jim. tečaj.__________V Kamnilai. april 1917.___ 4, ZTezet
'Noe BORUT:
Na Kalvarijo!...
Duša moja
tebi v življenje na svetem lesu zadnjo besedo so usta izrekla; zadnji udar Srce je pretresel, kapljica zadnja krvi je iztekla, zadnja se utrnila solza v očesu!
ali si mrzla ko zemlja v zimi, ali si trda ko v gori skala?
Ali si slika svežega groba, brat ti je črv, sestra trohnoba?
Ali zaveso drzno očesu grešna roka v tebi je stkala?
Pridi na goro, duša, pridi!
Ako si zemlja — boš vstrepetala, ako si kamen — boš zaječala; ako si grob — boš žrelo odprla,
S^h — umira----------
Zemlja trepeče, skala zdihuje, §rob za grobom strahoto odpira, v dvoje zavesa v svetišču razpade,
solnčnih žarkov temne mirijafle------
Bog je umrl!
Duša moja,
bruhnila grešno trohnobo iz sebe: Večna Ljubezen na gori umrla, hoče počitka po smrtnem boju, hoče ga v tebi, v tvojem grobu.
Vem, moja duša, ti nisi zemlja, nisi grob in nisi skala.
Gosta zavesa pogled zastira tvojim očem v svetišče božje — množica grehov ti jo je stkala. — Bog je v neskončnih mukah umrl, kri svečeniška je zemljo izprala!
Daj mi odgovor, duša moja:
Ni-li zavesa se v tebi razparala, skrivno očem razodetje pričarala?
Pridi na goro, duša, pridi!
Zemlja trepeče, skala zdihuje, grob za grobom strahoto odpira;
solnčnih žarkov temni mirijada---------
Bog je v neskončnih mukah umrl, duša ječi, trepeta, omahuje — grešna zavesa se trga, odpada. —
„Gospod, pri nas ostani!.."
[iMp^liža se nam praznik vseh praznikov, bliža se nam vesela,' veličastna Velikanoč. „Aleluja“ bo zadonela v čast od smrti vstalemu Zveličarju. Toda, ali bo mogla velikonočna pesem vzbujati v naših srcih isto brezskrbne? radost in veselje kakor nekdaj!? Ah, kje so časi družinske sreče, ko smo se vsi vdeležiti mogli procesije! Kje so časi, ko smo se na Velikonočni pondeljek shajali sorodniki in znanci — rekli smo, da »gremo v Emavs!“ — Sedaj pa — ali je še Velikanoč?! — Proč, maloverne, malodušne misli! Na znotraj bomo še z večjo duhovno radostjo in vnemo
se mrači! . .	— In ti, naš Gospod in Kralj, ti nam boš go-
voril kakor si razkladal pisma žalostnima učencema na poti v Emavs, da je njiju srce gorelo v ljubezni. »Zaupajte, častitljivo boste vstali poslednji dan! . . .«
P. VINCENCIJ KUNSTELJ:
praznovali prelepe praznike. Sv. Cerkev obhaja spomin na tvoje poveličano vstajenje, ljubi Zveličar. V „Emavs“ bomo šli: pred 1voj tabernakelj in klicali: „0stani, Gospod, pri nas, ker
Sedemstoletnica reda sv. Dominika.

avno osem let bo, odkar smo obhajali sedmo stolet-lLyž^ nico 1. reda sv. Frančiška, kaker bo večini naših či-slanih bravcev še v spominu, saj je „Cvetje“ tedaj skrbno poročalo o slovesnostih, ki so se ob tej priliki obhajale po frančiškanskih cerkvah po Slovenskem. Ob koncu minulega leta pa je obhajal sedem-stoletnico, odkar je bil od katoliške cerkve potrjen, naš prijateljski
red, red pridigarjev sv. Dominika, kaker je bilo že v poslednjem zvezku „Cvetja" na kratko omenjeno.
Naš generalni predstojnik v Rimu p. Serafin Čimino je ob tej priložnosti poslal vrhovnemu predstojniku dominikanskega reda pismo, ki mu v njem ko prijatelj prijatelju iskreno čestita.
„Ob spolnjeni sedmi stoletnici,“ tako piše v stari, častitljivi latinščini, „od apostoljske potrditve slavnega reda sv. očaka Dominika, tudi manjših bratov očeta, bodi dovoljeno generalnemu ministru reda istih manjših bratov svoje in svojih sinov veselje izraziti prevrednemu nasledniku tako velikega očaka.
Prečastiti p. generalni vodja, veselje, ki napolnjuje duše vseh bratov pridigarjev, ima v posesti tudi srca manjših bratov; in ne brez vzroka, zakaj bratje smo. Oni objem, ki sta si ga v večnem mestu dala apostoljski Dominik in serafinski Frančišek, pred sedemsto leti, je še zdaj v veljavi, kaker spričuje nepretrgano izročilo in stvar sama: kjerkoli so namreč naših in vaših bratov samostani blizu skupaj, ondi se leto za letom obeh očakov praznovanje v mejsebojnem skupnem veselju obhaja.
V teku sedmih stoletji pa je sveta ljubezen pobratimstva, večja in vzvišenejša kaker še 'tako zaupno prijateljstvo, oba redova tako mej seboj združila, da je postajala po spričevanju papežev in zgodovine od dne do dne bolj goreča. Prav v začetku obeh redov, tako bi skoro rekel, sta generalna predstojnika blaženi Humbert Romanski in blaženi Janez Paremski poslala eno in isto pismo vsem sinovom obeh družin, da bi se to prijateljstvo in bratstvo gojilo.
Kaj naj rečem o onem prijateljstvu, ki je tako tesno spajalo duši angeljskega učenika in učenika serafinskega?
Zato pa se tem svetim slovesnostim, pri katerih blagi pridigarski red slave in hvale odmeva, red manjših bratov zaupno pridružuje ter očeta Dominika sinovom čestita in prav iz srca posebna voščila izraža.
Stori Bog, da se učenosti, svetosti in apostoljstva dela po bratih pridigarjih v teku sedem stoletji doprinešena, stanovitno od dne do dne množe!
Naj cvete vedno in raste slavni Dominikov red v znanju in modrosti svojih učenikov blaženega Alberta Velikega, Inocencija V. papeža, Kapreola, Kajetana, posebno pa sv. cerkve, presvitle zvezde
sv. Tomaža Akvinskega, ki ga vesoljni svet po pravici in zaslu-ženji angeljskega učenika imenuje!
Naj se sveti vedno in raste družba pridigarjev v oni svetosti in za božjo službo skrbni vnetosti, ki so se v nji odlikovali sv. Rajmund Penafortski, sv. Hijacint, sv. Antonin, bi. Benedikt XI. in sv. Pij V., papeža, ter preizvrstni devici sv. Katarina Senjska in sv. Roza Limanska.
Oni apostoljski ogenj in neztnagana stanovitnost v veri, ki so ž njima (bodisi s prelivanjem krvi bodisi v potu obraza) sveti Peter Veronski, mučenik Kristusov, sv. Vincencij Fererski ter vsa izredna družba reda pridigarjev božjo cerkev po vsem svetu ščitili in oplojali, naj trdno vstrajata!
To, prečastiti p. generalni minister, to in vso srečo in ugodnost želi tvoj sobrat, reda manjših bratