvi so zlasti nasprotovali češki protestanti, češ da bo to dejanje povzročilo razdvojenost med katoličani in njimi - ter kneginjo Zdislavo Lcm-berško (1215-1252). Jan Sarkander je pripravil program katolizacije protestantov v svoji župniji in po hudih mučenjih umrl v zaporu; Zdislava Lemberška se je izkazala s pomočjo bolnikom in revežem, z možem ustanovila dva samostana in sama postala dominikanska tretjerednica. Papež je nekatoličane prosil odpuščanja za storjene krivice v preteklosti.
Med mašo v poljskem Skoczowu, rojstnem kraju Jana Sarkandra, je Poljake povabil k poštenemu življenju, češke katoličane pa pri slovesu na ostravskem letališču k dejavnemu sooblikovanju družbenega življenja.
Da bodo vsi eno!
V	tiskovni dvorani Svetega sedeža so 30. maja predstavili novo okrožnico papeža Janeza Pavla II. Da bodo vsi eno (Ut unum sint). Že njen naslov pove, da gre za ekumensko vsebino: kaj je bilo že doseženega na eku-menskem področju, kakšna so ckumcnska prizadevanja katoliške Cerkve in kateri je njihov cilj - popolna vidna cerkvena edinost. Spregovori tudi o pravem pomenu papeževega prvenstva v Cerkvi.
K nadaljevanju ekumenskega dela in prizadevanja za edinost kristjanov spodbuja tudi dejstvo, da imamo kristjani skupen martiro-logij - zbor svetnikov in mučencev.
Okrožnica ima zelo oseben značaj, saj je Janez Pavel II. prepričan, daje zavzemanje za zedinjenje kristjanov ena glavnih cerkvenih nalog.
Blaženi Damijan de Veuster
Papež Janez Pavel II. je med 65. apostolskim potovanjem na tuje - 3. in 4. junija je obiskal Belgijo - za blaženega razglasil očeta Damijana de Vcustra (1840-1889), ki je znan predvsem po svoji požrtvovalni oskrbi gobavcev na havajskem otoku Molokaju, kjer je tudi sam umrl 15. aprila 1889 za to boleznijo.
Janez Pavel II. je Belgijce povabil, naj si po zgledu očeta Damijana prizadevajo za sveto življenje, dajejo svoje darove v službo Bogu, Cerkvi in soljudem, zlasti pa pomagajo bolnim ter ljudem v raznih drugih stiskah in težavah.
Pri Mohorjevi družbi Celje je v zbirki Vdliki ljudje za boljši svet letos izšel bogato dokumentiran življenjepis o očetu Damijanu.
Priprava na leto 2000
V	Vatikanu se je 7. in 8. junija sestal na prvo plenarno sejo odbor za pripravo praznovanja svetega leta 2000. Udeleženci iz petnajstih držav vseh petih celin naj bi izdelali načrt dela po navodilih, ki jih je v apostolskem pismu »V zarji tretjega tisočletja« dal papež Janez Pavel II. V predpripravljalnem obdobju, ki obsega leto 1995 in 1996, njegova vodilna misel pa je: »Bog te ima rad, Kristus je prišel zate!«, naj bi odbor poskrbel za zadostno obveščenost ljudi o vrednosti in pomenu jubileja leta 2000 v zgodovini človeštva ter vernikom in krajevnim Cerkvam dal nekaj splošnih navodil za premišljevanje in delovanje, pa tudi spodbudil k poživitvi pristne evangelizacije.
Knjiga o pomoči BiH
Vatikanska knjižna založba je v francoščini natisnila knjigo z naslovom Akcija Svetega sedeža v bosenskem konfliktu. Knjiga govori o tem, kaj vse sta Sveti sedež in papež Janez Pavel II. naredila, da bi preprečila vojno v BiH in, ko je ta izbruhnila, da bi prišlo do miru.
Umrl kardinal Yves Congar
V Parizu je 22. junija umrl eden največjih teologov 20. stoletja in drugega vatikanskega koncila - kardinal Yves Congar. Ta veliki mislec je v petdesetih letih zaradi suma modernističnih zmot doživel iz Rima prepoved učenja in objavljanja, polno priznanje pa na drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru. Kot teolog je bil »človek sredine«, na starost pa ga je doletela huda osebna preizkušnja - priklenjenost na invalidski voziček. Umirjeno je zaspal v Gospodu, star 91 let. Pred smrtjo je prišlo tudi priznanje iz Rima -kardinalska čast. Ljubil je in trpel s Cerkvijo, to pa zato, kot je dejal časnikarju: »Ker sem od nje vse dobil.«
Kardinal Yves Congar.
Papet Janez Pavel II. in carigraj. patriarh.
Carigrajski patriarh obiskal papeža
Na praznik apostolov Petra in Pavla sta se v Vatikanu srečala carigrajski patriarh Barto-lomej I. in papež Janez Pavel II. Srečanje, kot tudi skupna izjava, podpisana na god dveh apostolov , ter izrečene besede obeh strani zbujajo novo upanje, da bomo člani sestrskih Cerkva (pravoslavne in katoliške) enkrat v prihodnosti le skupaj molili veroizpoved v enega Boga. K temu nagiblje tudi občutek bratske povezanosti med papežem in patriarhom; seveda pa bo za to potrebnih še veliko večjih in manjših korakov na obeh straneh.
Na Slovaškem
Papež Janez Pavel II. je od 30. junija do 3. julija med svojim že 66. apostolskim potovanjem na tuje obiskal mlado državo Slovaško in tamkajšnje katoličane. Romal je k znanima Marijinima božjima potema Šaštin in Levoča, kjer so se mnogi romarji zbirali že za časa komunizma; v Košicah je razglasil za svetnike Hrvata Marka Križevčanina, Poljaka Melkiorja Grodzieckega in Madžara Stjepana Pongracza, ki so 1619 umrli mučeniške smrti zaradi zvestobe veri. Počastil je tudi spomin na 24 evangeličanov, žrtev verske vojne, us-mrčenih leta 1687 v Prcšovu. V tem mestu se je srečal tudi z grkokatoličani. V Nitri je mlade povabil, naj se ne pustijo zasužnjiti nacionalizmu, marveč naj se trudijo za mir, dialog in solidarnost. Škofom je naročil, naj si prizadevajo za novo evangelizacijo ter skrbijo za izobraževanje duhovnikov in laikov.
Želje po spremembah v Cerkvi
V	Avstriji je kar 505.154 prebivalcev na cerkvenem referendumu v juniju glasovalo za spremembe v Cerkvi. Pobudnik tega dejanja je bil innsbruški religijski pedagog dr. Thomas Plankensteiner. Glasovanje naj bi pokazalo, »kako živa je Cerkev v svoji osnovi« in kako si avstrijski katoličani želijo cerkvene prenove: novega načina imenovanja in umestitve škofov, sodelovanja žensk v vseh cerkvenih ustanovah in organizacijah, drugačnih določil glede spolne morale in ponovno poročenih ločencev, duhovniškega posvečenja za zgledne zakonske može in diakonskega za ženske.
Naslovljenci - avstrijski škofje - so na akcijo različno odgovorili. V glavnem jo jemljejo dokaj resno. Podpisniki so izjavili, da z njo mislijo najbolje, saj se zavedajo, da so tudi oni Cerkev in jim ni vseeno, kaj se danes ali se bo jutri zgodilo z njo.
Takšno stališče, kolikor je iskreno, je pohvalil tudi dunajski pomožni škof dr. Christoph Schönborn. St. Pöltenski škof dr. Kurt Krenn pa je avstrijskim katoličanom priporočil, naj začno iskati tudi »pot lastnega spreobrnjenja«.
Pismo ženam
V	vatikanski tiskovni dvorani so 10. julija predstavili papeževo pismo ženam. Njegova objava je bila časovno povezana z bližnjo septembrsko pekinško svetovno konferenco ZN o ženi, v resnici pa jo je presegla.
Papež vabi žene, vsako posebej in vse skupaj, naj skupaj z njim premislijo resnico o sebi, kulturnih, družbenih in verskih odgovornostih, ki izhajajo iz njihove ženske biti ter jih obvezujejo k ustvarjanju civilizacije ljubezni in bolj počlovečenega sveta. Poudarja, da se bo usoda človeškega rodu v tretjem tisočletju odigrala v srcu in razumu žena. To naj upoštevajo tudi mednarodne in državne ustanove ter pospešujejo njihovo dostojanstvo in pomen.Janez Pavel II. obžaluje, kar je človeški rod v preteklosti zagrešil proti ženskam, ko so morale po krivici veliko pretrpeti. Opozarja pa, da je treba ravnali po božjih pravilih, ko gre za vloge in mesta v Cerkvi. Če je službeno duhovništvo pridržano moškim, to nikakor ne pomeni zapostavljanje mesta ženske v Cerkvi. Moški in ženska sta namreč po dostojanstvu enakovredna. Obema je Stvarnik zaupal nalogo posredovanja življenja, pa tudi skrbi za zemljo, za svet.
90 let kardinala Königa
Upokojeni dunajski nadškof in kardinal Franz König, ena najpomembnejših osebnosti v Cerkvi sedanjega časa, je 3. avgusta praznoval 90 let življenja. Kardinal si je na svoji dolgi in bogati življenjski in dušnopastirski poti med drugim prizadeval tudi za stike s krščanskimi Cerkvami »za železno zaveso« in jih obiskoval. Na povabilo nadškofa Šuštarja je pred leti obiskal tudi Slovenijo, pri Mohorjevi družbi Celje pa je pred desetimi leti (1985) izšla knjiga pogovorov z njim pod naslovom »Vera je svoboda«.
Jože Pavlic
700 let prvega znanega seznama župnij v slovenskem delu oglejskega patriarhata
Vatikanski arhiv hrani v zbirki Cameralia (zv. 131) seznam desetine oglejskega patriarhata, ki sta jo pod vodstvom glavnega kolek-torja (davčnega pobiralca) castellskega škofa Jerneja Quirina izterjala videmski kanonik Jakob de Marcis in videmski dekan (kasneje oglejski patriarh) Paganus della Torrc. V ta popis je vključeno vse slovensko ozemlje pod oglejskim patriarhatom, se pravi južno od Drave, ki je bila v srednjem veku meja s salz-burško nadškofijo. Čeprav seznam ni datiran, je iz drugih virov znano, da gre v njem za desetino, ki jo je 1. oktobra 1295 razglasil papež Bonifacij VIII. za Italijo in južno Francijo. Nabirka je trajala tri leta, pobirala pa se je vsako leto v dveh obrokih. Omenjeni seznam prinaša podatke za prva dva obroka v letu 1296.
Za nas je seznam zanimiv predvsem s topografskega vidika, saj predstavlja najstarejši seznam župnij in beneficijev, ki se je ohranil za naše ozemlje. V njem je navedenih 92 župnij oz. beneficijev, ki jih je mogoče loka-lizirati (za Cerkno, Dornberk, Komen in Radovljico sta našteta po dva desetinska naslova, za Solkan celo trije), našteta je še proštija
Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola, ob glavnem oltarju farne cerkve v Vol-(ah. Foto Bojan Salaj.
Bled, sedem samostanov, puščavnika v Preddvora in Špitaliču, župnijo Komendo pa navaja kot hospic (zavetišče oziroma bolnišnica). Seznam ima tudi napake. Pet beneficijev je naštetih po dvakrat; eden, uvrščen pod savinjski arhidiakonat, spada pod Koroško (M6ch-ling); dva (S. Laurentii in luna, S. Viti ultra Laybacum) pa je težko lokalizirati. Sv. Lovrenca postavlja Hofler na Bizeljsko ali v Podčetrtek. Za Šentvid onstran Ljubljane meni Hofler, da gre za Prcscrjc, Turk, ki ga bomo še omenili, pa ga, z vprašajem, postavlja v Želimlje. Nekaterih župnij, ki so takrat že obstajale (npr. Gorje, Košana, Lesce, Mirna, Preddvor, Rodnje, Smlednik, Velesovo), pa seznam ne navaja.
Seznam je prvi objavil zgodovinar Karel Kovač leta 1909 v nemških Poročilih Inštituta za raziskovanje avstrijske zgodovine (MIOG, 30 /1909/, str. 607-637), in to v celoti, v originalnem latinskem jeziku. Leta 1941 gaje ponovno objavila vatikanska knjižnica v zbirki Studii e testi (zv. 96, Rationes deci-maram; izdajo sta pripravila P. Sella in G. Vale, slednji prav ta popis), dvakrat pa je izšel tudi v izvlečku, tako da le našteje slo-
venske kraje, ki se v njem omenjajo. Pod naslovom Duhovnije na Slovenskem I. 12% ga jc v slovenskem prevodu Kovačeve izdaje objavil Jože Rus v Času (letnik 32 /1937/38/, str. 102-105), zemljevid z označbo omenjenih krajev pa je objavil isti avtor istega leta v 4. letniku Kronike slovenskih mest (str. 11). Drugo objavo je oskrbel Janez Hofler leta 1986. Izšla je kot priloga k razpravi O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem (str. 65-69) v zbirki Razprave Filozofske fakultete. Hofler navaja originalna imena skupaj s slovenskimi ob primerjavi Kovačeve in vatikanske objave.
Stvar bo zanimala predvsem tiste župnije, ki letos praznujejo 700-letnico prve omembe. Kolikor se ne motim, so to naslednje:
Dobrnič, Dornberk, Ihan, Kovor, Srednja vas v Bohinju, Sv. Peter pod Svetimi Gorami (Bistrica ob Sotli), Šenčur pri Kranju, Šmartno pod Šmarno goro, Videm-Krško, Zasip.
Druge po vrsti so župnije, ki niso imele samostojnih župnikov, ampak vikarje, bodisi da so bile odvisne od prafare kot vikariatne (nadomestne) župnije, bodisi od samostana kot njemu inkorporirane (priključene) župnije. Desetinski seznam omenja naslednje:
Biljana (priključena Rožacu), Branik (priključen Mužacu), Dol pri Ljubljani, Kanal (priključen Rožacu), Logatec (Gorenji), Ig, Polhov Gradec, Poljane nad Škofjo Loko, Vače (cerkev že leta 1275), Vitanje in Zagorje.
Tretja kategorija so kraji, ki so imeli le svojega kaplana. Med njimi se prvič omenjajo: Kobarid, Šentilj pod Turjakom, Šentvid na Planini in Trbovlje.
Tudi za župniji Miren in Novo mesto-Šmihcl je veljalo, da se prvikrat omenjata v tem seznamu, vendar se omenja Miren že leta 1274, Šmihel pod imenom Mchovo pa leta 1275 (Gradivo 1 za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma, str. 28, Št. 7 in str. 29. št. 14).
Seveda je seznam pomemben tudi za župnije, ki jih poznamo iz zgodnejših zapiskov. Pri posameznih imenih namreč navaja desetinski znesek, ki so ga morali plačati. Pod vsakim imenom je rezerviran prostor za vnos podatka. Zdi se nenavadno, da je en sam duhovnik iz krajev, ki sem jih tu posebej naštel, ker se v tem seznamu prvikrat omenjajo, plačal papeško desetino. To je bil kaplan iz Kobarida, ki je spadal pod čedajski kapitelj. V skladu z davčno cenitvijo je plačal 40 dena-
1 Scs Michael.
Novec iz leta 350, kakršnega je našel župnik Peterlin med cerkvijo in kaplanijo. Ime župnije Šmihel v popisu papeške desetine za leto 1296.
ričev za prvi in prav toliko za drugi termin. Namesto plačila v skladu z davčno cenitvijo (pro communi ex/es/timacione) je bilo možno plačali po lastni davčni napovedi (pro rata). S primerjavo različnih plačil različnih župnij bi verjetno dobili zanimiv podatek o gospodarskem stanju posameznih župnij, kakor tudi globlji uvid v takratne monetarne raz.mere na našem ozemlju. Seznam navaja najrazličnejše vrste denarja: oglejskega (starega in novega), beneškega (parvi in grossi solidi), graškega (graški denariči in gracenses /solidi?/), breš-kega (frisacenses, stari in novi), veronskega (veronenses parvi ct grossi /mali in debeli/) in turonskega /Tours, Francija/ (turonenses parvi et grossi). Seštevke navaja v frisacenzih in bagatinih (parvulih), v librah, markah, in fer-tonih (četrtina marke). Zlatnikov takrat še ni bilo v obtoku.
Župnije, ki so imele dohodek, manjši od 7 malih turonskih solidov, niso bile obdavčene. Očitno so bile slovenske župnije bolj malo donosne. Dejstvo, daje tako malo beneficijev na naših tleh prispevalo za papeško desetino, si razlaga Kovač tudi z vplivom deželnega kneza.
Največje plačal stiški samostan, in sicer 9 mark starih oglejskih denaričev za oba termina skupaj. Za primerjavo naj navedem še župnijo sv. Petra v Ljubljani. Tudi ta je plačala za oba termina skupaj, in sicer 1 marko in 3 fertone starih (namreč oglejskih) denaričev, dalje 3 beneške libre in pol 'in parvis'.
pa še 16 grošev in 72 novih (oglejskih) denaričev. Naj navedem še zanimiv podatek pri župniji Svibno. Zastopnik tamkajšnjega župnika Varnerja, patriarhov kaplan Dombcnus, gaje opravičil izterjevalcem, da ne more plačati, ker so se gospodje Svibenski polastili vseh njegovih dohodkov.
Seznam vsebuje na koncu stroške, ki so nastali ob pobiranju desetine. Tudi ti so po svoje zanimivi. Sel glavnega kolektorja, cas-tellskega škofa Jerneja Quirina, ki je skrbel za povezavo z Oglejem, je stal 5 grošev, 'bombažni' papir in zvezki so stali skupaj 16 grošev, pušica, ki jo je bilo treba kupiti za shranjevanje denarja, je stala 3 grošc (na robu piše, da izdatek ni bil odobren), mož, ki je šel v Benetke, da bi vse to nabavil, je dobil 12 grošev, vosek za pečatenje pisem je stal 8 oglejskih denaričev, vezava zvezkov je stala 6 denaričev , medtem ko so razni sli s pismi dobili različne vsote. Duhovnik Pavel, ki je bil poslan s pismi čez Sočo in nazaj v Čedad, je dobil 56 denaričev, sel, poslan na Kranjsko in v Marko, je stal marko in pol (270 denaričev), sel, poslan na Koroško in v savinjski arhidiakonat pa marko in 24 denaričev (204 denariče). Dve vreči (saccadelli) za shranjevanje desetinskega denarja sta stali 20 venetov, dve veliki vreči pa 4 denariče...
Dobrodošla bi bila ponovna kritična izdaja tega teksta, ki jo je svoj čas pripravljal prelat dr. Josip Turk (1895-1951), profesor cerkvene zgodovine na ljubljanski Teološki fakulteti (1933-1945). Žal svojega dela ni končal; v Nadškofijskem arhivu čaka dodelave ali vsaj pregleda tistega, ki se bo tega dela ponovno lotil. Naj bo ta zapisek skromen spomin ob njegovi stoletnici (rodil seje 12. septembra 1895 v Verdunu pri Stopičah na Dolenjskem).
France Baraga
Veliki vzhodni razkol
V prvem tisočletju svojega obstoja je ostajalo krščanstvo v glavnem edino v svojem nauku, ustroju in delovanju, kljub številnim samosvojim krivim naukom in poskusom razdelitve. Le nestorianizem in monofiziti-
zem, ki sta v 5. stoletju po svoje razlagala Kristusovo naravo in osebo, sta ostala tudi organizacijsko živa v nestorijanskih in mono-fizitskih Cerkvah do današnjih časov.
Veliko, že skoraj tisočletno ločitev pa je v Kristusovo Cerkev prinesel veliki vzhodni razkol vil. stoletju. Letnica 1054 je le nekakšen mejnik, zunanji znak za razkol med vzhodnim in zahodnim krščanstvom, sama ločitev pa seje začenjala že dosti prej, poglabljala in utrjevala pa pozneje.
Že prva razdelitev rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del (za časa cesarja Dioklecijana leta 288 in dokončno ob smrti cesarja Teodozija leta 395) je močno vplivala na razdelitev Cerkve, ki se je v svoji upravi naslonila na državno delitev pokrajin (prefek-ture, dicccze). Ko je s cesarjem Konstantinom postalo krščanstvo svobodna državna vera (313), je cesar prevzel odločilno besedo v Cerkvi, kar je večkrat pospeševalo napetosti in razdore v krščanstvu. Carigrad, prestolnica vzhodnega cesarstva, je postal kot 'novi Rim' tudi na cerkvenem področju tekmec starega Rima, posebno še po razpadu zahodnega cesarstva (476). Za častni primat med vzhodnimi Cerkvami se je carigrajski patriarhat potegoval že na 2. vesoljnem cerkvenem zboru v Carigradu leta 381, še bolj na kalcedonskem koncilu leta 451, čemur pa je Rim odločno nasprotoval.
Do končne ločitve vzhodne in zahodne Cerkve je odločilno pripomogel spor za cerkveno oblast v Vzhodnem Iliriku (desno od črte Sava - Drina), ki ga je bizantinski cesar Leon III. leta 732 skupaj z južno Italijo in Sicilijo nasilno iztrgal izpod papeževe oblasti in ga izročil v upravo carigrajskemu patriar-hatu. Napetost med Rimom in Carigradom je močno povečala ustanovitev papeške države (756) in novega zahodnega cesarstva (8. st.), saj bi po tedanjem mišljenju v Carigradu ob eni vesoljni Cerkvi moralo obstajati eno samo krščansko cesarstvo.
Veliko razpoko med rimsko in carigrajsko Cerkvijo je zarezal sicer kratkotrajni Fotijev razkol v 9. stoletju (863-867), v zvezi s papeževim priznavanjem in nepriznavanjem škofa Fotija za carigrajskega patriarha. Fotij je v razkol vpletel verski nauk, ko je v posebni okrožnici vzhodnim patriarhom (867) rimski Cerkvi očital pet 'zmot': izhajanje Sv. Duha iz Očeta in Sina (Filioque), post v soboto, uživanje mleka in sira v štiridesetdnevnem postu, celibat (neporočenost) navadnih du-
hovnikov, predpis, da birmo podeljujejo samo škofje. Tako je dal podlago vsem teološkim sporom v poznejših stoletjih.
Na sam Fotijev razkol in tudi poznejšo napetost med Rimom in Carigradom je vplival tudi boj za cerkveno oblast v Bolgariji, kjer so najprej delovali rimski misijonarji, na 8. vesoljnem cerkvenem zboru v Carigradu (869-870), ki je sicer obsodil Fotija, pa so grški škofje kljub protestu papeških legatov Bolgarijo prisodili carigrajskemu patriarhatu.
Carigrajski patriarhat je posebno močno prizadelo, ko je 1014 papež Benedikt VIII. slovesno kronal Henrika II. za zahodnega cesarja in potem z njegovo pomočjo napadel bizantinsko ozemlje v južni Italiji. V znamenje nasprotovanja so v Carigradu prenehali moliti za papeža (z diptiha, molitvene tablice, so izbrisali njegovo ime). Kardinal Humberto de Silva Candida, odposlanec odločnega papeža Leona IX., v svojem zedinjevalnem poslanstvu ni uspel, temveč je v polemičnem sporu 16. julija 1054 carigrajskcga patriarha Kerula-rija celo izobčil (ekskomunikacijsko bulo je položil na oltar v cerkvi sv. Sofije v Carigradu). Patriarh Kerularij (1043-1058), velik nasprotnik Rima, je nato izobčil odposlance rimske Cerkve. Sam papež je že pred tem (19. aprila) umrl, novi papež Viktor II. pa je bil izvoljen šele naslednje leto.
Kerularij je rimski Cerkvi očital že kar 28 'zmot', ki pa so bile večinoma le upravičene liturgične in disciplinske razlike. Pozneje je seznam teh »zmot« vse bolj naraščal, tako na carigrajski kot na rimski strani. Taki očitki so bili v prvi vrsti le opravičevanje razkola.
Ob vsem tem pa je treba poudariti, da je bil grški Vzhod že po svojem značaju, jeziku in kulturi drugačen kot latinski Zahod in so si Grki in Latinci kljub občasnim stikom v bistvu ostali tujci. Tudi teološko je Vzhod drugače usmerjen kot Zahod.
Prav različne teološke značilnosti, pa tudi liturgične in disciplinske odredbe so po svoje pripomogle, da je prišlo ob medsebojnem nepoznavanju, nezaupanju in sumničenju, predvsem pa pomanjkanju ponižnosti in ljubezni, do velikega vzhodnega razkola in da se je ta v zavesti kristjanov vse bolj utrjeval. Vendar so mnogi prepričani, da so vzhodni razkol usodno zapečatile šele križarske vojne (od 11. do 13. stoletja), posebno latinsko cesarstvo v Carigradu (1204-1261), z vsemi svojimi grobostmi in krivicami.
Srce Jezusovo v stranskem oltarju farne cerkve v Volčah (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
Poznejši poskusi sprave (zlasti 2. lyonski, 1274, in ferrarsko-florentinski koncil, 1438— 1439) niso prinesli velikih trajnih uspehov.
Res pa je bilo izobčenje iz leta 1054 ob koncu 2. vatikanskega koncila (1965) obojestransko preklicano. Tudi pogovori mešane katoliško-pravoslavne teološke komisije (ust. 1979) so že lepo osvetlili teološke poglede obeh Cerkva na verske resnice, ki so v bistvu skupne (neusklajeno ostaja predvsem gledanje na petrinsko službo v Cerkvi - papeštvo).
Čas je, da bi kristjani Vzhoda in Zahoda po tisoč letih ločitve prerasli veliki vzhodni razkol, ostalino preteklosti, in v novem, tretjem tisočletju zaživeli edinost, in to edinost v različnosti, kakor jo želi in pričakuje Kristus. K delu in molitvi za ta veliki cilj smo poklicani vsi, ki smo bili s krstom vcepljeni v Kristusa in njegovo skrivnostno telo - Cerkev.
Stanko Janežič
Pisal mi je papež
Tik pred koncem drugega tisočletja. Čas neverjetnega tehničnega napredka, čas, ko človek spoznava vedno bolj oddaljene dele vesolja; ko je Zemlja postala tako majhna, da novice z vseh koncev sveta še isti dan zvejo milijoni; ko ne potrebuješ ne čarobnega prstana, da bi se pogovaijal čez ves svet, ne leteče preproge, da bi bil čez nekaj ur tisoče kilometrov daleč; ko ti okvaijeno srce zamenjajo z novim; ko namesto gluhih govori računalnik in ko tudi slepi lahko pišejo knjige na ta pametni stroj; čas, ko človek odkriva vedno več skrivnosti Zemlje, živali, rastlin in svojega lastnega telesa; čas, ko v bleščečih trgovinah prodajajo tisoče vabljivih stvari, hrano in pijačo, igrače za velike in majhne, vedno nove in nove predmete, ki jih človek »mora« imeti - čas, o kakršnem so sanjale starodavne pravljice in znanstvena fantastika.
Vendar čas, ko so vse neverjetne pridobitve namenjene in dosegljive le manjšini v bogatih državah in vladajočim v revnih; čas lakote, revščine in ozdravljivih bolezni, ki se-jejo smrt tam, kjer ni denarja; čas barbarskih vojn, v katerih sodobni, civilizirani, kultivira-ni človek nekaznovano požiga, ruši ter preganja in pobija nedolžne, nemočne ženske, starce in otroke. Čas rožljanja z atomom, kar si seveda tudi lahko privoščijo le najvplivnejši, drugi, ki jih hočejo dohiteti v tej tekmi groženj in prevlade, pa doživijo puščavski vihar. Čas sterilnih operacijskih dvoran, kjer izšolano zdravstveno osebje vsak hip posega v telesa mater in ubija komaj začeto življenje, čas prenatalne diagnostike, ki omogoča ubiti vsa spočeta življenja, ki niso ravno po želji in predstavi sodobnega človeka, in čas sprevržene skrbi za ostarele, ki se izraža v boju za evtanazijo - milostno smrt, ko Hipokratov naslednik ubije starca.
Čas. ko se je sodobnemu človeku zvrtelo v glavi od prenapihnjenosti in domišljavosti ter zahteve po namišljeni svobodi, ki naj bi jo prineslo življenje, v katerem moraš poskrbeti za uspeh, denar, užitke in udobje.
Čas, v katerem ni prostora za drugačne, za trpeče, bolne, oslabele, nemočne, revne, neizobražene, napadene... čeprav, ali pa prav za-
to, je govorjenja o človekovih pravicah več kot kdaj prej!
Moški, oni pač upravljajo ta svet, kar naprej in naprej dvigajo roke ob prepomembnih glasovanjih, kar naprej in naprej pišejo deklaracije, vedno znova s silno naglico letajo z enega konca Zemlje na drugega, da na zglajenem parketu bleščečih dvoran, udobno nameščeni v velike mehke naslanjače ob žven-ketu kristalnih kozarcev izmenjujejo prepo-membne ugotovitve, odločitve in določbe, kako mora na svetu vladati mir, pravična razdelitev ozemelj in bogastva, kako ima vsak človek pravico do svojega dostojanstva, do enakih možnosti, do spoštovanja vrednega življenja...
Iz vsega tega potem seveda ni nič, temu svetu še vedno vladajo močni in zli, zakona džungle še nismo presegli.
Vendar je pol prebivalstva Zemlje drugega spola; v svetu, ki mu vladajo moški, živijo tudi ženske - tako drugačne, obdarjene z neizmernim bogastvom, lastnim le njim; z bogastvom svoje narave, ki je ustvarjena tako, da moško dopolnjuje! Ženske s svojim prctanjenim občutkom za drugega, s svojo toplino in ljubeznijo, s svojim v življenje naravnanim pogledom, z večjo sposobnostjo vedno tudi čutiti, ne le misliti - videti s srcem. In vemo: bistvo je očem nevidno! Tudi o tem je v svojem pismu pisal papež in se tako poklonil drugačnosti žensk; ni le priznal vrednost tej drugačnosti, ampak je ženske tudi povabil, naj jo uporabljajo za graditev novega, drugačnega sveta tretjega tisočletja.
To povabilo vzbuja novo upanje, kajti čim je bilo izrečeno, je potrdilo prizadevanja, delo in načrte žensk, ki so na tako pot, mnogokrat osamljeno in nepriznano, že krenile, in tistih, ki so vedele ali slutile, da zmorejo, smejo, morajo spremeniti svet. Vedno več jih bo, v vseh deželah se bodo pogumnejšim in za-vzetejšim pridružile tudi druge in pomagale graditi toplejši, svetlejši, varnejši svet.
V svojem pismu ženskam je papež presegel vse dosedanje deklaracije posvetnih ustanov, v katerih se zavzemajo za ženske pravice, saj imajo te bistveno pomanjkljivost: izražajo - čeprav morda iskreno - skrb za žensko enakopravnost v moškem, po moško urejenem svetu, v svetu moči in uspešnosti. Papež vabi ženske k dejavnosti za novo, drugačno družbo, ki bo gradila na medčloveških razmerjih in na vrednotah duha, za družbo, ki
bo temeljila na človečnosti in se oblikovala po omiki ljubezni.
Vendar ni pisal le tistim, ki so jim njegove besede znane in misli domače, ker izražajo samo vse tisto, s čimer se lahko strinjajo in se veselijo, da je potrdil pravilnost njihovih misli in truda.
Pisal je vsem ženskam, belim in črnim, bogatim in revnim, močnim in šibkim, vernim in nevernim. Seveda mu te zadnje pismo zamerijo, ga zavračajo, nočejo njegove skrbi, njegove ponujene roke za skupno razmišljanje o kulturi smrti, ki jo ta civilizacija živi vedno odkriteje, in o kulturi življenja, ki bi vsem človeškim otrokom prinesla mir, varnost in človeka vredno življenje.
Papež sicer k nujnemu preobratu človeštva h kulturi življenja poziva vse ljudi, ko v Evangeliju življenja odločno, natančno in brez strahu razkriva zablode sodobne miselnosti in opozarja na sprevrženost prizadevanj, ki v imenu in pod naličjem napredka vodijo sodobnega človeka v vedno hujše zlo. Po Evangeliju življenja, namenjenem vsem ljudem, v katerem kliče k spoštovanju življenja, pa pismo vabi k sodelovanju vse ženske, pa če ženske to hočejo razumeti ali ne.
Bojevnice seveda nočejo razumeti, ker nočejo gledati s srcem - tako gledanje prinaša s seboj razumevanje drugih, to pa ljubezen, dobroto, potrpežljivost, služenje in darovanje. Vse to pa v boju, kakršnega bijejo, ni mogoče, niti jih ne more pripeljati tja, kamor želijo.
Vendar kljub jasnim ciljem, ki jih bojevnice imajo, teh nikoli ne imenjujejo s pravim imenom. Tudi one uporabljajo skoraj iste besede kot papež, pa ga vendar ostro napadajo. Iste besede, iste zahteve v njihovih ustih pa seveda pomenijo nekaj popolnoma drugega.
Razčlovcčcnja, sebičnosti, nesmisla, zla, nenaravnosti in pokvarjenosti ne moreš prodajati pod pravimi imeni! Zaviti jih moraš v bleščeč celofan lepih besed, da nepozorni, hlastajoči človek še opazi ne, kaj je v vabljivi ponudbi. Svoboda, pravice žensk do razpolaganja z lastnim telesom, enake možnosti za vsako delo, tudi za zdravju ženske ali morebitnega potomca škodljivo, enake pravice do sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok homoseksualcem in lezbijkam...
Njihova prizadevanja in boj pa ne morejo prinesti nič dobrega, kajti njihovo pojmovanje svobode ne vključuje svobode vsakogar, njihove pravice krnijo pravice drugih.
Sveti Janez Krstnik nad krstnim kamnom farne cerkve v Volčah (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
Seveda v uspešnost, tekmovanje z moškimi, v lastne užitke in udobje zazrla ženska ne bo sprejela niti misli o drugačnosti ženske narave od moške, kaj šele misel o darovanju in služenju, saj je vsa naravnana sama vase, vsa živi samo sebi ali pa je vsaj sama sebi najpomembnejša, zato so ji misli o drugačnem poslanstvu, razpoložljivosti ali celo žrtvovanju tuje in jo ogrožajo. Ona hoče po poti moških, privzela je njihovo vrednostno lestvico in pristaja na ureditev sveta, kakršna je -le ona sama hoče dokazati, da je prav tako sposobna, pametna, morda celo tako močna kot moški. V resnici zasluži pomilovanje, ko si neskončno prizadeva in tekmuje po pravilih, ki niso njena. Večna Amazonka. Vendar jo ta težnja in tak boj pohabljata, kajti naj si še tako junaško odreže prsi, moški ne bo postala. Samo manj ženska bo in to je njena tragičnost. S tako svobodo in enakostjo je samo izgubila, pa ne le ona, temveč vsa družba, predvsem ljudje, povezani z njo v širšo in ožjo skupnost. In nikoli ne bo niti zaslutila, kaj se skriva v besedah služenje je kraljeva-nje, darovanje je prejemanje. Resnična svoboda je mogoča le, ko človek v kar največji
meri razvije svoje naravne danosti in svojega duha, ko je sprijaznjen sam s sabo in s svojo resnično izpolnitvijo v svetu. Tega pa samo vase zazrt človek, posebno še, če mora za dosego svojih ciljev prezreti in zanikati svoje pravo bistvo, nikoli ne more doseči.
Papež govori o svetosti in nedotakljivosti vsakega življenja in o dostojanstvu žene, bojevnice govorijo o svobodi in o pravici do razpolaganja s svojim telesom. Ko je bila taka zagnana bojevnica še samo kepica v materinem telesu, se sama s sabo gotovo ne bi strinjala. In ko govori danes o krivicah, ki se dogajajo ženskam, ko nimajo socialne varnosti, zdravstvene nege, ko so prisiljene živeti po pravilih, ki teptajo njihove osnovne človekove pravice, bi se morala neke noči v tišini in samoti vprašati tudi o človekovih pravicah najšibkejših, najbolj nebogljenih. Ne moreš se resnično zavzemati za človekove pravice, če jih ne priznaš vsakemu človeku. Ce prezreš to osnovno pravilo, je vse drugo zavzemanje za pravice zlagano.
Pismo je namenjeno seveda tudi ženskam, ki še zdaleč niso svobodne in v družbi enakopravne, ki morajo prenašati ponižanja in nasilje, prevlado moških in izkoriščanje, slabo skrb družbe zanje in za njihove otroke, pomanjkanje zdravnikov, zdravil, šol in hrane.
Ce bo pismo do njih prišlo in če ga bodo razumele in sprejele z odprtim srcem, jim bo prineslo novo upanje. Ponižana in brezpravna posameznica seveda ne more narediti kaj dosti v njej in njenemu dostojanstvu sovražni družbi. Vendar - če drugega ne, ji bo pismo lahko pomenilo osnovo za samospoštovanje, za samozaupanje in spoznanje svoje vrednosti ter ji dalo moč, da bo iz razmer, v kakršnih živi, zase in za vse okoli sebe upala in zmogla narediti največ, kar more. In že misel, da nekdo oznanja nov, pravičnejši, mirnejši, toplejši in srečnejši svet, jo bo lahko spodbudila, da bo svoje hčere vzgojila tako, da bodo znale ceniti same sebe, svoje dostojanstvo, svoje sposobnosti in svojo drugačnost.
Tretje tisočletje se še začelo ni. Če sveta današnji razčlovečeni človek s svojo usmeritvijo in s svojim ravnanjem ne bo uničil, ga bo morda človek prihodnosti naredil lepega in pravičnega. In seveda bodo imele pri tem pomembno vlogo ženske, če bodo le sledile božjemu načrtu, po katerem so ustvarjene.
Mira Dobravec
Radio Trbovlje
Radio je najbolj razšiijen, najbolj dostopen in neposreden medij, vedno in povsod prisoten. Po vplivu ga prekaša televizija, ki poleg zvoka posreduje tudi sliko. Objektivne radijske oddaje so veren izraz stanja, v katerem živimo, medtem ko strankarske oddaje povzročajo razdvojenost in polarizacijo med ljudmi. Vse to ne velja samo za sedanjost, ampak še bolj za preteklost, s to razliko, da radio do nedavna ni bil v službi objektivnosti niti ni soočal ljudi z različnimi mnenji, ampak utrjeval položaj vladajočega režima. Bil je ustrahovan in je moral vneto širiti izrojeno tiranijo sprijenih ljudi. Tako je mnoge oropal človeškega dostojanstva, mnogim zaprl usta, religija ni imela dostopa v oddaje.
Tako bi lahko človek še naprej obujal neprijetne spomine. Z veseljem pa ugotavljamo, da ni več tako. Pred dvesto leti odkrita demokracija je pred kratkim dobila dostop tudi na slovenski radio, na lokalne postaje in tudi na radio Trbovlje.
Ko so bivši oblastniki teoretično sestopili z oblasti, so obenem praktično oblast tudi spretno ohranili, vendar ne v celoti. Razgledani posamezniki so se zavedali, da jim svoboda ne bo podarjena, zato so iznajdljivo poskušali priti do človeškega dostojanstva, pogumno so spregovorili, ne da bi jim mogla vladajoča struktura to preprečiti. V tem je prednjačil radio. Razmere so postajale zrele, tako sem skušal na radiu Trbovlje objaviti kaj religioznega, za začetek najavo romarskega shoda v Kisovcu.
Seveda sem s tem dregnil v sršenje gnezdo. Vodstvo radia se je sklicevalo na SZDL, ta pa je z neprepričljivimi razlogi zadevo zavračala. Zdaj se nasmiham tistim sestankom z občinsko versko komisijo v Zagorju, ki je hotela nadaljevati z enoumno ideologijo. Čas je zorel nam v prid in 12. februarja 1989 je radio Trbovlje emitiral prvo versko obvestilo. Neko zadoščenje nas je navdajalo, ko smo na lokalnem radiu slišali, da bo v Kisovcu romarski shod s priložnostjo za spoved. Ob tem sporočilu so se nekateri spraševali: »Ali je mogoče, da to slišimo?«
Za Miklavža 1989 so nas novinarji radia Trbovlje že kar sami zaprosili za življenjepis
sv. Miklavža, ki so ga 6. decembra tudi objavili. Tako si lastim zaslugo, da je bil radio Trbovlje med prvimi lokalnimi radijskimi postajami v Sloveniji, ki so začele z verskimi oddajami. Začetek je tako neke vrste Miklavževo darilo Zasavju.
Potem so sledili prispevki duhovnikov zagorske dekanije za vse praznike v letu. Od 28. februarja 1993 pa zagorska dekanija pripravlja duhovne misli za vse nedelje v cerkvenem letu. 3. oktobra 1993 so nam priskočili na pomoč duhovniki litijske dekanije. 1. januarja 1994 smo zaprosili za pomoč še laško deka-nijo (tja spada studio radia Trbovlje). V začetku so naše prispevke popravljali, kar nam ni bilo všeč, zato smo predstavnike radia povabili na dekanijsko srečanje v Zagorje, ki je bilo, upamo, uspešno. Sprejeli so vse naše predloge, pokazali dovzetnost za vse naše želje. Sedaj imamo celo možnost, da pride vsak sestavljalec duhovne misli osebno v studio in posname svoj prispevek. Vendar so redki, ki to možnost izkoristijo.
Medtem se je pojavil radio Ognjišče. Posamezni duhovniki so bili mnenja, da naj ta radio nadomesti naše verske oddaje na radiu Trbovlje.
O tem smo se posvetovali z voditelji verskih oddaj na drugih lokalnih radijskih postajah. Prevladovalo je mnenje, naj z verskimi oddajami nadaljujemo. Predvsem so bili za naše oddaje zavzeti Trboveljčani. Tudi z radia Ognjišče so nam svetovali, naj izkoristimo dano možnost. Končno smo prosili za mnenje še Nadškofijski ordinariat. Citiram njihov odgovor: »Duhovniki dekanije Zagorje in drugi duhovniki naj še naprej sodelujejo pri oddaji lokalnega radia Trbovlje z duhovnimi mislimi kakor doslej, ker radio Ognjišče pokriva celotni slovenski prostor. Smiselno in koristno bo sodelovanje z lokalnim radiem še naprej. Domačini iz okolice Trbovelj radi poslušajo domače duhovnike, ki jih poznajo in se tako preko lokalnega medija lahko veliko dobrega naredi. Porabiti je pač treba vsako priliko za oznanjevanje.«
Po tem mnenju škofa Kvasa se je II duhovnikov zagorske dekanije odločilo, da bomo s prispevki nadaljevali, kar pričakujemo tudi od litijske in laške duhovščine.
Sv. Pavel je menil, da bi bilo gorje, če evangelija ne bi oznanjal. Morda bi danes gorje naprtil tistim, ki ne izkoristijo možnosti oznanjati evangelij po radiu. Zato se bomo duhovniki v Zasavju še naprej posluževali
radia Trbovlje, da spregovorimo tudi tistim, ki jim Kristusovega oznanila ne moremo posredovati v cerkvi.
Jože Čampa
120 let zanimivega poglavja iz zgodovine župnij
Marsikatera župnija se sprašuje, kdaj se je pravzaprav preimenovala v župnijo, potem ko je bila dolga leta odvisna od svoje matere fare. En tak mejnik je 1. januar 1876, od katerega nas loči 120 let. S tem datumom je bilo 78 kaplanij takratne ljubljanske škofije preimenovano v župnije. Kako se je to zgodilo? Povoda za to dejanje ne poznamo, okoliščine pa so naslednje: dne 2. decembra 1875 je škof Janez Krizostom Pogačar poslal deželni vladi dopis št. 1425, ki je shranjen v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, v fondu ŠAL, Spisi IV, f. 28/61.
V njem sporoča o spremembi imena »lo-kalija« v ime »župnija« in imena »lokalni kaplan« v »župnik«. V prevodu iz nemščine (nekoliko skrajšanem) se besedilo glasi:
Visoka c. kr. detelna vlada!
Škofija ima 80 samostojnih kuracij (du-hovnij), imenovanih lokalne kaplanije ali lo-kalije. Podobno je tudi v drugih škofijah, vendar ne povsod, krška škofija na primer nima lokalnih kaplanij.
Ime izhaja iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je iz obširnih župnij nastalo več manjših duhovnij (Seelsorgsposten), od katerih so se nekatere imenovale župnije, druge vikariati in spet druge lokalije. V začetku so bile v veliki meri odvisne od matične župnije, v nekaterih škofijah na primer lokalnih kaplanov še vedno ne investirajo (slovesno umeščajo), in matični župniji so dolžne take duhovnije dajati bero, štolnino in druge dajatve. Za duhovnike, ki jih zasedajo, je predvidena tudi manjša kongrua (plača).
V ljubljanski škofiji pa se je status lokalnih kaplanov sčasoma bistveno spremenil. Danes jih škofija investira in instalira (umešča s cerkvenim obredom), v pastoralni dejavnosti so neodvisni, tako cerkev kot država jih imata dejansko za župnike, nič več niso dolž/ii plačevati materi župniji in njihova kongrua (plača) po novi zakonodaji ni več vezana na naslov, ampak na samostojnost pastoralne dejavnosti. Število prebivalcev lokalnih kaplanij je dokaj narastlo, kjer pa ne, je zaradi raztresenosti terena delo morda še napornejše.
Glede na vse to in ker so lokalisti de facto pravi župniki, meni podpisani, da jim lahko povsod da naslov župniki, njihovim nadar-binam pa župnije. Manjši dohodek nikakor ne more biti ovira, da se ne bi imenovali župniki, kakor ni ovira majhna plača 300 goldinarjev za »stare« župnike, da se ne bi imenovali župniki. Zato bo ta sprememba upoštevana že v naslednjem šematizmu (uradnem seznamu). Izvzeti bosta le dve lokaliji: Sv. Križ nad Jesenicami, ki ima 279 duš, in Sv. Planina s 133 dušami.
Ta sprememba ne bo imela nikakršnega vpliva na dotacijske razmere duhovne nadar-bine, saj se bo glede na dosedanja vladina naznanila dotacija ravnala po drugih kriterijih in ne po razlikovanju nadarbine na župnijsko in lokalijsko.
Ljubljana, 2. decembra 1875 t Krizostom škof
Dopis je deželna vlada poslala v vednost ministrstvu za uk in bogočastje na Dunaj in s tem je bila zadeva zaključena. Od 1. januaija 1876 dalje se naslednje lokalne kaplanije imenujejo župnije:
Ajdovec, Babno Polje, Banja Loka, Blagovica, Bohinjska Bela, (Borovec), Brusnice, Bučka, Bukovščica, Čatež-Zaplaz, Češnjice, Črni vrh nad Idrijo, Dobrava, Dražgoše, Duplje, Golo, Gore, Goriče, (Gotenica), Gozd, (Grčarice), Homec, Hotič, Janče, Javor, Javorje nad Škofjo Loko, Javorje pri Litiji, Je-senice-Koroška Bela, Kokra, Kopanj, Kopriv-nik v Bohinju, Ljubljana-Rudnik, Lučinc, Mavčiče, Mekinje, (Nemška Loka), (Planina pri Črnomlju), Podgrad, Podlipa, Polica, Po-Ijanc-Dolenjske Toplice, (Polom), Preloka, Radovica, Rateče-Planica, Rcteče, Rob, Rova, Sela pri Kamniku, Sela pri Šumberku, Spodnji Log, Stranje, Sv. Gora, Sv. Gregor,
Sv. Helena-Dolsko, Sv. Jakob ob Savi, Sv. Katarina-Topol, Sv. Lenart, Sv. Trojica-Šiv-če. Št. Jurij pri Grosupljem, Šentožbolt, Šcn-lurška gora, Šmihel pri Žužemberku, Štanga, (Topla Reber), Trslcnik, Tunjice, Unec, Vojsko, Vranja Peč, Vrh-Sv. Trije kralji, Zagra-dec, Zaplana, Zapoge, Zavratec, Zlato Polje, Žalna, Žclimljc.
Imena v oklepaju pomenijo župnije, ki so bile leta 1987 ukinjene (7), imena v ležečem tisku pomenijo župnije, ki spadajo danes v koprsko škofijo (4).
France Baraga
Magdalena Gornik (1835-1896)
Pozabljena zamaknjenka z Gore - ob stoletnici smrti.
Gora pri Sodražici! Stavim, daje ne boste našli na zemljevidu. No, seveda, saj ni ime kraja, ampak le župnije, in še to menda najmanjše v ljubljanski škofiji. Sicer je to župnija petih vasi. Kržeti na vzhodu, Petrinci s cerkvijo, ki se jih držijo Janeži - visoko nad Globeljo - nekako v sredini in Kračali ter Betonovo na zahodu. Kraj se odlikuje z zdravim in svežim podnebjem, a tudi z dolgotrajnimi zimami, ko nakopiči burja po več metrov visoke žamete.
V to odmaknjeno župnijo je leta 1833 prišel past božjo čredo pesnik in zbiralec ljudskega blaga Matevž Ravnikar - Poženčan (1802-1864). Tu je zbiral narodne pesmi in pripovedke, pa tudi rastline in njihova imena. Tu so ga obiskovali prijatelji, med njimi Emil Korytko. Tuje 19. julija 1835 krstil v majhni cerkvi Marije Snežne Magdaleno Gornikovo, rojeno istega dne v Janežih št. 4, danes 11. Bolj kot po Matevžu Ravnikarju - Poženčanu je postalo ime Gora znano po njej, zamaknjeni deklici z Gore.
Dnevno časopisje je poročalo o njej kot o zanimivem pojavu, nad katerim so se eni zgražali, drugi navduševali in jo zagovarjali. Med prvimi je o njej poročal avstrijski Lloyd
29. julija 1849. Deželno predsedstvo v Ljubljani je takoj zasumilo, da gre za nečedne posle. Iz Ljubljane je poslalo novomeškemu okrajnemu glavarstvu dopis, naj zadevo razišče in ugotovi, ali je treba politično ukrepati. V prepričanju, da gre za versko zanesenjaštvo in koristolovsko sleparstvo, in v želji, »da se ukrepa v smislu pristne nravnosti in pro-svetljenstva«. je prosilo škofijski ordinariat, naj stvar s svoje strani razišče in glede na okoliščine ukrene, kar se mu bo zdelo primerno, obenem pa o tem obvesti deželno predsedstvo. Čez tri mesece je škof Wolf odgovoril grofu Chorinskcmu, c. kr. namestniku za Kranjsko, da je o zadevi obveščen že od samega začetka, ko je takrat trinajstletna deklica začela dobivati zamaknjenja in nehala jesti. Pripominja, da se podobne stvari dogajajo tudi drugod, doma in na tujem, in daje po njegovem prepričanju najbolje, da pusti stvar čim bolj pri miru. Tako bo najhitreje potonila v pozabo. Nehote je vzel s tem zamak-njenko v zaščito, kajti liberalna miselnost takratnega časa je na vsak način hotela zadevi s silo napraviti konec. Deklici so grozili z zaporom, v Novicah so se pojavili članki, ki so se iz nje norčevali, verski časopis Zgodnja danica pa v skladu s škofovo željo o stvari ni hotel pisati.
A romanje na Goro se je kar nadaljevalo. Grajski oskrbnik v Ribnici Janez Plaper je od vsega začetka skrbno zapisoval dekličina zamaknjenja in človek se ne more otresti občutka tople nežnosti, ko jih vzame v roke in začne brati:
- Neki spomladanski dan leta 1847 je šla Alenčka na povelje matere na polje prašičem plevela nabirat. Ko je že bliže njivi prišla, ki ni bila daleč od hiše, in ko je ravno od steze vstran zaviti mislila, je zagledala v tem hipu, ko je svoj proti nebesom povzdignjen pogled doli obrnila, neko ženo pred seboj. Obe sta druga drugo pogledovale in Magdalena, s tem zagledanjem prestrašena, je bežala na bližnjo njivo.
Žena pa, tako je pravila Alenčka, ne da bi se bila premaknila, ji je s prstom desne roke pomignila bliže priti in je rekla:
»Sem pojdi.«
Jaz sem ubogala in sem se bližala ženi, ki je roke sklenjene na prsih držala.
»Kam pa greš?« me vpraša žena.
»Na našo njivo plet,« sem odgovorila.
»Zakaj greš plet?«
Magdalena Gornikova na veliki petek. Foto: dr. Frančišek Lampe.
»Da bom imela kaj prašičem dati.«
»Kdo ti je to ukazal?«
»Moja mati.«
»Tak zato moraš iti, ker so ti mati rekli?«
»Ja.«
»Komu pa boš ti delo darovala?«
»Jezusu. Mi smo ja dolžni vse Bogu darovati.«
»Prav imaš,« je dejala žena in to potrdila s kimanjem glave.
»Ljubiš pa tudi ti kaj Jezusa?« me je dalje vprašala.
»Jaz mislim, vendar pa on najbolje ve, če ga ljubim. - »Odkod ste pa vi?« vprašam zdaj ženo.
»Jaz sem semkaj prišla, da bi te malo poučila, da boš vedela, zakaj moraš delati in komu moraš delo darovati. Le ljubi, le ljubi, kar moreš, mojega Sina!«
»Katerega Sina?« vprašam ženo.
»Jezusa,« mi je rekla.
Ko sem to slišala, sem mislila sama pri sebi: - Ta žena vendar ni mati božja, drugače bi bila lepše oblečena.
Njena bela obleka, njen plavi predpasnik in njena bela ruta na glavi, katere sprednja konca sta križem doli čez prsi segala, vse to je bilo premalo lepo. Žena je bila srednje velikosti in bledega, podolgovatega obraza.
Žena, ki je za moje misli vedela, je dejala:
»Kaj misliš sama pri sebi? Jaz sem Marija, mati Jezusova in mati vseh ljudi. Nikar tega ne dvomi!«
Te besede so me do solz ganile. Ona pa meje tolažila in dejala: »Nikar ne jokaj!«
Nato me je vprašala na žito kazaje: »Ali veš, kdo je vse to ustvaril?«
»Bog.«

^ 'tL.
-	«-»K^. 1
oi.....v/


Iz zadnjega ohranjenega pisma Magdalene Gornikove, o ljubljanskem potresu.
»Kako?«
»S svojo mogočno besedo.«
»Res,« je dejala Mati božja. »Poglej rožice na polju in premišljuj njih lepo cvetje, ki gaje moj Sin ustvaril. Vse je on naredil. Zahvali se mu za vse dobrote in daruj mu vsako delo, ki ga boš delala. S tem si ravno tako delo storila, kakor da bi bila molila.«
Na to kratko poučenje je dejala Mati božja:
»Zdaj bom spet šla. Zdaj še nobenemu ne povej, kar si videla in slišala. Za naprej se bova že še večkrat videli.«
Nato je Mati božja spremenila svojo obleko v čisto belo in lepo, se povzdignila nekoliko kvišku in zginila na enkrat spred mojih oči.
Nato sem šla na njivo in molila. -
Magdalena Gornikova je umrla v letu po strašnem ljubljanskem potresu, 23. februarja 1896, na Gori (tedaj Petrinci 62). V mrliški knjigi je zapisano, daje umrla zaradi sušice v starosti šestdeset let. Dejansko je bila že v enainšestdesetem letu življenja, in od tega jih je polnih sedeminštirideset prebila brez hrane. Njeno življenje je bilo polno nenavadnih
zamaknjenj in hudega trpljenja. Pokopal jo je domači duhovnik iz Sodražice, Dominik Janež, kasneje župnik v Studenem, ki s svojimi zapiski dobro osvetljuje njena zadnja leta življenja.
Danes so mrtve vse žive priče njenega življenja. Kar vemo o njej, vemo le iz zapiskov, kolikor so se ohranili. Ko je med vojno pogorelo župnišče na Gori, je bil uničen tudi župnijski arhiv; zgorel je najbrž marsikateri zanimiv dokument iz časa njenega življenja. Veliko rokopisno knjigo z njenim življenjepisom in videnji, ki se je ohranila v župniji Gora, hrani danes Nadškofijski arhiv v Ljubljani, prav tako tudi njene lastnoročne zapiske in številne prepise, ohranjene v zapuščini dr. Frančiška Lampcta.
Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, jo je večkrat fotografiral. Ohranjena je fotografija, posneta na veliki petek že proti koncu njenega življenja. Njen obraz je poln krvavih srag ob podoživljanju Kristusovega trpljenja.
Župnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, končuje neko svoje pismo (verjetno škofu Jegliču) takole: »Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da mi tudi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo sveto Rešnjc Telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti. - Če kdaj prideš na Goro, obi-šči pokopališče, tam ji je postavljen lep nagrobni spomenik, kjer je tudi napis: Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali.«
Zaradi delikatne vsebine, a tudi zaradi malone pretirane preproščine zapiskov o njenem življenju in videnjih, se do danes nihče ni lotil objave njenega življenjepisa, čeprav je bila ta želja večkrat izražena. Prepričan sem, da smo Slovenci dolžni izpolniti ta dolg do svoje duhovne zgodovine in do božjih darov, ki nam jih je po njej poklonil.
France Baraga
Pravični umrje, in nihče si ne vzame k srcu. Pobožne ljudi pobero, a se nihče ne zmeni. Da, pred hudobijo se umakne pravični, da doseže mir; počiva na svojem ležišču, kdorkoli hodi pošteno (Iz 57,1-2).
SMVR
Malteški viteški red je najstarejši viteški red. Uradno se imenuje Vzvišeni suvereni vojaški in usmiljeni rodoški in malteški red vitezov sv. Janeza Jeruzalemskega (fr. Ordre Souverain Militaire Hospitalier de Saint-Jean de Jerusalem de Rhodes et de Malte).
V ljudskem jeziku so te viteze imenovali tudi hospitalarji ali Ivanovci po zavetniku Janezu Krstniku, poznano pa je tudi ime maltc-zarji.
Leta 1080 so evropski vitezi ustanovili prvo bolnišnico za viteze romarje v Jeruzalemu. Odličen organizator, benediktinec brat Gerhard (ti 120), kasnejši prvi veliki mojster, svetnik, je leta 1090 ustanovil red bolničarjev sv. Janeza Jeruzalemskega (Fratres Hospitales st. Joannis), papež Pashal II. pa je red s posebno bulo 15. februarja 1113 potrdil.
Red je bil že v začetku tako dobro organiziran, da se je edini neprekinjeno obdržal vse do danes. Razdeljen je bil na osem jezikov, »narodov«: Provence, Auvergne, Francija, Italija, Aragon/Navarre, Kastilija in Portugalska (1462), Anglija (s Škotsko in Irsko, 1782 Anglo-Bavaria), Nemčija. Tak je tudi oktago-nalni, »lastovičji« malteški križ z osmimi kraki (Croix de Malte), sprejet za časa drugega velikega mojstra brata Raymonda du Puy (1120-1158).
Kot uniformo nosijo vitezi črno tuniko, habit Kukulle, z belim križem. V tej uniformi so se bojevali po Bližnjem vzhodu in v vzhodnem Sredozemlju. Kljub pogumnemu upiranju so se morali leta 1291 pred muslimani umakniti z Jutrovega na Ciper, leta 1309 pa na Rodos, ki so ga Turki od 1480 venomer napadali, do 1523, ko jih je Sulejman Veličastni pregnal.
Leta 1530 dobijo od španskega oziroma sicilskega kralja Karla V. v dar Malto.
Od 18. maja do 8. septembra 1565 je v zgodovini bitk zapisana herojska krščanska zmaga velikega mojstra Jeana de La Vallettc, ko je začela bledeti slava mnogo številnejše turške sredozemske mornarice Sulejmana Veličastnega. Leta 1571 pri Lepantu (Korintski zaliv) malteški vitezi, vešči pomorske strategije, bistveno prispevajo k odločilni zmagi nad turško mornarico.
1607 so veliki mojstri postali princi Svetega rimskega cesarstva, od 1630 pa dobijo tudi stopnjo kardinala v cerkveni hierarhiji in s tem naziv Njegova Emincnca.
Papež kot ustanovitelj Reda (viteške re-dove lahko ustanavljajo in ukinjajo samo papeži oziroma suvereni držav) za duhovno blagostanje Reda postavlja svojega kardinala zaščitnika. Od 25. maja 1994 to službo opravlja Nj. Eminenca kardinal Pio Laghi.
Red je in ostaja verski. Njegov poglavar ima v katoliški Cerkvi položaj kardinala. Ta dvojni značaj reda, civilni in verski, vsebuje glede ceremoniala zanimivosti. Na primer: pri srečanju s predsednikom italijanske republike ima veliki mojster Reda prednost pred vsemi kardinali, ker je državni poglavar. Kadar pa ga sprejme papež, stoji pred vsemi poglavarji verskih redov.
Pomoč ubogim in obramba katoliške vere sta glavni vodnici dela malteških vitezov, ki jih kot brate veže večstoletna disciplina in zaobljuba pokorščine, čistosti in uboštva.
Od kandidatov za članstvo zahtevajo še naravno človeško modrost, pridnost, potrpežljivost, odločnost, diskretnost in neprisiljeno vljudnost...
Še danes po pravilih lahko postane vitez malteškega reda tisti plemič, ki pripada vsaj dvesto let stari plemiški družini ali pa ima izredne civilne zasluge. Danes so vitezi SMVR tudi španski monarh Juan Carlos, belgijski suveren Albert II., liechtensteinski knez, nizozemska kraljica Beatrix...
Red je razdeljen v Velike priorate (Rim, Lombardija in Benetke, Neapelj in Sicilija, Češka, Avstrija), Podprioratc in Nacionalne asociacije ter Nacionalne komiteje.
Originalni polni naziv velikega mojstra se v latinščini glasi: Dei gratia Sacrae Domus Hospitalis Sancti Johannis Hierosolymitani et militaris Ordinis Sancti Sepulchri Domini-ci magister humilis pauperumque Jesu Christi custos. Skrajšano (fr.) pa: d'Eminence et d'Altesse Grand Mail re.
1798 je bilo najbolj črno leto za viteze, ko jih je z Malte pregnal Napoleon Bonaparte. Ostali so brez zemlje, a kljub temu uživajo uradno priznanje suverene države.
Med 1798 in 1803 seje ruski car Pavel I. sam razglasil za velikega mojstra, vendar Red tega že zato, ker ni bil katolik, nikoli ni de jure priznal.
Po postajah v Mcssini, Catanii in Farfai sc jc sedež Reda 1843 ustalil v Rimu, v palači Malta in v vili Aventin.
Dvostranski dogovor, sklenjen z italijansko državo, priznava sedežu reda v ulici Via Condotti (68, Palazzo Malta) v Rimu ekstra-teritorialnost, priznava tudi naslov državnega poglavarja velikemu mojstru in pravico do navezovanja normalnih diplomatskih odnosov z vsemi državami.
SMVR je član skoraj vseh specializiranih organizacij Združenih narodov.
Od avgusta 1994 ima SMVR status opazovalca v Generalni skupščini OZN.
Red tiska lastne znamke, ker ima poštne konvencije s 63 državami. Ima tudi svoj denar, seudo, ki se deli na 100 giznov (zrn).
Aprila 1988 je Veliki državni svet SMVR za svojega voditelja izvolil Njegovo Visokost in Eminenco, princa, oseminsedemdesetega Velikega mojstra fra Andrevva Bcrtieja (potomec kraljice Marije Stuart, nečak lorda Winstona Churchilla).
Za najvišje funkcije v vladi Reda (Suvereni svet. le Souverain Conseil) so na generalnem kapitlju (Chapitre General, najvišja skupščina vitezov, ki zaseda vsakih 5 let) bili leta 1994 zadolženi naslednji ljudje: veliki komtur - fra Ludwig Hoffmann von Rumer-stein; veliki kancler - baili Felice Catalano di Melilli; bolničar - Albrecht Freiherr von Bo-eselager; receptor/finance - Carlo Marullo di Condojanni.
Najmanjša upravna enota viteškega reda jc posest - nadarbina viteškega reda - komenda (lat. commendo - izročiti, zaupati, priporočiti). Komendator je vitez, ki upravlja komendo.
Na sedanjem Slovenskem so bile nekdaj štiri malteške komende: Melje-Maribor, Komenda sv. Petra na Gorenjskem, Polzela, Slap -Vipava.
Suvereni vojaški malteški viteški red je najstarejša ustanova na svetu, ki nudi humanitarno pomoč. Odkar je bil pred skoraj devetimi stoletji ustanovljen v Jeruzalemu, se je Red zvesto posvečal lajšanju človekovega trpljenja v času vojne in miru. Skozi stoletja si je ta poklic pridobil svetovno priznanje za svoje humanitarno delovanje in 64 držav članic OZN mu je priznalo popolno suverenost kot enakopravnemu članu mednarodne skupnosti.
Republika Slovenija in SMVR sta 5. julija 1992 podpisala protokol o vzpostavitvi di-
plomatskih odnosov, s katerim sta se državi med drugim obvezali izmenjati diplomatske predstavnike na (najvišjem) nivoju izrednih in pooblaščenih veleposlanikov. Republiko Slovenijo pri SMVR zastopa njegova eksce-lcnca, veleposlanik dr. Štefan Falež, veleposlanik SMVR v Sloveniji pa je njegova ekscc-lenca knez Max Khevenhueller-Metsch z rezidenco v gradu Ostrovica/Hochosterwitz na avstrijskem Koroškem.
V skladu s svojo dolgo tradicijo vodi Red centralna institucija. Suvereni svet, medtem ko njegovo delo večinoma upravlja 9 priora-tov in podprioratov in 41 nacionalnih viteških združenj na vseh celinah, delno pa jih vodi neposredno Urad Velikega mojstra v Rimu. Red šteje približno 10.500 članov, ki se lahko pohvalijo s podporo tisočev prostovoljcev. Vsi so lojalni državljani svojih držav, kar ni v nasprotju z njihovim članstvom v Redu. To je dodatna in nadnacionalna čast.
Največja in najbolj delavna združenja so naslednja: italijansko združenje šteje 2.500 vitezov in njihove pomožne enote; Združene države imajo tri združenja, ki nudijo hvalevredno pomoč ljudem v stiski na obeh ameriških celinah; nemški vitezi imajo organizirano Malteško službo pomoči (Malteser Hilfsdienst), avstrijski pa Malteško bolnišnično službo (Malteser Hospitaldienst); obe službi vključujeta na tisoče prostovoljcev ter zagotavljata izredno prvo pomoč povsod v svojih državah in v sosednjih deželah; francosko združenje vodi veliko mrežo bolnišnic in klinik v tretjem svetu in zlasti v Afriki; irsko združenje je v svoji državi zelo prisotno z organiziranimi ambulantami in prostovoljci. Manjša združenja pa prav tako opravljajo izjemne storitve v državah v razvoju kljub težkim pogojem dela in skromnim finančnim sredstvom.
Temeljni cilj Reda je lajšanje trpljenja in širjenje blagodejne krščanske dobrodelnosti vsem ljudem v stiski; odraža se v njegovi zavzetosti za nudenje pomoči. Red ta svoj cilj dosega, kjerkoli je to možno, s postavitvijo zdravstvenih ustanov in objektov, pa tudi z individualnimi storitvami na domovih, v zavetiščih in v revnih prebivališčih obubožanih. Svoje skrbi ne posvečajo samo bolnim, ampak tudi ljudem na robu, preganjanim in razseljenim, pri čemer varujejo človekove pravice in dostojanstvo človeka.
Danes nudi Red pomoč na ravni, ki daleč presega vse, kar je tradicionalno lahko dajal.
Oktagonalni križ je postal emhlcm bolnišnic, med katerimi so mnoge dosegle veliko stopnjo specializacije, pa tudi znak na stotine klinik, postaj prvih pomoči in dispanzerjev s široko mrežo organizirane in specializirane pomoči za ljudi, ki so je potrebni. Med skupinami, ki jim Red posveča posebno pozornost, so invalidi, gobavci, diabetiki, noseče žene, starejše osebe in zapuščeni otroci. Red organizira tudi zbiranje in razdeljevanje zdravil v primerih epidemij in naravnih nesreč.
Končno je Red veliko pripomogel tudi pri organiziranju nujne humanitarne pomoči v času političnih in družbenih kriz. Tako je na primer leta 1989 tisočem vzhodnonemških beguncev omogočil prebeg v Zahodno Nemčijo preko Madžarske in Avstrije ter pomagal najti zatočišče za 30.000 romunskih beguncev madžarskega porekla.
Malteški red je bil med prvimi, ki je nudil podporo in humanitarno pomoč žrtvam vojne na tleh nekdanje Jugoslavije v obliki hrane, zdravstvene oskrbe in farmacevtske pomoči ter pri prevozu bolnih, ranjenih, preganjanih in razseljenih.
Da bi lažje opravljal dolžnosti, ki so mu naložene. Malteški red svoje dejavnosti usklajuje z vsemi drugimi organizacijami, ki se vključujejo v humanitarne dejavnosti: z vladami držav, ki dajejo in ki sprejemajo pomoč, ter z nacionalnimi in mednarodnimi agencijami za pomoč. Tudi te organizacije iščejo sodelovanje SMVR in mu pri tem pomagajo.
Za vzpostavljanje stikov z vladami veljajo posebni dogovori: poleg diplomatskih, uradnih predstavnikov v mnogih državah zastopajo Velikega mojstra Malteškega reda delegacije, ki so akreditirane pri številnih mednarodnih agencijah in institucijah, na primer pri Evropskem centru Združenih narodov v Ženevi, Mednarodnemu odboru Rdečega križa. Komisiji Evropske unije v Bruslju, Svetu Evrope v Strasbourgu, pri UNESCO v Parizu in Mednarodnem institutu za človekove pravice v San Remu.
Razen tega ima Red status opazovalca v določenih mednarodnih organizacijah, ki so tesno povezane z Združenimi narodi: Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Mednarodna organizacija za migracije (1MO) in Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR).
Take oblike zastopanja so zelo povečale možnosti za nudenje pomoči tako s strani
Malteškega reda kot teh organizacij, saj lahko združujejo informacije, izmenjujejo izkušnje in skupaj opredelijo najprimernejše oblike sodelovanja v različnih okoliščinah.
Malteški viteški red je že do sedaj lepo sodeloval v družini Združenih narodov, položaj pa se je še izboljšal tako, da je Red dobil status stalnega opazovalca na zasedanjih Generalne skupščine. S tem se je nedvomno še povečalo sodelovanje med Združenimi narodi in Malteškim redom, kar olajšuje tudi izvajanje humanitarnih dejavnosti Reda.
Vitez Jožef Ciraj
Naslov sedeta reda:
SOM 00187 Roma/Rim
68, Via condotti - Palazzo di Malta
Telefon: 679 8851; Telex: 612622 SMOM;
Telefax: 6797202
Nekaj osnovne literature:
-	Code de Rohan
-	Ustava SMVR
-	E.Bradford: Kreutz und Schwert (Križ in meč), Der Johanniter/Malteser Ritterorden, Universitas, 1972, Münchcn
-	Malteški red, Zgodovina in šematizmi; Ordre Souverain Militaire Hierosolymitain de Malte, 1961, Rome (NUKLJ. 178091)
Studia slovenica
Leta 1958 smo trije prijatelji (Erik A. Kovačič, Valentin Leskovšek in pisec teh vrstic) ustanovili v Washingtonu, D. C., založniško podjetje Studia slovenica, ki naj bi izdajalo v angleškem jeziku pisane knjige, da bi Slovenijo in Slovence predstavili tuji publiki. Istega leta je že izšla prva knjiga: Slovenia in European Affairs; Reflections on Slovenian Political History, X-204 strani; avtor je pisec tega prispevka. Doslej smo izdali 19 knjig v angleškem jeziku in 4 v slovenskem. Založbo smo registrirali v državi New York kot nepridobitno korporacijo.
Že več let popre smo zbirali, karkoli smo našli napisanega o Sloveniji in Slovencih (seveda tudi o Jugoslaviji) in tekste, pisane v
Vzpostavljanje reda in poslovanje v Škofovih zavodih v Šentvidu.
slovenščini in izdane izven matične Slovenije. Gradivo je naraščalo in večkrat je bil problem s prostorom. Dvajset let (19681988) sem tovrstno gradivo pošiljal tudi v NUK. Poskusil sem ga pošiljati tudi mariborski univerzitetni knjižnici na prošnjo ravnatelja dr. Bruna Hartmana, a je bilo gradivo takoj zaplenjeno, čim je prišlo v Slovenijo.
Politične spremembe v Sloveniji v devetdesetih letih so omogočile razširitev delovanja ustanove Studia slovenica. Ko je slovenski parlament izglasoval zakon o ustanovah, tako zasebnih kot javnih, sem začel postopek za registracijo ustanove Studia slovenica; julija 1991 je bil registriran raziskovalni inštitut Studia slovenica pri Temeljnem sodišču v Ljubljani.
Namen inštituta je raziskovanje kulturne, politične in gospodarske zgodovine Slovencev. Študij se ne omejuje zgolj na matično Slovenijo, ampak zajema vse Slovence, kjerkoli po svetu živijo.
Med prvimi nalogami si je inštitut prizadeval zbrati čim več slovenske kulturne dedi-
Razstava slik in plastik.
ščine, ki je nastala v tujini in jo tako rešiti siceršnjega propada. Veliko tovrstnega gradiva je že izgubljenega za vedno. Propad se nadaljuje zaradi selitve ljudi in zaradi napredovanja kulturne asimilacije. Vsi pozabljamo, daje tovrstno gradivo del slovenske kulturne dediščine in važen vir za slovensko zgodovinopisje. Vsako tako uničevanje pomeni ob-ubožanjc naše kulture. Inštitut je zbral precej tovrstnega gradiva in ga še vedno zbira, kjerkoli je še dosegljivo in kadarkoli so lastniki tovrstnega gradiva voljni odstopiti ga ustanovi v hranjenje.
Prvi zabojnik iz New Yorka je prišel junija 1991. Na dan, ko smo ga pričakovali, je JLA napadla Slovenijo. Med tanki JLA sem hitel na mejo v Vrtojbo, da smo od tam telefonirali prevozniku v Italijo, naj ne pošlje tovornjaka z zabojnikom na mejo. Ko je bila meja zopet varna, je tovornjak pripeljal zabojnik in smo ga uskladiščili v Goriških Br-dih. Temu zabojniku so sledili še drugi: zabojnik iz Buenos Aircsa, iz Kanade in še drugi zabojnik iz New Yorka. Poleg tega smo več tovornjakov gradiva pripeljali iz Nemčije, Francije, Italije in Avstrije.
Gradivo, pripeljano v Slovenijo, vsebuje:
a)	knjige, časopise, revije... brez ozira na ideološko orientiranost avtorjev in založb;
b)	zasebne in društvene arhive (dr. Bogu-mila Vošnjaka, dr. Ludvika Puša..., šolski arhiv taborišč...);
c)	umetniška dela (60 plastik in 50 risb kiparja F. Goršeta, 15 slik Bare Remec, itd.);
c) muzejske artikle: dela in predmete iz taboriščnega življenja Slovencev v Avstriji in Italiji; fototeko z okoli 30.000 negativi in fotografijami.
Inštitut ima trenutno na razpolago prostor le za sedanji knjižni fond. Muzejsko, arhivsko in galerijsko gradivo pa mora biti uskladiščeno zaradi pomanjkanja prostora. Nima niti prostora za čitalnico, za računalnik in kopirni stroj.
Inštitut je doslej organiziral sledeče razstave: Slovenski tisk iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji, 1945-1949; Življenje in delo Slovencev v Argentini po letu 1945. (Ti dve razstavi sta bili v preteklih dveh letih, 1993, 1994). 23. junija 1995 pa je bila odprta v gradu Dobrovo v Goriških Brdih razstava izbora Goršetovih del iz njegovega ameriškega obdobja (1952-1971).
Ob zbiranju gradiva v obeh Amerikah in v Evropi se je nabralo precej dvojnic tiskov
slovenskih izseljencev, tako periodičnega tiska kakor tudi monografij. Vse te dvojnice so na razpolago ustanovam in posameznikom, tako za nakup kot za zamenjavo. Ker knjižnica še ni urejena in vse dvojnice še niso od-dvojene, bo pač seznam dvojnic rastel postopoma. Objavljene bodo v vsaki številki lista Pogledi.
Julija 1995 je inštitut začel izdajati svoje glasilo z naslovom POGLEDI. Izšle so že tri številke. V listu so bili objavljeni članki o listih in osebnostih, ki jih je komunistična policija prepovedala. Prihodnje številke tega lista bodo prinašale predvsem gradivo iz in-štitutove zbirke. Naj bodo odlomki še tako kratki in majhni, doprinašajo dodaten pogled ali dodaten podatek za boljše poznavanje in razumevanje slovenske zgodovine.
List bo izhajal vsaj štirikrat letno. Če bi inštitut dobil pomoč v sodelavcih in v denarju, bi list vsekakor lahko izhajal bolj pogosto. Posamezna številka stane zaenkrat 150 SIT (s poštnino 180 SIT); dvojna številka pa 300 SIT, s poštnino 350 SIT. Inštitut Studia slovenica ima žiro račun pri Krekovi banki: 51800-620-336. Naslov inštituta je: p.p. 28, 61210 Ljubljana-Šentvid. Tel.: 152-15-13; fax 152-13-32. Obiski po predhodnem telefonskem dogovoru, od ponedeljka do četrtka, od 8h do 18h.
Inštitut bi potreboval še enkrat večje prostore in vsaj štiri uslužbence. Tako bi lahko uredil knjižnico, arhiv, muzejsko zbirko in umetniško galerijo. S pridobitvijo prostorov in zaposlitvijo primernih uslužbencev bi lahko, po dokončni ureditvi doslej razpoložljivega gradiva, sprejel raziskovalce, jim nudil primeren prostor za študij in pripomočke za kopiranje gradiva. Dokler pa tega ni, ostane inštitut skladišče, v katerem se ena ali dve osebi s težavo premikata in delata.
Ker Slovenija še ni urejena v podobi svobodne, demokratske dežele, ljudje ne morejo razumeti, kako naj poleg državnih in cerkvenih ustanov živi tudi privatna ustanova. Ljudje imajo še vedno v glavi potrebo po monopolih, pa naj bo to televizija, knjižnica ali pa prodajalna petroleja. In prevladovanje takega mišljenja daje podporo državni politiki, ki želi zavarovati pretekle strukture, brez ozira na potrebe slovenske kulture.
Janez Arnež
Kdo ne pozna patra Krizologa v New Yorku?
Pater Krizolog - ime si je izbral sam -nima nič skupnega z Balkanom ali študijami NATA o širitvi na srednje in vzhodnoevropske države, je pa najbrž, če odštejemo vse pomembne osebnosti, ki pridejo samo pogledat v New York, zanesljivo prva bojna črta, ki varuje slovenstvo čez lužo; pazi na pozabljene nahrbtnike, pomaga Zrinki v Hollywood, ceni dobro vino, najraje posluša dixi-land in »si prizadeva« za denar pri slovenskih oblasteh za svojo cerkvico Sv. Cirila v bohemski četrti East Village. Zgodovini pa se namerava oddolžiti s spominsko knjigo; ugledne obiskovalce zaprosi, naj kaj zapišejo vanjo - pa ne zato, ker bi bile te pisarije ne vem kako pomembne, - da mu ni treba pisati kronike, se pošali.
So prijaznosti, ki jih pater razsipava skupaj s svojo močno čmo kavo in smetano, zaradi katerih se zdi, da ima svet v tem zgoščenem, komaj .še dojemljivem koncu tisočletja, kljub vsemu nekaj prijetnega, - veliki smisli kot da so izgnili. Bo pa pater Krizolog zanamcem ostal v spominu tudi kot nekdo ali nekaj, kar ga je imelo - smisel namreč? Tako kol verjamemo, da so Slovenci nekoč imeli nekega kralja Matjaža z razlogom - smislom za skupnost, - ni razloga, da vsaj nekateri zanamci ne bi verjeli v patra Krizologa in idejo slovenske skupnosti v New Yorku. Sam se s tem najbrž ne bi strinjal, kljub vsemu je frančiškan in s tem zavezan neki drugi veri, nekim drugim vrednotam, zdi pa se, da je njemu podobnih malo.
Ko se bo naučil rolkat po ulicah East Villagea, zdaj modnega predela New Yorka, kjer se zbirajo umetniki, še več pa tistih, ki bi to radi bili, kot je povedal eden od slovenskih diplomatov v New Yorku, bo morda lahko zbrzel v še več »dogodivščin«, ki ga lovijo, -on jih najbrž ne več. Domžalski izdelovalci slamnikov, ki so v začetku stoletja priromali v ta del New Yorka, da bi bolje živeli, bi se ga mogoče celo odrekli, ko vztraja v nekdaj ubožni četrti, iz katere so v desetletjih zbežali
na bolje. Takrat sta se v East Villageu in na Markovem trgu, - kjer danes začenjajo svoje kariere skoraj vsi bendi, ki so potem v špici MTV in kjer ima ta postaja kar stalno svojega snemalca, - v eni sobi stiskali po dve družini. Garali so, brezuspešno čistili razpadajoče najemniške sobe in - hodili v cerkev.
Verjetno so Slovenci z začetka stoletja v New Yorku počeli še kaj, tega ne vemo čisto natančno, zagotovo pa so imeli stik z domovino, ki je bila takrat še del avstroogrske monarhije. Nemirneži pa so že rovarili o neki novi skupnosti - Jugoslaviji. Tudi Cankar, ki je v hotelu na Rožniku preživljal svoja zadnja leta in se skregal s socialdemokrati, ki mu v začetku niso verjeli, da v novi državi, kraljevini SHS, ne bi smeli imeti nekega skupnega jezika, pač pa vsak svojega. Slovenci v ncwyorški fari se za takratno socialdemokratsko nejevernost niso dosti zmenili in so sredi prve svetovne vojne, leta 1916, razglasili neodvisnost od nemške Cerkve, vklesali na vrata svoje cerkve napis Slovenska hiša in od takrat poslušali nedeljske pridige samo še v slovenščini.
Slamniki so šli iz mode, zato so se morali Domžalčani domisliti česa drugega, kar pa je bilo najbrž donosnejše, saj so se postopoma odseljevali v uglednejše newyorške četrti, tako da so se pred več kot 20 leti odselili do zadnjega in tam pustili - samo patra Krizo-loga.
Pa ni sam, pater Krizolog! Nasprotno! V njegovi hiši, cerkvi in, kot piše na zidu ob vhodu, v Slovenian Information Centru, so vrata sicer zaprta, se pa odprejo vedno, ko kdo pozvoni ali pokliče po mobilnem telefonu. Najbrž ga največkrat kličejo Slovenci, ki tu živijo, sicer pa pozvonijo: enkrat minister, drugič junkey, ki je pred njegova vrata odvrgel plastiko cracka, pa vsi tisti, ki pridejo v New York in telefonirajo, ali bi morda lahko prespali eno noč, ker je mladinski center poln, denarja pa nimajo.
Ampak red je red, in v hiši, ki zamaka, -posebej za odstranjevanje vode si je priskrbel pol metra dolgo krtačo z ročajem, - v cerkvi, v kateri še svetnike zebe in postajajo vedno bolj bledi, ne moreš pričakovati nasmejanih oči in dobre volje. Zato se je pater pred leti odločil za klasično varianto, kaže pa, da tudi uspešno. Za pomoč je poprosil kar mlado slovensko državo. Da ima potrpljenje, je mogoče sklepati po tem, da mu je država namenila 350.000 dolarjev proračunskega de-
narja za obnovo prostorov v cerkvi in dvorane v kleti, ki je deloma že preurejena in kjer na stenah nad novim parketom visijo platna slovenskega umetnika.
In če se boste napotili študirat v New York in vas bo poslala recimo slovenska vlada ali pa kdo blizu njej, boste za kakšnih 30 do 50 dolarjev lahko stanovali v stari, z bršljanom obrasli hiši, ki se drži cerkve Sv. Cirila, se sončili na res veliki terasi in mogoče kdaj popili tisto kavo s smetano s patrom Krizologom. Tak je načrt, živahno pojasnjuje, ko pripoveduje štorije svojih gostov; naklonjeno in z nekakšnim pravim veseljem. Enkrat je rešil življenje na smrt utrujenemu ministru, ki je med dvema »ločenima pogovoroma s kolegoma iz ne vem katere države« za pol ure legel na njegov divan. Drugič je pomagal v nekem drugem času najboljšemu vojnemu pilotu, ki po razpadu Jugoslavije nekako ni našel nove domovine. Danes pa bo poročil slovenski par, fant je iz ljubljanskega rock benda Zvezde. In še preden se bodo Zvezde pokazale v Los Angclesu, kjer imajo menda edino pravo ime, - dekle, ki naj bi se danes popoldne ob 17. uri tu omožilo, ima samo črne obleke, prava ljubljanska darkerka, ampak pater ve, kaj je kriza, in - jo bo zato napotil ali šel morda celo sam v rock shop, verige in trakovi - that's it.
V New Yorku je tradicija nekaj, kar bi moralo veljati več kot vse drugo. Za to drugo pravijo, da je tu poceni, zato je pater Krizolog, - ki vsako tretjo nedeljo mašuje pred polno cerkvijo, ob »navadnih« nedeljah pa kakšnim 30 do 50 Slovencem, nekateri pripeljejo tudi dve uri daleč, - preprosto legenda. Sto let slovenske cerkvice v centru New Yorka ne moreš kupiti. Da pa se jo ohraniti, s tistimi 350.000 dolarji, sicer bi šlo vse skupaj kot zapuščen objekt v tukajšnjo cerkveno občinsko last. Z nekaj pomoči iz slovenskega diplomatskega predstavništva bodo v Slovensko hišo še prihajali igralci, študentje, slikarji, glasbeniki, pa še kdo drug, ki bodo »promovirali Slovenijo« in sebe, pa še za družbo patru Krizologu bodo.
Kdo torej ne pozna patra Krizologa v New Yorku?
STA - Zdenka Jagarinec
Po njih sadovih jih boste spoznali
Življenje in dejavnosti v slovenskih begunskih taboriščih po drugi svetovni vojni.
Maja 1945 se je zaradi utemeljenega strahu pred komunističnim nasiljem pričel umik številnih slovenskih rodoljubov. Bežali so posamezniki in cele družine. Na pot so se podali z vsemi mogočimi vozili od otroških vozičkov, koles do vprežnih voz. Večina se jih je umaknila na Koroško, nekateri proti Italiji, misleč, da le za nekaj tednov. Toda sledila je znana vetrinjska tragedija, ki bi bila po ogabnih načrtih Angležev in titovcev še hujša, če se ne bi ustavilo zvijačno vračanje vojakov in civilistov.
Rešeno najhujše smrti je preostalo begunsko prebivalstvo, ki je kmalu dobilo status »razseljene osebe«, nadaljevalo trdo življenje v begunskih taboriščih po Avstriji in Italiji. Naša dolžnost je, da njihovo taboriščno življenje ne gre v pozabo, saj preseneča s svojo vitalnostjo sredi hladu angleškega mešetarje-nja, avstrijske neprijaznosti ter še stalno trajajoče jugoslovanske nevarnosti.
Po božji previdnosti nam poleg spomina preživelih, številni fotografski posnetki z neverjetno dokumentarnostjo pričajo o življenjski trdoživosti naših ljudi. V skrajno težkih razmerah so razvili vse razsežnosti civilizacije urejene družbe. Obilno ohranjeno fotografsko gradivo pomeni dragoceno zgodovinsko pričevanje naši javnosti žal še danes neznane resnice. Zato velja vse priznanje večinoma že pokojnim avtorjem (npr. Hočevar, Kocmur, Šetina...). Uporabili so že celo originalni barvni film (Agfacolor dia), še preden seje zares pojavil na trgu. Tudi številni črno-beli posnetki presenečajo po dokumentarni in umetniški kvaliteti. Vsekakor pomenijo dragocen izziv, da se seznanimo s tovrstnim življenjem izpred pol stoletja predvsem iz dveh razlogov: našim političnim beguncem v priznanje, nam pa v poduk!
Nekaj tisoč ljudi, le z golim življenjem v rokah, je hitro dokazalo »državotvornost« in za vse čase izbrisalo kakršenkoli sum o mo-
rebitnem izdajalstvu. Nasprotno, ravno njihovi sadovi so do kraja razgalili političnega nasprotnika in ga pred zgodovino obsodili.
Na objavljenih slikah je le nekaj utrinkov iz Licnza in Spittala. Naj spregovorc slike same: sijoči obrazi, razvite obrtne dejavnosti, šolstvo (to se je nadaljevalo že na Vctrinj-skem polju), gledališče, šport, skavtstvo, zdravstvo, tisk, bogoslužje, praznovanja, družinsko življenje, otroško varstvo, poroke in nove maše in še in še...
Janez Rihar
Zapišimo še nekaj vtisov ob dokumentarni razstavi instituta STUDIA SLOVENICA:
Veseli smo, da se je ohranil delček spominov na trpljenje naših ljudi, očeta in brata... (družina S.)
Bil sem še mlad, ko se je to dogajalo, spominjam se le brata, ki je tedaj odšel in ga nisem več videl. (S. K.)
Najbolj me preseneča, da so po vsej grozi še normalno živeli. (K.)
Bog daj, da bila kmalu razkrita vsa resnica tistih težkih dni in priznana od vseh. Bog naj blagoslavlja vse, ki se neprestano trudijo, da bi med vsemi Slovenci zavladala resnična sprava. (LB)
Bog daj, da bi mogli s skupnimi močmi vrniti slovenski mladini vrednote, predvsem verske, ki jih je komunistični sistem tako krvoločno iztrgal. (MČ)
Razstava nad vse pretresljiva, še bolj pa potrebna. Kolika škoda, da je toliko življenj ugasnilo, ali da jih je toliko odšlo na tuje! Ogromna rana na narodovem telesu, kdaj se bo zacelila? (M P)
Mojih bratov in sestre ni med njimi, ker so bili zavrnjeni že prej. Te slike je treba objaviti, da bi čimveč ljudi imelo možnost spoznati svoje ali znane. (GOA)
Rojena sem leta 1946. Rabim še veliko podobnih razstav, da bom izpolnila svoj zgodovinski »primanjkljaj«... (MK)
V najtežjih trenutkih obstati in zaupati v Boga je moč, kije najlepša oporoka... <MŠ)
Razstava me je globoko pretresla. To razstavo bi si morala ogledati moja generacija, ki je bila globoko prevarana s strani komunističnega sistema. Kot zgodovinarja me je razstava navdušila in bom sam širil resnico o državljanski vojni in o krvavih žrt\'ah - domobrancih. (B. A.)
So res kam odšli? - Niso vsi med nami? (LoPe)
Iz enega v drugo taborišče kar izven postaje raztovorjeni...
Velikonočna procesija v taborišču Spittal ob Dravi.
Samoorganizirana skrb za skromno telesno hrano.
Glavna moč pa prihaja iz duhovne hrane taboriščna kapela.
Nove mladike poganjajo in novo veselje klije ob krstih.
\i.-J7
f - - . * a
J' > " *

Največja skrb posvečena novemu rodu.
On dela vse lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da človek dela, ki gaje Bog napravil, ne more doumeti od začetka do konca (Prd 3,11).
Srečanje generacij - »bajeslovni* ravnatelj Marko Bajuk, organizator taboriščnega šolstva že maja 45 »pod milim nebom*.
Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive. ki še živijo, a bolj od obojih njega, ki ga še ni, ki še ni videl zlega dejanja, ki se godi pod soncem (Prd 4,2-3).
Zgovoren napis ob taboriščni birmi!
Tisti dan bodo gluhi slišali besede knjige in iz mraka teme bodo videle slepih oči. Ponižni se bodo brez konca radovali v Gospodu, in naj-ubožncjši med ljudmi se bodo radovali nad Izrelovim svetim (Iz 29,18-19).
Nedavno umrli gospod ¡Mskar med svojimi učenci Se kdo prepozna?
Že od doma pridne roke niso brez dela. Zaživele so številne obrti Na sliki Bajdovi fantje - znani sodarjL
Marija Pomagaj in škof Gregory sta pomenila novo moč za nove začetke.
Tudi to prihaja od Gospoda nad vojskami. Čudovit je njegov načrt, velika njegova modrost (Iz 28,29).
Zimska idila v mrzlih barakah.
Mladinski dom s pestro zaposlitvijo.
Glej, rešim te iz daljne dežele, tvoje potomce iz dežele njih ujetništva: Jakob se bo vrnil in našel mir, varno bo živel... (Jer 46,27)
Procesija Svetega Rešnjega Telesa.
Tedaj bo v poščavi stanovala pravica in v sadovnjaku bo prebivala pravičnost; delo pravičnosti bo mir (Iz 32,16-17).
Zdravstvena oskrba je bila kar se da celostna.
Ti, moj služabnik Jakob, se ne boj, govori Gospod, zakaj jaz sem s teboj! (Jer 46,28)
Tudi s telesno kulturo se je kalil mladi rod.
Topli trenutki in hkrati grenki ob taboriščnih jaslicah »pod Triglavom
M manjkalo Miklavževega veselja. Taboriščno gledališče je bilo zelo dejavno.
Vrsta za vsakdanji kruh.
Svoja spoznanja je bilo treba širiti tudi v eter...
Nova postavljanja, nova odhajanja - še dlje od doma.
Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo (Iz 35, 10).
Med taboriščnim tiskom ni manjkalo ne slovarjev ne molitvenikov, ne šolskih ne kuharskih pripomočkov, ne časopisov ne leposlovja...
Razvaline
nedokončanega gradu
Na tiskovni konferenci Mohorjeve družbe (Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu, dne 21. junija - konferenca, ki je bila ponovljena v Trstu pri Društvu slovenskih izobražencev) je o knjigi Ludveta Potokarja Onstran samote poleg ravnatelja Janka Jeromna ter urednika Matije Remšeta govoril prof. France Piber-nik, kije knjigo uredil. Bralcem v Sloveniji je spet odkril enega povsem nevianih slovenskih pisateljev, človeka, ki se je leta 1945 moral umakniti v tujino. - O tragično preminulem avtorju je spregovoril na predstavitvi tudi
nekdanji urednik buenosaireškega Meddobja, osrednje kulturne revije v emigraciji, pisatelj Zorko Simčič.
Človek, ki je padel pod zakasnelim strelom
Ludveta Potokarja nisem nikoli srečal. In vendar sva se spoznala, se začela bližati, in to po celo nekoliko nenavadni poti.
Ko sem v letih 1946 in 1947 živel kot izgnanec v Rimu, sem na povabilo urednika tržaške revije Mlada setev, »Petra Maljuca« -Jožeta Peterlina - začel pisati vanjo. Leta 1947 sem v isti reviji prebiral Ludveta Potokarja Cigane in Osute platane in se začuden spraševal - saj sem vendar mislil, da poznam vse naše literate - kdo neki je ta avtor. Psevdonim? Ni mogoče, da za takega pisatelja ne bi vedel... Kakor je razbrati iz spominov Lojzeta Gregorina, Potokarjevega prijatelja in prav tako študenta na univerzi v Gradcu, so se pa tam v istem času tudi oni, ki so prebirali v Mladi setvi moje črtice, objavljene pod psevdonimom Bine Šulinov, spraševali, kdo bi to mogel biti.
Odhod preko morja. Čez nekaj let v Buenos Airesu ustanovitev Slovenske kulturne akcije (SKA) in tam enkrat konec leta 1958 moje pismo Potokarju, ko ga kot urednik Meddobja, osrednje kulturne revije v zdom-stvu, zaprosim za sotrudništvo. V tistih časih je v Argentini Alojzij Geržinič pripravljal antologijo slovenske zdomske proze (izšla je leta 1960 pod naslovom »Dnevi smrtnikov. Emigrantsko pripovedništvo - 1945-1960 - v izboru«). Zaprosil me je, ali mu lahko svetujem še kakšne pisatelje, ki živijo izven Argentine. Omenil sem mu samo repentabor-skega Avguština Zeleta in pa Potokarja. Tako sta v Dnevih smrtnikov potem res izšli obe omenjeni Potokarjevi črtici. Nato so sledila moja pisma, vmes kakšna razglednica iz Bu-cnos Airesa ali pa izpod Tronadorja v Andih, vse tja do leta 1964, kakšnih šest let, ko se mi je pisatelj zadnjič oglasil in ko mi je poslal, kakor zdaj vidim iz študije Franceta Piber-nika, »tako rekoč svoje zadnje literarno pismo«.
Pisateljeva neizrekljiva žalost
Župančičeva »slovenstva trda tlaka« je seveda trda tudi v tujini in pri urejevanju revij pač včasih še posebej. Dostikrat je namreč to tlaka povsem brez uspeha. Tudi to moje do-
pisovanje s Potokarjem ni rodilo sadov. In moram reči, da sem to zaslutil kmalu, da sem pa vendar nadaljeval, da si ja ne bi kdaj kasneje kaj moral očitati. Vedel sem namreč, da je Polokar najmočnejši pripovednik v emigraciji in, kar me je še bolj privlačilo, brez dvoma najbolj »umetniška duša« v vsem, kakor se je tedaj začelo praviti, »slovenskem kulturnem prostoru«. Ne samo emigrantskem... Prevzela meje izvirnost njegovega pisanja, odkritosrčnost, hkrati pa zastrtost besede. Že takrat pa sem se spraševal, odkod pri njem tista žalost, ta »locus naturalis mclan-coliae«, o kateri pravijo misleci, da je lahko vir največjih ustvaritev, žal pa lahko tudi vir smrti. Ali je šlo za zamenjavo subjektov ali ne, ko beremo v neki njegovi zgodbi, kako pisatelj reče prijatelju zagrenjeno: »Bolje bi bilo, ko bi se rodili prej, ali pozneje«, ta pa mu odgovori: »Najbolje pa, da bi se nikoli!«
Ali je pisatelj v tem trenutku prvič javno udaril ob tragično struno, tisto, ki mu bo odslej vedno glasneje brnela in ga, naposled, oglušila do tragične smrti?
Tragedija. In ne samo Potokarjeva, njegova osebna. Ali zgolj družinska. Vidim jo kot slovensko tragedijo in to - dvojno. Tragedija človeka, ki ni zmogel prenesti teže izgnanstva - koliko jih je bilo, in to različnih narodnosti. Koliko preobčutljivih src je prenehalo biti, ker ni preneslo iztrganosti, nenadnega obvisenja v zraku, ko se je življenje kar iz dneva v dan zdelo vedno bolj brezizhodno, nesmiselno! In drugič: tragedija za slovensko besedno umetnost. Nismo izgubili, kakor je nekdo dejal pred tridesetimi leti, »Cankarja številka 2«. izgubili smo Potokarja številka L Potokar je že postajal velik pisatelj: bolestno občutljiv in hkrati kdaj kmečko trezno razmišljajoč, poln pesniškega zanosa, hip zatem pa tudi že hladne politične analize. Pa še nekaj se mi zdi značilnega: čeprav se ni ustavljal usodi, ki naj bi ga oddaljila od slovenske besede, je vendar ostajal moralni sodnik predvsem prav svojim sorojakom. Potokar ni samo stilno zrasel iz Cankarja, zdi se - ob vseh »Nolite comparare!« - da ga je Vrhničan ovil s svojo čustveno, pa tudi miselno kopreno. Enaka sta si kdaj v črnem obupu, ob kdaj že bolestnem scciranju slovenske psihc, v obeh je kdaj isti občutek nebogljenosti, hkrati pa nenadna samozadostnost, kakor poklicanost k razsojanju, sodbi in obsodbi.
Ko se spre s svetom, se spre tudi sam s seboj
Trenutkom pobitosti in obupavanja je v Potokarju sledila zavest velike umetniške izpovedne moči. V nekem pismu mi je govoril o Ivu Andriču in o njegovi počasni, a uspešni metodi ustvarjanja. Takrat sem se izpraševal, kako da ob tako jasnem pogledu na dogajanja v svetu ne uvidi, daje Andrič - kot diplomat
-	res ustvarjal v tujini, da pa je vendar lahko pisal v miru, zavarovan kakor v slonokoščenem stolpu, medtem ko pa on sam že doživlja usodo nemirnega in dostikrat za vsakdanji kos kruha se borečega izgnanca.
V Minima Moralia, iz katerih je France Pibcrnik vzel vrstice za moto svoji študiji o Potokarju, se Wicsengrund Adorno ustavlja ob skušnjavi begunca, da bi se prepustil sa-mopomilovanju. Adomo je (skupaj s Hork-hcimcrjcm) moral zelo natančno redčiti miselna tkiva svoje dobe in beguncev, katere so trije totalitarizmi v enem samem stoletju porodili, daje mogel tako zadeti na žebljico. In vendar - se mi zdi - skoraj ni mogoče iti še korak dlje in se vprašati (res da bolj ob Poto-karjevih pismih kakor ob njegovi literaturi): kje se je spočelo to Potokarjevo sorodstvo s kačurstvom, s to, kakor pravi Milan Komar, »slovensko mešanico idealizma in gneva, veličine in bede, preproščine in razumarstva, nebogljenosti in prometejstva«? Zakaj se tak čustev pa tudi intelekta poln umetnik, kot je Potokar, ko se spre z zunanjim svetom, spre tudi sam s seboj?
Ob Potokarju so se njegovi prijatelji kdaj spraševali, če ni nihilist, če ni cinik. Toda ali je za vso to zunanjo fasado res iskati kaj drugega kakor zgolj nemoč, da bi človek vzljubil svojo usodo, najsi je še tako trda? Amor fati... Od kod sicer tak strahotni obup? Kako je namreč mogoče, da nekdo - in čutiš, da je to privrelo iz srca - pri dvaindvajsetih letih napiše: »Nekaj strašnega je obupati tako mlad, kakor sem jaz.« Odkod to?
Mislim, da je pač tako, da marsikomu ni dano sprejeli posledic izvirnega greha in torej uravnavati svoje življenje po sicer visokih ciljih, hkrati pa uvideti dejansko stvarnost, oh vsem občudovanju človekove veličine pristati tudi na njegovo bedo. In ko stopiš enkrat na to pot, ali se ne zapreš v neko imanenco, ta pa nujno prinaša s seboj razklanost, naposled obup? In kar je najhuje - bi dejal Kicrkcgaard
-	»sleherni trenutek obupavanja si človek nakopava (še novo) obupanost«. Ali te prav
zato ta naraščajoči plaz naposled ne pririne do tega, da se »v obupu hočeš znebiti samega sebe« (isti mislec), da pa istočasno v tebi narašča neka nedostopnost (o kateri govorijo skoraj vsi, ki so Potokaija poznali)?
»Dobra melanholija«
Že prej omenjeni filozof Milan Komar govori nekje o Edith Stein (»Končno in večno bitje«) in citira njeno misel o »njeni zavesti niča«, o tem, »kako moramo vsak hip biti obdarjeni z bitjem« in kako se šele tako moremo »dotakniti polnosti svojega bitja«. Tam naš mislec dodaja, da se v tem trenutku rodi melanholija, nekaj naravnega (kadar so za to dani »temperamentalni pogoji«). Ko nadaljuje o bistvu melanholije (»tema, ki je važna tudi za Slovence...«), razpravlja o »dobri melanholiji«, ki so jo v časih renesanse pojmovali kot »kontemplativni temperament« duhovni in filozofski, kadar je seveda prišlo v človeku do sprejetja statusa »creaturae«, in sicer »creaturae lapsac«, do zavesti padlega bitja in torej človekove ranljive narave. Kadar se pa melanholik do tega ne more prikopati, se melanholija izrodi, »pripelje s seboj vsakovrsten nered«.
Človeka pričenja (ob vsej morebitni navidezni apatiji) polniti nemir, »posledica upravičene želje po celotni realizaciji«, bi dejal Kierkcgaard, ko pa pride - kadar so težave prehude, pritiski premočni - do izgube upanja in torej do želje po povsem nasprotnem - po »izginotju«.
Tragičen konec umetnika. Že pred leti, preden sem prebiral zdaj objavljene misli Potokarjevih prijateljev, sem pisal znancu v Evropo: »Čeprav daleč od domačega bojišča in čeprav desetletja pozneje, je tudi on padel kot žrtev revolucije.« Padel je - Španci bi dejali - »con las botas puestas«, »z natak-njenimi škornji«, to je: sredi boja. Slikar Božidar Kramolc, Potokarjev prijatelj, je ob njegovi tragični smrti napisal: »Ne on, revolucionarni Neslovenci so nabasali to puško, napeli petelina - on je samó sprožil.«
Tragika. Potokar je res že v domovini nosil v sebi klice bolestne občutljivosti (in kdo razen njega samega bi vedel, kdaj in zakaj so se pri njem pojavili simptomi...), vendar, kako vse drugačna bi bila njegova življenjska in torej literarna pot, če leta 1945 ne bi bil prisiljen pobegniti v tujino, živeti odtlej v »podnebju«, ki je vse prej kakor primerno za pravo usmerjanje melanholije...
Ko je nekoč nekdo ukradel ogenj bogovom na Olimpu in ga odnesel na zemljo ljudem, je za to bil kaznovan. A hujše doleti človeka, ki hoče Absolutno potegniti z »Neba« dol na zemljo. Obsojen si, da si sodiš sam. In vendar vem, da si ta »nekdo« v našem primeru - ni sodil sam. Tako gotovo, kakor vem, da zdaj jaz izgovarjam te besede, si upam dodati: ko je sprožil, je sprožil nedolžen pred Bogom. In padel pod tujim zakasnelim strelom.
Sredi prepletavanja stoterih misli in občutkov sta nenadoma pred menoj sličici: Po-tokarjeva otroška leta... preprosta železniška čuvajnica nekje v Sloveniji... na Cikavi... in potem... tisoče kilometrov daleč. Štiri desetletja daleč... druga, spet železniška samotna, presamotna čuvajnica nekje v Blue Riverju tam daleč v Kanadi... Naključje?
In njegov odhod? Tak odhod - res samo naključje?
»Moli zame in povej mojim prijateljem, da sem mislil nanje ves čas, ko sem se odločal za zadnje dejanje... Hvala ti za vse. Tako dober si bil. Upajva, da se bova spet sestala v svetu dobrote in brez nadlog tega nemirnega življenja...« je zapisal v poslovilnem pismu prijatelju.
Zakaj je, kakor pravimo, »Usoda« hotela oziroma dopustila tako pot - to bomo morda zvedeli nekoč. Za enkrat pa se samo ustavljam ob verzih - ne vem že, čigavi so, pred dolgimi desetletji sem jih nekje bral - ob verzih, ki mi v teh dneh ob prebiranju knjige Onstran samote ves čas udarjajo v ušesa: »... ruinas maravillosas de algo concebido en grande.« Čudovite razvaline nečesa, zamišljenega na veliko...
Razvaline nedokončanega gradu. Razvaline... in vendar dovolj zgovorne, da pričajo o veličini arhitekta.
Zorko Simčič
Recite njim, ki so obupanega srca: »Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, božje povračilo. On sam pride in vas reši. Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa... Zakaj v puščavi začno izvirati vode (Iz 35,4-6).
Obisk APZ Sv. Cecilije v zamejstvu
APZ sv. Cecilije je pričel delovati v drugi polovici šestdesetih let pri frančiškanih v Ljubljani. Poleg glasbenih interesov je bila v zboru vedno živa tudi družabna sila, ki se je uresničevala v mnogih gostovanjih in nastopih znotraj in zunaj domovine.
V	preteklih letih smo gostovali v Nemčiji, Lukscmburgu, Belgiji in na Nizozemskem. Za obisk smo v letu 1995 izbrali avstrijsko Koroško in Furlanijo.
Naš namen je videti rojake in kraje onkraj meje, navezati nove stike in prijateljstva ter posredovati živo zborovsko pesem. Potovanje je trajalo od 27. aprila zjutraj do 1. maja zvečer in ves čas smo pevke, pevci in spremljevalci, kot je to že v navadi, živeli skupaj kot velika družina. Dobro razpoloženje, ki smo ga povsod prinesli s seboj, ki ga v veliki meri premore vsaka skupina mladih, je bilo v zadovoljstvo tako gostiteljem kot nam samim. V naslednjih vrsticah bom opisal nekaj slik in doživetij s turneje z miselnimi utrinki, ki so se mi pri tem porodili.
Zavod šolskih sester v ŠL Petru - Ko zavijemo na drugi strani karavanškega predora na levo, smo po nekaj kilometrih tam. V zavodu deluje višja šola in ima dva programa; petletno višjo šolo za gospodarske poklice in enoletno gospodinjsko šolo. Šola je slovenska, oba programa sta prilagojena potrebam gospodarstva. Domači ravnatelj dr. Janko Zerzer nam na hitro razloži zgodovino, način financiranja ter trenutno organiziranost šole in delo zavoda.
V	kapeli dčma, ki premore dobro akustiko, zapojemo nekaj pesmi. Našemu petju z zanimanjem prisluhnejo dijakinje in dijaki. Prvi pevski nastop mine v sproščenem pogovoru med dirigentko in občinstvom, nekaj med njimi jih je tudi iz matične države onkraj Karavank. Po izmenjavi mnenj in kosilu že hitimo naprej.
Dom kulture in cerkev v Selah - Nad Borovljami leži visokogorska dolina in v njej slovenska vas Sele. Tu prebivajo žilavi in živahni rojaki. O njihovem življenju in načrtih kraja nam govori ena od vodij kultur-
nega življenja ga. Milka Olip. Predstavitev vseh problemov in težav nam omogoča razumevanje problemov manjšine in prizadevanja za ohranitev domaČe besede v tuji državi. Klobuk dol pred gorečnostjo in vztrajnostjo tukajšnjih Slovencev. Gospa Milka, ki nas vodi po dolini, je organizator igralske skupine. Vsi prebivalci so kulturno živi, saj isti pevci po večini pojejo v posvetnem in cerkvenem pevskem zboru.
Naša minimalna udeležba v ohranjanju slovenske besede tu bi bila dosledna uporaba slovenščine tja dol do Celovca, ko sem prihajamo v trgovine, ali kot popotniki in turisti. Samo živa, govorjena slovenska beseda v podjetniškem ali komercialno zanimivem dialogu lahko izzove zanimanje in spodbuja učenje slovenskega jezika tudi med nemško govorečimi ljudmi.
Galerija Gorše v Svečah - Nekaj kilometrov proti vzhodu ležijo pod hribi Sveče, kjer je v zadnjih petnajstih letih svojega življenja ustvarjal kipar in likovnik Gorše. V slovenski vasi je našel mir in vzpodbudo za svoja dela in stvaritve v jeseni svojega življenja. Iz manjše kmečke hiše s prislonjenim senikom je napravil galerijo in nekaj njegovih del je tu razstavljenih. Na dvorišču je manjši gaj, kjer stojijo umetnikove upodobitve pomembnejših koroških rojakov, ki so koncem prejšnjega in v tem stoletju prispevali k ohranitvi slovenskega življenja tod. Tu stojijo doprsni kipi Kemjaka, Štefana, Hartmanove, Grafenaucrja pa tudi drugih, nekje na robu je upodobljen tudi avtor sam. Kraj je spokojen in domač. Občutek imam, da smo vsi deležni pozitivnih stvariteljskih energij, ki prebivajo tukaj še po mojstrovi smrti.
Zvečer zapojemo v domu za nego ostarelih občanov v kraju, ki leži proti jugu, v osrčju Karavank. Iz pripovedovanja izvemo, da živi veliko Slovencev v okoliških vaseh, ki so posejane v majhnih dolinah, ležečih levo in desno.
Mar ni zveličavno obiskovati vdove in bolnike v njih bedi in stiskah. Med mašo, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Pepi, zapojemo nekaj pesmi, ki jih tukaj morda še nikoli niso slišali, po končanem petju nam zaploskajo. Včasih ni potrebno prav veliko, da pri-neseš ljudem nekaj upanja in tudi to je naše poslanstvo.
Mladinski center na Reberci - idejni in resnični vodja prijazni gospod Poldej Zunder nam predstavi gibanje, ki je prav tukaj na-
Župnijska cerkev v Reberci. Foto Andreja Gurnik.
stalo v zadnjih 15 letih. Zbirali so se denaiji za prenovo starega gradiča, cerkvice in žup-nišča. Iz vsega skupaj so napravili prijetno bivališče za mlade ustvarjalce, umetnike in kulturnike različnih narodnosti. Večkrat na leto se zberejo. Center mladih ustvarjalcev tako resnično zaživi. Tri dni je naš zbor tukaj domoval in mirno lahko rečem, da bomo sem še prišli, če nas bodo seveda še povabili. Gostoljubna oskrbnica ga. Anica Fugger, pa mlada tamilska družina s štirimi malimi otroki, ki je tu dobila zatočišče, ter imenitna akustika v kletni dvorani, kjer smo za svojo dušo peli, plesali in rajali pozno v noč, da je bilo veselje, vse to se nam je močno vtisnilo v spomin.
Cerkev na Humcu pri Božjem grobu -
Drugi dan smo poromali na Podjunsko polje in počastili praznik žebljev ter peli pri maši. Na ta dan romajo sem domačini od blizu in daleč in procesije okrog cerkve se vrstijo.
V nagovoru slišimo, da naj naše življenje ne bo samo prazen okvir, potrebna je tudi slika, vsak jo nariše z vsebino svojega življenja v moči vere, upanja in ljubezni.
Na vrhu Pece se topijo zadnje zaplate snega, nekje pod goro dremlje kralj Matjaž, ki bo nekega dne prišel rešit stiskane in uboge. V kolikor ga še nekaj časa ne bo, si bodo morali ti pomagati kar sami. Prav tega se naši rojaki tu zavedajo.
Modestov dom v Celovcu - Za vse šolajoče se Slovence živeče v dolinah Roža, Podjune in Žile, je v času šolanja potreben skupen dom, kjer v prijetnem okolju preživijo svoje študijske tedne. Po krajši predstavitvi delovanja in organiziranosti, ki nam jo poda vodja mag. Herman Kclich, smo vabljeni k sodelovanju z zborovsko udeležbo v februarju 1996, ko bo tu velika slovesnost. Na hitro se poslovimo in pot nas vodi naprej.
ORF v Celovcu - V prostorih avstrijske televizije deluje tudi slovenski oddelek, ki ima zaposlenih peščico strokovnjakov. Le-ti z veliko prizadevnosti in z mnogo vloženega napora vsak teden skupaj ustvarijo četrturno oddajo. Kakšna sta njihovo delo in organiziranost, nam je jasno po enourni predstavitvi. Oddaja združi slovenski živelj pred malimi ekrani enkrat na teden; oddaj televizije izza Karavank, iz matične Slovenije, tu ni moč videti, saj teh valov v zraku enostavno ni.
Morda so se lokalne oblasti včasih bale propagande socialističnega režima z druge strani meje; se morda sedaj bojijo poročil o skrajni učinkovitosti mlade slovenske parlamentarne demokracije? Kdo bi vedel, zakaj je temu tako. Dobili smo vtis, da je vprašanje izključno politične in ne tehnično izvedbene narave.
Vojvodski prestol pri Gospe Sveti - Pot
nas vodi naprej in nas pripelje do prestola stare karantanske oligarhije. Tu so torej zaprisegah knezi, voditelji ljudstva, naših prednikov. Obredna zaprisega je vsebovala namen, da bodo vladali v dobro in blagor ljudstva.
Kakšna je vsebina zaprisege sodobnih knezov in vladaijcv, je vprašanje, ki se mi hipoma postavi. Jasnega odgovora na to ni lahko dobiti.
Zjutraj tretjega dne se odpravimo do majhne kapele, na hrib nad Reberco. kako preprosto je živeti v umitem jutru, ko so nameni čisti in srca polna radosti in upanja. Na vrhu, prav pri kapeli, zmolimo desetko za dobre namene. Lepo nam je biti tukaj, hvalim Stvarnika v sebi in tega zunaj, ki je vse to ustvaril v svoji umnosti in preudarnosti.
Katoliški dom prosvete v Tinjah - Po
zajtrku nas avtobus odpelje proti Tinjam. Od daleč je opaziti veliko zgradbo in cerkev. Rektor doma g. Jože Kopeinig nas pouči o organiziranosti in delovanju Katoliškega doma prosvete, in postane nam jasno, da je to nekakšen Cankarjev dom Koroške.
Več kot ena prireditev na dan, duhovne vaje, srečanje likovnih, filozofskih, religioznih in dragih mojstrov, daje slutiti, daje tukaj nekakšna Meka vsega kulturno ustvarjalnega življenja naših rojakov na drugi strani Karavank.
Umetnost, duhovnost, likovna ustvarjalnost, publikacije, organizirana srečanja in predstave govore o tem, da je naslov pravi. Katoliški razumemo kot vesoljni, vsevklju-čujoči. Prosveten razumemo kot razstavljen, human, ustvarjalen po lepi podobi. Dom razumemo kot kraj, kjer se najdemo vsi skupaj z roko v roki.
Vse to bogato in plodno življenje, ki smo ga videli, nas je razveselilo in nam daje misliti, kako lahko manjšina v trdih in nenaklonjenih pogojih življenja daje duhovno presežna in bivanjsko blagoslovljena sporočila. Ali niso to kvas, sol in luč iz evangelijske prilike?
V kapeli doma prav izborno zazveni naša pesem.
Izkopanine sv. Hemc nad Globasnico -
Najstarejše so našli na vrhu hriba, iz prvih stoletij našega štetja. Rimska naselbina je bila kontrolna točka Rimljanom na poti proti severa. Kasneje so s prihodom krščanstva bila postavljena tudi svetišča. Šegavi in razpoloženi kustos nam hiti razlagati način življenja tistih dni, logistiko, način povezav in
Izkopanine sv. Heme nad Globasnico. Foto Sine Kovič.
komunikacijo. Kljub temu daje možakar star že krepko čez osemdeset, še vedno išče pravo življenjsko sopotnico. Zanj so primerne tiste med 36 in 42 leti z enim otrokom. Statistični pregled starosti naših deklet pokaže, da takih zbor ne premore, vse so premlade. Če se bo morda doma kaj našlo, pišite na naslov! Res zanimiva mešanica arheologije in ženito-vanjskih interesov, očitno se možakar še ni dokončno sprijaznil s svojimi leti in še vedno išče nekaj novega.
Zvečer zapojemo pri maši v Globasnici, še kasneje pa na srečanju pevskih skupin, na glasbeni prireditvi v vasi Zvabck. Tukaj nastopimo kot zadnji med nastopajočimi in popestrimo glasbeno ponudbo večera. Nastopajo različne slovenske glasbene skupine s Koroške. Naš glavni organizator turneje po Koroški, tajnik slovenske krščanske zveze g. Nužej Tolmajcr, nam iz prve vrste zaploska. Prav na koncu zaigrajo še harmonike in nekaj mešanih parov zapleše in se zavrti po podnu. Čez polnoč je ura že, ko se vračamo domov proti Reberci.
Po treh dneh doživetij in srečanj na Koroškem smo se četrti dan odpravili preko meje v Furlanijo in onkraj Julijskih gora zavili proti vasi Tipana. V vasi nas pozdravi g. Vi-liem Černo. V vasi poteka srečanje med mladimi domače občine in onimi iz Breginja na slovesnki strani. Oba kraja sta med seboj pobratena.
Ker slovenskih gospodov ni, poteka maša na igrišču za rokomet v italijanščini, popestrena z našim petjem. Na ploščadi zraven se že kuha v loncih, za vse lačne udeležence srečanja; sonce močno pripeka in pred zadnjim amen župnik ne pozabi na bon apetito!
Kasneje smo deležni dobrot lokalne kuhinje, beri pašte. Po kosilu za lastno zabavo odigramo nogometno tekmo, popoldne pa se odpeljemo proti Čedadu. O problemih življenja in organiziranja dela manjšine in o splošnih pogojih za preživetje le-te nam na poti na Staro goro in nazaj kar v avtobusu pripoveduje ga. Luiza Ncgro iz kulturnega društva 'Ivan Trinko*. V spomin ji podarimo manjši spominek, ki smo ga pripravili za vse vodiče, in ga. Luiza se razveseli naše drobne pozornosti, mi pa ji zaželimo srečo pri nadaljnjem delu z našimi ljudmi v teh krajih.
Ogled svetišča na Stari gori - Pričaka nas polna cerkev romaijev, v kripti, v prostorih pod cerkveno ladjo, se oglasi tudi naša pesem. Toda ker v zgornjem delu cerkve po-
Vas Sulbica v Reziji. Foto Barbara Vodnik.
tekajo obredi, nas kaj kmalu preženejo.
Neužaljcno odnehamo, samo On, ki je tiho in se spozna na vse jezike, ki mu lahko gre hvala iz vseh jezikov istočasno, nas razume, ti menihi in gospodje župniki pa očitno ne. Zunaj nas pozdravi prava pomladna ploha, na poti po ulicah proti avtobusu odmeva naša vstajenska Alcluja! Dosegli smo najbolj južno točko potovanja in odpravimo se nazaj proti Reziji.
Zadnji dan pa pojemo v Ravnici, vasi sredi Rezije, kjer smo v hotelu tudi prespali noč. I. maja se tu praznuje velik praznik Majnik, hkrati pa poteka tudi športno srečanje. Ker cerkev v vasi po potresu leta 1976 še ni urejena, zapojemo pri maši v montažni kapeli.
Popoldne se odpravimo proti zgornji dolini Rezije. V eni od vasic si ogledamo novo cerkev. Ponekod je vaščanom uspelo popraviti stare hiše, ki se v vaseh držijo strnjeno, mnogo pa je tudi modernih gradenj, očitno narejenih v zadnjih petih ali desetih letih, že na povsem moderen način.
Prav na koncu našega potovanja se v živo seznanimo z avtohtonim načinom rezijan-skega petja. Od tod so torej doma znane bot-ricc lisičice, pa znamenite zverinice. Naša vodička ga. Lucija Trušnjak pripoveduje o tem, da so celo tukaj, od koder so doma, nanje po malem že pozabili.
Poslovimo se in zaželimo našim rojakom sreče v življenju in uspeha pri ohranjanju domače besede. Tukaj sicer ni tako močnih organizacij, kot smo jih videli na Koroškem, ali pa nam jih niso pokazali, pa prav tako vse, kar smo videli, v nas vzbuja simpatijo in dobre občutke. Ko se vrnemo, bomo navijali prav za te ljudi in te kraje. Vračamo se preko Trbiža, Kranjske gore in se pozno zvečer v
zahvalo ustavimo še pri Mariji pomagaj na Brezjah.
Hvala vsem omenjenim in neomenjenim organizatorjem za mejo, domačemu organizatorju Romanu, zborovodkinji Barbari, duhovnemu vodji patru Pepiju, pa šoferju avtobusa, slavčicam in slavčkom ter našim sim-patizerjem, navijačem in pomagačem.
Še bo zvenela pesem iz slovenskih glasilk po svetu. Dragi rojaki za mejo, spominjali se vas bomo v naših prošnjah, molitvah in pesmih in v naših srcih bo vedno prostor tudi za vas.
Božidar Remše
Flash slovenskega športa v Italiji
Mirne duše lahko trdim, da je slovenski šport v Italiji pravzaprav nekaj posebnega: v sebi skriva namreč globoka vsebinska sporočila in je - strateško gledano - močno orožje, s katerim razpolaga slovenski živelj v Italiji. Prav lahko govorimo o uspešnem binomu, o celoviti integraciji, o realnosti, ki ni primerljiva skorajda ne z nobeno drugo športno realnostjo v evropskem svetu. Šport po navadi enačimo z rezultatom, s slovenskim športom, s katerim se soočajo Slovenci v Italiji, pa ni tako.
Slovenska manjšina v Italiji predstavlja prav gotovo izjemno duhovno bogastvo, je v naših ljudeh nekaj doživetega, slovenstvo samo pa je v ljudeh nekaj, za kar seje vredno boriti in v kar je nujno vlagati vse razpoložljive sile. Nikakor nismo nekakšen getizirani repek nečesa, kar bi spominjalo na državo Slovenijo, tudi nismo folklorni izraz nečesa, kar je pozabljeno. Nasprotno! Slovenci v Italiji smo živo tkivo, z globoko zasidranimi koreninami, navezani na našo zemljo, in teritorij, na katerem imamo, zgodovinsko gledano, prvo besedo, smo ljudje, ki še vedno znamo graditi svojo duhovnost na Prešernu in Cankarju, na Jakacu in Gregorčiču, na Ramovšu, Ostercu in Škcrjancu, Lipovšku in Kogoju. Je pa tudi res, da smo bili in da smo še danes v tej naši življenjski rasti - prav za-
Ekipa Kras, ki nastopa k namiznem tenisu v ienski A ligi. Od leve Biserka Simoneta, Monika Radovič, Anna Berban in Matjaž Šercer.
radi statusa manjšinskosti - nekaj posebnega. Oplojeni smo z multikulturnostjo, s kričečim vdorom zahodnega - italijanskega sveta v naše glave in duše, ki potem izbruhne na dan v sintezi velikanov, ki se jih krčevito oprijemamo. saj so steber naše vitalnosti, so razlog za to, da obstajamo. Tu seveda mislim na vse to, kar je zraslo v naši sredi in prodrlo v Evropo: Spacal, Pahor, Rebula, galerija skladateljev , galerija eminentnih Slovencev, ki kot bodica učinkujejo na našo zavest in povzročajo v nas življenjski upor pred razpadom.
Manjšina prav gotovo odigrava vlogo trdnega subjekta: šolstvo, gledališče, radio, danes tudi televizija, dnevni tisk, bogata re-vialnost: vse to daje ton našemu vsakdanu. Opora našemu preživetju pa je kapilarna raz-predenost kulturnih enot v vseh vaseh, zaselkih, predmestjih in v mestih samih. Armada prostovoljcev , neplačanih amaterjev, ki so nagonsko poklicani za to, da operirajo izjemno profesionalno, pa čeprav v amaterskih okvirih, saj za vse to, kar dajo, niso plačani.
Med tem izjemno bogatim svetom čiste kulture, šolo in družino je razpet tudi svet slovenskega športa v Italiji, ki je po svoji vsebini nekaj posebnega, atipičnega za državo, v kateri živimo, kar ni primerljivo s sorodnim svetom v matični domovini. Tudi na5 šport je nositelj kulturnih in narodnostno oplojenih vsebin, ki pa že zaradi svoje narave ni in ne more biti usmerjen v lastno sredino, ampak išče in najde vsakodnevno konfrontacijo s širšim, italijanskim svetom. Pravzaprav gre pri vsem za neke vrste vsebinski
J


Košarkarska ekipa Jadran.
binom: po eni strani pomeni športni rezultat neko samopotrjevanje, iskanje neke kvalitetne uveljavitve v širšem, vseitalijanskem okolju, po drugi pa pomeni možnost narodnostnega utrjevanja in iskanja neke precizne identitete, ki nosi nedvoumni predznak slovenstva. Naj začnem pri zadnjem: vsako naše športno društvo, vsaka terenska celica, vsak pedagog, vsak odbornik - so ena bistvenih komponent v naši narodnostni strategiji, ki pelje v samoohranjanje, v potrjevanje našega obstoja. Naša društva so nastala zato, da bi v njih našla prostor predvsem naša mladina in se tako ne bi utapljala v večinskem moiju. Te vrednote so bile in so še danes markantne. Hočemo, da je naš šport prežet predvsem s pojmom srčne kulture in mi razumemo kulturo tudi lako, da našemu jeziku z vsemi močmi skušamo širiti manevrski prostor: naš športnik ga utijuje tudi v telovadnici ali na drugih igriščih. Osnovna niansa v naših razmišljanjih je ta (citiram prof. Alda Rupla): če bo naš otrok slovenščino govoril le v šoli in bodo z njim starši v mestu pri nakupih govorili italijansko, bo sporočilo šlo v zavest nekako takole: slovenščina je za suhoparne, obvezne zadeve, kot so prosti spisi, italijanščina je za življenje. Slovenski pogovorni jezik ne more biti za našega mladega človeka samo v domeni gledališča, dnevnika in 25 profesorjev slovenščine! Zato so tu naša društva, s svojo vlogo, ki govori o tem, da mora tudi šport vzeti nase dediščino in obveznosti vsega, kar je bilo od zdavnaj markantno vodilo naše prosvete.
V teh naporih smo in moramo ostati močni! Če nam dobre volje, mentalne elastičnosti, vneme in inciativnosti ne manjka, se po drugi strani soočamo z izjemno težkim problemom
Ana Žerjalje lakmovala na evropskem prvenstvu Optimist v Istambulu leta 1994.
pomanjkanja sreUstev, ki bi nam omogočala kolikor toliko sprejemljivo realizacijo projektov.
V tem smislu je naš šport na najslabšem. Športna dinamika ni zapopadena v zakonu za obmejna področja, sredstva iz javnih skladov so smešno nizka, v bistvu vse sloni na privatni iniciativi, na ramenih našega gospodarstva. Če k temu dodamo ugotovitev, daje le-to - iz kontingentnih razlogov - v dokaj slabšem položaju kot pa v preteklosti, daje dotok vitalnih sredstev danes dokaj skromen, je potem jasno, da se tu otepamo z velikimi problemi.
Druga vsebinska veličina našega športa, ki je še posebno danes ne gre zanemarjati in podcenjevati, je prav gotovo svetovno nazorska pluralnost, s katero je prežeta naša športna sfera. Naš šport nima nikakršnih strankarskih predznakov, v društvih vladajo dialog, strpnost, razumevanje. Vsa naša društva, in teh je 46, priznavajo krovnost Združenja slovenskih športnih društev v Italiji in zdi se mi, da je to veliko bogastvo, ki ga naš šport zna čuvati in braniti. Soustvaijanje športne politike pod isto streho Še zdaleč ne pomeni soglasnega prikimavanja ali soglasnega dvi-
ganja rok! Nasprotno! Diskusije so vročične, prisotna je široka dialektika, priča smo izostrenemu kresanju mnenj. Značilna sta vitalnost in stalni beg pred umsko otopelostjo. In če po vsem tem ideološko strankarska prepričanja ostajajo pri slehernemu sestanku za vrati sejne sobe in ne prihaja do razhajanj, je to znak velike zrelosti.
Za hip sc ustavimo pri številkah, ki so mogoče suhoparne, a vendar izjemno zgovorne. Naš šport je široko gibanje, kateremu sc predajajo res vse generacije, od najmlajših do najstarejših. O tem govore strokovno opravljene analize in predvsem številke. Živ dokaz, da je temu tako, so - sicer nehote - bogate športne strani Primorskega dnevnika, slovenske radijske in televizijske oddaje nastro-jene s tako vsebino. In če je res, kot o tem govore študije, da to gibanje - številčno gledano - zajema približno 7000 naših ljudi, kar je nedvomno zelo širok izsek našega življa, si potem moramo kar nekam upravičeno postaviti tezo, da je naš šport nekaj impozantnega. Ko torej govorimo o našem športu, govorimo o množičnosti, o visoki stopnji razvite organiziranosti, o dejstvu, da je prav šport brez vsake konkurence na prvem mestu tiste lestvice vrednot, katere sc naša mladina najraje oprijema. Množično stekanje naših mladih moči v športno sfero vsekakor ni nekaj naključnega, kot tudi ni naključno, da sc naš športni rezervoar še vedno polni iz leta v leto, da je torej športno področje v stalnem razmahu, ki mu zaenkrat še ni videli konca in to kljub demografski krizi, ki naše družinske celice krči na minimum. Razlog je v tem, da šport danes že nekako »de ¡ure« spada k vsem ostalim dejavnostim, s katerimi sc človek ubada, če hoče imeti v družbi etiketo uspešnosti. Razlog je tudi v tem, da je naša terenska ponudba danes dobra in vabljiva. In razlog je prav gotovo tudi v tem, da je naš šport nekaj resnično živega in občutenega: zrasel je in iskal svoj razvoj in uveljavitev na ramenih cntuziastov in zastonjskih garačev. Njegova razvojna pot je pristna. Nič ni umetnega na njem, vsaka stvar je trdno zakoreninjena. Šibki členi so spotoma odpadali, porajali so se novi. Spričo dinamike sodobnega športnega sveta, kateri je podvržena tudi vsaka naša športna sredina, ni v njem nikakršne možnosti za počasno odmiranje: na površju lahko ostane le tisti, ki je strukturalno močan. In konec koncev je iskati četrti razlog tudi v dejstvu, da je znal naš človek v lelih najti
Pavlo Kralj, državni prvak Race board 1994.
prav v športni sferi tisto področje in liste mehanizme, ki mu omogočajo, da se kosa in enači na povsem legitimen način z italijanskim partnerjem, ki mu drugače na drugih področjih prevečkrat jemlje »kisik«. Če ne drugače, pa tako, da ga ignorira in ne upošteva.
Na športnem področju je stvar drugačna: tu, hočeš - nočeš, moraš v boj, tu se moraš pomeriti v bitki, ki naj razreši dilemo, kdo je boljši, tu moraš v odprto konfrontacijo brez kakega vnaprejšnjega jadikovanja, tu je področje, kjer lahko iščeš svoje samopotrjevanje.
Vse naštete komponente so v letih ustvarile zmes, iz katere so lahko izšli tudi vrhunski športniki. Čeprav torej številčno skromni, smo zmogli postaviti na vseitalijanski trg državne prvake, izjemno konkurenčna moštva, vrhunske ligaše, svetovne prvake, celo olimpijce. Navidezen paradoks, če pomislimo, da govorimo o neki narodnostni manjšinski skupnosti! A prav ta paradoks izgubi svoje valence in se razblini ob ugotovitvi, da je bilo in da je še danes vse to mogoče prav zaradi osnovnega vsebinskega izhodišča, ki preveva našo skupnost: to pa je načelo, ki govori o tem, da mora manjšina odigravati vlogo subjekta, kar pomeni, da mora biti spo-
sobna, da sprotno opravlja interne analize, da postavlja povsem avtonomno svoje razvojne projekte, da je avtonomna pri svojih vsebinskih izbirah. Vsi drugi so poklicani, da ji pri uveljavljanju svojih internih strategij nesebično pomagajo pri realizaciji tega, za kar je manjšinska skupnost sama prepričana, da je bistveno za njen obstoj in razvoj. Pri tem vprašanju taktiziranje in kdovekako politično pogojevanje ni mogoče! Tak način reševanja problemov pelje samo v zdrobljenost, razcepljenost, v antagonizme, kar je v strategiji ohranjanja lahko samo smrtonosno. Naš šport si je vlogo subjekta v letih izbral in si jo sam pripisal. V to sem trdno prepričan in alternative, v tem pogledu, ne more biti.
prof. Ivan Peterlin
Tudi kadar molile, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, li bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne bodite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, še preden ga prosite. Vi torej molite takole:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor smo (udi mi odpustili svojim dolžnikom; ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Če namreč odpustite ljudem njihove pre-greške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Ce pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.
(Mt 6,5-15)
Slika na desni: Zadnja večerja Freska v prizidku župnijske cerkve v Selcih (1995)-583 cm x 164 cm. Naslikala Maja Šubic. Folo Tomaž Ijinder.
Hospic -
po svetu in pri nas
V zadnjih letih se po Evropi in tudi drugod po svetu ljudje vedno bolj zavedajo, da moramo večjo pozornost posvetiti umirajočim in njihovim svojcem, pa tudi žalujočim, če hočemo, da bo naše življenje bolj kakovostno. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo hospici za umirajoče bolnike. To naj bi bil kraj, kjer lahko umirajoči bolnik ohrani svoje človeško dostojanstvo do zadnjega, obdan s svojimi najbližjimi.
Zamisel o hospicu je stara. V srednjem veku. pa tudi že prej, so nastali občudovanja vredni hospici (gostišča, zavetišča), zlasti na romarskih poteh, v katerih so utrujene romarje okrepili, bolne negovali, za umirajoče skrbeli in jih spremljali do konca. V pravilih hospica je na primer pisalo, kako »je treba naše gospode, bolnike, sprejeti in jim po-slreči«. Po tem bogatem izročilu je lahko segla dr. Cicely Saunders, ki je leta 1967 po sedemnajstletnih pripravah ustanovila Hospic sv. Krištofa, najbolj znani moderni hospic. Zdaj je na svetu že več kol 2000 hospicev za umirajoče. Nastajajo vedno novi, tudi v deželah, kjer doslej niso o tem razmišljali, npr. na Češkem in Madžarskem.
Hospic pa ne pomeni samo kraja bivanja, ampak predvsem koncept življenja, ki spoštuje človeško življenje do njegovega naravnega konca in vključuje celostne potrebe umirajočih bolnikov in njihovih svojcev. Hkrati pa upošteva potrebe osebja bolnišnic in domov za stare po izobraževanju in dopolnjevanju. Hospic želi pomagati družini umirajočega, da ta lahko preživi zadnje obdobje svojega življenja, če se le da, v svojem domačem okolju.
Za hospic veljajo štiri osnovna pravila:
1.	Trudijo se za dobro protibolečinsko terapijo, ne da bi bila motena bolnikova zavest.
2.	Bolnikom ne podaljšujejo življenja za vsako ceno - delajo samo to, kar bolniku olajša življenje.
3.	Omogočijo in podpirajo navzočnost svojcev in prijateljev. Pomagajo tudi njim, ne samo v času bolezni, ampak jih spremljajo tudi v času žalovanja.
4. Kdor pride v hospic, ve. da tu ne opravljajo evtanazije.
V	hospicu velja načelo: Dodajati življenje dnevom, ne dneve življenju. Ni torej toliko pomembno, ali živiš nekaj dni več ali manj, ampak to, da je kakovost življenja, dokler ga živiš, čim boljša. K tej kakovosti pripomore tudi veliko število prostovoljcev, ki prihajajo v hospic, ali pa tudi v družine, in poskušajo vsak na svoj način olajšati življenje bolniku in družini. Vsak bolnik ima občutek, da zanj skrbijo ljudje, ki imajo zanj čas, ki jim to ni odveč. V hospicu tudi praznujejo, obhajajo rojstne dneve in druge praznike, skrbijo za lepo okolje itd.
V	zadnjih letih si v okviru hospica prizadevajo predvsem za spremljanje umirajočih in njihovih družin na domu. Sama hiša hospica torej ni potrebna, važna je ideja hospica, kako resnično dodajati življenje dnevom. Sam hospic je lahko v pomoč družini in bolniku za nekaj dni, da se uredi terapija ali kaj drugega. Glavno pa se odvija doma, v krogu družine, ki ji je treba pomagati.
V	tem smislu pomoči družini nastaja po svetu vedno več društev HOSPIC, kjer nimajo hospica kot hiš^ in v katerih delajo predvsem prostovoljci. Samo na Bavarskem je takšnih društev 30.
V	Sloveniji je v smislu hospica od spomladi leta 1992 delovala Skupina za spremljanje hudo bolnih in umirajočih pri Škofijski karitas Ljubljana. Ideja, da bi se ta skupina preoblikovala v samostojno društvo, je nekaj časa dozorevala, dokončno pa je dozorela ob seminarju ČAS ŽIVLJENJA - ČAS UMIRANJA, ki gaje gospa Helga Stratling-Tolle maja 1995 imela v Kliničnem centru v Ljubljani za vse terapevtske poklice. Udeležilo se ga je več kol 200 udeležencev iz vse Slovenije (zdravniki, medicinske sestre, fizio-terapevti, delovni terapevti, psihologi, socialni delavci, duhovniki itd.). Delo društva HOSPIC v \Viirzburgu, odkoder je prišla
referentka, je precej podobno delu Skupine za spremljanje hudo bolnih in umirajočih pri SKL.
Tako je bilo 6. junija 1995 ustanovljeno SLOVENSKO DRUŠTVO HOSPIC, prvo te vrste v Sloveniji. V statutu lahko beremo:
Društvo je združenje državljanov republike Slovenije, preko katerega njegovi člani uresničujejo svoje interese s področja psiho-socialne pomoči hudo bolnim, umirajočim, njihovim svojcem in žalujočim ter si prizadevajo za spoStovanje človeškega življenja od spočetja do njegovega naravnega konca ter odklanjanje evtanazije.
Društvo za doseganje svojih ciljev izvaja naslednje naloge:
-	organizira in izvaja projekte neprofitne narave za pomoč hudo bolnim, umirajočim, njihovim svojcem ter žalujočim z vsem spoštovanjem njihovega dostojanstva, želja in pravic, ne glede na vero, nacionalnost, raso, politično pripadnost ali socialni položaj;
-	organizira izobraževanje in usposabljanje prostovoljcev in strokovnjakov za lastne potrebe in za širše področje psihosocialnc pomoči (predavanja, tečaji, seminarji, skupine za samopomo, svetovanje);
-	prizadeva si za detabuiziranje umiranja, smrti in žalovanja v družbi;
-	izdaja literaturo v skladu s predpisi s tega področja za predstavitev osnovne dejavnosti društva;
-	sodeluje s podobnimi društvi in organizacijami s tega področja v Sloveniji in v tujini.
Sedež društva je v Ljubljani, Neuber-gerjeva 4, telefon 061 13 71 284. Upamo, da bo društvo v Sloveniji našlo vedno več ljudi, ki bodo pripravljeni sodelovati in iskati vedno nove oblike pomoči umirajočim in njihovim družinam.
Metka Klevišar
Zdravje in bolezen
Večkrat se zgodi, da kdo pride k zdravniku in od njega zahteva potrdilo, da je popolnoma zdrav. S tem potrdilom bo lahko hodil okrog in dokazoval, da mu nič ne manj-
Angel na steni farne cerkve v Volčah (Tone Kralj). Foto Bojan Salaj.
ka. Kot da je zdravje nekaj, kar moraš imeti potijcno na papirju, kar imaš in držiš v roki in ti ne more uiti. Nihče, prav nihče pa ti ne more zagotoviti, da bo potrdilo, ki ga o zdravju dobiš danes, jutri še veljavno.
Kdo je zdrav, kdo bolan?
Na zdravje lahko gledamo tudi drugače. Zdravje ni neko stanje, ki je in traja, ampak je silno dinamičen proces, je zelo subjektivno doživljanje. Biti zdrav ne pomeni biti brezhiben, brez kakršnihkoli težav, ampak pomeni pot, po kateri hodiš in neprestano loviš ravnotežje med vsem, kar prihaja nadte, tudi med vsem težkim in neprijetnim, ki mu ne moreš uiti. Komur uspeva to ravnotežje vedno znova najti, se počuti zdravega, pa čeprav njegovi izvidi medicinsko gledano niso dobri.
Tako se lahko zgodi, da se na primer nekdo, ki ima hudo neozdravljivo bolezen, v sebi počuti zdravega, celega. V vsem kar doživlja, tudi v težkem, vidi smisel in ob tem kot človek raste. Živi polne, osrečujoče odnose z ljudmi okrog sebe. Ljudje, ki to doživljajo in o tem spregovorijo, so dokaz, da je to možno. Obratno pa se lahko nekdo, ki je medicinsko gledano zdrav, ki bi mu lahko celo »dali potrdilo, daje zdrav«, počuti v sebi bolnega, ker ne vidi smisla, ker ne zna ko-
municirati z drugimi, pa pogosto tudi zaradi strahu za svoje zdravje.
Strah zase je pravzaprav zelo huda bolezen. Kdor se boji, težko živi. Rad bi imel zagotovilo, da se mu ne bo nič hudega zgodilo, v življenju pa takšnega zagotovila ne moremo nikoli dobiti. Strahu se lahko otreseš samo tako, da sprejmeš možnost, da se lahko tudi tebi kaj zgodi - in zaupaš, da boš v dani situaciji našel moč za spoprijemanje z vsem težkim in neprijetnim.
Kaj pomeni zdravili?
Zdravljenje je zelo obsežen pojem in pomeni veliko več, kot nam ponuja medicina z vsemi svojimi možnostmi. Zdraviti pomeni človeku pomagati, da doživlja svoje življenje kot smiselno celoto, da polno živi svoje človeške odnose, da ostane povezan z Nekom, ki vnaša novo življenjsko razsežnost v še tako težko stanje.
Zdraviti pomeni vse to, kar ponuja medicina, pa še veliko več. K zdravljenju spada tudi veliko drobnih stvari, ki lahko bolniku pomagajo, da je laže kos situaciji bolezni. Sem spada celotno ozračje, v katerem bolnik živi, bodisi v domačem okolju ali v bolnišnici. Ni vseeno, ali ima občutek, da je tu kot nekdo, ki je vsem v breme, samo številka, ali pa se počuti sprejetega kot človek, kot enkratno bitje. K zdravljenju bistveno pripomorejo dobri odnosi, predvsem s svojci, pa tudi z vsem ostalimi. Predvsem pa je pomembno, da mu v času bolezni nekdo pomaga iskati odgovore na bistvena bivanjska vprašanja: Kdo sem? Kdo sem, ko izgubim svoje zdravje, svoj položaj...? Kakšen smisel je imelo in ima moje življenje? Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse?
Kdo zdravi?
Vedno je Bog tisti, ki zdravi. Tega pa večinoma ne dela kar tako, ampak se poslužuje mnogih različnih poti.
Ena zelo pomembnih poti je gotovo medicina. Vendar pa subjekt zdravljenja ni medicina nasploh, ampak vedno človek. Zato je ob vseh zdravilih, ob vseh številnih medicinskih posegih in aparatih vedno najprej pomemben odnos človeka, ki vse to uporablja. Ta odnos je pri zdravljenju zelo bistven, čeprav ga ne moremo zajeti v nobene številke in prikazati na nobenih grafikonih.
Ni pa samo medicina tista, ki zdravi. Še tako dobro medicinsko zdravljenje ne bo nič
pomagalo, če bolnik nima okrog sebe ljudi, med katerimi se počuti varnega, na katere sc lahko zanese, da bodo ostali pri njem tudi takrat, ko bo zelo hudo. Navadno so to bolnikovi svojci, lahko pa tudi krog prijateljev.
Zdravijo pravzaprav vsi tisti, ki kakorkoli prihajajo v stik z bolnikom, vsak na svoj način.
Bolezen kol možnost
Gotovo je treba narediti vse, kar je možno in smiselno, da odpravimo ali omilimo bolezen. Res pa je tudi, da vsake bolezni kljub še tako razviti medicini ne moremo odstraniti. Dve možnosti nam preostaneta: da se nad tem dejstvom neprestano jezimo, smo nezadovoljni in težko živimo ali pa, da se vprašamo, kaj nam hoče povedati bolezen, kakšno je njeno sporočilo za naše življenje. Tako sc lahko zgodi, da spoznamo bolezen kot šanso, ki nam omogoči spoznati marsikatero razsežnost življenja, ki nas naredi sposobne za marsikaj, o čemer si prej še sanjati ne bi upali, ki nam pomaga spoznavati, kaj je bistveno v Življenju.
Človek kot skrivnost
Človek ni stroj, ki bi ga lahko natančno preiskali in razstavili na drobne koščke. Vedno znova nas preseneča, vedno znova se vedejo tudi čisto fiziološki procesi v telesu drugače, kot je zapisano v knjigi. Prav je, da upoštevamo vsa dognanja znanosti in jih spoštujemo, prav pa je tudi, da sc vseskozi zavedamo, da človek je in ostaja skrivnost, ki se je ne da stlačiti v nobeno rubriko, ki sc je ne da izmeriti in vnaprej določiti. Človek vedno nastopa kot celota v vseh svojih razsežnostih, v telesni, duševni in duhovni, in vse te razsežnosti skupaj so vedno odločilne tudi za to, ali se človek počuti bolnega ali zdravega.
Dokler bomo znali sebe in druge doživljati kot skrivnost, sc bomo znali tudi srečevati z večjim spoštovanjem in z večjo odprtostjo za nekaj novega in neznanega - to pa tudi zelo bistveno pripomore k našemu doživljanju zdravja.
Metka Klevišar
Strpnost
kot osnova sožitja med ljudmi
V letu, ki je posvečeno strpnosti, ne bo odveč, če se nekoliko ustavimo ob tej besedi in njenem pomenu.
Ljudje smo različni, hkrati pa bi večkrat hoteli to različnost zanikati. Hoteli bi, da bi vsi ljudje bili nekako po naši meri ali da bi vsi služili našim interesom. Zato nam je tako težko priznati drugačnost drugega, še težje pa jo z naklonjenostjo in spoštovanjem prenašati. In čim bolj je vidna samostojnost, en-kratnost nekega človeka, tem bolj to moti druge. Vzrok je najbrž v notranji negotovosti, zaradi česar nas drugačnost vznemirja in se vedemo, kot da smo se prisiljeni nenehno braniti, kot da smo potisnjeni v samoobrambo. E. Mounier ugotavlja: »Če opazujemo predstave ljudi in lastne odzive, nam ta resnica (da je temeljno doživetje človeka sporazumevanje) ni tako očitna. Od začetka zgodovine so vojni dnevi številnejši kot dnevi miru. Družbeno življenje je trajna gverila... Videti je, da se poti tovarištva, prijateljstva in ljubezni izgubijo v tem silno velikem porazu človeškega bratstva.« Ni čudno, da je individualistično usmeijena filozofska misel videla izvir vsega zla in kratenja človekove svobode v dejstvu, da so v svetu, v katerem človek živi kot posameznik, še drugi ljudje. Samoobrambni gon drugega zavrača, noče ga videti in se zanj ne zmeni ali pa ga preprosto le zlorabi za svoje namene in izkorišča tudi na izredno prefinjene načine, prikrite celo z altruizmom. Le kot enakovrednega sebi ga noče in ne more priznati. Kljub temu pa v takšnem stanju človek ne more biti srečen in vedno znova mora priznati, da takšna pot v medčloveških odnosih vodi v slepo ulico ali sploh v pogubo. Človek najde sebe takšnega, kakršen je v resnici, samo če stopi iz sebe, če se je pripravljen dati na voljo drugim, če se z drugimi sporazumeva in z njimi iskreno sodeluje. Zato pravilno ugotavlja E. Mounier: »Prva skrb personalizma je, da človeka raz-sredini in ga tako ustali v perspektivah, ki jih odpira oseba.«
Danes so tudi razmere takšne, da nas naravnost silijo k sporazumevanju. Od uspešnega sporazumevanja je odvisno celo, ali bomo ljudje še živeli na Zemlji ali ne, ali se bo življenje na tem planetu sploh še ohranilo, ko je že danes močno ogroženo. Človek je iznašel sredstva, s katerimi lahko sam namerno povzroči apokaliptično uničenje vsega živega. Hkrati pa se kaže povsod osiro-mašenje listih duhovnih sil v človeku, ki bi ga bile sposobne odvračati od neodgovornega početja in pogubnega nasilja nad človeštvom in naravo sploh. Imeti in brezobzirno gospodovati, ti dve težnji sta popolnoma zamenjali drugi dve, namreč biti in služiti z ljubeznijo. Potrebno bi bilo vsekakor spreobrnjenje v pravem pomenu. Človek bi moral uvideti, da ni vse dovoljeno, kar je mogoče.
Brezobzirni individualizem in egoizem se skušata povsod uveljaviti in onemogočiti vsako obliko humanizma. Človek postaja tako vedno bolj človeku samo volk, gotovo pa vse drugo prej kakor človek. In ob tem se večina ravna po načelu najmanjšega odpora, naj gre kamor hoče. Nekako podtalno pa tli ogenj sovraštva, maščevanja in nasilja, ki ne dopušča nobenega iskrenega sporazumevanja med ljudmi, nobenega premagovanja razlik in povezovanja v smeri skupnih ciljev in skupnih nalog. Če pa se kje pokažejo takšna prizadevanja, se prej ali slej izrodijo po načelu pravice močnejšega, zatiranja in smrti slabotnejšega. Da, samo moč ima besedo, samo moč hoče biti v posesti pravice in resnice. Zato se drugačni pogledi, ki bi mogli kot terapija delovati v smeri človeškega streznjenja, sploh ne morejo uveljaviti. Vsi se bolj ali manj zanašajo na uspeh moči, številčne ali celo fizične premoči, ne pa sporazumevanja kljub različnosti in iskrenega skupnega iskanja resnice in rešitve. In vendar bi bilo prav to danes hudo potrebno. Z drugimi besedami, potrebna bi bila strpnost.
Kaj je torej strpnost?
Strpnost ne pomeni ravnodušnosti v odnosu do drugega, temveč priznanje njegove drugačnosti in pravice do takšne drugačnosti. Pomembno je poudariti, da priznavamo drugemu pravico do njegove drugačnosti, da torej ne gre za to, da bi pač potrpeli s to drugačnostjo, čeprav smo prepričani, da mu ne pripada, da nima do nje pravice. Strpnost pomeni »prenašanje drugega z namenom, da bi ga bolje razumeli«, kajti šele na podlagi
tega boljšega razumevanja lahko pride do urejenih interesnih konfliktov med različno mislečimi in do iskrenega sporazumevanja. Takoj pa jc treba reči, da nikakor ne more iti za tako imenovano čisto strpnost v vsakem pogledu, ki postane hitro predmet manipulacije in služi končno teptanju osnovnih človekovih pravic, tiraniji enih in suženjstvu drugih. Strpnost resno jemlje načelo enakopravnosti.
Za uveljavljanje strpnosti jc potreben tudi pogum. Strpnost se namreč neha tam, kjer posamezniki ali skupine terorizirajo druge in izvajajo nad njimi nasilje. In v takem primeru je človeku potreben pogum, da nastopi v obrambo strpnosti in se zavzame za njeno resnično uveljavljanje, čeprav se potem strpnost pokaže kot njeno navidezno nasprotje.
Strpnost torej ne zahteva popuščanja ali strpnosti nasproti nečloveškim razmeram, v katerih so poteptane osnovne človekove pravice. To bi bila v resnici nečloveška strpnost, v službi razčlovečenja človeka in človeške družbe, v službi antihumanizma in pospeševanja nestrpnosti. Kritika takšnih razmer je naravnost nujna sestavina resnične strpnosti, ki ne pomeni ravnodušnosti do vsega, karkoli kdo zagovarja, karkoli se v družbi uveljavlja.
Gotovo pa strpnost včlenjujc skromnost, človekoljubje in ljubezen. Včlenjuje zavest, da nihče ni vscpopoln in v posesti vse resnice, da smo vsi v tem pogledu vedno le na potu, iskalci resnice in pristne človeškosti.
Največja ovira za strpnost je fanatizem, ki pomeni notranjo negotovost, nesigurnost fanatika in zato tudi občutek trajne ogroženosti, resnične in namišljene, kakor hitro se sreča z drugačnostjo drugega. Fanatizem jc vedno pripravljen, da drugačnost brezobzirno zatre, uniči. Na verskem področju se uveljavljajo v tej smeri fundamentalizem, tradicionalizem, dogmatizem in sektaštvo. Na političnem področju pa so nasprotni strpnosti ideološko obarvani strankaiji. obsedenci z oblastjo in zagovorniki totalitarnih in avtoritarnih sistemov. V obeh primerih imamo opraviti s problemom strahu in občutka ogroženosti kakor tudi z voljo do moči.
Vidno znamenje nestrpnosti sta tudi pretirana kritika drugih in moralna diskvalifikacija tistih, ki drugače mislijo, na eni strani, na drugi pa samohvala in samopoveličevanje tistih, ki druge samo obsojajo, jim podtikajo vedno le slabe namene, jih diskvalificirajo in
jim nenehno dajejo neustrezne nalepke. Vsi diktatorji so si na tak način tlakovali pot do
oblasti.
Zanesljiva znamenja strpnosti pa so potrpežljivost, prizanašanje in ljubezen. Zato bi morali tisti, ki se sklicujejo na pripadnost h krščanstvu, ki zagovarjajo krščanske poglede, še posebej zidati svoje življenje in delo na strpnosti in si prizadevati za njeno uveljavljanje na vseh ravneh medčloveških odnosov in družbenega življenja in dela. Strpnost je dokaz notranje harmonije, miru in trdnosti, ki ga prinaša vera upanja in radikalne ljubezni, kar naj bi bilo prav krščanstvo. Kolikor to ni, se nujno pokaže kot ideologija »velikega inkvizitorja«, ki pa ne more biti zagovornica strpnosti, temveč integralizma in »inkvizicije« v različnih oblikah. Leto strpnosti je torej tudi za nas kristjane poziv k spreobrnjenju in k izpolnitvi pomembne naloge v našem času, ki ga žal tako malo določuje strpnost, čeprav bi bila še kako potrebna.
Vekoslav Grmič
Učlovečenje
Od kod je prišel človek, kaj je botrovalo njegovemu nastanku in kako se je v svoji zgodovini spreminjal in razvijal telesno in duhovno, to so vprašanja, ki so si jih zastavljali ljudje vseh časov. Najprej so gotovo našli odgovore s pomočjo mitov, od tod čudovite zgodbe o nastanku človeka v vseh starih kulturah. Danes pa se je o izvoru človeka razvila posebna znanost, ki ji pravimo kar antropologija. Seveda pa nova znanost o človeku ne more brez temeljnega filozofskega razmišljanja, tudi takrat ne, ko želi razložiti dejstva, ki jih razkrivajo biologija, genetika ali paleontologija.
Slovenski rojak, biolog in filozof, profesor na salzburški imiverzi, dr. Jože Hlebš, se je lotil te kočljive teme. Za Mohorjevo družbo je napisal posebno knjigo o izvoru človeka, ki bo. tako vsaj upamo, izšla prihodnje leto. V njej avtor razkriva vso raznolikost sodobne znanstvene in filozofske razprave iti svojo knjigo v našem povzetku zaključuje takole:
Da je človek poseben in enkraten osnutek narave, nas kar vedno znova opozarjajo pomembni misleci, ki poskušajo določiti mesto človeka v naravi.
Kot člen narave je tudi človek vključen v veliko kozmično dogajanje, ki ga imenujemo »evolucija«. Ta pojem predstavlja znanstveno utemeljen nazor, da se vsa naravna stvarnost nahaja v ustvaijalnem razvoju, ki je končno pripeljal tudi do nastanka človeka.
Ker evolucija pojasnjuje življenje na podlagi snovne nepreslednosti, ki se preko klič-nih celic prenaša od prednikov na potomstvo, je tudi človek v smislu teorije, ki govori o izhajanju višjih vrst iz nižjih, povezan z živalskim svetom in preko njega s samim začetkom življenja na zemlji. Ker pomeni takšna descendenčna teorija (razvoj višjih vrst iz nižjih) izvor enega telesa iz drugega, lahko tu govorimo o nepreslednosti evolucije.
Toda razvoj živalskih in rastlinskih vrst ni zgolj ncprcsledno stopnjevanje, to je v majhnih korakih se odvijajoč razvojni proces, temveč je tudi skokovito nastajanje novega in višjega (natura facit saltus).
Presledek ne obstaja le med različnimi stopnjami bitja (živa bitja, oduševljena bitja, oduhovljcna bitja), temveč tudi v okviru »kraljestev narave« (regnum plantae, animalia regnum), kjer se začno razčlenjevati popolnoma novi organizacijski lipi in kjer nastopajo vrstno svojstvena bitja.
Evolucijo danes sprejemamo kot dobro utemeljeno dejstvo, ki mu v smislu znanstvene teorije pripisujemo položaj verjetnostnega dokaza. Toda vprašanje razvoja živalskih in rastlinskih vrst in seveda posebno še razvoja človeka je z dejstvom evolucije šele nakazan, nikakor pa razrešen.
Posebno razvoj tiste smeri, ki je vodila do človeka, je še vedno zavit v temo. Človeč-njaški avstralopitecini, iz katerih nekateri izvajajo prvotnega človeka, se oblikovno temu sicer precej približajo. Ostaja pa dejstvo, da poznejši avstralopitecini jasno kažejo težnjo, ki ne vodi k človeku, temveč proč od njega. Niso prae-homines, pred-ljudje ampak para-homines, sopotniki ljudi. Ker je tudi »kultura« teh bitij sporna, moramo priznati, da izvajanje ledenodobnega človeka iz predčlo-veških prednikov tako na fosilni kot na kulturni ravni nikakor še ni možno.
Po drugi strani pa je danes jasno, da vse oblike človeka iz starejšega kvartaija (erec-
tus, neanderthalensis, sapiens fosilis) predstavljajo razumno bitje, ki je nosilec kulture v pravem pomenu besede. Kljub oblikovni podobnosti, predvsem prvotnih predstavnikov rodu Homo, s človeku podobnimi opicami, pa anatomija človeka enoumno priča, da so bistveno drugačne silnice oblikovale to pokončno bitje, ki upravičeno nosi ime človek, »anthropos«.
Nastanek novih oblik življenja, novih organizacijskih harmonij (tipov) in bistveno različnih vrst, postavlja znanost pred odločilno vprašanje o vzrokih tega razvoja. Naravoslovje se, sledeč svoji metodologiji, smiselno omejuje na neposredno dokazljive tvorne vzroke - causae efficientes.
Toda bistveni koraki se vršijo vedno skokovito. Tu smo postavljeni pred problem nasprotja med stalnico in spremembo, med statičnim bitjem in dinamičnim nastajanjem. Od kod prihaja novum, ki se izraža v raznorodnih razsežnostih bitja? Tega vprašanja naravoslovje ne more razrešiti, ker presega njegove meje. Pri vprašanju vzročnosti zatajijo vse tiste oblike razlage, ki izključujejo sleherno obliko smotrnosti v naravi. Dar-winizem ni sposoben razložiti ne nastanka začetne smotrnosti, ne zasledovanja razvoja v isti smeri (ortogeneze), in ne nastanka novih življenjskih oblik (tipogeneze). Že A. R. Wallace, soutemeljitelj teorije izbora, je (v veliko nezadovoljstvo Darwina) postavil trditev, da predvsem nastanek človeka ni razložljiv brez posega »višjega kozmičnega uma«. Izreden razvoj človeških možganov, če ga primerjamo z razvojem možganov pri živalskih primatih, že sam na sebi predstavlja nerešeno znanstveno uganko in kot poudarja eden vodilnih nevrofiziologov, John Eccles, tudi »pravi čudež«.
Pojav antropogeneze nam z vso težo predoči problem smotrnosti, namembnosti v naravi in nas hkrati neposredno vodi k vprašanju izvora. Biologija kot naravoslovna znanost se nujno ukvarja s prisotnim, zato obide problem izvora tako, da ga razloži v smislu prehoda. Nastanek človeka razume kot dolgo nepresledno vrsto majhnih razvojnih korakov. Vendar pojma »nastanek« in »izvor« nista nujno istovetna. Nastane lahko nekaj iz že prisotnega, tako da se spremeni določeno stanje. Pri izvoru pa gre vedno za »vstop v bivanje«, kar ni le oblikovanje (mor-fogeneza), temveč tudi resnični začetek. Da novo počelo vstopi v bivanje je resnični stva-
Vzpon k človečnosti. Foto Alenka Veber.
riteljni dej in se ne da izvajati evolucionistič-no. Tu je vsaka kontinuiranosl (nepresled-nost) jasno prekinjena. Resnični izvor človeka je lahko pojasnjen le z nastopom duhovne duše, ki človeka napravi za neumrljivo osebo in ga s tem bistveno loči od celotnega kraljestva živali.
Ker izvor duha ne more biti nekaj, kar ni duh, upoštevati je treba načelo vzročnosti, obstajata dejansko le dve možni razlagi človeka:
1.	Vztrajanje pri nauku absolutnega evo-lucionizma nujno vodi v neko obliko vseobsegajočega spiritualizma. Materiji kot temeljni danosti hi potem morali pripisati nedoumljive zmožnosti, ki bi neskončno presegale vse, kar je znanost o njej razkrila. Taka materija bi bila dejansko hkrati natura naturans in natura naturata.
2.	Če pa izhajamo iz dejstva prigodnosli vse naravne stvarnosti in priznamo stvarni razvoj, potem nas razmišljanje o temelju biti smiselno pripelje do pojma stvaijenja. Evolucija nam kot izkustveni pojav prepričljivo razodeva prigodni značaj sveta. Ta pa nas postavi pred vprašanje bivanjskega temelja vsega razvoja.
Ker je človeški duh resnični novum v svetu in ker vzročni princip zahteva dejansko neskončen in absoluten vzrok bivanja, je njegov izvor končno lahko le v bitju, ki je bitje na sebi, ens a se in zadnji temelj vsega razvoja.
Tako evolucijska teorija lahko le delno prispeva k osvetlitvi človekovega izvora: opozarja namreč na biološke predpostavke, ki so predpogoj učlovečenja. Nastanek človeka kot osebnega bitja pa, gledano s celostnega vidika, razumemo lahko le kot stvarjenje. Biološke predpostavke so rezultat posrednega delovanja prvega vzroka, torej rezultat evolucije, ki poteka v moči stvarjenja (creatio continua), duhovna duša (oseba) pa je vedno v neposrednem odnosu do Boga kot svojega izvora.
dr. Jože Hlebš
In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi gaje ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo.
(1 Mz 1,27-28)
Ljubezen do modrosti postaja modrost o ljubezni
»Čemu služi filozofija? Ničemur! In to je njena slava.« Tako je že Platon pokazal na vznemirljivi vidik filozofije, ki s svojo zahtevnostjo po preseganju vsakdanjih dogodkov uhaja vsem uporabnim ideologijam. Res je, že pračlovek si je izrezljal svojo goijačo. Okraski, ki jih ji je dodal, niso v ničemer izboljšali njene uporabnosti, a vendar jih zasledimo že zelo zgodaj. Človek je pač že od vsega začetka želel izraziti tisto težnjo po neizrekljivi lepoti in nevidni resnici, ki ju ni moč zaobjeti in razlagti zgolj kot nenehni boj za življenje in obstanek.
K temu gratuitivnemu izvoru filozofije, ki temeljno modrost približuje estetiki in teologiji, pa Aristotel dodaja nujno in naravno antopološko težnjo po spoznavanju. Na prvi strani svoje Metafizike pravi, da vsi ljudje težijo k vrednosti. Tudi to drži: vsi ljudje težijo k spoznanju, so znanja željni in ker imajo radi vednost, so tudi rado-vedni. Osnovna zvedavost in navdušenje nad vsem novim sta pravtako temeljna sestavina človekove naravnanosti do sveta, sočloveka in seveda tudi do tistega, kar ju presega.
Platonovo in Aristotelovo pojmovanje filozofije ne gre jemati kot dvoje polemičnih mnenj. Bolj gre za dopolnjujoča se vidika, ki se srečujeta, razhajata in medsebojno bogatita tudi danes. Na eni strani je filozofija ljubezen do gratuitivnega miselnega ustvarjanja in iskanja, na drugi strani pa je to radost nad znanjem in iskanje vedenja. Toda kot vsaka epo-ha, tako tudi naša, postavlja filozofijo pred nove izzive.
Tako je tudi za današnjega razmišljujo-Čega človeka postala človekova želja po spoznanju problematična. Danes ve človek že toliko in zna storiti že tolikšne stvari, da postaja njegova otroška zvedavost etično vprašljiva. Tokrat se v genetiki, medicini in v naravnem okolju ni več mogoče naivno vpraševati o človekovih zmožnostih spoznavanja in ustvaijanja. Posegi v naravo, ki jih izvrši neodgovorno ali nedoletno zaneseno prepri-
čanje človeka, so lahko za svet in človeka usodni. Zato se je potrebno enostavno odreči opojnemu zanosu napredka znanosti in misli in se kratko malo najprej vpraševati, ali je naše iskanje in razmišljanje v neko smer smiselno ali ne.
Tako se nam ljubezen do modrosti po svojem izvoru razkriva še kot nekaj drugega. Ni več zgolj želja po spoznanju, tudi ni več zgolj volja po ustvarjanju novih vrednot, pač pa postaja filozofija tista modrost, ki nam pove, ali nekaj sploh smemo spoznati ali ustvariti. Ljubezen do modrosti se nam tako razodeva kot modrost o ljubezni spoznavanja in ustvarjanja. Sodobna filozofija je tako prišla do trenutka, ko se ne vprašuje več ma-lodušno, ali naj se samoukine ali ne. Tudi je nehala govoriti s stoično ravnodušnostjo o svojem koncu. Raje je zastavila izjemno plodno debato, kaj je njen novi začetek, kako se sme predstaviti kot »Prota philosophia«.
Ni težko uganiti, da v tej luči postaja začetek vsakega tehtnega razmišljanja etični premislek. Etika postaja s svojo osnovno naravnanostjo k dobremu tisti miselni korektiv, ki zavesti o biti, spoznavni teoriji in miselnemu ustvarjanju pušča vso avtonomijo, hkrati pa jim preprečuje, da bi se njihov miselni napon predstavil kot nekaj absolutnega in brezprizivnega. Za sodobno etiko, ki sprejema svojo poklicanost za »Prvo filozofijo« in istočasno odklanja, da bi bila kdaj do popolnosti izdelana morala, pa ostaja tehtno vprašanje: od kod bo jemala navdih, miselne kategorije in miselno doslednost, da bo vsej ostali filozofiji poklanjala nov začetek?
Heidegger je uvidel, da se filozofska misel ni rodila s filozofi Jonskih otokov, ampak da prvo ljubezen do modrosti izražajo že pesmi. To pomeni, da mišljenje potrebuje pesništvo, ki ga prebuja k pronicljivosti, smelosti in doslednosti. Predno smo imeli Slovenci svoje fenomenologe, psihoanalitike in psiho-socio kulturnike, smo imeli Prešerna, ki nam je spregovoril o skrivnosti biti, hrepenenju po neskončnosti in človeški tragični ujetosti.
Toda ali so visoka pesem in literatura samo Hölderlin in Shakespeare? Samo Župančič in Tolstoj? Ali ni Visoka pesem že napisana v knjigi vseh knjig, ki je prebudila tudi slovensko knjižno kulturo? V tej luči se odnos med filozofijo in teologijo zastavlja iz novih izhodišč. Pesem o tistem, »ki ima vsa imena in nima nobenega izmed njih«, lahko postane navdih in klic ljubezni do modrosti.
Hkrati pa mora tudi znanost o Neizrekljivem, to je teologija, upoštevati, da jo bo sodila »modrost o ljubezni«, to je etika, ki s svojo preroškostjo kdaj nastopi tudi zunaj templja. Ljubezen do modrosti postaja modrost o Ljubezni.
Dr. Edvard Kovač
Homo faber
»Če bi ded naš ne grešil...« je vprašanje naših najstarejših slovstvenih spisov. Potem ne bi bilo trpljenja, tudi dela v potu svojega obraza ne in ne bi bilo žalosti. Toda ali potemtakem pomeni delo le kazen za človekovo zmoto ali greh? Takšno pojmovanje bi peljalo v maniheizem in je v osnovi tuje krščanstvu. Na začetku Svetega pisma namreč stoji, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in slič-nosti, kar pomeni, da je tudi človek ustvarjalec in če hodi po svetu, je to zato, da bi nadaljeval Stvarnikovo delo. Človek bi torej delal v vsakem primeru, saj je že od vsega začetka podoba Boga, ki ga kliče k ustvarjalnemu, delovnemu življenju. Če sedaj dela in jč svoj kruh »v potu svojega obraza«, je to - pedagoško gledano - zdravilna posledica njegovih dejanj, ne pa prekletstvo. Bog vendarle ne sovraži in ne preklinja! Ubijati, sovražiti in povzročati zlo zna samo človek.
Delo se torej vrašča v samo naravo človeka in je obenem ena izmed poti, po katerih prihaja človek k Bogu. Zato delo ni nekaj tragičnega, saj kadar je pospremljeno z velikimi ideali ali pa z ljubeznijo do dragih oseb, postaja odrešujoče. Zato tudi ne pomilujemo plezalca v gorski steni, čeprav se pošteno preznoji, da pride do vrha. Prav tako tudi matere na porodu nimamo za ncsrečnico, saj njeno trpljenje pomeni zanjo in za njene drage novo veselje, ki prihaja na svet. Tudi se nam ne smili zasopli kipar, ki z dletom v roki skuša izraziti svoj notranji zagon in izbruh. Pri njegovem delu ga občudujemo.
Vsak človek je v nekem smislu pri svojem delu ustvarjalec, pa naj bo športnik, umetnik, znanstvenik, vzgojitelj ali šolar. Pomembno je le, da pri svojem delu odkriva kaj novega, uresničuje svoje zamisli ali pa tudi monotono delo opravlja kot daritev za ljubljeno osebo.
Zdaj gledamo nepopolno. Foto Alenka Veber.
Seveda pa lahko delo pripelje človeka tudi na stranpot, saj je edino Bog v ustvarjanju popolno ljubeči Bog. Človek je pač omejeno bitje in zato je tudi njegovo delo nepopolno. Kaj lahko se zgodi, da se mu odnos do dela popači in da ob njem izgubi svojo človečnost.
Prva takšna nevarnost bi bila, če bi hotel delati brez vsakega truda. Če bi mislil, da bo zaradi svoje genialnosti vse lahko storil brez naprezanja in brez žrtve. Delo bi pač imel za nujno zlo, njegov ideal pa bi bil ostal magična palica, s katero bi v hipu dosegel vse, kar bi si poželel. Delo torej zahteva potrpljenje in vzdrževanje globokega hrepenenja, ki nam govori, daje naše opravilo vedno nepopolno in da nas drugi dan čakajo novi cilji z novim delom. Človek vse življenje postaja bolj človek, zato mora do konca pokopati misel, da bo napočil trenutek, ko bo imel vsega dovolj in bo lahko nehal delati. Tudi če bi se to res zgodilo, bi še vedno obstajali bližnji, za katere se bo moral še potruditi.
Obstaja torej skušnjava, ki se človeku porodi ob delu, da bi pozabil na druge ljudi in da bi mu delo pomenilo predvsem izpolnitev
lastnih želja. Res je, da se bo človek ob delu izpopolnjeval, da bo dosegel z delom izobrazbo in poklic, toda nikoli ne more ob tem odmisliti drugih ljudi. Delati se ni sam naučil, nekdo gaje k temu navajal, ga učil in vzpodbujal; zato tudi on sam pri delu ne more ostati osamljen, ampak mora priznati, da ga delo vodi k drugim ljudem, ga z njimi povezuje in mu omogoča, da ustanavlja skupnosti in partnerstva.
Druga stranpot pri delu nastopi, ko delo človeka prevzame do te mere, da ga zasvoji in tako postane človek suženj svojega dela. Če je človek strasten delavec, bo res veliko ustvaril, vendar je lahko cena te strasti previsoka, če jo plačuje s svojim zdravjem in če ga neko delo tako enostransko usmeri, da začne zanemarjati druge razsežnosti svojega življenja. Strast do dela lahko torej ugonobi družinske in prijateljske odnose in pokvari človekovo razmerje do Boga, če se človek pri delu ne zna tudi ustaviti in si vzeti čas za prijateljski pogovor, družinsko srečo ali pa molitev.
Še huje pa je, če je delo sredstvo za za-sužnjevanje drugih. Čas suženjstva je sicer že mimo, toda tovarniški tekoči trak, tiranski šef ali pa nemogoči delovni urnik lahko postanejo nove oblike zasužnjevanja človeka. Potrebno si je torej izbojevati pravico do svobodnega dela, ko bo torej imel vsak človek čas in možnost, da se bo razvijal v tisto smer, ki mu je delovno mesto ali pogodba ne omogočata. Intelektualni delavec bo torej v prostem času vrtnaril, zaposleni v tovarni bodo lahko segli po knjigi in vzgojiteljica se bo lahko v osebni meditaciji odpočila od otroškega živžava.
Tretja stranpot pa nastopi, ko hoče človek pri svojem delu postati Bog. Takšna ambicija se nam zdi malce čudna, saj so tako redki ljudje, ki razvijajo pri svojem delu še religiozno razsežnost bivanja. Toda tukaj imamo v mislih popačeno religioznost, ki se kaže v težnji »biti kakor Bog«, in ki je pri današnjem opravljanju dela zelo očitna. Če pomislimo na vse nespoštljive posege v naravo, na nasilno spreminjanje okolja, na vse industrijske odpadke, potem vidimo, da človek ne dovršuje samo božjega stvarstva, ampak ga spreminja do te mere, da stopa v veliko nevarnost ekološke katastrofe.
Človek torej ne more ustvariti novega sveta. Iz nič lahko ustvarja samo Bog. Človeku je svet podarjen, zato da ga spreminja,
da ga izpopolnjuje in počlovečuje. Toda ta svet je že lep in bogat, zato ga mora človek pri svojem delu spoštovati. Človek je res podoba Boga Stvarnika, toda delavnico z orodjem in material za delo mu je pripravil že Bog sam. Svoje delovno orodje lahko človek s svojimi genialnimi rešitvami le spremeni, toda njegovi instrumenti bodo konec koncev ostali le obdealni, pretopljcni, predelani ali lepo izoblikovani kamni, ki jih je našel v naravi. Kar ugotavljajo znanstveniki v zadnjem času, da namreč naravi s svojim delom ne morejo ničesar dodati, ampak jo lahko le spoštljivo preoblikujejo, je jasno dečku, ki opazuje kiparja, ko kleše jezdeca na konju in ga vprašuje: »Kako si vedel, da je v tem kamnu skrit konjiček?«
Lahko torej zaključimo, da bi človek delal (udi »če ded naš ne bi grešil«. Delo nas pač približuje božjemu stvarstvu, drugim ljudem, sebi samemu in končno tudi Bogu. Kadar je delo ustvarjalno in opravljeno z ljubeznijo do drugega človeka, nas počlovečuje in prinaša veselje našim dragim, obenem pa ob njem zorimo tudi za Boga. Potrebno je le, da ob delu ohranimo etični korektiv, ki prihaja iz trpečega pogleda naših bližnjih in iz klica k veselju in sreči, ki nam ga naslavlja Bog, ki nas je ustvaril, da hrepenimo in se potimo, se radujemo in delamo.
Dr. Edvard Kovač
Tudi za telesnost je treba vzgajati
Spolna poučitev in spolna vzgoja sta stalni in organski del celotne vzgoje. Začenja se -tako kot splošna vzgoja - s prvim dnem bivanja in ne preneha do konca življenja. Kot se splošna vzgoja deli na različna razvojna obdobja, tako sta tudi spolna poučitev in spolna vzgoja odvisni od razvoja organizma ter od oblikovanja spolnega nagona in spolnosti sploh.
Zato je spolna vzgoja predšolskega otroka predvsem naloga staršev. Njihove vzgojne naloge so največje pri spolni vzgoji. Otrok naj bi z njimi prebil večino svojega časa in v
njegovih očeh so starši najvišja oblast.
Otrok ob pogovorih s starši spoznava, da so oni tisti, h katerim se lahko vedno zateče po nasvete, pri katerih bo vedno dobil odgovor, in to najboljši, ki mu ga lahko dajo. Tako dobi v njih vsestransko zaupanje. Zato je tudi tako pomembno, da mu tega zaupanja ne omajajo z nepremišljenimi in neresnimi odgovori ali izmikanji. Če ne prej, se bo otrok takrat, ko bo odrastel, sam prepričal o pravilnosti njihovih odgovorov. Poleg tega otrok v zaupljivih in sproščenih družinskih pogovorih rad pove vse, kar je slišal od svojih sovrstnikov in prijateljev, kar so v določenih okoliščinah doživeli ali spoznali. Otrok namreč hoče zvedeti tudi za njihovo mnenje, ker se sam počuti negotovega, zlasti pri spolnih vprašanjih. Za vse pa je zelo osrečujoče, kadar drug drugemu vračajo zaupanje. Pravilna spolna vzgoja tako zelo bogati tudi njegovo duševnost.
Bistvo poučevanja staršev je, da mu vedno odgovorijo po resnici. Nikoli mu ne smejo lagati. Ne smejo pozabiti, da skuša otrok na vsak način zadostiti svoji radovednosti. Če opazi, da mu kaj prikrivajo, si še bolj prizadeva odkriti odgovor na kakšen drugačen način. In ne bo si dal miru, dokler ga ne bo našel.
S takim nepravilnim ravnanjem si starši samo zaprejo dostop do njegove duševnosti. Otrok bo postal nedostopen in se bo v svoji želji po znanju obrnil k drugim virom. Starši naj ga pripravijo in ga zavarujejo pred škodljivimi posledicami neprimernih pojasnil, ki bi jih lahko dobil od nepoklicanih. To storijo tako, da na zastavljeno vprašanje takoj odgovorijo.
Starši naj imajo za dolžnost, da svojega otroka sproti seznanijo z osnovnimi razlikami med spoloma. Tako ga pripravljajo za poznejše popolnejše spoznavanje te plati življenja. Svojo dolžnost naj opravljajo postopoma, tako kot otrok sprašuje. Ne smejo se ustrašiti, če jim otrok postavi takšno vprašanje iz spolnega življenja. Jasno je, da morajo pogovor z otrokom prilagoditi njegovim letom in sposobnosti razumevanja. Velika napaka mnogih staršev je, da imajo takšna vprašanja za nedostojna. Tako dobi spolnost v otrokovih očeh zamegljeno podobo. Na tovrstna njegova vprašanja naj gledajo kot na vsa druga. Otroka sili k temu samo trenutna radovednost. Ni mu do tega, da bi zvedel kaj umazanega. Prav nenaraven pristop k vpra-
Pol, resnica in življenje. Foto Alenka Veber.
šanjem spolnosti je ustvaril pojem umaza-nosti.
Na otrokova vprašanja naj starši odgovarjajo v njegovem jeziku in se prilagajajo njegovi razvitosti in sposobnosti dojemanja. Podrobna razlaga je odveč. Če pa hoče otrok na vsak način vedeti več o kakšni stvari, ki mu je starši ne morejo pojasniti, naj skušajo odvrniti njegovo pozornost in ga zaposliti s kakšno drago stvarjo. Nikakor pa naj mu ne rečejo, da še ne razume, da se ga to ne tiče ali da je še premajhen. Tudi naj se ne jezijo zaradi njegovega spraševanja, ampak mu nanj odgovorijo mirno kol na vsako drago vprašanje. Sploh ni nujno, da so pojasnila staršev izčrpna. Važno je, da zadovoljijo njegovo trenutno radovednost.
Starši naj se tudi skušajo izogniti težnji, da bi s spolno poučitvijo in spolno vzgojo opravili po bližnjici. Nikar tako: »No, danes se bomo nekaj pomenili...« To dolžnost naj opravijo kar sc da mimogrede. Na njegova vprašanja naj odgovarjajo, kot da govorijo o najbolj naravnih stvareh. Opozorijo naj ga zdaj na to, drugič na drugo dejstvo, tako da hkrati pri njem ne zbudijo pretirane spolne
radovednosti. Primerna priložnost za pojasnjevanje je lahko tudi opazovanje igre metuljev , ki se parita, ljubezenska igra mačk, rojstvo mladičev, spletanje gnezda, nosečnost matere in porod. Ob takih priložnostih mu lahko lepo in naravno pojasnijo odnos med spoloma, kaj je potrebno, da se rodijo živa bitja ipd.
Res je, da niso vsi starši sposobni za takšno vlogo. Kljub temu pa se lahko vsi držijo temeljnega načela spolne poučitve in spolne vzgoje - za to sta jim potrebna predvsem dobra volja in potrpežljivost.
Narobe je, če starši vzgojijo otroka v pretirani sramežljivosti. Navadijo naj ga, da gleda na svoje telo in tudi gola telesa svojih domačih kot na običajno in vsakdanjo stvar. To ne pomeni, da naj starši pred otrokom gojijo nekakšen kult golote. Ne smejo pa ga spoditi iz sobe ali kopalnice, če po naključju vstopi, ko so goli. Same golote ne smejo ožigosati kot nekaj nemoralnega, saj v resnici ni tako. Ne smejo govoriti otroku: »Sram te bodi, kaj stojiš tu gol.« Tudi sami naj se preveč ne pokrivajo, če otrok stopi v sobo, ko so goli. S tem namreč dosežejo prav nasprotno od tistega, kar želimo. Otroku prebudijo po-hotnost. o kateri se mu še sanjalo ni. Ustvarijo opolzkost tam, kjer je otrok ni iskal in kjer je tudi v resnici ni. Brez zadržkov lahko kažejo otroku golo človeško telo na umetniških slikah in mu razložijo, da je prikazovanje človeškega telesa že od nekdaj med najtežjimi nalogami umetnosti. Če ga od malega navadijo na golo telo v naravi in umetnosti, ne bo kukal skozi ključavnico, ampak bo brez pridržkov stal pred umetniškim aktom in znal uživati njegovo lepoto.
Spolna vzgoja je tudi v naši državi Sloveniji še v povojih. Vendar - čeprav še vedno premalo - so pozitivni premiki storjeni tudi s tem, da sta tako država kot Cerkev poskrbeli za nekaj ustrezne literature (čeprav je vsaj nekaj knjig napisanih preveč površno). V današnjem času imamo ponekod pri nas tudi razne zakonske skupine, ki se zavzemajo za celostno spolno vzgojo kot tudi veliko vzgojiteljev , ki o tovrstnih stvareh dajejo spodbude na roditeljskih sestankih ipd.
David Ipavec
Krščanstvo in sekte
Poučna basen, ki odkriva bistveni problem sodobnega človeškega življenja, takole pripoveduje: »Živali so se zbrale na zborovanju in se začele pritoževati, da jim ljudje vedno kaj jemljejo. 'Meni jemljejo mleko,' je rekla krava. 'Meni jemljejo jajca,' je rekla kokoš. 'Moje meso jemljejo za slanino,' je rekla svinja. 'Mene lovijo zaradi mojega olja,' je rekel kit. In tako naprej. Na koncu se je oglasil polž. 'Jaz pa imam nekaj, kar bi ljudje raje imeli kot vse drugo. Nekaj, kar bi mi gotovo vzeli, če bi le mogli. IMAM ČAS.'«
Imeti čas za človeka, ki je tvoj bližnji, je tista pozabljena kvaliteta, ki po njej hrepeni nemirno, žejno in lačno človeško srce. Kdo bo napolnil bivanjsko praznino današnjega človeka, ki je razočaran nad znanostjo in tehniko in marsikdaj noče več iskati pomoči pri institucionalni Cerkvi? Zbirokratizirana institucija (cerkvena, politična ali socialna) lahko nudi najugodnejši humus za prodor sekt, ki so se iz severne Amerike širile v južno Ameriko, Afriko in Evropo.
Sekte, ki so prevzele tudi nekaj krščanske dediščine (obrede, molitve in sveto pismo, ki ga prikrojijo svojim potrebam), skušajo posnemati polževo taktiko iz omenjene basni. Človeku.ki je v sebi nemiren, razklan, poln strahov in negotovosti, ponudijo čas in vabljive nauke, ki ne upoštevajo samo razuma ampak tudi srce. Sekte so večinoma manjše skupnosti izvenkrščanske duhovnosti, ki s spontanim bogoslužjem, brez točno določenih formul in dogem, z veliko zavzetostjo za posameznega človeka in z nestrpnim pričakovanjem skorajšnjega konca sveta, prodirajo v dušo razklanega, osamljenega in iščočega človeka.
Pri nas je bila včasih najbolj znana sekta »Jehovine priče«. Ločino je utemeljil trgovec Charles Russel, rojen 1852 v Pittsburgu. Ime Jehova je napačen prevod starozaveznega božjega imena Jahve. Med vsemi verskimi ločinami so ravno jchovci najbolj nestrpni do katoliške Cerkve in duhovščine. Razpoznamo jih dokaj hitro zaradi zelo enostranskega in čestokrat že kar nestrpnega razlaganja posameznih odlomkov svetega pisma. Običajno v svoje pridige vpletejo sovražnost do hie-
rarhijc katoliške Cerkve in njenih dogem. Redno manipulirajo s svetopisemskimi napovedmi o koncu sveta ter določajo datume svetovne katastrofe in uničenja vesolja. V Matejevem evangeliju sam Jezus dovolj jasno razodene: »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih, ampak le moj Oče« (Mt, 24, 36). Njihovemu vsiljivemu misijonarjenju po hišah lahko nasede le tisti, ki ne pozna svetega pisma in zgodovine krščanstva. Dobro poznanje svetega pisma in zdravega nauka Jezusove Cerkve je najbolj učinkovito orožje, ki nas varuje pred temi vsiljivimi in običajno nestrpnimi misijonarji.
Nekatere sekte, ki ne prihajajo samo iz Amerike in zahodne Evrope, ampak tudi iz bližnjega in daljnega vzhoda, pa so v svojem oznanjevanju in delovanju bolj pretanjene in z močno intuicijo in s psihološkimi tehnikami pronicajo v prazno in osamljeno srce mladega človeka, ki še ni pognal globokih korenin v krščanski humus slovenske zemlje. Ob razpadu komunizma in prihodu demokracije so mnoge sekte dobile prost vstop v deželo pod Triglavom. Zlasti v večjih slovenskih mestih lahko kmalu opazimo razne »duhovne učitelje« - guruje, ki sredi trga, ob križiščih, na ulicah, avtobusnih in železniških postajah in tudi v neposredni bližini katoliških cerkva pridigajo o harmoniji vesolja, o miru in ljubezni.
Pripadniki nekaterih sekt se odpravijo na »misijon« tudi na podeželje, kjer ustanavljajo »duhovne centre« ter razpečavajo zajetne knjige hinduistične duhovnosti s posameznimi spevi Mahabharate in Ramajane. Že nekajkrat sem se srečal s pristaši »univerzalnega življenja«, ki so mi hitro začeli ponujali omenjeno literaturo in nekatere revije, ki obravnavajo mejna področja znanega (»Aura«, »Karma« itd.). Členi verskih ločin so se za dosego svojih ciljev pripravljeni dolgo pogovarjati in zanesenjaško prepričevati, da bo našel uresničitev samega sebe, če se jim pridružiš in sprejmeš njihov način življenja. V pogovoru redno poenostavljajo tradicionalne resnice in skušajo s svojimi razlagami omajati dovolj jasen in pristen nauk katoliške Cerkve.
Prilika je nanesla, da sem se na ljubljanskem Tromostovju, sredi množice ljudi, srečal s samozvanim »prerokom« iz Sai Baba centra. Navdušeno mi je začel pripovedovati, kako seje srečal s hinduistično in budistično duhovnostjo in kako se počuti v tem Sai cen-
tru domačega in sprejetega. Takole mi je pripovedoval zgodbo svojega življenja: »Moji starši mi niso dali tiste življenjske modrosti, ki jo potrebuje moje srce. Vedno so me za-kladali le z denarjem in materialnimi dobrinami. V otroški dobi sem bil deležen verske vzgoje v katoliški Cerkvi, ker so me starši pošiljali k verouku. Včasih smo šli v nedeljo ali za praznik tudi k sveti maši. Doma sem starše poredkoma videl moliti in še tedaj je bila molitev prehitro zdrdrana. Ko sem do-raščal v zrelega človeka, mi taka ponudba duhovnosti ni več zadoščala. V cerkvi sem se počutil tujca, duhovnikova pridiga se mi je zdela zelo odmaknjena od mojega mladega življenja. Moji starši niso nikoli živeli iz polnosti vere in sem jih doživljal kot zdolgočasene, premalo radostne zakonce. Čedalje bolj sem se oddaljeval od domačega ognjišča, cerkve in okolja, kjer sem preživel otroštvo in zgodnjo mladost. Hotel sem pobegniti iz te zdolgočasenosti in neuresničene duhovnosti svojih staršev. Nisem vedel, kako naj bi uveljavil svoj jaz, kako naj bi ubežal anonimnosti in brezobličnosti. Nekajkrat me je pograbila želja, da bi se podal v podzemlje uživalcev mamil. V silno kočljivi življenjski situaciji sem se srečal s člani Sai duhovnosti in tam sem našel odgovore na svoja življenjska vprašanja, probleme in stiske. Sedaj sem miren, srečen in zadovoljen. Kako rad bi še drugim pomagal na poti duhovnega zorenja, ki ga hladna birokracija in dlakocepski paragrafi ne morejo omogočiti. Človek danes potrebuje človeka, ki je solidaren z njegovo stisko. Po dobrem in nesebičnem človeku lahko spoznaš Boga, ki je središče vesolja in srčika našega življenja...«
Ob izpovedi tega mladega človeka mi je prišla na misel poznana zgodba nekega ujetnika v sibirskem taborišču. Ta taboriščnik je v svojem življenju iskal vero v živega Boga, smisel življenja in bistvo svoje duše. Zaradi strahotnega trpljenja in človeške hudobije, ki jo je doživljal v taborišču, je zdvomil v Boga in nič več ni verjel v dušo in smisel življenja. Potem pa je v taborišču naletel na človeka, ki si je vzel čas za njega in bil solidaren z njegovim trpljenjem. Tedaj je nemirni taboriščnik začutil, da njegovo življenje ni brezciljno niti v taborišču. Ta ujetnik je doživel duhovno očiščenje ob usmiljenem Samari-janu in je iskreno izpovedal: »Iskal sem Boga, a se je umaknil iz mojega življenja.
Premeriti daljo in nebeško stran. Foto Alenka Veber.
Iskal sem svojo dušo in sem zdvomil, da v meni biva ta nevidna kvaliteta. Iskal sem človeka, ki bi mi pomagal sredi trpljenja v tem strahotnem taborišču. In glej, našel sem človeka, kije prisluhnil moji stiski in mi je velikodušno pomagal v trpljenju. Ko sem našel človeka, sem imel vse troje: vero v Boga, prepričanje, da imam dušo, in še človeka, ki mi je pomagal, da nisem izgubil volje do življenja.«
Sekte so izziv za krščanstvo in Cerkev
Zaton komunizma in hiter razcvet demokracije sta omogočila delovanje sekt, ki se želijo približati zlasti ljudem, ki nimajo korenin svojega življenja globoko zasidranih v krščanstvu in životarijo v pričakovanju kakršnegakoli rešitelja. Prav gotovo je tudi pojav sekt milostni trenutek (kairos) in izziv za katoliško Cerkev in vse kristjane. Nikakor ne smemo ubežati žgočim in izzivajočim vprašanjem: Zakaj se mnogi mladi oddaljujejo od Cerkve in bežijo v zavetje verskih ločin? Kje je vzrok, da se naši sodobniki ne počutijo domače, sprejete in potrjene mir. v nedeljo ali za praznik pri sveti maši? Cemu je v marsikateri slovenski župniji že zaskrbljivo maj-
hen odstotek veroukarjev? Kako da izumira družinska molitev tudi v nekdaj trdnih krščanskih družinah? Na kakšen način naj nagovori iščočega in kritičnega človeka Cerkev, ki ji je Jezus Kristus dal poslanstvo oznanjevanja evangelija?
Krščanstvo je vera učlovečenega božjega Sina Jezusa, ki se je razodel v najbolj pristni človeškosti. Iz evangelija lahko spoznamo, da se je Jezus v svoji božanskosti popolnoma približal človeku, da bi kot usmiljeni Samari-jan obvezal in ozdravil rane človeškega srca. Jezus, ki je sam sebe imenoval Sin človekov, nam je najpopolnejši vzor, kako naj bi tudi duhovniki, vzgojitelji in starši postali pristno človeški, če hočemo biti v pravem smislu božji. Fasadno, nepristno in zbirokratizirano krščanstvo je glavni grobar za Jezusovo Cerkev, ki naj bi v svojem odrešenjskem procesu sprejemala vsakega človeka in mu posreduje milost odrešenja. Zelo praktična verska resnica poudarja, da božja milost vedno predpostavlja človeško naravo. In v tej resnici je temelj in izhodišče za zdravo krščansko življenje v našem narodu in posameznih župnijah.
Kardinal in nadškof v Bruslju Dannccls je, z izjemnim posluhom za današnjega človeka, napisal pastoralno pismo »Kristus ali Vodnar«, kjer je med drugim poudaril: »Žup-
nijska občestva naj postanejo bratstva, vir vzajemne pomoči, prisrčnosti in upanja, za skupnosti po meri človeka. Pri dušnem pa-stirstvu dandanes primanjkuje te osebne bližine. Cerkev naj bo kraj, kjer v okolju odpuščanja in sprave molimo, praznujemo in izkazujemo skrb za bližnjega. Župnija mora biti odprta za vsakogar, ki pride, tudi za najrevnejšega s skrajnega življenjskega roba... Danes najbolj primanjkuje »vodnikov duš«. Moderni človek ve za enkratnost svoje lastne duhovne avanture in sprašuje: 'Kdo mi bo pomagal, da najdem Boga?' Med rojstvom in smrtjo vsak človek hodi svojo lastno, še neugotovijeno romanje, toda kdo naj mu da v roke palico, s katero bo šel naprej? Kdo naj mu pomaga, da stare resnice vlije v nove miselne oblike?... Duhovniki naj bi bili v prvi vrsti bratje, voditelji, dušni pastirji in tolažniki. In možje molitve... Sekte kažejo bolezni našega časa, opozarjajo na polovično uporabna zdravila, pa tudi na pravo terapijo, ki je Cerkvi (že v izročilu) na voljo, vendar jo slabo ali skoraj nič ne uporablja. Sekte kažejo na naše lastne neplačane računa« (Prim. Kristjanova obzorja, št. 40, 1995/2, str. 139142).
Za koga se bom torej odločil? Ali za Jezusa, ki mi iz jasli in na križu govori, da bom tudi po smrti osebno bival pri njem v božjem kraljestvu, ali pa za neosebno kozmično energijo, ki naj bi jo dosegel po določenih psiholoških tehnikah in mnogih reinkar-nacijah? - Starši, vzgojitelji in duhovniki, postanimo modri in pristni »vodniki duš«, da se bo mogla sleherna človeška avantura skleniti v večnosti pri živem in pravem Bogu, ki nam omogoča polnost svobode in osebnega življenja.
Maks Ipavec
Droga - večna tema
Pot v pekel je silno preprosta. (Vergil)
Narkomanija: raj ali pekel, svoboda ali ječa, strah ali pogum, zatočišče ali iluzija, mladostna stranpot ali življenjska zabloda in ne nazadnje življenje ali smrt?!
Problem droge je prastar: vsaka civilizacija je poznala neko svoje najljubše mamilo, ki so ga pili, jedli, žvečili, njuhali, kadili ali se z njim celo mazali. Že najstarejšim kulturam so bile znane cvforične droge, ni pa še prav dolgo tega, ko je sodobna družba odkrila trnovo pot, ki preko vbodov vodi v umetni raj. Druga polovica 20. stoletja je odstrla drogam kopreno skrivnostnosti in predstavlja novo obdobje v izboru in načinu uživanja opojnih drog.
Ne in i cvet - smrtonosni opoj
Mak (Papaver somniferum) je že pred tisočletji krasil žitna polja vročih dežel od Makedonije pa proti Vzhodu vse do Kitajske s svojimi lepimi rdečimi, belimi ali vijoličastimi cvetovi. Stari sumerski zapisi hvalijo sok iz kot oreh velikih makovih glavic, ki človeka uspava in mu lajša bolečino. Tudi v Homerjevi Odiseji je »Nepenthes«, ki je Telemahu olajšal bolečino in premagal žalost, prišel iz maka. Hipokrat (460-377 pr. n. š.) je Opion, kot so Grki makov sok imenovali, priporočal za zdravilo. S smrtjo je plačal pre-doziranje z opijem veliki arabski zdravnik Avicenna (1037). O opijski vojni med Kitajsko in Veliko Britanijo (1239-1842) je bilo prelitega že veliko črnila, žal pa je bilo takrat na Kitajskem že na milijone njenih prebivalcev zasvojenih in so to vojno tudi izgubili.
»Sveta trava*
Tudi konoplja (Cannabis sativa) je znana v naši geografski širini, njena krepka vlakna uporabljamo za izdelovanje vrvi. Indijski zvrsti, za katero botaniki menijo, da je identična z mediteransko, pa vroče subtropsko in tropsko podnebje daje moč, da ženska rastlina ob cvetovih izloča smolnato snov, imenovano hašiš. In tega daje konoplja severne Afrike, arabskih dežela, indijske podceline in vznožja Himalaje obilo.
Stari zapisi poročajo o tej »sveti travi« na Kitajskem že pred 5000 leti, Asirci jo pod imenom Quanabu omenjajo že okoli leta 800 pr. n. š., če pa prebiramo Herodota, grškega zgodovinarja iz 5. stoletja pr. n. št., zasledimo stanja ekstaze pri Skitih, ki so ga doživljali ob vdihavanju dima konoplje. Veliko mlajši popotnik Marko Polo (1254-1323) je srečal na svoji poti skozi Perzijo Šejka, ki je vojakom dajal hašiš, da so se v ekstatični raz-vnetosti bolj hrabro bojevali. Iz naših gimna-
zijskih klopi pa se spominjamo dveh talentiranih francoskih pesnikov Baudclaireja (1821 -1867) in Gautierja (1811-1872), ki pripovedujeta o razgibanih in živobarvnih prividih pa čudnih, težko opisljivih doživetjih na čutnem področju pod vplivom hašiša.
Beli prah pozabe
Še ene skupine drog bi se v tem kontekstu morala dotakniti - poživil. Pa ne da bi hotela pisati o kavi, čaju ali knajpanju: v mislih imam KOKAIN, snov, vsebovano v listih grma Erythroxylon coca, ki raste v Peruju, Boliviji in Čilu. Že Francisco Pizarro, španski osvajalec Peruja, je leta 1533 ugotovil, da Peruanci to listje s primesjo apna zelo radi žvečijo. Po legendi so v kraljestvu Inkov sinovi sonca darovali ljudstvu to rastlino, ki »nasiti lačne, daje novih sil tistim, ki so utrujeni in izčrpani in ki pomaga nesrečnim pozabiti njihovo bedo«. Uživanje koke v Južni Ameriki je bilo tesno povezano tudi z verskimi obredi. Prvo priporočilo o uporabi koke v medicini sega že v leto 1569, ko jo je španski zdravnik Monades iz Sevillje priporočil proti lakoti in utrujenosti. Šele leta 1859 pa je Niemann iz koke izločil alkaloid kokain, ki so ga že kmalu zatem uporabili kirurgi za anestezijo roženice, kar je hitro razširilo operativne možnosti na očesu.
Zloraba kokaina kot droge, ki si jo je možno vbrizgati v raztopini ali pa jo njuhati kot prašek, se pojavi že ob koncu prejšnjega stoletja.
Rženi rožički, »nori kaktusi in gobe«
Kakor je bolezen večna človekova spremljevalka od pradavnine naprej, tako so tudi kulturne rastline obolevale. Rženi rožički (Secale cornatum) pri žitni plesni niso nič nenavadnega, šele v tridesetih letih našega stoletja pa smo izvedeli, da je v njih učinkovina dietilamin lisergične kisline. Ta že v minimalni količini pri človeku povzroči stanje opoja, ki silovito poživi domišljijo, prikliče fantazijske podobe in kalejdoskopsko barvitost. Poleg občutkov telesne in osebnostne spremenjenosti pa lahko pripelje tudi do blaženosti, nirvane. Brezbarvna snov, ki tudi nima vonja in okusa, je tako močna, da en sam gram zadostuje za smrt pet do šest tisoč oseb. Ta alkaloid je bil osnova za izdelavo miniaturne tabletke, znane pod imenom LSD.
Iz sveta Indijancev prihajata tudi dva ha-lucinogena, znana že v predšpanski Mehiki: meskalin in psilocibin. Za učinke meskalina smo izvedeli po zaslugi redovnika Bernarda de Sahaguna, ki se je s kaktusom, ki ga vsebuje, in njegovimi učinki seznanil 1529. leta, ko je s Cortezovo vojsko prišel v Mehiko. Zapisal je: »Tisti, ki jo jedo ali pijejo njen izcedek, vidijo smešne in grozljive stvari.« Španskim duhovnikom je bil ta kaktus, imenovan peyotl (Auhalonium lewinii), nevaren konkurent, saj so bili prav zaradi njega Indijanci kaj malo navdušeni, da bi prestopili v krščansko vero. Sami so ga pa veliko uporabljali pri verskih obredih.
Tudi črne gobice, ki jim Indijanci pravijo sveta goba ali božje meso, so Španci opisali prvi ob osvojitvi Mehike v 16. stoletju. Njihovo aktivno substanco psilocibin pa smo spoznali šele v tem stoletju.
Halucinogene snovi so pritegnile umetnike in znanstvenike. Še danes lahko prebiramo o vtisih pod meskalinskim opojem slovenskega psihiatra in pisatelja B. Magajne in angleškega pisatelja A. Huxleya v utopičnih romanih Krasni novi svet ter Otok.
Laboratoriji smrti
Z makom, konopljo, koko, črnimi mehiškimi gobicami, čudnimi kaktusi in rženimi rožički so osnovni naravni viri drog praktično izčrpani. Od tukaj naprej se začenja delo v laboratoriju, kjer iz opija in njegovih alkaloidov pripravljajo narkotike za lajšanje bolečin trpečim in umirajočim, izdelujejo uspavala za nespečne, na veliko pripravljajo heroin in LSD za odvisne. Intravenska injekcija, izum slavnega arhitekta Christophcrja Wrena, graditelja londonske katedrale sv. Petra, vodi morfiniste in heroinaše po hitri poti do brezna in pekla. Vbrizgavanje s kratkotrajnim opojem in težko slabostjo ustvarja odvisne, za kratke trenutke blaženosti jih pahne v morje trpljenja...
Iskanje resnice
V 60. in 70. letih dvajsetega stoletja, ko zahodni svet pozabi travme druge svetovne vojne, ko je gospodarstvo v velikem poletu, ko se materialno stanje povprečnega Evropejca in Američana izredno dvigne, se kol odklon do materialistično naravnane družbe pojavi med študenti vse več takšnih, ki iščejo globljo vsebino življenja, ki želijo prestopiti meje vsakdanjosti od zavestnega jaza pa do
doživetja višje resnice. Na zahodu so vzhodne filozofije, tibetanska Knjiga mrtvih in majhna bela tabletka LSD, ki sojo v Ameriki začeli propagirati za »drogo sreče«, »možganski vitamin«, ki »razširja zavest«... Akutne panične reakcije in druge duševne komplikacije z imaginacijami, o katerih piše Kon-salik v romanu V omami LSD, so kmalu razbile iluzijo. Številni nasprotniki so začeli institucionalizirano preganjati »drogo blaznosti«.
Za »razširjanje zavesti« ali transcendenco jaza pa so začeli propagirati meditacijo, jo-gijske dihalne vaje, igro luči... LSD je danes skupaj z opiati in drugimi snovmi, ki vodijo v zlorabo in povzročajo hude telesne in duševne okvare, na seznamu prepovedanih drog in nad njihovim razpečevanjem bede strogi zakoni.
Večni zakaj
Zakaj srečujemo med narkomani vse več rosno mladih, otrok, ki so komaj stopili v drugo desetletje svojega življenja? Zakaj? Zanimanje za drogo se pojavi med mladostniki, ko začno iskati svojo identiteto. Radovednost, kljubovanje družinskemu in družbenemu okolju, hitrejša pot k odraslosti in pogosto slabši stik s starši in družino so le nekateri izmed možnih vzrokov, ki nam jih zasvojeni navedejo. Otroci, ki prihajajo iz »razdrtega doma«, kažejo usodno odtujenost in čustveno sušo. Osebnostno neurejeni, čustveno neobvladani in duhovno revni so predisponirani za družbeno negativne pojave: alkoholizem, tabletomanijo, narkomanijo in druge vrste prestopništva.
»Ena najbolj značilnih in hkrati tudi najbolj provokativnih potez adolescenta je ambivalentnost, se pravi hkratno doživljanje in tudi manifestiranje pozitivnih in negativnih čustev in prizadevanj, ljubezni in sovraštva, spoštovanja in zaničevanja v odnosu do konkretnih oseb iz svoje bližine, tako staršev kot drugih, ki lahko zanj predstavljajo avtoriteto ali vzor. Po eni strani se želi mladostnik ogradiU, da bi očuval svojo individualnost čimbolj čisto in pristno, po drugi strani pa samostojnosti še ni sposoben in je še vedno navezan na materialne in čustvene vire, ki mu jih daje družina in odrasla družba nasploh. Ta ambivalenca daje vedenju adolescenta tisto oglatost, ki v odraslih pogosto izziva neustrezne reakcije.« pravi prof. dr. Lev Mil-činski.
In kaj lahko storimo? Poskusi, uzakonjali moralo so bili vedno neuspešni, podobno je s prepovedmi. Bodimo torej zdrava in poštena družba, spodbujajmo prosperiteto družine, ki naj daje čvrsto čustveno zaledje mladostnikom, posvečajmo jim svoj čas, spoštovanje, razumevanje in toleranco. Vzgajajmo jih in jim približujmo vsebino tabujev, da bodo osveščeni pred nevarnostjo drog.
Želimo si družbe, v kateri bi bila droga nepotrebna, kjer bi se počutili varne, upoštevane in bi videli realne cilje lepše od iluzij, ki jih lahko pričara droga.
Zvonka Slavec-Zupanič
Foto Alenka Veber.
Boljši je ubog, a zdrav in telsno močan, kakor bogat, pa bolan na telesu. Zdravje in dobro stanje je boljše ko vse zlato, krepko telo je boljše ko neizmerno premoženje. Nobeno bogastvo ni čez zdravje telesa in nobena ve-selost čez radost srca (Sir 30,14-16).
Ozrimo se okrog sebe
Premalo vidimo in se komaj zavedamo, s kakšnimi lepotami živimo. Toliko imamo poti, stez, kolovozov, ki peljejo po alpskih in Icdeniških dolinah - to so naši najlepši kilometri. Jih poznamo? Pred časom so bili uho-jeni, današnje udobje pa je še tukaj postavilo svoje zahteve, možnosti, da z avtomobili prelisičimo dolgourno hojo.
Kadar se ubadamo z zdravstvenimi težavami, je tudi siimo kolovratenje ter iskanje drobnih zanimivosti po posušenih hudourniških strugah zanimivo početje.
Tokrat smo ped Triglavom, v Vratih; dolina je ena izmed najbolj znanih in obiskanih, predvsem kot izhodišče za mogočne okoliške vrhove, predvsem pa za vzpon na Triglav. Že sama dolina je markantna, saj jo zaključuje, skoraj po vsem svetu znana. Severna stena. Prostrana hudourniška prodišča z obrobnimi stezami vabijo levo in desno, kamor pač želimo. Povsod so potreseni majhni narastki drobnega cvetja na zelenih blazinicah; ponc-
Triglavska roža. Foto Ančka Tomšič.
kod ni niti toliko podlage; cvetoče življenje poganja iz drobnih razpok in špranj, kjer se skalnat prah počasi spreminja v rodno zemljo.
Iz sten diha osvežujoč hlad, strmi grušči se spuščajo do polic ter mimo njih v dolino. Na policah ostanejo ostre trave, zeleno grmičasto rastje in ruševje. So kot pripeti okraski. Iz doline jih ne vidimo, kako so okinčani z nekaj vrstami zvončnic, ki so vse po vrsti v modrih barvah, očnicami, pa vrstami rumenih, to so ponavadi skromni grinti, in če smo na pravem mestu, je med njimi še triglavski dimek. Bleščeči prstnik ali triglavska roža, ter slečnik sta nenadomestljivo dopolnilo; za vse velja kratka odmera v letnem času. Mimo rjastega sleča je še cela vrsta cvetočega rastlinja.
Gredoč iz višin v nižine se vegetacija ubada z velikimi spremembami, vendar pride pri tem tudi do presenečenj, ki jih pripravi narava »proti pravilom«.
Široka suha struga je na prvi pogled pusta, brez življenja, le Triglavska Bistrica si je v dnu izoblikovala svoj tok, ko je pritekla na svetlo blizu Stene. Sedaj gremo na raziskovanje med kamenje, ki ni tako brez življenja, kot je videti. Kdo ve, kdaj in kako so semena prišla z vrhov sem dol. Drobne bele lepnice, zvončnice, kamnokreči, nekatere smo mimogrede že predstavili, ko smo se
V Vratih.
Zoisova zvončnica.
Cvetoča dolina pod Triglavom. Triglavska Bistrica. Vse foto A. Tomšič.
potikali po visokih policah. Prav te nas presenetijo sedaj tu in tam v široki kamniti dolini pod Triglavom in Cmirom, pod Stenaijcm ter proti Luknji.
Za posnetek je treba prednje poklekniti. Predleče, komolci, kolena in še zlato sonce; za dobro sliko ni znanja in spretnosti nikoli dovolj.
Velika skala, ob katero se zaganja vihrava Bistrica, je prava zbiralnica Zoisove zvončnice. Rastlinica je pognala prelepo pahljačo modrih cvetov. Sicer pa je takih in podobnih rastišč različnih vrst gorskega cvetja dovolj, da si jih ogledamo.
Bistrica je zadovoljna s svojo razmetano strugo, vse namokri in oblije, kar ji je napoti. Hiti in poskakuje, se zavrtinči v kotanjo, dokler ne naredi zelenega tolmunčka pod skalnatim zaslonom. Tam ponavadi ponikne, tokrat pa je za nekaj deset metrov podaljšala svoj tek. Ko gremo »Pod Galerijami«, že šumi globoko na dnu kot prava planinska reka, ter hiti proti Mojstrani, še prej se vode Pe-ričnika zlijejo vanjo, da še močnejša in lepša odhiti naprej.
Ančka Tomšič
Prvo orlovsko telovadno društvo pred 90 leti
Telovadna panoga izobraževalnega dela mora postati last celega naroda (dr. J. E. Krek).
Bili so časi, ko na slovenskem podeželju še ni bilo prosvetnih društev, kmetijskih zadrug, ljudskih posojilnic, gasilskih društev in tudi ne športnih klubov. Knjige so bile po kmečkih domovih velika redkost. V drugi polovici 19. stoletja pa so se razmere za boljši odnos do prosvete, izobraževanja, umnega gospodarjenja in sploh do kulturnega napredka močno spremenile.
Trije zaslužni, narodno zavedni možje Anton Martin Slomšek, Andrej Einspieler in Anton Janežič so ustanovili v Celovcu Mohorjevo družbo, ki je izdajala leto za letom
razen branja vrednih koledarjev tudi poučne in leposlovne knjige. Število naročnikov seje povečalo od prvotnih 600, leta 1904 na 80.000, leta 1919 pa že na 90.000.
Začela se je doba znamenitih ljudskih taborov, zaživele so čitalnice, v Ljubljani so ustanovili prvo telovadno društvo, imenovano Južni Sokol, ustanovili so tudi Slovensko matico in Glasbeno matico, priljubljeni ljudski voditelj dr. J. E. Krek pa je neumorno ustanavljal delavska in kmečka društva, gospodarske zadruge in ljudske posojilnice, hkrati je organiziral tudi številne izobraževalne tečaje. Slovenija se je spremenila v preorano njivo, ki je čakala na setev.
Slovenska krščanska socialna zveza (SK-SZ), matica prosvetne dejavnosti, je imela že pred prvo svetovno vojno (1912) 476 društev s 341.986 člani. Njena društva so delovala v domala sleherni fari. Imeli so 250 pevskih zborov, 94 tamburaških zborov, v enem samem letu 3093 predavanj in 1060 gledaliških predstav. Dozorel je čas, ko so se kmečki fantje in dekleta začeli zanimati tudi za telovadbo.
V Ljubljani, Trstu, Mariboru, Celju, Kranju in drugih večjih krajih so že delovala sokolska društva, ki so bila med ljudstvom zelo priljubljena. Ko pa so se razmere proti koncu stoletja spremenile in so se politični voditelji razdelili na dva nastprotujoča si tabora. na »narodno napredne« in »narodno katoliške«, je prišlo do nove opredelitve tudi med privrženci telovadbe. V vodstvu sokol-skih društev so prevladali politiki liberalne stranke, kar je rodilo pri delu krščansko usmerjenega članstva in zlasti pri nasprotni Katoliško-narodni stranki odpor.
Prvo orlovsko društvo so ustanovili na Jesenicah. Iz knjige Zgodovina slovenskega Orla, ki jo je napisal France Pernišck in je izšla v Argentini (1989), povzemamo, da so imeli na Jesenicah že leta 1902 nemško telovadno društvo »Turnverein«, pri katerem so telovadili Nemci in nemčursko usmerjeni uradniki, mojstri in delavci Kranjske industrijske družbe. Dve leti pozneje so ustanovili slovenski narodnjaki društvo Sokol. V obe društvi so zahajali tudi nekateri fantje, člani že leta 1897. ustanovljenega Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva. Privlačila jih je telovadba, za kar pa v svoji organizaciji niso imeli priložnosti.
Vodstvo katoliškega društva je hotelo sodelovanje svojih članov s turnerji (turnfe-
V. katoliški shod k Ljubljani 1923.
rcinovci) in Sokoli preprečiti, ker pa jih je telovadba že tako pritegnila, da prepoved ni zalegla, so se odločili za ustanovitev novega društva, ki so mu dali ime Orel. Kupili so drog in bradljo, ju postavili na dvorišču gostilne, kjer je imelo društvo svoj sedež. Telovaditi so začeli v maju 1905.
Pobuda za vključevanje telovadbe v program izobraževalnih društev je bila dana že na velikem zborovanju Slovenske krščanske socialne zveze septembra 1905 v Maribora, na katerem je sodelovalo 1500 prosvetnih delavcev iz vseh slovenskih krajev. Vredno je omeniti, da je skušal dr. Janez E. Krek (1865-1917) že deset let poprej ustanoviti v Selcah nad Školjo Loko društvo »Planinski Sokol«, a se mu zamisel ni posrečila. Na žc prej omenjenem zborovanju v Maribora je dr.
Ivo Kermauner (1877-1972) leta 1925.
Elegantni odskoki Janeza Varška so bili poseben užitek za gledalce.
Anton Korošec (1872-1940) izjavil: »Slovenska krščanska socialna zveza je načelno prijateljica telovadbe; svojim društvom priporoča, da ustanovijo telovadne odseke. Z že obstoječimi telovadnimi društvi bodo naša društva živela v prijateljskih odnosih, če v njih ne bo vladal našim načelom sovražni duh.«
Značilna je tudi izjava predsednika SKSZ dr. J. E. Kreka: »Neumno nam je izbirati telovadnim društvom nova imena in monturo (kroje op. p.). Sokoli bodimo, pravila in obleka, vse sokolsko. Čemu konkurenca? Mi se samo ne vdamo primesi liberalnih akcij, ki se sili med Sokole, smo pa za idejo, kakršna je vzrasla, žal po nemškem vzora, med Slovenci, sprejemamo jo celo, kakršna je.«
Ko so decembra 1906. slovesno odprli v Ljubljani v hotelu Union svojo prvo telovadnico, je predsednik dr. J. E. Krek slovesno izjavil: »Upam, da boste iz Ljubljane zanesli zanimanje tudi v širše narodne sloje. Telovadna panoga izobraževalnega dela mora postati last celega naroda.« Tri leta pozneje je na nastopu katoliških telovadcev v Skofji Loki predsednik Krek spet spregovoril: »Mlade-niška organizacija stremi za tem, da mladost-
Katoliški shod v LJubljani 1923. Pohod slovenskih Orlov na Stadionu.
nc dobrote, mladostni ogenj neti, neguje in ohranja. Prav naša organizacija je visoka šola mladostnega prijateljstva. Ta zavest človeka povzdiguje in oplemeniti, da smo zares vsi ena rodbina. To prijateljstvo pa je priprava za politično in gospodarsko skupnost. Vedno se čuje: Izobrazimo narod! Toda pomnimo, daje že organizacija sama izobraževalna. Čudim se, ko pomislim, kako silno je organizacija naše ljudi spremenila, prerodila.«
Naslednje leto (1909) je bila javna telovadna prireditev v Kamniku, na kateri je nastopilo že 900 telovadcev iz 92 društev. Slavnostni govornik dr. Krek je poudaril, da je glavni namen mladeniške in dekliške organizacije, da mlad človek v sebi ohrani to, kar je žc po naravi dobrega v njem.
V svojem govoru je tudi poudaril potrebo, da se javni delavci v orlovskih odsekih izobražujejo na gospodarskem, kulturnem in samoupravnem področju. Iz orlovskih odsekov naj zraste rod, ki bo vodil naše zadružništvo.
Razen redne telovadbe v orlovskih odsekih so uvedli tudi redne fantovske večere, na katerih so poslušali predavanja, se vadili v govorništvu, v dopisovanju in vodstvu druš-
tev. Za izobraževanje članstva so izdali dvajset knjižic z različno tematiko od socialnih vprašanj in zdravega načina življenja do telovadnih iger, rokometa, gimnastike in talne telovadbe.
Posebno pozornost so posvečali petju - v orlovski pesmarici so bile objavljene razen orlovske himne tudi hrvatske, češke, slovaške in druge pesmi. Občasno so prirejali tečaje za praznično pritrkavanje s cerkvenimi zvonovi. Za nekdanjo telovadbo je značilno, da so se urili tudi v vojaškem ekserciranju. Ker so nosili na prireditvah slavnostne kroje (rdeče srajce, čepice s ptičjim peresom itd), so se morali navaditi na strumno korakanje, na kritje, ravnanje, razvrščanje po dva, po štiri itd. V telovadnicah so se navadili na pokončno držo telesa in na elegantne gibe, ki so jih povezovali v gibalne kompozicije (imenovali so jih »proste vaje«), s katerimi so nastopali na večernih telovadnih akademijah in na nedeljskih prireditvah na prostem. Te vaje so delali v telovadnicah na štetje, na javnih nastopih pa ob spremljavi godbe na pihala.
S športnimi panogami se v letih pred vojno še niso ukvarjali, pač pa so vneto vadili na telovadnem orodju, zlasti na drogu in bradlji. Glede ženske telovadbe je bilo prvotno nemalo predsodkov, delno tudi zaradi tega, ker je bila pogojena z novim načinom oblačenja.
Pred prvo svetovno vojno je bilo v Sloveniji že 167 orlovskih odsekov: na Kranjskem 107, na Štajerskem 26, na Goriškem 29, na Koroškem 5.
Po razpadu Avstro-Ogrskc in z ustanovitvijo države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) so slovenski telovadci kot vojni obvezniki in kot prostovoljci pomembno sodelovali v slovenski vojski. Na plebiscitnem zborovanju v Dobrli vesi je sodelovalo 600 orlov v krojih, k dobremu razpoloženju pa je prispevala tudi orlovska godba iz Višnje gore. Po v Mladosti objavljenem dopisu so bili orlovske organizacije veseli tudi v Prekmurju. Navajam: »V zgodovini Prekmurja se slo-bodno zapiše, ka je bila orlovska organizacija prva slovenska organizacija v Prek-murji. Slovenskega društva smo v Prekmurji do lanskega leta ne poznali; fala Bogi, tudi vogrskih ne preveč. Zato smo pa orlovsko organizacijo s tem vekšim vdušenjom sprijeli, kar je tudi in pa šče posebno organizacija kmečka.*
Dijaški Orel v Mariboru (1927).
Zmagovalna vrsta slovenskih orlov na mednarodnem tekmovanju v Pragi (1929). Od leve proti desni: Volčini, Kermavner, Var-šek, Tomšič, Hvale (vodja vrste), Triler, Že-leznik, Vlaga, Jezeršek.
Na slovesnosti, ko so v Ljubljani sprejeli večje število dijakov v orlovsko organizacijo, je bil slavnostni govornik pisatelj F. S. Fin-žgar. Njegova vodilna misel je bila, da ne gre samo za telovadbo, temveč tudi za kulturo. Navajam: »Mladina - cvet naroda - ta neizmerni akumulator vsemogočih latentnih sil - ta mladina naj bi bila samo zato organizirana v kateremkoli telovadnem društvu, da vadi svoje mišičevje? Kakor je v zmoti tisti, ki bi mu bil šport cilj, takisto je v zmoti tudi oni, ki bi branil mladini šport katerekoli vrste in bi hotel vzgajati mladino samo na ta način, da jo postavi v izvožene kolesnice te suhe življenjske gramatike, za to gramatiko pa postavi guvernanto, ki prebledi ob vsakem koraku, ki ga napravi mladina samostojno in podjetno - vsaka teh vzgoj je zmotna in slaba.«
Še nekaj značilnih misli iz Finžgarjevega govora, pomembnih tudi za naš čas: »Mlade moči ne boš privedel do značajev z represijo, mlada moč mora imeti priliko, da je ekspre-sivna, da se udejstvuje in da liste latenlne sile, ki vro in kipe v njeni krvi, dobe duška...
Torej Orel ne sme biti v svojem jedru - in tem manj vaš dijaški Orel - ta avantgarda mladine - izključno družba telovadcev-atletov; Orel naj bo kulturna šola, kjer naj mladenič v vrstah bratov, v točnosti nastopov v drznih telesnih vajah dobi polje, na katerem naj se razcvete njegov pogum, njegova energična volja do dejanj, njegov socialni čut in pa umetnost, daje lastnega jaza neizprosni gospodar.«
F. S. Finžgar je bil privrženec svobodnega iskanja novih poti, ljubitelj take mladine, ki živi svoje ustvarjalno življenje. Ta njegov govor že nakazuje razhajanja med takratnim mladinskim gibanjem in med konservativci.
Leta 1920 je bil v Mariboru I. slovanski orlovski tabor, katerega so se udeležili tudi Hrvati, Čehoslovaki in delegacije iz Francije, Belgije in Amerike. »Bajna je bila mnogo-ličnost sprevoda, v katerem je korakalo razen 1700 orlov in 780 orlic še 44 drugih organizacij, deloma v pestrih narodnih nošah. Nastopilo je tudi 83 orlov konjenikov«, beremo v Mladosti. Slovesne maše, ki jo je daroval knezoškof dr. Napotnik na glavnem trgu, se je udeležilo 50.000 vernikov. Popoldne je bil množični telovadni nastop orlov, orlic in inozemskih gostov na Tcznem.
Glede vojske so bili narodno zavedni Slovenci v novi državi SHS razočarani. Slovenska vojska, ki jo je vodil general Rudolf
Maister (1874-1934), je bila »razformirana«, srbski častniki, ki so jih pošiljali iz Beograda v Slovenijo, so uvedli najprej srbsko poveljevanje in nato še srbohrvaščino kot službeni jezik.
»Vojaki, častniki in rezervni častniki niso hoteli o posrbljenju nič slišati, aktivni častniki pa so se vdali...«, piše o tem dr. D. Gros v Delu (21. 10. 1989). Posebno prizadeti so bili rckruti, ki so jih klicali na odsluženje vojaškega roka v južne kraje in celo na albansko mejo. Slovenski poslanci so poslali ministru vojske spomenico, v kateri protestirajo proti slabemu ravnanju z vojaki (tepež, zaušnice, zmerjanje s »švabi«, preklinjanje Boga in matere). Spomenica je objavljena v knjigi J. Švajnccrja, Slovenska vojska 19181919.
Iz govora dr. A. Korošca v Št. Vidu nad Ljubljano (1920), objavljenega v orlovskem glasilu Mladost, je razvidno, da je bilo obvezno agitirati proti orlovski organizaciji. »Imam tukaj v roki povelje iz meseca septembra, v katerem se vojaškim in žandarmerij-skim komandam zapoveduje, da med slovenskim in hrvatskim vojaštvom agitirajo proti Orlu in za Sokole. (Govornik prečita zaupen ukaz). Zakaj to? Celó v zaupnem povelju si vojaška uprava sama ne upa osumljati orlov tudi najmanjšega protidržavnega dejanja, ampak se poziva le na pražne čenče o protisokolskih pismih. Ni torej drugega razloga nego naše krščansko svetovno naziranje. Ako vojaška uprava ne mara slovenskih in hrvaških mladeničev, ki so orli, naj izvaja tudi posledice in naj ne sili nobenega orla več v vojaško službo... Pribijem nadalje, da izvira ta boj delno iz verske delno iz plemenske nestrpnosti.«
Ne glede na to, da tudi v šolah orlom niso bili naklonjeni (prosvetno ministrstvo je priporočalo samo sokolski sistem telovadbe), so orlovska društva lepo napredovala tako na področju izobraževanja in vzgoje, kakor tudi na področju telovadbe in športa. Posebno pozornost so posvečali telovadbi na orodju. Reprezentančna vrsta orlov se je odlikovala na mednarodnih tekmovanjih katoliških telovadcev v Ljubljani, Parizu, Strassburgu, Brnu. Posebno pozornost je vzbujal Ivo Kermav-ner, ki bi bil tudi na olimpijskih igrah med odlikovanci. Ko smo se pripravljali na posebno zahtevno mednarodno tekmovanje v Rimu leta 1926 - nastopiti bi morali na štirih telovadnih orodjih (npr. drogovih) istočasno in
skladno. Očitno pa je bilo, daje bil fašistični režim v Italiji obveščen o odlični formi slovenskih orlov - prireditev je bila v zadnjem hipu odpovedana. Ko je bilo naslednje leto tekmovanje v Kolnu, je bil Ivo Kcrmavner spet prvi. Največji uspeh pa pomeni udeležba na svctovaclavskih dneh orlovstva v Pragi (1929). V konkurenci z reprezentancami katoliških telovadcev Čehoslovaške in Francije je dosegla slovenska orlovska vrsta prvo mesto, med posamezniki pa je bil Ivo Kcrmavner spet prvi, Drago Ulaga pa drugi.
Istega leta (1929) je izšla zadnja številka orlovskega glasila Mladost. Na prvi strani je bilo črno na belem: Mi, Aleksander I., po milosti božji in volji narodov kralj Jugoslavije, na predlog Našega ministra vojske in mornarice in po zaslišanju predsednika Našega ministrskega sveta predpisujemo in razglašamo ZAKON O USTANOVITVI SOKOLA KRALJEVINE JUGOSLAVIJE.
S tem zakonom je bilo med drugim določeno: starešina saveza je prestolonaslednik kraljevine Jugoslavije; savezno upravo imenujeta in odstavljata minister prosvete in minister vojske in mornarice. Za orle je bil zlasti usoden 12. člen zakona: Dosedanja društva za telesno in moralno vzgojo, Jugo-slovenski Sokol, Hrvatski Sokol, Orel, in srbski Sokol, v kolikor bi se v treh tednih od dne, ko stopi ta zakon v veljavo, ne ujedinili ali ne stopili v »Savez Sokola kraljevine Jugoslavije«, se ukinejo.
Orlovska zveza ni privolila v vključitev v režimsko sokolsko organizacijo in je prenehala delovati.
Drago Ulaga
Bomo živeli v novem stoletju bolj zdravo?
Sodobni človek je močno obremenjen z zdravju škodljivimi navadami, ki usodno vplivajo na njegovo čilost in dobro počutje. Vse manj ima fizičnega dela, opustil je hojo na večje razdalje, sprijaznil se je s sedečim načinom življenja. Se pred dobrimi sto leti so delali naši predniki od zore do mraka, pa zato
ni bilo nevarnosti, da bi se preveč zredili. Danes je vsakdanjega telesnega gibanja v obliki hoje in dela neprimerno manj, obroki hrane pa so še vedno obilni, kakor nekoč. Posledice so znane: v razvitih deželah trpi skoraj 40 % prebivalstva zaradi prevelike telesne teže.
Med škodljive navade sodi tudi kajenje ter pretirano pitje vina, piva, žganja, kave. Zdravniki ugotavljajo nizko stopnjo telesne odpornosti, slabo kondicijo, povišan krvni tlak, z maščevjem obremenjen organizem, bolezni srca, ožilja itd. Z višjo stopnjo zdravstvene izobrazbe in vzgoje bo treba ljudi pridobiti, da bodo opustili zdravju škodljive navade in se odločili za nov slog življenja. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je izdala že pred šestimi leti ustrezna priporočila, ki so tudi za nas vredna premisleka. Nanašajo se na hrano, pitje, kajenje, rekreacijo, razvedrilo, previdnost, spolnost, mamila. Namenjena so predvsem odraslim in starejšim.
1.	Jejte pravilno: vaši obroki naj bodo pogosti in manjši, iz dobro sestavljenih jedi in malo maščobe.
2.	Pijte pravilno: pijte veliko tekočine, vendar ne pretiravajte pri pivu, vinu in žganih pijačah.
3.	Kajenje: nikoli ni prepozno, da bi nehali. Kajenje povečuje nevarnost srčnega napada in raka in krajša vaše življenje.
4.	Hoja: s hojo najlažje ostanete čili in zdravi. Svež zrak je boljši kot kakršnokoli drugo poživilo.
5.	Čim bolj izkoristite rekreacijo: ohranite stik s svojo družino, prijatelji in sosedi. Zapomnite si, da nikoli ni prepozno, da bi se še kaj naučili ali učili druge.
6.	Bodite pozitivni: če ste pozitivni in vedri, so ljudje radi v vaši družbi.
7.	Bodite previdni: življenje vas in drugih je odvisno od bistre glave in dobrega vida. Predvidevajte nevarnosti.
8.	Spolnost: za spolnost ni nobene starostne meje.
9.	Šport je za vse koristen: če šport ni preveč utrujajoč, je koristen za zdravje. Pri športu pridete tudi v družbo. Zlasti priporočljivo je plavanje in vaje za telesno kondicijo.
10.	Mamila: ne zlorabljajte zdravil proti potrtosti (depresiji) in uspaval. Jemljite samo tista zdravila, ki vam jih priporoča zdravnik.
Za bolj zdrav način življenja se zavzemajo tudi športni delavci. Kakor bomo razbrali iz njihovih priporočil, se zavzemajo zlasti za boljši odnos do telesnega gibanja, za omejitev sedenja in ustrezno oblačenje. Kritični so tudi do tradicionalnih načinov praznovanja in do ponočevanja.
Odnos do gibalne dejavnosti: ne samo teniški lopar, žoga ali železne ročke za krepitev mišic, temveč tudi motika, grablje, lopata. Slab športnik, ki se izmika fizičnemu delu (npr. delu na vrtu)!
Odnos do sedenja: ni dobro sedeti ves dan, takole je bolje: ko delam stojim, ko počivam ležim, ko pišem sedim, ko razmišljam se podam na sprehod.
Odnos do oblačenja: oblačilo naj ne bo stvar mode ali stanovske reprezentance, temveč zaščita proti mrazu, vročini, sončni pripeki. Predvsem pa ne sme biti preveč tesno, ne sme omejevati svobode gibanja. Odnos do praznovanja: ne preobilno naložena miza in polni bokali, ne samo »pojedina«, temveč normalno odmerjene količine hrane in pijače, zato pa več dobre volje, duhovnosti, šaljivosti, smeha, družabnih iger, v danih okoliščinah pa tudi ples, sprehod, praznovanje v naravi.
Odnos do ponočevanja: navada gledanja razburljivih televizijskih oddaj pozno v noč je duševno in telesno nezdrava. Med škodljive navade mladine sodi tudi ponočevanjc v disko klubih. Še vedno je v veljavi zakon narave: Dan je za delo, noč je za spanje, za počitek!
Prav je, da se zanimamo za nov slog življenja, ki ga napovedujejo vodilni zdravstveni delavci v svetovnem merilu, pa tudi pri nas na Slovenskem.
Drago Ulaga
Romanja celjskih grofov
Med plemiškimi rodovi na Slovenskem ni nobenega, ki bi ga po njegovem sijaju in naglem dvigu, po zgodovinskem pomenu in po ostri izklesanosti posameznih njegovih članov mogli primerjati s Celjskimi. Celjski
grofi so bili poslednja velika dinastija, pomembna v evropski politiki petnajstega stoletja, ki je imela središče na slovenskih tleh. Prizadevali so si z vsemi sredstvi, političnimi in gospodarskimi, nasiljem in denarjem, utrditi svojo moč. Njihove akcije so bile usmerjene proti jugu in vzhodu. Pri tem niso niti najmanj gledali na državne in narodnostne meje. V tem so se razlikovali od drugih fevdalnih rodbin na slovenskih tleh. Celjski grofi so bili v sorodstvu z bosenskimi kralji, s srbskim despotom in hrvaškim plemstvom; imeli so posest na Hrvaškem in Ogrskem, se vmešavali v politične zadeve Hrvaške. Bosne, Ogrske, Avstrije in Češke.
Skromen in dokaj v temo je zavil začetek rodu bodočih Celjskih. Po gradu Žovneku v Savinjski dolini se od prve polovice dvanajstega stoletja omenja ta rod. V Savinjski dolini so se Žovneški obdržali celo kot edini od nekdanjih tamkajšnjih staroplemenskih svobodnih rodbin. Sorodstvene zveze s pripadniki visokega plemstva so omogočile dvig rodbine. Friderik I. Žovneški je povečal v znatnem obsegu z nakupom in fevdalno pridobitvijo posest v Savinjski dolini in dosegel leta 1341 zase in za svoj rod grofovsko dostojanstvo. Začenja se dobrih sto let trajajoči nagli vzpon rodbine Celjskih.
Grof Herman II. je usvaritelj velike sile Celjanov, nedvomno osebnost, ki jo moramo šteti ne le med tvorce naše ožje, ampak tudi tedanje evropske zgodovine. Javno delovanje je začel kot večina njegovih prednikov. Sodeloval je na vojnih pohodih v tujih deželah. Tako se je priključil križarski odpravi ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega leta 1396 proti Turkom, ki so se že vgnezdili v Vlaški severno od Donave. Turki so združeno krščansko vojsko, v kateri so poleg celjskih oddelkov sodelovali tudi francoski vitezi, silovito potolkli v bitki pri Nikopolju 25. septembra 1396. Letos bo poteklo od te bitke 600 let. Sam Sigismund bi izgubil življenje ali svobodo, da ga niso rešili, ko se je že utapljal v Donavi. Med rešitelji je bil grof Herman II. Kralj se je Hermanu II. bogato oddolžil. Že po vrnitvi z bitke mu je podaril mesto Varaždin za vse večne čase.
Bitka pri Nikopolju je odločila usodo Balkana. Turkom je odprla pot po Savi navzgor. Ta bitka je bila odločilna tudi za nadaljnjo luksemburško-celjsko zvezo, ki je za desetletja ostala smernica celjske politike. Ob
njej so bili Habsburžani za nekaj časa po-rinjeni povsem ob stran. Vzporedno z ustvarjeno rodbinsko zvezo, Sigismund se je namreč poročil leta 1406 s Hermanovo hčerko lepo Barbaro, gredo tudi teritorialne pridobitve. Grof Herman II. je posodil Sigismundu 48.000 dukatov, ki jih je ta potreboval v borbi s pristaši tekmeca Ladislava Neapeljskega. Kot poroštvo je dobil Herman v zastavo Čakovec in Medjimurje. Ker Sigismund ni vrnil denarja, je Medjimurje ostalo v posesti Celjanov. Temu je sledila podelitev banske časti v Slavoniji in pravica nameščati izpraznjeni sedež zagrebškega škofa. Poslej so se Celjani podpisovali kot grofje Celjski in Zagorski.
Veliko je Hermanu pri uresničevanju njegovih visokih ciljev koristila rodbina, zlasti njeni ženski člani. Toda posamezniki so mu prizadejali bridkosti, ki jih je veliki in mogočni mož prenašal s pravim heroizmom. Najtežji udarci so ga doleteli od prvorojenca Friderika II. Oče ga je že kot dečka zaročil leta 1388 z Elizabeto, edinko kneza Štefana I. Frankopana-Modruškega. Poročila sta se šele leta 1405. Ker Elizabeti niso mogli izplačati dote v višini 32.000 dukatov, sta mlada zakonca dobila v zastavo polovico otoka Krka ter gradove Trsat, Bakar in Bribir v Vinodolu. Tako je dobil mladi Celjan v roke del fran-kopanske posesti in se dokopal do Jadranskega morja. Z ženo je Friderik v začetku bival v Krškem. Kmalu se jima je rodil sin Ulrik. Friderik je bil strastne narave kakor Celjani nasploh. Med dvorjankami svoje žene je spoznal Veroniko. Bila je lepa in plemenita. Zaradi tega je prišlo do razdora med Friderikom in Elizabeto. Oče Herman in ženini sorodniki so se trudili, da ju pomirijo. Leta 1423 sta se spet sestala v Krapi ni. Toda pomiritev je bila le navidezna. Zjutraj so Elizabeto našli mrtvo. Po deželi se je javno govorilo, da jo je Friderik zavoljo ljubke gospodične Veronike ponoči zabodel in umoril. Pravih dokazov o umoru Elizabete ni in je grof Friderik verjetno nedolžen. Grof Herman je namreč dve leti po Elizabetini smrti prepustil Frideriku banske posle v Slavoniji.
Odnos do Friderika sta spremenila oče Herman in kralj Sigismund šele po nedovoljeni poroki z Veroniko.
Čim težje so bile skrbi za bodočnost rodu, tem hujša je bila jeza na Veroniko, ki jo je imel Herman za povzročiteljico vsega zla.
Čeprav se je skrivala, so jo Hermanovi oglc-duhi našli in jo v gradu Ojstrici zaprli v temen stolp. Grof Herman jo je dal nato prepeljati v Celje in postavil pred sodišče z obtožbo, da je čarovnica. Toda zagovornik jo je tako odlično branil, da so jo sodniki proglasili za nedolžno. Kljub temu ji je Herman namenil smrt. Dva njegova viteza sta jo pod Ojstrico utopila v čebru.
Friderik je v ječi hudo zbolel, zato so se mu odprla vrata ječe. Oče mu ni takoj vrnil odvzetih posesti in gradov, ampak ga je za dve leti poslal v Radovljico v pregnanstvo. Že za življenja Hermana je začela zla usoda preganjati njegov rod. Drugorojeni sin Herman III., ki naj bi namesto Friderika prevzel dediščino, je pri Radovljici padel s konja in se ubil. Ta nesreča je pomirljivo vplivala na starega grofa, saj sta bila Friderik II. in njegov sin Ulrik II. edina moška člana rodu. Morda je Herman mislil celo na to, da določi za dediča vse posesti svojega vnuka Ulrika, saj mu je bil po značaju zelo podoben.
Leta 1428 se je Ulrik II. 22 let star prvič pojavil v javnosti. Kartuziji v Pleterjah je
Plečnikova cerkev srca Jezusovega v Pragi. Foto Alenka Veber.
daroval vas Brašljevico pri Metliki. Ta vas je bila njegova dediščina po materi in jo je samostanu namenil žc njegov oče. Novembra 1429 si je Ulrik od očeta Ferdinanda izposodil 32.000 ogrskih zlatnikov. Za to posojilo je zastavil svoja in materina posestva. Tudi teta Barbara mu je po nalogu kralja Sigismun-da izplačala 5000 zlatnikov. Z velikansko vsoto 37.000 zlatnikov se je odpravil na viteško potovanje oz. romanje k Sv. Jakobu v Kompostelo. Spremljalo ga je 60 konjenikov, bogato opremljenih plemičev in vsaj toliko pažev in drugih spremljevalcev. Celotna odprava je štela nad sto ljudi. Na posameznika je prišlo prek 300 zlatnikov. Med takratnimi romanji so bila iz naših krajev najdražja prav k sv. Jakobu v Kompostelo v Galiciji. Posameznik je ob tem zapravil 12 dukatov.
Iz anonimne španske kronike zvemo, da se je 21. marca 1430 Ulrik II. zaustavil z velikim spremstvom vitezov in ščitonoscev pri aragonskem kralju Alfonzu V. Kralj ga je lepo sprejel. Njemu in njegovim trinajstim spremljevalcem je podelil odlikovanje, Red vrča. Za veliko noč 16. aprila je bil gost kralja Juana II. Kastiljskega. Kralj mu je izkazal veliko časti, jedel je z njim in poslal mu je konj, mul in oblačil iz brokata, od tega pa grof ni hotel ničesar vzeti. Bilje kralju za darila zelo hvaležen, povedal pa mu je, da seje bil na dan, ko je odhajal iz svoje dežele, zaobljubil, da ne bo od nobenega princa na svetu vzel prav ničesar. Izkazana pa bi mu bila velika milost, če bi kralj dovolil nositi njemu in štirim vitezom njegove hiše ogrlico ribje luske. Kralju je bilo žal, da grof ni sprejel stvari, ki mu jih je poslal; ukazal je, naj z vso naglico izdelajo pet ogrlic z zlato ribjo lusko, in naredili so jih zelo dobro. Poslal jih je po svojem majordomu, nosil pa jih je na dveh krožnikih njegov paž. In kralj jima je ukazal, naj od grofa Celjskega ničesar ne vzameta. Grofje ostal tam dvajset dni, kralj in kraljica pa sta mu prirejala zelo velike slovesnosti; in nato je od tam odšel, da bi opravil zaobljublje-no romanje v Santiago k sv. Jakobu.
Motiv Ulrikovega potovanja v Španijo je bil brez dvoma religiozen. Zdi se, daje šel na spokorniško romanje. Ostaja pa odprto vprašanje, ali ga je stari oče Herman poslal na naporno romarsko pot, kot je bil takrat običaj, da namesto njega zadosti neki zaobljubi. Seje Herman morda kesal zaradi umora Veronike? Je hotel na ta način oprati svoj greh? Nobenega dvoma pa ni, da je Ulrikovo viteško
potovanje imelo tudi političen značaj. Herman II. je preko svojega vnuka, ki gaje takrat verjetno že določil za svojega naslednika, skušal navezati stike tudi s tako oddaljenimi vladaiji Evrope, kol sta bila Alfonz V. Aragonski in Juan II. Kastiljski. Ti stiki bi Celjanom prinesli določene koristi.
Ne smemo prezreti, da se je skoraj istočasno, v letu 1430, odpravil na božjo pot v Rim Ulrikov oče, grof Friderik II. Kot je omenjeno v Celjski kroniki, ga je med potjo ujel mejni grof Fcrrare. Odkupil gaje iz ujetništva njegov svak Henrik Goriški. Verjetno seje Friderikovo spremstvo, ki je bilo najbrž številno, vedlo neprimerno. Grof Ferrarski je bil sovražen Celjanom zaradi njihovega vmešavanja v italijanske razmere. Potovanje do Rima je stalo precej manj kot Ulrikovo v Španijo, vendar je tudi za to romanje in pozneje še za odkupnino iz ujetništva Friderik porabil kar precej denarja. Da Frideriku ni manjkalo denarnih sredstev, dokazuje podatek, da je po vrnitvi z romanja dal na novo zgraditi grad Belo peč na Gorenjskem in obnoviti Friedrichstein pri Kočevju. Po vrnitvi s tega romanja je dal Friderik II. postaviti v Ptujski cerkvi skupino Marijinega oznanjenja (danes v Ptujskem pokrajinskem muzeju), ki spada med naše najkvalitetnejše kamnite plastike druge četrtine 15. stoletja.
Friderik II. je s svojim obnašanjem preprečil očetu Hermanu, da bi prodrl na obale Jadranskega morja. Toda kljub temu ta ni miroval. Ker je izgubil nado, da bi dobil krono v Bosni, je leta 1433 oženil svojega vnuka Ulrika s Katarino, hčerko srbskega despota Džurdža Brankoviča. Kljub pomiritvi s sinom, pa je Herman II. doživel pred smrtjo veliko hudega. Sin Friderik in vnuk Ulrik sta se mu spomladi 1435 uprla, da bi mu odvzela zagorsko grofijo. Herman je iskal podporo pri Sigismundu, v Bratislavi, tam pa ga je novembra 1435 doletela smrt. Kar se ni posrečilo Hermanu, sta dosegla Friderik in Ulrik. Sigismund ju je kot rimsko-nemški cesar povzdignil v državna kneza. S tem aktom je dosegla borba Celjskih za izenačenje s Habsbur-žani svoj višek.
Celjski grofi so bili zelo tolerantni do drugih religij in verskih gibanj (npr. husi-tizma, pravoslavja). Herman II. je pri izvajanju celjske dinastične politike šel preko cerkvenih in verskih pojmovanj takratne dobe. Kljub temu se je Herman II. izkazal posebno velikega dobrotnika Cerkve in du-
hovščine. Mnogo pobožnih ustanov je napravil pri avguštincih v Ljubljani, kartuzijanih v Bistri in v Žičah, ustanovil je novi samostanski naselbini v Pleterjah in (kartuzijani) v Lc-poglavi (pavlinci) na Hrvaškem.
Grof Friderik se je v starosti vedno bolj odtegoval javnemu delu. Vse politične zadeve je prepustil sinu Ulriku II., ki je stopil na čelo rodu. Friderik II. se je usmeril bolj v privatno in gospodarsko življenje. Lotila se gaje neka nejevolja in čemernost. Zadnja leta življenja je skušal grof Friderik z dobrimi deli popraviti prejšnje razuzdanosti. Leta 1450, ko se je praznovalo sveto leto, se je odpravil šcstinoscmdcsctlctni starec v sijajnem spremstvu desetih konjenikov v Rim, da dobi odpuščanje za svoje grehe. Toda zdi se, da je šel na romanje bolj iz gizdavosti kakor pa iz pobožnosti in kesanja. Cerkev pa je bila obilno deležna njegove milosti, zlasti mu je bil pri srcu Jurjevski samostan, kjer je imela zadnje počivališče njegova Veronika. Za pokoj svoje duše je ustanovil pobožno ustanovo, dominikanski samostan Novi klošter v Savinjski dolini.
Ali so bili Celjani res negativne osebnosti, ali so se res kopali v pregrehah, kot jih prikazuje humanist Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II.? Ali so bili v tem smislu drugačni od fevdalcev in dinastov v tedanji Evropi? Kakšno je bilo njihovo versko življenje in njihova morala? Malo vemo o teh rečeh. Pa vendar so opravili nekaj odmevnih romanj, ustanavljali verske ustanove, bili naklonjeni Cerkvi. Na umetnostno prizadevnost in mecenstvo ne smemo gledati pri Celjanih samo kol na nasledek njihove kulturne volje. V mnogočem je ta dejavnost povezana s političnim ozadjem, s tekmovanjem z drugimi ve-likaši, tudi s habsburškim dvorom. Pri cerkveni umetnosti je odločala tudi želja, da bi se z njo odkupili za grehe pri Bogu, in da bi si pridobili naklonjenost Cerkve. Do nje niso bili skopi. Mnoge cerkvene stavbe so zaznamovane s celjskim grbom: ladja in prezbiterij celjske opatijske cerkve sv. Daniela, celjska Marijina kapela, je celo ena najlepših gotskih arhitektur, kristalno čist gotski prostor predstavlja stara cerkev v Pleterjah, baldahinasti oltar na Ptujski gori pa je s kiparskimi detajli ena največjih dragocenosti te cerkve.
Od kod Celjskim takšna finančna moč? V lelih 1429 in 1430 naj bi izplačali v gotovini 75.000 do 80.000 dukatov za dve romanji in posojilo Sigismundu (28.000). To je ogromna
vsota denaija, ob kateri se je treba zamisliti. Vojno najcmništvo in kondotierstvo je bilo prvi temelj njihove politične dejavnosti in pomemben finančen vir. Pri Celjanih pa opazimo tudi smotrno gospodarsko politiko. Za svoje politične akcije so črpali potrebne vsote denarja najprej prek Židov s krediti, pozneje pa zlasti z mitninami. Posest Celjskih je predstavljala važno prehodno ozemlje, prek katerega je tekla trgovina z juga v srednjo Evropo in srednje Podonavje. Tranzitna trgovina jim je prinašala velike mitninske dohodke.
Uboj Ulrika II. v beograjski trdnjavi leta 1456 je pomenil, da so knezi celjski z največje višine zdrknili v smrt in konec rodu.
dr. Ignacij Voje
Neuklonljivi Dubrovnik
Pred štirimi leti je bilo starodavno mesto Dubrovnik in celotno dubrovniško področje napadeno od jugosoldateskc in črnogorskih ter srbskih rezervistov. Dubrovnik je doživljal agonijo, bil jc prepuščen na milost in nemilost napadalcem. Vesti, ki so prihajale do nas, so bile zastrašujoče. Barbarski napadalci so ogrozili dediščino neprecenljive vrednosti. Bili smo priča vojaškemu obkoljevanju in napadom na najlepši biser vzhodnojadranske obale.
Strahovanjc in negotovost sta se na dub-rovniškem teritoriju začela že konec septembra 1991. Toda ko je napadalec prišel do hišnega praga, so se začeli Dubrovčani zavedati resničnosti vojaškega vdora in vojne surovosti: topovi so se oglasili I. oktobra, sejali grozo, smrt in uničevali stoletno delo človeških rok. Napadi so dosegli kulminacijo decembra. Prihajali so z vseh strani, iz zraka, s kopnega in z morja. V analih dubrovniškega oktobra 91 so zapisani okupacija Cavtata, pustošenje župe Konavli ter Župe Dubrovačke, barbarski napad na Rijeko Dubrovačko in Primorje, nasilje nad otoki Šipanom, Lopudom, Mljetom in Koločepom. 23. oktobra je zločinska roka oskrunila tudi samo mesto. Granate so padale na Boškovičcvo in Židovsko ulico (zadeta jc bila ena najstarejših ohranjenih sinangog v Evropi) in na palačo Sponza, sedež Dubrovni-
škega arhiva. Decembra se nasilje stopnjuje. Petek 6. decembra: streli iz vseh orožij se oglušujoče odbijajo od dubrovniškega obzidja. Mesto drhti in gori, dim se vije nad hišami in ulicami. Hrahri gasilci si prizadevajo pogasiti požare, toda vode ni. Začel se jc napad na obrambne položaje hrvaške vojske na Srdžu, hribu nad Dubrovnikom. Branilci vztrajajo na položajih, kljubuje trdnjava »Fort Imperial«, ki so jo v začetku prejšnjega stoletja zgradili Francozi. Ne predajo se niti tedaj, ko jc zadet in zrušen bel marmornati križ poleg trdnjave. Po drugi svetovni vojni gaje »ljudska oblast« nameravala odstraniti, toda dubrovniški po-morci so te namere preprečili, saj je prav križ predstavljal izjemno orientacijsko točko za kapitane ladij. Napadalce je križ motil, zato so ga odstranili, toda branilcem sla ostala vera in upanje. Zdržali so!
Posebno dramatični so bili štirje dnevi od 9. do 13. decembra. 12. decembra doživljajo Dubrovčani pravo kataklizmo. Topovski lajež se oglaša z neprekinjenim ritmom in traja ure in ure. Zgodovinsko jedro, stari del mesta znotraj srednjeveškega obzidja, ki je kot celota vpisan v UNESC-ov register svetovne kulturne dediščine, jc bil namerno izbran cilj. Poškodovani so vsi pomembnejši dubrovniški spomeniki, mestno obzidje, trgi in ozke ulice. Devet zgradb, reprezentančnih baročnih palač z vsem starinskim inventarjem, je pogorelo do temeljev. Poškodovana ali uničena so številna pročelja, arhitektonski detajli in kamnite plastike. Od skupaj 317 objektov, ki so na tem območju evidentirani kot kulturni spomeniki prve kategorije, je poškodovanih 251.
O silovitosti barbarskega napada pričajo podatki o škodi na nekaterih najpomembnejših spomenikih. Frančiškanski samostan je
Znamka iz časa, ki bi lahko bil resničen, pa je žal stal na lati...
zadelo 37 granat, od katerih je ena prebila kupolo zvonika, druga je prizadela sobo, v kateri je nameščena bogata knjižnica, več pa jih je poškodovalo kamnito plastiko znamenitega romansko-gotskega križnega hodnika. Prizanešeno ni bilo niti vegetaciji v atriju. Prerešetan z granatami je bil dominikanski samostan. Katedrala je po temeljiti obnovitvi po potresu leta 1979, ki jo je v celoti prizadel, ponovno doživela težke poškodbe. Na kupoli je zazijala velika odprtina, jugovzhodna streha je sesuta, okrušena je arhitekturna plastika na pročelju. Na cerkvi sv. Vlaha, zaščitnika mesta, so izstrelki porušili baročno plastiko pročelja in zdrobili del balustrade. Zelo težko so poškodovani vitraži Ivana Dulčiča. Palačo Sponzo je zadelo sedem projektilov , ki so poškodovali streho, vzhodno pročelje in atrij. Na Plači (Stradunu) - glavni ulici, je bil zelo poškodovan kamnit pločnik, v katerem so kraterji tudi do meter globoko. Uničene so mnoge starinske trgovinice. Na zahodnem delu Plače je dobil težke poškodbe Veliki Onof-rijev vodnjak. Zadet je bil tudi mestni zvonik. »Zelenca« sta utihnila in ne bijeta več ure; kot da bi se ustavil čas. Na več mestih je poškodovano mogočno srednjeveško obzidje, ki je eno najlepše ohranjenih na svetu. Pred njim so imeli spoštovanje celo Turki.
Številke o žrtvah in škodi pričajo o zastrašujoči resničnosti, toda še zdaleč ne morejo izraziti vse tragedije, ki jo je doživelo prebivalstvo dubrovniškega področja. V napadih na Dubrovnik je bilo pri bombardiranju mesta pobitih preko 150 civilistov, ranjenih pa preko 1000 meščanov. Okrog 20.000 prebivalcev, ki so živeli na okupiranih področjih dubrovniške občine, je bilo pregnanih iz svojih domov. Na tem območju je bilo uničenih 2500 stanovanjskih hiš in gospodarskih objektov, več kot 550 hiš je bilo težje ali lažje poškodovanih. Najbolj so trpele rodovine Konavle, kjer je bilo požganih okrog 650 hiš, kar predstavlja okrog 40 % od skupnega stanovanjskega fonda. Nekatere vasi so popolnoma izginile v plamenih. V središču Konavel, v Čilipih, je bila cerkev sv. Nikole prerešetana z granatami, uničene so orgle iz 17. stoletja, vsi trije oltarji, požgana je zakristija s cerkvenimi knjigami in para-menti. Na področju dubrovniške občine je bilo od meje s Črno goro do Rijeke Dub-rovačke 57 težje ali lažje poškodovanih ali uničenih župnih in podružničnih cerkva. Poškodovanih je bilo tudi 20 samostanov in 9
pokopališč. Sakralni objekti so bili najpogosteje glavni cilj napadalčevih projektilov in glavni objekti vandalskega uničevanja tudi po prekinitvi sovražnosti. Pokradene in uničene so družinske dragocenosti, unikatne narodne noše, nakit, vezenine, starinski predmeti in to predvsem na področju Konavel, Župe in Rijeke Dubrovačke. Težko poškodovani ali celo uničeni so letni dvorci dubrovniških plemiških družin v Rijeki Dubrovački, v Slanem, v Primorju, edinstveni spomeniki podeželske arhitekture. Pogorel je neobnovljiv petstoletni park - arboretum - eksotičnih in redkih mediteranskih dreves in rastlin v Trstenem. Zasadil gaje 1502 na svojem posestvu dubrov-niški plemič Ivan Gučetič-Gozze. Zelo prizadet je botanični vrt in njegovo bujno rastlinje na prirodno čudovitem otočku Lokrumu.
Malo pred novim letom 1992, po 88 dneh napadov, je po starodavnem vodovodu v mesto Dubrovnik spet pritekla voda, občasno je bila priključena elektrika, ki je v premražene domove prinesla luč in toploto. Čeprav so okupacijske sile oktobra 1992 zapustile opu-stošeno dubrovniško ozemlje, je negotovost ostala. Sovražnik še vedno preži v bližini, še vedno v bližino Dubrovnika prileti kakšna granata. Pogorišča so ostala, pročelja palač, cerkva in spomenikov pa so še vedno prekrita z lesenimi opaži in vrečami peska.
Ignacij Voje
140 let sredi Ljubljane
Med stavbami, ki čakajo na rešitev svojega problema glede denacionalizacije, je tudi hiša, ki se lahko s ponosom imenuje »Rokodelski dom« v Ljubljani, na Komenskega ulici 12 (za Zmajskim mostom).
To stavbo je zgradilo 1887 Društvo rokodelskih pomočnikov, ustanovljeno v Ljubljani leta 1855 v duhu blaženega Adolfa Kolpinga. Prvi predsednik je bil Leon Vončina (18551874), drugi Janez Vončina (1874-1904), tretji pa kanonik Alojzij Stroj (1904-1957). To društvo je v času svojega obstoja razvijalo raznovrstno dejavnost z namenom izobraževati in vzgajati mladega slovenskega človeka. Iz njega so izšli možje, ki so si ustvarili cve-
toča podjetja in prispevali h gospodarski in kulturni rasti našega naroda. Organiziralo je vrsto strokovnih tečajev za pouk obrtnega naraščaja. Delovalo je tudi s svojim pevskim zborom in ljudskim odrom (gledališčem). Iz njega je izšlo tudi Društvo za varstvo vajencev, pa tudi obrtniška stavbna zadruga.
Stavba na Komenskega ulici je narodni spomenik, ki je pripomogel k vzponu slovenskega naroda, in je sramota, da praznuje 140-letnico ob zasedenih prostorih.
Že 13. junija 1945 je poslalo rdeče ljubljansko ministrstvo za socialno politiko sporočilo o odpravi društvenega odbora: razrešilo je odbor Katoliškega društva dotedanjih funkcij. Društvu rokodelskih pomočnikov so postavili nadzornika (tov. Draga Puca s Pov-šetove ulice). Danes sredi Ljubljane v prostorih Rokodelskega doma obratuje tovarna Elektromedicine (od leta 1966).
Še leta 1966 je Delo prineslo članek v obrambo dvorane in prostorov doma, ki so dajali zavetje Obrtniškemu gledališču (nazadnje pod imenom Malo gledališče), iz katerega so izšli mnogi vidni igralci in voditelji Slovenskega gledališča. Cas je že, da se ob zatonu svinčenih časov reši tudi to vprašanje in oživi dejavnost v korist vzgoje našega obrtniškega in krščanskega delavskega naraščaja.
Zdravko Reven
Razvojne možnosti so nam premalo poznane
Resnična zgodba
Tinčejc najmlajši med tremi brati. Matije imela z njim težave že v nosečnosti, pa tudi med porodom, kar je bilo slabo znamenje za njegov nadaljnji razvoj. Oče je bil vseskozi močno zaposlen, zato je vso skrb za otroke prepustil materi. Rekel ji je: »Kar boš naredila za otroke, vem, da bo prav.«
Družina je živela na deželi, na mali kmetiji, zato so bile njihove delovne obremenitve velike, dobro pa so vplivale na malega Tin-četa, kjer mu je ob konkretnem delu narava kazala pot v psiho-motoričnem razvoju.
Sprva jih ni skrbelo, vzeli so takšnega, kot je bil, drugačen od svojih vrstnikov, počasnejši in manj bister.
Tinče je rastel, a razlike v duševnem razvoju med njim in starejšima bratoma so se vse bolj večale, družinski optimizem je upadel, do njega so postajali pokroviteljski, a ljubeči in potrpežljivi.
Toda najhuje je bilo, ko sta se oče in mati morala odločiti, v katero šolo naj ga vpišeta: namreč osnovno šolo s prilagojenim programom sta odklanjala, ker bi Tinče moral od doma v zavod. Tuhtala sta in tuhtala, na koncu pa sta se odločila: vpisala ga bosta v krajevno osnovno šolo. Bolje bo, da razrede ponavlja, kot da bo vse tedne preživel v mestu daleč od doma. Le kako bo sprejel mestne navade, ko je vendar otrok dežele, naravnega okolja. Da, narava mu bo najboljša učiteljica, sta pridala odločitvi.
Tinče je imel izredno rad naravo; velikokrat je stopil do potoka, gledal v žuboreče male valove, ki so oblivali kamenje; prisluškoval kosu za staro košato hruško in ga s slabotnim žvižganjem oponašal; večkrat vihravo tekal po travi in lovil živobarvne metuljčke, ali se podil z domačim majhnim psičkom; pogosto opazoval rast na polju, se pogovarjal z rastlinami, spomladi pa nerodno pletel venčke iz cvetočega regrada, ki so se mu sproti podirali. V okviru družine in v naravnem okolju seje počutil varnega.
Tudi sanjavo radoveden je bil, zato je rad prisluhnil domačim, ko so se pogovarjali o kmečkem delu in nalogah, ki jih še čakajo. »Zlitosti z naravo mu ne bomo odvzeli,« je ob neki priliki rekla mati, »če ga ne damo v osnovno šolo s prilagojenim programom, čeprav vem, da bi programu laže sledil«.
Ker je bil Tinče počasne misli in dojemanja, je bil učni neuspeh v osnovni šoli pričakovan. Morda bo zasmehovan, preziran. Čeravno je bil po naravi dobrovoljen in mnogokrat nasmejan, so se starši bali konfliktov z drugimi, učenci in učitelji. Zaradi velike skrbi mati večkrat ni dobro spala; medtem pa je v njej dokončno dozorelo prepričanje: v domačem okolju bo ostal in kar koli se bo naučil v šoli, bomo sprejeli; če bo neuspešen, mu bomo pri tem lahko v oporo. V želji, da bo malemu Tinčetu čim več pomagala, se je mali odločila, da da sina na klinično opazovanje in ne le na občinsko komisijo za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki ji kar ne-
Ni Tinče, radoveden pa še dvakrat bolj! Foto Alenka Veber.
kako ni zmogla zaupati. Priprava na opazovanje pa se je odvijala v komičnem ozračju. Tinče je namreč menil, če mora v bolnico, potem je »v njegovem podstrešju nekaj narobe«. Glavo je primerjal s podstrešjem in od te razlage ga niso mogli odvrniti.
Prikaz rezultatov testiranja in opazovanja v bolnici ob koncu hospitalizacije je bil isti kot na komisiji za razvrščanje; otrok je na zgornji meji zmerne duševne prizadetosti. Mati pa je razlagi še dodala: »Moj sin je lušt-kan imbecil.«
Bila je zadovoljna, ko so ji svetovali, koliko naj Tinčeta doma z učenjem obremeni in na kaj naj opozori šolo. Mater so v bolnici opozorili tudi na možne nagajivosti in tudi hudobije sovrstnikov, eventualno nerazumevanja učiteljev in na neprizanesljivost soseske, kar se je v določenem obsegu dejansko tudi uresničilo. V prvem letu šolanja je Tinče doživel popoln neuspeh. Sledilo je ponavljanje in večkratno prigovarjanje staršem s strani šole, da naj ga preusmerijo v šolo s prilagojenim programom. Mati pa je vztrajala in jim odgovorila: »Tinče je otrok polja in
travnikov, otrok domačega ognjišča. Naučil se bo kmečkega dela in še česa drugega; sicer pa je za enostavnejša dela vsak dober.« Ta razlaga matere je naletela na razumevanje na šoli. Sprejeli so ga takšnega, kot je in tudi da bo ostal v šoli vseh osem let, čeravno bo napredoval iz leta v leto po svojih zakonitostih. Sprejeli so ga tudi za to, ker vedenjsko ni bil težaven in povsem nezahteven in ni motil delovnega ritma na šoli oziroma v razredu.
Tinče je bil prijazne narave, zato so ga sošolci vzeli v zaščito in tudi zasmehovanja ni bilo več toliko, izrabili pa so ga sem in tja le še za kakšno otroško »šalo in neumnost«, kar pa ni imelo posebnih posledic.
Učil pa se je zelo težko, zato je hodil po dve leti v prvi, drugi, tretji in četrti razred. Ker je tudi po osmih letih osnovnega šolanja ostal droben in telesno šibak fantič, so se starši s šolo dogovorili, da nadaljuje po osemletnem osnovnem šolanju še deveto leto in to v petem razredu, ker bi gotovo dobro vplivalo na njegov nadaljnji duševni in telesni razvoj. In res, v življenju je prvič v enem letu izdelal razred. Ker je bil uspešen, je mati na osnovi zdravstvenega priporočila ponovno zaprosila šolo, da Tinčetu omogočijo še eno leto šolanja; tudi šesti razred je izdelal v enem letu. S tem uspehom je domačo hišo preplavilo
neizmerno veselje, bili so ponosni na Tinčka, mali pa se je spomnila pri tem tudi nasveta pedagogov , ki so ji dobesedno rekli: »Ko primerjate njegov razvoj z drugimi, mu dodajte nekaj kronoloških let, pa boste lažje sprejeli mentalno starost, njegova vedenjska odzivanja in nemoč učenja v določenem obdobju.« Res je, zaostajal je za nekaj let, a ves Čas je bil učljiv in je napredoval ter dozoreval.
Sistematično učenje je bilo za Tinčeta koristno. Ker je bil še vedno telesno šibak in tako otroški, so ga tudi po sedemnajstih letih doživljali bolj kot šolarja in ne kot eventualnega kmečkega delavca. Mati seje ponovno napotila v strokovno ustanovo po nasvete in na osnovi le - teh odločila, da bo dala sina v uk v skrajšani program kmetijske usmeritve, saj je bilo pridobljeno znanje iz kmetovanja od doma predhodno že dobro izkustveno učenje. Tudi v tej šoli so Tinčeta sprejeli z razumevanjem in mu pomagali, da je dokončal šolo z enim ponavljanjem.
Od tedaj dalje o Tinčetu niso več govorili češ, da je »imbecil«, ampak o »mejno inteligentnem mladostniku«.
Ne le domači, tudi strokovni tim se je po tem velikem Tinčetovim uspehu spraševal: Od kod in zakaj tolikšen njegov razvoj? Ali je bila morda diagnoza napačna? Ali je Tinčc eden od izjemnih primerov ugodnejšega razvoja? Ali mu je pomagalo razumevajoče, skrajno potrpežljivo okolje: domači, sosedje, učitelji, sošolci...?
Tinčetova navezanost na zemljo in kmečka opravila so pomagala k skupni odločitvi, da se je zaposlil na kmetijskem obratu -posestvu, kamor z zadovoljstvom odhaja na delo; doma pa ni več le otrok, temveč dober pomočnik pri kmetijskih delih in gospodarjenju. Tudi v soseski doživlja pohvale, ker je priden, umirjen in urejen. Ob tem se sliši tudi modrovanje: »To je zato, ker je rastel ob domačem ognjišču; ker je imel dovolj časa za upočasnjeni razvoj; ker so mu bili domači v izredno oporo.« Katerim staršem ne bi godila takšna pohvala! Da, prav ob Tinčetu se lahko zavemo izjemno pomembne starševske vloge.
Mati mi je ob neki priliki dejala: »Prav ob Tinčetu sem se zavedla svojega poslanstva, ko je bilo potrebno narediti zanj veliko več kot za ostala dva sinova. Vidite in tudi on je odrasel, vsaki starši si namreč želijo, da jim otroci odrastejo. Pri starejših dveh je bilo nekako vse samo po sebi umevno, bila sta sa-
mostojna in vse je teklo gladko; pri Tinčetu je bilo drugače, morala sem veliko razmišljati, kako z njim ravnati, da ne bi boleče doživljal svoje drugačnosti. Sedaj ga doživljam kot druge, zdrave otroke. V polnosti je zaživel, usklajene pa so tudi njegove in naše težnje v prizadevanju in uveljavljanju.
Vem, je še pristavila mati, da iz mojega primera ni mogoče delati posplošitve, pa vendar, zdi se mi, da radi pozabljamo na razvojne možnosti pri drugačnih otrocih, da prehitro obupamo. Treba je upati in vztrajati. Uspeh pri tem je za nas najbolj osrečujoče plačilo.
dr. Angelca Žerovnik
Grehi: kreposti
Eden od najvažnejših pogojev dialoga (pogovora, točneje dvogovora) je, da so se tisti, ki se pogovarjajo, sposobni sporazumevati. Govoriti morajo isti jezik ali pa drug drugega jezik dobro razumeti. In odprti morajo biti za resnico, ki jo spoznajo. Na političnem področju beremo o včasih plodnih, uspešnih pogovorih, še večkrat pa o jalovem trudu ali pa zgolj besedičenju dveh strani, od katerih ena ali druga (ali pa nobena) ni pripravljena na kakršnokoli sporazumevanje.
Tudi verski in medverski (interkonfesio-nalni) pogovori morejo biti brezplodni in jalovi, če ni medsebojne pripravljenosti, priznati drugemu, da ima prav, kadar je to dokazal. Pri takšnih pogovorih ne sme iti za to, kdo bo koga, ampak, kako priti v spoznavanju resnice naprej.
V tem sestavku ne mislim razglabljati o kakšnih težkih in zapletenih verskih (teoloških) vprašanjih, ampak ponuditi v razmislek le zelo važno področje, ki se mu v našem oznanjevanju in naših pogovorih ne moremo izogniti: »Bratje pridigarji naj oznanjajo grehe in kreposti...«1
Ena izmed pogostnih težav pri medsebojnih pogovorih vernih in nevernih, kristjanov in nekristjanov in tudi katoliških in nekatoliških krščanskih vernikov je izrazje, ki ga sogovornik ali poslušalec sploh ne razume, bodisi da je zastarelo bodisi zgolj neznano.
Tako včasih uporabljamo besede, ki poslušalcem preprosto ne morejo posredovati, kar bi jim radi povedali. Govorimo »preko glav« (v cerkvi npr.) ali »mimo ušes«, recimo po radiu ali televizijskih valovih.
Naj navedem zanimiv primer, ki sem ga sam doživel.
Tam okrog leta 1970 je bilo v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, ki ima centralo v znani cerkvi nad Tromostovjem, zelo živahno. Sam sem poleg mnogih drugih služb in opravil največ časa posvečal mladinski pastorali.
Mnogo mladinskih (srednješolskih in študentskih) skupin je bilo dobro organiziranih in razvejanih v različne dejavnosti. Mnoge redne skupine s srečanji enkrat tedensko so imele še paralelne skupine, v katerih so bili zbrani bolj goreči in zavzeti fantje in dekleta. Tem skupinam smo rekli VIS (verouk - izredna skupina).
V eni izmed njih so bili številni »pla-katarji«, tj. bivši dijaki IV. a razreda na Šu-bičevi gimnaziji, ki se jih je naziv prijel, ker so menda izvedli neko provokativno akcijo lepljenja plakatov po Ljubljani.
In ti »moji« plakatarji so mi rekli nekega dne: »Mnogi naši sošolci bi radi prišli debatirat o vprašanjih, ki jih tu obravnavamo, vendar k verouku nočejo.« »V redu,« sem odvrnil, »bomo pa ustanovili debatni krožek o verskih problemih, kar povabite jih!« - Dogovorili smo se za dan in uro, določili prostor (našo staro župnijsko pisarno, 2. sobo) in tako so začeli prihajati. Če se ne motim, je prišlo tistih previdnih »debaterjev« kakih dvajset. Ko sem ob neki priliki, ne vem več v kakšni zvezi, govoril o ponižnosti kot eni najvažnejših, temeljnih kreposti, se je eden izmed njih močno razburil in od ogorčenja skoraj popenil. Bil je Jaša Zlobec, sedanji naš veleposlanik v Belgiji. Ko sem mu razložil, kako razumem ponižnost, namreč da je zame ponižnost skoraj identična s skromnostjo, se je pomiril. On je ob »ponižnosti« razumel in imel pred očmi tisto, kar v ustaljeni krščanski terminologiji imenujemo »puklasta ponižnost«, ki res ne more veljati za dobro, želeno lastnost, ne pri vernih in ne pri nevernih. Šlo je torej za nesporazum zaradi različno razumljenih izrazov.
Tako se spominjam tudi. kako sem otrokom osnovne šole nekoč postavil vprašanje, katera božja zapoved vključuje dol-
žnost, upoštevati prometne znake. Mislil sem seveda peto zapoved: Ne ubijaj! Ena izmed deklic je omalovažcvalno zamahnila z roko rekoč: »Ja, to so pa državni grehi!« (Kot da božja postava ne obsega vseh področij življenja!)
Nekoč nam je, slušateljem, predavatelj ascetike, prof. dr. Janez Oražem (1910-1994) na fakulteti vrgel iz svojega bogatega repertoarja duhovito pripombo: »Krepost (čednost) je beseda, ki pride od »krepak biti«, ne pa od »krepati«! Da ne bi po nepotrebnem prihajalo v našem poučevanju do nesporazumov.
Še danes katehetje otroke žc zgodaj seznanijo tudi s sedmerimi glavnimi grehi:
-	napuh,
-	lakomnost,
-	nečistost,
-	nevoščljivost,
-	požrešnost,
-jeza,
-	lenoba.
»Glavnimi« zato, ker so vzrok mnogim drugim grehom, napakam in zablodam.
Upravičeno bi kdo pomislil, da z glavnimi grehi oziroma njim nasprotnimi lastnostmi pridemo tudi do sedmih »glavnih« kreposti. To je do neke mere res, če začnemo razmišljati. Toda odlični, spoštovanja in upoštevanja vredni »Katoliški katekizem« (Ljubljana, 1938), ki smo ga mi vso osnovno šolo rabili kot temeljni učbenik vere, bil je sestavljen v obliki 508 vprašanj in prav toliko odgovorov, vmes ogromno pojasnil, na koncu pa dodatek molitev in učnih obrazcev, našteva pod št. 305 glavne grehe, pod št. 291 pa glavne kreposti, ki pa so samo štiri:
-	razumnost (modrost),
-	pravičnost,
-	srčnost (pogum),
-	zmernost.
»Te kreposti imenujemo glavne, ker so potrebne za vse druge kreposti,« se glasi prva opomba pod odgovorom.
Ko danes, že bolj »prileten« (oni dan sem bral v časopisu, da je »priletni« V. Korčnoj na šahovskem turnirju uprizoril pravo »šent-jernejsko noč« in ugnal mnogo mlajšega nasprotnika, a je le leto dni starejši od mene), prebiram ta stari katekizem, ga bolj razumem kakor sem ga kot otrok, seveda, in ga bolj cenim. Nikoli nisem sodil med tiste, ki jim je vse, kar je starejše od njih samih, zastarelo.
Ni vse zlato, kar se sveti, veli naš pregovor. Tudi ni vsaka knjiga »najboljša« zgolj zato, ker je najnovejša.
p. Hieronim Zveglič
1 Bratje pridigarji... naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo s kratkimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji (prim. II. potrjeno Pravilo sv. Frančiška; v: Spisi sv. Frančiška in sv. Klare, Celje 1982, str. 84).
Ob novi izdaji Leksikona imen
Prvi slovenski priročnik za rojstna imena Leksikon imen s podnaslovom Izvor imen na Slovenskem je izšel leta 1988 pri celjski Mohorjevi družbi. Deležen je bil velike pozornosti vseh sredstev obveščanja in dobil številne zelo ugodne ocene doma in v tujini. Leksikon imen je postal Mohorjeva uspešnica in bil tudi razmeroma kmalu razprodan. Zaradi stalnega povpraševanja po njem so tako avtor kol tudi pri založbi začeli misliti na novo izdajo. V ta namen so pri Mohorjevi družbi Leksikon imen vnesli v računalniški zapis in na tej osnovi je nastala nova izdaja.
V Leksikonu imen je upoštevana in obdelana večina pri nas uveljavljenih in tradicionalnih imen, tj. nekaj več kot 1200 gcselskih in podgeselskih imen, skupaj z drugimi oblikami in priimki pa se število imen približuje 4000. Kljub temu pa je to veliko premalo, da bi vsakdo našel svoje ime v priročniku. Pri pisanju leksikona je imel avtor na razpolago statistične podatke Zavoda za statistiko Republike Slovenije, in sicer 100 najbolj pogostih imen v Sloveniji iz leta 1980 in širši spisek imen iz leta 1971 s frekvenco 10 in več, tj. nekaj več kot 2000 imen. Ker je to, kot bo razvidno iz nadaljevanja, zelo malo v primerjavi z vsemi imeni v Sloveniji in ker so bili ti podatki že takrat nekoliko zastareli, si je avtor s pomočjo Mohorjeve družbe od Zavoda za statistiko priskrbel spisek vseh uradno zapisanih imen v Sloveniji s frekvencami po stanju dne 31. 12. 1994. Ti novi in popolni podatki, ki so v novem leksikonu navedeni v
posebnem indeksu, so seveda bistveno kvalitetnejše izhodišče za raziskovanje in razlaganje imen v Sloveniji, obenem pa omogočajo, da bo vsak uporabnik v novem Leksikonu imen našel svoje ime vsaj statistično ugotovljeno, če že ne razloženo.
Frekvenca ali pogostnost imena, tj. podatek, koliko oseb v Sloveniji ima določeno ime, je namreč izhodišče za dodatni izbor in razlaganje tega imena v novem priročniku. Preden pa natančneje razložimo to izhodišče, si oglejmo nekaj najpomembnejših številk, ki jih je mogoče dobiti iz že omenjenega spiska vseh imen v Sloveniji. Tako je bilo po CRP (Centralnem registru prebivalstva) konec leta 1994 v Sloveniji 34706 rojstnih imen, od tega 16199 moških in 18507 ženskih.
Kar 22676 imen (10496 moških in 12180 ženskih) ima frekvenco 1 (unikatna imena)', 3869 (1881 m in 1988 ž) frekvenco 2 (skoraj unikatna imena), 1617 (767 m in 850 ž) frekvenco 3 (skorajda unikatna imena), 952 (461 m in 491 ž) frekvenco 4, 656 (298 m in 358 ž) frekvenco 5, 509 (240 m in 269 ž) frekvenco 6, 411 (209 m in 202 ž) frekvenco 7, 286 (131 m in 155 ž) frekvenco 8, 207 (88 m in 119 ž) frekvenco 9 in 209 (102 m in 107 ž) frekvenco 10.
Precej manj je imen z veliko pogostnostjo. Tako ima frekvenco nad 500 samo 462 imen (214 moških in 248 ženskih), med temi pa je 129 imen (56 m in 73 ž) s frekvenco 500999, 116 (56 m in 60 ž) s frekvenco 10001999, 60 (30 m in 30 ž) s frekvenco 20002999, 33 (11 m in 22 m) s frekvenco 30003999, 20 (14 m in 6 ž) s frekvenco 40004999, 70 (27 m in 43 ž) s frekvenco 50009999 in 34 imen (20 m in 14 ž) s frekvenco nad 10000.
Naslednji zanimiv in osupljiv podatek je, daje v Sloveniji 18348 (8454 moških in 9894 ženskih) dvojnih imen2 (npr. Ana Marija, Ana -Marija; ime Anamarija pa je zloženo ime'), med katerimi je tudi 31(17 moških in 14 ženskih) trojnih imen (npr. Daniel Peter Martin, Rudi Rok Anton, Feliks-Srečko-Anton, Ana Marija Reza, Jelka Marija Pavla, Lea A da Jožefa). Za izbor imenskih gesel in podgesel v novi izdaji so nadalje uporabni še naslednji podatki: ime pri zaporedni številki 1000. ima frekvenco 106, pri zaporedni številki 1000. posebej za moška ali ženska imena pa imajo imena frekvenco 20-22. Avtor Leksikona imen je namreč poleg spiska vseh imen po stanju 31. decembra 1994 od CRP dobil tudi
po prvih 1000 moških in prvih 1000 ženskih imen za leta 1990, 1985 in 1980. Skupaj z že omenjenim spiskom imen iz leta 1971 je bilo tako možno za okrog 2000 imen izdelati prikaz gibanja njihovih frekvenc v časovnem obdobju 1994-1971. V tem vrstnem redu časovnih presekov (tj. 1994, 1990, 1985, 1980,1971) so za imeni v oklepajih navedene njihove frekvence, npr. Mojca -e ž (11089, 10704, 9904, 8392,4505); Drago -a m (6833, 7041, 7222, 7180, 8097). Če beremo navedene številke od desne proti levi, ugotovimo stalno naraščanje zanimanja za ime Mojca in stalno rahlo upadanje le-tega pri imenu Drago v obdobju 1971- 1994. Za imenom je torej lahko samo ena številka in ta je za leto 1994. Če katera številka iz let 1990, 1985 in 1980 manjka, to pomeni, daje frekvenca tega imena pod 20, če pa manjka zadnja - peta številka, pomeni, daje imelo ime leta 1971 frekvenco pod 10. Če sta v nizu petih številk vsaj dve, so trije manjkajoči podatki označeni s tremi pomišljaji, če manjkata dva, je to označeno z dvema pomišljajema in če manjka en podatek, je zapisan en pomišljaj.
Navedeni statistični podatki zgovorno kažejo na ogromen imenski fond, ki ga mora imenoslovec raziskati, če želi pripraviti kar najbolj uporaben in popoln imenski priročnik. Vtis o veliki množini statistično ugotovljenih imen sicer nekoliko zbledi ob dejstvu, da imata skoraj dve tretjini imen frekvenco 1. To bi bilo lahko zelo zanimivo za raziskovalce psihologije precejšnjega dela prebivalcev Slovenije, saj se pri izbiranju imen kažeta njihova težnja po posebnosti, izjemnosti ter ekskluzivnosti in pretirana naklonjenost tujemu. Naslednji podatek, da je med vsemi imeni 18348 dvojnih imen, torej več kot polovica, samo še potrjuje prejšnjo misel. Dvojna imena so večinoma samo dvoimenske kombinacije že znanih imen, ki se kot prvo ali drugo ime kar naprej ponavljajo. Število pravih imen se potemtakem zmanjša vsaj na polovico, čeprav nekaj prvih in drugih imen najdemo samo v dvojnih imenih. Pri posameznih imenskih geslih in njihovih različicah so v uvodnem statističnem delu tudi podatki o tem, kolikokrat je obravnavano ime ali njegova različica uporabljena kot prvo ali drugo ime v dvojnih imenih. Tako je npr. ime Ana kot prvo ime v dvojnih imenih uporabljeno 267-krat, kot drugo ime pa 269-krat. Ti številki pa pomenita samo to, v koliko različnih dvoimenskih kombinacijah je bilo ime Ana
uporabljeno, ne pa dejanskega števila vseh dvojnih imen, v katerih je Ana prvo ali drugo ime. Tako je npr. samo kombinacija Marija Ana ponovljena kar 529-krat, Marija-Ana 32-krat, najvišjo frekvenco sploh ima dvojno ime Ana Marija (1117), zelo visoko pa zloženo ime Anamarija (572). Marija kot ime z najvišjo frekvenco je kot prvo ime v dvojnih imenih uporabljeno 512-krat, kot drugo pa 614-krat. Seveda paje število dvojnih imen, v katerih je Marija, zaradi visokih frekvenc posameznih imenskih kombinacij zelo veliko. Omembe vredno je tudi to, da ime Marija nastopa kot drugo ime v 9 moških dvojnih imenih: Anton Marija, Bogumil Marija, Erik Marija, Gorazd Marija, Jan Marija, Janez Marija, Jeremi Marija, Pavel Marija, Štefan Marija . Imeni Marija in Ana sta razen v dvojnih tudi najbolj pogosti sestavini v trojnih imenih: Ana Marija Reza, Ana Marija Valentina, Doroteja Ana Marija, Eva Maria Ilirija, Jelka Marija Pavla, Jennifer MaryAnn, Natalie Anna Maria.
V imenskih priročnikih ali razpravah o imenih je v zvezi s pogostnostjo običajno navedeno določeno število najpogostejših imen. Tu se bomo zadovoljili s prikazom 20 najpogostejših imen, ki so opremljena s frekvencami iz že omenjenih časovnih presekov, tj. izlet 1994, 1990, 1985, 1980, 1971. Tako je možno za vsako obdobje narediti lestvico. Ta imena so: I.Marija (97495, 106060, 117513, 128402, 142571), 2. Franc (43976, 48246, 54494, 61085, 77173), 3. Ana (33755, 34959. 36909, 38876,35716), 4. Janez (32656. 34444, 37041,39378,35054), 5. Anton (30666, 33345, 37081. 40861, 45675), 6. Jožef (30225, 32145, 34523. 36998, 17715), 7. Ivan (28676, 31198, 34389, 37376, 46377), 8. Jože (19625, 21543, 24557, 27270, 54470), 9. Andrej (18408, 18272, 17652, 16079, 12475), 10. Marko (16304, 15563, 13843, 11372, 6863), 11. Frančiška (16110, 18108, 20971, 23973, 25074), 12. Stanislav (15962, 16577, 17571, 18271, 9961), 13. Jožefa (15876, 17116, 19034, 20988, 19884), 14. Marjan (15193, 15712, 16191, 16388, 17789), 15. Milan (14389, 15064, 15530, 15593, 15379), 16. Peter (13942, 13994, 13833. 13006, 10844), 17. Irena (13332, 13375, 13245, 12752, 10523), 18. Alojz (13210, 14631, 16861, 19134, 29110), 19. Ivana (12979, 14112, 15574, 17067, 12750), 20. Terezija (12471, 13786, 15704, 17533, 19787). Ker številke najbolje
govorijo same, bomo tu dodali samo nekaj opažanj. Pri večini najpogostejših imen jc možno opaziti bolj ali manj močno padanje frekvenc. Pri tem je brez dvoma prvo ime Marija, katerega frekvenca seje od leta 1971 do 1994 zmanjšala za več kot 45000, kar je več kot je frekvenca po vrsti drugega imena Franc. Tudi to ime je v tem obdobju močno nazadovalo, prav tako še imena Alojz. Anton in Ivan. V prvi deseterici sta napredovali edino imeni Andrej in Marko, v drugi pa Stanislav, Peter in Irena, medtem ko seje frekvenca imena Ivana najprej povečevala, potem pa spet padla na skoraj tako kot v začetku. Zanimivo stanje izkazujeta imeni Jolef in Jože. Številke kažejo, da se je ime Jolef močno okrepilo, ime Jole pa zelo upadlo. Ker sta se dvig pri prvem in padec pri drugem zgodila v letih 1971-1980, in to za več kot 100%, je možno domnevati, daje v tem času prišlo do sprememb v uradnem zapisovanju obeh imen na škodo imena Jole. Obrat med polno in skrajšanima oblikama bi lahko domnevali pri imenih Stanislav ter Stane in Stanko. Tako se jc frekvenca imena Stanislav v letih 1971-1980 povečala od 9981 na 18271, frekvenca imena Stane je v istem času padla s 4297 na 1086, frekvenca imena Stanko pa z 10742 na 5832. Na splošno pa je po letu 1971 možno zaslediti obraten proces, in sicer, da so se močno uveljavile skrajšane oblike imen in se pogosto okrepile na račun izhodiščnih imen. Taki sta npr. imeni Mihael (4404, 4577, 4902, 5220, 4242) in Miha (6072, 5232, 3848, 2402, 2528) ter še druga.
V novem Leksikonu imen je precej več imenskih gesel in podgcsel. Nekakšen okviren, a ne absolutno obvezujoč statistični kriterij za dodatna imena je frekvenca 100. Pri tem so glede na druge, zlasti pravopisne kriterije odpadle nekatera hrvaške ali srbske ustreznicc slovenskih imen, čeprav dosegajo precej visoke frekvence. Prav tako niso upoštevana vsa muslimanska imena, ampak samo pomensko ali zgodovinsko zanimivejša in taka, kijih ne uporabljajo samo priseljenci in njihovi potomci.
Bistvena novost novega leksikona je, da kot samostojna gesla obravnava tudi ženska imena, ki izhajajo iz moških, npr. Aleksandra: Aleksander, Andrej: Andreja, Zvonka: Zvonko. V Leksikonu imen so ta imena navedena kot podgesla in s kazalkami usmerjena k imenom Aleksander, Andrej, Zvonko, kjer so ustrezno razložena. Tudi v teh
primerih je kriterij frekvenca 100 z manjšimi odstopanji, medtem ko so ženska imena z zelo nizkimi frekvencami še naprej podgesla in so v celoti prikazana in razložena pri ustreznih moških imenih. Kot podgesla k ženskim imenom pa so lahko navedena tudi moška imena z zelo nizkimi frekvencami.
Pri imenskih geslih je navedena večina različic obravnavanega imena s frekvencami, ki dokazujejo njihovo resnično obstajanje. Iz mnogih imen so namreč možne številne različice, a v resnici niso vedno vse uporabljene. Popolni statistični podatki v tem oziru ne dopuščajo nobenih dvomov. V novem leksikonu so s posebno oznako navedene tudi nekatere klicne ali narečne oblike imen, ki sicer niso uradno zapisane.
V Leksikonu imen je posebno uvodno poglavje z naslovom Glasovna podoba imen.
V	novem leksikonu bo precej dopolnjeno. Ob prelistavanju zajetnega spiska vseh imen v Sloveniji imamo namreč pogosto vtis, da to niso slovenska, ampak kar tuja imena. Glede na narodnostno strukturo prebivalstva v Sloveniji je seveda razumljivo, da je pri nas toliko in toliko italijanskih, madžarskih, hrvaških, srbskih ali muslimanskih imen, preseneča pa neobičajno veliko število angleških, francoskih, nemških in še kakšnih imen. Ev-ropeizacija imen je sicer znana tudi drugod, npr. v Nemčiji. Tako v sodobnem nemškem priročniku W. Burkarta Neues Lexikon der Vornamen, ki vsebuje okrog 10000 imen, poleg angleških, francoskih, italijanskih, španskih itd. najdemo tudi slovanska, arabska in druga imena. V slovenskem imenskem fondu pa so ne glede na »evropskost« najbolj problematične t.i. hibridne imenske oblike, tj. oblike, ki imajo v svoji sestavi istočasno slovenske in tuje glasovne elemente. Vzemimo npr. latinsko ime Mauritius , ki mu v slovenščini ustreza ime Mavric(ij), v italijanščini Mauri-zio itd. Pri nas pa so uradno zapisane naslednje oblike: Mavricij (66), Mavric, Mavricijo (8), Mavricjo, Mavrizio, Maurice, Mauricij (5), Mauricijo (4), Mauricio (6), Maurise, Maurizio (29), Moric, Moriš (II), Morris. Takih ali podobnih primerov je nešteto, vsi skupaj pa s svojo pravopisno anarhijo močno načenjajo podobo slovenskega jezika. Rešitev tega »imenskega Babilona« - seveda dolgoročno - vidi avtor novega Leksikona imen najprej v dvigu splošne in jezikovne kulture.
V	to spada tudi boljše poznavanje imen in vsega, kar je povezano z njimi. Istočasno bi
bilo treba nekoliko dopolniti Zakon o osebnem imenu, in sicer tako, da bi prosto izbiro imena dopolnili vsaj s priporočilom, da naj ima Slovenec ime, ki se piše v skladu s slovenskim pravopisom, Italijan ime, ki je v skladu z italijanskim pravopisom itd. V praksi bi to izgledalo tako, da bi na matičnih uradih imeli spiske priporočanih imen oziroma nekakšen imenski pravopis, po katerem naj bi se ravnali pri zapisovanju imen v matične knjige. Take spiske imajo že mnogi kulturno in imenoslovno bolj razviti narodi v Evropi, med slovanskimi narodi pa npr. Rusi in Čehi. Na mednarodnem onomastičnem kongresu leta 1993 v Trieru sta bili pravopisno normiranje imen in imensko pravo obravnavani v 3. in 9. sekciji. Pri izdelavi omenjenega »pravopisa« je avtor pripravljen sodelovati, najbolj konkreten korak v tej smeri pa je novi Leksikon imen, ki ima sicer predvsem vlogo priročnika, obenem pa z imenskimi gesli in podgesli predlaga pravopisno-norma-tivno usklajene zapise in naglase imen.
Janez Keber
OPOMBE
1	Da ne bi kršili Zakima o varstvu osebnih podatkov, je morala Mohorjeva družba kol uradni uporabnik statističnih podatkov o imenih z Zavodom za statistiko podpisati pogodbo, v kateri se zavezuje, da v novem leksikonu pri imenih ne bodo navedene frekvence 1, 2, 3. Za gcselska in podgeselska imena ter v nekaterih drugih neizogibnih primerih je zato avtor primoran uporabljati tri opisne oznake. Imena brez navedbe frekvence v besedilu in indeksu imajo torej frekvenco I ali 2 ali 3.
2	Izraz dvojno ime pomeni »ime, ki ga tvorila dve nara-razen ali z vezajem pisani imeni«. V veliko modo so prišla v novejšem času, sicer pa jih je mogoče najti že v starejSih matičnih knjigah. Vcčimcnskost je bila že v zgodovini v glavnem privilegij vladarskih in plemiških oseb, redovnic itd. Iz koledarskih vzrokov so nastala dvojna imena zato. ker so nesvetniškim imenom dodajali svetniško ime, npr. Alojz Slavko, Branko Franc. Opazna je skupina dvojnih imen, ki jih tvorijo polne in skrajšane oblike ali tvorjenke posameznih imen. npr. Aleksander Sašo, Žane Janez. Žan-Jan. Janez Janko. Jemej Nejc, Ana Nuia.
1 Izraz zloieno ime pomeni »ime zloženo iz dveh ali več imen, pisanih skupaj«. Zložena imena, imenovana tudi dvočlenska, so imeli že stari Grki, Germani in Slovani, npr. Branimir, Miroslav. Vladimir.
Kratka zgodovina računalništva
Ob 50-lelnici prvega elektronskega računalnika ENIAC
Danes se srečujemo z računalniki na vseh področjih življenja, povsod nam služijo kot nepogrešljivo orodje^ pa se tega pogosto sploh ne zavedamo. Če bi se npr. istočasno pokvarili vsi računalniki v Sloveniji, bi se ustavilo delo v bankah, obstale bi tovarne in večina raziskovalnih ustanov, večina telefonov bi bilo mrtvih, obstali bi mnogi avtomobili, radio in televizija bi obmolknila, izšel ne bi noben časopis, skoraj ničesar ne bi mogli urediti v državnih uradih - skratka prišlo bi do »kompjustrofe«, računalniške (kompjuter-ske) katastrofe, kot so nekateri poimenovali to nesrečo, ki pa se hvalabogu lahko zgodi le v znanstveni fantastiki.
Res je, da se vsak dan tu in tam kak računalnik pokvari. V celoti pa delujejo toliko zanesljivo, da smo nanje preložili mnogo tistih umskih del, ki se jih stroj lahko »nauči«: računanje vseh vrst (na milijone računskih operacij), preštevanje in sortiranje vseh mogočih podatkov, pomnjenje in zapisovanje vsega tega na magnetne trakove, plošče (diske, diskete). Vsa ta dela, ki so za naše možgane dolgočasna, moreča in utrudljiva, opravi računalnik dosti hitreje, od začetka do konca enako natančno, ker je pač stroj in ne živ organizem, ki se utrudi in dela napake.
Računalniki nastopajo v najrazličnejših oblikah in povezavah z drugo tehniko okrog nas. Najpogosteje v vsakodnevnem življenju z besedo »računalnik« razumemo t.i. osebni računalnik (angl. PC - personal computer). Z njim ali z njegovim »sorodstvom« se je verjetno srečal že vsak izmed nas, če ne drugače takrat, ko je v večji blagovnici plačeval in je gledal prodajalko, kako »nekaj tipka«. Tak računalnik ima naslednje glavne dele: »možgani« (osrednja procesna enota, angl. CPU, z matično ploščo) z »beležnico« (pomnilnik, angl. RAM), s pomočjo katere opravljajo večino nalog, »spomin ali arhiv« (trdi disk, dis-ketnik, tračna enota), kamor zapisuje rezultate svojega dela. Vse to je običajno v ko-
vinski sivi škatli, ki ji rečemo računalnik. Svoje ukaze ali želje mu sporočamo preko tipkovnice ali z miško, računalnik pa nam nanje »odgovarja« preko zaslona.
Danes le malokdo pomisli, da je tak računalnik, ki je že del našega vsakdana, nastal komaj pred 15 leti: firma IBM je 1981 predstavila svoj prvi osebni računalnik IBM-PC. Tedaj se verjetno še niso zavedali, da so s tem določili nov industrijski standard za celo prihodnje obdobje. Pot do sem pa je bila dolga.
Čeprav govorimo o 50-letnici računalnika, seje zgodba začela že pred okroglo 5000 leti: približno 3000 let pr. Kr. zasledimo prve zapise o številkah in številskih sistemih, računali pa so verjetno kar s prsti na rokah in nogah. 1100 let pr. Kr. so Kitajci že uporabljali preprosto leseno računalo, grški filozof Aristotel je 330 let pr. Kr. razvil logiko, na kateri dejansko temeljijo tudi današnji računalniki, nemški matematik Leibniz pa je 1673 predstavil stroj za računanje in 15. marca 1679 objavil odkritje, na katerem je zgrajena vsa modema elektronska obdelava podatkov: dvojiški številski sistem. Vse to je bilo potrebno, da je v zadnjih nekaj desetletjih nastopila doba računalnikov.
Prvi računalnik, ki je delal v dvojiškem sistemu, je leta 1936 razvil Nemec Konrad Zuse. To je bil še mehanski računalnik in zato zelo počasen: na sekundo je opravil največ 20 aritmetičnih operacij, eno množenje je trajalo okrog 5 sekund.
Prvi elektronski računalnik sta poleti 1946 predstavila svetu Američana J. P. Eckert in J. W. Mauchly z univerze v Pennsylvaniji. Imenovala sta ga ENIAC (slov.: elektronski številski integrator in računalnik) in je bil prava pošast (slika 1), zavzemal je 150 m2 in tehtal 30 ton, toda računati je znal bistveno hitreje: eno množenje je trajalo le 2,8 tiso-činke sekunde. Leta 1973 je prišlo ob nekem patentnem sporu na dan, da to dejansko ni bil
prvi elektronski računalnik, saj je že 1942 izdelal John Atanasoff podoben računalnik, ki sta ga poznala tudi ENIAC-ova konstruktorja in seveda s pridom izkoristila izkušnje svojega predhodnika. Toda elektronke, ki so služile kot stikala in so bile srce tega računalnika, so zavzemale dosti prostora, zelo so se segrevale in so porabile ogromno energije. Pogosto so tudi pregorele in jih je bilo treba stalno menjali, tako da so konstruktorjem povzročale hude glavobole.
Dva dneva pred božičem 1947 so J. Bar-deen, W. Brattain in W. Shokley predstavili svetu svoje odkritje: tranzistor, narejen iz posebej obdelanega silicija - polprevodnika, ki je imel pred elektronko vrsto prednosti. Tranzistorje bil manjši, preklapljal je veliko hitreje, bil je dosti manj občutljiv in zahteval dosti manj energije. S tem so si po pravici zaslužili Nobelovo nagrado, potrebnih pa je bilo še osem let znanstvenega dela, preden so prve tranzistorje vgradili v serijske računalnike. Zato so še naprej gradili računalnike s počasnimi, občutljivimi in energijsko požrešnimi elektronkami.
Leta 1948 seje na trgu pojavila s svojimi prvimi računalniki firma IBM, ki je do danes ostala med vodilnimi na tem področju. Eden prvih njihovih modelov je bil znani model 604. Raziskovalci trga pri IBM so računali, da bodo izdelali kakih 75 takih računalnikov, pa so jih v celoti prodali preko 5600, še leta 1975 jih je obratovalo okrog 400.
Leta 1951 je bil izdelan računalnik Univac I, prvi komercialni, serijsko izdelan računalnik. Vsi dotedanji so bili izdelani po naročilih in po željah znanih kupcev. To je bil še vedno računalnik na elektronke, eno množenje pa je znal opraviti že v 1,8 ti-sočinkc sekunde. Istega leta so v ZDA prvič uporabili računalnik za analizo predvolilnih anket in napoved volilnih rezultatov. Računalnik je pravilno napovedal zmago D. D. Eisenhovvcrju. Danes si ne moremo več predstavljati javnomnenjskih in predvolilnih anket brez računalnikov.
Leta 1952 predstavi IBM svoj model IBM 701, ki je bistveno hitrejši: eno množenje opravi v 0,4 tisočinke sekunde in je absoluten hitrostni prvak. Zato je postal popularen med znanstveniki, ki jim računanja nikoli ne manjka.
Leta 1954 začno nastajati prvi računalniški »visoki programski jeziki«, npr. FORTRAN (slov.: »prevajalec formul«).
Leta 1955 pa so se rodili elektronski računalniki druge generacije: firma Bell Te le-phonc Laboratories je izdelala računalnik Tradic s tranzistorji in germanijevimi diodami. Tranzistorji se niso segrevali tako kot elektronke in zato je ta računalnik rabil približno dvajsetkrat manj energije, kot bi je rabil ustrezen računalnik z elektronkami.
1956 je izdelal IBM prvi računalnik s spominom na magnetni plošči. s trdim diskom, na katerega je bilo že mogoče zapisati deset milijonov desetmestnih števil, izreden dosežek za tiste čase. Računalnik je bilo mogoče najeti za 3200 dolarjev na mesec!
Leta 1957 se je začela tekma za vesolje med ZDA in SZ in to je spodbudilo ZDA, da so namenile velike vsote za razvoj elektronike. Svet se je znašel na pragu dobe mikro-elektronike. Tega leta je bilo v uporabi na vsem svetu okrog 1300 računalnikov, pet let kasneje pa že čez 16500. Zaradi serijske proizvodnje so se računalniki pocenili, postali so manjši in lažji. Glavna izdelovalca v teh letih sta bila firmi IBM in Sperry.
Leta 1958 sta skoraj istočasno dve ameriški firmi izdelali prvi »čip«; na majceni silicijevi ploščici (=angl. chip) so uspeli namestiti nekaj preklopnih elementov (tranzistorjev).
Tri leta kasneje, 1961, so izdelali že pravo integrirano vezje s 4 tranzistorji in drugimi elektronskimi elementi, ki so delovali neodvisno drug od drugega na silicijevei ploščici s premerom 1,5 mm (slika 2). S tem so se
odprla vrata v svet mikroelektronike in še oktobra istega leta je firma Texas Instruments izdelala za ameriško vojsko majhen računalnik, ki je bil v celoti sestavljen iz integriranih vezij in je imel tudi polprevodniški pomnilnik za nekaj 100 znakov.
V letih 1968/69 je človek prvič obletel Luno in na njej tudi pristal. Vse to je bilo
mogoče le z uporabo velikega števila najmočnejših računalnikov tistega časa. Leta 1968 je bila ustanovljena tudi firma Intel, ki je danes eden vodilnih izdelovalcev osrednjih procesnih enot (CPU) v obliki čipa-mikro-procesorja velikosti sladkorne kocke.
Leta 1974 je Intel izdelal mikroprocesor 8080, v katerem je združenih le 5500 tranzi-stoijev. Na osnovi tega procesorja je bil kasneje izdelan procesor Z80, ki ga mnogi poznate kot srce popularnih hišnih računalnikov Sinclair.
Štiri leta kasneje, 1978, pa je firma Fair-child izdelala prvi pravi CPU, osrednjo procesno enoto, srce računalnika v obliki mikroprocesorja z 20.000 tranzistorji. Skoraj istočasno je firma Commodore predstavila prvi osebni računalnik (PC) z imenom PET, Američana S. Wozniak in S. Jobs pa prvi Apple (»jabolko«). Oba računalnika sta postala tržni uspešnici in sta svojim konstruktorjom prinesla milijone dolarjev.
Leta 1981 je tudi IBM predstavil svoj prvi PC, ki je kmalu postal industrijski standard za to vrsto računalnikov. Tak PC je v svoji mali kovinski škatli, ki si jo lahko z rokami odnesel iz trgovine domov, skrival tolikšno sposobnost računanja in drugih opcracij, ki je še nekaj let prej stala stotisoče dolarjev in tehtala vsaj nekaj centov. Današnji, 15 let mlajši osebni računalniki so sicer več kot stokrat hitrejši od prvih PC modelov, imajo neprimerno večji pomnilnik in večji disk za zapisovanje rezultatov, zgrajeni pa so v bistvu na enak način.
V katero smer bo šel razvoj? Ali imajo ob tako bliskovitem razvoju osebnih, malih računalnikov tako imenovani supcrračunal-niki sploh še kaj bodočnosti? Pri matematično zelo zahtevnih nalogah (fizika, meteorologija, telekomunikacije, ip.) gotovo. Današnji superračunalniki v eni sekundi opravijo toliko računskih opcracij, kolikor bi jih računalniki prve generacije (pred letom 1955) opravili v nekaj tisoč letih! Prvo integrirano vezje je na 1,7 mm2 združevalo 4 tranzistorje. Današnji Intelov CPU P6 (Pentiumov naslednik) združuje na 306 mm" 5,500.000 tranzistorjev (slika 3)! Torej 0,000056 mm2 na en tranzistor proti prvotnim 0,425 mm2, rezultat je kar 7590-krat boljši!
Kam pa zdaj? Integirana vezja so danes že dosegla fizikalne ovire pri zmanjševanju sestavnih delov in povečevanju hitrosti dela. Eden od izhodov je, da v enem računalniku
namesto enega uporabimo več procesorjev, ki si nalogo razdelijo in jo tako opravijo hitreje. Druge ekipe znanstvenikov iščejo povsem nove poti: elektroni se namreč premikajo prepočasi, pa še motijo se med seboj, če jih poskušamo voditi preblizu skupaj. Zato raziskujejo možnosti uporabe svetlobe namesto elektrike. Prava rešitev se verjetno skriva v kombinaciji obeh: novi načini povezave hitrejših elementov, narejenih z novo tehnologijo. Poseben izziv pri tem so človeški možgani, katerih uspešnost je posledica odlične organizacije, ki izredno dobro nadomesti sorazmerno počasno delovanje. To čudo Stvarnikove »računalniške tehnike« še vedno lahko samo občudujemo, ponoviti, umetno izdelati pa tega ne znamo. Pa čeprav gre za tako »enostavne« probleme, kot so branje, govor, premikanje, prepoznavanje oblik, ipd.
Po članku H. Etzlerja v reviji Chip priredil
Janez Jeromen
Od jutra do večera se spreminja čas, vse gre naglo pred Gospodom. Vsak razumen človek spozna modrost, in hvali tega, kdor jo je našel (Sir 18,26.28).
Živimo s papirji
Že v 3. tisočletju pred Kr. so Egipčani izumili izdelovanje papirja iz stebla neke močvirne rastline, po grško imenovane pdpyros. Tak papir so pozneje za svojo pisavo uporabljali stari Grki, poleg pergamenta (posebej ustrojene živalske kože), medtem ko so pisavo prevzeli od Feničanov. Grško pisavo so potem preoblikovali Rimljani v svoj črkopis, ki je podlaga današnji latinici. K razširitvi raznih pisav na papir pa je pripomogla Gu-tenbergova iznajdba tiskanih črk v 15. stoletju. S tem so rokopisne listine (dokumente) zamenjala tiskana besedila-papirji določene oblike in vsebine.
Kaj so torej ti papirji, tudi listine imenovani, ki se bistveno razlikujejo od drugih uporabnih oblik: knjižnih, risalnih, fotografskih, reklamnih, ovojnih in higienskih? To so papirji, popisani s človeško pisavo in izražajo določena pravna razmerja med ljudmi, to je razmerja urejena z zakoni in drugimi predpisi. Listine so torej v predpisani obliki sestavljeni zapisi ter odločbe o dogodkih in dejanjih pravne vsebine. Vsebujejo določene pravno pomembne podatke in so v uradnih postopkih tudi redno dokazno sredstvo.
Listine so predvsem pismeni dokumenti. Nepismeni dokumenti pa so: mikrofilmi, magnetofonski trakovi, videokasete in podobno.
Listine delimo na javne in zasebne.
Javne listine so posebni pravni akti, ki so namenjeni določenim fizičnim in pravnim osebam za razliko od splošnih pravnih aktov, ki so objavljeni v javnih glasilih (ustava, zakoni in drugi podzakonski akti). Javne listine izdajajo državni organi ali pooblaščene organizacije (sodišča, tožilstva, javna uprava) ali lokalni upravni organi. Javne listine so: uradni listi, sodbe, sodni sklepi, odredbe, klici, odloki, obvezna navodila, razne upravne odločbe in dovoljenja, volilne listine, razni zapisniki v postopkih in komisijah, uradna potrdila, osebne izkaznice, potni listi, državne obveznice, certifikati in podobno. Med javne listine je šteti tudi meddržavne sporazume -konvencije, ki jih ratificirajo (potrjujejo) parlamenti držav podpisnic. Šolska spričevala so
Znamenje, ki ni papirnato in ga javne listine ne priznavajo. Foto Alenka Veber.
večinoma javne listine. Pooblastilo pa je lahko javno ali zasebno.
Druge listine so zasebne: pismene pogodbe, zasebna (privatna) potrdila, lastnoročno pisane in podpisane oporoke (testamenti), knjigovodske bilance in drugi finančni izkazi (razen državnih), fakture (računi) in drugi trgovinski papirji, garancijski listi proizvajalcev za prodano blago, strokovni izvidi in druga poročila (npr. zdravniška), bančni papirji (instrumenti, poštna potrdila, članske izkaznice in podobno.
Med zasebne listine lahko štejemo tudi razne vloge strank v sodnih in upravnih postopkih: ovadbe, tožbe, pritožbe, ugovore, pismene predloge, prošnje, zahtevke, izjave in podobno.
Vsaka javna ali zasebna listina vsebuje: naslov, ime izdajatelja, ime zavezanca (dolžnika) in upravičenca (upnika), denarni znesek ali druge številčne podatke s krajšo ali daljšo vsebino, dan in kraj izdaje ter čitljiv podpis izdajatelja. Navedba upravičenca odpade pri kazenskih sodbah - razen, če vsebujejo odškodninski izrek - ali pri davčnih
odločbah. Navedba zavezanca pa odpade pri nekaterih sodnih odločbah in pri upravnih dovoljenjih, kjer je upravičena oseba hkrati tudi dolžnik za kakšne storitve, za povračilo stroškov ali plačilo taks. Stranki ni potrebno, da sama napiše listino, ker zadostuje, da zapis drugega prebere in ga podpiše.
Med posebne listine štejemo javne in zasebne vrednostne papirje. Njihova vrednost se kaže v tem, da so prej ali slej plačljivi v denarju (likvidni). Glasijo se na ime upravičenca ali na prinosnika papirja ali po odredbi izdajatelja (ordrski papirji). Za vrednostne papirje je značilno, da dajejo imetniku določene pravice: lastninske, obligacijske in članske, da vsebujejo natančno, v zakonu predpisano vsebino in da jih imetnik v predpisani obliki (z indosamentom) lahko prenaša na drugo osebo. Tedaj imetnik s papirjem razpolaga: ga proda, na drug način odstopi drugemu ali celo zastavi v zavarovanje svojega dolga. Včasih je prenos papirja prepovedan.
Lastninski vrednostni papir daje imetniku pravico, da s stvarjo, zapisano na papirju, dejansko razpolaga. Npr. imetnik skladišč-nice je tudi lastnik blaga, ki je shranjeno v javnem skladišču. Podobno razpolaga imetnik tovornega lista z blagom, ki se prevaža po železnici. Obligacijski papirje tisti, s katerim pridobi prejemnik določeno terjatev iz obveznice, čeka, menice ali certifikata. Članski papir - delnica pa daje prejemniku članske pravice, npr. dividendo kot del dobička delniške družbe.
Vsebina vrednostnih papirjev je različna.
Obveznica vsebuje zavezo prejemnika posojila (izdajatelja), da bo imetniku papirja v odrejenem roku vrnil posojeni denarni znesek. Ček je brezgotovinski plačilni papir, s katerim njegov imetnik kot kupec naroča banki, da naj plača prodajalcu blaga določen denarni znesek (kupnino) iz kupčevega dob-roimetja (denarne vloge) v banki. Menica je nakazilo, s katerim A (trasant) naroča B-ju (trasatu), da s podpisom potrdi (atestira) menico in da izplača C-ju (remitentu) določen denarni znesek v določenem roku ali na vpogled. Novodobni certifikat pa je vladno potrdilo na ime občana, da ima pri finančnem zavodu odprt račun dobroimetja v določeni denarni vrednosti za pridobitev delnice podjetja ali investicijske družbe - po lastni izbiri. Obveznice in deínice se prodajajo in kupujejo na denarni borzi.
Potniki brez potnih listov. Foto Alenka Veber.
Listine, po domače papirji, nas spremljajo od rojstva do smrti. Ko se rodimo, poročimo ali umremo, nam izdajajo matični uradi dokazna poročila. Šolsko spričevalo nam daje poleg drugih zahtev neko možnost za zaposlitev, potrdilo o državljanstvu volilno pravico, potni list nam omogoča potovanje na tuje, s čekom ali s kreditno kartico plačujemo kupljeno blago, z vozniškim dovoljenjem pridobimo pravico do vožnje z avtom, zavarovalna polica nam omogoča zavarovanje osebe ali premoženja, pravilno sestavljena pismena pogodba omogoča nakup, prodajo ali podaritev nepremičnin: kmetijskega posestva, hiše in drugih stavb, stanovanja, poslovnega prostora, garaže, obdelovalnega, gozdnega ali zazidalnega zemljišča. Pri vsaki večji prometni nesreči je treba kar na cesti sestavili policijski zapisnik.
Velja si zapomniti, da je po veljavnem zakonu o obligacijskih razmerjih za nekatere pogodbe potrebna pismena oblika: za ustanovitev poroštva, ko porok v pogodbi jamči poleg ali namesto dolžnika, da bo v redu vrnil posojilo. Nadalje je treba zapisati pogodbo za najem stanovanja ali poslovnega prostora, za bančno kreditno pogodbo, za nakup avtomo-
bila ali traktorja, za sodobni začasni zakup (lizing) rabljenih strojev ali motornih vozil s poznejšim nakupom teh stvari in še za druge primere. Kjer se zahteva pismena pogodba, je ustni sporazum med strankama neveljaven (ničen).
Zakaj zahteva zakon pri določenih pogodbah pismeno obliko? Prvič zaradi pravne varnosti, da bi se ljudje pri pogajanjih za večje vrednosti ne prenaglili in se odločali za posle po zrelem preudarku še preden podpišejo pogodbo. Drugič je omogočeno sodišču ali državni upravi, da v javnem interesu pregleda vsebino pisanja. Tako npr. davčna oblast po pregledu pogodbe z odločbo odmeri prometni davek (na promet nepremičnin ali premičnih stvari).
Tudi pri opravkih v banki ali hranilnici uporabljamo razne papirje-instrumente: hranilne knjižice, kreditne kartice, izpiske iz tekočih in žiro računov, blagajniške zapise, pogodbe o vezavi denarja in podobno. Tudi za dvig gotovine je treba predložiti najbolj razširjeno javno listino: osebno izkaznico.
Kako pomembni so papirji, nam razodeva drugi odstavek 256. člena kazenskega zakonika, predvideva za ponarejanje javnih listin kazen zapora do treh let, za ponarejanje vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena pa zapor od enega do osmih let.
Iz navedenih primerov spoznavamo, da sleherni dan živimo s papirji, brez katerih ne more poslovati niti sodobna računalniška tehnika. Če bi poslovali brez njih, bi zašli v neznosen nered ali celo v kriminal. Zato se zavedajmo, da so za poslovanje in primerno sožitje res potrebne listine, pa najsi gre za izdajo čeka, za prejem delnice, za strokovno ali znanstveno poročilo, za denarno položnico, zadolžnico o prejemu ali pobotnico o vrnitvi denarja, za sodno ali upravno odločbo. Kar priznajmo: brez administracije z različnimi papirji ni mogoče solidno poslovati, čeprav se morda kdaj upravičeno pritožujemo proti birokraciji. Sicer pa, kaj hočemo? Če zahtevamo npr. samo kakšno potrdilo ali poizvedujemo o svoji pravici, nas uradnik najprej vpraša po papirjih!
Drago Felicijan
Ob 200-letnici rojstva Gregorja Riharja
Zadnje petletje 18. stoletja je bilo za slovensko kulturo izjemno rodovitno. Poleg Prešerna in Slomška, Čopa in Barage nam je dalo tudi imenitnega skladatelja Gregorja Riharja. Pa je prav malo manjkalo, da bi se bil veliki muzik Gregor Rihar prebijal skozi življenje kot hlapec nekje v Polhograjskem hribovju, saj je bil po pripovedovanju za hlapca kar primerne velike in krepke postave. Ko je 12-leten nastopil pastirsko službo, ki je bila takrat prva stopnja do službe hlapca, pri teti, primoženi na kmetijo v Polhovem Gradcu, mu je oče obljubil: »Ko odrasteš, boš pa tam za hlapca ostal.«
Vendar s hlapčevanjem ni bilo nič, mlademu Pograjcu se je življenje obrnilo čisto drugače. Pastirje bil le eno leto. Pri trinajstih je postal organist v domači lati, pri triindvajsetih - v četrtem gramatikalnem razredu -organist pri prvi nedeljski maši v ljubljanski stolnici, pri triintridesetih je pel novo mašo, ob tem pa bil že splošno znan skladatelj in regens chori v isti stolnici.
Nadarjenost in veselje za glasbo je bilo v Riharjevi družini nekako samoumevno. Prvi
izpričani Rihar, ki je bil povezan z glasbo, je bil Gregorjev oče Boštjan, ki seje priženil na Pristavo 13. Bil je mali kmet in glasbilar. Ta dejavnost se je ohranila tudi v naslednji rod, Boštjanov najmlajši sin Anton je izdeloval inštrumente ne samo za bližnje podeželje, ampak tudi za oddaljene naročnike, celo za vojaško godbo v Ljubljani. Violine, ki sta jih izdelala oba Riharja, so bile razstavljene še na glasbeni razstavi v Ljubljani leta 1932.
Gregorje bil prvorojenec Boštjana in Mine, rojene Žagar, rojen 1. sušca 1796. Poleg Gregorja in že omenjenega Antona imata še kar nekaj potomcev - znanih glasbenikov: sin Jakob je bil nadarjen in že priznan basist, a je umrl kot študent prava na Dunaju. Vnuk Gre-gorček je nasledil strica Gregorja na stolnem koru, a že kot 22-lcten umrl. Pravnuk Karel Jeraj, vnuk Boštjanovc hčere Marije (ki je bila nekaj časa Gregorjeva gospodinja), znan in priznan violinist. Hči Jera je bila več desetletij najboljša ljubljanska sopranistka, ki pa je pela samo na stolnem koru.
Gregorjevo splošno šolanje je bilo kaj nenavadno. Brati, pisati in računati ga je naučil Konstantin Jožef, župnik pograjski. V latinske šole pa je odšel šele, ko je bil star že 19 let. Prvih šest razredov je izdelal z odliko, dva gramatikalna celo cum laude. Preživljal se je s Smrtnikovo štipendijo (50 gld) in uglaševanjem klavirjev po Ljubljani.
Njegovo glasbeno šolanje se je začelo, ko je bil pastir pri teti. Ubežni francoski jezuit p. Robert je našel zatočišče pri grofu Blagaju kot domači učitelj in grajski duhovnik. Ker v Polhovem Gradcu še niso imeli orgel, je Po-grajcem obljubil zgraditi orgle (predračun in obenem ara 200 gld) in za povrh izučiti organista. Za to nalogo je bil izbran Boštjanov prvorojenec Gregor in tako se je začelo njegovo glasbeno izobraževanje med eno pašo in drugo. Pedagoške metode p. Roberta so bile precej čudaške. 12-letni učenec je smel le opazovati učiteljevo igro in poslušati razlago, praktični poskusi učenčevi pa so se običajno kaj hitro končali z uhanjem in lasanjem; stari pater je imel pač močno razrahljane živce zaradi prestanega strahu pred francoskimi prekucuhi. K sreči seje to šolanje po enem letu končalo. Orgle so bile dokončane, Gregor je postal organist, p. Robert pa se je odselil iz Polhovega Gradca. Vendar farani s svojimi orglami niso imeli sreče. Kljub temu, da sta jih oče Boštjan in sin Gregor stalno poprav-
ljala, niso nikoli pele tako, kakor bi morale. In tako je Gregor šest let preživel kot organist (za plačo je dobival od kmetov nekaj bere) in pomočnik v očetovi delavnici.
Ko je odšel v Ljubljano, pa se je začela nova doba v njegovem glasbenem izobraževanju. Kot gimnazijec je bil stalen gost na šenklavškem koru, kjer ga je nekoč slišal igrati stari stolni organist Anton Hoeller. Njegovo igranje ga je tako presenetilo, da se mu je sam ponudil za učitelja generalnega basa. Ta pouk predstavlja pravzaprav edino Rihar-jevo resno glasbeno izobraževanje. Kot Ho-ellerjev učenec je postal kmalu tudi uradni organist pri prvi nedeljski maši (s plačo 50 gld). Vse ostalo se je moral naučiti sam. Ker je imel izredno oster sluh, se je marsičesa naučil kar s poslušanjem: operne predstave, koncerti Filhannonične družbe in razni ljubljanski kori. Vendar na slednjih ni slišal kaj posebno spodbudnega. Slišal je predvsem, kako se ne sme. Kot pomožni organist in kasneje kot regens chori je imel na razpolago arhiv stolnega kora, ki je bil kar dobro založen, zlasti s starejšo literaturo, kar nam razloži, zakaj se je Rihar tako težko ločeval od baroka. Tudi v likovni umetnosti je barok zapustil v Ljubljani najmonumentalnejše sledove, zato je le počasi usihal v zavesti Ljubljančanov.
Ko je Rihar opravil zadnje obveznosti na liceju, je 70-letni Hoeller že toliko opešal, da je moral učenec prevzeti vse dolžnosti na stolnem koru. Istočasno seje moral odločali o svojem bodočem poklicu. Odločil se je za bogoslovje. Ker je opravljal organistovsko službo, ni stanoval z ostalimi teologi, ampak je študiral kot eksternist. Naslednje leto je stari regens umrl in čez nekaj mesecev je Rihar z dekretom škofa Antona Alojzija Wolfa 15. svečana 1827 uradno postal regens chori z letno plačo 150 gld (in brezplačnim stanovanjem), kar je bila za tisti čas skromna plača. Da bi se laže preživljal, mu je škof Wolf, ki mu je bil zelo naklonjen, čez dve leti dodelil še prosto kaplansko mesto v stolnici, kar mu je dohodke podvojilo in s tem je bil rešen gmotnih skrbi, saj je bilo toliko denarja izredno skromnemu Rihatju več kot zadosti in je od tega veliko razdal revežem. Od kod taka škofova naklonjenost do preprostega novo-mašnika? Istega leta, ko je Rihar postal regens, je škof Wolf izdal Ordo cultus Divini publici in dioccesi Labacensi (Bogoslužni red) in v § 5 tudi navodila za cerkveno glas-
bo. Ker je bila vsebina teh navodil pravzaprav tisto, kar je Rihar skušal izpeljati v cerkveni glasbi, se je navodil oprijel in jih uveljavljal, kjer je le mogel. Wolf je verjetno v novem regensu videl možnost ureditve skrajno klavrnih razmer na stolnem koru. Izboljšanje stanja v stolnici pa bi počasi vplivalo tudi na ostale cerkve v škofiji. Razvoj dogodkov je pokazal, da se ni motil.
Rihar je našel cerkveno glasbo »v popolnem razsulu« (njegove besede). Kore so obvladovali godci. Podeželski so igrali na kom iste komade kakor na veselici v gostilni, v stolnici pa ni bilo dosti bolje, čeprav so bili mestni godci vsaj za silo tehnično verzirani, včasih celo notalni. Petje je bilo slabo, saj je bilo ob Riharjevem nastopu na koru 10 pevcev: 4 soprani, 3 alti, 2 tenorja in samo 1 bas. Poleg tega pa še 10 instrumentalistov. Izvajanje je bilo na stopnji, »ki žali uho in vzbuja jezo«.
Zastavil sije dve nalogi: spraviti muzikan-te s kora (korov) in izučiti dober pevski zbor, ki bo zgled ostalim v škofiji. Prvo nalogo je uresničeval le počasi. Odpor je doživljal od treh strani: najhujši nasprotniki so bili godci, ki niso hoteli izgubiti svojega položaja, proti odpravi godcev so bili tudi verniki, ki so radi slišali polke in valčke s kora, nasprotniki reforme so bili celo glasbeno nerazgledani duhovniki. Tudi organisti so igrali večinoma popolnoma posvetno. Kamilo Mašek je še leta 1857 tožil v Novicah: »Vem kraj, kjer orglavec med povzdigovanjem svoje srčne čutila razliva Prešernovo Pod oknom igraje.« Na podeželju se je stanje bistveno izboljšalo šele s sistematičnim izobraževanjem učiteljev, ki so bili običajno tudi organisti. Na podružnicah, kjer ni bilo orgel, pa so se godci ob žegnanjih obdržali prav v naše stoletje. Pa ne samo tisti na trobente, piščali in base, v cerkve so hoteli prodreti celo harmonikarji.
Pri izboljšanju vokalne glasbe pa je imel srečnejšo roko. V sorazmerno kratkem času je že dosegel uspeh, saj je čez nekaj let izjavil: »Poskrbel sem za zbor, ki bi lahko tekmoval z vsako stolno cerkvijo.« Izvedbe stolnega zbora pod veščo avtoijevo roko so bile tudi odlična promocija Riharja skladatelja.
Komponirati je začel že kot gimnazijec. Prve večje uspehe pa je doživel kot študent. Že v prvem letniku bogoslovja je presenetil Ljubljano s svojimi štiriglasnimi lamentaci-
jami, ki jih je na veliki teden 1826 prvič izvajal v ljubljanski stolnici.
Leto kasneje so izšle Prve bukvice svetih pesmi, ki jih je nabral in zložil stolni kantor Blaž Potočnik. Rihar je z njimi dobil zbirko slovenskih besedil, ki jih je doslej tako pogrešal. Zavedal se je, da bo petje v stolnici in vsej deželi dvignil na višjo raven le, če bo pevcem in organistom dal v roke primerno pevsko literaturo. Že od začetka je pisal dosledno štiriglasno, kar je bistveno različno od izdelkov njegovih predhodnikov od Matije Ahacla do Luke Dolinarja, ki so pisali večinoma za pevsko dvoglasje, včasih spremljano s preprosto klavirsko spremljavo. Riharjev pevski stavek predstavlja bistveno novost v slovenski glasbeni produkciji. Ker so bili napevi in harmonizacije kranjskemu ušesu prijetni, so se pesmi hitro širile po deželi. V začetku večinoma skrivaj, s prepisovanjem iz arhiva stolnega kora. Kaj se je ob diletant-skem prepisovanju običajno dogajalo, nam pove oglaševalec v Novicah, ko so pesmi izšle v tisku: »Da bi se lepe, po celi deželi že znane, pa vendar semtertje hudo pokažcnc vi-že, natisnjene dobile...« Pesmi so bile po večkratnem prepisovanju včasih komaj še podobne originalu. Zato je bila silno dobrodošla tiskana izdaja, ki ji je dal naslov: »Vishe sa SVETE PESMI od BL. POTOZHNI-KA zhveteroglasno postavljene od GR. Rl-HARJA.« Prve bukvice so izšle jeseni 1845, druge pa veijetno že leto prej, kar potrjuje več virov. Najzanesljivejši je tale reklama: »... daje cena II. bukvic znižana na 1 gld 30 kr. Kdor vzame oboje, dobi za 3 gld.« Velika večina skladb v teh dveh zbirkah je Rihar-jeva, vmes pa so tudi ljudske (zagotovo vsaj dve), Potočnikove, Dolinarjeve in Travnove (vsaj šest). Ker izdajatelj ni navedel avtorjev, pravi pa, da jih je le čveteroglasno postavil, se pri nekaterih pesmih avtorstva ne da popolnoma zanesljivo dognati. Zbirka je smotrno urejena in obsega: maše, pesmi cerkvenega leta, Marijine in svetniške pesmi.
Leta 1834 pa je škof Wolf Riharju zaupal še eno nalogo. Ko je Blaž Potočnik odšel za župnika v Šentvid, je prevzel poučevanje bo-goslovcev v koralnem in figuralnem petju. Ta služba mu seveda ni ponujala bogve kako velikih umetniških užitkov , saj se je pogosto jezil nad trdoto ušes duhovniškega naraščaja, dajala pa mu je izvrstno priložnost, da je vplival na bodoče rodove duhovnikov in jih navdušil za svoje glasbene nazore in da je
vzgojil vrsto dobrih pcvcev med duhovniki ki so bolj pozorno gojili zborovsko petje na farah. Šele temu rodu kaplanov in župnikov je uspelo dokončno odstraniti posvetne godce s korov.
Ko je Rihar videl uspeh tiskanih skladb, je v naslednjih letih izdal še vrsto zbirk, ki so postale skupaj z Vilami za svete pesmi temeljni repertoar cerkvenega petja na Slovenskem. Nekatere zbirke so bile že za skladateljevega življenja ponatisnjene. V zbirkah je največ Marijinih in obhajilnih pesmi. Posebno zanimivi so Tantumi, ki kažejo na avtorja z izrazitimi instrumentalnimi potezami, čeprav ni napisal nobene inštrumcntalne skladbe. Najboljša Riharjcva zbirka je gotovo zadnja: Thesaurus - venec cerkvenih himen na latinske liturgične tekste.
Po skladateljevi smrti 24. malega srpana 1863 je z izdajanjem skladb nadaljeval nečak Gregor (sin brata Jožefa), ki naj bi nasledil strica na stolnem koru, pa je žal 1868 umrl in tako se je izdajanje Riharjeve zapuščine prehitro končalo.
Povsem napak bi sodili Riharja, če bi mu pripisovali, da je ostajal za zidovi stolnice in za ograjo stolnega kora. Njegovo delovno področje je bilo mnogo širše. Tudi na polju posvetne glasbe. V revolucionarnem letu 1848 seje vključil v prizadevanja slovenske inteligence in pomagal pri rojstvu slovenske posvetne pesmi. Novice 1850 poročajo o III. zvezku Slovenske Gerlice, da »je bil od slavnega Rihaija v red djan«. (Ne vemo, če je uredil tudi ostale tri zvezke prve izdaje.) V tem zvezku je tudi pesem Strunam, ki so jo nekateri pripisali Kamilu Mašku, ker je natisnjena brez avtorjevega imena. Nobenega razloga ni, da bi urednik Rihar ne navedel skladatelja Maška. Bolj zagotovo ni navedel sebe: pesem je ljubezenska, Rihar pa duhovnik na zelo izpostavljenem službenem mestu, janzenistična miselnost pa še zelo živa. Mogoče je svoje prispevala še skladateljeva skromnost. Značaj pesmi res malo spominja na romantika Maška. Ali ne bi mogel Rihar tako komponirati za posvetno rabo?
Rihar je izdal tudi dve zbirki posvetnih pesmi: Venec čveteroglasnih pesem in Narodni napevi za trojespev in čveterospev in glasovir. Med temi je gotovo najznamenitejša Na Preširnovem grobu, ki jo je Rihar zložil na Levstikovo besedilo za odkritje pesnikovega spomenika v Kranju in izvedbo na kranjskem pokopališču 7. malega srpana 1852
tudi sam vodil. Večina njegovih posvetnih del ne dosega najboljših cerkvenih, v letih nastanka pa so bila dragoccn prispevek k repertoarju čitalniških »besed«.
Kako pa so gledali na Riharja in njegovo delo kasnejši rodovi slovenskih glasbenikov?
Cecilijanci so storili marsikaj, da bi Ri-harjevo »neprimerno« glasbo spravili v kot, če ne celo s kora. A če hočemo biti pravični, je treba povedati, da najdemo v Ceciliji, ki jo je po naročilu Cecilijinega društva v Ljubljani 1883 uredil vodja cecilijancev Anton Foerster, kar 20 pesmi (od 252) z Riharjevim imenom (vendar dve nista njegovi, ampak Travnovi). Torej mnogo več, kot jih je v Cerkveni zborovski pesmarici v Knjižnici CG v letih 1978-1983, kjer jih je v desetih zvezkih samo 8 (od 500). Seveda pa je treba v opravičilo izdajatelju reči, da se je repertoar slovenske cerkvene glasbe v 100 letih za mnogokrat pomnožil, čeprav ne vedno s skladbami, ki bi lahko resno konkurirale Ri-harju.
Nasilno vzet primat med slovenskimi cerkvenimi skladatelji je skušal Riharju vrniti skladatelj France Kimovec, ki je 1908 izdal 21 pesmi našemu Gospodu kot prvi zvezek zbirke Rihar renatus (Prerojeni Rihar), vendar naslednjih nikoli ni bilo, pač pa je izdal še nekaj posameznih Riharjevih skladb: dva Tantum ergo, del Velike maše itd.
V ljudski pesmarici Slavimo gospoda (1988) je kar 31 naslovov Riharjevih, torej na drugem mestu za Tomcem. A če smo točni: Tomčeve sem slišal med ljudstvom peti tri od objavljenih, Riharjevih pa mogoče treh nisem. Rihar je zares ljudski skladatelj v dobrem pomenu besede. A tudi v umetni glasbi na naših korih bi se mu danes (mogoče za 200-letnico) spodobilo spoštljivejšc mesto.
Riharjeve skladbe so po težavnosti nekako na dveh ravneh. Nekatere pesmi, pisane v ljudskem duhu in tiste, ki jih je črpal iz ljudstva, so preproste, že takrat dostopne tudi podeželskim korom z manj izvežbanimi pevci in organisti. Veliko pa je skladb, zlasti takih s solisti, ki zahtevajo verzirane pevce, in jih je takrat moglo dobro izvesti le malo zborov v Sloveniji. Te imajo pogosto tudi tehnično in interpretativno kar zahtevno orgelsko spremljavo. ki pa pogosto učinkuje bolj klavirsko kakor orgelsko. Zadnje pričajo o bogati invenciji in veliki rutiniranosti ustvarjalca.
V	zrelih letih je bil Rihar najboljši slovenski improvizator na orgle in celo v starosti, ko mu je protin tako zverižil prste na rokah, da jih je pri orglanju mogel uporabljati samo pet, je še vedno igral tako, da so ga od vseh strani hodili poslušat. Tudi poklica svoje mladosti - izdelave in popravila inštrumentov - kot regens ni opustil, ampak je uglaševal klavirje prijateljem in ustanovam (npr. Filhar-monični družbi, katere član je bil). Obrtnik Schidan ga je zaradi tega tožil na Ordinariat, pa ni nič dosegel, ker je Rihar to delal zastonj. Tudi stolne orgle sta z Blažem Potočnikom vedno sama popravljala in uglaševala. Celo klavir, ki je Riharja spremljal vse življenje, sta izdelala z očetom Boštjanom sama. Poleg tega je bil Rihar kot strokovnjak vedno na voljo vsakemu v še tako oddaljenem kotu škofije, če je želel napraviti nove orgle ali zvonove. Danes se lahko samo čudimo, kako je poleg treh služb vse to zmogel peš in s konjsko vprego, le redko z vlakom.
V	svojem času je bil Rihar pomemben kot organizator cerkvenega, delno tudi posvetnega petja. Njegove skladbe so bile tehnično in muzikalno toliko nad nivojem predhodnikov, da ga po pravici lahko imenujemo prvi reformator slovenske cerkvene glasbe. S svojim delom je vzbudil pri sodobnikih zanimanje za cerkveno vokalno glasbo, ki je dotlej na taki ravni pri nas ni bilo. Izrednega pomena pa je tudi to, da je svoje skladbe v veliki meri pisal na slovenske tekste in tako priboril slovenskemu petju ne samo enakopraven položaj tudi v mestih, ampak mu zagotovil celo veliko in odločilno prednost.
Janez Močnik
Ko sem obrnil svoje srce v to, da spoznam modrost in vidim počenjanje, ki se dogaja na zemlji, ne da bi podnevi ali ponoči okusil spanje v očeh: tedaj sem videl vse božje delovanje; človek ne more doumeti delovanja, ki se vrši pod soncem; kakorkoli se človek trudi, da ga preišče, ga vendar ne doume; in četudi modri misli, da ga pozna, ga vendar ne doume (Prd 8,16-17).
Leopold Cvek
(1814-1896)
Rodil se je 9. novembra 1814 v Idriji in umrl 2. septembra 1896 v Ljubljani. Glavno šolo je obiskoval v Idriji, kjer je tudi dobil prve glasbene nauke pri organistu Viktorinu Kobalu, ki ga je poučeval flavto, violino in orgle. Leta 1832, ko je bil star 18 let, je prejel spričevalo o dovršenem študiju. Takoj nato je v Ljubljani obiskoval skozi šest mesecev tečaj na tako imenovani vzorni šoli. Leta 1836 je nastopil službo učiteljskega pripravnika na osnovni šoli v Idriji. Leta 1837 je šel v Črni Vrh nad Idrijo, kjer je dobil službo učitelja, organista in cerkovnika. Leta 1838 je naredil konzistorialni izpit in bil leta 1840 za nekaj mesecev imenovan za pomožnega učitelja v Senožečah, a še istega leta je nastopil službo učitelja, organista in cerkovnika v Dolu pri Ljubljani. Od leta 1843 je opravljal isto službo na Vrhniki. Od leta 1849 je služboval v Cerkljah na Gorenjskem in od leta 1855 se je preselil na predmestno šolo pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1879, ko je bil na lastno željo upokojen. Nato je še vedno služboval kot organist in učitelj, in sicer v ljubljanski prisilni delavnici do leta 1892. Leta 1854 je bil od ljubljanskega konzistorija imenovan za vzornega učitelja.
V	tisku so izšle naslednje skladbe: Napevi za svete pesmi (1851), Napevi za šolo, cerkev in kratek čas (1855), 12 cerkvenih pesmi (1872), Pet božičnih pesmi (1878). Najbolj priljubljene so izšle v CZP Angelsko petje, Glej, čudno se nebo sveti, Pastirji, iz spanja vstanite nocoj, Raduj, človek moj. Slava na višavi, Tam na vrtu Oljske gore. Prav ljudski pa sta postali: Angeli lepo pojejo in Skalovje groba se razgane. Napevi se naslanjajo na slovensko ljudsko pesem, spremljava pa je izrazita, čeprav mestoma svojevrstna.
V	rokopisu so ostale njegove cerkvene skladbe z latinskim besedilom: Missa in C, Missa in D, Missa in F, Missa in G, 2 Te Deum, Veni, Sancte Spiritus, Ecce sacerdos magnus, Graduale et Offertorium in Ascen-sione Domini in 10 Tantum ergo. Glede maš je še odprto vprašanje, ali gre za njegove skladbe ali samo za njegove prepise.
»Ko je padel na zvon prvi udarec polnočne ure, je ministrant Pavle potegnil za zvonec ob zakristiji in Cvekove orgle so za-bučale...
Že pri Kyrie-elejsonu je glasbe vešči Stampetta zaupal notarju, da jih je, pevce, Cvek tokrat tako izvežbal, da bi lahko zapeli v sleherni katedrali širnega sveta. Sicer te maše ne pozna, mora pa biti izdelek odličnega komponista...
Glorija Bogu v višavah je tisti del pol-nočnice, ki ljudi najbolj prevzame. Bog jim tega ne zameri, čeprav je tudi o božiču in še prav posebno o božiču povzdigovanje najbolj sveto. Glorija te maše, ki jo je naštudiral Cvek za božič sedemdesetega leta, je bila mogočna. Če Primož ne, gospodje na rdečih stolih cvangeljske strani so vendar včasih poškilili proti koru. Še dekan, ki ni imel najboljšega posluha. Bile so vmes partije, ko se je lahko izkazal sopran. Rezika se ni drla, da bi prevpila druge; vendar so vsi zapazili, da zveni med šestimi, osmimi strunami ena posebno lepo. Spominjali so se te strune, ki jim je milo zvenela pred leti; zdaj, ko je postala Rezika »baba in pol«, je donela kot srebrn zvon najbolj žlahtne kovine...
Med kredom je marsikdo zadremal. Posebno ženske, ki so imele te dni dosti dela s pospravljanjem, kolinami in peko, so zakin-kale. Saj je bil tudi kredo lep, pa je le predolg. Zvonček pri darovanju in 'Et cum špiritu tuo' sta farno sosesko spet združila k večji zbranosti.
Tedaj je odprl orglavec vse registre; pevci so se hitro odkašljali in zajeli sapo. Zdaj pride na vrsto nova, letošnja Cvckova božična! Zori, noč vesela, lepa kakor dan...
Ljudem se je smejalo. Ne vsem. Mati Polona, ki je postajala naglušna, se ni domislila, da so kaj novega in lepega zapeli. Njej je bila lepa vsaka pesem, daje le preveč zmešali niso. Naglušnih ljudi je bilo v cerkvi še več. Drugi niso bili naglušni, pa glasov niso ločili. Večini pa seje smejalo: takšne Šomašter še ni napravil. Prvič smo jo slišali in že smo si jo zapomnili. Še enkrat pri šesti maši ali jutri, na Štefanovo, pa jo bomo znali!
Kotnik v ozadju gosposkega kora je pri-tijevalno kimal. Počasi, ne tako hitro kot Špehar, ki gaje bilo za en Kotnikov pokimek devet ali deset. Stampetta in notar sta stopila nazaj h Kotniku in Spehaiju. Razgovorih so se. Stampetta je dejal, da je Cvek res mu-
sicus. Notarje priznal: ni mu žal, daje prišel k maši...
Sanktusa verniki še prav slišali niso in že so zbrali svoje pobožne misli k povzdigovanju.
Takrat je Rezika - Bog ji greh odpusti -pregovorila Čveka, da bodo takoj po odpevu 'Deo gratias' zapeli še ostali dve kitici. Ne Rezika ne Cvek zato nista pobožno pričakovala Jezuškovega rojstva na oltarju. Ni bila dotlej navada, da bi po peti maši še kaj zapeli. Orglavec se je vdal, če so pevci za to. Kako naj ne bi bili! In so zapeli takoj ob zadnjem evangeliju...
Samo naglušni so pričeli odhajati. Vsi drugi so obsedeli. Dekan je že sredi kitice končal evangelij. Eden izmed ministrantov je Že hotel odnesti svoj svečnik v zakristijo, pa seje moral vrniti: vsi trije gospodje so obstali pred oltarnimi stopnicami. Morda so vedeli tudi za tretjo kitico, da se še po odpeti drugi kitici niso premaknili z mesta.
Orglavca na koru je to podžgalo. Stisnil je pesti in jih pokazal pevcem: naj pritisnejo! In so pritisnili...
Pri vseh mašah so peli novo Cvekovo pesem in peli so jo doma pod jaslicami. Vsi povsod so bili prijatelji. Cvek je združil vse.« (M. Marolt, Zori, noč vesela!, Buenos Aires 1956,311-314).
dr. Edo Škulj
Franc K. Križman
(1726-1795)
Franc K. Križman seje zelo veijetno rodil 22. oktobra 1726 v Rihenberku (danes Branik) na Goriškem. Verjetno je obiskoval gimnazijo v Gorici, vsekakor pa je zanesljivo bil tam posvečen, ko je bil star 24 let. V letih 1752-54 ga srečamo kot kurata v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos), kjer je podpisan v krstni knjigi. V letih 1754-58 je moral študirati orglarstvo, verjetno pri Nakiču v Benetkah.
Njegovo delovanje delimo v slovensko in avstrijsko obdobje. Ker si bomo slovensko obdobje posebej ogledali, mu lahko sledimo po avstrijskem ozemlju.
Najprej ga zasledimo leta 1770, ko je dobil naročilo za nove orgle v opatijski cerkvi sv. Florijana na Gornjem Avstrijskem. Nanje je dolgo časa igral skladatelj Anton Bruckner, zato jih imenujejo Brucknerjeve orgle. O njih pravi Forer: »Brucknerjeve orgle v samostanu sv. Florijana, ki jih je naredil Franc K. Križman, spadajo med najimenitnejše orglarske stvaritve 18. stoletja. Franc K. Križman, ena najpomembnejših osebnosti na polju orglar-stva, je leta 1770 dobil največje naročilo, ki ga je v tistem času moglo nudili Gornje Avstrijsko. Florijanske orgle s 74 registri (59 ročic) na treh manualih in pedalu so bile do tedaj največje orgle na avstrijskih tleh. Z 32-čeveljskim pročeljem so bile edinstvene v Evropi. Te orgle so bile dvakrat popolnoma predelane, po drugi svetovni vojni pa je bila obnovljena Križmanova dispozicija z dodatkom četrtega manuala, kamor so postavili tiste registre, ki so jih v Križmanovi dispoziciji pogrešali. Dispozicija teh orgel je tako zanimiva, da je leta 1976 Herman J. Busch objavil 30 strani dolgo razpravo o njeni zvočni arhitekturi. Sledili so naslednji inštrumenti: v letih 1774-79 orgle za župnijsko cerkev v Steyru (danes predelane), leta 1782 za opatij-sko cerkev v Admontu (zgorele v požaru leta 1865), v letih 1782-85 je delal na Dunaju in postavil orgle v cerkvi St. Laurenz am Schottenfeld. Z dunajskimi orglami je Križman dosegel veliko slavo. Kolavdirala oz. prevzela sta jih skladatelja Albrechtsberger in Mozart, ki sta dala naslednjo izjavo: »Med vsemi dunajskimi zasedajo te orgle prvo mesto, deloma zaradi lahkega igranja in prijetnega tona, deloma zaradi posebne izdelave, ki odstopa od do zdaj znanih inštrumentov, saj lahko sedemletni deček goni meh.« Leta 1788 je prestavil svoje orgle iz Engelszella v linško stolnico, v letih 1794-95 pa je naredil manjše za Rottenmann, kjer je 20. maja 1795 umrl.
Leta 1751 je bila ustanovljena nadškofija v Gorici za avstrijski, nadškofija v Vidmu pa za furlanski del Oglejskega patriarhata. H goriški nadškofiji je spadal Ribniški arhi-diakonat. Leta 1756 je prišel za arhidiakona Janez Jakob Bajec, ki je nekaj časa služboval kot vikar v Vipavi. Čez tri ali štiri leta je povabil drugega Vipavca Frančiška K. Križma-na, da bi naredil nove orgle za župnijsko cerkev v Ribnici. To delo je tako uspelo, da je arhidiakon napisal Križmanu priporočilno pismo, ki ga hrani kapiteljski arhiv v Ljubljani. Ker je dekan Bajec pisal priporočilo in ne
Harmonija pokrajine in glasu. Foto Alenka Veber.
poročila o orglah, je pismo informativno precej skromno. Vendar zvemo, da je Križman naredil nove orgle v župnijski cerkvi v Ribnici; da so te orgle občudovali vsi, ki so jih slišali, in vsi, ki se na glasbene reči spoznajo in so orgle preskusili; daje postavil mehovje pod streho nad obokom, veijetno zaradi pomanjkanja prostora, saj je bila stara ribniška cerkev precej manjša od sedanje; naredil je nov sistem mehanske trakture, s katero so orgle mehkejše in lažje za igranje; da registri posnemajo vse vrste glasbil, celo človeški glas. Žal' so bile te orgle uničene v požaru leta 1775.
Arhidiakonovo priporočilno pismo je zaleglo pri stolnem kapitlju v Ljubljani, saj je Križman dobil naročilo, naj pregleda Janeč-kove in naredi načrt za nove orgle. To je Križman naredil v dveh daljših spisih. Spisa sta izrednega pomena ne samo za slovensko, ampak za orglarstvo sploh, predvsem za preučevanje beneških orgel. Tako dolgih in natančnih spisov o orglah, in to v latinščini, skoraj ni.
V drugem spisu Križman pravi, da popravilo starih orgel ne pride v poštev, ker je v osnovi vse napačno, prenova pa mora biti tako korenita, da bo nastal nov inštrument, saj bi se ne izplačala, če bi prišlo do sprememb le v trakturi ali pri registrih. Zato predlaga nove orgle. Ob tem nastane vprašanje, zakaj je Križman naredil enomanualne orgle, in sicer s tolikšnim številom registrov. Nekateri registri nastopajo po dvakrat, trikrat in celo štirikrat; res, da v določenih odtenkih, pa vendar. Tudi pri italijanskih dvomanualnih orglah najdemo različne principalove osnove tako kot pri nemških. Verjetno se je Križman hotel izogniti zapletenosti dvojne trakture, ki je pri enomanualnih italijanskih orglah tako preprosta in učinkovita. Igralnik je namreč pod pročeljem in ima obešeno trakturo.
Križman je naročilo za nove orgle v stolnici dobil. Delal je v Vipavi, ali v mestu ali v dolini, kjer je pač poznal ljudi, ker je v bližini služboval. Kapiteljski arhiv hrani tudi pismi, ki ju je poslal Križman proseč za denar. Iz njih zvemo, da mu je pomagalo kar osem obrtnikov, da je porabil kar 14 desk za največjo pedalno piščal in 70 funtov kositra za superprincipalov F. Hkrati obljublja, da bo sredi junija v Ljubljani. Vendar mu ni uspelo biti sredi junija v Ljubljani, delo se je zavleklo. Sredi junija namreč pošlje drugo pismo, v katerem znova prosi za denar.
Kronika pripoveduje, daje leta 1763 uršu-linska cerkev dobila nove orgle, ki so prvikrat zapele za polnočnico. Orglar je bil neki duhovnik po imenu Frančišek K. Križman, ki je dobil za plačilo 1400 goldinaijev, poleg tega še hrano, stanovanje in zdravila za vse delavce, k temu pa še domači les. Vse skupaj je zneslo 2000 goldinarjev. Tako je torej Križman za Ribnico dobil v delo stolniške, za stolniškimi pa še uršulinske orgle. Te orgle so imele 24 registrov in so po vsej verjetnosti bile enomanualne, saj so imele 8 registrov manj kot stolniške, ki so tudi imele le en manual. Žal o dispoziciji ne vemo ničesar. Vsekakor so bile Križmanove orgle tako za italijanski vzorec kot za uršulinsko cerkev relativno velike orgle.
Mantuani v svoji študiji meni, da so Križmanove orgle ostale na uršulinskcm koru do leta 1891, ko je Goršič postavil nove, sedanje orgle. Takrat so šle prejšnje orgle v Tunjice. Ob pregledu teh orgel lahko rečemo, da ta inštrument ni mogel priti iz Križmanove roke, ker ima povsem značilne nemške, medtem ko
jc Križmanov imel povsem italijanske poteze. Tudi Premrl v svoji razpravi omenja, da je Janez Kunat naredil nove orgle za uršulinsko cerkev.
Na drugi strani pa v Tunjicah hranijo kar-tušo s kronogramom, ki izdaja letnico 1842.
Iz dokumentacije, ki jo hrani Kapiteljski arhiv v Novem mestu, je razvidno, da je za časa prošta Karla Attemsa (1751-1774), sicer prvega goriškega nadškofa, oziroma njegovega namestnika (od leta 1762) in dekana Martina Jabacina orglar Frančišek K. Križ-man postavil nove orgle. Žal iz Križmanovih pisem, ki jih hrani omenjeni arhiv, ne zvemo o novomeških orglah ničesar razen tega, da jih je delal v Vipavi in postavil leta 1766. Iz poznejših inventarijev zvemo, da so orgle imele 12 registrov. Če so Križmanove stol-niške orgle s 30 registri imele le en manual, so zanesljivo tudi novomeške orgle z 12 registri imele le eno klaviaturo.
Če iz Križmanovih pisem ne zvemo veliko o novomeških orglah, pa zvemo za druga njegova dela, ki do zdaj niso bila znana ali le napol znana. Med drugim omenja ribniške orgle in dvakrat pove, da jih je uglaševal. Nekaj povsem novega pa je, da je naredil orgle za goriško semenišče. V pismu z dne 16. aprila 1768 Križman pravi, daje zapustil Gorico na začetku meseca, ko jc končal orgle v cerkvi sv. Karla. Edina cerkev v Gorici na čast sv. Karlu je semeniška kapela, ki je že kar čedna cerkev. Te orgle so leta 1844 šle na podeželsko župnijo sv. Mihaela nadangela v Chiopris, ki je že v furlanskem delu Goriške nadškofije. Knjiga o orglah v Goriški nad-škofiji pravi o njih: »Enomanualne orgle, ki jih je naredil neznan orglar in so leta 1844 prišle iz goriškega semenišča.« Zdaj vemo, da je ta »neznan orglar« v resnici Frančišek K. Križman. Pri pregledu orgel jc bilo ugotovljeno, da je od Križmanovih orgel ostala le omara, morda pedalna klaviatura in posebni pedalni vzvod, s katerim je organist odpiral ali zapiral vse registre ripiena. Vse ostalo je novo. Nad registri je namreč napis: »Obnovili Giorgio Bencz in sinovi Gorica 1938.«
V istem pismu Križman piše, da bo šel v Gradec in na Dunaj. Zaenkrat ni znano, da bi delal orgle v Gradcu, pač pa bo mnogo let pozneje naredil orgle na Dunaju, in sicer v letih 1782-85 v cerkvi sv. Lovrenca am Schottenfcid. Njegov cilj pa je skoraj nova cerkev »ad ccllas Angelorum prope Pas-savium in Austria Superiore«, to je: cister-
cijanski samostan Engclszell blizu Passaua na Gornjem Avstrijskem. Do zdaj so avstrijski organologi menili, da jc Križman te orgle naredil okoli leta 1760, zdaj pa vemo, da jih je začel leta 1768. Ker je Jožef II. leta 1786 samostan ukinil, je leto pozneje Križman orgle prestavil v linško stolnico. Zelo vpadljiva pa je podobnost orgelskih omar v Novem mestu in v Engelszcllu. Res jc, da sta obe omari izraz svojega časa, namreč začetnega roko-koja, pa kljub temu.
dr. Edo Škulj
Ob stoletnici rojstva prof. Jakoba Šolarja
Ko se želimo spomniti stote obletnice rojstva profesorja Jakoba Šolarja, se moramo vprašati, kaj dela Jakoba Šolarja še danes tako živega. Zakaj se njegovi učenci v življenjskih zagatah in odločitvah še danes sprašujemo, kaj bi danes v našem položaju storil Jakob Šolar? Kaj je tisto, kar nas še danes kar naprej sili k hvaležnosti, ko je hvaležnost tako redka in zasmehovana? Kaj je tisto, da se mu morajo zahvaljevati tako številni, tako različnih poklicev in starosti? Da jc npr. starosta slovenskih etnografov Vilko Novak čutil potrebo, da še enkrat ponovi svojo zahvalo prof. Šolarju, ki mu je v Cvetju iz domačih in tujih logov pred 60 leti objavil njegovo prvo delo? Da spominska razstava dela Staneta Suhadolnika, ki so mu jo pripravili na Vrhniki njegovi prijatelji in sodelavci, ni odkrila le njega, ampak tudi njegovega učitelja profesorja Šolarja? Da živi v tako različnih poklicih svojih učencev, prijateljev in znancev, še več, da živi v njihovem življenju?
In obratno. Zakaj ga je moral Gestapo (Bog ve na čigav namig) zapreti in poslati v Dachau, ko je dobro vedel, da jc njegov glas v tedanji OF-arsko in domobransko razdeljeni Sloveniji, glas vpijočega v puščavi? Ali še bolje: zakaj ga je morala zapreti že povsem utrjena slovenska boljševistična oblast, ko jc dobro vedela, da v njem ni nobenega političnega zarotništva in daje njena obtožnica čista izmišljotina in absurd. Daje čutila potrebo iz-
reči obsodbo, ki je bila in ostaja zločin nad njim in slovenskim narodom.
Očitno ni mogla prenesti, da še stoji med nami nekdo, ki jo že s samo svojo pokončnostjo obtožuje.
Ali ni to za nas kar simbol? In hkrati tudi v tem razpuščenem času svetlo znamenje upanja. Da dobro ostaja neuničljivo in še naprej hrani našo slovensko zgodovino. Vse, kar vzdržuje naše življenje, gre skozi trpljenje, trpljenje pa ne vodi v uničenje, ampak v novo, polnejše življenje.
Jakob Šolar je bil mož številnih poklicev. Slovenski biografski leksikon jih našteva takole: bil je raziskovalec slovenskega jezika in književnosti, organizator izdajanja šolskih knjig, posebno slovenskih čitank, soavtor novejših izdaj slovnice in pravopisa, recenzent rokopisov učbenikov, propagator leposlovne knjige, kritik jezikovnih in literarnozgodo-vinskih del, učnih načrtov slovenščine, dejavni član Slavističnega društva Slovenije, urednik, prevajalec, pedagog, družbeni vzgojitelj, prevajalec. In o vsakem teh poklicev sta avtorja Toporišič in Koblar lahko povedala mnogo. Posebno takrat, ko sta lahko naštevala naslove knjig in razprav, jih analizirala in ugotavljala nova spoznanja in metode. Ko sta lahko naštevala funkcije, ki jih je opravljal. Pa še tu smo v zadregi, saj kar vsepovsod beremo, da je bil Jakob Šolar soavtor, pobudnik, kjer besedi lahko pomenita nič ali vse. Ta »vse« velja za Jakob Šolarja. Saj prav to označuje Šolarjevo garaško življenje. Bilje ves tudi v delu drugih. Brez njega prešte-vilnega dela drugih ne bi bilo. Predvsem ne njegove kvalitete.
Reči moramo: imel je en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu. Znana je zgodba, da je ostal, ko je zvedel za svoj odpust iz štiriinpolletnega zapora, še en dan prostovoljno v njem, da je uslužbencu svojega zapora dal še zadnjo lekcijo iz slovenščine.
Za slovenstvo pa je tudi zahteval dvojno zvestobo in dvojno delo. Vedel je, da se slovenska skupnost šele budi iz svoje pubertete, šele raste iz ljudstva v narod, iz naroda v državo in je zato še posebej potrebna nege in
ljubezni. Kot so bili potrebni posebne nege in ljubezni njegovi učenci na gimnaziji, ki so rasli iz svoje pubertete v polnost življenja.
In vedel je, kako je puberteta občutljiva, daje ne smeš imeti za otroštvo, da pa je hkrati potrebna dvojne pomoči.
Šolaijev rojstni kraj so Dražgoše v Selški dolini, kjer je še za njegove mladosti J. E. Krek zbiral in vzgajal bodoče garače za slovenstvo. Šolarjev oče je bil Krekov navdušen sodelavec. Med obema vojnama je sloveči škofjeloški ceh, v katerem so bili poleg Šolarja še profesorji Dolenc, Blaznik, Koblar, Miklavčič, Planina, še vedno rasel iz Krekovega slovenskega ognja in nadaljeval njegovo delo.
Tudi Šolar je rasel iz tega slovenskega ognja, ki gaje vžgal J. E. Krek. Hranil je njegovo duhovniško in profesorsko delo. Začel je z njim v začetni eri naše narodne države, v prvi Jugoslaviji.
Ko je Šolar začel svoje delo, je bilo podobno kot danes. Enodušen plamen navdušenja, ki gaje vžgala majska deklaracija, prva osvoboditev izpod habsburške monarhije, združitev v državi južnih Slovanov, je ugasnil. Nastopalo je malodušje. Pričakovanega razcveta, ki naj bi ga prinesla nova jugoslovanska država, ni bilo, vse je bilo potrebno šele z muko ustvarjati na novo ob neštevilnih nasprotjih, nič ni bilo podarjeno. Tudi Beograd se je pokazal za tujo prestolnico. Vse to je rojevalo tudi stara nasprotstva doma. Življenje je počasi sestopalo v kolesnice starih egoizmov in strankarskih sporov. Politični antagonizmi klerikalizma in liberalizma so zopet izbruhnili v starih neplodnih in škodljivih oblikah, liberalizem se je vpregel v jugoslovanstvo, drugo ime za velesrbsko politiko, klerikalizem pa je prepogosto obtičal v starih shemah, ki so bile brez posluha za novi čas in njegove potrebe. Krekov socialni zagon je ugasnil. Marksizem in komunizem pa sta kot nova tretja sila že obljubljala nove totalne rešitve, za katere je že bila najdena čudežna formula revolucije, ki bo odprla vrata neslutenemu napredku, ki ga sedaj zavirajo reakcionarne sile. Beseda marksizma je postajala vedno bolj vabljiva za vse nezadovolj-neže, razočarance, pa tudi za tiste, ki so obu-pavali nad samozadovoljstvom, zaprtostjo in togostjo tradicionalnih sil.
Šolarje nosil v sebi ves ta slovenski svet in njegove probleme. Vedel je zanje kot Slovenec, kot kristjan, kot evropski razumnik.
Prišel je iz Pariza ne le kot strokovnjak v moderni lingvistiki, ampak tudi kot dober poznavalec moderne katoliške misli, ki je dobila svoj izraz v krščanskem personalizmu in v mladinskem gibanju, ki sta se uspešno spoprijela z moderno evropsko mislijo in modernim svetom ter bila pripravljena v njem ustvarjati pristno krščansko kulturo. Kot Slovenec je vedel za svojo zgodovino, ki je niso oblikovali svetni vladarji, mogotci tega sveta proti njihovi volji. Rasla je iz revščine slovenskega kmeta in njegove zvestobe zemlji. Cerkev mu je oblikovala besedo, hranila njegov etos in mu dajala moč v nelahkem življenju. Vedel pa je tudi za slovensko zaprtost svetu, nerazgledanost, ki ga je lahko varovala v prejšnjih stoletjih, sedaj pa nikakor ne več. Vedel je za slovenski čudež, pa tudi za vsa slovenska pogrešanja. Kot evropski razumnik je vedel za vse, kar kot svobodni narod, ki živi na mejah germanstva in romanstva, v državi, kjer slovenstvo še vedno ni enakopravno, potrebuje in še vedno nima. In mu ne bo nihče dal, če si ne bo pridobil z lastno močjo in lastnim delom.
Kot kristjan pa je vedel, da je dobil že stoletja se odvijajoči evropski spor med razsvetljenstvom in krščansko tradicijo v slovenskem prostoru pogosto zakasnelo in zatohlo obliko političnega obračunavanja med liberalizmom in klerikalizmom na eni strani, med naprednostjo in nazadnjaštvom na drugi. Ta razkol je postal v drugi svetovni vojni usoden. Vojna je ta naravna, a nerazčiščena nasprotja stopnjevala v tragiko. V njej smo bili poraženi vsi. Poražen je bil tudi Jakob Šolar. V fanatični medvojni razdeljenosti je ostal njegov glas, glas sredincev, neslišen in neučinkovit. Ostaja pa še danes izhodišče, iz katerega se bo vedno dalo znova vzpostaviti našo skupnost, odpraviti slovenski razkol in priti do slovenske sprave. Sam je v svoji oporoki napisal: »Vsem vse odpuščam.«
Jakob Šolar je gleda) slovenske probleme v njihovi resnični podobi, kot jih je razkrival sodobni čas in iskal rešitve, kot jih je zahteval čas. Iskal z vso odprtostjo in vso zvestobo. Svoje slovenstvo in krščanstvo je živel iz najglobljih korenin slovenskih očetov in mater in iz prebujenega evropskega razumnika, iz Tridentina in Vatikana, ki ga takrat še ni bilo. Ni obsojal sveta, pa tudi oboževal ga ni, služil je kulturi, a vedel je tudi za njeno končnost. Vedel je, da stojimo neprestano pred izborom dobrega in zla, da pa sami ne smemo
postavljati norme dobrega in zla. Te so ne-prckosljivo zapisane v krščanstvu, kristjani pa jih ne beremo vedno najbolje. Neprestano je iskal ravnovesje med krščansko resnico in resničnostjo časa, med slovensko in evropsko zgodovino. V zavesti, da krščanstvo le tako lahko še naprej ostane seme slovenske kulture in s tem slovenstva. To ravnovesje je uresničeval v vseh svojih tako številnih poklicih. V vseh je bil duhovnik in garač.
Zdaj vem: če bomo delali, kot je delal Jakob Šolar, bomo še naprej sejalci pristne slovenske kulture. Ta pa ostaja še naprej poroštvo slovenske zgodovine.
Stane Gabrovec
Gospodu profesorju JAKOBU ŠOLARJU 29.4. 1966
Tam pod Ratitovcem, tam pod Prtovčem Selška dolina slovi po svojih možeh -Grohar in Krek, Kosi in Koblar in ŠOLAR... Med slovenske vrhove se pn6,
pesniki v barvah, možje sred, rudaiji besednih lepot! Naš Učenik: na Rudnem doma,
v Ljubljani se šola, zamiče ga dvojni poklic - vzgojitelj bo ves,
uma in src -klasični mašnik slovenski, prištet bo med plemstvo na polju šentviškem - naša častna legija
škofa Antdna! Fonetik naš prvi eksperimentira ob Seini, odprč se obzorja mu slovanska in galska, slovstvo in jezik - kdo druži tako ju
med nami? V gradu mladine izbrane pod Šmarno gord ob patru Ihanskcm in drugih izbrancih -
prvencih, pionirjih in mentorjih šole slovenske seje semena besede domače, odkriva Duha in Lepoto
(kako: Šmonco berite, kjer Pregelj hvalo mu \6\) -
Preozka mu šola domača - iz Mentorja stopi orač in sejavec v brazde slovenske:
BRUKSOŠ možje petero, ki druži jih ŠOLAR, ČITANKE vzorne in SLOVNICA
V samoti hrana prihodnjim rodovom. Foto Alenka Veber.
naši mladini zorč - med grmadami knjig,
v šolski (laki ustvarja nam sam, kar drugod imena
iz slavnih založb: CVETJE iz domačih in tujih logov na tratah mohorskih poganja - o, druga
ta šola slovenska iz Celovca v Celje, šentviškemu sestra je gradu,
ki knjige nam prve je dal za gimnazij slovenski!
O, Cvetje - ki slana te jedka je vzela Vrtnarju iz rok!
Ne, ni dela dovolj mu za rod le najmlajši, uvrsti se med urednike klasikov naših,
zavre tudi to mu vihra trpljenja, ki dd mu prvo čašo izpiti
do dna... Ko vrne se živ - Dom je razdrt, Cvetje usahlo in setev vsa druga -čašo izpil je zdaj drugo pelina (in pijejo včeraj, danes in jutri...) -Zdaj postane jezika Rudar, koplje do dna,
snuje nam Dela. In nastavi življenje čašo gorjupo še tretjo.
v samoti mu leze v žile in kite njen strup -z Biblio diha, utripa k svobodi... Vrne se v dom pod zvonom šenklavškim, ogrne ramena mu Cerkev v rdeče -
Zdaj srečo Vam voščimo, zdravja želimo,
ko stopate v dobo očaško:
da končali bi Detela, da dozčrcl bi Breznik,
da Slovnica srečno zagledala dan bi!
Da zarja bi mila zlatila Prtovč Vaših let,
da Vaša navzočnost bi dolgo svetila, krepila -
Naj ne boli Vas, da čas Vam ustavil
premnogo je delo - tolaži Vas ON,
ki daje zoreti Vam k SEBI v ognju vseh čaš,
ki pri Njem ste jih vredni -
Naj vodi do konca Vas dni v svoji Ljubezni!
Eden od malih, ki bilje čebela na Vašem cvetju in klasju, ob Vaši besedi, ki za dan sva narazen, ko iz aprilskih se viher nagibljemo v majsko milino -prosi hvaležno, ko se spominjal Vas bo ob Blatenskem Kostelu - za blagoslovljen memento...
Dolgo VAS Bog živi!
Vilko Novak
Opombe
Priovč - kraj oddiha Janeza Ev. Kreka: profesor škofijske gimnazije je študiral v Parizu; pater Ihanski jc Pregelj imenoval slovničarja Breznika; Šolar jc napisal k Pregljevemu Šmonci komentar. BRUKSOŠ so začetnice scstavljavcev Slovenskih čitank, ki so se shajali pri Šolarju (Bajcc, Rupel, Kolarič, Sovre, Šolar); Šolar jc bil urednik zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, ki gaje sredi 19. stol. urejeval A. Jancžič. - Šolarje bil v taborišču Dachau, po 1945 zaprt na Igu, kjer je izpisoval Dalmatinovo Biblijo. Postal je kanonik, urejal Detclovo Zbrano delo in Breznikovc razprave. -Pozdrav sem izročil slavljcncu pred potovanjem k ostankom Kocljevih in Metodovih cerkvi
Pojdi, jej z veseljem svoj knih in pij veselega srca svoje vino; ker Bogu je že zdavnaj všeč tvoje dejanje. Vselej naj bodo bela tvoja oblačila in olja naj ne manjka na tvoji glavi. Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo (Prd 8,7-8.1Oa).
Anton Kosi -Godemarski
Letos 20. aprila je minilo 50 let od smrti narodnega buditelja - mladinskega pisatelja, skladatelja, pedagoga in narodno-gospodar-skega pisatelja - humanista Antona Kosija.
Rodil se je v Godemarcih pri Mali Nedelji. Učiteljišče je končal leta 1884. V Središču je služboval od 1885, 1888 pa je nekaj časa opravljal dolžnost provizornega šolskega vodje na Humu blizu Ormoža, odkoder se je še isto leto vrnil in za stalno ostal v Središču ob Dravi. V letu 1909 je prevzel vodstvo sre-diške šole, ki ji je ostal zvest vse do svoje redne upokojitve leta 1925.
V Središču, ki je pred njim že dalo mnogo eminentnih mož, sije zgradil gnezdo. Poročil se je s hčerko središkega tržana in župana Tomaža Sejnkoviča, kateri se je tudi bavil s sodarsko obrtjo. V zakonu so se mu rodile tri hčerke. Kol Prleku mu je bila srčna želja, da si nabavi vinograd. Z največjo vnemo se je lotil tako priljubljene mu stroke, saj je znanstveno podlago dobil na mariborski vinarski šoli, ter se osebno seznanil in korespondiral z znanim avstrijskim vinogradniškim strokovnjakom Babom iz Klosterneuburga.
O trta, vir nam sreče, nebeški dar si Ti, ¡z grozdja vince teče za Jezusovo kri.
Bil je neumoren učitelj in prosvetljevalec. V korist slovenskega naroda je žrtvoval vse svoje življenje in lastne prihranke.
Na literarnem področju se je predstavil s psevdonimom Godemarski - torej po rojstnem kraju.
Od leta 1892-1910 je v samozaložbi izdal 14 knjig z naslovom Zabavne knjižnice za slov. mladino, ki je izšla v 46.000 izvodih.
Leta 1912 je izdal knjižico Šola in narodnost, še kako aktualna knjižica za izprijeni in narodno zastrupljeni čas.
Prve knjige so bile izdane v Ptuju v letu 1890-91: Narodne legende za slov. mladino, Zabavna knjižnica, 3 zvezki v letih 1926-27. Otroška mladost iz leta 1931, 3 zvezki, Pra-
H»* K^	
v	w ti
Portret zaslužnega šolnika.
vila lepega vedenja ter Zbirka iz otroških ust. Z izdajo igrokazov iz Kmetskega življenja se je »ponorčeval« iz staršev, kakšne želje in ambicije imajo glede poklica svojih otrok. Z gospodarskega področja je spisal in izdal tri strokovne knjige: Peronospora ali strupena rosa leta 1897, Umni kletar in Vinogradniki, čuvajte vinsko trto leta 1901.
Priobčeval je članke v revije Naše gorice - glasilu vinarskega društva za Dravsko banovino v Mariboru (Slomšek in njegove zdra-vice, Vinska trta in njen sok v pesmih, izrekih in pregovorih) Slovenski gospodar, Večernik; v Popotniku je pisal pedagoške in spominske sestavke; tako tudi v Učiteljskem tovarišu. Deloval je tudi pri središki ljudski hranilnici in posojilnici ter v bralnem društvu Edinost. Za glasbeno zakladnico je napisal spevoigre Letni časi, Kosova gostija, Slava domovini in humoristično spevoigro Vino in voda.
Njegovi so Venček triglasnih narodnih pesmi za šolo in dom. Nabožne ljudske pesmi, Slomškova koračnica, leta 1936 pa dva slavo-speva Slava tebi, Slomšek škof, na Golarjcvo besedilo pa je uglasbil Prleško koračnico. Napisal je ogromno maš za razne priložnosti v slovenskem in nemškem jeziku.
Njegov opus je velik in se ga ne da na kratek način temeljito opisati in popisati. Ko-
si je bil izredno širokega duhovnega in praktičnega obzorja. V biti je poznal slovenskega človeka, še posebej Štajerca - Prlcka, saj je sam izhajal iz teh krajev, kjer ilovica, ilovača, naredi človeka trmastega, vase zaprtega, zagrenjenega, navsezadnje pa dobrotnega, ustrežljivega in šegavega. Ravno temu Goričan-cu - Prleku kot Polancu na dravski strani in ostran proti Muri se je Kosi razdajal. Kako strokovno pa s poljudno razlago je pisal gospodarske članke o vinogradništvu in vinarstvu, pa spet pedagoške razprave, ki se tičejo stanovskih tovarišev.
V pedagogiki je nakazoval nove prijeme vzgoje, neavtoritativen odnos do učenca. Učenca je imel za enakopravnega partnerja, na humanističen način gc je pritegnil k pouku ter k sodelovanja. Od tu tudi njegove Smešnice in pametnice.
Imel je izreden čut in ljubezen do narave, kar se odraža v njegovih delih, še posebno v glasbenih stvaritvah.
Z naravo povezuje tudi Boga. Tako izraža naraven odnos do vere, neinstitucialnega načina verovanja in ljubezni do Boga. Prvine v njegovih delih neprestano stremijo k širšemu znanju in plemenitosti srca.
Pogosti besedi v njegovih delih sta rodoljub in narodoljubje. »Da, narodoljubje (nacionalizem) ob strpnosti do tujcev.« Pogosto je govoril, da moramo s plemenitostjo prera-sti šovinizem in utrjevati svojo (slovensko) narodno zavest. Kako velike besede, aktualne tudi za današnji čas, iz knjižice Šola in narodnost:
»Samo naobraževanje uma nikakor ne zadošča, važnejša je odgoja; kaj pomaga vso znanje, ako je srce izprideno, volja popačena.«
Ali druge, iz iste knjižice:
»Da je treba »narodnost« in »narodnost« razločevati. Dandanašnji nacionalizem, ker vse iz političnih in ne etičnih motivov motri, ne goji plemenitosti, le škodoželjnost, brezobzirnost, prevzetijo in sovraštvo do drugače mislečih. Nesmrtni Slomšek temu pravi: Krivi nacionalizem.
Dočim je pravi nacionalizem ali rodo-Ijubje ono čustvo, ki izhaja iz plemenite duše, ki pozna pravico in strpljivost tudi napram tujim narodnostim. Jasno je torej, da mora šola gojiti rodoljubje - le pravi nacionalizem, ki more in mora biti eden najdragocenejših biserov v čednostnem vencu vsakega moža«.
V svojih delih Kosi zelo velikokrat omenja in se opira na lavantinskega škofa A. M. Slomška. Občuduje njegove vrline in jih skuša posnemati, imenuje ga nesmrtnega Vladi-ko. V spomin mu je leta 1936 zložil Dva sla-vospeva narodnemu buditelju, slov. pesniku ter odličnemu cerkvenemu knezu A. M. Slom-šeku.
Iz njegovih del med vrsticami občutimo, daje že takrat spontano beatificiral Slomška. Upam v uresničenje globoke želje slovenskega naroda, da bi obisk svetega očeta v letu 1996 potrdil Kosijevo spoštovanje in dalcko-vidno željo po razglasitvi A. M. Slomška za blaženega.
Ker je bil ravnatelj Kosi, kot so ga imenovali njegovi nekdanji učenci, človek prakse in dejanj, je nekaj let po prihodu v Središče ustanovil sadjarski tečaj za odrasle dečke in može. Tečaj je udeležence poučeval o skrivnostih sajenja, razmnoževanja in odbire podlag različnega sadnega drevja. Ob koncu tečaja je vsak uspešen tečajnik dobil za nagrado sadiko jablane, hruške ali kaj podobnega. Zato je še danes v Središču zelo mnogo starih sort jablan in neka žal neznana sorta avgustovske hruške, katere nisem zasledil daleč naokoli, le v Središču je prisotna. Eno izmed teh dreves je še dandanes na središkem šolskem dvorišču. Naj jo imenujem »Kosijeva velikomaš-nica«.
Nekateri še živeči njegovi učenci se ga spominjajo kot blagega, dobrohotnega, poštenega, resnico in redoljubnega nadučitelja, z izrazitim posluhom za igranje gosli (violine) in klavirja. Bilje pokončen mož, ki seje razdajal za slovensko domovino in šolo.
»Učiteljevo delovanje ni omejeno med štiri šolske stene, temveč sega daleč preko njih. Učitelj, ki misli, daje z delom v šolskih prostorih že povsem opravil svojo dolžnost, ne zasluži prelepega imena 'narodni' učitelj.«
Po upokojitvi je živel na svojem domu, nasproti središke »učilne zidane«, ter v mogočni zgradbi za debelimi zidovi ustvarjal tisto, kar je bilo zadnjih 50 let zamolčano. Zahajal je v svoje tako drage gorice in v svojo vilo Grozdano v Bolfenškc brege. Okupacija in germanizacija v letu 1941 sta ga zelo prizadeli. Podrl se mu je mit o »pravem« nacionalizmu ali rodoljubju. Ob napadu na domovino je vzkliknil: »Kaj delajo z našim narodom?«
Z osmimi križi na plečih ga je okupator pustil pri miru. Vendar blaženega miru ni
imel. Bal se je in trepetal za svojce, za slovenski narod, za Središčanc.
Proti koncu vojne v aprilu 1945, ko je fronta za 5 tednov obstala med Središčem in Humom, so ga vidno telesno prizadetega in bolnega evakuirali za fronto na Hrvaško, nedaleč od Središča, v naselje Badličan.
Umrl je ob svitanju in grmenju ruskih ka-tjuš 20. aprila 1945.
Pokopan je bil v ožjem krogu sorodnikov na središkem pokopališču med dvema ognjema nemške in bolgarske soldateske.
Kot znanega in zaslužnega Slovenca ga omenja že leta 1984 dr. Karol Glascr v Zgodovini slovenskega slovstva.
Le Središče se mu ni znalo, vedelo ali hotelo oddolžiti s poimenovanjem ene od trških ulic po njem. Naj bo, kot je! Kosi si je ustvaril spomenik sam, z lastnim delom, kakor še drugi vidni Srcdiščani, ki čakajo novo dobo in pravo veljavo.
Franc Krnjak
Niko Kuret
(1906-1995)
Na Jurjcvo rojen, za Miklavža krščen, po priimku Kure(n)t - saj ni mogel poslati kaj drugega kakor narodopiscc, eden največjih, kar smo jih Slovenci doslej imeli.
Po očetovem rodu je bil Krašovec, po materi s Kozjanskega, rojen v Trstu, toda po prvi svetovni vojni priseljen v Celje, kjer je obiskoval gimnazijo. Diplomiral je v Ljubljani iz romanistikc, obvladal pa tudi nemščino in italijanščino. Poslal je gimnazijski profesor, čeprav gaje vleklo h gledališki dejavnosti. Že kot študent je napisal seminarsko nalogo o srednjeveškem duhovnem gledališču, nekaj let pred drugo svetovno vojno je sodeloval pri »Ljudskem odru« ter urejeval in izdajal zbirko Ljudske igre. v kateri je objavil tudi svoje priredbe škofjeloškega pasijona in Drabosnja-kove igre. Ko je bil v stari Jugoslaviji zaradi svoje pokončnosti za štiri leta odpuščen iz službe, se je v skrbi za družino prebijal s priložnostnimi honorarji in tudi veliko prevajal. Zaradi zanimanja za dramatiko je vedno znova prihajal v stik z ljudskim izročilom, ki ga
je toliko pritegnilo, da si je po vojni pridobil še diplomo in doktorat iz etnologije.
Za nekaj let se je sicer vrnil v šolo, toda 1954 se mu je ponudila priložnost, da bi se tudi poklicno posvetil tistemu, kar mu je bilo najbolj pri srcu in za kar je bil sposoben kakor malokdo. Poslal je vodja in takrat edini sodelavec oddelka za ljudske šege in igre v letu 1951 ustanovljenem Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Tu se je izkazal tudi kot dober organizator, saj je nekaj let vodil ves inštitut, ki bi brez njegovih prizadevanj ne postal to, kar je danes.
O Kuretovi neutrudni delavnosti, znanstveni vestnosti ter široki razgledanosti po ljudskem izročilu in strokovni literaturi priča razen knjig tudi množica tehtnih razprav in člankov, objavljenih doma in po svetu. Z referati je sodeloval na pomembnih strokovnih zasedanjih, kongresih in bil med ustanovitelji mednarodne skupine narodopiscev Alpes Orientales, ki se je posvečala raziskovanju ljudskega izročila na vzhodnoalpskem območju.
Njegovo Praznično leto Slovencev, ki je izšlo najprej v štirih knjiga pri celjski Mohorjevi družbi (1965-1970), nato pa 1989 v dveh knjigah pri Družini, je še danes nepogrešljiv prikaz naših šeg skozi leto. V tem delu je na jasen, vsakomur razumljiv in prijeten način pregledno predstavil vse, kar je bilo dotlej dognanega, tiskanega ali zapisanega o koledarskih šegah. Za tuje bralce je priredil še skrajšano nemško izdajo, ki bo - žal po smrti - izšla pri celovški Mohorjevi družbi.
Zanimanje tuje strokovne javnosti je zbudila njegova knjiga Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (1963). Nič manj pomembna ni njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin (1984), saj je v njej opisal ludi tiste, ki so bile znane malokomu razen domačinom. V zadnjih letih seje vrnil k odrski ustvarjalnosti s svojo, z vso znanstveno natančnostjo napisano knjigo Slovenska koledniška dramatika (1986), nastalo iz njegove ljubezni do dramatike in ljudskega izročila. Ker obravnava v njej zlasti trikraljcvske kolcde, pomeni ludi nekakšno nadaljevanje 1981. leta objavljenega dela Jaslice na Slovenskem.
Zaradi svojega dela je Niko Kuret užival spoštovanje med slovenskimi in tujimi naro-dopisci, saj je dobil ugledno Herderjevo nagrado na Dunaju in dvakrat Pitrčjevo nagrado v Palermu ter bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
maj pel...« Res more zdaj, rešen vseh bolečin, peli hvalo vekomaj in njegovo »praznično ieto« je poslalo praznična večnost. Naj mu Gospod bogato poplača vse, kar jc s lako ljubeznijo naredil za slovensko narodopisje.
Zmaga Kumer
Vitko Musek
Ljudsko izročilo z blagoslovljeno vodo. Foto Alenka Veber.
Smrt je prišla ponj pred svečnico, kakor da bi hotel sv. Miklavž, njegov krstni zavetnik, slovenskemu raziskovalcu jaslic omogočili ogled nebeških jaslic, preden bi jih pospravili. Dano mu je bilo tudi, da jc pred smrtjo še utegnil pripraviti knjigo o adventni šegi Marijo nosijo, ki bo izšla pri Družini.
Niku Kurctu je bilo podarjeno dolgo življenje, sicer ne brez križev in težav, tudi bolezni, toda njegova neomajna vera, vdanost v božjo voljo, izreden čut dolžnosti in neutrudna delavnost so mu pomagali, daje do zadnjega izrabil svoj čas, do zadnjega še duševno svež. Zato je mogel na koncu reči: »Dober tek sem dokončal, delo opravil, odpusti zdaj. Gospod, svojega služabnika!« Vsi, ki smo ga poznali in z njim sodelovali, ga pogrešamo, prijetnega, vedno prijaznega, vedno uslužnega, vedrega.
Ko jc bil v študeniovskih letih član Marol-tovega Akademskega pevskega zbora, pravijo, da se je - kadar so v družbi zapeli »En starček je živel« - njegov glas vzdignil nad vse druge z refrenom: »Oče nebeški, glej, še cn kozarček zdej, hvalo bom vekomaj, veko-
Na Vilka Muska, vidnega slovenskega javnega delavca, ki je umrl 26. januarja 1994, me vežejo mnogi spomini. Skupaj, dostikrat v tesnem sodelovanju, sva preživela nekaj tistih mladostniških let, v katerih jc človek poln upov in načrtov, pa tudi predan javnemu delovanju, ker ga navdaja bolj ali manj naivno prepričanje, da se bo dal svet spremeniti. Mlademu človeku se pač zdi v svetu marsikaj narobe, zato zastavlja vse svoje sile, da bi ga popravil. Poznejša Icla prinesejo streznitev, spomini na mladostniško zagretost pa ostajajo kot dragocena last. Zato pišem le vrstice v Muskov spomin z osebno prizadetostjo.
Življenjepisni podatki pravijo, da se jc Vilko Musek rodil 8. 7. 1917 v Brestanici ob Savi. Starša sta bila oba učitelja in sta imela pet otrok. Očitno pa se jc družina kmalu preselila. saj je Vitko hodil v ljudsko šolo v Sv. Vidu pri Ptuju. Tako je tudi realno gimnazijo naredil v Ptuju, potem pa jc šel študirat medicino. Te jc končal osem semestrov, vendar ni diplomiral.
Kot dijak je o počitnicah pogosto prihajal v Slovenj Gradec k župniku Jakobu Sokliču (nekoč župnemu vikarju v Sv. Vidu), velikemu ljubitelju in zbiravcu umetnin. Tam sva se tudi seznanila, ker sem si jaz pri Sokliču izposojal knjige. Tako sva bila že stara znanca, ko sva se jeseni 1936 vpisala na univerzo in v dve katoliški akademski društvi (jaz v Danico, Musek v Zarjo).
Najina študijska leta (1936-1940) so bila leta hudih idejnih sporov in spopadov v slovenskem katoliškem taboru, še posebno med akademsko mladino. Na »desni« so bili Torn-čevi mladci in Ehrlichovi stražarji, na levi (ali v sredini) precej pisana druščina akademikov, ki jih jc predvsem družilo to, da niso marali Tomčcvega in Ehrlichovcga rigorizma in do-
gmalizma. Nekateri niso šli dosti čez to negativno ločilnico, obstajala pa je dovolj močna skupina, ki seje navdihovala ob duhovni dediščini poprejšnjega križarskega gibanja in ob idejah družbene pravičnosti, delno tudi ob modernejših nazorih personalizma. Ta miselnost je vsaj na zunaj prevladovala, ko se je ta »tretja skupina«, kakor se je iz zadrege dolgo imenovala, združila v akademskem društvu Zarja, kar je temu gibanju dalo razvidnejše ime zarjanstvo. Bolj pismeni med zaijani so sodelovali pri Kocbekovi reviji Dejanje, ki je izhajala v letih 1938-1941.
Vitka Muska je treba s poudarkom prišteti socialno usmerjeni skupini v tej študentovski skupnosti. Imel jc močno razvit socialni čut, ki mu je narekoval, da se jc predvsem zavzemal za pravice malega človeka in delavca, zato se je tudi bolj kakor večina med nami povezal z vodstvom nekoliko levo usmerjenega katoliškega sindikata, ki je imel nekoliko nenavadno ime Jugoslovanska strokovna zveza. Njegovo sodelovanje s krščanskimi sindikalisti je pripeljalo do tega, daje bil v letih 1939-1941 celó urednik tednika Delavska pravica, glasila JZS.
Po drugi strani je bil Musek zelo dejaven pri obrambi slovenskih narodnih pravic, tako daje bil v pravkar navedenih letih tudi odgovorni urednik tednika Slovenija, kije v tistih letih jugoslovenarskega pritiska pogumno, včasih kar drzno branil slovenske narodne pravice in slovensko samobitnost ter se spoprijemal s cenzuro, da je v listu marsikatera stran ostala prazna. Odgovorni urednik takega lista je tedaj kar precej tvegal.
Iz povedanega je očitno, da jc Musek veliko deloval zunaj vseučiliškega življenja. Vendar je vselej našel čas tudi za zadeve, v katere je bila vpletena Zaija. Pri tem je bil zelo radikalen, pri sporih z drugimi akademskimi skupinami znotraj katoliškega tabora ali s kakimi drugimi forumi jc navadno zavzemal skrajna stališča, ki jih je večina le poredko odobravala. V živem spominu mi jc ostal pripetljaj, pri katerem sem sicer pozabil povod in naravo spora, vem pa, da je Musek od Zarje zahteval zelo bojevito odločitev, ki se je nam drugim zdela preveč tvegana in smo jo zavrnili. Naše dejanje jc radikalnega Muska tako razkačilo, daje v znamenje protesta izstopil iz Zaije in se vrnil vanjo šele čez precej časa.
Če zdaj poskusim reči nekaj besed o Muskovcm značaju, bi rekel, daje bil človek
plemenitih namenov, poln dobronamernih načrtov, hkrati pa nagel, skorajda vihrav, in nezadovoljen, če stvari niso šle tako, kakor si jih je zamislil. Od tod tudi pogostni spori, ki pa se nikoli niso sprevrgli v trajno zamero.
Da ob laki veliki dejavnosti ni preostajalo veliko časa za študij medicine, ki zahteva celega človeka, bo vsakomur umljivo. In potem je prišla velika vojna, ki je posegla v mnogo življenja in spremenila mnoge usode. Jaz sam sem tista leta preživel zunaj domovine, zato z Muskom ves tisti čas nisem imel nobenih stikov.
Iz avtobiografične skice, ki jo je Vitko napisal leta 1974, povzemam, da gaje (pač zaradi delovanja za OF) konec leta domobranska policija prijela in poslala v taborišče Visco v Italiji. Vendar se je od tam vrnil že oktobra istega leta. Maja 1945 je bil vpoklican v vojsko in jc tam opravljal vrsto služb v zdravstvu, nazadnje je bil tiskovni referent v ministrstvu za zdravstvo v Ljubljani. Od tam je leta 1953 odšel kot časnikar v uredništvo tednika Tovariš. Tedaj je še mislil, da bi končal medicinski študij, vendar se mu je snov sredi vseh medvojnih in povojnih pe-ripetij toliko oddaljila, da mu je na koncu zmanjkalo volje do izpitov. Čeprav je še vodil prve fluorografske akcije v Sloveniji, se je njegovo zanimanje v tistem času že odločilno preusmerilo k filmu, predmetu, ki se mu je v prešnjih letih posvečal samó ljubiteljsko, zdaj pa mu jc delovanje na področju filma postalo poklic. Organiziral in vodil je vse mogoče akcije, zlasti zavzeto za filmsko vzgojo med mladino. Za odrasle je ustanovil in pet let kot glavni urednik vodil revijo Ekran, in prav tako je ustanovil in prva leta kot urednik vodil zbirko Sedma umetnost. Ta dejavnost mu je prinesla številna priznanja. O njej so tudi največ napisali v spominskih člankih, ki so izšli v tisku ob njegovi smrti.
Ta Muskov prehod na čisto drugo področje mi jc bil vedno presenetljiv. Štejem ga za posledico nemirnih vojnih let in velikih povojnih sprememb, ki so marsikomu ukrojile življenjsko pot čisto drugače, kakor si jo je bil nekoč zamislil. Tudi Muskova bi bila, mislim, v drugačnih časih precej drugačna. Po tistem, kar jc delal v študentovskih letih in kar je tedaj obetal, si mislim, da bi bil dosegel veliko več.
Pri vsem ukvarjanju s filmom je vendarle ostal zvest duhovnemu okolju iz svojih mlajših let. Kakor piše v svoji avtobiografiji, je
bil stalen sodelavec tednika Družina, revije Znamenje in obnovljene mohorjanske revije Nova mladika. Tu ni nič povedal, da je bil v letih od 1975 do 1980 njen glavni urednik. Njegovemu prizadevanju se je imela zahvaliti, da se je močno razširila med beročim katoliškim občinstvom in dosegla zavidljivo visoko naklado. Musck je poskusil iz nje narediti izrazito družinsko revijo, nekaterim pa to ni bilo všeč, in morda je treba tu iskati vzrok, daje priljubljena revija nehala izhajati. Vsekakor sta urejanje Nove mladike in redne zbirke MD od 1976 do 1980 tisto Muskovo delovanje, za katero smo mu mohorjani lahko najbolj hvaležni.
Janez Gradišnik
Requiesce in pace, domine Miloš!
Prvega maja letos, bil je ponedeljek okrog šestih popoldne, je pozvonilo na vratih mojega doma v Komendi. Že sem hotel veselo pozdraviti znanca Anžeta Močnika, glasbenika in umetnostnega zgodovinarja iz Cer-kelj, ki je tudi za mohorski koledar prispeval že vrsto člankov, pa meje ustavila njegova resnost: »Prinašam žalostno novico! Umrl je Miloš!«
Onemel sem, kakor so onemeli mnogi, ki jim je sporočilo zagrenilo konec praznovanja.
Kmalu po tistem, ko sem I. julija 1980 začel pri celjski Mohorjevi, sem v časopisu zasledil novico o prometni nesreči pri Ivančni Gorici, v kateri je bil poškodovan tudi profesor Miloš Rybdf, ki ostaja na zdravljenju v bolnišnici. Ker sem rad sistematično prebiral mohorske koledarje, sem vedel, daje profesor v njih reden sodelavec in odbornik Mohorjeve, pa sem mu v bolnišnico poslal pismo z najboljšimi željami Družbe, naj čim prej okreva.
To je bil najin prvi stik, šele kasneje sem ga spoznal iz oči v oči, čeprav sem ga poslušal že na kratkem ogledu oddelka za stvarni katalog v NUK med tečajem, ki sem ga tam obiskoval nekaj let prej.
Kaj hitro se mi je pokazala njegova za-služnost za Mohorjevo, njene koledarje, njeno redno zbirko in Družbino življenje sploh.
Vsako leto je gospod Miloš pripravljal ka-lcndarij, brskal po obči in slovenski narodni zgodovini in na seje uredniškega odbora Mohorjevega koledarja prinašal sezname jubilejev, ki se jih je treba spomniti. Vedel je za avtorje, ki jih bomo nagovorili k pisanju in jih poznal. Redko seje zgodilo, da mu je kdo od naprošenih odrekel sodelovanje. Pisal pa je vedno tudi sam in iz preteklosti zbiral poglavja, ki so bila manj znana ali premalo obdelana. Njegova je bila zamisel o »monografski« likovni opremi kalendarijskega dela, v kateri smo se razgledovali po slovenskih cerkvenih spomenikih, segali pa tudi v kulturne ustanove in obravnavali krajevne jubileje. V rednih zbirkah celjske Mohorjeve zadnjih let je kar za »svoje« štel knjige Antona Dcrmote Tisoč in en večer, Lojzeta Kožarja Neuničljivo upanje, Franca Puncerja Duhovnik v taborišču smrti. Vaška Simonitija Turki so v deželi že.
Nadaljeval je mohorsko bibliografijo tam, kjer jo je končal Dobrovoljc, in jo zapisal do leta 1981.
Pred občnim zborom MD v Cankarjevem domu leta 1982 je bil kot nekdanji podpredsednik celo med kandidati, ki naj bi na predsedniškem mestu nadomestili škofa dr. Grmiča, pa je sam vedel, da mu njegova liberalna provenienca najbrž ne bi pridobila dovolj glasov med kritično razpoloženimi poverjeniš-kimi delegati.
V Ljubljani je živel razpet med svoj dom v Salendrovi, kasneje na Žabjaku, pa službo v NUK-u, na SAZU in na Univerzi. Našemu uredništvu, ki mu je bilo kakor drugi dom, se je skoraj vsako jutro javil po telefonu, ali nas je čez dan obiskal s komentarjem dnevnih dogajanj, s svežo šalo, ki jo je stresel iz rokava skozi svoj gromki smeh. Poročal je o zgo-dah in nezgodah svojih mladih študentov in študentk, o »cvetkah«, ki jih je nabral iz naših ali drugih publikacij in sejal vedno nove zamisli o vprašanjih, ki bi se jih morali lotiti.
Zgodovina treh MD mu je bila zelo pri srcu, bolelo gaje njeno nepoznavanje in nerazumevanje pri mnogih. Pomen Mohorjeve družbe za kulturno življenje Slovencev je bil naslov predavanja, ki gaje imel na Avstrijski akademiji znanosti in je izšlo natisnjeno na Dunaju leta 1985. Tudi v Sloveniji je mnogokrat predaval o Mohorjevi.
Nič čudnega, da mu je med številnimi priznanji, ki jih je požel za svoje plodno delo na različnih področjih, oh občnem zboru v Mariboru leta 1991 tudi celjska Mohorjeva podelila svoje - Finžgarjevo plaketo.
»Bil je več kakor odbornik, bil je mo-horjan z vsem srcem in dušo,« je v svojem poslovilnem govoru ob njegovem grobu rekla dr. Zmaga Kumcr.
Profesor Miloš Rybdf izhaja iz pravniške družine, njegov ded, ki je bil doktor prava, je bil poslanec v Tržaškem mestnem svetu, v avstroogrskem parlamentu in kasneje tudi v diplomatski službi SHS. Tako je tudi Miloš končal pravne študije med leti 1947 in 1952, ko je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Ni pa ostal le pri pravu! Leta 1965 je končal študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, že leta 1959 gaje zaneslo v knjižničarstvo in srečamo ga kot bibliotekarskega svetovalca in vodjo Stvarnega kataloga v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. To delo je opravljal do leta 1983, ko je postal strokovni svetnik pri pravni sekciji Terminološke komisije Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Že prej je predaval na oddelku za knjižničarstvo Pedagoške akademije v Ljubljani, na Pravni fakulteti je bil od leta 1971 izpraševalec predmeta Splošna in narodna zgodovina države, od leta 1974 pa je bil tam tudi predavatelj latinščine. Leta 1988 je bil imenovan za docenta na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Njegova glavna dela zajemajo strokovne bibliografije in biografije bibliotekarjev, novosti mednarodne univerzalne decimalne klasifikacije, pa razprave o kartuzijanskem redu (zgodovina knjižnic). Sodeloval je na simpozijih Slovenske teološke akademije v Rimu o velikih osebnostih iz naše cerkvene zgodovine in prav tam tudi na kongresu Christianity among the Slaves z referatom o potovanjih svetih bratov Cirila in Metoda po slovenskem ozemlju, pa na simpozijih o slovenskem in evropskem meništvu v Pleterjah in na Dunaju. Bilje zelo aktiven član mnogih zgodovinopisnih in bibliotekarskih mednarodnih organizacij (npr. CERCOR, ki raziskuje zgodovino evropskega meništva, ali FID, centralne mednarodne komisije za klasifikacijo knjig).
Laško je bilo njegov drugi dom, saj jc v rojstnem kraju svoje matere (rojene Elsba-
Na občnem zboru v Mariboru 1991. Foto Matija Remše.
cher) preživel večino svojega mladostnega in kasnejšega prostega časa. Tu se je ukvarjal z amaterskim vodenjem cerkvenega zborovskega petja, kakor je bil tudi sicer živo udeležen v lokalnem kulturnem in religioznem, bogo-služnem življenju. Tako ni čudno, da v knjigi Znani Laščani najdemo precej njegove bibliografije, ki pa jo bo treba še dopolniti.
Na pogrebu v Laškem, v nedeljo, 7. maja, so se od njega poslovili dr. Zmaga Kumcr v imenu Mohorjeve družbe, dr. Martin Žni-deršič v imenu kolegov z oddelka za bibliotekarstvo Filozofske fakultete, Vilenka Jakac Bizjak v imenu NUK in laški župan Peter Hrastclj v imenu sokrajanov, ki jim je pokojni profesor Miloš zapustil tudi svojo knjižno dediščino.
Tolažeče je nad njegovim grobom - v desnem gornjem kotu pokopališča, če pogledamo v dolino in na laško župnijsko cerkev onkraj Savinje, zvenela blaga melodija Slomškove večerne pesmi: Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli!
Na uredništvu bomo vsak dan znova pogrešali njegovega vedrega vsakdanjega optimizma in njegovih utemeljenih spodbud, spomin nanj pa nam bo tudi trajno opozorilo: »Ne spite in ne počivajte!«
Zahvaljujemo se mu z željo: Počivaj v miru, gospod Miloš!
Matija Remše
Ervin Ringel
Psilioterapevt, kije samomorilcem
omogočil cerkveni pogreb.
28. 7. 1994 je v svojem počitniškem kraju umrl E. Ringel, avstrijski psihoterapevt, ki je s svojim pisanjem, javnimi nastopi in izrednim osebnim angažmajem za obrobne družbene skupine znal ogovoriti najširše družbene sloje. V tem oziru ga lahko primerjamo z njegovim šc živečim dunajskim someščanom, Viktorjem Frank lom.
Danes zveni neverjetno, da so še pred nekaj desetletji pokopavali samomorilce kot v Gocthejevih časih. Ko je bil njegov Werther na tem, da položi roko nase, mu je bilo samoumevno, da po smrti ne bo sprejet v občestvo mrtvih na božji njivi. Zato je zapisal v poslovilnem pismu: »...Na lističu sem poprosil tvojega očeta, naj poskrbi za moje truplo. Na pokopališču, tam zadaj v kotu proti polju rasteta dve lipi in lam želim počivali. To lahko napravi, to bo storil za svojega prijatelja. Šc li ga prosi. Nc morem pričakovali, da bi trupla pobožnih kristjanov pokopali poleg ubogega nesrečnika. Ah, rad bi bil pokopan ob poti ali v samotni dragi; duhoven in levit, ki bi prišla mimo znamenja z mojim imenom, bi se blagoslovila, samaritan pa bi potočil solzo.«1
Kakor je želel, sc je zgodilo: »Ponoči okoli enajstih ga je dal pokopati na kraju, ki si ga je izbral pokojnik sam. Za krsto so šli stari in njegova sinova, Alberta ni bilo. Bali so se za Lottino življenje. Rakev so nosili rokodelci. Duhovnik ga ni posvetil.«2
Ervin Ringel je s svojim delovanjem za samomorilno ogrožene, zlasti pa s svojimi
dobrimi stiki s Cerkvijo, poleg Nicdcrmcycr-ja največ prispeval, da je prišlo do spremembe v pastoralni praksi. In dvesto let po Goclhe-jevem Wcrlhcrju (1774-1973) je izrazil svoje zadoščenje, da je prišlo do tega pomembnega premika: »Danes vemo, daje bilo odklanjanje ccrkvenega pogreba samomorilcem v dvojnem smislu napačno: prvič zalo, ker gre za duševno motnjo oziroma bolezen, ki onemogoči osebno odgovornost ali jo vsaj bistveno omeji, drugič pa tudi teološko, saj jc šlo pri tem odklanjanju za nečloveško in s tem tudi nekrščansko dejanje. Zato beremo z velikim zadoščenjem najnovejše priporočilo najvišje cerkveno pravne komisije, po katerem sc nobenemu katoličanu ne sme odkloniti cerkveni pogreb. Seveda bo šc dolgo trajalo, preden bodo odstranjene posledice lega, stoletja trajajočega napačnega odnosa - zlasti v nekaterih odročnih predelih jc družina, v kateri sc jc zgodil samomor, še vedno zaznamovana.«3
Kdojc bil ta mož, kije preminul v 73. letu svojega življenja?
Bil jc eden iz liste generacije avstrijskih psihoterapevtov, ki jc po letu 1945 gradila na tem, kar so redki predstavniki stroke, ki niso emigrirali v času nacizma, uspeli rešiti in predali dalje. Pridružil sc jc šoli individualne psihologije A. Adlcrja in postal 1961 predsednik društva za individualno psihologijo, in to službo opravljal celih 28 let. Prvo desetletje na tem položaju mu jc bilo najtežje, saj mu jc šele okrog 1970. uspelo pridobiti večje število mladih sodelavcev ter jih motivirati za izobraževanje v tej psihoterapevtski šoli. Tako je iz majhnega in ostarelega združenja nastala aktivna psihoterapevtska šola, ki jc postavila ležišče zlasti na področja psihosomali-kc, samomorilnosti in psihoterapije otrok.
V svojem teoretičnem delovanju jc želel preseči nepotrebna in zgodovinsko pogojena nasprotja med individualno psihologijo in psihoanalizo, zato je rad poudaril: »Alfred Adlcr jc bil siccr naš oče, toda Sigmund Freud je bil naš stari oče.« Ustvarjal jc genialno sintezo obeh šol ter znal njuna dognanja posredovati najširšim slojem. S tem je po eni strani mnoge zainteresiral za psihoterapevt-sko izobraževanje, po drugi strani pa sc jc s tem tudi večal pritisk javnosti, ki sc ni več zadovoljila z medicinskim zdravljenjem, če je v psihoterapiji zagledala večjo možnost, v smislu P. Altenbcrga: »Čc odstranjamo zgolj bolezenske simptome, namesto da bi se dokopali do vzrokov trpljenja, je to bedno po-
čctjc, jc nojevsko potiskanje glave v pesek: bolezni ne vidiš več, saj seje umaknila v notranjost, kjer preži na maščevanje! Bolezen jc pogosto klic duše v stiski, zato ji ne zapiraj ust, če jc že tako dobrohotna, da vpije in kliče na pomoč!«4
Ringlovo javno delo so pogosto imeli za psihologizacijo družbe in ga s tem podcenjevali. Šele danes bolje vidimo, kaj je pomenilo za povojni čas, da sc zdravnik zanima in psi-hoterapevtsko obravnava t. i. »vojaške neveste«, mladinske prestopnike, samomorilno ogrožene in psihotične paciente. Neutrudno pa seje ludi boril za pravico do psihoterapije za psihosomatsko bolne, bolnike z rakom, za invalide in umirajoče.
Njegov terapevtski pristop jc bil zelo pragmatičen, vedno osebno angažiran in optimističen. Odločilnega pomena pa je bila njegova sposobnost vživetja (empatija), s pomočjo katere jc mnoge paciente v trenutku razumel, svoje učcnce pa spravljal v čudenje. Ko jc na svojih predavanjih temu dodal še svoj govorniški talent, so le ta postala za poslušalce enkratno doživetje.
Na osnovi svojega dolgotrajnega teoretičnega in praktičnega ukvarjanja s samomoril-nostjo je izdelal diagnostično in terapevtsko šc danes uporaben instrument, t. i. presuicidal-ni sindrom in samomorilno nervozo kot zgodnjo obliko prvega. Ker je v njem z izredno natančnostjo osvetlil, kaj sc dogaja v človeku, preden pride do usodnega dejanja, jc veliko prispeval tudi k temu, kako jc mogoče tem ljudem pomagati. Ustanovil jc tudi mednarodno združenje za preprečevanje samomorov (I. A. S. P.). V zrelih letih pa jc samokritično ugotavljal, da tudi to njegovo orodje presuici-dalni sindrom) ne osvetli v zadostni meri pojava samomoriInosti, pa tudi, da ne more biti smiselno trajno ohranjali življenje prizadetega proti njegovi volji.
Zadnja leta življenja ga jc dolgotrajna bolezen priklenila na invalidski voziček. Tudi on je potreboval svoj čas, preden je čutil, da mu jc ni treba prikrivati in se jc sramovati. S tem jc postal upanje in zgled za mnoge invalide ter spričo svoje velike avtoritete prispeval k ukinjanju predsodkov do invalidov in k osveščeni zavesti, da invalidi bogatijo življenje zdravih.
Psihotcrapcvtska smer individualne psihologije pri nas šc ni pognala korenin. Toda dragocena spoznanja o človeku, ki jih jc do-
mislil Adler in njegov veliki učcnec E. Ringel, so prisotna v slovenski psihološki, zlasti poljudno pisani - literaturi. Revija Znamenje je občasno priobčila prevod njegove razprave ali pogovora z njim. Ringla pa zlasti poznajo tisti strokovni delavci, ki se trudijo - čeprav njihov trud šc ni opazen v statističnem upadu samomori Inosti na Slovenskem - da bi se manj zatekali v ta, za nas pogosto zapeljiv izhod iz stiske v predčasno smrt.
Po številu samomorov smo Slovenci v vrhu evropske letvice. Skoraj sedemsto Slovencev s tem dejanjem vsako leto reče življenju: »Ne, hvala!« - Predvidevamo, da bi temu visokemu številu morali dodati dobršen odstotek od približno petsto žrtev prometnih nesreč na leto, kar pomeni, daje dejanski koeficient samomori Inosti šc višji. Ta življenjska neodpornost Slovcncev sc zrcali tudi v slovenski liriki, od Prešerna, ki si je v Sonetih nesreče zaželel leči »tja v posteljo, postlano v črni jami«, do Toneta Pavčka:
»Kako Slovenci lepo umiramo, vztrajno in ne ravno počasi, iskalci popolnosti scagamo, shiramo, še preden ugasnejo naši časi.
A tudi umiramo tako po slovensko: Z vrvjo, s strupom in s plinom, zmeraj nekako slovesno in hudo resno, kot bi šlo za Boga ali za domovino.
Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega. In potem, še preden zgnijemo v jami, dajo nova imena vsemu na tem koščku sveta, a smrt poimenujejo z namis
Se bo pesnikova temna vizija morala zares uresničiti?6
Janko Bohak
1 J. W. Goethe, Trpljenje mladega VVcrthcrja, CZ. Ljubljana 1988. str. 173. " Prav tam. str. 175.
1 E. Ringel. Sclbstsch ädigung durch Neurose. Herder. Wien 1973, 2. izd., str. 173.
4	Prav tem, str. 125.
5	T. Pavček, Slovenska pesem, zadnja, v: Pijanost, kot up varljiva, kot milost živa. str. 55.
6	Življenjski podatki E. Ringla so povzeti iz nekro-loga: C. Sonncck, Erwin Ringel, der andere Psychotherapeut, v: Psyhotherapie Forum, Jahrgang 2, Heft 4, 1994, Springer Verlag, Wien, str. 209-210.
Oba devetdesetletnika, dr. A. Trstenjak in dr. V. Franki v druibi z miselnim naslednikom dr. J. Ramovšem. Vsi trije zaslužni mohorski avtorji! Foto J. Jeromen.
Beseda 90-letnikov
»Gotovo jc, da ni dovolj za nravno dobro dejanje, če je svobodno. Svobodno mora biti tudi slabo nravno dejanje, če hočemo, da ga lahko prištevamo v krivdo ali greh. Razlika med dobrim in slabim dejanjem torej ni v svobodnosti kot taki, ampak v tem, da je eno v skladu z nravnim redom, drugo pa ne.
Sedaj se moramo vprašali dalje, kateri nravni red jc tu mišljen. Nedvomno tisti, ki smo mu ves čas sledili na potu človeškega razvoja od živalske enotnosti ali imancncc čutnega dojemanja in čutnih gonov v smeri vedno izrazitejše umske in holenjske trans-ccndcncc v osvajanju prihodnosti. Smer v transcendenco pomeni tukaj rast v lastno človeško, zavestno umsko, samozavestno osebno in svobodno višino, pri čemer transccndcnca pomeni dvig v nadčutno območje, hkrati pa zanesenost, izpostavljenost lastnega središča
v smeri nadindividualnih vzorov, kakor mu jih postavljajo upanje, vera, spoštovanje in češčenje, torej v dejih, ki so svojsko osebnostno in družbeno usmerjeni.
Če je tako, potem pomeni vsaka svobodna odločitev volje za dobro dejanje v jedru isto kakor iti ven iz samega sebe, storiti nekaj za druge, ne sam za sebe.
V dobrem dejanju imamo popoln razvoj svobode: delamo iz svobode ali prostosti od samega sebe samo za ekstatični cilj, ki je kot tak zunaj nas. Popolna evolucija svobode jc v etičnem preseganju samega sebe, jc eks-tatična. Nravno dobro dejanje se pravi »biti za druge«. Nravno slabo dejanje kol nasprotje dobrega pa bi se glasilo »biti zase«.
Prava razvojna smer človeka se vzpenja preko njega, ga presega. Zalo pa jc tudi normativna ali zapovedna stran njegovega ravnanja transcendentna: človek jc nravno dober, če gre v dejanju preko sebe. Tako tudi dobimo nravno normo, ludi če kdo ne pozna Boga, normo, ki človeka dviga preko njega samega, preko lastne sebičnosti. Preprosto bi se to reklo: Živeti nravno pomeni živeti za druge.«
Anton Trstenjak
(v knjigi Hoja za človekom)
»Rekel sem. da smisla ni mogoče dajati samovoljno, ampak ga je Ireba odgovorno najti. Ravno tako bi lahko rekel, da ga je treba iskali z vestjo. In resnično človeka pri njegovem iskanju smisla vodi vest. Vest bi lahko označili kot človekovo intuitivno zmožnost, da najde smisel kakšnega položaja. Ker je ta smisel nekaj edinstvenega, ne sodi pod splošne zakonitosti, intuitivna zmožnost, kot je vest, pa je edino sredstvo, da doumemo smiselne gestalte.
Poleg tega, da je vest intuitivna, je tudi ustvarjalna. Zdaj pa zdaj posamezniku njegova vest ukaže, da mora storiti kaj takega, kar je v nasprotju s tistim, kar pridiga družba, ki ji ta posameznik pripada, na primer njegovo pleme. Denimo, da je to pleme ljudožercev; posameznikova ustvarjalna vest lahko na primer ugotovi, da je v danem položaju bolj smiselno pustiti sovražnika živega, kakor pa ga ubili. Tako lahko njegova vest začne revolucijo in lahko tisto, kar je prvotno edinstveni smisel, postane splošna vrednota - »Ne ubijaj!« Danes edinstven smisel je jutri splošna vrednota. Tako nastajajo religije in se razvijajo vrednote.
Vest ima tudi to moč, da odkriva edinstvene smisle, ki nasprotujejo sprejetim vrednotam. Za zapovedjo, ki sem jo pravkar navedel, pride naslednja: »Ne prešuštvuj!« V tej zvezi se spomnim zgodbe o moškem, ki je bil skupaj z mlado ženo zaprt v Osvviccimu.
Ko sta prišla tja - tako mi je povedal po osvoboditvi - in so ju ločili, je nenadoma nujno začutil, da jo mora roteč prositi, naj preživi »za vsako ceno - razumeš? Za vsako ceno...« Razumela je, kaj hoče povedati: bila je lepotica in v bližnji prihodnosti bi se bila lahko pokazala priložnost, da bi si rešila življenje, če bi privolila, da bo prostitutka za cscsovcc. In če bi prišlo do takega položaja, ji je mož nekako že vnaprej hotel dati odvezo. V zadnjem trenutku gaje vest prisilila in mu ukazala, naj jo odveže zapovedi »ne prešuštvuj«. V tistem edinstvenem položaju -zares edinstvenem - je bil edinstveni smisel ta, da bi opustila splošno vrednoto zakonske zvestobe, da se ne bi ravnala po eni od desetih zapovedi. Gotovo je bil to edini način, da se je ravnala po eni od preostalih desetih zapovedi - "ne ubijaj'. Če ji mož ne bi bil dal odveze, bi bil soodgovoren za njeno smrt.«
Viktor E. Franki
(v knjigi Volja do smisla)
Sultan se vrača
Joža kupi psa
Da bralec ob imenu v naslovu ne bi mislil na Turke ter kakega njihovega vladarja sultana, moram pisec te pripovedi takoj povedati, daje bil Sultan pes, lovski pes, ki pa mu imena ni dal lovec, saj bi ga Ic-ta poimenoval drugače. Lepa cnozložna imena, lovu blizu, bi bila na primer Blisk, Strel, Grom. A se je izkazalo, da Sultan ni maral drugega imena. Joža, ki je psa kupil med prvo svetovno vojno od begunca Vojka s Primorskega, gaje dolgo poskušal »prekrstiti«, a Sultan je slišal in ubogal le na ime, ki ga je prinesel s Primorskega v Ljubno na Gorenjskem.
Bil je postaven, snežno bel, s črnim smrčkom, temnimi očmi in z majhno oranžno liso na korenu repa. Lep, čistopasemski pes, sicer brez rodovnika, ker jih takrat pri nas še niso izdajali. Še lepši pa bi bil, če bi vsaj na glavi imel kako oranžno liso. Poraščen je bil s trdo, resasto dlako, torej resasti istrijanec. Vojko, po rodu Istran, je mladiča kupil v slovenski Istri, z namenom, da mu bo čuvaj, kajti psom te pasme v Istri namenjajo tudi čuvajsko službo, čeprav so predvsem lovski psi goniči. S svojim izvrstnim nosom se z nekaj vaje dokaj hitro naučijo poiskati lisico, zajca in še kakšno drugo divjad in jih goniti tako dolgo, da pritečejo pred lovca na streži.
Joža je večkrat šel, mimo koče, v kateri se je nastanil s svojo družino vojni begunec Vojko, nekajkrat tudi z lovsko puško na rami. Tistikrat je Vojko pričakal Joža prav na poti pred kočo. Ko je stopil izza ovinka pred Vojka in gaje zagledal tudi Sultan, priklenjen pri drvarnici, je začel veselo lajati, se cvileč prijazno dobrikati in mahali z repom.
»To počenja vedno, kadar greste mimo s puško. Zdi se, da se v psu ob pogledu na puško in lovca prebudi lovska žilica. Gospod Joža, saj vam ga prodam. Poglejte, naravnost prosi, da bi šel z vami in na lov. Pes je star komaj eno Iclo, lahko bi ga še veliko naučili. Jaz nisem lovec in v velikih potrebah je moja družina, večkrat niti za sok nimamo, a jesti mora tudi pes,« je povedal begunec.
Jožu je bil pes všeč, odkar ga je prvič videl. Stopil je k njemu, ga pobožal po glavi in odpel z verige. Sultan od veselja ni vedel,
Lovček in Turin nista uspela Resasti istrijanec je bil že dve leti zvest Jožcv spremljevalec skoraj povsod, predvsem pa na lovu. Medtem je minila prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska je razpadla in Slovenci smo se znašli v novih razmerah.
Jožev bral Pavel, tudi vnet lovec, sicer pa borzni senzal v Ljubljani, je oktobra 1919 povabil na včliki lov v Ljubno kot lovskega gosta tudi dr. Ivana Lovrenčiča, predsednika Slovenskega lovskega društva (SLD) in velikega ljubitelja ter poznavalca psov. V nedeljskem jutru so se pred Pczdičkovo gostilno zbrali številni domači in tuji lovci ter gonjači. Nekateri so na povodcih vodili pse. Sultan ni bil oprčen, ker mu je bil na skupnih lovih navadno vodnik njegov gospodar Joža. Tokrat je po nenapisanem pravilu moralo bili drugače: Joža je iz žepa potegnil vrvico, psa, ki je ubogljivo stal ob njegovi nogi, otvezcl in povodec potisnil v roko gonjaču Matjažku. Sultanu pa je dal znak, da ga bo tokrat vodil na lovu kmet domačin. Uboga naj ga, kakor 144
Sultanov naslednik Lovko, resasti istrijanec, s svojim vodnikom in piscem te pripovedi -Francetom Cvenklom.
kaj naj stori. V urnih skokih je »zaplesal« krog ali dva okrog prodajalca in kupca, potem pa se je kot vzorno dresiran usedel k Jo-ževim nogam. Medtem je Joža Vojku že našteval na roko zahtevani znesek in dodal še nekaj krajcarjev.
Joža je bil takrat v mladih letih, še neporočen. Vpoklicali bi ga bili že v avstro-ogrsko vojsko, a mu je dolgotrajna bolezen uničila desno oko. Takega vojaka pa, ki puške ne more prav nameriti, niso marali, čeprav je bila Avstro-Ogrska že tretje leto v vojni. I, kako jc pa potem Joža sploh mogel biti lovec!? Prava lovska kri in močna volja sta premagali to oviro: naučil se jc pomeriti z levim očesom po puški ob levem ramenu. Na ta račun so doma pri Pczdičku Jožu še po bolezni nekoliko prizanašali z delom. Tako je imel kar precej časa za učenje mladega braka, ki je šolanje dojemal hitro in z veseljem.
Pri Pezdičku so od nekdaj - Jožev oče ni bil le župan, ampak tudi lovozakupnik in lovec - imeli lepe in uporabne lovske pse. Tako vsestransko uporabnega, kakor jc postal Sultan, pa nikoli! Ampak za svojega gospodarja in hkrati prijatelja jc priznaval le Joža. Ubogal gaje na vsako besedo in migljaj. Saj Joža pri učenju tudi nikdar ni uporabil palice, ampak vedno le prijazno besedo. - »Tudi pri psu lepa beseda lepo mesto najde,« je večkrat dopovedoval solovccm, vodnikom psov.
uboga njega, on sam pa mora na strežo, ker jc premalo lovcev, da bi zastavili vsa glavna stojišča.
Vodstvo včlikega lova jc bilo tistikrat poverjeno staremu, izkušenemu Bolti iz sosednje kmečke vasice Praprošc, z le petimi domačijami.
Zastavili bomo in bblovili Zeleni mel, Praproško brdo in Veliko brdo, vse v enem pogonu, ki bo trajal nekako tri ure. Konec bom oznanil s trikratnim trobljcnjem na puškino cev. Strelce, vsak svojo skupino, bodo povcdli lovci postavljači: Jerala, Mikelj, Pez-dičkova Tona in Lojz. Pogon se bo začel čez eno uro, ko bodo gonjači izpustili pse. Nekoliko prizanašajte redkim zajcem, udarite zlasti po lisicah, ki so se med vojno preveč razmnožile! Vsem dober pogled in ravne cevi!« je stari Bolta otvoril včliki lov.
Jerala je Joža postavil v goščavo na prehod med skalovitim Zelenim melom in Včli-kim brdom. Ko jc Jerala odvedcl lovca inženirja Cvetka na naslednje stojišče in je okoli Joža zavladal mir, seje le-ta nehote spomnil, kaj mu jc pred dnevi na poti v ljubensko šolo pripovedovala Praprošanka - Kajščeva šolarka: »Na Praprošah so prepričani, da v Zelenem melu domuje najkrvoločncjši lisjak z nenavadno veliko belo repno konico, ki je tisto noč vlomil v Boltovo kurico in podavil vseh 13 njihovih štajerk. Uspelo pa mu jc odnesti le štiri in petelina. Seveda bi prišel še po preostale mrtve, če vrišč v kokošnjaku ne bi zbudil Boltovke, ki jc napol oblečena jadr-no pohitela iz kamre v hlev. V soju svetilke jc le še videla košat rep z veliko belo konico in lisjak je s plenom že skočil skozi hlevsko okno. Prav ta je, tudi na Praprošah, sredi belega dne piščancem in Glinovki pred nosom odnesel grahasto kokljo.«
Tedaj je prek gozdov s Praproškcga brda skozi cev Bohove puške zadonel enkraten, nizko zategcl zvok, znak, da gonjači odpnejo pse. Lovci na stojiščih potisnejo v dvoccvkc naboje s primernimi šibrami za lisice in zajcc. Seveda tudi Joža. In čakajo.
Čujcjo se oddaljeni klici gonjačev , ki spodbujajo pse, naj iščejo lisico in zajca. Ču-jejo se tudi njihovi udarci s palicami po deblih, da prepodijo divjad. Sicer pa vlada okrog čakajočega Joža napeta tišina. Kar za njegovim hrbtom zašumi listje. Ozre se in glej šemnta! Za osamljeno skalo v bregu se potegne košat rep z veliko belo konico. Naslednji hip pa onstran skale smukne prihuljcna lisičja
postava. Bliskovit Jožcv strel plane za lisjakom. Aha, varno in pravočasno se je hotel umaknili iz Zelenega mela, še preden bi bili psi za njim. Pšcnično rumeni Lovčck, pes posavske pasme, je prvi nekam zmedeno pridir-jal na strel. Za njim še križancc Turin. A kakor da jima jc strel pretrgal sled. Begala sta po nastrelu sem in Ija in skušala odkrili, kam jc pobegnil lisjak. A zaman, njuna nosova nista uspela. Kar nekam osramočena sta čez hrib in dol odbrzela nazaj h gonjačem.
Izkaže se Sultan
Prileči brezglavo na strel pa ni lepa čednost lovskega psa, zato lovsko izučeni Sultan lega nikoli ni počel. »Vendar bi mi zdaj edino Sultan lahko pomagal. Za njegov nos pa ni ovire,« jc pomislil Joža in se odločil. Čeprav ni povsem po lovskem pravilu, pa se je le po-služil Sultanu dobro znanega klica, ki gaje še vedno privabil od še tako daleč. Vtaknil je prste v usta in v presledkih trikrat na poseben način glasno zažvižgal. Minilo jc morda le kake pol minule pa jc že zaslišal po listju dolge, urne skoke. Neverjetno hitro jc bil ist-rijanec pri Jožu. Mahajoč z repom in nasmejanim gobccm je ljubeznivo »vprašal«: »Prijatelj, kaj se je vendar zgodilo, s čim naj ti pomagam?«
Joža gaje hitro odvedcl na nastrel in ukazal, naj poišče. Goniču je v nosu kar zapo-kalo, tako strastno jc potegnil zrak v nosnici. Takoj nato jc že pritisnil smrček k tlom in z njim kakor s prstom pokazal na odpadel bukov list. Joža jc razumel, vzel iz žepa robcc in ga ob pasjem nosu pritisnil na tla. Na robčevi belini je zablestela rdeča krvava pika.
»Aha, dobil jc, vendar premalo, šibro ali dve v stegno. Sultan, težko boš uspel.«
Istrijančev voh jc medtem žc poprijel lisjakov sled in vodil psa po bregu navzdol k potoku. Po gozdu jc zadonel Sultanov bariton. Gonja ni bila gladka, kajti lisjak je svoj beg ovijal v zanke in kroge po goščavah, da bi se izmuznil. A ubežati Sultanu ni lahko. Po več zavozlanih ovinkih je gonja spet gladko stekla. Najbrž jc lisjak sprevidel, daje rešitev v brlogu pri Studeni vodi. A Tona je tam postavil na stojišče brata Pavla, ki pa ni bil dovolj pozoren, češ gonjači so še zelo daleč, pes zagotovo vneto goni srno, ki pa jc takč ali tak6 nc sme ustreliti. Tedaj jc tudi Pavlu rahlo zašumelo za hrbtom. A ko se je obnil, jc bilo že prepozno. Odjeknil jc siccr Pavlov strel, toda v prazno.
Sultan jc bil kmalu za lisjakom, točno na njegovem sledu. Gonja se je nadaljevala v stmiino Velikega brda. Zvitorepec je še nekajkrat poskušal zavesti psa z zankami in ovinki, a se ga ni otresel. Nezadržno jc po sledu pritiskal za njim. Lisjakov beg postaja vse bolj brezglav, tudi zaradi rane na stegnu. O, pa jc bil še vedno hitrejši od slokcga ist-rijanca, ki jc moral hkrati lisjaka slediti in za njim tudi glasno »zvoniti«. Gonja jc šla že po vzhodni in severni strani Včlikcga brda ter se nadaljevala po njegovi zahodni plati. Tam jc pa za skrajni primer zasilna lisičina. Tja lisjak gotovo usmerja svoj beg. Ampak pred njo jc na stojišču dober sterelec, lovski gost dr. Lo-vrenčič. Medtem se jc razdalja med lisjakom in Sultanom že zelo skrčila. Se skok čez podrto deblo in pred rešilnim brlogom bom, jc morda nagonsko preudaril lisjak. Doktor gaje opazil in že dvignil puško. Toda hitro jo jc povesil, ker seje isti hip v strelni črti za lisjakom pojavila bela pasja glava. Polurnega bega jc bilo lisjaku dovolj, nenadno je opešal. Sultan jc bil z nezmanjšano hitrostjo tik za njim. Odgnal se jc z vso močjo in s svojimi močnimi podočniki pomeril v lisjakov tilnik. Po bregu sc jc zavalil renčeč rjavo-bel klobčič. Pri debeli smreki sc jc ustavH, še vedno pes na lisjaku, lisjak na psu. Zvitorepec jc z ostrim zobovjem držal psa za nogo. Sultan pa njega od zadaj za vrat. A lisjakovo zobovje ni bilo enakovredno pasjemu. Samo še silen stisk Sultanovih čeljusti in bilo jc po lisjaku. Le stresel gaje še in položil na tla. Potem se jc s svojimi lepimi očmi mirno zazrl v dr. Lovrcnčiča, ki jc pristopil, da pobere plen. Pobožal jc psa po čelu, rekoč: »Čudovit si, lepi istrijancc!«
Kako jc nadalje potekal lov, nas v zgodbi o Sultanu ne zanima. Uro zatem, ko je lovo-vodja odtrobil konec lova, so lovci in gonjači na vrtu pred gostilno položili plen v vrsto: nekaj zajcev in več lisic. Prvi v vrsti je bil seveda največji - lisjak z izjemno veliko belo rčpno konico. Ko so lovci in gonjači, po starem lovskem običaju, počastili lovino, jc stari Bolta sklenil svoj govor s povabilom vsem udeležencem včlikega lova na 'zadnji pogon' v gostilni pri Pezdičku.
Joža proda psa
Soba kmečke gostilne, ali bolje kar »hiša«, jc bila do polovicc zasedena z domačimi in okoliškimi kmeti in bajtarji. Mize v drugem delu »hiše« pa so bile rezervirane za
lovce. Obešalniki v veži so bili hitro polni nahrbtnikov in pušk, kak gonjač jc v veži privezal še psa. Nekaj jedače in več pijače na mizah in družba je bila kmalu dobre volje. Lovci in gonjači so se vneto pogovarjali o lovu tistega dne, vmes seje oglasila tudi pesem.
Pri mizi v kolu so sedeli dr. Lovrcnčič, inženir Cveto Božič, kasneje prvi predsednik gorenjske podružnice SLD, Pezdičkov Pavel, Tona, Lojz in Joža. Pri Jožcvih nogah pod mizo pa jc ležal Sultan.
»Nimam besed, da bi dovolj pohvalil vašega psa. Ta sloki, vztrajni resasti istrijancc me jc izjemno navdušil. Odlične lastnosti, ki jih jc danes pokazal, so me navdale z občudovanjem. Že nekaj časa zbiram podatke, da bi resastega in kratkodlakega istrijanca uveljavil pri Mednarodni kinološki fedcraciji (FCI) in dosegel, da bi svet priznal ti dve naši avtohtoni pasmi. Prihajam kar z besedo na dan: sem kupcc vašega Sultana. Začenjam s psarno resastih istrskih goničev in bi rad, da bi Sultan vsaj del svojih odličnih lastnosti prenesel na potomce. Pri meni se mu tudi ne bi slabo godilo. In nihče drug vam tudi nikoli ne bi toliko plačal zanj; mčni odličen pes pomeni toliko, kolikor ljubitelju umetnin izjemno kakovostna umetniška slika!« je preudarno sklenil doktor pravnih ved in s svinčnikom na listič napisal znesek.
Jože niti ni pogledal števila, pač pa odločno odkimal, segel pod mizo in pobožal psa, rekoč: »Doktor, za noben denar! Sultan, kajne, da ostaneš pri meni!«
Pa jc segel po listič na mizi Jožcv brat Lojz, prebral in sc prijel za glavo: »100 zlatih avstrijskih kron! Kila govejega mesa pri mesarju jc pa 20 vinarjev manj kot krono, 100 kron torej 125 kil mesa! Od Pczdička smo kdaj že tudi prodali kakega dobrega lovskega psa, a nobenega za tako drag denar. Joža, ne bodi neumen in sprejmi!«
»Vem, kako sc človek naveže na zvestega štirinožnega prijatelja,« je posegel v besedo doktor, potegnil k sebi listič na mizi, prečrtal znesek in napisal novo, višjo ponudbo in listič pomolil Joževcmu bratu Pavlu: »Na, borzni senzal, ti se na denar najbolje spoznaš!«
»150 kron pomeni 3 moške obleke iz najboljšega blaga. Sc razume, da naj bi doktor plačal enakovredno v denarju naše nove države. Joža, doktorju kar hitro sezi v roko!« Pavlovim besedam je pritrdil še kmet z gimnazijo, preudarni Pavlov in Jožcv brat Tona.
Obotavljaje je Joža le stegnil roko in udaril v doktorjevo dlan. Resne poteze na obrazih kupca in bratov prodajalcev je zamenjal nasmeh. Razen na Jožcvcm. Inženir Božič pa je nalil kozarce. Dvignili so jih z levico, po lovsko, trčili Sultanu in drug drugemu - na zdravje!
Ko je doktor izvlekel denarnico in Jožu našteval denar, je pristopil kmet iz soseske, rekoč, da pes sploh ni toliko vreden, ker za tak denar kupiš že dobro kravo. A doktor se je takoj znašel: »Ampak, možakar, tudi z najboljšo kravo ni mogoče loviti!«
In vsi v gostilni so se gromko zasmejali!
Čas je prehitro tekel, oktobra pa so tudi dnevi že kratki. Prvi gonjači, kmečki ljudje, so se že dvignili, češ daje doma v hlevu treba še nakrmiti in napojili živino. Doktor je iz žepka na telovniku potegnil uro: »Pavel, na vlak bo treba, če naj ne greva peš v Ljubljano.«
»Ne bo treba, konj je že okomatan in potegnil vas bo do postaje v Otočah,« de Lojz, ki doktorju pomaga oblačiti hubertus.
Na dvorišču je že stal v zapravljivček vprežen Vrancc. Pavel je naložil na voz doktorjev in svoj nahrbtnik ter puški. Joža pa je pospremil psa iz hiše. Ko mu je na dvorišču zapenjal ovratnico, so se mu tresle roke in srce nemirno udarjalo, kot da je to, kar počenja, nepošteno. Sultan je na povelje ubogljivo skočil na voz in se vlcgel na odrejeno mesto. Da se bo zamotil med vožnjo, je Joža k njemu položil še njegov plen - lisjaka z veliko belo repno konico. In povodec z navezanim psom je potisnil v dlan bratu Pavlu, ki je že sedel na vozu. Zadnji je še pobožal psa, ki bi ga najraje pritisnil na srce. Sultan je vdano potrepljal z repom, očitno še ni dojel, kaj se dogaja.
Še doktor se je povzpel na voz. Zraven njega je sedel voznik Lojz, ki je iz hlapčevih rok prevzel vajeti in iskri Vrancc je z lovci odpeketal proti Otočam.
Sultan ne preboli ločitve
Dr. Lovrenčič je Sultana z vso skrbjo in znanjem navajal nase. Po več ur dnevno je pes prebil pri njem v odvetniški pisarni. Kadar pa se jc doktor sprehodil po Ljubljani, je bil z njim tudi pes, seveda z ovratnico okrog vratu in na povodcu. Pa jc s Sultanom srečal na ulici borznega senzala Pavla. Ko gaje pes ovohal, se mu je v očeh posvetilo in pomahal jc z repom. Takoj ga je namreč spoznal, mor-
da celo ugotovil, da jc brat njegovega prijatelja in bivšega gospodarja. Doktor, odličen psoslovcc, se jc znal poglobili v pasji nagon in je razumel svojega novega psa. Pavlu jc povedal: »V značaju psov te pasme jc dostojna mirnost in redko pokažejo, kaj se dogaja v njihovi živalski notranjosti. Kadar Sultan leži na preprogi ob mojih nogah in mu glava počiva na blazinici, se mu večkrat iz grla izvije otožen, skoraj jokajoč glas. Verjetno mu jc tedaj zelo težko in nagonsko še vedno išče svojega velikega prijatelja Joža, od katerega smo ga tako rekoč s prevaro ločili. Vem, da pes pogreša tudi lov, a ga nekaj tednov še ne bom vzel s seboj, ker bi v lovišču zagotovo najprej iskal dragega mu Joža.«
Čas pa zdravi rane, telesne in duševne, pri človeku in živali. Tako naj bi mislil tudi doktor. Dan med božičem in novim letom, dobra dva meseca po včlikem lovu pri Ljubnem, se jc doktor odločil in vzel Sultana s seboj na brakado v lovišču pri Sodražici, blizu doktor-jeve rojstne vasi Zamostec.
Popoldne, po koncu lova, jc gonjač, ki je povedel Sultana v pogon, psa zaman klical in iskal. Od povsod le prazen odmev. Po kratkem »zadnjem pogonu« v gostilni jc Sultana šlo klicat in iskat več lovcev, z doktorjem na čelu. A spet neuspešno.
»Psu jc teren neznan in se še ne znajde. Gotovo se jc kam zatekel. Ko ga najdemo, vam ga pripeljemo v Ljubljano,« so lovci tolažili doktorja. Dr. Lovrenčič in še nekaj drugih lovcev jc torej pozno v noč brez psa odšlo na železniško postajo Žlcbič na zadnji vlak, ki pelje proti Ljubljani.
Silvcstrovo dopoldne leta 1919. Pczdi-čkov Joža jc stopil iz hiše na prag, da pogleda po vremenu, če bi dopuščalo v gozdu dokončati prejšnji dan začeto delo. Nizki oblaki so viseli nad vasjo in iz njih sta silila dež in sneg. Mokro in mrzlo vreme, ko človeka vleče k topli peči. Od Pezdička, hiše tik pod vrhom griča, se vidi daleč navzdol po Ljubnu na pobočju. Nobenega človeka nikjer, kakor daje vas izumrla.
A glej, na vaški poti, ki vijuga navzgor, se pojavi pes. Daleč je še, ni ga moč prepoznati, počasi hodi, umazano lisast je, s povešenim repom. Kakor raztrgan berač, ki prosi vbogaj-mc. A s poti nc zavije. Utrujeni korak usmerja naravnost po poti, ki vodi k Pezdičku.
»To je vendar Sultan, naš Sultan se vrača!« začudeno vzklikne Joža. »Pozdravljen, dragi moj Sultan!«
Pes pa, kakor da ga ne sliši in ne vidi. Še nekaj korakov in pred Jožem je, s prvima nogama na prvi kamniti stopnici praga. Vsa mokra in zmršena jc njegova resasta dlaka in izpod šap mu sili kri. Naenkrat, kakor da seje hipno premislil, dvigne glavo in izpod košatih obrvi se pasje oči otožno zazrejo v Jožcvc.
»Sultan, od kod vendar prihajaš? Veliko kilometrov težke poti mora biti za teboj?« se Joža na glas čudi, počene in poboža psa po mokri glavi. Tudi v psu se zlomi, dvigne šapo in jo vso blatno in krvavo položi Jožu v dlan. Iz grla se mu izvijc skoraj jokajoč, a tudi očitajoč glas:
»Denar te jc zapeljal in premamil. Ni lepo, da si pozabil, kako sem ti bil vsekdar brezmejno zvest. Ne le, da sem na vsakem lovu storil, kolikor sem zmogel, predvsem tebi v zadovoljstvo. Tudi tvoj najboljši čuvaj sem bil. Spomni se le tistega večera, ko sva se vračala v uro in pol peš hoje oddaljeno Ljubno, z žage v Hudem grabnu, ki si jo imel v najemu. Tisti dan si dobro prodal več vozov desk kupcu iz Tržiča. Nočilo se jc in pol ure sva že hodila skozi temen gozd. Pa skoči predte izza grma ropar, s cunjo čez obraz in s sekiro v rokah ter ukaže: »Denar ali življenje!« Slučajno sem bil tedaj precej za teboj, na stezi me jc zadržal zanimiv sled. Ko sem zaslišal klic, sem v hipu vedel, da si v stiski. V nekaj skokih sem bil napadalcu za hrbtom. Pomerim z zobmi v njegov vrat, skočim in srdito zgrabim. Možakar predirljivo zakriči, spusti sekiro in oba telebneva po tleh. Izpuli se mi in beži, kar ga neso noge...«
Pes pomaha z repom, ko da bi hotel reči, češ, povedal sem ti, kar ti gre, presodi torej svojo in mojo zvestobo! Nato potegne šapo z Joževc dlani, odšepa skozi hišne duri in po veži naravnost v »hišo«. Za njim so stopinje na kamnitih tleh krvave. Zavzdihne in se zlekne na svoje staro ležišče pod mizo v kotu,
kjer na steni visita lovska torba in puška. + + +
Zgodbo o svojem resastem istrijancu Sultanu je Joža, to jc bil moj oče, večkrat zavzeto pripovedoval. H končuje kdaj dodal nekako: »Veš, izpod Travne gore pri Sodražici skozi Ljubljano do Ljubnega na Gorenjskem jc nad I (K) km. Gnala gaje neizmerna živalska zvestoba, najbrž močnejša od človeške. Morda se je vračal po cesti, če ga ni nagon vodil kar čez hribe in doline, čez polja in
gozdove? Bogvc koliko kilometrov nad 100? Delavci so ga pa videli, daje v Podnart priše-pal po železniški progi. Večkrat se sprašujem, odkod psu tolikšna sposobnost orientiranja. Med živalmi, ki takšno sposobnost imajo, jc najbolj znan poštni golob. Podoben kompas morajo imeti tudi psi, zlasti nekateri. Znana jc knjiga pisatelja Erica Knighta o škotski ov-čarki »Lassic se vrača«. Toda tudi pes slovenske pasme je sposoben česa podobnega! Zato ne le - Lesi se vrača, ampak tudi - Sultan se vrača.
France Cvenkel
Je res toliko svetnikov?
Za moje mladosti smo vsak večer molili rožni venec. Sam rožni venec še ni bil tako dolg, toda očenaši, ki so jih naš ata dodajali na čast vsem mogočim svetnikom in priproš-njikom, teh ni bilo ne konca ne kraja, tako se mi je takrat zdelo. Nekega poletnega večera je bilo, ves dan smo kopali v vinogradu. Ko smo po večerji pokleknili na tla in naslonili komolce vsak k svojemu stolu ali na klop, so mi ob umirjenem očetovem glasu, ki jc nizal zdravamarijc drugo za drugo, kmalu zlezle oči skupaj. Menda sem večji del rožnega venca predremala in sem se zbudila šele pri tistih očenaših, pa ne popolnoma, moje utrujeno telo je zahtevalo spanja in to takoj. Neka nejevolja je rasla v meni in ko so ata le zaključili in smo se pokrižali, sem, opotekajoč se čez prag, še vprašala:
»Ata, pa jc res toliko svetnikov?« »Tiho bodi! Še več jih jc, boš že še videla!« so se zahudovali nad mano.
Zdaj vidim, kar so takrat oni videli. Čutim, kar so oni čutili: velikansko potrebo, da se med vsakdanjim delom in trpljenjem in ob zaključku vsakega dne, ki mi jc bil podarjen, pogovarjam s svojim nebeškim Očetom, ki me ljubi.
Marta Kmet
Drugačen svet svetlobe
Z vso močjo svojih rok sem se oprijela varovalne vrvi in klina, ki je varno tičal v beli skali, in se potegnila navzgor. Pogled mi je zdrsnil navzdol, kjer je zijal prepad. Za menoj je hodila Tina. V skalah sem se obrnila in ji podala roko. Držala sem jo močn6. »Pred teboj je pol metra visoka skala. Pazi, ker je spolzka.« Tina jo je z lahkoto prestopila, kol da bi jo videla.
Najini koraki so usklajeni in Tina pravi, da sem dober vodnik in da mi zaupa. Kadar hodiva po nezahtevnih poteh, stopa sama. Le sem pa tja jo opozorim na kakšno oviro; seveda se mi kdaj zgodi, da to pozabim. Ko pa je pol bolj zahtevna, je najino napredovanje nekoliko upočasnjeno. Najprej ovire premagam jaz, nato pa še Tina. Pri hoji navzdol se me drži za nahrbtnik.
Po petih urah hoje, - tisti planinci, s katerimi sva šli skupaj iz doline proti Storžiču, na katerega vrhu je bila maša za vse v gorah umrle planincc, so se žc vračali, - sva bili tik pod vrhom. Bilo mi jc malo žal, ker nisva pravočasno prišli na vrh. Pogumno so naju pozdravljali ter bodrili, da sva skoraj žc na vrhu. V njihovih očeh sem opazila vprašanja, na katera si niso znali odgovoriti. Odgovarjam jim: »Da, Tina jc slepa oziroma ne vidi dovolj, da bi lahko sama, brez pomoči osvojila vrh Storžiča (2132 m). Zato nisva dosegli vrha v treh urah, kakor ste ga vi, temveč sva potrebovali skoraj še enkrat toliko.«
Prvič sem jo srečala ob vpisu na fakulteto. Poleg nje jc sedelo dekle, ki ji je pomagalo pri vpisovanju. Kasneje sem izvedela, daje Tina skoraj slepa, da vidi le pet odstotkov tega, kar lahko vidim jaz. Tako seje začelo najino prijateljstvo. Ne vem, zakaj sem si do takrat predstavljala slepega človeka s črnimi očali in belo palico... Tina tega nima.
Svojim prijateljem velikokrat pripovedujem o njej. Nekomu sem govorila, kako sva osvajali najvišji vrh Korzike, preko 2800 metrov visoko goro, pa mi jc rekel: »Ali ne misliš, daje le preveliko tveganje, ko jo vlačiš po hribih? Kaj pa, čc sc kaj zgodi. Si boš znala odpustiti? Ni to preveliko tveganje?«

Motiv strmine in vodilo kriza. Foto Alenka Veber.
Velikokrat sem premišljevala te besede.
Da! Je celo nekaj več kot tveganje! To jc dar najinega prijateljstva. Saj jc tveganje tudi vožnja z avtomobilom po ccsti. Tudi tam se nam lahko kaj zgodi. Skušala sem odvrniti misel na to, da s hojo po nevarnejših in zahtevnih poteh tvegava moje in njeno življenje.
Vrh. Občutek zmagoslavja, da sva dosegli cilj. Za trenutek sem pozabila na Tino, ki jc na nc preveč prostornem vrhu nemočno obstala, rahlo tipajoč z rokami. Ko se mi zgodi, da včasih kar pozabim nanjo, se obe zasme-jeva.
Najlepše pri najinem prijateljstvu je to, da me Tina razume, ko nimam vedno enakega potrpljenja. Da mojega malce grobega stiska roke, kadar jo vodim, nc razume kot naveličanost.
Sedela jc nekaj metrov proč od mene. Z dvignjeno glavo jc zrla v daljave in opazovala. Do zadnjič sva sc redkokdaj pogovarjali o njeni bolezni. Čutila sem, kako išče besede, s katerimi bi rada nekaj povedala.
»Veš, zdravniki so ugotovili, da mi vid še slabi.«
Tri krat tri krat tri...
Steza spotakljivih skal in varnih trat. Foto Alenka Veber.
Ostala sem brc/, besed. Začutila sem le željo, dajo primem za roko.
Še dolgo po tem sem molčala, prav tako tudi Tina. Želim si, da bi razumela moj molk kot znamenje pripravljenosti, da ji še naprej pomagam odkrivati svetlobo.
Končno sva našli prost dan in se sami odpravili v hribe. Tokrat ne na tak6 zahtevno goro. Osvojili sva Ratitovec. Žc tako čudovit dan nama je polepšalo toplo soncc. Prav nič ni kazalo, da bi kakšen oblak zakril njegovo moč.
Rada hodim z njo po hribih. Pripovedujem ji o lepotah sveta, včasih ji kaj preberem. Najin pogovor je poln veselja in radosti nad življenjem. Dotikava se belih skal, prijazno ogovarjava ljudi, malce pokramljava z njimi in kar težko nama je oditi iz prijaznih planinskih koč nazaj v dolino. Ena drugi zaupava majhne skrivnosti, ki niso za ves svet. Včasih te besede odnese s seboj lahen veter in vc za najine skrivnosti. Polni moči in nove energije kujeva nove načrte.
Najino prijateljstvo ne pozna pogojev; kot občudujem Tino jaz, občuduje ona mene. In kolikokrat se pred njo počutim tako majhna in krivična. Življenjska energija, ki jo izžareva Tina, je nalezljiva in ima me, da bi skupaj z njo nekam poletela. Hvaležna sem ji za prijateljstvo. Trudim se, da bi ga bila vredna.
Kot jaz Tini podarjam trenutke svetlobe, tudi ona meni podarja svetlobo. Le daje njen svet drugačen. Podarja mi svetlobo prijateljstva in zaupanja.
Alenka Veber
Stopala je po mestnih ulicah ne da bi slišala hrup in ni hotela gledati ljudi, ki so hiteli mimo nje mrkih obrazov, polni neznanih skrbi, obteženi z življenjem, kot da jih stiska v svoje kolcsnice ne da bi se mu mogli upreti.
Raje si jih je predstavljala drugače, tako, kot si jih je vsa leta slikala v spominu, kadar je zahrcpcncla po domu. Moški v polni moči, opremljeni z diplomatskimi torbami in z mapami papirjev pod roko; ženske, naličcnc in lepo počesane, v modnih krilih, z vitkimi gle-žnji v prelepih sandalah in z vrečkami izbrane hrane za ta dan, mlada dekleta z negovanimi, navidez malomarno nazaj vrženimi lasmi in z lepimi, svetlečimi nohti; mladeniči z močnimi in spočitimi telesi atletov in s svetlečimi, veselimi očmi, ki z zanimanjem opazujejo življenje okoli sebe, dcklicc v nabranih krilih in s pentljami v laseh, fantki v mornarsko modri, z velikimi belimi ovratniki in z lasmi, počesanimi postrani - v vseh pa radost, sreča, mir...
Ne, ni jih bilo, teh njenim izmišljenih ljudi - ali pa morda vendarle ljudi preteklosti: v času njene mladosti so se ji nekatere bleščeče posameznosti vtisnile v spomin in zdaj je bila presenečena, ko je spoznavala nebleščečo, sivo resničnost, kot je presenečeno odraslo dekle, kam seje izgubila svetlikajoča se skrivnostnost in lepota prvoobhajilnega naglavnega nakita, ko vidi, daje le venček iz lila, z drobnimi papirnatimi cvcticami, pomečkanimi od dolgoletnega ležanja med prhkim papirjem...
Ne, zdaj ni srečevala nobenih zanimivih moških ali negovanih žensk, nobenih lepih deklet in postavnih mladeničev, nobenih srečnih ljudi - ljudje na cesti, v ccrkvi in povsod drugod so bili sivi, vsakdanji in nesrečno zdolgočaseni ali zaskrbljeni.
Če bi seji zdelo vredno, bi pogledala v utrujeni obraz in povedala njegovo zgodbo -vedno isto zgodbo skrbi, prizadevanja in truda, vedno isto zgodbo stisk in iskanja, pehanja in hitenja. Včasih seji je zazdelo, da še obrazi otrok razodevajo isto utrujeno starost, isto neveselo zgubljcnost in isto stisko kot obrazi njihovih staršev ali starih staršev.
Kaj seje zgodilo s tem bleščečim belim človekom, z njegovo osupljivo tehniko in ci-
Z roba mestne civilizacije v naravo pod električnimi kriii. Foto Alenka Veber.
vilizacijo, z vsemi njegovimi pametnimi stroji, ki ga vozijo, nosijo, delajo in mislijo namesto njega? Zakaj na obrazih teh spesto-vanih, varnih, sitih ljudi ni niti scnčice veselja, kaj šele kakšna sled sreče ali miru? Globoko v najskritejSem kotičku njenega srca, ki ga je vsega prevevala ljubezen do človeka, je siccr tlelo drobno prepričanje, skoraj prošnja, da so vendarle kdaj pa kdaj srečni, da jih vendarle vsaj včasih, recimo takole na božični večer, objame mir in zgladi njihove napete obraze... Vendar ni želela iskati drobnih znakov, ki bi ji to upanje potrdili, želela je samo nazaj, odkoder je prišla.
Tam je življenje resnično, sicer trdo in revno in polno trpljenja, vendar živo in tudi polno isker pristne radosti, volje, včasih cclo sreče. Žal ji jc bilo za utrujene bele ljudi, vendar jc vedela, da jim ona ne more dati ničesar - da jim najbrž nihče ne more pomagali, dokler sploh ne vedo, da pomoč potrebujejo in zakaj. Ne, raje se bo vrnila.
Toliko ljudi jo težko pričakuje in že zdaj sliši veselo vpitje, divji ritem dobrodošlice in
svetlobo v velikih očeh, ko ji bodo vsi vprek podajali drobne, preveč suhe, temne roke.
Čakajo jo.
Tu je nihče ne potrebuje, nič več je ne veže na te ljube kraje, zdaj, ko jc tudi Neža odšla v večnost. Bila je velika milost, da jc smela zadnje tedne držati sestro za roko in ji govoriti o stvareh, ki jih jc ta za tako dolgo pozabila. Kako tuja ji jc bila ta stara debela ženska s pobarvanimi lasmi in nohti, z očmi, v katerih ni bilo ne topline ne pričakovanja, le jeza na neko neznano usodo, ki jo je ustavila, jo pribila na posteljo in jo bo zdaj odtrgala od njene lepe hiše, od njenih lepih psov, od njene naličenc, hiteče hčere, ki jc pritekla vsak dan, prinesla sadje in vrečko kave za negovalke ter še v isti sapi rekla: Mudi se mi, vidim, da si boljša, ter spet izginila v vrtincu mesta. Nista se mogli pogovarjati nc o Bogu in večnosti nc o človeku ali svojih življenjih, tako različnih, s tako drugačnimi cilji in potmi! Neža jc zdaj odšla; spet bo srečala starše, moža in oba nikoli rojena otroka, morda jc pa vendarle, zadnji hip, sklonila uporno glavo v obžalovanju in strmenju. Usmiljeni Bog ima gotovo ljubezniv načrt, kako šc enkrat po-
Iz sveta v samostan, iz samostana v svet. Foto Alenka Veber.
kliče zablodele duše in jim ponudi ljubezen in mir; (udi če bi bila to samo Neža, bi si že kaj izmislil, pa jih je vendar toliko, toliko...
Zdaj nima več kaj iskati tukaj, lahko gre nazaj. Nežina hči je prav gotovo ne potrebuje niti za hipec, z obema nogama trdno usidrana v snovnem, vzvišena in predrzna - ne, še mnogo divjih ognjev ji bo moralo izžgati dušo, da bo morda kdaj pozneje vsaj zaslutila...
Res, lahko gre nazaj.
Tam je njena drobna, kot oglje črna pomočnica, gotovo je že pripravila vse, kakor sta se dogovorili. In zdaj nestrpno čaka nanjo, da bosta spet zbrali okoli sebe vse žene in dekleta in bodo začele delali. S kakšnim veseljem se vrača k njim, s kakšnim navdušenjem jim bo pripovedovala, kar morajo vedeti in jih potrpežljivo vodila, vedoželjne in delavne! Velika, na vse strani prepišna delavnica na koncu naselja se bo napolnila s smehom in veseljem, ženske bodo posedle po zbitih ilovnatih tleh, nekatere si bodo na kolena posedle malčke in jih ujčkale v prastarem pomirjujočem ritmu, druge bodo vzele na prsi dojenčke in nezavedno božale njihove glavice, medtem ko bodo z razprtimi očmi negibno
strmele vanjo in srkale vsako njeno besedo...
Marsikaj seje že spremenilo, odkar je prišla v naselje in prvič nagovorila ženske. Ženske! Duhovnikove besede so bile namenjene vsem, moškim in ženskam in otrokom, vendar je seveda večkrat zbiral okoli sebe moške, potreboval je njihovo pomoč, da so kopali in zidali, žagali in tesali... Ona pa je prišla tja zaradi žensk! Zdaj so uborne koče čiste in živali nimajo več vstopa, zdaj ima vsaka družina veliko posodo z vodo, ki jo uporabljajo za večno umivanje in pranje, in drugo, manjšo, v kateri vodo prekuhavajo, preden jo uporabijo za pitje in kuho. Zdaj so otroci čisti in mnogo bolj zdravi, mlada dekleta ne izginjajo več ob mraku med visoko trsje, ne rojevajo več tako zelo mlade in zdaj že skoraj nobeni več ni vseeno, kdo bo oče njenega prvega otroka! Naučile so se šivati, kuhali preprosto, a zdravo hrano, skrbeli za čistočo doma in otrok -kako velik napredek! Seveda bi se vse bele gospe, ki jih srečuje na ulicah tega mesta, zgrozile, če bi stopile v njeno naselje, takoj bi imele tisoč pripomb na primitivno življenje, tisoče predlogov o kontracepciji in sterilizaciji, vedele bi za tisoče načinov, kako nevedne, preproste, zatrte ženske naučiti življenja.
Ona pa je vedela, da je oranje ledine težaško in dolgotrajno delo, da vsega ne moreš spremeniti čez noč - predvsem pa, da je potrebno veliko ljubezni, tenkočutnosti in previdnosti, da ne bi tudi ta živa, močna ljudstva zašla na pogubno pot, ki sojo prehodila bela pred njimi... Tu je možnost, tu je še upanje, da se bo človek izvlekel iz utirjenosti na slepi tir, če bodo oni začeli drugače. Ne tako, kol so zastavile domačinke, ki so se naselile v mestih. Že privzemajo vse napake svojih belih sester, že uporabljajo svoj čas za nebistveno, na bistveno pa pozabljajo. Že so se seznanile s sebičnostjo bogatih in jo privzemajo, že sprejemajo za svoje izkrivljene nazore zahoda, ki jih bodo pripeljali tja, kjer je pristal zahodni človek.
O, kaj bi dala, da bi imela več pomočnic! Kaj bi dala, da bi tudi drugod, ne le v njenem naselju, postavili take delavnice in šole, da bi se povsod po divjini počasi navzemali vednosti o potrebnem in koristnem, o slabem in napačnem pa še slišali ne bi! Kaj bi dala, da bi ona in njej podobni prehiteli trgovce, ki so nasledili prve prodajalce steklenih biserov, ogledal in pisanih cunj! Kaj bi dala, da bi jim bil prihod med preprosta ljudstva sploh onemogočen! Kajti kamorkoli so prinesli svojo
pogrošno bleščavo prazne pene, so prinesli tudi bolezen zahoda! In ko bodo končno okužili s svojo bolno miselnostjo ves svet, bo svet utrujen in neskončno žalosten umrl!
Vendar ji je obraz zasijal v upanju - niso nas še potolkli, še imamo možnost, da jim preprečimo njihove nakane, da bi za sabo potegnili ves svet!
S hvaležnostjo v srcu jc pospešila korak, saj je vedela, dajo čakajo tri mlada, navdušena dekleta, ki jih bo vzela s seboj, da ji bodo pomagala pri neznanskem delu. Samo tri, to jc že res, ona je navdušila samo tri. Vendar bodo one navdušile druge, te pa spet druge...
Odprla jc velika stara vrata samostana in veselo vstopila.
Mira Dobravec
Pot
Zdaj vem:
Nobenega doma nimam. Hiše, v katerih prebivamo, so samo bežne postaje na poti v večnost.
Elizabeta Pohorcc
Nezakonski otrok, že od rojstva skoraj slepa. Vendar jc do štirinajstega leta še zaznavala svetlobo in barve. Sedemletna je morala od doma, v zavod za slepe v Kočevje. Med okupacijo 1942 leta se ji jc eno oko razlilo. To se je zgodilo, ko se je v Kočevju sprehajala z drugimi slepimi in slabovidnimi otroki in jc zadela v drevo. Oko je bilo iz-boklo in zato bolj izpostavljeno. Italijanski župan ni takoj izdal dovoljenja za prevoz, v Ljubljano, kjer bi ji lahko pomagali. Šla je šele čez dva dni, ko je bilo že prepozno.
To razlito oko soji v bolnišnici odstranili leta 1953.
Drugo oko, na katerega jc še zaznavala svetlobo, soji morali odstraniti že leta 1946, ker je bilo nenormalno veliko in je bolelo. Tedaj seje pogreznila v popolno temo. Bilo ji jc štirinajst let. Iz te bridkosti se jc porodila njena prva samostojna pesem.
Prve besede o Bogu je Elizabeta slišala od svoje krstne botre, pri kateri je Elizabctina
družina stanovala. Ko seje sedemletna poslavljala od doma, ji jc ta botra dala v spomin rožni vcncc. V zavodu za slepe v Kočevju so otroke tudi versko vzgajali. Vendar jc tam odraščala brez prave ljubezni in topline in marsikatera bridka izkušnja seji jc za vse življenje zarila v srce.
Že od rojstva jc bila bolehna. Imela je tudi zelo velike in debele oči, tako da tudi spati ni mogla miže. Vzgojiteljica jo je večkrat pokazala drugim ljudem in govorila: »Ta jc sirota. Ta ima nesrečne oči.« Ko jc prišla v Ljubljano k očesnemu zdravniku, ji jc dejal, da ona sploh ne bi smela jokati, ker bi ji lahko oči počile. Ona pa je veliko prejokala. Ob prihodu v Kočevje sc jc počutila od vseh zavržena in zapuščena. Ponoči je močila posteljo in zaradi tega jc bila večkrat tepena.
V Kočevju sc jc učila branja in pisanja, nekoliko tudi ročnega dela - pletenja. Tam se je tudi prvikrat seznanila s klavirjem. Po okupaciji leta 1941 so se otroci morali v šoli učili tudi italijanščino. Elizabeta sc jc temu uprla. Dejala je, da je Slovenka in hoče to tudi ostati. Zato so drugi otroci dobili bonbone, ona pa ne.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so Kočevje zasedli Nemci, potem so jih pa napadli partizani. Nemci so odgovarjali s topovi. Nad glavami so žvižgale granate. Bilo jc hudo. Že drugi dan bojev so partizani zavzeli njihovo stavbo. Iz spalnicc so potem streljali na grad.
Otroci so sc umaknili v druge prostore. Ves čas so molili. Četrti dan so jih hoteli strpati v stavbo, kjer jc bilo skladišče za hrano. Toda otroci so kot v slutnji hudega zbežali ven. Niso hoteli ostati v skladišču. Za otroki so prišli šc odrasli, z učitelji vred. Zvedeli so, da bodo bombardirali Kočevje in so otroke nameravali umakniti v Dolgo vas pri Kočevju, toda bilo je prepozno. Tako so sc zatekli v šupo za krompir. Prihrumela so letala in odvrgla bombe. Del njihove stavbe je bil porušen - tudi skladišče s hrano, kamor so jih najprej hoteli strpati. Krogle so švigale vsenaokrog, dum-dumke so tolkle, toda nihče od njih ni bil mrtev ali ranjen.
Po tem strašnem dogodku so vse otroke strpali v eno sobo, fante in dekleta. Spali so na fižolovi slami, ki soji rekli »štraja«. Tam so slepi otroci zložili skupaj tele vrstice:
Na štraji, na št raj i pač luštno ni spat,
a mogli smo ležat, ker bil je napad.
Nikdar več, pa nikoli več ne grem na štrajico leč.
Potovali jc bilo med vojno nevarno. Vlak ali avto jc lahko zapeljal na mino ali pa so ga na poti napadli vojaki. Zato so avtomobili potovali v koloni in z vojaškim spremstvom. Slepa deklica Urška je morala v Ljubljano v bolnišnico. Spremljala jo jc vzgojiteljica Fra-nica. Takrat so otroci zložili tole pesem:
Sirota sem kolona, ki nimam svojga trona. Na men se pelje vse, prtljaga in ljudje.
Kolona gre naprej, gospodična je v njej Vrhunec Franica Z zavoda slepega.
S sabo Urško ima, jo v bolnico pelja. T ud Urška se boji in si domov želi.
Kolona se ustavi, Franica pa pravi: O j Urška, brž pod klop, zdaj bode počil top.
Naredilo je pok pok, Franica pa v jok: Oj Urška, hitro dol, očenašek zame zmol!
V Ljubljani izstopili in sta Boga hvalili, da živi ostali sta brez vsega hudega.
To pesem vam povem, dovolite, če smem, to pesem špasna je za mene in za vse.
To pesem smo takrat zložili Marija Kape-larjeva, Franc Zorijan in jaz.
Septembra 1944 so partizani spet napadli Kočevje. Takrat so otroci begali od hiše do hiše, od Mahovnika do Dolge vasi in nazaj. To jc trajalo vse do 30. novembra 1944, ko so jih odpeljali v Ljubljano v gluhonemnico. Tako so postali begunci.
V	gluhoncmnici so jih lepo sprejeli. Tam so imeli zatočišče do 3. marca 1946, ko so se preselili v nov dom na Mirju na Langusovi 16. Tam jc bila Elizabeta do 3. januarja 1954, ko so njo in še eno sošolko oddali v Center slepih in slabovidnih v Školjo Loko.
V	Ljubljani so večkrat doživljali alarme in otroci so o njih sestavili dve pesmi:
Tam zunaj brni, ali slišite?
V	zaklonišče jo hitro pobrišite, če ne, jo dobite po buč,
da sveti vam večna luč.
V	zaklonišče smo vsi jo pobrisali, tam celo dopoldne se kisali; popoldne poslušal smo šli,
če zunaj še kaj brni.
Ko prišli smo venkaj na sončni vrt, nekdo nam zakliče: »Ti boš zaprt!« To bil je presnet policaj, ki nas je zasačil zdaj.
V	najglobljo so lukno zaprli nas, tam doli bilo je presnelo mraz. Smo čakali belega dne,
kdaj keha se odpre.
To naj bo svarilo za vse ljudi.
V	zaklonišču ob alarmu naj vsak sedi, če ne še kdo pride za nam
v ta prostor, poln podgan.
Preljubi ti alarm naš, kako lepo tulili znaš! Še enkrat nam zatuli spel, to pesmico zakruli v svet.
V	zaklonišču vsi sedeli smo, rožnvenčke v rokah imeli smo, tako molili smo naglas: Marija, ti usliši nas!
Pa lovček pride, zabrni, pikira spel na kolodvor, zadene le krtinico in majhno mišjo luknjico.
Te pesmi so sestavljali vsi skupaj, kar jc bilo zelo zabavno. Elizabeta je že od otroških let naprej sestavljala pesmi. Sedaj jih snema na kasete. Pri tcin je bila samouk; nikoli jc ni nihče usmerjal ali ji povedal, kaj jc dobro in kaj ne.
Življenje bode, pa je vendar lepo. Foto Alenka Veber.
Drugače je bilo z glasbo. Elizabeta ima lep, zvočen, kultiviran glas, poln čustvenega naboja. K sreči so to odkrili in razvijali v Ljubljani znani glasbeni učitelji. Poučevali so jo profesorji Karel Jeraj, Angela Trost. Josip Klcpcc. Učila se je klavir in solo petje. Kupila si je harmonij, ki ga ima zdaj v svoji sobi. Prepevala in nastopala je v raznih zborih, posvetnih in cerkvenih, igrala je tudi kitaro. Nekoč so imeli v Škofji Loki v enem letu sedemindvajset nastopov. Leta 1951 so nastopili v Beogradu pred 5000-glavo množico. Elizabeta je pela v zboru, igrala klavir in recitirala Lepo Vido. Bili so tudi v Kočevju, Idriji, Brestanici in po drugih krajih Slovenije. V gluhonemnici in potem na Mirju, dokler so bile še sestre, je pela na koru, prav tako v Škofji Loki. Na porokah je pela solo, pela in igrala je na veselicah.
V glasbenem udejstvovanju je našla svojo potrditev, dosegla je priznanje drugih, česar je bila drugače tako malokdaj deležna. Glasba ji je pomenila tudi velikansko veselje in notranji mir. Doživljala je prelepe stvari. Študirali je skladbe skupaj z ljudmi, ki so glasbo
ljubili prav tako kot ona in tudi njo so upoštevali, ko so uvideli, kaj zmore. Zaupala jim je in se s svojim preprostim dekliškim srcem navezala nanje, ne da bi pomislila na kaj slabega. Pa je vseeno prišlo skoraj do katastrofe. Obdolžili so jo, da je šla z enim od njih predaleč in niso ji verjeli, ko je trdila, da to ni res. Kaznovali so jo s tednom dni popolne osame: nihče ni smel z njo spregovoriti besede. Krivica jo je v njeni temini in osamljenosti tako zamorila, da si je hotela vzeti življenje. Rešila jo je prijateljica. Saj imaš Boga, jo je spomnila. Saj bo vse dobro.
Se enkrat se ji je zgodilo, da je hotela storiti konec, pa jo je misel na Boga odvrnila.
Bog jo je na poseben način obiskoval, pravi. Prav v najtežjih trenutkih ga je čutila posebno blizu. Teh pa je bilo kar precej, saj njeno življenje ni bilo samo glasba.
Dve leti je obiskovala obrtno šolo, dve leti pa gospodinjsko. Pokojnino sije v Škofji Loki prislužila tako, da je v zavodski delavnici izdelovala krtače.
Ko je končno dočakala pokojnino, se ji je prižgalo drobno upanje. Zdaj, ko bo imela svoj denar, jo bo mogoče mati vzela domov in obe bosta lepo živeli z njeno pokojnino. Toda mati je to možnost odklonila. Postarala
se jc že in ne bi /mogla skrbeti za svojega odraslega prizadetega otroka. Elizabeto jc to hudo prizadelo, saj si je zelo želela uživati toplino lastnega doma, za kar je bila vse življenje prikrajšana. Potožila jc svojo bolečino duhovniku. Odgovoril ji je:
»Kogar njegovi starši zavržejo, ga sam Bog nosi po rokah.«
V	to zdaj trdno verjame in tudi doživlja.
O svojem verskem življenju pripoveduje Elizabeta takole:
Krščena sem bila pri Mariji Snežni. Stanovali smo pri moji krstni botri v posebni čumnati, ki je bila borno opremljena in je imela eno samo okno. Domača hčerka jc bila božjastna. Mene in to hčerko jc botra učila nekoliko moliti. Vendar sem jaz do odhoda v Kočevje znala naredili samo križ. V zavodu v Kočevju so nas tudi učili moliti. Vendar so se vmes dogajale hude stvari, ki so me navidez odvračale od vere. Kmalu pa sem se naučila, daje v slabem lahko tudi kaj dobrega. Trudila sem se, da bi našla v slabem kaj dobrega.
V	adventu jc bila navada, da smo vsak večer nosili Marijo. Ko sem bila jaz na vrsti, je nekdo dejal, da jaz nisem vredna, da bi nosila Marijo. To mc jc zelo prizadelo in potožila sem se učiteljici Franici, ki se jc zame zavzela: »Bo nosila tudi ta deklica Marijo! Tudi ona jo bo nosila!« In prišel je dan, ko sem tudi jaz smela vzeti v roke Marijin kip. Poljubila sem ga in ga nesla iz sobe v pritličju v prvi razred. Takrat sem globoko občutila, kako se more slabo obrniti v dobro.
Ko sem prejela prvo sveto obhajilo, mi jc bilo sladko pri duši. Imela sem občutek, da bom verjetno težko sprejemala vero, a vendar bo to vsepovsod prehajalo v dobro.
Ko smo se iz gluhonemnicc preselili na Mirjc, v nekdanji samostan, so tam še živele sestre. Od 1946 do 1947 smo živeli skupaj s sestrami. Spomnim se klavzurc, kamor ni nihče smel vstopiti. Pozneje so bili lam ambulantni prostori. Sedanja dvorana je bila prej kapela, ki jc služila za mašne daritve in za češčenje svetega Rcšnjcga Telesa. Galerija jc bila kor, kjer so sestre prepevale in igrale na harmonij. Leta 1947, dva mcseca pred izgonom sester, so priredili proti njim veliko manifestacijo. Takrat so začeli preganjati tudi navadne vernike. Vse do leta 1957, ko sem odšla v Škofjo Loko, so nas vzgajali proti veri. Sestre so morale iz samostana in odnesle so s seboj vse, kar jc bilo svetega. Nam pa so v šoli pripovedovali razne stvari proti veri.
Trnje in cvetovi. Foto Alenka Veber.
Vendar sem v srcu ohranila vero, ki sem jo imela iz otroških let in ki nas jc reševala med vojno. Tudi v Škofji Loki sem se izpopolnjevala v veri, saj sem bila žc starejša in bolj samostojna kakor v Ljubljani. Vera in molitev sta mi bili vedno v uteho. Če so nas učili slabo, sem nekako obrnila v dobro.
Moj prihod v Školjo Loko ni bil kaj prida obetaven. Tja pravzaprav sploh nisem želela; toda o meni so vedno odločali drugi. Petnajstletna sem se tja pripeljala z vlakom. Mene in mojo slepo tovarišico jc prišel hlapec čakat na postajo. Ko naju je pripeljal v zavod, je upravnik pripomnil: »Ali je to dekle sploh normalno?« Potem sem stopila v kuhinjo in ena od strežnic jc pripomnila: »Zdaj jc pa 16 td. To bo spalo pa jelo, delalo ne bo nič.«
V Ljubljani sem žc v tistih razrvanih časih šla k birmi. Nekdo jc pripomnil, da grem k birmi zato, da bi kaj dobila. »Ne,« sem rekla, »ne grem zato. Zato grem, da prejmem sveti zakrament.« Po birmi so nas začeli učiti pro-livcrskcga življenja. Motilo jih jc, da sem hotela vero ohraniti. Slišala sem pripombo: »Ti boš šla v Škofjo Loko. Tam boš ajčkala, pap-cala, pupcala, pa umirala.«
Seveda, v šoli dostikrat niso bili zadovoljni z menoj. Nisem vedela odgovorov na vprašanja. Strah zaradi vseh hudih stvari, ki sem jih doživljala že od otroštva, mi je stiskal grlo. Ko sem bila v prostem času med gojenci, sem marsikaj vedela; kadar so me vprašali, pa ne.
V	Školji Loki sem dobila neko okužbo na koži na nogi in poslali so mc na infekcijsko kliniko v Ljubljani. Tam sem spoznala hromo Liljano. Pri njej sem se marsikaj naučila.
Ko jo jc mož prišel obiskat, jc povedal, da je bila hroma žc tedaj, ko jo jc spoznal. Pred njo jc imel drugo dekle, ki mu jc bilo nezvesto.
Liljana jc živela prej pri teti. Preživljala se jc z vezenjem. Vezla je razne prte. Izvczla je tudi prelep prt presvetega Srca Jezusovega, ki gaje lahko drago prodala. Teta jc ta denar porabila za preživljanje. Liljana jc bila šc mlada in spoznala jc tega inženirja, ki seje poročil s hromim dekletom zato, da bi mu bilo zvesto.
Liljana je črpala svojo moč iz vere. Tako jc bila tudi meni v veliko pomoč za rast v veri. Tudi molili sva skupaj. Imela je tri otroke. Eden jc bil celo duhovnik.
S svojim pripovedovanjem jc zelo obogatila mojo dušo. Veliko sva sc pogovarjali o veri. Tako sem sprejela vero kot veliko pomoč in uteho v svojem življenju.
Ko sem doživljala razne življenjske pretrese, sem vedno slišala notranji glas, ki mi jc bil v pomoč. Zmeraj sem tudi čutila nasprotnike okrog sebe in sem vedela, da moram zanje moliti.
Ko sem spoznala prijateljico Ido Šef, mi jc bila v marsičem v pomoč. Kasneje sem sc seznanila še z njenim bratom p. Marjanom, ki mi jc pisal razna pisarn, po katerih sem lahko še bolj spoznala in utrdila vero. Še zdaj večkrat prebiram ta pisma. Imela sem pa šc prijateljico Lidijo, ki mi jc pisala zvočna pisma, ki jih prav tako rada prebiram. Lidija jc bila moj vzor. Prav tako tudi njen duhovni voditelj, ki mi jc tudi pisal zvočna pisma.
V	veliko veselje mi jc bilo, ko sem leta 1970 smela obiskati Božjo pot v Lurdu. Tam sem doživela veliko lepega. O tem romanju, o bivanju v Lurdu in o tamkajšnjih doživetjih sem pisala dnevnik, ki pa sem ga žal izgubila ob selitvi iz starega grajskega poslopja v novi dom. V Lurdu smo bili pet dni in v tem času sem svojo vero zelo obogatila. Tudi Slovcnci smo imeli svoj dan. Šc tujci so se navduševali nad našimi narodnimi nošami in petjem. V
spominu mi jc ostala zlasti veličastna evha-ristična pesem »Najvišji, vsemogočni Bog«.
V	Lurdu je bilo res lepo.
Večkrat sem bila tudi na Brezjah. Tja sva potovali s sestro Viktorijo. Vso noč smo peli in molili in častili Marijo. Marija mi jc bila najvišji vzor vse življenje, posebno blizu pa mi jc bila na Božji poti na Brezjah. Tudi letos sem bila tam in sem doživela mnogo sladkega, mnogo lepega.
Vse moje življenje jc pravzaprav prepletalo Marijino varstvo. Začelo seje že v ccrkvi Marije Snežne, kjer sem bila krščena. Mati mc jc nosila pod srcem v fari Marije Snežne. Potem sta mc župnik in kaplan nekako prevzela in mc izročila v Marijino varstvo. Na redke čase, ko setn prihajala domov, sem hodila ob žegnanjih k Mariji Snežni. Tudi v tej ccrkvi mi jc bilo pri Mariji posebno lepo in toplo.
Iz Škofje Loke smo hodili v Crngrob. Eno uro peš, pa smo bili tam. To je bilo takrat, ko sem šc lahko hodila. Tudi tam sem čutila, da meje Marija sprejela v svoje varstvo.
Marija jc bila moj sopotnik skozi vse življenje. Kako bi med vojno v Kočevju vsi ostali živi, ko so padale bombe in krog in krog nas švigale krogle, če nas nc bi ona varovala?
V	Ljubljani, ko so nas vzgajali proti veri, sem sc od nje nekoliko odmaknila, nc vem, zakaj. Vendar sem tudi takrat včasih vzela v roke rožni vcncc in začutila ljubeče Marijino varstvo.
Marija mc varuje šc sedaj. In Marija bo, kakor vem, osladila moje bivanje tudi ob smrtni uri.
Seveda nc smem govoriti samo o Mariji. Ona mi jc bila mati, ki me jc vodila k Bogu. Kajti Bog jc tisti, ki me varuje in mi daje spoznanje, da sem vse težke ure preživela z Njegovo pomočjo. Marija pa mora in more ljubiti mene in ves človeški rod, ki jc včasih tako nedostopen in tako daleč od Boga. Čutim, da ljudje premalo verujejo, premalo hodijo k maši in pogosteje bi morali prejemati svete zakramente, ob katerih človek čuti božje varstvo in pomoč. V zakramentih sc človek naužijc Božje ljubezni in Božjega spoznanja.
Spreobrnjenja.
Najbolj sem poglobila svojo vero ob spreobrnjenjih, ki sem jih bila priča v življenju.
Imela sem fanta.
' v	/ 1
ir »i •►ais-
r v-1% ?
j.' ^¿«¿»fe^ %
Čudovite reči mi je storil On, kije mogočen in je Njegovo ime sveto. Foto Alenka Veber.
Ljubila sva se dve leti in pol in imela sva med seboj marsikaj. Rada sva se imela. Nekega dne, ko jc hudo preklinjal, sem mu dejala: »Nc kolni. S tem žališ Boga in Marijo. Veš kaj? Če ljubiš Boga, če lo ni le navada, se pripravi ludi na sveto spoved.«
»Zakaj pa ne, moja Bet? Tudi to sem pripravljen storiti, saj nc vem, kaj sc mi lahko zgodi. A cn teden me pusti, da se pripravim.«
Teden je minil in sem ga vprašala:
»Ali boš?«
»Bom, toda veliko premišljujem in potrebujem vsaj šc tri tedne.«
Po enem mesecu priprave je šel z menoj h kapucinom. Prej sem o tem obvestila patra Metoda. Jaz sem imela dobro orientacijo in sem marsikaterega slepega žc naučila samostojno hodili. Sla sva. Imel je težke noge. Pravi: »Hudo me otežuje vest. Saj veš, kaj vse sem ti že zaupal. Veliko sem (i zaupal, a to naj ostane med nama.«
Dospela sva na cilj. Pozvonila sem na porti. Kmalu sc je pojavil pater Metod: »Ti boš šla v cerkev in molila zanj, njega pa bom peljal v svojo celico.
Minilo je dve uri, preden seje vrnil. Skupaj sva zmolila, kar je dobil za pokoro, nato sva odšla nazaj v zavod.
Kasneje seje preselil v Maribor. Tam si jc našel drugo in sc z njo poročil. Zelo me je prizadelo. Pisala sem mu in tudi njej: Trdo-srčen jc, ker jc tako pozabil name.
»Ne«, je ona pisala nazaj, »ni trdosrčen. V njegovem srcu jc res skala, a pod to skalo sc skriva nekaj mehkega. Vodila ga bom k sveti maši in svetem obhajilu in k sveti spovedi.«
To mi je bilo v tolažbo in v tem sem našla tudi mir.
Ko sem bila na morju, sc mi je ob nesrečnem skoku v vodo vdrla lobanja. Pol leta sem preživela na nevrološki kliniki v Ljubljani. Bilo jc zelo hudo. Trideset dni nisem mogla požirati sline. O tem nerada govorim. V tistem času sem spoznala veliko ljudi.
Neka gospa jc imela tumor v glavi. Eno oko je imela že tako poškodovano, da nanj ni več videla, drugo jc bilo pa močno zasenčeno. Samo s kotičkom tega očesa je še lahko gledala. V glavi se ji jc vrtelo in zaradi tega ni mogla več hodili. Zdravnik ji jc dejal, da bo morala na opcracijo.
Ona se s tem ni mogla sprijazniti. Ugovarjala mu je in mu izrekla vse mogoče stva-
ri. Zmerjala gaje. Ni bila verna. Tudi mene je marsikdaj zmerjala, kadar sem prejela s velo obhajilo. Zdravnik ji je dejal:
»Pojdite k tej gospodični, da vam bo povedala, kako hudo je biti slep. Tudi vi boste oslepeli, če ne boste dali tumorja operirati.«
Cc bo res prišla k meni, bom ubrala čisto drugačne strune, sem si dejala.
Se isto popoldne sojo pripeljali k meni. »Ali je res hudo biti slep?« me je vprašala.
»Ne«, sem rekla. »Z dušo moramo gledati. Obrniti se moramo k Bogu, tam je svetloba. Tam je velika moč in pomoč.« »Tako vi gledate na to?« »Rekla sem ji:
»Tisti dan, ko sem izgubila zadnji žar svetlobe, sem sestavila pesem.« »Povejte mi jo,« pravi. In recitirala sem:
Oj duša tu težko živi. proč od telesa si želi. O ljubi Bog. usmili se. v nebesa sprejmi me!
Takrat mi sonček bo sijal, v oči mi bo svetlobo dal. Takrat bom gledala Boga, vesoljstva stvarnika.
O Jezus, zame si trpel, si zame nase grehe vzel. Zato zate trpela bom, da grem nekoč v nebeški dom.
Gospa je milo zajokala. Veliko sva se še pogovarjali. Sredi pogovora o veri naju je zmotila bolničarka. Odpeljala jo je nazaj v njeno posteljo.
Tam je premišljevala tri dni. Bila je tiho, popolnoma tiho. Na veliki petek pa jo zdravnik vpraša: »Ali boste šli na operacijo?«
»Bom, samo ne brez duhovnika«, je odgovorila.
Njen odgovor nas je pretresel. Zdravnik mi je dejal: »Pohorčeva, veliko več ste naredili kakor marsikateri psihiater.«
Na veliko nedeljo se je ta bolnica spove-dala, po tridestih letih. To je bil velik dogodek. In ko je prišla ura za opcracijo, je rekla:
»Če bom videla, bom še bolj globoko verovala.«
Tri tedne po operaciji sojo pripeljali v našo sobo. Hodila je in je rekla:
»Dekleta, molile ste med operacijo zame in jaz vidim. Zdravniki imajo od Boga pamet, da delajo čudovite stvari. Pomaga jim Bog.«
Na nevrološkem oddelku sem srečala tudi gospo Ano. Njena hčerka jo je obiskovala in včasih sem se tudi jaz pogovarjala z njo.
Ana mi je nekoč dejala:
»Zakaj pripoveduješ hčerki pravljice o Jezusu in Mariji? Saj Boga ni. Kaj boš to pripovedovala!« Ana je zbolela in je bila operirana na levi dojki. Po tej operaciji pa se je bolezen stopnjevala in roka ji je tako zatekla, da jo je pestovala kakor dojenčka. Roka je bila težka skoraj tri kilograme. Ana je bila sprva zelo proti veri in proti vsemu, kar je bilo Božjega. Ko sem bila jaz že na vozičku in je ona že zelo trpela - roka jo je bolela -smo Lidija, Gusta in jaz goreče molile zanjo. Bog je storil svoje. Nekoč mi Ana reče:
»Ali mi posodiš voziček? Rada bi šla k maši. Ne morem več hoditi, predaleč je.«
Res so jo sestre peljale k maši in ko se je vrnila, mi je povedala: »Sedaj mi je mnogo laže. Lizika, prosim te, še mi posodi voziček! Dolgčas je ob nedeljah, če ne moreš iti k maši in oprosti mi, če sem te kdaj žalila!«
Odgovorila sem ji: »Ne samo k maši, tudi k svetim zakramentom moraš hoditi!« Pritrdili sta mi tudi Lidija in Gusta, ki sta bili z menoj pod borovcem. In tako je gospa Ana pred smrtjo opravila spoved in prejela sveto obhajilo in sveto maziljenje.
Ob vseh teh dogodkih sem tudi sama zelo globoko doživljala Boga. Mojc srce je prekipevalo od sreče in pelo hvalo Bogu in njegovi Materi za njun veliki dar - za dar njune ljubezni do nas grešnikov.
V Škofji Loki me je obiskala nekoč tudi Jchovina priča in me poskušala spreobračati. Rekla sem ji: »Molila bom za vas, da bi se vi spreobrnili.« Pater Vigilij mi je nekoč rekel: »Kar boš prosila pri svetem obhajilu, to se ti bo spolnilo.« Molila sem pri obhajilu za to Jchovino pričo. Preden je umrla, je opravila sveto spoved in prejela sveto obhajilo.
Vse to je storil ljubi Bog. Nihče drug. Jaz sem bila samo orodje v njegovih rokah.
Tudi Maruška, tudi ta se je otajala v Škotji Loki za vero in je mesec pred svojo smrtjo opravila sveto spoved in prejela sveto obhajilo. Tudi ona je umrla v Božji ljubezni in v ljubezni svoje patronc, blažene Device Marije.
Veliko milost pa je Bog podelil tudi po priprošnji Škofa Antona Martina Slomška.
Tu živi neko dekle, ki je zanosila. Ona in tudi zdravniki so hoteli, da bi naredila splav. Prosila sem nekaj deklet in starejših žensk, da bi molile za tega otroka, da ostane pri življenju. Res smo začele goreče moliti k Antonu Martinu Slomšku. Ko so jo peljali k zdravniku, je ta povedal, daje prepozno za splav.
Dekle je rodila hčerkico, ki je zdaj stara deset let. Živi v reji pri dobrih in vernih ljudeh. Vem, dajo bodo lepo in pošteno vzgajali. To je storil ljubi Bog po priprošnji Antona Martina Slomška. Za vse je poskrbela Božja Previdnost - Božja iskrena ljubezen do vseh ljudi. To nas odrešuje in nam deli milosti vse dni življenja.
Ob takih dogodkih se je moje zaupanje v vsemogočnega Boga večalo in večalo. Imela sem res napeto in pestro življenje. Mati Božja in ljubi Bog sta moja zvesta vodnika. Poleg tega pa večkrat čutim posebni notranji glas, kije tudi Božji dar.
Tudi sama sem bila deležna prijateljske pomoči, takrat ko sem jo najbolj potrebovala. V zavodu imam prijateljico Angelco, ki mi je nekoč rešila življenje. Hvaležna sem ji, ker mi je tedaj rekla:
»Saj imaš Boga in Marijo. Vanju zaupaj in bo bolje!«
Tako sem neprestano rasla v veri. Tu najdem pomoč in tolažbo in notranji mir. V viharnem življenju sem začela nekoč posebej častiti Svetega Duha, ki mi daje tolažbo in moč. Daje mi vse, kar imam, in me neprestano razveseljuje. Vanj verujem in mu zaupam, ga ljubim in častim.
Prcsvcto Srce Jezusovo naj me varuje, da bom ostala Bogu zvesta do konca svojega življenja.
Elizabeta je popolnoma slepa in svoje dneve preživlja na invalidskem vozičku, ker ne more hoditi. Poleg neštetih bolezni, nesreč in operacij, ki jih je preživela, ji je ostala sladkorna bolezen. Bila je huda kadilka, ker jo je nekoč sodelavka pošiljala po cigarete in ji to uslugo vračala s cigaretami. Zdaj je to zasvojenost kakor po čudežu premagala in že dobrega pol leta ne kadi več. Pravi, da to zmore zato, ker nekdo moli zanjo.
So bili drugi rojeni pod srečnejšo zvezdo? O tem je treba razmisliti. Imeli so stvari, ki jih je Elizabeta hudo pogrešala: materino ljubezen, zavetje d6ma. Lepoto in zdravje in oči, ki so videle. Noge, s katerimi so lahko hodili.
da jim ni bilo treba biti na vozičku. In visoke šole in položaje in bogastvo in avtomobile, svoje hiše z vrtom, posestva in ugledne službe. Svobodno so se gibali. Videli so in spoznali so neštete reči, ki so ostale Elizabeti prikrite. Poročili so se in imeli otroke, bili so ugledni in spoštovani. Toda nekaj je res:
»Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!«
Mnogi so se kljub bogati obdarovanosti od zgoraj - izgubili.
Ali pa prav zato.
Elizabeta pa je - slepa - našla Pot.
Marta Kmet
Bežigrad
Tisti dan, ko sem iz ostankov Kafarnduma ob Galilejskem jezeru gledal proti obronkom Golana in je sonce neusmiljeno žgalo na belo kamenje sinagoge in črno kamenje nekdanjih ribiških koč, je postajalo vse bolj jasno, da je tudi v meni Kafarndum, začetek zavedanja in spoznanja, začetek dolge poti z vsemi postajami odrešenja do konca. In upanja ali pa brezmejne vere v Prihod, v plačilo in pravičnost. Brez strahu.
Med kamnitimi ostanki pričevanja se tesnoba spremeni v mir in gotovost, v nepojasnjeno, skoraj strastno verovanje, da ni več strahu, daje prav tu bilo obljubljeno veselje. Velika hvalnica življenju. Tisti dan sem se spominjal vseh mojih, ki jih ni več in ki so z brezmejno zaupljivostjo verovali v besede iz Kafarnduma. Ki se niso bali ne trpljenja begunstva, ne poniževanj oblastnikov, ne smrti, ki je prihajala z molitvijo in nasmehom, z mirom, ki je bilo znamenje plačila.
Niti ne vem, koliko sem bil takrat star, ko se mi zdi, da sem se začel zavedati sveta okoli sebe. Nekje iz megle pa še vidim tankovsko kolono na nekdanji Titovi, pa vojake, ki jim je v kuhinji stara mama dala vodo. Potem pa nič več. Morda je bil to čas tržaške krize. Potem sem imel pet let in se s kolesom in staro nemško čelado na glavi, kakršnih je bilo še zelo veliko na vojaškem odpadu, podil po polju med Titovo in Tomačevim. Tam so bili še vedno bunkerji in ostanki žice, nekaj vojašnic
Gospod pošilja sonce in dež nad krivične in pravične. On bo meril... Foto Alenka Veber.
z vojaki, ki so si noge ovijali v cunje in zvedavo preko ograje v čudnem jeziku spraševali, če imam sestro. Imel sem le bratranca, pet let starejšega, ki je bil rojen tam preko, kot sem uspel ujeti, in je imel očeta tam daleč in smo za njega tudi molili ob jaslicah na božični večer.
Stara mama, mama, teti in midva z bratrancem smo stali v ozki, natrpani kuhinji s pohištvom iz nekega drugega stanovanja v mestu, pri jaslicah. V hlevčku z dišečim mahom je ob Jczuščku vedno stala ovčka, katero je imel dedek v zaporu, da ga je spominjala na skrivnost Rojstva in domače.
Dedek je umrl, ko sem imel tri mesece. Pa je stara mama molila ob jaslicah in božičnem drevcscu, ob vonju kadila in drobnih plamenih rdečih, belih in modrih svečk: »Božje dete, varuj mojega Jožeta v Argentini in njegovo družino, mojo Nino v Ameriki in njeno družino..., pa spomnimo se naših rajnih, za katerih grobove ne vemo in za katere vemo.« Sledila je vrsta imen. »Očenaš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam
tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji... Sveta noč, blažena noč...« V majhni kuhinji so gorele sveče, vonj po kadilu seje širil s štedilnika.
Zunaj je bila trda tema, sneg na polju okoli samotne hiše v predmestju. Toda v tej skromni kuhinji so bili z nami živi in mrtvi, med nami so bila nebesa in daljne ccline. Radio Ljubljana je predvajal popevke, teta pa jc skušala ujeti kakšen zvok božiča tujih radijskih postaj. Potem sem postajal zaspan in stara mama se jc pripravljala na polnočnico. Šc nekaj temnih postav jc gazilo sneg proti bežigrajski cerkvi.
Bratrancc je bil rojen v nekem povojnem taborišču na Koroškem, dedek, stara mama in mama z možem so bili s prvim transportom vrnjeni z Vctrinja. Maminega moža so pogoltnila brezna, dedka jc rešil iz vrste za smrt njegov učenec iz gimnazije - partizanski oficir: »Kaj pa vi tukaj, gospod profesor?«
Mama jc ribala dolge, kamnite hodnike v škofovih zavodih v Šentvidu in poslušala krike ujetnikov, ki so odhajali v smrt.
Imel sem pet let in rdeče kolo. Med žitnim poljem so bili še bunkerji in žica, šc smo lahko našli naboje in iz njih srno stresali smod-
nik. V kuhinji in dveh sobah smo čakali, da bo kdo spregledal in vrnil življenje, stanovanje, knjige, ki so jih zmleli vevški stroji. Čakali smo, kakor da tisto, kar se dogaja okoli, ni nič drugega kot pomota. Pa ni nič več prišlo.
Danes se skušajo dvigniti megle pozabe in kolikor bolj se dvigajo in kažejo podobe iz številnih mladosti, toliko bolj se dozdevajo nepomembne. Toliko pozabe v novem življenju, da razumevanje nekih drugih življenj postaja eksotika. »Ne glejmo nazaj, saj smo vsi dobro živeli. Pa krediti so bili, pa službe, socialna varnost... Raj na zemlji.« Toliko pozabe, sprenevedanja, »saj ni bilo nič«, da se z vso silovitostjo zbudijo slike, prikazni, tesnobe otroka, ki je vedel vse tisto, česar danes starci nočejo priznati. »Slišali smo nekaj. Nismo bili mi...« Njihove sanje govorijo drugače. Otrok je vedel.
Belo nedeljsko jutro je bilo; slepeče sonce se je iskrilo v rosi bežigrajskih travnikov. Ulice so bile prazne, pa tudi zvonovi Sv. Cirila in Metoda se niso oglasili. Na butarici je bilo jabolko. Pomaranče so izginile nekaj dni prej iz trgovin. Bila je cvetna nedelja. In potem Velika noč.
Prestopiti prag odpuščanja. Za slovensko odrešenje.
Tadej Labernik
Ded mi je povedal
Moj ded, ki smo mu vsi rekli oča, se je rodil že zdavnaj zdavnaj. Pisalo se je leto 1866. Bil je kočijaž, to je bilo v onih časih kar imenitno opravilo. Vozil je tržiškega tovarnarja po deželi, kadar se je ta podal na svoja poslovna pota. Večkrat ju je pot peljala skozi Gčgovce. Tam pa so se radi zadrževali tolovaji. Zato je v tisti goščavi tovarnar sedel na kočijaževo mesto in prijel v roke bič. Oča pa je moral sesti na zadnji sedež v kočiji in se tako izpostaviti tolovajem, ki bi bili prepričani, da bodo oropali bogatina. Tako je imela kočijaževa služba tudi svojo zelo zelo temno stran.
O tem je oča večkrat pripovedoval s posebnim ponosom. Počutil se je kot junak, ki
bi dal življenje za svojega gospodarja. Kar oči so se mu svetile.
Še bolj pa takrat, kadar je pripovedoval o šmartinskem kaplanu Baragu. Takrat ko se je v Šmartncm rodil naš oča, je bil kaplan že misijonar med Indijanci, toda spomin nanj je bil v kraju še živ. Ljudje so pripovedovali razne zgodbe o njem in oča si jih je dobro zapomnil še iz otroških let. Pravili so, da je bila cerkev nabito polna, kadar je maševal in pridigal kaplan Friderik Baraga. Verniki so prišli od blizu in daleč, da bi poslušali pobožnega duhovnika. Kdor se je pri njem spo-vcdal, se je (udi resnično skesal in postal boljši človek. Oča ni nikoli pozabil dodati, da je bil kaplan Baraga tudi nenavadno darežljiv. Nekoč je pozimi srečal prezeblega berača, ki je imel noge zavite v strgane cunje. Baraga je sezul svoje trdno sešite čevlje, nazaj v župnišče pa je prišel bos. Staremu atu se je tresel glas, ko je rekel: »Baraga je bil svetnik.« Jaz sem takrat poznala samo svetnike z oltarja naše cerkve. Poznala sem tudi sv. Petra, ki da ima ključe nebeškega kraljestva, pa sv. Jošta, iz čigar cerkve na gori se je vsak dan oglasil zvon. Pa seveda sv. Florijana z golido v roki in z ognjenim zubljem pod njo.
Danes sem prepričana, da je svetnik tudi Friderik Irenej Baraga. Priporočam se mu s posebnim zaupanjem. Pravim:
»Pozdravi v nebesih našega oča, ki mi je prvi pripovedoval o tebi, in trdno drži volan, kadar se peljem skozi Gdbovcc. Saj tam ni več tolovajev, ampak me varuj v spomin na starega ata. Imel je Številno družino, in če bi bil v gobovških klancih izgubil življenje, bi ostalo brez kruha veliko lačnih ust.«
Nc mine dan, da se ne bi spomnila na Friderika Ireneja Baraga, in ne mine dan, da nc bi oču zaželela sladek pokoj in večno luč in počitek v miru.
Berta Golob
Spoznanje
Naša hiša stoji na ravnem, Potočnikova pa na hribu. S hriba je lepši razgled. Oko se na-pase daljav in širjav. Na ravnem pa se pogled
preveč pri tleh vleče do obzorja. Nisem bila zadovoljna, da sem naša. Raje bi bila Potočnikova.
Pri nas smo vsak petek jedli fižol. Pri Potočnikovih pa so kuhali fržolico. Vsakdo si lahko predstavlja, da jc fržolica boljša od fižola. Bolj gosposka jc in drobna, fižol pajc čisto navaden pridelek.
Mi smo jedli prežgano juho, Potočnikovi pa zarčšlano. Zagotovo jc bila boljša od naše. Ko bi vi vedeli, kako je zacvrčalo, ko je Potočnikova mama vlila vodo v dodobra segreto ponev. V njej ni bilo niti za lešnik maščobe, ker jc bil Potočnikov ata brez dela in je bila pri hiši zelo trda za denar. Otroci pa so od veselja skakali, saj je cvrčanje v ponvici, v kateri se jc žgalo nekaj moke, naznanilo, da bodo jedli zarčštano juho.
Pri Potočnikovih so imeli čimer, pri nas pa sobo. Čimer, to jc vendar nekaj boljšega!
Pri Potočnikovih so vsak dan kuhali čaj, pri nas pa kncippovo kavo.
»Zato se jim pa šporgel podira«, jc zaključil ata moje moledovanje, naj bi tudi mi kuhali čaj. Mama ga jc skuhala samo takrat, kadar jc prišla na obisk bolrica. To pajc bilo redkokdaj.
Pri Potočnikovih so imeli kozo, pri nas pa kravo. Krava jc velika nerodna žival, ki kar naprej uhaja v škodo. Koza pa obira listje in imaš mir pred njo.
Mi smo imeli navadne kokoši, Potočnikovi pa cvcrgcljnc. So pa že cvcrgcljni lepši. Pravzaprav je bil cvcrgclj samo petelin, pa vseeno.
Potočnikovi otroci so šli lahko kdaj v kino, jaz pa nisem smela. Potočnikova Marica jc imela dve kiti, jaz pa samo eno. Nosila je zelo kratko krilo, jaz pa veliko predolgo.
Potočnikovi so popoldne legli v senco, pri nas smo morali pa delati na edini, a zares predolgi njivi. Preden sva s Kalanovo Mano oplcli cn razor korenja, se jc sonce že skoraj nagnilo. Mana jc bila edino moje veselje, kadar nam je prišla kaj pomagat.
Nekega lepega dne seje razvedclo, da ima Potočnikova Marica že fanta. Hitro sem opazila, da ji zame ni več mar. Kupila je nivea kremo, ki jc strašansko lepo dišala. To jc bilo za mojo otroško dušo preveč.
Počasi, ampak zelo počasi sem spoznala, daje najbolje, če ostanem naša.
Berta Golob
Prah in pepel?
Pogreb.
Majhna okrogla posoda. V njej prgišče pepela.
Tuli sirena. Po kosteh se naselijo mravljinci.
Zastave in prapori različnih društev in organizacij, vence in dragocene šopke peljejo na velikanskem vozu. Prej kot v enem tednu jih bodo morali odpeljati na smeti. Pogrebccv jc dolga vrsta. Pokopavali so pomembnega človeka. O marsičem jc odločal.
Zdaj pa to. Prgišče pepela.
Kakor da nenadoma zmanjka poti in padeš v prepad in izgineš. Je bilo potem sploh vredno, da si živel?
Saj še dobro živeti ni začel, pa ga jc že pokosila smrt. Kdaj pa bo použil vse dobrote, ki jih jc želel uživati? Kdaj bo uporabil vse znanje in spretnosti, ki si jih je nabral? Kdaj bo porabil stvari, ki jih jc navlekel skupaj?
Ne maram tega prepada na koncu poti! Ne maram sploh konca. Nočem misliti nanj!
Zapiram oči pred neizbežnim in se napolnjujem s hrupom lega sveta, da bi pozabil nanj.
Pa me vseeno opominja. In pride, ko se najmanj nadejam. In zgrmcl bom navzdol in nikogar ni, ki bi me odrešil.
Kajti zastave prazno plapolajo v vetru, venci so zagrnili žaro s pepelom in pogrebci odhajajo.
Odhajajo s pokopališča kakor že tolikokrat.
Ne zmenijo se več zanj, ki jc postal pepel.
Sem v bistvu prah in pepel? Manj kakor muha enodnevnica? Sem kakor komet, ki v bežnem trenutku letim mimo, kakor zvezda, ki se utrne in jc ni več?
Stara ženica z ruto na glavi jc pridrsala na pokopališče, s šopkom rož, ki jih je nabrala doma na vrtu. Ob vhodu seje ustavila, daje z očmi zaobjela celotno božjo njivo. Vsak grob je poznala. Tu so čakali vstajenja njeni sorodniki in znanci. Globok mir ji jc prežemal duha, ko se jc z motnimi očmi ozrla navzgor na les križa. Z razprtimi rokami jc tam čakal nanjo Kristus. Tudi vse druge jc neprestano izročala v njegove roke.
Že od nekdaj je vedela: Ta je, ki je premagal smrt in nam je obljubil večno življenje.
Marta Kmet
Vrnimo odročnim krajem življenje!
Marsikaj se je v preteklosti zasukalo narobe, da smo danes v stiski, v kakršni smo. V naglici in nasilno smo podrli vrednote, ki pomagajo človeku dostojno živeli. Veliko prizadevnosti in razsvetljenja nam bo potrebno, čc bomo hoteli postaviti to nazaj; če bomo hoteli preživeti.
Moli in delaj!
To Bencdiktovo pravilo so naši predniki dobro poznali. Tisti, ki so ga v celoti in v vsej njegovi globini upoštevali, so lahko dostojno preživljali svojo družino, ne da bi se zanašali na to, da bodo dobili kaj zastonj in ne da bi ogrožali druge. »Moli« pomeni, zaupno se pogovarjali z Bogom, ki je nad menoj, ki bo poskrbel za vse in blagoslavljal moja prizadevanja - pod pogojem, da se dosledno držim njegovih zapovedi. Popolnoma mu zaupam, da je deset zapovedi in prepovedi dal meni v dobro. Kajti neskončno me ljubi in neskončno pameten je.
In delati in ustvarjati v sožitju z Bogom in s soljudmi je neskončna dobrina. Naše kmečko prebivalstvo, zdesetkano in ranjeno v moriji druge svetovne vojne, bi si na ta način kmalu opomoglo.
Pa je bilo v nekem negativnem načrtu, uničiti in onemogočiti kmečko prebivalstvo: vsi pojdimo v mesta, tam bomo »lažje« živeli, »ne bo nam treba tako delati«, tudi otroci naj se šolajo zato, so menili nekateri starši, »da jim ne bo treba delati«. Kot da učenje ni delo. In kot daje delo nekaj slabega.
Vasi so se porazno spraznile. Kolikor je še ostalo ljudi na zemlji, so onemogli. Osamljeni. Nekatere hiše so popolnoma prazne. Mladi, kolikor jih je ostalo, se vozijo v tovarne na delo.
Kakor je šlo navzdol s kmečkim prebivalstvom, ki je pomenilo stebre zdravega slo-
Odprite se znova, vrata vekotrajna. Foto Alenka Veber.
venstva, tako so propadale tudi družine, ki so osnovna celica zdrave človeške družbe. V njej se v varnem zavetju ljubezni med starši in otroki pojavljajo prvi zametki in nežna rast tistih človeških vrednot, ki jih odrasel človek nujno potrebuje za zdravo življenje. Tu se utrdijo pojmi svetega in božjega, postavi se vsakdanji slik z Bogom v skupni molitvi.
Toda Boga je bilo treba po ukazu temnih sil izgnati. Kakor poredni otroci, ki izženejo iz hiše lastne starše, zato da bodo lahko počeli, kar bodo hoteli; tudi vse tisto, kar jim bo v škodo, ker so premalo pametni, da bi to spoznali. Nagnati in zatajiti se nam je zdelo potrebno tistega, ki je Ljubezen in Pot in Resnica in Življenje in smo v svoj raj na zemlji sprejeli sovraštvo, zmedo, laž in smrt.
Cc hočeš pregnati Boga, moraš razdreti družine.
Zakonca večji del dneva prebijeta vsak v svojem podjetju, zato svoje sodciavce poznata bolje kakor drug drugega in tudi probleme podjetja bolj kakor domače. Domače zadeve se rešujejo nestrpno in v naglici in v medsebojni odtujenosti. Tudi otroke je treba čimprej odtrgati od staršev. V sedemdestih letih se je pojavila politična akcija .šolskega centralizma. V večjih krajih so zrasla osnovnošolska središča, velikanske tovarne znanja, kjer se včasih še učitelji niso poznali vsi med
seboj, kaj šele učenci. Šole v manjših krajih so pozaprli, nc da bi prcbivalcc kaj povprašali za mnenje, in organizirali prevoze. Nihče sc ni nikoli zanimal za tragedije majhnih otrok, ki so jih matere budile že ob petih zjutraj in jih spremljale na avtobus, ker je bila še tema, tam pa seje otrok jokajoč poslavljal in prosil, naj gre mati z njim, ker je bil sam popolnoma zgubljen v tisti množici v tujem in oddaljenem kraju. Nihče ni delal statistike o uspešnosti teh učencev, katerih prvi stiki s šolo so bili tako boleči, da so jim pustili pečat za vse življenje. V velikanski in tuji šoli so bili odrinjeni na rob, svoj negativni vpliv pa so jim vsak dan pustile čakalnice in vožnje med odraslimi v avtobusu.
Ti nikogaršnji otroci so zdaj že odrasli, nekateri že starši, kolikor so se sploh odločili za družine, kajti njihova izkušnja je negativna. Nc poznajo toplega zavetja doma in nihče jim ni pokazal lepot domačega kraja, saj so jih žc v najnežnejši mladosti pošiljali drugam. Nobene kulturne ponudbe ni v domačem kraju, kajti ko so zaprli domačo šolo, so uničili kulturni center, ni več knjižnice nc dramskih prireditev nc pevskega zbora.
Ni rojstev. Ni porok. So samo še smrti.
V redkih hišah, ki so šc naseljene, je med mrzlimi zidovi v kotu televizor, ki nam prinaša med nekaterimi dobrimi stvarmi tuje nasilje in grozodejstva in nemoralo in s tem sc hranimo. O, na voljo imamo tudi omame, da bi nc mislili na svoj nemogoči položaj: skoraj za vsakim vogalom jc bife in droge ponujajo spočetka otrokom celo zastonj.
Jc seveda tukaj tudi šc Bog. Ves čas jc bil, čeprav smo mi po nojevsko držali glave v pesek in nismo posvečevali njegovega dne, temveč smo ropotali s svojimi stroji, da bi utišali njegov glas. Lahko se vrnemo k njemu kakor izgubljeni sin. Zna odpuščati. Lahko sc ogrejemo za njegovo idejo Ljubezni, ustvarimo tople družine in sc nehamo pehati samo za zakladi, ki minejo. Z njim bomo dovolj močni, da bomo sprejemali otroke. Omogočili jim bomo, da sc bodo vsaj do četrtega razreda vsi šolali v domačem kraju, da bodo tako svoje najbližje okolje spoznali in vzljubili in se tam napojili s kulturo svojih prednikov ter razvili svoje talente, ki jih bodo razdajali in z njimi bogatili druge. V tem bomo našli svojo srečo.
Marija Krejan
Sedma zapoved
Zgodnji jutranji vlak, ki je vozil delavce, je prihrumel po tirih. Pred ovinkom je nekoliko zaviral, daje rezko zadrsalo železo po železu. Zemlja jc rahlo vzvalovila, kakor ob potresu. Najprej se jc zamajal železniški nasip, potem pa so valovi vznemirili polje in vrtove in hiše ob njem in šele ko sc jc železna kača umaknila, je spet zavladala spokojnost.
Amalija Kosec jc vstala in odprla okno. Globoko jc vdihnila jutranji zrak in objela z očmi hiše z vrtovi in njive in oddaljene griče, porasle z gozdovi. Lep dan bo, je ugotovila, zavila je v kopalnico, da se je uredila. Oblekla seje, se počesala in si z veliko zaponko spela lase. Pospravila je posteljo, poravnala pregrinjalo in dolila olja večni lučki pred Kri-žanim. Nato jc pokleknila na leseno pručko.
Naslonila sc jc na predalnik in se pogovarjala z Njim. Izročila mu je sebe in rajnega moža in vse rajne in žive sorodnike ter svoje sosede in vse ljudi.ki jih bo srečala čez dan. Prvi jc prišel dimnikar.
»Ko boste gotovi, pridite na čaj,« jc zaklicala za njim.
Amalija je postregla dimnikarju na belem prtiču in v češkem porcelanu. »Vse vam bom zamazal,« seje vsakokrat opravičeval in vsakokrat je ona smehljaje odgovorila »bom žc počistila«. Ni jc več spraševal, ali ji jc dolgčas, ker ji je mož umrl in ker nima otrok, ker mu jc že zdavnaj povedala, da zna biti sama in daje srečna. Smehljala se jc. Pogovarjala sc jc z njim o njegovih dogodivščinah in nazadnje ga je pospremila do vrat in se mu zahvalila za uslugo, čeprav sta prej vse poračunala. Vsakokrat jc imel občutek, kakor da jc bil na obisku pri materi.
Ona pa si jc odvezala predpasnik, potem ko je pospravila za njim, vzela cckar in se odpravila v mesto.
V stolnici jc bila pri deveti maši kot številne druge gospodinje, ki so prihajale na trg. Po maši se jc napotila proti arkadam ob Ljubljanici. Postavila seje v vrsto pri mesarju.
Dovolj časa jc imela, da jc za steklom na izložbenem pultu pregledala cene in blago in da se je odločila, kaj bo kupila in koliko. Preden je prišla na vrsto, jc že tudi izračunala, koliko bo plačala. Pripravila je denar.
Mesarje spretno rezal in sekal in metal na tehtnico, kar je naročila, in vsakokrat je bla-gajničarki zaklical znesek, ki je bil nekoliko višji, kot je predvidevala Amalija. Mesar je vse zaokroževal navzgor. Ko ji je blagajni-čarka pomolila listek, je Amalija videla, daje pripravila premalo denarja. Opravičujoče je pogledala blagajničarko:
»Jaz sem manj naračunala.«
Ta je pogledala mesarja. Mlad, samozavesten in visok človek je bil. Za hip seje ustavil pri svojem delu. Vse jutro je že takole delal in nobena človeška gnida ga ni ovirala pri tem. Z očmi je prcstrclil sključeno, sivolaso Amalijo in nato čakajoče za njo, da ne bi še komu padlo kaj takega na pamet. Metal je nazaj na tchtnico v papir zavito blago in z vzvišenim glasom poučeval Amalijo: »Zrezki toliko. Jetrca, evo, toliko. Rebrca za juho toliko.« Ponovil in potrdil je natanko tisto, kar je povedal prvič in Amalija je zinila »ampak«, zato je dodal: »Jctrc je nekoliko več.«
Amalija je poiskala v torbici dodatne dinarje in plačala in pospravila zavitke v cekar. Blagajniški listek je spravila v denarnico. Ti, ki so kupovali pred njo, so bili lahko tiho in čutila je na sebi neme poglede tistih, ki so bili v vrsti za njo. Ne sme jih zadrževati. Že to je bilo preveč. Ji je sploh kdo v mislih dal prav?
Samo sama je bila prepričana o tem.
Počasi in še bolj sključeno kakor sicer je odhajala na avtobus. Ni se smehljala.
Bilo je že vroče in utrujena je bila bolj kot po navadi. Odklenila je vrata svojega doma, si obula natikače in zavila v kuhinjo. Postavila je cekar na pult, vzela iz miznega predala listek in svinčnik in odprla pokrov kuhinjske tehtnice, ki je bila pritrjena na zidu. Po vrsti je stehtala zrezke in jetrca in govedino za juho. Vsega je bilo natanko toliko, kot je naročila. Ničesar ni bilo več. Napisala jc na listek račun z. navedbo količine in zneskov. Podčrtala je in seštela. Dodala je blagajniški listek in napisala še razliko. Potem je spravila listek v denarnico, zavitke pa v cckar, in se ponovno odpravila od doma.
V avtobusu je bilo vroče. Treba ji jc tega! Tisti mladi, samozavestni človek jo bo ponižal. Zanj ni nič drugega kakor stara, drob-njakarska in sitna vešča. Kaj pa kupuje meso, če ji jc škoda tistih nekaj dinarjev! Najraje se mu ne bi nikoli več prikazala pred oči, prihodnjič bi šla lahko drugam.
Hkrati jc z gotovostjo čutila, da mora opraviti ta križev pot.
Pred prodajnim pultom to pot ni bilo nikogar. Vsaj to. Amalija tega ne bi želela opraviti pred pričami.
Stasiti mladenič jo jc vprašujoče pogledal. Kakor da seje je spomnil.
Amalija se jc priklonila njemu in blagaj-ničarki in ju pozdravila in med njiju porinila listek na visoki pult:
»Tole sem zapisala, ker prej niste verjeli mojemu ustnemu izračunu. Bila jc pomota. Prosim, če še sami preverite.«
Blagajničarka jc molče pogledala mladeniča, kakor da on odloča o vsem. Podala mu jc listek. Zviška jc pogledal nanj, kakor da mu je vsebina tako in tako že znana.
»Jctrc jc bilo nekoliko več, saj sem vam že povedal.«
Torej se spominja.
»Ne bo držalo. Preverila sem,« jc mirno rekla Amalija.
Zdaj se bo raztogotil. Zabrusil ji bo, da jc stara coprnica. Amalija jc sklonila glavo, kakor da pričakuje udarec.
»Izplačaj razliko,« jc mladenič komaj slišno ukazal blagajničarki. Amalija ga jc pogledala.
Njegov obraz jo jc presunil.
Nekoč se jc v šoli učila o Turkih in o jani-čarjih, ki so pridivjali na konjih, ki so po-mcndrali vse pod seboj, ki so požigali in plenili in ki so pobirali cclo otroke in jih odgnali v daljno turško deželo, kjer so jih prevzgojili, da so pozabili na dom in so se potem vračali ropat lastno deželo in nekoč je eden med njimi prepoznal rojstno vas, bilje poveljnik in jc turški vojski ukazal, naj se obrne, naj vasi prizanese, on pa seje vrnil in ostal doma.
Blagajničarka jc Amaliji odštela denar.
»Oprostite,« je od nekod iz globine izdavil mladenič, ki jc vedel za vse tiste, ki so bili pred Amalijo in tiste, ki so bili za njo in ki sc ne bodo vrnili, da bi mu dali odvezo. Veliko jih jc bilo. Amalija jc to vedela. Rada bi mu pomagala.
»Saj ne mislite, kajne, da sem se vrnila zaradi tegale denarja,« jc rekla blago. »Tudi zato ne, ker bi imela preveč časa. Za poštenje gre.«
Mladenič in blagajničarka sta mirovala. Nobenega kupca še ni bilo od nikoder. Prostor je bil poln nečesa drugega. Amalija je prijazno pozdravila in odšla.
Spet je zavila v stolnico. To pot je bila prazna.
V prijetnem, hladnem somraku se je pomikala med klopmi do Marijinega oltarja v ospredju. V dlani je stiskala krivične dinarje. Spustila jih je v železni nabiralnik.
Potem je dolgo klečala pred Marijo Pomagaj in ji izročala v varstvo izgubljenega sina. Nikoli mu ni nihče povedal, kaj je prav in kaj ne, je razmišljala. Veliko je takih.
Nobenega otroka nisem rodila. Mati, pa mi je hudo za vsakega posebej, kakor da je moj, je potožila. Ne poznajo ne tvojega Sina ne njegovih zakonov in zato nikoli ne. bodo vedeli, kaj je prava sreča in mir srca. Pomagaj, pomagaj! Marija, pomagaj!
Marta Kmet
Prišel sem
Človek je revna stvar. Zelo malo ve o vesolju. Še o svojem planetu ne veliko: neprestano krši njegove zakone.
Ne razume niti ljudi v svoji domovini. Še v svoji družini ne.
Kako naj bi bil potem miren v sebi, kije vse to hkrati?
Nasloni se name. Okrepčal te bom in razsvetlil, da boš zmogel svojo pot.
Jaz,
nebogljeno dete, ki leži v hlevu na slami.
Marta Kmet
Več kot žival
»Dokaza, da je človek več kot žival, nam ne nudi zakonitost, ampak kršilec zakonitosti, človek sam.
Pri spodobnost, simboličnost je ključni pojem človeške psihologije. Simbolizem je temeljna človekova stvaritev: ta progresivna objcktivacija in progresivni razdor v bitnem svetu, to vrivanjc simbolov med človekov osebni in zunanji predmetni svet, ta razvoj od instinkta oziroma bioloških gonov prek besedne magije do magije algoritmov, razvoj, ki gre prek razkola v agresijo, v napadalnost.
Človeški možgani se izkažejo v tem kot kompliciran miselni stroj: samo majhen del možganskih kalkulacij postane zavesten, simboličen, sekundaren proces; vse drugo je položeno že v primarni biološki proces nezavestnih gonskih naravnav (na primer zaznavna konstanca).
Tehnika narave pa pri vsem daleč presega vsako tehniko človeka, in to le z malimi izjemami (npr. umetno razstavljanje atomov, vesoljska raketa).
Ni živi organizem posnemanje ali kopija stroja, temveč narobe: stroji so posnemanje ali kopija živih organizmov. Do tega spoznanja nas bionika vodi ne najmanj zaradi spoznanj ob dosežkih sodobne kibernetike same.
V eni sami a odločilni točki pa stopimo pred mystcrium tremendum ct fascinosum: biološko šibkejši in nebogljeni organizem po edinstveni poti simbiotične dejavnosti naravo in njen razvoj - transccndira, presega in premaga. »Simbolizem je,« pravi Bcrtalanffy, »če hočemo, božja iskra, ki tudi najklavrnejši ckscmplar vrste človek loči od najvišje razvite in biološko odlično prilagojene živali.« To je vrstna razlika, ki loči človeka od vseh drugih vrst bitij. V simbolizmu so temelji vsake prave človeške psihologije, duhovnosti in ncumrljivosti.
dr. Anton Trstenjak
(iz knjige V znamenju človeka)
	
	A
	
Fotn Alenka Veber.
Potočnikova Ana
Rosnega poletnega jutra sem potrkala pri njej. Nihče sc ni oglasil. Pritisnila sem na kljuko in odprla.
Sedela jc na kavču in strmela v okno. Zganila sc jc šele, ko sem zaprla vrata za seboj.
»O, ti si!« Ozek obraz, skoraj brez gub, se jc nasmehnil. »Nc slišim, veš. Nič nisem vedela, kdaj si prišla.«
Ponudila mi jc stol nasproti sebe. »Pogledat sem prišla, če ste še živi. Žc dolgo vas nisem videla v cerkvi.«
»Še sem živa,« jc rekla mirno, kakor z onega sveta. »V cerkvi me pa nisi mogla videti. Že nc pomnim, kdaj sem bila nazadnje pri maši.«
Malo je pomolčala.
»Od takrat, ko smo pokopali Rozi, nisem šla nikamor več. Še na Francctov pogreb ne.«
Rozi je bila njena hči, France sin.
»Saj bi me peljali, pa nisem šla. Naka. Če bi bil taprav pogreb, bi šc zmogla. Pa so ga sežgali in potem nosili tisto pest pepela - nak, nc bi mogla to gledati!«
Spet sc jc ozrla v okno.
»Včasih se je odtod videlo naravnost k vam,« pravi, »zdaj jc pa grmovje preraslo. Videla sem, kdaj se je zakadilo iz dimnika, kdaj ste južinali zunaj za mizo pod orehom, kod ste tekali otroci... Oh, ja.«
»Tudi mi smo gledali naravnost k vam,« se spominjam. Oh, ja. Kako daleč jc žc to! Rozi je bila mojih let. Ko sem prišla nekoč na počitnicc, sem naletela na njen grob. Nikoli nisem vedela, zakaj jc umrla tako mlada.
Moža jc imela v Nemčiji. Prinesel je dovolj denarja, da si jc postavila novo hišo in z otrokoma živela v njej.
»Vsak dan jc pritekla domov,« pravi Ana, strmeč skozi okno. »To je bilo vse, kar sem imela. In ona menda tudi.«
Dobro sem se jc spominjala. Nekoč jc potožila, dajo notri pri srcu čudno boli. Po vasi so govorili, da jc začela piti. Potem sem jo nekoč srečala z roko v mavcu, ker jc menda padla in nekega dopoldneva sc je oglasila pri meni in govorila o vsem mogočem, samo o sebi ne, in potem jc pred hišo pozabila dežnik, da seje morala vrniti ponj. In naslednjič, ko sem sc vrnila domov, je bila žc v grobu.
»Ali ste bili pri njej takrat, ko...«
»O ja,« jc dvignila obraz, kakor da tako in tako mora o tem govoriti, ker jc prepolna tega, tako da že kipi čez. »Zvečer sem bila pri njej in potem sem tudi pri njej spala. Prosila me je, naj nc odhajam domov. Iz predalčka na nočni omarici jc vzela nekakšne tablete. Preštevala jih jc na dlani: deset, enajst... dovolj jih bo, je momljala, dovolj jih bom imela za zmeraj. Tistikrat ji je nekdo prinesel pokazat slike, njega z ono drugo, take slike, da Bog pomagaj, in od takrat se ni več pobrala. Saj so ji žc prej drugi vse mogoče govorili, pa je govorila, da ne more biti res. Tako seje tolažila. Potem pa ni imela več nobene moči...«
»Niste mogli nič pomagali?«
»Ležala sem pri njej, kakor mc jc prosila, na eni od zakonskih postelj, na drugi pa ona, obe sva zaspali. Zjutraj sem sc zbudila, pa je bila že vsa trda. Hotela sem jo premakniti, pa nič, potem sem poklicala ljudi in rcšilcc jo jc odpeljal. Pa ji niso mogli nič pomagati.«
Ana jc strmela v okno, skoraj brez gube na obrazu in brez solz.
Marta Kmet
Goriška mohorjeva družba v letu 1995
Prehod iz sezone 1994 v sezono 1995 je zaznamovala 70-letnica življenja GMD. Jubilejno slavje je bilo v Zavodu Šolskih sester v Gorici dne 9. decembra 1994. S svojo udeležbo so nas počastili predstavniki sestrskih Mohorjevih družb iz Celja in Celovca ter veliko prijateljev iz zamejskega primorskega prostora, pa tudi iz matice, med njimi precej uglednih gostov. Prisotni so bili akad. dr. France Bernik, predsednik SAZU, dr. Peter Vencelj, sekretar v vladi RS za Slovence zunaj meja Slovenije, zastopnica predsednika RS, predstavnik Ministrstva za kulturo RS, konzul RS v Trstu idr.
Po kratki predstavitvi glavnih etap 70-lct-nega življenja GMD se je središče pozornosti prevesilo na Primorski slovenski biografski leksikon, ki je z 20. zvezkom dosegel svojo izpolnitev. O razgibani zgodbi več kot 20-let-nega podviga GMD sta spregovorila odbor-nica prof. Marija Češčut in urednik PSBL prof. Martin Jevnikar. Tudi čestitke, ki so jih na jubilejnem slavju izrekli nekateri ugledni gostje, so se v dobri meri nanašale na izjemen kulturni pomen tega dela ne le za zamejski, marveč za ves slovenski kulturni prostor.
Pri knjižnem daru GMD 1995 delajo zaključnemu zvezku PSBL družbo še Koledar, zbirka novel Prešernovega nagrajenca Alojza Rebule Vinograd rimske cesarice ter spomini tigrovca Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom.
Koledar 1995 je uredil dr. Jožko Markuža. Kot običajno je tudi letošnji pestro urejen in bogato vsebinsko sestavljen. Gotovo bo nepogrešljiv vir za zgodovino slovenskega živ-Ija v zamejstvu.
Rebulov Vinograd rimske cesarice, ki je izšel ob avtorjevi 70-lctnici in Prešernovi nagradi, ni zgolj ponatis prve, že zdavnaj pošle izdaje iz 1956. Vsebuje namreč nekaj najzgodnejših Rcbulovih krajših tekstov, ki so izšli v periodičnem tisku, pa tehtno spremno besedo prof. Diomire Fabjan Baje. Vsekakor je ta izdaja dobrodošla zlasti za šole, pa tudi za vse, ki jih zanima razvoj Rebulovega pisateljskega talenta in duhovnega sveta.
Nemajhen prispevek in priložnost za globlje ovrednotenje čuta narodne zavesti in istovetnosti predstavljajo dramatični spomini tigrovskega voditelja Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, ki sta jih iz očetove zapuščine za tisk pripravila Jelinčičeva otroka Rada in Dušan.
Poleg običajnega knjižnega daru, prvenstveno namenjenega članom GMD, je Zadruga GM izdala svojstveno razmišljujoče popotovanje po Julijcih po sledeh Juliusa Kugyja pod naslovom Od Trente do Zajzere, ki ga je napisal Rafko Dolhar, znani tržaški zdravnik in kulturni delavec.
Naj omenimo tudi prikaz slikarskega opusa zamejskega umetnika salezijanca Viktorja Godniča. Naslov Podobe v službi resnice zelo prozorno odraža umetnikov duhovni vzgib.
Neobičajni naslov Dve muhi na en mah -Due piccioni con una fava nam prinaša dobrodošlo novost slovcnsko-italijanskcga fra-zeološkega slovarja, ki ga je za GM sestavila prof. Diomira Fabjan Baje.
V začetku poletja je GM poskrbela za ponatis pesniške zbirke Lada Piščanca Pesmi zelene pomladi, prvič objavljene leta 1950, z željo, da se avtorjeva tragična življenjska zgodba (bil je krivično umorjen leta 1944 v Cerknem) in njegova rahločutna pesniška zapuščina prikliče v spomin tudi mlajšim rodovom.
Zadnji v vrsti publikacij GM v letu 1995 je Zbornik simpozija o Francu Jezi, samoniklem rodoljubu, časnikarju, kulturnem delavcu, ki so ga vojne in povojne razmere iztrgale iz rodne Štajerske in privedle na Tržaško, kjer seje pred 10 leti izteklo njegovo življenje.
Nadvse živahna, zlasti po zaslugi tajnika Odbora GMD Marka Tavčarja, je bila letošnja predstavitev dejavnosti in publikacij GM tako v zamejstvu kakor v matični domovini. Našteli smo jih kakih trideset. V Ljubljani nam je za predstavitev knjižnega daru 1995 nudila gostoljubno streho SAZU s pozdravno in uvodno besedo njenega podpredsednika akademika Cirila Zlobca.
Deležni smo bili tudi pozornosti slovenske televizije. Omenili bi pogovor za kulturno oddajo »Osmi dan« in pa nastop v živo v koprskem studiu v nizu »Kje so tiste stezice«.
Glede na vezi in sodelovanje s sestrskima Mohorjevima družbama velja omeniti, da je pred izidom skupna zgodovina vseh treh Mohorjevih družb; prikaz zgodovine GMD je prispeval zgodovinar dr. Branko Marušič. Ostala
avtorja sta dr. Valentin Inzko za Celovško in prof. dr. Marijan Smolik za Celjsko. Nadvse zgovorno pričevanje o dejavnosti in kulturnem pomenu vseh treh sestrskih MD bo seznam knjig in publikacij od začetkov do danes, ki bo sestavni del zgodovinskega prikaza.
Oskar Simčič
r	^^ ^^ ^^ ^ ^ ▼ ▼ ▼ ▼ ▼ i
Mohorjeva v Celovcu v minulem letu
Tokrat se hočem v svojem poročilu iz Celovca omejiti na založniško dejavnost naše Mohorjeve družbe, čeprav zajema založba le del celotne Družbine dejavnosti, ki sega od vzdrževanja Modestovega doma za dijakinje in dijake v Celovcu preko študentskega doma Korotan na Dunaju, knjigarne in tiskarne v Celovcu do raznih iniciativ na gospodarskem področju tako v Avstriji kakor tudi izven nje.
V Modestovcm domu smo letos imeli zelo uspešne tečaje nemščine za mladino, Korotan na Dunaju je prenovil znameniti arhitekt -rojak Boris Podrecca (sobe za goste so na razpolago po tel. 0222/40 31 1 93), knjigarno smo temeljito prenovili že lani, tiskarna pa se je preselila zaradi pomanjkanja prostora v Mohorjevi hiši na Vetrinjskem obmestju 26 v Celovcu v sosednji Vetrinj, na zgodovinsko Vctrinjsko polje, kjer seje pričela pred 50 leti pretresljiva Vctrinjska tragedija.
Naš predsednik rektor Jože Kopeinig je na spominski proslavi te tragedije poleti 1995 v Vetrinju pozdravil številne goste: »Zgodovinska usoda slovenskemu narodu tudi sredi 20. stoletja ni prizanašala. Mnogi danes navzoči ste doživeli in doživljali ponižano in teptano dostojanstvo slovenskega naroda. Okupacija in komunistična revolucija sta prizadeli slovenskemu narodu ne le globoke rane, temveč tudi bratomorni razdor, ki še danes razdvaja narod v Sloveniji, izseljeništvu in zamejstvu. Mohorjeva hiša v Celovcu je bila v povojnih letih duhovno zatočišče mnogim beguncem in izseljencem. S svojo založniško dejavnostjo je omogočala, da se resnica o temni dobi slovenskega naroda v medvojnih in povojnih letih ni mogla povsem zatreti in utišati...«
To, v povojnem času oživljeno založniško delovanje iz leta v leto rodi sadove, včasih hvala Bogu lepše in boljše, včasih samokritično tudi slabše.
V iztekajočem se letu je celovški Mohorjevi uspelo izdati skoraj 50 samostojnih knjig in glasbenih kaset, tako v slovenskem kakor tudi v nemškem jeziku. Največja podviga sta knjigi Slovenski Dunaj (besedilo Drago Medved, slike Marjan Paternoster), ki smo jo založili v dveh izdajah, slovenski in nemški, ter dvojezična monografija o slikarju in pesniku Gustavu Janušu s spremno besedo pisatelja Petra Handkeja.
Mladinskih knjig in otroških slikanic smo izdali 8, med katerimi naj posebej omenim slikanico prvenec Tomaža Vrabiča (Škofja Loka) in slikarke Petre Varl-Simončič (Ljubljana) Oblak, mlinar in pobeglo zdravje, ter knjige iz zbirke »Novohlačniki« dunajskega avtorja uspešnic Thomasa Brezine.
Založili smo nadalje 4 pesniške zbirke in 8 proznih knjig (med njimi nemški prevod istrskega pisatelja Marjana Tomšiča Oštrigeca, avtobiografski roman Človeka nikar pisatelja Vinka Ošlaka, pa črtice Na sončni strani ceste slovenskega ambasadorja v Parizu Andreja Capudra.
Izmed sedmih stvarnih knjig bi rad posebej opozoril na knjigo Koraki skozi meglo (o Soški fronti 1915-1917) primarija iz Gorice dr. Vasje Klavore (izšla je tudi v nemškem prevodu) in na drogi del življenjepisa Nadškof Vovk in njegov čas Ludovika Ceglarja, ki živi v Braziliji.
Znanstvenih knjig smo izdali deset, med njimi razpravo Ameriški Slovenci in katoliška Cerkev Darka Friša iz Maribora in knjigo nepozabnega narodopisca Nika Kureta Das festliche Jahr der Slowenen (praznično leto Slovencev) ter zbornik Matija Majar-Ziljski, ki ga je izdal univ. prof. Andrej Moritsch (univerza Celovec) v naši založbi.
S področja šolskih knjig (skupaj devet) naj omenim že peto knjigo Gospodarsko poslovanje (Schneider/Schwankhart), dalje še knjigo Glas, glasba in glasbila (Kovačič) in pa latinsko vadnico Veni, vidi, didici (Stockmann); posebno rad pa poročam, da smo izdali tudi veroučno knjigo Vjerska knjiga 2 za Gradiščanske Hrvate ter dve veroučni v slovenščini. Veseli nas, da moremo pomagati z našimi šolskimi knjigami tudi šolam v republiki Sloveniji.
V	rubriki »razno« imamo šc ostale knjige in glasbene produkcije. Iz tega koša naj omenim Mali socialni leksikon (Vinko Ošlak), zbornik Kristjan v družbi (uredil Vinko Ošlak, sozaiožba vseh treh Mohorjevih založb!), umetnostni koledar Hans Staudacher ter še glasbeni kaseti in laserski plošči Vse je pesem (ansambel Drava iz Borovelj) in Koroške narodne za trobento (Franc Korber, Ljubljana).
Seveda je še posebej razveseljiva izdaja knjige Zgodovina Mohorjeve, ki izhaja so-založbi Mohorjevih družb iz Celja, Gorice in Celovca, katerih zgodovino zajema in prikazuje na pregleden način.
V	minuli dobi smo pripravili vrsto literarnih večerov, predstavitev knjig ipd., prav posebej pa je uspel »Avstrijsko-slovenski večer« junija 1995 v parlamentu na Dunaju s predstavitvijo knjige Vasje Klavore in razstavo slikarja Tomaža Železnika ter predstavitvijo slovenskih vin in pršuta.
Ob koncu iskrena hvala vsem sodelavcem, posebej pa šc našemu predstavništvu v Ljubljani, ki pod vodstvom direktorja Ivana Ovna z veliko vnemo in lepimi uspehi skrbi za Siljenje Mohoijevih bukev v Sloveniji.
Na svidenje s cenjenimi bralkami in bralci bodisi na branjih, bodisi na knjižnih sejmih (Ljubljana, Frankfurt, Dunaj, Velikovec) se veseli vdani
Franc Kattnig, vodja založbe


Pogovor
z Jankom Modrom
Kdo med nami še ni bral knjige, ki jo je iz kakšnega tujega jezika prevedel prof. Janko Moder? Na vso srečo smo na slovesnost ob 140-Ietnici Mohorjeve družbe (24. septembra 1992 v Cankarjevem domu v Ljubljani) med nekdanjimi sodelavci Mohorjeve družbe povabili tudi prof. Modra in še večja sreča je bila, da je tudi prišel. Takrat sem ga prosil, če bi ga smel obiskati, da bi mi povedal kaj o Mohorjevi družbi v času, ko je bil njen ožji sodelavec. Nič ni imel proti in tako sem bil že dvakrat pri njem v Ljubljani.
Ko sem se pripravljal na obisk in pogovor, sem prej v zborniku Dom in svet 1990 prebral, kar se je pogovarjal z njim urednik dr. Stanko Janežič. Iz objavljenega pogovora sem mogel razbrati, s čim vse se je Janko Moder v svojem življenju že ukvarjal, kako je pomagal sooblikovati slovensko kulturo in kako nanjo gleda danes.
Povedal je, da je prišel med ožje sodelavce revije Mladika in s tem Mohorjeve družbe leta 1934, podal pa je tudi svojo sodbo o obnavljanju nekdanjega periodičnega tiska, revij ali časopisov: »Sodim, da iz samih remini-scenc na nekdanjo uspešnost ali priljubljenost revije ni mogoče kovati preveč kapitala. Gola sentimentalnost iz spomina na preteklost ima premalo hrane za prihodnost in se kaj lahko spremeni v coklo ali breme.«
Gospod profesor! Toliko let ste delali za Mohorjevo in toliko let potem niste z njo pravzaprav imeli nobenega neposrednega stika. Kakšen vtis ste pa dobili na lanskoletni (1992) proslavi tisti večer v Cankarjevem domu?
Najprej mi je bilo ljubo, da se me je sploh kdo spomnil, saj sem bil po dvajsetih letih (1934-55) tesnega sodelovanja z Mohorjevo štirideset let (1955-92) samo še naročnik in bralec njenih izdaj. Ob slovesnosti pa mi je bilo še posebej ljubo, da so bile tisti večer vse tri Mohorjeve družbe (celjska, celovška in goriška) lepo skupaj. Že ves čas me namreč boli, daje toliko naših ljudi v državnopravno toliko različnih razmerah, da jih ne more idealno družiti niti kulturna organizacija, kakor je Mohorjeva družba.
Če se je že treba s tem sprijazniti, potem je gotovo najbliže Slomškovemu ustanoviteljskemu duhu, če se Mohorjeva družba prilagodi vsakršnim pravnim in upravnim razmeram in se v vsaki državi osamosvoji. Lepo je, če potem vse tc enakopravne organizacije složno sodelujejo.
Pa tudi sicer mi je bilo tisti večer lepo. Srečal sem še nekaj ljudi, recimo vas kot novega, pa Mikelnovo kot staro mohorjanko. Obenem pa sem se pri tem še ostreje zavedel, kako številnih, s katerimi sem svoj Čas največ delal, na primer Finžgarja, Pogačnika, Kotnika, Vodnika, Mikelna, Baševe, že ni več med živimi.
Celovška Mohorjeva je pred kratkim sprejela v svoja Pravila določilo, da je zgornja
starostna meja za članstvo v odboru petinšestdeset let. Kako gledate na to?
Prepričan sem, da določilo ni brez razloga, sicer se ne bi bili zanj odločili. Če namreč odborniki niso voljeni za določeno obdobje in če se iz obdobja v obdobje ne dopolnjujejo z novimi močmi, če se torej podjetna kri ne mladi in če izkušenost preide v rutino ali celo utrujenost, je tudi takšno določilo lahko koristno. Seveda pa je, kakor povsod v življenju -tudi star odbornik lahko bolj delaven in prožnejši od mladega »uradnika«.
Povejte, kako ste sploh prišli k Mohorjevi.
Najprej kot ugankar. Študiral sem v Šentvidu, kjer sem imel na voljo veliko domače in tuje literature, torej na pretek možnosti za študij in kratek čas. Ker pa sem od doma prinesel ne le včdenje, temveč tudi ljubezen do Mohorjeve, saj so mohorjevke edine redno prihajale v našo hišo, sem že kot drugošolec naročil Mladiko, sicer drag, vendar imeniten družinski list, ki ga je izdajala Mohorjeva družba v Celju. V njem je bil obsežen ugankarski kotiček, ob katerem sta se potem dolga leta sproščali moja iznajdljivost in delovna vnema. Najprej celo v škodo mojega šolanja, tako, da me je moral prefekt Ciril Jerina ob prvi konferenci v tretji gimnaziji zelo resno posvariti pred vsemi: »Moder, zdaj so pa rešene tvoje uganke!«
Njegov opomin sem si sicer vzel k srcu in se oprijel tudi učenja, ugank pa nisem opustil; strastno sem jih reševal in sestavljal. Tudi že za Mladiko, v kateri je tedaj za prvotnim urednikom Butkovičem urejal ta kotiček Josip Novak, upokojeni šolski nadzornik, živeč v Vižmarjah pri Šentvidu. Kmalu sem bil pri njem reden gost, tako, da sem lahko za njim povsem naravno prevzel vodstvo kotička. S tem sem bil samoumevno pritegnjen tudi med sodelavce celotne Mohorjeve, ne le Mladike. S pisateljem Finžgarjem sva bila namreč že »stara« znanca, ker sem tudi njega nekajkrat obiskal na domu za Bežigradom, kakor tudi nekatere druge urednike listov, zlasti mladinskih, ki sem jih že kot nižješolec oblegal s pesniškimi in proznimi poskusi, predvsem urednika Mentorja, pesnika Jožo Lovrenčiča.
S prevzemom ugankarskega kotička v Mladiki sem za uredništvo Mohorjeve postal »odrasel« in dobival razne dodatne pomožne naloge: branje rokopisov in poročanje o njih, prebiranje v oceno poslanih knjig, branje korektur, razna kurirska pota in podobno.
Pravite, da sta bila s Finžgarjem že »stara znanca«. Kako to razumeti?
Čisto preprosto. Ko sem bil nekoč kot nižješolec med reševalci ugank izžreban, sem dobil sporočilo, naj osebno pridem po nagrado k uredniku. Finžgar je takrat stanoval za Bežigradom v svoji hiši v Pleteršnikovi ulici, jaz pa sem bil doma v Dolu pri Ljubljani, dvanajst kilometrov stran. Odpravil sem se torej po nagrado - seveda peš, ker v dvajsetih letih še ni bilo avtobusov, še kolesa so bila tako redka, da ga pri naši hiši morebiti ni bilo, ali pa sem bil še premajhen, da bi se smel z njim voziti.
Na poti me je ujel dež - bil sem seveda tudi brez dežnika - in kolikor bolj sem se bližal Ljubljani, bolj je deževalo. Ko sem za Bežigradom - takrat še tako rekoč sredi sicer praznega travnika - našel Finžgarjevo vilo, sem bil že do kože premočen, da je vse lilo od mene. Nisem si upal pozvoniti. Zato sem v upanju, da se sprevedri, nekajkrat obkrožil tisti z bodečo žico ograjeni travnik med (sedanjo) Trstenjakovo, Pleteršnikovo, Bežigradom in Dunajsko, kjer je stalo le dvoje, troje hiš, in čakal, da dež poneha. Pa vse zaman. Nazadnje sem se okorajžil in pozvonil. Odprla mi je Finžgarjeva kuharica in ko me je videla, kakšen sem, me ni spustila noter. Odšla je po Finžgarja in ko je prišel, je bil bolj usmiljen. Spustil meje v vežico vrti stopničk, na nekakšno zaprto verando pred vhodom v stanovanje, in rekel: »Tokole, fant, zdej scuš pa tle narpreh mau odteku.«
Čez nekaj časa je potem prišel pome in me odpeljal noter. Potem sva se dolgo pogovarjala in sem dobil ne le nagrado (planinsko garnituro za kuhanje čaja), temveč tudi vroč čaj in prigrizek. Po tistem sem imel tako rekoč prost dostop do Finžgarja. In sem ga seveda kot dijaček osrečeval tudi z izdelki svoje muze. Moje mladostno navdušenje zanj se je z leti še večalo (spominjam se med drugim, da sem v počastitev njegove šestdesetletnice na njegov rojstni dan znova na dušek prebral Pod svobodnim soncem) in obojestransko konkretiziralo, tako, da sem bil pozneje, zlasti med vojno, dolgo njegov osebni famulus, nekakšen tajnik, po vojni pa hkrati pomočnik pri urejanju mohorjevk.
Pa urednik Jože Pogačnik?
Medtem sem 1933 maturiral in se vpisal na elektrostrojno v Ljubljani. Ostal sem pri Mohorjevi. Ne toliko zaradi tistih nekaj svet-
Tedanji predsednik MD p. Hieronim Žveglič in tajnica dr. Zmaga Kumer ob praznovanju 140-1 etniče v Cankarjevem domu y Ljubljani (glej naslednji članek). Foto M. Paternoster.
lih dinarčkov, ki sem jih - tako rekoč brez uradnega službenega razmerja - dobival pri Finžgaiju in pozneje pri Pogačniku in še pozneje znova pri Finžgarju, bolj zaradi ugodnega počutja pri delu in ljudeh. Tudi s Pogačnikom, ki je nekako takrat prevzel uredništvo Mladike, sem se kmalu prav dobro razumel, saj so me gotovo priporočili profesorii s šentviške gimnazije: dr. Breznik, Jakob Šolar, dr. Čepon, dr. Knific, Omerza, Pengov, katerim sem v gimnaziji z marsičim pomagal, zlasti z branjem korektur in s prevajanjem raznega drobiža, s katerim so sodelovali pri takratnih časopisih.
Ko se mi je po enem letu študija elektro-strojne pokazalo, da ga ne bom mogel nadaljevati (v Ljubljani je bil samo prvi letnik, za odhod v Zagreb ali še kam dlje pa ni bilo denarja), sem s Pogačnikom in pogosto tudi namesto njega hodil v Celje lomit Mladiko. To je bilo kakor nalašč v skladu z mojimi osebnimi načrti.
Po nekaterih tedanjih zgledih (zlasti bližnjega Veita na Viru pri Domžalah) sem si namreč sklenil urediti lastno založbico in si doma oskrbeti vsaj stavnico, če ne tudi tiskarno. Izdajal bi predvsem svoje prevode, s katerimi sem se tedaj čedalje intenzivneje uk-vaijal. V ta namen sem si z vsemi mogočimi opravili (tajništvo neke obrtne zadruge, pomožni delavec v pisarni in laboratoriju neke tovarne, domači učitelj pri Šavniku, sodelovanje pri številnih časopisih, revijah in sploh tiskih, sestavljanje križank...) služil kruh. To pa je bil obenem čas, ko so me močno snubili tudi pri Slovencu (Ahčin) in Domoljubu (Ko-šiček), vendar mi - tudi zaradi nacizma - ni dišalo iti študirat na visoko šolo v Berlin, ko je pri odboru Mohorjeve vedno bolj zorela misel, naj bi namesto duhovnikov kar največ nalog prevzeli laiki.
Pri tem je Mohorjeva najbrž na tihem računala tudi z menoj, ker so me priganjali, naj že doštudiram - sam sem bil po razočaranju nad elektrostrojno manj ogret za to - in odslužim vojsko, da se preselim v Celje in prevzamem katero od odgovornejših nalog.
Brž ko je bilo oboje - študij in vojaščina -za menoj, so prišli z jasno besedo na dan: s
Tonetom Vodnikom naj hi prevzela uredništvo Mladike. Zadnja leta me je Pogačnik čedalje bolj uvajal v to in sem tako rekoč vse od stikov s sodelavci do tehničnega urejanja opravljal namesto njega, letnik 1941 pa je v celoti prešel v moje in Vodnikove roke. Poleti naj bi na občnem zboru Družbe zadevo uredili in potrdili tudi pravno in bibliografsko (z navedbo v kolofonu). Pa je vse prehitela vojna, tako, da so v najinem uredništvu izšle samo štiri številke.
Kolikor bolj sem bil pritegnjen k Mohorjevi, toliko bolj so se mi - zlasti zaradi negotovih vojnih razmer - tudi odmikali načrti za lastno založbo, hkrati pa sem se navadil delati in se zlasti navzcl organizacije dela, reda in discipline. Mladika je bila namreč med drugim znana tudi po tem, daje zelo redno izhajala: vsakega prvega v mesecu, do ure natančno. Če bi gregorijanski koledar odpovedal, Mladika ni smela.
To je za revijo gotovo zelo dobro, ne?
Prav gotovo je to ena od pozitivnih prvin, ne samo zaradi ugleda in reda, ampak tudi za pridobivanje in ohranitev naročnikov. To zavest so mi vcepljali vsi trije: Finžgar, Pogačnik in Kotnik; tudi potem, ko je Mohorjevo vodil Pogačnik, je bil namreč oča Finžgar v ozadju še vedno kot siva cminenca in smo se tako rekoč v vsaki stvari zatekali k njemu po nasvet. Pri njem se je redno zbiral tudi širši krožek prijateljev in pri tistih družabnih srečanjih je bila predebatirana tudi marsikatera uredniška ali odborniška mohorjanska poteza.
Ko je dr. Pogačnik postal ravnatelj Mari-janišča, je kmalu tudi mene pritegnil za pre-fekta, da me je imel še bolj pri roki pri uredništvu Mladike. (Pozneje meje tudi poročil.)
Pri moji povezavi z Mohorjevo potemtakem ni bilo nobenih sunkovitih notranjih preskokov: pripravljali so me za odgovornejše delo pri njej, nabiral sem izkušnje na raznih področjih od uredniških, organizacijskih in tehničnih do poverjeniških. Moral je priti zunanji dejavnik, vojna, da je vse to pokopal.
In vendar je Mohorjeva živela tudi med vojno?
Prav imate. Ko smo videli, da seje Jugoslavija razletela kakor krhka keramika, smo se pri Mohorjevi zavedli usodnih perspektiv. Po svoje je bila sreča, da si je Slovenijo razdelilo več okupatorjev, ker seje kmalu poka-
B&šS
Izdaja Slovenskih narodnih vezenin (glej naslednji članek).
zalo, da je Italija kot okupatorska sila manj rigorozna od Nemčije. Sprevideli smo, da se bo najbrž dalo Mohorjevo kako obdržati pri življenju ali jo na novo ustanoviti.
Nemudoma je bil torej imenovan nov odbor pod predsedstvom dr. Franca Ks. Lukma-na; v njem sta bila tudi dr. Anton Breznik in Anton Vovk. Ker je dr. France Kotnik, dotedanji ravnatelj Mohorjeve družbe, obtičal v Celju, sem bil v Ljubljani jaz za prvo silo izbran za nekakšno »deklico za vse«, od uredništva do uprave.
Ni bilo lahko, saj je bilo treba tako rekoč vsako drobtinico izvleči, izviti ali izgoljufati od okupatorja. In vendar sem imel občutek, da so vsi napori - nekakšen duhovni boj z okupatorjem - smiselni, saj ljudi ne smemo pustiti brez slovenske besede, kakor se je na našo grozo godilo na nemški polovici zasedene Slovenije, obsojene na brutalno takojšnje ponemčenje. Medvojni knjižni dar Mohorjeve je bil sicer veliko skromnejši, vendar kulturno tehten in dragocen, saj je bil z ohranjanjem tiskanega jezika stalen memento zasedbenim oblastem, Slovencem pa v spodbudo, da se ne damo; to je bilo nekakšno nadaljevanje predvojnega ravnanja na Koroškem in Primorskem, kjer si je slovenski tisk ravno tako poskušal sproti izbojevati vsaj boren prostorček na soncu.
Kot tedanji vodilni delavec Mohorjeve sem bil v stikih tako rekoč z vsemi - zlasti v Ljubljani živečimi - izobraženci vseh odtenkov. Vsi so nas podpirali in spodbujali, naj vztrajamo. Spominjam se pogovorov s posameznimi vidnejšimi ustvarjalci - na primer s Finžgarjem, Župančičem, Steletom, Koblar-jem, Sovretom, Glonarjem, Smolejem, obema Vodnikoma - o kulturnem molku. Kot en-
S predstavitve monografije Orgle v Ljubljani (glej naslednji članek). Foto Alenka Veber.
kratno gesto smo ga vsi pozdravili in podprli, za daljšo dobo pa seje dozdeval bolj škodljiv kakor ne, zato nihče ni odklanjal sodelovanja pri Mohorjevi, saj smo jo med drugim občutili kot eno od poroštev, da so Hitlerjeve grožnje daleč od uresničenja. Zanimiv je bil na primer v tem pogledu pogovor z Jožo Glonar-jem, ko sem ga naprosil za ponatis prevoda Sienkiewiczevega Quo vadiš, ki je izšel pri goriški Mohorjevi družbi. Z veseljem je bil za to, vendar mi je postavil dva pogoja:
1.	Roman se mu zdi ponekod dolgovezen, zato ga bo temu primerno skrajšal, vendar naj pred javnostjo prevzamem to opravilo jaz. (Sprejel sem in zapisal: Priredilo uredništvo.)
2.	Ne mara imeti sitnosti zaradi kršenja kulturnega molka, čeprav se mu ne zdi smiseln. Zato naj odgovornost za objavo prevzamem jaz, njemu pa naj nakažem honorar. (Tako je bilo tudi storjeno.)
In kako je bilo z Mohorjevo po vojni?
Zelo zanimivo in slovensko značilno. Prvih njenih korakov niti ne poznam iz svoje vednosti, temveč iz Finžgarjevega in Kotni-kovega pripovedovanja. Takoj po osvoboditvi sem bil namreč - v bistvu zaradi domnevne kršitve kulturnega molka - devet mesecev zaprt (pravzaprav priprt, ker nisem bil nič obsojen). Ko sem prišel ven, sem najprej obiskal Finžgarja, takrat še hudo revnega, ker ga je ob koncu vojne skoraj ubila letalska bomba, vendar je bil od starih mohorjanov edini
kolikor toliko v milosti pri oblasteh. Obdržal meje v službi pri Mohorjevi in me postavil za svojega pomočnika. Vse naj bi delal namesto njega, ker povojna oblast Mohorjeve ni prepovedala, najbrž precej po zaslugi nekaterih njenih zagovornikov, Prežihovega Voran-ca, Bevka, Breclja, Kimovca (Žige, op. ur.)... Postavljen pa je bil popolnoma nov odbor.
Finžgar mi je zaupal, daje zaradi varnosti iz knjige zapisnikov iztrgal vse liste z medvojno dejavnostjo in jih uničil. Bil je gorenjsko ponosen in bister in je vedel, da mu samo na videz puščajo proste roke pri urednikova-nju, v resnici pa o vsem odloča odbor, zato se je izgovarjal na starost, betežnost, gluhost in povsod pošiljal v ogenj mene, češ, poraz te bo manj prizadel (in poraz je bil v pomembnih zadevah tako rekoč že vnaprej predviden ali predvidljiv). Tako sem bil v osebnih stikih z vsemi odločilnimi odborniki in dejavniki (po starem bi se reklo cenzorji), ker pa cenzure uradno ni bilo, jim recimo »dejavniki«. Od njih je bilo namreč odvisno, koliko knjig sme (»more«) Mohorjeva izdati, katere prispevke in od katerih avtorjev more sprejeti, v kakšni nakladi morejo knjige izhajati in kdaj.
Tiste čase sem po svoje v resnici užival. V nekaj kratkih letih sem ponovno v isti vlogi, kot urednik Mohorjeve, obiskoval oblastnike in njihove izpostavljence in poskušal doseči razumevanje in naklonjenost za Mohorjevo. Vsi, med vojno italijanski in nemški, po vojni domači »dejavniki«, so imeli Mohorjevo grdo zapisano, ker jim je bila po svojem temeljnem poslanstvu trn v peli - med vojno narodnostno, po vojni najprej ideološko, malo pozneje pa konkurenčno - in so se po svojih najboljših močeh izvijali in izmotavali, samo da bi mi dopovedali - recimo po vojni - da bi osebno strašno radi pomagali Družbi, da pa, žal, ni papirja, da tiskarna ne utegne, da so rokopisi slabi... in še sto »objektivnih« stvari.
V resnici pa sva s Finžgarjem natančno vedela, kako je s tem. Še posebej potem, ko je tako rekoč cvet novih mohorskih odbornikov ustanovil konkurenčno Prešernovo družbo, da je bil na primer minister Fajfar v obeh »ta glavni«. Pri Mohorjevi mogoče kot opazovalec in zaviralec (seveda, Bog ne daj opazno) in kot neposredni sodelavec, ki se lahko ne-sumljivo pouči o vseh načrtih, da jih potem laže spodnaša v prid Prešernove. Delna smola je bila, daje bil Bevk iz časov pred vojno bolj vajen iskrenega sodelovanja z Mohorjevo in ji je zlasti za Primorsko priznaval nesporne
'C






Kosilo k čast slavljencu Rebuli v Ljubljani. Navzoči P. Kvaternik, podpredsednik MD, dr. S. Gabrovec, dr. Z. Kumer in drugi (glej naslednji članek). Foto Matija Remše.
zasluge za slovenstvo, zato mi je dostikrat odkrito potožil, da bi se najrajši ne šel več teh igric, kakršne se mora iti zaradi ljubega miru. Šc prav posebej nesrečen pa je bil zaradi teh igric odbornik Kimovec. Ta mi je dostikrat nalil čistega vina, vendar v bistvu tudi ni nič mogel. In tako je Mohorjeva po vojni životarila in pešala.
Programsko njen knjižni dar iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni bil izdelan, ker ni bilo ljudi, ki bi smeli in mogli pisati ali sodelovati po svoji volji in sposobnosti in ker odbor ni želel poskrbeti za najboljši knjižni dar, ki bi ga takrat zmogli brez »dejavnikov«. Temu se je pridružila tudi resnična stiska za besedila, včasih tudi za papir, za tisk.
Ravno tako je bila uničena tudi povetjeni-ška mreža. Duhovniki kot poverjeniki Mohorjeve so bili strahovani iz vseh mogočih razlogov, Mohorjeva kljub navidezni uradni ne-prepovedi ni bila zaželena in tako seje število naročnikov ali udov ves čas zmanjševalo. Raztrcščeno je bilo tudi podeželje na splošno
.v
(agrarna politika, beg z dežele, kmalu seje pokazal tudi vpliv nove šole), tako, da seje tudi po tej plati število naročnikov Mohorjeve redčilo. Takrat smo v ožjem, starem mohor-janskem uredniškem krogu - Finžgar, Štele, Kotnik, Trstenjak in še kdo - veliko premišljevali o tem, kako družbo prilagoditi objektivno novim razmeram, saj je prejšnja naslonitev na bralno nczahtcvncjšc prebivalstvo spričo splošnega razvoja in napredka izgubljala udarno moč in privlačnost.
Glejte, tri leta po vojni zaporedoma beremo v Koledarju: natisnjenih 70.000 izvodov. To bi lahko pomenilo omejeno naklado Zaradi pomanjkanja papirja... Tako so, recimo, v nekaterih farah žrebali, kdo od naročnikov, ki so sicer knjige vnaprej plačali, bo knjige tudi dobil, saj jih je prišlo premalo, da bi jih mogli vsi dobiti.
Vse to drži, samo, daje bilo pomanjkanje papirja le za nekatere. Iz moje Mohorskc bibliografije je jasno razvidno, daje bil Koledar za leto 1946 natisnjen v blizu stotisoč izvodih, za 1947 samo še 62.000 in za 1948 40.000. To število so nekako še tolerirali, dokler se ni prijela Prešernova družba. Potem smo se šli marsikdaj preprosto »cenkanjc«,
Ustvarjalnost mladih, spodbujena z vzorci iz knjige Slovenske narodne vezenine, je obrodila prelepe sadove (glej naslednji članek). Foto Janez Jeromen.
kdo bo koga, mi Prešernovo ali Prešernova nas, Mohorjevo. Če je nam malo preveč zrasel greben, je pač zmanjkalo papirja, če je šlo Prešernovi dobro, se tudi nam ni bilo treba posebno bati. Včasih sem to popolnoma jasno razbral iz zasebnega pogovora na primer s Fajfarjem.
Seveda pa moram še enkrat poudariti, da uradno tako rekoč nikoli ni bilo rečeno, da hoče kdo Mohorjevo omejevati. To je bil boj dveh sistemov ali odborov ali kakor hočete, ki sta oba pametna, zmaga pa tisti, ki ima moč.
No, sam sem, recimo, že dvakrat slišal iz ust našega nekdanjega dolgoletnega odbornika Staneta Kovača (ta je do leta 1941 delal v tiskarni Mohorjeve družbe), da je bil prav on tisti, kije šel k ministru (Jožetu Pokornu?) s predlogom: Pa še mi ustanovimo podobno družbo!
Ja, ja, rad verjamem. In tak je bil tudi Faj-far, tak je bil tudi Kimovec, Bevk in tako naprej. Fajfar je bil gotovo na dva kraja in ne
veš, kje je bil bolj s srcem, kje pa s preračunljivostjo. To so bile zanimive stvari. Zgodovina je sicer ohranila neke številke, ampak vzroki so drugje.
Mislite torej, da je bila Prešernova družba ustanovljena zato, da bi ogrozila Mohorjevo?
Zanesljivo, samo s tem namenom. Čeprav malo po ovinku. Novi odborniki so po vojni pri Mohorjevi videli, kako so ljudje žejni in lačni knjig, in so zaslutili vir ne le uspešnega podjetja, temveč tudi možnost komunistične prevzgoje. Vsaj mi pri Mohorjevi - Finžgar, Pogačnik, Kotnik, oba Mikelna (mož in žena) in jaz - smo bili prepričani, da je to nov, na videz tekmovalno tržni poskus, kako spodne-sti in spodjesti Mohorjevo. Papir je bil pač nedolžen, neideološki, na videz objektiven, nekulturnobojni izraz za vse kaj drugega. Dostikrat je morala pri tem krajši konec potegniti tudi Mohorjeva tiskarna, ki bi v tržnih razmerah seveda rajši natisnila višjo naklado, a se je morala podrejati načrtnemu državnemu gospodarstvu in vpisovati tudi izgube ali pa se celo naivno izgovarjati, da žal trenutno nima denarja, da bi kupila več papirja. Tako ni bil nikoli nihče nič kriv. Vsi so si in smo si prizadevali za kar največji razmah Mohorjeve, tisti, ki nismo nič mogli, smo se zares
gnali, oni, ki so imeli škarje in platno in moč v rokah, so se pa vpričo nas le delali, zadaj pa se smejali.
To smo mi vsi vedeli. Kimovcc je bil na primer toliko iskren, da mi je kdaj kakšno stvar tudi odkrito povedal, Fajfar pa ne, čeprav sva bila znana šc izpred vojne in zlasti med vojno, ko je delal pri Blcjcu v Zadružni tiskarni, dokler ni odšel v partizane. Fajfar se zlepa ni kje izdal, četudi sem bil dostikrat toliko poreden, da sem mu namignil, da vem, kako je s tem, in da vem, kaj tudi on ve (kvečjemu so mu oči še malo hudomušneje zaigrale in se pridružile govorici brčic). Snubil mc pa je, snubil, da bi mu še kaj več povedal... To je bila posebna igra tako imenovane svobode.
Ko sva se zadnjič pogovarjala, ste mi omenili, da so vas v petdesetih letih kandidirali za uradnega urednika namesto peša-jočega Finzgarja. Kako je torej bilo?
Tudi ta igra je bila zanimiva. Ko je po vojni prišel k Mohorjevi Stanko Cajnkar, je prišel kot narejen človek in pisatelj, ugleden po obeh plateh, po eni kot duhovnik in profesor, po drugi kot bivši partizan. Prišel je mogoče na osebno željo, iz osebne ambicije, ali pa tudi na željo drugih. O tem nisem nikoli posebej premišljeval, ker v začetku kot odbornik tako rekoč sploh ni bil opazen.
Potem pa sva dvakrat nerodno trčila. Zelo nerodno. Prvič v začetku petdesetih, ko sem bil z drugimi v žiriji za Finžgarjevo nagrado in je Cajnkar konkuriral s povestjo Križna-rjevi. Osebno je bil prepričan, da sploh nima tekmeca, žirija pa je odločila drugače. Pozneje je dr. Stelc v Finžgarjevem krogu zvedel, da se je žirija s tem Cajnkarju zelo zamerila in da Cajnkar za »napačno« odločitev dolži predvsem mene.
To pa je bil tudi čas, ko se je Finžgar dokončno odločil, da bo izpregel. Starost, gluhota in bolezni so ga ves čas po vojni hudo ovirale; vsi so vedeli, da sem dejansko urednik jaz, on pa samo po imenu. Ker kot bivši pripornik politično nisem bil dobro zapisan, je bilo takšno stanje razumljivo, razumljiva pa tudi njegova želja, da se že reši bremena, ki mu ni kos. Sam sem medtem delno prišel iz prisilne anonimnosti: ne le s prevodi (Šo-Iohov, Čehov, Gorki, Tolstoj, Krleža, Andrič, Miller...) pri raznih založbah in v gledališču, tudi s samostojnim romanom Sveta zemlja pri Mladinski knjigi, pri Mohorjevi pa z njeno
podrobno zgodovino (Iz zdravih korenin močno drevo) in s pripravljanjem obsežne Mo-horske bibliografije. Skratka, sklenjeno je bilo, da me bodo na eni prihodnjih sej v Celju predlagali in tudi imenovali za Finžgatjevega naslednika v uredništvu Mohorjeve. To mi je Finžgar kar nekaj let zapovrstjo ponavljal, vendar se ni nikoli nič zgodilo. Najbrž me sploh ni predlagal (ker je sprevidel, da politično ne bi bilo oportuno, ali, ker bi bil s predlogom pogorel).
Ampak nekega dne me ustavi odbornik Kimovec (ker sva bila oba Bežigrajca, sva se dostikrat grede v mesto ali domov pogovarjala) in mi pove, da je za prihodnjo sejo Mohorjeve resnično na dnevnem redu zamenjava urednika, da pa najbrž ne bo potekala tako, kakor misli Finžgar. Prostodušno sem mu povedal, da Finžgar res že dolgo napoveduje zamenjavo, da pa - mogoče tudi na mojo željo, ker se veliko bolje počutim kot anonimen delavec - hvala Bogu ni nikoli nič iz tega in da si tudi to pot iskreno želim ravno tak izid.
Povedal mi je, da so to pot odborniki sprevideli, daje res že čas, da ustrežejo Finž-garjevi želji, saj jih ima mož že čez osemdeset, in da sem tako prišel v pretres pri ustreznem forumu (mislil je kajpada na CK) in da imajo tam Cajnkarjcve pomisleke proti meni, zato se bo odbor najbrž drugače odločil.
Kaj pa je imel, prosim vas, Centralni komite z Mohorjevo?
Vse! Takrat je bilo vse dirigirano, ne le gospodarstvo. Zlasti pa seveda uredništva in založbe. No, in tako jc naključje hotelo, da sva se čez nekaj dni v Celje na tisto sejo odbora s Cajnkarjcm peljala z istim vlakom in v kupeju sedela skupaj - sama. Pogovor jc seveda nanesel tudi na menjavo urednika. Popolnoma jasno mi je povedal, naj ne bom razočaran, če bo seja sklenila drugače, kakor želi »oča« (Finžgar). (Zanimivo je, da je v njegovi štajerski govorici tisti njegov »oča« zvenel nekako izumetničeno.) Na tisti seji je potem za Finžgarjem prevzel mesto urednika Stanko Cajnkar.
V bistvu se s tem zame ni skoraj nič spremenilo. Še naprej sem vsak teden hodil k Finžgarju, le da sem poslej bil samo še njegov »osebni tajnik in kurir«, »fant za vse«, obenem pa sem začel hodili tudi k dr. Stanku Cajnkarju kot uredniku in za Mohorjevo sem delal vse namesto njega. Razlika je bila samo
Na predstavitvi popolne izdaje del p. Simona Ašiča v Stični (glej naslednji članek). Foto Alenka Veber.
ta. daje bil Cajnkar malo bolj gosposki in da je dal čutiti, da je urednik on, da pa nekaterih stvari ne utegne ali pa ne želi sam pospraviti in ima za to plačanega hlapca.
V kakšni zvezi z urednikovanjem pa je bil Jože Dolenc?
To je popolnoma druga zgodba. Jože Dolenc, moj sošolec s šentviške gimnazije, je bil takrat še urednik pri Slovenskem poročevalcu. Ker pa so ga - kakor Kocbeka in vse kocbckovcc - pomikali čedalje bolj proti izhodu, je menda prosil Cajnkatja, naj se zavzame zanj. In tako me je Cajnkar nekoč vprašal, ali bi ga lahko vzeli k Mohorjevi, na primer za pomočnika meni. Saj gre bolj za to, je še pripomnil, da bo fant imel socialno in tako naprej. Zakaj pa ne, sem odgovoril. Takrat sem imel v resnici čez glavo dela s pisanjem mohorske zgodovine (ki naj bi izhajala v vsakoletnih snopičih) in s sestavljanjem Mohorske bibliografije. Zato mi je bil Cajn-karjev predlog o zaposlitvi Dolenca všeč, vendar sem - kot dober šahist - takoj premislil še prihodnjo potezo. Pokazala se mi je namreč že tudi možnost statusa samostojnega umetnika. Vložil sem prošnjo in bila je ugodno rešena. Tako sem dobil socialno zavarovanje in štetje let za pokojnino.
To mi je tisti trenutek zadostovalo in sem službo pri Mohorjevi odpovedal. Vedel sem namreč, da za tri urednike pri Mohorjevi ne bo prostora in da se jaz še najlaže umaknem.
S tem pa je bilo tudi, kakor bi odrezal, konec vsakršnih mojih zvez z Mohorjevo. Pa ne le po moji krivdi. Z največjo težavo sem do leta 1957 - še največ s Kotnikovo pomočjo, dokler je še živel - pripeljal Mohorsko
bibliografijo do konca po prvotni zamisli, na nadaljevanje mohorske zgodovine (Iz zdravih korenin močno drevo) pa ni bilo niti mislili, ker se je Cajnkaiju zdelo, da jemlje preveč prostora. Še danes ne vem, komu je bilo s tem ustreženo, nekaterim novim odbornikom, »dejavnikom«, uredništvu ali Mohorjevi.
Delo je torej ostalo nedokončano?
Prvotna zamisel, naj bi kot kratka zgodovina Mohorjeve izšla za njeno stoletnico, se je namreč med uresničevanjem bistveno spremenila. Ravno te dni sem o tem napisal daljši članek za koledar celovške Mohorjeve družbe (prim. Koledar Mohoijeve družbe v Celovcu 1994, str. 35-38), zato se mi tu ne kaže ponavljati.
Da bo stvar (bralcem tegale pogovora) vendarle jasnejša, naj povem, da sta od knjige Iz zdravih korenin močno drevo (s podnaslovom Iz zgodovine Družbe sv. Mohorja) izšla le prva dva snopiča (leta 1952 in 1953) na skupaj 384 straneh; v njiju je obdelana zgodovina prvih petindvajsetih let Mohorjeve. - In kakšne so možnosti, da bi zgodovino nadaljevali?
Pravzaprav nikakršne. Veliko izpisanega gradiva imam sicer še pripravljenega, vendar je veliko več tiskov - zlasti za vso novejšo dobo, se pravi za čas med obema vojnama -še nepregledanih. Ko sem se namreč odločil za pisanje zgodovine Mohorjeve, sem sklenil navajati samo vire, da bi jih »dejavniki« ne mogli spodbijati in zanikati. Tako sem sistematično prebiral tistodobne časopise in tisk in jih izčrpno izpisal nekako vse do leta 1900, nekatere pa tudi že precej dlje. Če bi torej ne bilo uredniškega ugovora, da knjiga jemlje preveč prostora v mohorskem knjižnem daru, bi bil za leto 1954 mirno lahko pripravil tretji snopič. Dogovarjali smo se tudi o tem, da bi snopiči izhajali vsako drugo leto, kar bi bilo gotovo na obe strani ugodnejše, za pisca in za knjižni dar, vendar je zmagala rigoroznejša rešitev: »Tako podrobna zgodovina za naše naročnike ni zanimiva«, kar je bilo stvarno prigodno vzeto mogoče celo res. pogledano z malo manj enodnevnimi naočniki pa neprecenljiva škoda, saj se najbrž zlepa ne bo več našel človek, ki bi iz našega časopisja in tiska nasploh izbrskal vse glasove o Mohorjevi in jih povezano vpel v časovno sozvočje in s tem - le na podlagi prvotne in drugotne dokumentacije - napisal dobršen izsek iz celot-
Na predstavitvi knjige pozabljenega pisatelja Ludveta Potokarja Onstran samote v prostorih DSP. Slovenski pisatelji so blesteli s svojo odsotnostjo (glej naslednji Članek). Foto Alenka Veber.
ne slovenske kulturne in civilizacijske zgodovine mohorskega obdobja.
In tako se je velika zamisel kaj klavrno končala. Sem pač tak, da se rajši umaknem, kakor da bi s svojeglavostjo več škodoval kakor koristil. Po svoje sta mi namreč takrat tudi nedokončana snopiča Iz zdravih korenin močno drevo že s pomenljivim naslovom izpričevala več, kakor so si želeli »dejavniki«, zato je bil vsaj moj tihi namen in cilj več kot dosežen.
Se pravi, da ste se kar brez boja umaknili iz Mohorjeve?
Malo je res čudno, vendar odkrito priznam, da nisem videl nobene prave perspektive in možnosti. Govorim o Mohorjevi na splošno, ne le o njeni zgodovini. Po svoje sem z nekaterimi drugimi sodelavci vred trpel že ves povojni čas, ko sem gledal, kako se stvari razvijajo. Obenem pa moram reči, da ne jaz ne drugi nismo imeli nikakršne pre-
pričljive vizije o uresničljivi programski preureditvi in preusmeritvi Mohoijeve, zlasti še praktično o njenem vsakoletnem knjižnem daru, se pravi rednih in doplačilnih knjigah Mohorjeve, ker so nam jih novi odborniki sproti spretno podirali, čeprav je bilo predvojnim urednikom poslanstvo Mohorjeve tudi v novih časih in novih razmerah več kot jasno, (zlasti) zaradi novih »dejavnikov« pa žal neizvedljivo. Sicer pa moram odkrito priznati, daje Mohorjeva že zadnja leta pred vojno Živela nekako svoje življenje, na pol mimo nas, ki smo ji poskušali uravnavati tek in program, ali vsaj mimo mene in neodvisno od mene. Mogoče sem bil jaz pred vojno preveč svetovljana in naprednjaka za tedanje odbornike. Kaj pa vem. Kot uslužbenec uredništva namreč nisem bil član odbora (razen med vojno), zato ne vem, kaj so uradno sklepali ali sodili o meni, vendar sem bil s srcem zavzet za Mohorjevo in za njeno poslanstvo. Ker pa sem kmalu sprevidel, da sem s svojim gledanjem očitno v manjšini, sem se le deloma še udeleževal iskanj in premišljevanj o njeni reformi ali posodabljanju. Mogoče sem se zunaj ožjega uredniškega kroga o teh vprašanjih še največ pogovarjal z Jakobom Šolarjem. On je bil vsak trenutek pripravljen
Poletje molka govori o otroštvu leta ¡945... Avtorica Mara Cerar Hull, ob njej pisatelj Alojz Rebula in urednik Matija Remše na literarnem večeru v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano (glej naslednji članek). Foto Alenka Veber.
z vsakomer debatirali o vsaki stvari in je imel tudi v resnici neznanske zaloge znanja in vednosti, vendar sem bil ravno tisti čas malo razočaran ob njegovem literamoteoretskcm pogledu v prihodnost slovenske ljudske povesti. Mogoče sem sc tudi zato s Tonetom Vodnikom in Pogačnikom tisti čas izrecno zanimal predvsem še za Mladiko in njeno prihodnost, manj za celotno Mohorjevo in njen knjižni dar.
Že pred vojno je bilo jasno čutiti čedalje ostrejše ločevanje duhov, in sicer v vseh pogledih, idejnih, političnih, programskih, verskih, celo narodnih; pri Mohorjevi posebej še dveh: generacijskih in cerkveno-laičnih. Nekateri od odbornikov so bili namreč dvakratno stari, trdi in nepremakljivi. Imeli so svoje preizkušene formule in konec. Ljubljana jc večinoma dobesedno odletavala od Celja in Maribora, pa naj jc bil to Finžgar, naj jc bil Pogačnik, naj je bil kdor si že bodi (tu mislim seveda predvsem na meni dostopni čas pred vojno, ko je bil v Celju še nesporni gospodar dr. France Kotnik, deloma pa mislim tudi na tisti čas po vojni, ko so se novi odborniki in »dejavniki« mogoče kesali, da so Mohorjevo sploh dovolili, ker je niso mogli preurediti povsem po svoje, tako, da so nemara tudi iz tega razočaranja rajši sklenili ustanoviti popolnoma novo, laično Prešernovo družbo).
Mogoče jc Ljubljana pred vojno mislila tudi z menoj malo spremeniti svoj položaj in doseči več vpliva na Mohorjevo, ker sva z ženo že resno iskala stanovanje v Celju in ker meje tudi dr. Kotnik kar z veseljem sprejel za
sodclavca, vendar sem na vsak korak trezno ugotavljal, da jc škoda moči za medsebojne ribarije na področju, ki me življenjsko niti do kraja nc zanima. Čutil sem se tudi prešibko osebnost, zmožno kvečjemu lastnega delovnega napona, ne pa tudi vodenja drugih. V meni nikoli ni bilo niti za las takšnih želja, zato mi je po svoje kar odleglo, ko je vojna namesto mene odločila glede moje celjske kariere (ali ko je po vojni o moji mohorski karieri odločil Cajnkar). Po naravi sem namreč preveč zvest in lojalen, da bi sam pustil na cedilu nalogo, ki mi je zaupana, brez težav in osebnih zamer pa se lahko podredim zunanji odločitvi. Tako sva na primer z dr. Cajnkar-jem pozneje zunaj Mohorjeve izvrstno sodelovala pri mojem prevodu Svetega pisma, pri katerem mi je bil določen za teološkega preglednika in meje opozoril na prenckatero doktrinarno fineso. Tudi z dr. Kotnikom sva se ves čas v Ljubljani dobro pobirala, predvsem seveda med vojno, pa tudi po vojni v Celju, ko sem hodil lomit zlasti Mohorjev koledar. Vsak čas se je zaupno zatekel k meni po nasvet, ker sem bil prožnejši od njega v boju z »dejavniki«, ki so ga brutalno onemogočali in nazadnje tudi povsem onemogočili. Ko je bila Mohorjevi odvzeta tiskarna, so tudi njega in ženo hudo utesnili, pustili so jima eno samo sobo. Ob njegovi smrti sem potem popisal njegovo osebno knjižnico, ki je po daljših zapletih le v celoti prešla k Sušniku na Ravne, se pravi v bližino Kotnikovega domačega kraja (Dobrije).
Tudi po vojni ste torej prihajali v Celje?
V predvojni Mohorjevi, tj. povojni Celjski tiskarni sem bil star znanec. Pred vojno sem lomil predvsem Mladiko, po vojni pa koledar. Tam sem se seznanil s številnimi grafičnimi (Krofiič, Kleč) in kulturnimi (Stupica) delavci, tudi s starimi mohorskimi stavci še iz pre-valjskega obdobja (Peperko). Po vojni sva se precej redno srečevala tam s Tinetom Orlom, starim znancem s šentviške gimnazije (kot dijak sem mu med drugim natipkal seminarsko nalogo in za honorar dobil polhovko), urednikom Planinskega vestnika. Zanimivo se mi jc zdelo, da je imel celo on, tak svobodnjak, težave pogovarjati se z menoj, povojnim pripor-nikom.
Ampak tudi to je treba razumeti: Celjska tiskarna je bila po vojni tako pomembna postojanka, da je morala imeti oči in ušesa na vsakem koraku, ob vsakem regalu.
Časi se pač spreminjajo, Mohorjeva pa ostaja. Ji imate tudi danes, pri svojih osemdesetih, povedati še kaj tako lepega in ponosnega, kakor je bil tisti »Iz zdravih korenin močno drevo« ?
Mislim, da jc izrek še naprej ravno tako aktualen in za Mohorjevo še kakor nalašč. Kaj ni Slomškovo spoznanje, razvidno iz prvih mohorskih pravil (»na svetlo dajati in širiti dobre knjige, ki um, srce in voljo razsvetliti in požlahtiti... zamorejo«), ravno tako pereče? Treba gaje samo časovno prilagoditi.
Če je šlo tedaj bolj za to, da je treba premagati slovensko nepismenost, in nas je tudi Mohorjeva pomagala uvrstiti v zbor evropskih razsvetljenih narodov, je danes ravno tako potreben močan poudarek na sekundarni pismenosti, se pravi na požlahtnitvi srca in duha.
Kaj nam ni s časom ravno Evropa nanesla tudi strahot in nasilja v življenje (na primer koncentracijska taborišča) in v umetnost (zlasti po televiziji in filmu) in nas vztrajno peha nazaj v strahote srednjega veka, v moderno barbarstvo, v križanje največje primitivnosti, kriminala in surovosti z najnovejšim elektronskim tehničnim napredkom? In ali nam ni še naprej ostala zemljepisna usojenost, da smo na križišču sveta z vabljivimi možnostmi ne le druge Švice, temveč tudi Hongkonga z vsemi zapeljivostmi lahkega življenja; in ali nismo še naprej blažilni tampon med balkanskim peklom in evropskimi grozljivkami terorizma in tihotapstva od mamil do aidsa, pri tem pa kakor sušna njiva dežja potrebni resne strokovne in plemenite umetniške literature?
To jasno priča, da se današnja Mohorjeva ne more in ne sme več zadovoljiti z večer-niškim branje, temveč mora v Slovencih prebuditi slo po najboljši, najžlahtnejši literaturi. In da tega niti v današnjem tržnem gospodarstvu ni mogoče doseči samo z bučno formalno propagando in reklamo, temveč je za to po Slomškovo potrebna vse drugačna duhovna zbranost, izbranost in gorečnost, saj moramo Slovencem vrniti zaupanje v knjigo, jih znova naučiti brati večno klasična dela in jim tudi kar najbolj omogočiti njihov izid in nakup.
Vse to pa niso čez noč uresničljive naloge, temveč je treba - spet po Slomškovo - napraviti temeljit načrt in ga vztrajno in požrtvovalno uresničevali s široko mrežo poverjenikov in propagandistov, s čvrsto kulturno organizacijo, saj je trajnejša pocenitev knjige
mogoča predvsem z večjo naklado, ta pa je dosegljiva samo z združenimi močmi brez jalovih cepitev in nepotrebnega drobižarstva.
Mislite, da bi bilo tako zelo odveč, nesodobno in nevredno Mohorjeve, če bi nas tudi ta učila in naučila strpnosti, širine ali nas vsaj odvadila praznega in škodljivega strankar-stva? Tudi to je najbrž ena od mogočih ali celo nujnih potez sodobne omike.
Zdi se mi, da je ta cilj ne le vreden naporov, temveč tudi hvaležno delovno področje, se pravi, da niti malo ne gre zgolj za sentimentalno obujanje ali ohranjanje pri življenju častitljive družbe, temveč za dolgotrajno, temeljito, obenem pa nujno mladostno vnemo in sodobno kulturno poslanstvo Mohorjeve z mislijo na vse Slovence, doma in po svetu.
Ta pogovor je nastal zgodaj spomladi 1993. Ko sem ga poslal prof. Modru v av-torizacijo, je on še marsikaj spremenil in mi dokončno verzijo poslal 3. junija 1993. Računal sem, da bomo mogli namesto odmrlega Književnega glasnika in pokojne Nove Mladike vzpostaviti neko novo periodično povezavo s člani M D, kar sem ponovno in izrecno predlagal na seji odbora v Celju 16. decembra 1992. A i' tistem in takšnem vzdušju nisem uspel. Čeprav je prof. Moder medtem obhajal 80-letnico (8. maja 1994), sem res iskreno vesel, da mi je uredništvo vsaj zdaj omogočilo objaviti pomembni pogovor v Koledarju, čeprav s precejšnjo zamudo; nadvse zasluviega mohorjana pa naj Gospodar Življenja še naprej modro vodi in milostno spremlja na njegovi življenjski poti!
p. Hieronim Žveglič
Mohorjeva družba Celje
od septembra 1994 do septembra 1995
Oktober 1994: Po nekaj letih pravdanja seje še kar srečno končal naš zahtevek za denacionalizacijo in vrnitev premoženja, ki je bilo Mohorjevi družbi v Celju odvzeto kmalu po koncu druge svetovne vojne. Postopek je bil zaključen 17. oktobra s poravnavo med Mohorjevo družbo in dotedanjim lastnikom Ce-
tisom iz Celja. V poravnalnem postopku smo se z dotedanjim lastnikom sporazumeli, da nam vrne naše nekdanje nepremično premoženje, mi pa mu plačamo vrednost izboljšav in novih objektov, ki jih je Cctis izvedel v času svojega lastništva na naši nekdanji imovini. Sedaj stojimo pred veliko nalogo, da se uprava Mohorjeve spet preseli v stavbo, ki so jo naši predniki kupili v ta namen leta 1926 in ki nam je služila še prva leta po vojni.
V	organizaciji Inštituta Antona Trstcnjaka je bila 25. in 26. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani osrednja strokovna prireditev v Sloveniji v letu družine. Predavatelji na tem simpoziju so bili sami »naši« avtorji: Anton Trstenjak, Elisahcth Lukas in Viktor Franki (žal le posredno, preko video posnetka). Tudi mi smo se vključili v to prireditev z dvema izdajama: V. Franki. ZDRAVNIK IN DUŠA, eno avtorjevih prvih in temeljnih del o logo-terapiji, ter E. Lukas, SMISELNICE, zbirka logoterapevtskih misli, utrinkov, dopolnjenih z mojstrsko fotografijo Andreja Hudnika.
November: Na vernih duš dan smo v dvorani nadškofijskega ordinariata predstavili zajetno knjigo PALME MUČENISTVA, v kateri so avtorji duhovniki Zdravko Reven, Anton Pust in Božidar Slapšak zbrali življenjepise več sto slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev, ki so trpeli preganjanje ali umrli nasilne smrti med vojno ali v prvih letih po njej. Knjiga je tehten prispevek k pravilnemu prikazovanju in razumevanju naše novejše zgodovine.
V	dneh 12. in 13. novembra smo vse tri Mohorjeve skupaj priredile v Domu prosvete v Tinjah simpozij na temo: Kristjan v družbi. Sodelovali so vidni slovenski krščanski misleci, ob okrogli mizi pa so svoje poglede in misli izmenjali tudi vodilni slovenski krščanski politiki. Zbornik prispevkov s tega simpozija bo izšel 1995 kot skupna izdaja vseh treh Mohorjevih družb.
December: V začetku decembra smo izdali najdebelejšo (17 cm!) »knjigo« v svoji zgodovini: s. Justina Višncr SLOVENSKE NARODNE VEZENINE. Pravzaprav je to škatla, v kateri so knjiga in pole s skoraj 600 slovenskimi okrasnimi vzorci v naravni velikosti. Tako obsežne izdaje, posvečene slovenskim vezeninam, doslej še ni bilo. Raz-
veselili so se je vsi, ki jih zanima naša ljudska ustvarjalnost, med njimi tudi mladi iz ve-roučne skupine iz Stožic pri Ljubljani, ki so za veliko noč 1995 izvezli 16 prtičkov z ljudskimi motivi.
V	letu 1994 smo izdali rekordno število knjig: vsega skupaj 88 naslovov, od tega 6 v redni zbirki; 62 knjig, CD plošč, glasbenih kaset zunaj redne zbirke, 20 knjig in glasbenih kaset pa je bilo namenjenih verouku.
Leto 1995 smo začeli z nekaj ponatisi, februarja pa smo se pridružili čestitkam akademiku in pisatelju, našemu zvestemu avtorju Alojzu Rebuli, ki je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegovo 70-letnico smo zaznamovali z izborom nekaterih njegovih temeljnih besedil o krščanstvu, pod skupnim naslovom - SKOZI PRVO ZAGRINJALO; predstavitev je bila že v septembru 1994.
April: V četrtek 27. aprila je šla v eter prva oddaja Radia Ognjišče IZ MOHORJEVE SKRINJE, od takrat jo lahko poslušate vsak četrtek ob 20:35. Ko boste dobili v roke ta koledar, jih bo že več kot trideset. Z Radiem Ognjišče smo sc dogovorili, da vam vsak četrtek zvečer v obliki sproščenega pogovora, zanimivih odlomkov in intervjujev pripravimo dobre pol ure poučno zabavnega poslušanja. Ob tem si lahko s pravilnimi odgovori prislužite tudi knjižne nagrade, saj je vsaka druga oddaja v živo! Oddaje so naletele pri poslušalcih na dober odziv, zato načrtujemo, da bomo naše kulturno sodelovanje z Radiem Ognjišče še razširili in razvejali.
Maj: 10. maja smo Slovencem predstavili monografijo ORGLE V LJUBLJANI dr. E. Škulja. Izjemni knjigi je ustrezala tudi izjemna predstavitev: v navzočnosti ljubljanskega nadškofa in metropolita sta avtor in organist-ka Angela Tomanič v živo predstavila najmanjše orgle v Ljubljani, dobrih 250 let star pozitiv.
V	mesecu maju se je ves svet spominjal petdesetletnice konca druge svetovne vojne. Tudi mi smo posvetili kar štiri izdaje spominu na dogodke v maju in juniju leta 1945, ki so nas Slovence tako močno zaznamovali: A. Srholec LUČ IZ GLOBIN, M. Kremžar SIVI DNEVI, L. Potokar ONSTRAN SAMOTE, M. Cerar Hull POLETJE MOLKA.
Medtem ko so uradne proslave predvsem poveličevale zmago nad okupatorjem, smo mi hoteli opozoriti na drugo plat medalje, na vrsto človeških tragedij, ki nam jih je prinesla trpka svoboda komunizma. V tem smislu smo v nedeljo 14. maja, ko je slovenska vlada priredila svoj »triumf«, skupaj z Radiem Ognjišče zvečer predstavili Slovencem recital poezije dvajsetih slovenskih medvojnih pesnikov z naslovom OD TU JE DANES DALEČ DO LJUDI. Prof. France Pibernik je v njem zbral pesnike z vseh političnih in nazorskih strani, družila jih je po eni strani iskrena človeška izpoved njihovih pesmi, po drugi pa skupna grenka usoda: vsi so bili žrtve vojnega naslija z ene ali druge strani. Recital so izvedli ugledni slovenski umetniki: igralca Boris Cavazza in Gregor Čušin, pianistka Hermina Jerman in čelist Milan Hudnik, režiser Marko Sosič, skladatelj akademik Primož Ramovš pa je prispeval zanj originalno glasbo. Ta naš recital je v juniju predvajal v svojem programu tudi Radio Slovenija.
Junij: 16. junija smo v Stični predstavili »zbrano dela« p. Simona Ašiča, zeliščarja, ki ga poznajo vsi Slovenci. V dveh knjigah so zbrana njegova navodila za nabiranje zdravilnih rastlin in reccpti, v tretji pa je njegov življenjepis, ki gaje spisal Vojan T. Arhar.
21. junija smo v Zavodu sv. Stanislava na literarnem večeru, posvečenem begu in tragičnem poboju vrnjenih beguncev v juniju 1945, še posebej predstavili tri knjige slovenskih avtorjev, ki so povezane s temi dogodki: M. Krcmžar SIVI DNEVI, L. Potokar ONSTRAN SAMOTE, M. Cerar Hull POLETJE MOLKA. Posebno pozornost smo posvetili pisatelju Ludvctu Potokarju, ki je ustvarjal v Severni Ameriki, doma pa je bil doslej neznan. Knjiga ONSTRAN SAMOTE, v kateri so zbrane njegove novele in roman Krivi vir, prof. Pibernik pa jo je dopolnil z obšimo življenjepisno študijo, kaže, da ga je treba šteti med naše najkvalitetnejše povojne pisatelje. Na večeru je bila v živo prisotna tudi pisateljica Mara Cerar Hull, avtorica avtobiografske izpovedi z naslovom POLETJE MOLKA. S svojimi prispevki pa sta nas navdušila tudi ugledna slovenska literata Zorko Simčič in Alojz Rebula. Večer je s slovenskimi narodnimi in umetnimi pesmimi lepo zaokrožil oktet Deseti brat.
John Corsellis v tinjskem Domu prosvete. Foto J. Jeromen.
Zadnji junijski dan je knjiga L. Potokarja ONSTRAN SAMOTE doživela posebno pozornost v Domu prosvete v Tinjah na Koroškem, kjer so nekdanji begunci, slovenski študentje graške univerze, priredili enodnevni spominski simpozij. Kot glavna predavatelja sta nastopila John Corsellis, angleški pravnik, pred 50. leti član angleške humanitarne organizacije na Koroškem, in grof Nikolaj Tolstoj Miloslavski, angleški zgodovinar, znan po svojih kritičnih člankih in po knjigi, v kateri je razkril in obsodil nehumano ravnanje tistih angleških vojaških poveljnikov na Koroškem, ki so spomladi 1945 na tisoče slovenskih beguncev svojevoljno vrnili Titovi vojski v gotovo smrt. Oba sta se za našo knjigo zelo zanimala, saj jima obsežna življenjepisna študija prof. Pibernika nudi novo gradivo pri proučevanju tistih usodnih dni. Z obema smo navezali stike, saj se zanimata za našo založniško dejavnost nasploh.
V juniju in juliju nas je obiskalo več Slovencev z druge strani oceana, vseh smo bili zelo veseli. Med njimi sta bila tudi g. Jože
France Pibernik in Janez Jeromen v družbi s slavnim grofom N. Tolstojem in J. Corsel-lisom v Tinjah. Foto J. Jeromen.
Škerbec, vodja slovenskega dušnopastirskega urada v Buenos Airesu, in g. Lovro Jan, ki prizadevno posreduje naše knjige Slovencem v Bariločah, Argentina. Naši sliki z Argentino so vedno bolj živi, v zadnjih dvanajstih mesecih smo izdali kar dve pomembni knjigi, s katerima smo približali kulturno delo argentinskih Slovencev tudi njihovi stari domovini: ZBORNIK SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE 1954-1994 in LETOPIS SLOVENSKEGA GLASBENEGA ŽIVLJENJA V ARGENTINI.
Pogovarjali smo se o marsičem in skupaj delali načrte, kako bi še uspešneje premostili tisoče kilometrov, ki nas ločujejo.
Janez Jeromen
Občni zbor Mohorjeve družbe v Celju
Mohorjeva družba je pri Sv. Duhu v Celju imela redni občni zbor v soboto 23. septembra, na dan pred obletnico smrti škofa Antona Martina Slomška. Udeležilo se gaje 60 dele-
gatov poverjenikov iz vseh slovenskih škofij, dosedanjih odbornikov, delegatov sodelavcev, uslužbencev in dosmrtnih članov.
Občni zbor, ki ga je v imenu delovnega predsedstva vodil prof. p. dr. Vinko Škafar, je najprej pozdravil pokrovitelj, mariborski škof dr. Franc Kramberger, za njim pa v imenu drugega najstarejšega slovenskega književnega društva Slovenske matice njen predsednik prof. Joža Mahnič. Koprski škof Metod Pirih je poslal pozdravno brzojavko, vsi škofje pa so na seji škofovske konference zaželeli Mohorjevi božji blagoslov, kakor je sporočil škof pokrovitelj.
Poročila predsednika p. Hieroniina Žveg-liča, tajnice dr. Zmage Kumrovc in predsednika nadzornega odbora akademika prof. dr. Jožeta Mačka so seznanila delegate z delom, uspehi in tudi težavami štiriletnega obdobja. Med težavami je zlasti dejstvo, daje vsako leto manj Mohorjanov pripravljeno vnaprej plačati letno članarino ob naročilu redne zbirke. Vendar je bilo ugotovljeno tudi to, da je celo sedanje število naročnikov (nad 17.000) sorazmerno veliko za tako majhen narod, in da ni treba izgubljati zaupanja za prihodnost, ker poleg redne zbirke Mohorjeva izda še veliko lepih drugih knjig. Upoštevati je treba tudi to, da zlasti zamejske Slovcncc in naše izscljence s knjigami oskrbujeta tudi obe mohorski sestri v Celovcu in Gorici. Lepo je, da stiki vseh treh sestrskih družb v zadnjih letih napredujejo in da bo letos izšla tudi skupna zgodovina Mohorjeve družbe. Po kar živahni debati so potem delegati izglasovali razrešnico dosedanjemu odboru.
Na dnevnem redu občnega zbora je bil tudi sprejem delno spremenjenih (izboljšanih) društvenih pravil, ker se je v štirih letih pokazalo, da je organizacijo družbinega dela treba deloma izpopolniti. Potem ko je prof. dr. Stanko Ojnik v imenu odbora razložil predlagane spremembe, so delegati sprejeli nova pravila, škof pokrovitelj pa jih je takoj potrdil.
Dosedanji odbor je pripravil seznam kandidatov za odbornike v prihodnjem štiriletnem obdobju. Izmed njih so delegati izvolili sedem odbornikov in tri člane nadzornega odbora. Delegati poverjenikov iz vseh treh škofij so že pred tem izvolili šest odbornikov, po dva iz vsake škofije. Precej dosedanjih odbornikov ni več želelo biti med kandidati.
Predsedstvo občnega zbora celjske MD in predsednik p. Hieronim Zveglič med poročanjem. Foto Alenka Veber.
Dosedanji predsednik p. Hieronim Žveglič se je zahvalil za zaupanje, ki so mu ga Mohor-jani izkazovali dobrih dvanajst let. Izvoljeni,
Lovro Jan na razstavi naših knjig v Bariločah.
precej pomlajeni odbor je na konstitilutivni seji 2. oktobra izvolil predsednika, dr. Ivana Štuheca, dva podpredsednika, za primorsko škofijo g. Svctka Grcgoriča in za ljubljansko nadškofijo dr. Marijana Smolika, pa tajnico dr. Metko Klevišar. Vlogo predsednika nadzornega odbora so šc naprej zaupali dr. Jožetu Mačku.
M. S.
Anton Srholcc, LUC IZ GLOBIN
Edinstveno pričevanje slovaškega duhovnika-dclavca o usodi brez krivde kaznovanih ljudi v času komunistične strahovlade na Slovaškem. Po osmih letih trpljenja je ušel smrti v rudnikih urana, iz Ja-himovskih taborišč. Kljub prestanemu trpljenju je njegova izpoved polna vere v dobro, pričevanje, da je Bog solidaren z zavrženim in trpečim človekom.	_
Petdeset let trpke svobode...
Marko Kremžar, SIVI DNEVI
Pisateljeva doživetja v ljubljanskih zaporih, kjer je šel skozi ponižanja in strahote oznovskih zališevanj, ter delil usodo in spoznaval globljo človeško naravo sojetnikov. Kratke, v jetniškem slogu zapisane zgodbe ohranjajo avtentičnost in dokumentarnost dogodkov. Avtor, doktor ekonomskih znanosti, živi in ustvarja v Argentini.
Ludve Potokar, ONSTRAN SAMOTE
Književna ustvarjalnost in begunska usoda pisatelja Ludvcta Potokarja sta bili doslej v domovini domala neznani. V knjigi so zbrane avtobiografske črtice, psihološke novele in (nedokončan) roman Krivi vir. V njih se nam razodeva pisatelj kot občutljiv in izjemno pronicljiv opazovalec slovenskih razmer doma in v zdomstvu. Dragocenost knjige dopolnjuje obširna študija prof. F. Pibcrnika o pisateljevem življenju, pravi avanturi, in okolju v begunstvu na Koroškem in kasneje v Ameriki, dopolnjujejo jo številne dokumentarne fotografije in imensko kazalo.
Tatjana Angerer, ŽIDOVSKA 8
Zgodba hiše in ljudi, ki so v njej prebivali. Potem je prišla svoboda, nacionalizacija in zaplemba... Prizadevanja za vrnitev hiše, ki jih avtorica popisuje, preidejo v skoraj kriminalen vozel, ki še danes ni razpleten. V knjigi se jedko (in humorno) zrcali vseh petdeset let slovenskega realnega socializma.
Mohorjeva družba Celje: knjige 1995
Mara Cerar Hull, POLETJE MOLKA
Kaj so videle dekliške oči, kaj je dojemala otrokova duša v poletju 1945? Grozljiva tišina gorenjske domačije, v kateri je ostala sama z dvema sestrama; oče, domobranec, je bil ubit, mater in brata pa je odnesel begunski val čez Ljubelj. Skoraj dokumentarno poročilo o tem, kako je trpko svobodo doživljalo troje otrok, ki so maja 1945 ostali sirote, prepuščene maščevalnosti časa. 187
ŽIDOVSKA
Iti t j mm 1 iigcrvr
v» \
roidje mila.
UAI V^VlIAl m u.
i
Kdo se najbolj veseli praznikov konec leta? Otroci, seveda! Da jih bodo lažje dočakali, jim lahko pripravite adventni koledar ter skupaj z njimi izdelate voščilnice in okraske za jelko.
VOŠČILNICE- PREPOGLJIVKE
Iz tršega papiija izrcžite 28 X 12 cm velik pravokotnik. Dvakrat ga prepognite (1). Za voščilnico z balonom izrcžite krog s premerom 11 cm. Fbbarvajtc ga in prilepite na zgornji del voščilnice (2). Pazite, da na spodnjem delu balona ne bo lepila! Na zloženo voščilnico narišite tik pod balon pentljo (3), nato pa papir raztegnite. Med pentljo in balon narišite košaro z darili in Božička, voščilo pa napišite v oblaček ali na košaro. Fbbarvate lahko tudi ozadje (4). Voščilnico zložite in dajte v kuverto, velikosti 17.5 X 12.5 cm. Za manjše kuverte morate že na začetku odrezati manjši kos trSega papiija.
Če vam je bolj pri srcu Božiček na saneh, prepognjen papir obrnite na glavo. Na spodnjem delu narišite hribček in sani ter prilepite košaro, ki bo segala (tako, kot prej balon) čez prepognjen del voščilnice. Iz košare naj štrlijo deli daril in Božičkove kape, ki se zdijo kot Svalica, skrita v saneh (5). Voščilnico raztegnite in pririšite pakete in Božička, voščilo pa napišite na enega od paketov ali v sani (6). Kdor je domiseln, lahko izdela še drugačne voščilnice: z ladjo, z avtomobilom...
ADVENTNI KOLEDAR
Otroci bodo navdušeni, če jih bo vsak dan v decembru, vse do božiča, čakalo drobno darilce. Iz okrasnega papirja izrežite 24 kvadratov, velikih 12 X 12 cm. Zvijte jih v škmicelj (1). Zlepite jih (2), nato pa v vsakega denite drobno darilo: bonbon, piškot, orch, radirko, šilček, fmikulo...(3). Tesno zaprite pokrovčke. Prilepite jih z nalepkami, na katerih so napisane številke od 1 do 24 (4).
Čez sobo napnite vrvico, nanjo pa s kljukicami za perilo obesite vrečke z darili (5). Lahko jih obesite tudi s trakovi, vendar morate v tem primeru v vrečke vrczati zareze za trakove (6). Vrečke so seveda lahko tudi večje ali manjše.
ZVEZDE ZA JELKO
Lepe zvezde za okrasitev jelke lahko izdelate iz bleščečih trakov za zavijanje daril. Poleg precej širokih trakov potrebujete še močno univerzalno lepilo.
Med seboj zlepite najprej štiri zvite trakove, široke najmanj 1.5 cm. Vsak od njih naj bo dolg približno 30 cm in zlepljen na sredini (1 in 2). Naslednja zvezda naj bo manjša, trakovi so lahko tudi ožji in drugačne barve. Prilepite jo na prvo zvezdo. Dodate lahko še tretjo zvezdo ali pa na sredino druge zvezde prilepite krogec iz traka (3).
Kdor pozna kakšnega mizarja, lahko izdela zvezde tudi iz dolgih in ravnih oblancev. Zvezde so tudi lep okras za darila.
MAGIČNI LIK
Vodoravno in navpično:
1.	nabrušenost rezila; tudi brezkompromisnost v nastopanju
2.	delavec, ki struži kovino ali les
3.	do 40 cm velik polž predškrgar iz toplih morij; tudi tuba, sestavni del ušesa
4.	ruski slikar iz 14. in 15. stoletja, proslavljen mojster ikon, avtor znane Svete trojice v Trctjakovski galeriji v Moskvi (Andrej); naslovni junak filma Andreja Tarkovskega
5.	ena najstarejših risarskih tehnik, pri kateri uporabljamo žgan les različne trdote - šestica z rimskimi številkami
6.	sodobni slovenski matematik, ekspert za opisno geometrijo (Oton)
7.	ljubkovalni izraz za najpogostejšo rastlino.
□ E3® KS EK3E5I ES E3D
m
m
si
©

®
BAROMETER
V prvi in zadnji stolpec vpišite po en zIor naslednjih besed:
1.	posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine; tudi žlebasta strešna opeka za pokrivanje primorskih hiš; tudi nekdanja prostorska mera, navadno za žito (približno 39 litrov)
2.	nekdanji naslov in nagovor francoskih kraljev, gospod, veličanstvo
3.	dolga, vzvišena pesem hvalnica, katere mojstra sta bila Pindar in Horac
4.	krajša oblika imena Marija (iz črk imena ARAM)
5.	nabiralec gozdnih sadežev, ki imajo klobuke
6.	tkanina s površino iz kratkih, navpično navzgor stoječih vlaken
7.	srednje velik ptič iz rodu ščinkavcev; tudi priimek dveh slovenskih kiparjev (Boris in Zdenko)
8.	zdravilna rastlina sivozclcnc barve in zelo grenkega okusa
9.	jambski verz iz šestih stopic (iz črk besede RESNA)
V	vsako polje zdaj vpišite po en zlog naslednjih besed:
1.	manjša običajno steklena posoda za pitje (Slovenci večkrat pogledamo vanj)
2.	italijanski naziv za gospoda
3.	vitezov pomočnik, mladenič, ki so ga vzgajali za viteza
4.	pustna šema
5.	rejec ptičev, ki nosijo tudi pošto
6.	reflektor, sojnik
7.	najčistejša bela porcelanska glina
8.	samec domače živali, imenovan tudi kmečka budilka
9.	pridelovalec in prodajalec semen
V	srednjem stolpcu, označenim z iksom, boste od zgoraj navzdol prebrali vremenski pojem.
			
S			
s			
m			
E			
m			
s			
s			
[U			
0			
	X		
			
ZEMLJEPISNI MAGIČNI LIK
KRIŽANKA Z ZNAKI
Vodoravno in navpično:
1.	rusko mesto ob Irtišu, kulturno središče Sibirije, skoraj milijonsko mesto z močno razvito težko industrijo
2.	naselje v Dravski dolini s tovarno poljedelskega orodja (1.800 prebivalcev)
3.	mestece na polotoku Pclješcu z velikimi solinami v bližini
4.	mesto v Bački na desnem bregu Tise z lažjo industrijo (mlinarstvo, opekarne)
5.	kitajsko mesro, kjer je končna točka plovbe po reki Jangcc, tudi Yibin (skriva se v besedi SIPINA)
6.	srbski samostan pri Kraljcvu, zgrajen na začetku 13. stoletja, kjer so kronali srbske kralje; v njem je ohranjenih precej fresk iz 13. in 14. stoletja
7.	pokrajina v Vietnamu, nekdanje carstvo v Indokini (njegovi prebivalci so se imenovali Anamiti)
3111
© m	i i	i i i	i i i	i T r
su				
PREMECITE CRKE
O, GADJE GNEZDO!
Tako je zavpil Klemen, ko se je s skupino prijateljev sprehajal po gozdu. Nedaleč stran je njegova sestra Urška našla nekaj veliko bolj prijetnega in vzkliknila:
Kaj je odkrila? Premcčite vse črke Klemenovega stavka in iz njih sestavite rešitev.
Znake v posameznih poljih zamenjajte s črkami (enak znak seveda pomeni enako črko). Za začetek reševanja naj vam povemo, da beseda v četrti navpični koloni pomeni stotinko slovenskega tolarja.
*	*	■sir	*	*	0
		*	*		&
	*		*	v«»	*
	★		*		
*	*		iir	■k	*
0		*			
PROTIPOMENSKI ANAGRAM
SLABA GODBA
Gornjima besedama dodajte črko R, potem pa vse črke premcčite tako, da boste dobili izraz iz dveh besed, ki je čisto nasprotje slabi godbi.
Rešitev:___________
ŠARADA
Severnemu jelenu pridružile dve žuželki, ki boleče pičita, pa boste dobili družino okusnih rib.
Rešitev:______
SPREMENJENKE
SIN KRASNE MOČI
V vsaki od gornjih besed spremenite po eno črko, tako da boste dobili znan naslov iz svetovne literarne zakladnice.
Rešitev:_
ZAVITA IZPOLNJEVANKA
ČRKOVNI REBUS
Besede začnete vpisovati na poljih s številkami, naprej pa tečejo tako, kot zahtevajo črte, ki povezujejo kvadrate med sabo. Ko boste vpisali vse besede, boste po vodoravnih vrsticah prebrali zanimivo misel.
1.	spajanje, približevanje dveh elementov; tudi brskanje npr. po predalih
2.	francoski filmski igralec in režiser, nesmrtni komik v Počitnicah gospoda Hulota (Jacques)
3.	lesena kopalna hiša, ki jo ima na Finskem vsaka domačija, kombinacija parne in vroče zračne kopeli
4.	razprava, obravnava, besedni boj o čem
5.	močnata jed iz tekočega testa, tenko pečena v ponvi, namazana z nadevom (marmelada, čokolada ipd.) in zvita
6.	bosanski dirigent in skladatelj, interpret glasbe zadnjih dveh stoletij (Oskar, 1913)
7.	večje strelno orožje, kanon
8.	eden od čutov, ki ga zaznavamo s sluznico v nosu
Ugotovite, kaj je na sliki, to zapišite na spodnje črtice in rešitev je tu:
Dobro si oglejte risbo in to kar vidite, opišite na spodnje črtice:
Zdaj besede preprosto združite in končno rešitev vpišite na črtice:
DVOJNA POSETNICA
GOJKO DIVJAN JANVID KOGOJ
Oba opravljata enak poklic. Prcmcčitc črke in rešitev vpišite na črtice:
GLASBENA DOPOLNJEVANKA
- N - -
Na vsako črtico vpišite po en solmizacijski zlog, tako da boste skupaj s črko N po vrsti prebrali znan glasbeni pojem.
PESNIŠKA ŠTEVILČNICA
Uganite manjkajoče besede v spodnjih Prešernovih verzih na mestih, kjer so številke. Nad vsako številko napišite po eno črko besede, ki manjka.
Začetek pete gazele:
Med otroki si igrala, draga, lani, - čas hiti; letos že I 2 3 4 5 6 srca po Ljubljani, - čas hiti.
Kitica v pesmi V spomin Andreja Smoleta:
Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma 7 8 9 10 11; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži.
LITERARNA KOMBINACIJA
Na ovitku leve knjige manjka prva beseda v naslovu, na ovitku srednje pa priimek avtoija. Uganite obe besedi in ju vpišite na črtice. Potem vse črke obeh besed premečite tako, da boste iz njih sestavili ime znanega literarnega dela (sestavljeno je iz treh besed), ki ga vpišite na črtice desne knjige. Ker je avtor zelo znan, sta na ovitku samo njegovi začetnici.
Kitica iz petega soneta Sonetov nesreče:
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti 12 13 14 15 16, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Kitica iz pesmi Ženska zvestoba:
Bil vel'ki šmaren prišel je spet, prišel 17 18 19 Micike, rože deklet.
Oštevilčene črke prenesite v lik, kjer boste po vodoravnih vrsticah prebrali odlomek iz Prešernove Glose, ki govori o vseh jarih gospodah, tudi o tej, ki zadnja leta nastaja na Slovenskem.
ANAGRAM
DRSANJE PAROV
Ta športna disciplina jc precej razvita... No, kje? Dodajte črko E in vse skupaj premečite tako, da boste dobili zemljepisni pojem.
Rešitev: _
13	S	2	11	14	3	9	13	3	7	5	8	9	10	5	8	11	2	18		
6	3	7	8	18	19	S	14	S	13	2	18	9	11	13	6	12	5	10	13	3
4	3	8	11	13	7	13	5	10	2	18	10	8	S	12	2	S	1	S	10	13 3
13	3	10	18	9	12	15	7	11	9	11	17	8	S	8	16	11	2	18		
Mihail Bulgakov
IN
MARGARETA
REŠETO Z ZDRAVILNIMI RASTLINAMI
V vsaki vodoravni vrstici in navpični koloni se skriva ime zdravilne rastline. Črke imen si sledijo po vrsti z leve na desno oziroma od zgoraj navzdol, le da so vmes še druge črke. Primer: v prvi vodoravni vrstici se skriva BALDRIJAN. Ko boste prečrtali vse črke vseh imen, bo v vsaki vrstici ostala ena črka neprečrtana.
Po vrsti od zgoraj navzdol jih prepišite v prazna polja, kjer boste prebrali ime še ene zdravilne rastlihe.
Rešeto lahko rešujete brez spodnjega spiska imen, ki jim morate poiskati, lahko pa tudi z njegovo pomočjo:
AJBIŠ BALDRIJAN BEZEG BREZA ČESEN DEŽEN ENCIJAN GABEZ GLOG HREN JANEŽ KAMILICA LAN LIPA LOVOR MELISA META PELIN PESA RMAN ŠIPEK TRPOTEC ŽAJBELJ
eeeeintucEiiiojEe GDEiUEeeiUODOJliietU Eiui^EEEtii ta E E e
CDDCCDDDCCC
ZEMLJEPISNA PREPLETENKA
Za številkami vpišite vodoravno v kvadrate besede naslednjega pomena:
L travnata pokrajina v tropih in subtropih, porasla predvsem z do dveh metrov visoko travo in redkim drevjem; tu je bogat živalski svet
2. eden od tarokov pri istoimenski igri s kartami
3.	slovenski pesnik in politik iz prejšnjega stoletja, poslanec v kranjskem deželnem in dunajskem državnem zboru (Lovro)
4.	starorimska boginja jeze
5.	dvorana za predvajanje filmov
6.	reka, ki teče skozi Plitvička jezera
V vsaki vodoravni vrsti prenesite črke v prazne kvadrate desno, pri tem bodite pozorni na štiri različne oblike kvadratov. Kaj boste prebrali v teh kvadratkih, ki jih povezujejo črte? Štiri zemljepisne pojme, ki imajo nekaj skupnega.
ANAGRAMNA KOMBINACIJA Z DREVESI
Za številkami vpišite v kvadratke zgornjega dela elipse imena naslednjih dreves (v pomoč so vam slike v sredini):
1.	listnato drevo z napiljenimi listi in trdim lesom, ki v Sloveniji izumira zaradi bolezni (tako se imenuje ena od naših tovarn pohištva)
2.	okrasno drevo z gladkim lubjem in listi, ki so podobni javorovim; v glavnem raste po parkih, zraste pa do 40 metrov visoko
3.	redko in visoko iglasto drevo s topimi iglicami; vrsta smreke, ki po obliki spominja na piramidasto cipreso in zraste do 30 metrov visoko (v zahodni Srbiji gaje odkril botanik Josip Pančič)
4.	iglavec s ploščatimi iglicami in gladkim belkasto sivim lubjem.
Vpisane črke s pomočjo ravnih črt prenesite v kvadrate spodnjega dela elipse. Tu boste prebrali imena štirih novih dreves: pogostega iglavca, visokega listavca, sadnega drevesa in vrsto vrbe (v množini).
1 □□□□□□ innuu
3ocaaa
4COO
scoaa
6aaannD
op
MREŽA S PREMETANKAMI
Vsaki besedi, ki je vpisana v iik, poiščite premetanko, besedo sestavljeno iz natanko
istih črk. V pomoč: za začetek reševanja pre-metanka prve vodoravne besede KISAR je ISKRA.
	TILEN	X	ZAKRAMENTI	X	LIANA	X	MATAS	X	SVETLO PIVO	X	KURAT
KISAR						PREMA					
X		X		SON				X		v	
ALICE						START					
X		X		MOL				X		X	
TIRAN						ARAGO					
X	KRČAN	X		X	ALANI	X	VRSTA	X		X	KAČAR
TRKAČ				-		SIKST					
X		OER		X		X		X		RIK	
KAMEN						LEVAK DR					
RAK				RAI				ČRV			
OA			DENAR						Al		
VINSKI HOKUSPOKUS PINOT
TERAN
Prvi besedi spremenite črko, da dobite zemljepisni pojem. Postopek ponovite še štirikrat, pa se bo belo vino PINOT spremenil v rdeči TERAN!
PREMIKALNICA
VAJETI S L A M I C A CEKINČEK Š ALEK
Besede premikajte drugo nad drugo tako, da boste v štirih zaporednih navpičnih kolonah prebrali štiri osebna moška imena.
Rešitve:
*	- t	4	- P	L	- v	- £	A	- /V	6	- /
1 G	i - Z	i D	-D				i 4	i - D	i ? -	l ■ H
V ' I	- E T-	i		ii				■ v	/ —i—	- B i
Pi	1 0 1	i	- / i		p?		H -i	■ 0 1	/ - i	i - A/ 1
4 -	T	* -	5	n	- o -	v	4-	p	/ -	2
ŠALJIV TULEC
O, le kaj skriva v sebi vojaška SKRIVNOST? Odbij prvo črko, odbij zadnjo črko, pa brž preberi:
OPISNI REBUS
Črka za O plus črka pred H v plusu.
To opišite na drug način, pa boste dobili neko žival.
Rešitev:_______
ZA BISTRE OČI
POLKIKLOP
Kiklop je bajeslovni starogrški velikan z enim samim očesom sredi glave, polkiklop pa je izmišljena beseda. Kaj je v njej zanimivega?
PALINDROMNI STAVEK
O, MARKO NESE...
Stavek dopolnite tako, da se bo bral enako z \ leve na desno in obratno!
Rešitev:_
Rešitve str. 203 Sestavil: Jože Petelin
SEZNAM NAROČNIKOV MOHORJEVE REDNE LETNE KNJIŽNE ZBIRKE PO ŠKOFIJAH, ARHIDIAKONATIH, NADDEKANATIH IN DEKANUAH ZA LETO 1995
R SLOVENIJA		Skupaj	676	4. Kranj-Dru lovka/Breg	60	17. Škofja Loka-Suha	12
				5. Kranj-Primskovo	70	18. Trata-Gorenja vas	37
LJUBLJANSKA		4. Dckanija Ljubljana-		6. Kranj-Smartin	108	19. Zali Log	9
NADŠKOFUA		V ¡¿/Rakovnik - 13 župnij		7. Kranj-Zlato polje	35	20. Žabnica	24
				8. Mavčiče	36	21. Železniki	36
1. ARHIDIAKONAT		L Brezovica	35	9. Naklo	58	22. Žiri	62
		2. Čmi Vrh nad Polhovim		10. Podbrezje	II	23. Kapucinski samost. S. L. 8	
1. Dckanija Ljubljana-		Gradcem	18	II Predoslje	35		
Center - 7 župnij		3. Dobrova	27	12. Kranj - F. Kodrič	-	Skupaj	693
		4. Golo	_				
1. Ljubljana-Bežigrad	49	5. Ig	18	Skupaj	588	III ARHIDIAKONAT	
2. Ljubljana		6. Ljubljana-Barje	8				
- Marijino oznanjenje	30	7. Ljubljana-Rakovnik	16	7. Dckanija Šenčur - 10 župnij		10. Dckanija Kamnik -	17 župnij
3. Ljubljana-Sv, Jakob	II	8. Ljubljana-Rudnik	-				
4. Ljubljana-Sv. Nikolaj	52	9. Ljubljana-Vič	112	L Cerklje	80	1. Gozd	4
5. Ljubljana-Sv. Peter	31	10. Notranje Gorice	15	Z Jezersko	27	2. Homec	33
6. Ljubljana-Sv. Trojica	38	II. Polhov Gradec	22	3. Kokra	-	3. Kamnik	48
7. Ljubljana-Trnovo	29	12. Tomiielj	7	4. Preddvor	57	4. Komenda	145
8. Skladiičc in prodajalna		13. Želimlje	14	5. Smlednik	33	5. Mekinje	28
Mohorjeve družbe	302			6. Šenčur	56	6. Motnik	31
		Skupaj	292	7. Šenturška gora	-	7. Nevlje	17
Skupaj	542			8. Trboje	25	8. Selapri Kamniku	9
		II. ARHIDIAKONAT		9. Vele sovo	35	9. Stranje	30
2. Dckanija Ljubljana-Moste -				- Voglje/Dubov. urad	28	10. Šmarca-Duplica	21
IS župnij		5. Dckanija Radovljica -25		10. Zapogc	-	11. Šmartno v Tuhinju	20
		župnij		- Hrastjc Duhovnija	19	12. Špitalič	20
1. Dol pri Ljubljani	25			• Olievek	20	13. Tunjice	8
2. Javor	7	1. Begunje na Gorenjskem	41			14. Vranja Peč	9
3. Ljubljana-Črnučc	38	2. Bled	37	Skupaj	380	15. Zgornji Tuhinj	33
4. Ljubljana-Fužinc	18	3. Bohinjska Bela	14			16. Stahovica-Žagar	6
S. Ljubljana-Kaielj/Zalog	18	4. Bohinjska Bistrica	46	8. Dckanija Tržič - 8 župnij		17. Kamnik-Franč. samostan 4	
6. Ljubljana-Kodeljevo	II	5. Brcznica	57				
7. Ljubljana-Moste	40	6. Dobrava	10	1. Duplje	20	Skupaj	466
8. Ljubljana-Polje	61	7. Dovje	22	2. Goriče	19		
9. Ljubljana-Sv. Križ	38	8. Gorje	46	3. Kovor	27	11. Dckanija Domžale -	16
10. Ljubljana-Šmartno ob Savi6		9.Jesenice	33	4. Križe	50	župnij	
11. Ljubljana-štepanja vas	28	10. Jesenice-KoroSka Bela	24	5. Lom	15		
12 Ljubljana-Zadobrova	28	11. Kamna Gorica	12	6. Trstenik	4	1. Blagovica	8
13. Sostro	53	12. Koprivnik v Bohinju	10	7. Tržič	35	2. Brdo	29
14. Sv. Helena-Dolsko	25	13. Kranjska Gora	-	8. Tržič-Bistrica	16	3. Čelnjice	3
15. Sv. Jakob ob Savi	45	14. Kropa	10			4. Dob	68
		15. Lesce	50	Skupaj	186	5. Domžale	80
Skupaj	441	16. LcSe	5			6. Ihan	54
		17. Ljubno	16	9. Dckanija Škofja Loka -	22	7. Jarše	18
3. Dckanija Ljubljana Šentvid		18. MoSnje	27	župnij		8. KraSnja	38
-13 župnij		FranCiikanski samostan				9. McngeJ	68
		Brezje	31	1. Bukov ščica	24	10. Moravče	52
1. Ljubljana-Dravlje	49	19. Ovsiie	6	2. Davča	-	11.Peče	10
2. Ljubljana-Ježica	59	20. Radovljica	52	3. Dražgoie	20	12. Radomlje	9
3 Ljubljana-Kosczc	47	21. Rateče-Planica	17	4. Javorje nad Skofjo Loko 28		13. Rova	12
4. Ljubljana-Podutik	3	22. Ribno	10	5. Leskovi ca	17	14. Šentožbolt	_
S. Ljubljana-Složicc	35	23. Srednja vas v Bohinju	25	6. Luči ne	21	15.Trzin	15
6. Ljubljana-Šcnivid	108	24. Sv. Križ nad Jesenicami	-	7. Nova Oselica	19	16. Vrh polje	9
7. Ljubljana-šiSka	39	25. Zasip	23	8. Poljane nad Skofjo Loko 30		17. Zlato Polje	4
8. 1'imiče	37			9. Rctečc	38		
9. Preska	71	Skupaj	624	10 Selca	98	Skupaj	477
lO.Sora	47			II. Sonca	14		
11. Sv. Katarina-Topol	9	6. Dckanija Kranj - 11 župnij		12. Stara Loka	52	12 Dckanija Lilija - 14 župnij	
12. Šmartno pod Šmarno				13. Stara Oselica	15		
goro	65	1. Besnica	90	14. Sv. Duh pri Škofji Loki	16	1. Dole pri Liliji	8
13. Vodice	107	2. Kokrica	30	15. Sv. Lenart	21	2. Hotič	10
	—	3. Kranj	55	16. škofja Loka	92	3.Janče	-
4.	Javorje pri Litiji
5.	Krcsnicc	-
6.	Lilija	22
7.	Polinik	20 - Polinik - M. Kotar
8.	Prcžganjc	7
9.	Priimkov» na Dolenjskem 3
10. Sava	6
11. Sveta Gora	-
12. Šmartno pri Litiji	40
13. Štanga	10
14. Vače	15
Skupaj	141
13. Dekanija Zagorje - 12	
župnij	
1. Čcmicnik	30
2. Dobovec	4
3. Izlake	20
4. Kisovec	10
5. Kolovrat	II
6. Radeče	12
7. Sv. Planina	-
8. Svibno	15
9. šentgotard	18
10. Šentjurij-Podkum	15
II. Šentlambert	-
12. Zagorje ob Savi	44
Skupaj	179
IV. ARHIDIAKONAT	
14. Dekanija Vrhnika - 13 župnij	
• Bevke, Duhovnij. urad	9
1. Borovnica	40
2 Dolnji Logatec	40
3. Gornji Logatec	27
4 Horjul	24
5. HotedrSica	II
6. Podlipa	10
7. Preserje	19
8. Rakitna	10
9. Rovte	21
10 Šentjoil nad Horjulom	20
II. Vrh - Sv. Trije Kralji	10
12. Vrhnika	85
13. Zaplana	8
Skupaj	334
13 Dekanija Cerknica - 1	1 župnij
1 Babno Polje	-
■> Begunje pri Cerknici	16
3. Bloke	29
4. Cerknica	16
5. Grahovo	-
6. Planina pri Rakeku	19
7. Rakek	16
8. Stari trg pri Ložu	52
9. Sv. Trojica-Sivče	-
10 Sv. Vid nad Cerknico	17
II. Unec	20
Skupaj	I8S
16. Dekanija Ribnica -	
14 župnij	
1. Dobrepolje-Videm	53
2. Dolenja vas	10
3. Draga	-
4. Gora pri Sodražici	-
5. LoSki potok	25
6. Ribnica	83
7. Rob	10
8. Sodražica	14
- Nova Štifta/Franč.sam.	-
9. Struge	8
10. Sv. Gregor-Ortnek	20
11. Škocjan pri Turjaku	7
IZ Turjak	-
13. Velike Laiče	27
14. Velike Poljane	(.
Skupaj	263
17. Dekanija Kočevje - 9 župnij	
1. Banja Loka	-
2. Fara pri Kočevju	10
3. Hinjc	3
4. Kočevje	20
5. Kočevska Reka	-
6. Mozelj	-
7. Osilnica	10
8. Spodnji t^ig/Nemika Loka-	
9. Stara Cerkev	14
Skupaj	57
V. ARHIDIAKONAT	
18. Dekanija Grosuplje - 12	
župnij	
1. Grosuplje	30
2. Ivančna Gorica	II
3. Kopanj	16
4. Lipoglav	7
5. Polica	7
6. Stična	37
7. Šentjurij-Podtabor	16
8. Šentvid pri Stični	46
9. Škofljica	26
10. Šmarje-Sap	18
II. ViinjaGora	-
12. Žalna	18
Skupaj	232
19. Dekanija Žužemberk -	8
župnij	
1. Ajdovec	19
2. Ambras	11
3. Dobmič	10
4. Krka	14
5. Sela pri Sumberku	_
6. Šmihel pri Žužemberku	-
7. Zagradcc	3
8. Žužemberk	13
Skupaj	70
20. Dekanija Trebnje -	
12 župnij	
L BoStanj	9
2. Čatež-Zaplaz	7
3. Mirna	3
4. Mokronog	16
5. Sv, Križ-Gabrovka	12
6. Šentjanž	18
7. Sentlovrenc	10
8. Sentrupert	18
9. Trebelno	4
10. Trebnje	20
11. TriiJče	4
IX Veliki Gaber	10
Skupaj	131
VI ARHIDIAKONAT	
21. Dekanija Leskovec -	
13 župnij	
1. Bučka	9
2. Cerklje ob Krki	16
3. Čatež ob Savi	II
4 Kostanjevica na Krki	6
5 Krfko	12
6. Leskovec pri Krfkem	40
7. Raka	12
8. Studenec	10
9. Sv. Dub-Vfeliki Trn	13
10 Sv. Križ-Podbočje	10
11. Šentjernej	50
Kartuzija Pletetjc	3
12. Škocjan pri	
Novem mestu	16
13. Velika Dolina	14
Skupaj	222
22. Dekanija Novo mesto -	17
župnij	
1. Bela Cerkev	10
2. Brusnice	5
3. Črmoinjice	-
4. Mima Peč	43
5. Novo mesto	
- Kapi le Ij	92
6. Novo mesto - Sv. Janez	18
7. Novo mesto - Sv lenari	35
8. Novo mesto ■ Smihcl	23
9. Podgrad	6
10.	Poljane-Dolenjske Toplice -
11.	Prečna	6
12.	Soteska	S 13 Stopiie	15
14.	ŠL Peter-Otočec	20
15.	Šmaijeta	-
16.	Toplice	9
17.	Vavta vas	105
Skupaj	392
23. Dekanija Črnomelj-12 župnij
I Adleiiči
2.	Črnomelj	46
3.	Dragatui	8
4.	Metlika	10
5.	Podzemelj
6.	Pretoka
7.	Radovica	-
8.	Semič	23
9.	Sinji Vrti
10.	Stari trg ob Kolpi
11.	Suhor
12.	Vinica	10
Skupaj	97
Ljubljanska škofija
vsega	7.668
MARIBORSKA ŠKOFIJA
I NADDEKANAT
I. Dekanija Dravograd
1.	Črneče	25
2.	Dravograd	27
3.	Libeli če-Horvat	15
4.	Ojstrica
Skupaj	67
2. Dekanija Dravsko polje
1.	Cirkovce	30
2.	Fram	11
3.	Hoče	64 4 MajJperk	16 5. Ptujska Gora	11 6 Rače	11
7.	Slivnica pri Maribora	50
8.	Sv. Miklavž ob Dravi
9.	Sv. Ix>vrenc na Dravskem polju	16
10. St. Jan? na
Dravskem polju	22
Skupaj	231
3. Dekanija Jartnina
1.	Gornja Sv Kungota	11
2.	J areni na	11
3.	Pesnica	—
4.	Spodnja Sv. Kungota	15
5.	S večina	20
6.	Sv. Jakob v Slov. goricah	40
7.	Sv. Jurij ob Pesnici	6
8.	Sv. Marjeta ob Pesnici	15
9.	Št. Ilj v Slov. goricah	45
Skupaj	163
4. Dekanija Maribor
24
tO
23
10
27
13
50
13
23
3
32
b 7
14
IS
19
13
5
7
tO
17
12
160
36
55
90
25
46
!I2
g
20
9
37
¡ca
M
20
II
22
45
18
I
II
g
Skupaj	158
g. Dekanija Stari trg	
1. Dolii	14
2. Pameie	20
3. Podgorje pri	
Slov. Gradcu	10
4. Razbor pri Slov. Gradcu	15
5. Sclc	4
6. Slovenj Gradec	29
7. Stari trg pri Slov. Gradcu 16	
g. Sv. Peter na Kronski gor	i -
9. Sv. Vid nad Valdekom	-
10. Šmartno pri	
Slovenj Gradcu	12
11. Smiklavi pri	
Slovenj Gradcu	-
12. St. Ilj pod Turjakom	47
13. Sl Jani pri Dravogradu	12
Skupaj	179
9. Dekanija Vuzenica	
1. Ribnica na Pohorju	7
2. Sv. Anton na Pohorju	g
3. Sv. Primož na Pohorju	-
4. Trbonje	-
5. Vuhred	27
6. Vuienica	27
Skopaj	69
II. NADDEKANAT	
1. Dekanija Lenari	
v Slovenskih goricah	
1. Marija Snežna	47
2. Lenart v Slov. Goricah	52
3. Negova	3
4. Sv. Ana v Slov. goricah	21
5. Sv. Anton v Slov. goricah 14	
6. Sv. Benedikt v Slov.	
goricah	10
7. Sv. Bolfenk	
v Slov. goricah	9
g. Sv. Jurij v Slov. goricah	40
9. Sv. Rupert v Slov. goricah -	
10. Sv. Trojica	
v Slov. goricah	20
Skupaj	218
2. Dekanija Lendava	
1. Beltinci	90
2 Bogojitu	43
3. Čirniovci	6
• Bogateč	-
-Horvat	20
- Žerdin	II
- Krainpaá	-
-Čurič	15
4. Dobrovnik	8
5. Dokleiovje	4
6. H oli za	II
7. Kobilje	3
g. Lendava	25
9. Odranci	35
10. TurniKe	37
II. Velika Po lana	20
Skupaj	328
3. Dekanija Ljutomer	
1. Apa&	-
2. Ceianjevci	-
3. Gornja Radgona	50
4 Kapela pri Radencih	14
5. Križevci pri Ljutomeru	38
6 Ljutomer	41
7. Mala Nedelja	20
8. Radenci	14
9 Razkrižje (Ivan Žabot)	52
10. Sv. Jurij ob Siavnici	24
11. Veriej	24
Skupaj	277
4. Dekanija Murska Sobota	
1. Bakovci	10
2. Cankova	25
3. Dolenci	14
4. Gornji Petrovci	12
5. Grad	10
6 Kanfevci	1
7 Kuzma	-
8. Markovci	5
9. Martjanci	16
10. Murska Sobota	22
11. Peiarovci	7
12. Pertoia	5
13. Sv. Jurij v Prekmurju	8
14. TiSina	58
Skupaj	193
5. Dekanija Ptuj	
1. Domava	-
2. Hajdina	15
3. Kidričevo	6
4 PolenJak	12
5. Ptuj-Sv. Jurij	15
6. Ptuj-Sv Oibalt	31
7. Ptuj-Sv. Peter in Pavel	15
8. Sv. Andra!	
v Slov. goricah	10
9. Sv. Lovrenc	
- Juriinci	32
10. Sv. Marjeta niie Ptuja	18
11 Sv. Marko niie Ptuja	18
12. Sv. Urban	
• Destrnik	14
13 Vurberk	7
Skupaj	193
6. Dekanija Velika Nedelja	
I.Kog	4
2. Dobrna	13	9 Polje ob Sodi	5
3. Frankolovo	10	10. Prevoje	3
4. Ljubeč na	15	11. Sv. Peter pod	
5. Nova Cerkev	32	Svetimi gorami	21
6. Sv. JoSt na Kozjaku	3	12. Sv. Vid na Planini	Hi
7. Šmartno v Rožni dolini	II	13. Zagorje	10
g. Vitanje	21		
9. Vojnik	20	Skupaj	113
Skupaj	157	2. Dekanija La&o	
5. Dekanija Slovenske Konjice		1. Dol pri Hrastniku	17
		2. Hrastnik	4
1. Čadram-Oplotnica	-	3. Jurkloiter	•
Z Kebelj	-	4.1 .aško	57
3. Loče pri Poljčanah	35	• Laiko - l-ah F.	3
4. Prihova	10	5. Loka pri Zidanem Mostu 13	
5. S komarje	-	6. Marija Šitje	8
6. Slovenske Konjice	100	7. Sv. Jedri nad Laikim	10
7. Stranice	5	8. Sv. Lenart nad Laikim	1
8. Sv. Jemej pri Lo£ah	5	9. Sv Maijeta	
9. Sv. Kunigunda		v Rimskih Toplicah	16
na Pohorju	15	10. Sv. Miklavž nad Laikim	6
10. Spilahč	6	11. Sv. Rupcrt nad Laikim	4
II.Zreče	II	12. Trbovlje	40
l2.Žiče	5		
		Skupaj	179
Skupaj	192		
- 3. Dekanija Rogatec
6. Dekanija Šaleška dolina	_
		1. Kostrivnica	12
1. Bele Vode	4	2. Rogaika Slatina	31
2. Gornja Ponikva	-	3. Rogatec	30
3. Velenje-Sv. Marija	30	4 Stoperce	13
4. Velenje-Sv. Martin	30	5. Sv. Ema	10
5. Šentjanž na Vinski Gori	12	6. Sv. Florijan ob Boču	_
6. Soitanj	87	7. Sv, Peter na Kristan Vrhu -	
7. št. Ilj pri Velenju	3	8. Sv. Rok ob Sotli	_
8. Velenje-Sv. Barbara	-	9. Že tale	_
9. Zavodnje	4		
		Skupaj	96
Skupaj	170		
7. Dekanija Žal«		4. Dekanija Šmarje pri Jelšah	
			
		1. Diamlje	25
1. Galicija	15	2. Kalobje	8
2. Gotovlje	18	3. Ponikva	32
3. Griže pri Celju	13	4. Sladka Gora	12
4. Petrovče	16	5. Slivnica pri Celju	15
5. Polzela	45	6. Sv. Štefan pri Žusmu	4
6. Šempeter v Savinjski		7. Šentjur pri Celju	70
dolini	14	8. Šentvid pri Grobelnem	10
7. Žalec	20	9. Šmarje pri Jeliah	20
		10. Zibika	_
Skupaj	141	II. Žusem	-
IV. NADDEKANAT		Skupaj	196
1. Dekanija Kozje		5. Dekanija Videm ob Savi	
1. Buče	—	1. A rti če	35
2. Dobje pri Planini	12	2 Bizeljsko	45
3. Kozje	-	3. Brestanica	27
4. Olimje	7	4. Brežice	39
5. Piljitajn	7	5. Dobova	22
6. Planina po Sevnici	-	6. Kapele pri Brežicah	4
7 Podčetrtek	14	7. Koprivnica	23
8. Podsreda	4	8 Piiece	13
9. Razbor nad Loko	15	28. Veliki Dol	
10. Senovo	12	29. Vfojičica	17
11. Sevnica	30	30. VrabCe	
12. Sromlje	15	31. Vreme	23
13. Videm- Kriko	-		
14. Zabukovje	5	Skupaj	192
15 Zdole	6		
		3. Dekanija Ilirska Bistrica	
Skupaj	291		
		1. Golac	
Mariborska škofija		2. Harije	„
vsega	6 000	3. Hniiica	5
		4. Ilirska Bistrica	28
		5. Jeliane	4
KOPRSKA ŠKOFIJA		6. Kncžak	10
		7. Podgrad	5
1. Dekanija Koper		8. Podgraje	6
		9. Prrgarje	1
1. Bertoki	18	10. Prem	II
2. Sv. Anton	-		
3. Izola	12	Skupaj	70
4. Koper-Stolna župnija	22		
5. Sv. Ana	-	4 Dekanija Kobarid	
6. Koper-Sv. Marko	15		
7. Kotle	-	1. Bovec	20
8. Krkavče	15	2. Breginj	17
9. Koitabona	-	3. Dtežnica	25
10. Lucija	-	4. Kam no	4
II. Piran	5	5. Kobarid	36
12. Portorož	-	6. Kred	10
13. Sečovlje	2	7. Libuinje	18
14. Stmnjan	5	8. Livek	6
15. Šmarje pri Kopru	6	9. Log pod Manganom	
16. Pomjan	-	10. Logje	_
17. Truike	-	II. Sedlo	
18. Marezige	-	12 Soča	9
		13. Srpe niča	12
Skupaj	100	14 Trenta	_
		15. Trnovo ob Soči	_
2. Dekanija Kraška			
--Skupaj	157
I.Avber	- _
2.	Branica	- 5 Dekanija Vipavska
3.	Brestovica	-__
4. Brezovica	-	1. Ajdovščina	23
5. Divača	-	2. Batuje	15
6. Dutovlje	26	3. Budanje	22
7. Gabrje	1	4 Col	8
8. Gocjansko	-	5. Črniče	12
9. Gabrovica	-	6. Goče	20
10. Hrpelje - Kozina	-	7. Kamnje	_
II. Kazi je	-	8. Lokavec	31
12. Kobjeglava	15	9. Lozice	_
13. Komen	20	10. Otlica	18
14. Kostanjevica	-	II. Planina	12
15 Lokev	5	12. Podkraj	II
16. Pliskovica	-	13. Pod nanos	34
17. Povir	13	14. Podraga	22
18. Rodik	15	15. Slap	29
19 Senožeče	13	16. Šmarje na Vipavskem	9
20. Sežana	14	17, Štomaž	6
21. Slivje	-	18. Štutje	40
22. Šlcrbina	-	19. Ustje	8
23 Štjak	10	20 Velike Zabije	8
24. Stoije	-	21. Vipava	50
25. Temnica	-	22. Vipavski Križ	40
26. Tomaj	20	23. Vthpolje	14
27. Vatovlje	-		
132
30
13
10
4
17
IS
27
8
6
7
12
II
160
10
29
S
s*
78
4
4
8
35
50
7
25
112
4
5
8
20
5
20
20
9
14
10
18
6
6
13
8
6
15
42
13
26. Plave	15
27. Podvahotin	-
28. Ravnica	-
29. Roiinj	24
30. Solkan	18
31. Srednje	-
32. Sv. Gora	-
33. Scmpas	36
34. Slo vre nc	6
35. Šmartno	12
36. Trnovo	4
37. Vedrijan	5
38. Vipolfe	-
Skupaj	362
9. Dekanija Dekani	
1. Ankaran	16
2. Dekani	10
3. Gradin	-
4. Kubed	-
5. Movrai	-
6. Osp	-
7. Plavje	-
8. Podgorje	-
9. Pred loka	-
10. Pregara	1
11. Sočerga	-
12. Škofije	8
13. Tinjan	-
14. Topolovec	-
Skupaj	35
10. Dekanija Idrija -	Cerkno
1. Bukovo	12
2. Cerkno	20
3. Črni vrh	22
4. Godovič	9
5. Gore	9
6. Idrija	30
7. JagrSJe	6
8. Ledine	12
9. Novaki	10
10 Orehek	-
II Otalei	5
12. Ravne	-
13 Spodnja Idrija	II
14 Sebrelje	6
15. Vbjsko	10
16 Zavratec	16
Skupaj	178
11 Dekanija Tolmin	
1. Dolenja Trebuia	16
2. Gorenja Trebuia	-
3. Grahovo	IS
4. Idrija ob Baii	6
5. Lom	-
6. Mosl na Soči	24
7. Obtoke	-
8. Peiinc	-
9 Podbido	10
10. Podmelec	-
U.Ponikve
12	Roče
13	Rut	II
14	Striiiče
15.	SentviSka Goni	10
16.	Tolmin	55
17.	Volie	17
Skupaj	164
Koprska Škofija vsega 2.162
Skupaj SLOVENIJA 15 830
RAZNA DRUGA POVERJENlSTVA
1 U Roi - Istra
Skupaj
INOZEMSTVO	
Argentina	7
Avstrija	2
Avstralija	3
Belgija	1
Finska	1
Francija	6
Italija	1
Kanada	14
Nemiija	18
Švedska	3
USA	6
Nizozemska	-
Skupaj	62
Skupaj vseh naročnikov (broš in vezano) v lelu 1995 15.892
Celje. 12.6.1995
V REDNI ZBIRKI
1995
SO MOHORJANI
PREJELI
NASLEDNJE
KNJIGE:
Rešitve ugankarskega kotička
MAGIČNI LIK: ostrost, strugar, troblja, Rub-Ijov, oglje, vi, Sajovic, travica. BAROMETER: od zgoraj navzdol, semenar, petelin, kaolin, žaromet, golobar, maškara, oproda, signore, kozarec - meteorološka pro-gnoza.
ZEMLJEPISNI MAGIČNI LIK: Omsk, Muta, Ston, Kanjiža, Ipin, Žiča, Anam. PREMEČITE ČRKE: gozdne jagode. KRIŽANKA Z ZNAKI: stiska, prstan, rekord, amater, volilo, Aron. PROTIPOMENSKI ANAGRAM: dobra glasba.
ŠARADA: los + osi - lososi. SPREMENJENKE: Sen kresne noči. ZAVITA IZPOLNJEVANKA: statistika je natančna obdelava napačnih podatkov. LAŽJI REBUS: vedra, šala - vedra šala. ČRKOVNI REBUS: O brez A - obreza (v črki O so vse črke abecede razen črke A). DVOJNA POSETNICA: knjigovodja. GLASBENA DOPOLNJEVANKA: fa. N. fa, re - fanfare.
PESNIŠKA ŠTEVILČNICA: lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino. LITERARNA KOMBINACUA: mojster. Racine - Starec in morje. ANAGRAM: Srednja Evropa. REŠETO Z ZDRAVILNIMI RASTLINAMI: tavžentroža.
ZEMLJEPISNA PREPLETENKA: savana, mond, Toman, Ira, kino. Korana - San Marino, Andora, Monako, Vatikan. ANAGRAMNA KOMBINACIJA Z DREVESI: zgoraj - brest, platana, omorika, jelka; spodaj - smreka, topol, jablana, rakite. MREŽA S PREMETANKAMI: vodoravno -iskra, amper, nos, Leica, Trsat, lom, Trani, agora. črtka, stisk, Nemka, vleka, Kra, Ira, vrč, ao, Andre, ia. Navpično (po kolonah z leve na desno) inlet, črnka, krizantema. Anali, Alain, rd, astma, stvar, poslovitev, kri, rutka, krača.
VINSKI HOKUSPOKUS: pinot, Pirot, pirat, Piran, tiran, teran.
PREMIKALNICA: Aleš, Jaka. Emil. Tine.
SESTAVLJANKA: živeli bi brez sporov in granat, če bi zapad bil vzhod in vzhod zapad! ŠALJIV TULEC: v besedi SKRIVNOST se skriva KRIV NOS.
OPISNI REBUS: P in G v + - pingvin. ZA BISTRE OČI: beseda POLKIKLOP se enako bere tudi z desne strani proti levi! PALINDROMNI STAVEK: O, Marko nese leseno kramo!
Prestopno leto 1996
ima 366 dni, začne se s ponedeljkom in konča s torkom. Februar ima 29 dni.
Premakljivi prazniki:
Pepelnica - 21. februar
Velika noč - 7. april
Vnebohod - 16. maj
Binkošti - 26. maj
Sv. Rešnje Telo - 6. junij
Prva adventna nedelja - 1. december
Zlato število II Sončev krog 17 Epakta 10 Nedeljska črka G F Rimsko število 4 Letni vladar Sonce
VIDNOST PLANETOV 1996
MERKUR je na nebu vedno blizu Sonca in se od njega lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in je največja navidezna oddaljenost od Sonca, odvisna od Mer-kuijeve trenutne lege na tiru in istočasne lege Zemlje. Merkur lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim delom obzorja po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred vzhodom Sonca.
Na večernem nebu je letos viden ob datumih okoli 2. I., 23. IV., 21. VIII. in 15. XII.; na jutranjem nebu je viden ob datumih okoli 11.11., 10. VI. in 3. X.
Merkur sreča Luno 17. II., 19. IV., 14. VI., 16. VII. in 12. XII., Venero 23. VI., Mars 13. I., 23. III., 31. V. in 14. VI., Saturn 23. III., Uran 1. I. in 16. II., Neptun 11. II., od zvezd pa Aldebaran 21. VI., Antares 20. XI. in Re-gul 1. VIII.
VENERA je do junija VeČernica: sredi januarja zaide ob I945, sredi februarja ob 2105. Dne 1. IV. je v največji navidezni razdalji od Sonca, 46 stopinj vzhodno od njega. Tedaj zaide ob 2345. Najbolj svetla (-4,5m) je 4. V. Potem se začne spet navidezno približevati
Soncu in je vedno krajši čas vidna, sredi maja zaide ob 2330. V juniju ni vidna, saj 10. VI. doseže spodnjo konjunkcijo. Julija se prikaže na jutranjem nebu kot Danica: sredi julija vzide ob 3h. Dne 17. VII. je spet v največjem siju. Dne 20. VIII. se navidezno najbolj oddalji od Sonca (46 stopinj zahodno): tedaj vzide ob 22i. Spet se začne približevati Soncu, sredi oktobra vzide ob 250, sredi novembra ob 405, sredi decembra ob 525.
Venera sreča Luno 23. I., 22. II., 23. III., 21. IV., 20. V., 12. VI. (zakritje), 10. VIII.,
9.	IX., 9. X., 8. XI. in 8. XII., Merkur 23. VI., Mars 30. VI. in 4. IX., Saturn 3. II., od zvezd pa Aldebaran 16. IV., Anteres 24. XII., Po-luks 2. IX., Regul 4. X. in Spiko 16. XI.
MARS do aprila ni primeren za opazovanje, saj je 4. III. v konjunkciji s Soncem. Maja ga najdemo na jutranjem nebu v ozvezdju Ovna: sredi meseca vzide ob 450, sredi junija ob 345. Vedno dalj časa je viden: sredi avgusta vzide ob 235, sredi oktobra ob O50, v decembru pa vzhaja že pred polnočjo.
Mars sreča Luno 16. V., 14. VI.. 13. VII.,
10.	VII., 8. IX., 7. X., 5. XI. in 3. XII., Merkur 13. I., 23. III., 31. V. in 14. VI., Venero 30. VI. in 4. IX., Saturn 22. III., Uran 8. I. in Neptun 1. I., od zvezd pa Aldebaran 27. VI., Poiuks31. VIII. in Regul 29. X.
JUPITER se giblje vse leto v ozvezdju Strelca. Na začetku leta ni viden, februarja se prikaže na jutranjem nebu: sredi februarja vzide ob 440, sredi marca ob 305, sredi aprila ob 215. Po zastoju 4.V. se giblje obratno, junija vzhaja že pred polnočjo, v juliju je viden vso noč, ker je 4. VII. v opoziciji s Soncem. Avgusta zahaja v zgodnjih jutranjih urah. Od 3. IX. se giblje spet napredno. Tedaj je viden vso prvo polovico noči. Potem zahaja vedno prej: sredi oktobra ob 2125, novembra in decembra v večernih urah.
Jupiter sreča Luno 18. I., 15. II., 14. III., 10. IV., 8. V., 1. VII., 28. VII., 25. VIII., 21. IX., 18. X., 15. XI. in 13. XII.
SATURN je na začetku leta viden zvečer v ozvezdju Vodnarja: sredi januarja zaide ob 21J0, sredi februarja ob 1945. V marcu ni viden, ker je 17. III. v konjunkciji s Soncem. Pojavi se spet v aprilu na jutranjem nebu, sredi meseca vzide ob 340, sredi junija ob 115. Od 20. VII. se giblje obratno in je nad obzorjem vso drugo polovico noči. Septembra je
viden vso noč, saj je 26. IX. v opoziciji s Soncem. Potem zahaja v jutranjih urah; sredi oktobra ob 430, sredi novembra ob 2 . Od 4. XII. se giblje spet napredno. Ob koncu leta je viden le še v prvi polovici noči.
Saturn sreča Luno 24. I., 20. II., 16. IV., 13. V., 10. VI., 7. VIL, 3. VIII., 30. VIII., 27. IX., 24. X., 20. XI. in 17. XII., Merkur 23. m.. Venero 3. H. in Mars 22. III.
URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Vse leto se giblje v ozvezdju Kozoroga. Dne 9. V. je v zastoju in vzide ob 14S. V opozicijo s Soncem pride 25. VII.; tedaj je vso noč nad obzorjem. Dne 10. X. je spet v zastoju in zaide ob 23".
Uran sreča Luno 17. II., 15. III., 12. IV., 9. V., 5. VI., 2. VII., 30. VII., 26. VIII., 22. IX., 20. X., 16. XI. in 13. XII., Merkur 1.1. in 16. II., Mars 8.1.
NEPTUN je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 19. IV. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem pride 18. VII., zato je v juliju vso noč nad obzorjem. Dne 6. X. je spet v zastoju in je viden v prvi polovici noči. Vse leto se giblje v ozvezdju Strelca.
Neptun sreča Luno 16. II., 15. III., I1.IV., 8. V., 5. VI., 2. VIL, 29. VII., 26. VIII., 22. IX., 19. X., 16. XI. in 13. XII., Merkur 1L II. in Mars 1.1.
PLUTON, deveti, najoddaljenejši znani planet, je v opoziciji s Soncem 22. V., v konjunk-ciji pa 25. XI. Vse leto se giblje v ozvezdju Kačcnosca.
Pregled vidnosti
Venera je do junija Večernica, od julija naprej pa Danica.
Mars do aprila ni primeren za opazovanje, v aprilu vzhaja v jutranjih urah, potem pa postopoma vedno prej, v decembru jc viden vso drugo polovico noči.
Jupiter na začetku leta ni viden, ob koncu maja je viden v drugi polovici noči, v juliju vso noč, v septembru vso prvo polovico noči. Ob koncu leta ni viden.
Saturn je na začetku leta viden le zvečer, v marcu ni viden, v juliju je viden vso drugo polovico noči, v septembru vso noč, ob koncu leta pa le še v prvi polovici noči.
MRKI 1996
V letu 1996 so štirje mrki, dva Sončeva in dva Lunina mrka:
4. aprila jc POPOLNI LUNIN MRK, kije viden tudi pri nas. Delni mrk se začne ob 0 . Popolni mrk nastopi ob l27 in traja do 253. Mrk se konča ob 35 .
17. aprila je DELNI SONČEV MRK. ki pri nas ni viden.
27. septembra je POPOLNI LUNIN MRK, ki je pri nas viden. Delni mrk se začne ob 312. Popolni mrk nastopi ob 419 in traja do S29. Mrk se konča ob 6} . Ob koncu mrka se bo že zdanilo.
12. oktobra jc DELNI SONČEV MRK, ki je viden tudi pri nas. Mrk se začne ob 1431, največjo stopnjo doseže ob 1543, ko je zatemnjeno nekaj več kot polovica Sončevega premera. Mrk se konča ob 1656.
OPOMBA: Vsi navedeni časi so v srednjeevropskem času, od 31. marca do 29. septembra pa v poletnem času.
Popravki
Znana anekdota iz življenja grafičnih delavcev govori o knjigi, ki naj bi bila izdana brez tiskarskih napak, pa se je celo v samohvalo tiskarjev prikradla prav velika.
Tudi v lanskem Mohorjevem koledarju so bile napake. Žal! Opravičujemo se gospodu J. Sinobadu za podvojitev odstavkov v članku Dežela velikih mož na strani 46. Pod člankom Osnovna šola v Radovljici bi moralo stati pravo ime avtorice, Verena (in ne Vera) Šte-kar - Vidic. Frančišek Asiški se seveda ni mogel roditi 1982 (str. 89), ampak 1182! Tudi pod pesmijo Naša Kungota na strani 169 je avtor podpisan napačno! Pravi pisec pesmi jc dr. Janko Držcčnik in ne Janez Držečnik, kakor piše v koledarju.
Verjetno je »piskarskih škartov« (tako ga. Berta Golob) še več. Upamo, da jih v prihodnje »skorja« ne bo!	Uredništvo KM D
Mali kalendarij za leto 1997
Januar
1.	Sr Novo leto
2.	Če Bizilij
3	PeGenovcfa
4	So Angela Fol
5. Ne i po (»L Milena 4. Po Trije Kralji 7. To Rajmind Pen g SrSevena 9 Cc Julijin 10 Pe Viljem. It
11.	So Pavko 0|1
12.	Ne Jezusov krst 13 Po Verouka Mil 14. To Odon iz Nov
15	Sr Maver
16	Ce Marcel
17	Pe AntooPuii
18.	So Suzana
19.	Ne 2. n. Knut
20.	PoBoiljin 21 ToNeža.mut
22.	Sz Vinceoc. m.
23.	Če lldefonz
24.	Pe Fran&Sek Sil
25.	So Pavlovo spr.
26.	Ne J.*. Timotej, Tit
27.	Po Angela Mer
28.	To Tomaž Akv
29.	Sf Valenj »čeHijacinti 31 Pe Janez Bosco
Julij
I.ToEstera
I	Sr Oton Bamb
3.	če Tonuž
4.	Pellib
5.	So Ciril in Metod i. Ne 14. o. Bogomila 7. Po Izaija
8	To Kilijaa
9	Sr Veronika 10. če Amalija
II	PeBereiiki
II So Mohor in Fommat
13.Nel5.il.	Henrik
14.	Po Kuni
15.	To Vladimir
16 Si Kam*Mu MB
17.	Ce Alej
18.	PeFridenk
19.	SoAnen
20.	Ne 16. o. Marjeti A.
21.	Po Danijel
22.	To Magdalena
23.	Sr Brigita Švedska
24	Če Knilof
25	PeJakob n
26	So Ana. Joahim 27. Ne 17. n. Gonzd 21 Po Viklor
29. To Marta 30 SrPoerKrizolog 31. Ce Ignacij Lojohki
Februar
I. So Bngita Inka Z. Ne Siečoica
3.	Po Blaž
4.	To Andrej Con.
5.	Sr Agata
6	Če Ljubo
7	Pe Rihard. kr
8.	So Prešernov dan
9.	Ne 5. n. Apolonija
10.	PoShotasnka
11	To Pust
12	Sr Pepelroca
13.	Če Katarina
14.	Pe Vifcntit
15.	So Jordan
16.	Ne I. postna H.PoSilvm
18	To Flavijan
19	Sr Konrad
20	čeSadot 21. Pe Irena
22 So Maijeta K
23.	Ne 2. postna
24.	Po Matija
25.	To Tam
26.	Sr Matilda
27	Ce Gabrijel ŽMB
28	Pe Roman
Avgust
I Pe Alfonz Upor 2. So Ev ab. j 1 Ne II n. Lidija 4 Po Janez Vunney
5.	To Manja Snežna
6.	Sr Jezus sprem
7.	Če Kajetan 8 Pe Dominik
9.	SoJaroslav
10.	Ne 19. n. Lovrenc, m.
11.	Po Klara 12 Tolnocenc
13.	St Radcguada
14.	Če Mals Kolbe
15.	Pe Veliki Šmaren 16 So Rok
17..V20.n. Itijonl 18 PO Helena 19. ToBoleslav 20 Sr Bernard
21.	Če Pij X.
22.	Pe Manja Kraljica 23 So Raza iz Ume
24.	Ne 21. n. Jernej
25.	Po Ludvik
26.	To RuEn 27 Sr Monika
28.	Če Avpiton
29.	Pe Mai Jan. Km
30.	SoFekks.ui
31.	Ne 22. n. Rajmund N.
Marec
1.	So Albin
2.	Ne 3. postna
3.	IV) Kurigunda
4.	To Kazimir
5.	SrEvzebij
6	Če Fndolin
7	Pe Perpetua
8.	So Janez od B.
9.	Ne 4. postna
10	Po 40 muí
11	ToSofnxiij
12	Sr Doroteja 13. Če Kristina 14 Pe Matilda, kr
15.	So Klemen Dvonk
16.	Ne 5 postna 17 Poloirt
18.	To Edvard m
19.	Sr Joitf 20 Če Klavdija
21.	PtSerapijo«
22.	So Lea
23.	Ne Cvetna
24	PoDionizi«tov..iii
25	ToDizma
26.	SrEvgenja
27.	Če VeL tanek
28	Pe Vel petek
29	SoVelaobou
30.	Ne Velika noi
31.	Po Vet. ponedeljek
September
1	PoEgidij
2	To Kastor
3	Sr Gregor Vel
4	Če Rozalrja
5	Pe Lovrenc Gmsl
6	So Petrom j
7.	Ne 23. n. Kejtiia
8.	Po Mali Šmaren
9.	To Peter Klaver 10 SrOtokar IIČeEma
12.	PeGvido
13.	So Janez Zluoust
14.	Nt Po vil. sv. Krita
15.	Po ¿atoma M B 16 To Ljudmila
17.	SrLamben
18.	Če Irena
19	Pe Januanj
20	SoEvnakij 21. Me 25. o. Matej
21	Po Mavriaj
23.	ToPatemij
24.	SrGcrud
25	Če Avrelija
26	Pe Kozma. Damjan
27.	So Vincmc Pavehli
28.	Ne 26. n. Venčeslav 29 Po Mih.. Gab. Raf. 30. To Kieromm
April
I	To Hugo
2.	SrFraníiíekP
3.	Če Rihard it 4 Pe Izidor Sev
5.	So Vincenc Fe»
6.	Ne Bela ned.
7.	Po Oznanjenje 8-ToValter
9 Sr Valtruda
10.	Če Apobaj
11.	Pe Stanislav, m.
II	So Lazar Trt
13. Ne 3. vel. Hermeneju 14 Pobdvma 15. To Anastazija 16 SrBenurdka
17.	Če Rudolf
18.	PeEkvtenj 19 So Leon
2(1. Ne 4. tel Hilda 21. PoAiuelm 22 ToLeood
23.	Sr Junj
24.	Če Fidel
25	Pe Marto
26	So Pashazij
27, Ne 5. vel Dan opora 28 Po Vital 29. To Katarina Sien 30 Sr Pij V.
Maj
1.	Če Jožef Delavec
2.	Pe Boris
3.	So Fibp, Jakob
4.	Ne 6. vel florijan 5 Po Angel
6. To Donaiuk Savio 7 SrCizela 8. Če Vnebohod 9 Pe Pahomij
10.	So Antcmn
11.	Ne 7. vej. Žiga II PoPanbacij 13. ToSetvarij
14 Sr Bonifacij 15. Če Zofija
16	PeJanez Nep
17	SoJoit
18.	Ne Binkašti
19.	Po Peter Celemu
20.	To Bernardin 21 Sr Valens
22.	če Renata
23.	Pe Željko
24.	So Manja Pomot
25.	Ne Sv. Trojica
26.	Po Filip Nen
27.	To AvgsS. Canteit)
28.	Sr German
29.	Če Telovo
30	IV Ferdinand
31	So Mar. obisk.
Junij
I. Ne 9. n. J u vii n
2	Po Erazem
3	ToKlotilda
4	Sr Kviriri 5. Če Svetko
6	Pe Srce Jezusovo
7	So Manjino sin
8.	Ne 10. n. Medard
9.	Po Pnmoi
10	To Bogotral
11	Sr Barnaba
12	Če Adelhajda 13. Pe Anton Pad USoElue)
15.	Ne It. a Vid
16	PoGvido.it
17	ToAdolf
18	Sr Marcel
19	Če Romuald
20	IV Silvenj
21	So Alojzij
22. Ne 12. n. Ahac
23	Po Ženo
24	To Janez Krstnik 25. Sr Dan državnosti
26	Če Vigilij
27	Pt Ladislav
28.	So Imej
29.	Ne Peter in Pavel JO Pd Prvi rim nuč
December
1	IV) Natalija
2	To Bibijana
3. Sr FtaniiSek Ks. 4 Če Barbara 5. PeSaba 6 So Miklavž 7. Ne 2. adu-ntna
I	Po Brezmadežna 9. To Vafcnja
10 Sr Slclkijad
II	ČeDamaz 12 Pe Ivaru tint
13.	So Lucija
14.	Ne 3. advtnlna
15	to Kristina
16	To Albina
17	Sr Lazar iz B.
18.	ČeGadjaa
19.	Pe Favaa
20	SoEvgea
21.	Ne4.advcnuia
22.	Po Demetenj
23	To Viktorija
24	Sr Adam in Eva
21	Če Božk'
26. Pe Dan sam. Štefan 27 So Janez Ev 28. Ne Sv. Družina
29	Po David
30	To Rajner
31	Sr Silvester
Oktober
I Sr Terezija DJ
2.	če Anteil varuhi
3.	PeEvald
4.	So Fnnfiiek As
5.	Ne 27, n. Roznov. 6 Po Brano
7.	To Sergij, m
8.	Sr Pelagija
9	ČeDiomz
10	PeHugolin
11.	SoEmbjan
12.	Ne 28. n. Maksimilijan
13.	PoEdvarLkr 14 To Kali«
15. Sr Terezija 16 če Hedvtka 17. Pe Ignacij AnL 18 So Laka
19. Ne 29. n. Misijonska
20	PoVendehn 21. ToUriula
21	Sr Kordula 23. Če Janez Kap 24 Pe Felda, ik
25.	So Krizam. Danja
26.	Ne 34. n. Žtgnanjska
27.	Po Satana
28.	To Simon. Juda
29.	Sr Narcis
30.	Če Alfonz Rodt
31.	Pe Dan reformacije
November
I. So Vsi sveti
I	Ne Verne duše }. Po Jost
4.	To Karel
5.	Sr Zaharija
6	Če Lenin
7	Pe En je Iben
8.	So Bogomir
9.	Ne Pki. lil baz. Zahvalna
10 Po Leon II. To Martin
II	Sr Jozafat K 13. če Stanislav K
14	Pe Nikolaj Tav
15	SoLeopoU
16.	.Ne 33. n. Otmar
17.	Po Elizabeta
18.	To Roman. m. 19 SrNanej
20ČeEdmind 21. Pe Darovanje DM 21 So Cecilija 23. Ne Kristus Kralj
24	PoKnzopm
25	To Kaunna Al.
26	Sr Peter Al 27. Če Vhgil 28 IV Eberhard
29.	So Saniran
30.	Ne Ladsentna
Redna zbirka 1996
Mohorjev koledar 1997
Koledar bo poleg ustaljene vsebine, kakršno zahtevata letnica in pravkar minulo narodno življenje, prinesel tudi setvene nasvete. Njegov del bo, kakor letos, stenski kalcndarij z mohorskim pogledom na slovenske kraje, njih milino in lepoto.
Slovenske večernice 146
Slavko Toplišek: Leto vaškega življenja
Leto vaškega življenja je zgodba o minulih časih, o lepoti in težavah življenja na vasi, ko je tudi v najvišje in najbolj odročne zaselke počasi prodirala civilizacija, električna luč, pa tudi nova, komunistična ideologija. Eno in drugo pa ni prineslo le dobrega, ampak tudi vse slabosti novih časov. Govori o običajih, ki so se jih hribovci držali, čeprav v novi državi niso bili moderni, o sporih med mladimi, ki so sledili novi miselnosti, in starimi, ki so prisegali na korenine, pa o ljubezni, ki popravlja krivice. Avtorje v poetični govorici nanizal v pripoved množico starih modrosti, šegavosti in domislic, junake pa pripeljal skozi iskanje in zablode do srečnega konca, ko zmagata pamet in dobrota.
Varianta A (družinska):
Alenka Goljevšček: Po štirih, po dveh
Obširnejše delo o prijetnih pogovorih med babico in vnučki. Otroci se v toplem ozračju oblikujejo, vzgajajo, premišljujejo o življenju, »o vsem«. Babica se spominja odraščanja, ko je bila še deklica, svojih prigod, stisk in veselih trenutkov, pa tudi žalosti. Vnuč-kom pripoveduje o prijateljstvu z živalmi, pa o angelu varuhu, o Bogu, o rojstvu in o smrti, o vojnah, o popotovanjih in tujih deželah. Ob prebiranju bodo rasli v modrosti in spoznanju tudi starši, ne le otroci.
Janez Kcber: Živali v prispodobah
Delo jezikoslovca dr. Janeza Kebra je zanimivo branje, prava poslastica za vsakogar, ki ga beseda privlači ne le kot sredstvo za neposredno sporazumevanje, ampak se ob
posameznih izrazih kdaj zamisli in pomod-rujc o njihovih pomenih. Krog teh ljudi pa je veliko širši, kot običajno mislimo, in ima svoje zastopnike med ljudmi najrazličnejših stopenj in področij izobrazbe. Način obravnave posameznih živali ni strokovno suhoparen. Predstavlja živali, predvsem njihove vedenjske lastnosti, tako kot bi jih opazoval ob sprehodu skozi pester, etnografsko urejen živalski vrtič.
Varianta B:
Alma Karlin: Mik južnega morja
Gre za potopisne spise z otokov v Južnem morju in s potovanja domov skozi Siam, Indijo, mimo Afrike do Trsta in v Celje, kjer je bila Alma Karlinova doma. Dr. Zmaga Kumcr pravi takole: »Potopis je sila zanimiv in govori popolnoma odkrito o takratnih razmerah v teh deželah, o mnogih nevarnostih za potnike, hkrati pa je pretresljivo, s kakšnimi žrtvami, pomanjkanjem in boleznimi se je morala boriti, da je uresničevala svoj namen kot raziskovalka in pisateljica. Neverjetno je, koliko je vzdržala ta drobna, majhna osebica, ko si je težko bolna dan za dnem neutrudno zapisovala vse, kar je videla in doživela, iz doživetij pa oblikovala literarne sestavke. -Potopis je zanimiv zaradi mnogih razmišljanj o življenju, veri, usodi ženske ipd. Navsezadnje je občudovanja vredno, da ni nikoli povsem klonila. Glede na to, da so območja, kjer so bile življenjske razmere v njenem času še skrajno primitivne, danes turistični kraji, je knjiga še zlasti zanimiva in poučna.«
Jorg Zink: Kako moliti
Mohorjeva je v zadnjem desetletju v redni zbirki objavila vrsto priročnikov, ki podpirajo našo skrb za telesno preživetje. Ker naj bi Družba po Slomškovem, Einspicleijevem in Janežičevem izročilu prinašala Slovencem tudi za duha in dušno zdravje koristne napotke, segamo po delu Jorga Zinka. Nekaj njegovih stvari smo že izdali - (v redni zbirki knjigo Dobijo psički v nebesih peruti?).
Skozi vso knjigo o molitvi se vrstijo zgledi modemih molitev, pa to ni najpomembnejše. »Delo prinaša nekaj več, tisto, o čemer spregovori Zink šele na koncu: bralca želi navajati k pobožnosti, daje mu smernice za življenje, ki naj bo vse prežeto z mislijo na Boga in na bližnjega.«
Vsebina
Kalendarij za leto 1996 4-27
Dva jubileja župnije Volče (Janez Dolenc) 28 Veselo služenje... (Jože Pavlič) 36 Iz življenja Cerkve (Jože Pavlič) 39 700 let seznama Župnij (France Baraga) 46 Veliki vzhodni razkol (Stanko Janežič) 48 Pisal mi je papež (Mira Dobravec) 50 Radio Trbovlje (Jože Čampa) 52 Iz zgodovine župnij (France Baraga) 53 Magdalena Gornik (France Baraga) 54 SMVR - Malteški viteški red (Jožef Ciraj) 57 Studia slovenica (Janez Amež) 59 Pater Krizolog v USA (Zdenka Jagarinec) 61 Po njih sadovih jih boste spoznali (Janez Rihar) 63 Razvaline nedokončanega gradu (Zorko Simčič) 68 APZ Sv. Cecilije v zamejstvu (Božidar Remše) 71 Rash slovenskega športa v Italiji (Ivan Peterlin) 75
Hospic (Metka Klevišar) 79
Zdravje in bolezen (Metka Klevišar) 80
Strpnost, osnova sožitja (Vekoslav Grmič) 82
Učlovečenje (Jože Hlebš) 83
Ljubezen do modrosti (Edvard Kovač) 86
Homo faber (Edvard Kovač) 87
Tudi za telesnost je treba vzgajati (David Ipavec) 88
Krščanstvo in sekte (Maks Ipavec) 90
Droga, večna tčma (Zvonka Slavec-Zupanič) 93
Ozrimo se okrog sebe (Ančka Tomšič) 96
Prvo orlovsko telovadno društvo (Drago Ulaga) 98
Bomo živeli bolj zdravo? (Drago Ulaga) 102
Romanja celjskih grofov (Ignacij Voje) 103
Neuklonljivi Dubrovnik (Ignacij Voje) 107
140 let sredi Ljubljane (Zdravko Reven) 108
Razvojne možnosti (Angelca Žerovnik) 109
Grehi: kreposti (Hieronim Žveglič) 111
Ob novi izdaji Leksikona imen (Janez Keber) 113
Kratka zgodovina računalništva (J. Jeromen) 116
Živimo s papirji (Drago Felicijan) 119
200 let rojstva Gregorja Riharja (Janez Močnik) 122
Leopold Cvck (Edo Škulj) 126
Franc K. Križman (Edo Škulj) 127
100 let rojstva Jakoba Šolarja (Stane Gabrovec) 129
Gospodu prof. Jakobu Šolarju (Vilko Novak) 131
Anton Kosi - Godemarski (Franc Kmjak) 133
Niko Kuret (Zmaga Kumcr) 135
Vitko Musek (Janez Gradišnik) 136
Requiesce in pace, domine Miloš! (M. Remše) 138
Ervin Ringel (Janko Bohak) 140 Beseda 90-letnikov (Trstenjak, Franki) 142
Sultan se vrača (France Cvenkel) 143
Je res toliko svetnikov? (Marta Kmet) 148
Drugačen svet svetlobe (Alenka Vebcr) 149
Tri krat tri krat tri... (Mira Dobravec) 150
Pot (Marta Kmet) 153
Bežigrad (Tadej Labemik) 160
Ded mi je povedal (Berta Golob) 162
Spoznanje (Berta Golob) 162
Prah in pepel (Marta Kmet) 163
Vrnimo odročnim krajem življenje! (M. Krejan) 164
Sedma zapoved (Marta Kmet) 165
Prišel sem (Marta Kmet) 167
Več kot žival (Anton Trstenjak) 167
Potočnikova Ana (Marta Kmet) 168
Goriška MD v letu 1995 (Oskar Simčič) 169 Mohorjeva v Celovcu (Franc Kattnig) 170 Pogovor z Jankom Modrom (Hieronim Žveglič) 171 Mohorjeva družba Celje (Janez Jeromen) 182 Občni zbor MD Celje (Marijan Smolik) 185 Trpka svoboda pred 50 leti 187
Božične domislice (Jelka Godec-Schmidt) 188
Ugankarski kotiček (Jože Petelin) 190
Seznam naročnikov 198
Rešitve ugank 203
Prestopno leto 1996 204
Popravki 205
Mali koledar za leto 1997 206 Napoved redne zbirke 1996 207
MOHORJEV KOLEDAR 1996 - Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1995. Z uredniškim odborom uredil Matija Remše. Lektorirali in korigirali Mojca Seliškar in Vlasta Luštck. Opremila Mihaela Svetek. Za založbo p. Hieronim Žveglič. Tiskali v Delo Tiskarna, Ljubljana. 1995.
ISSN 1318-5462
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-45/95 šteje ta knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.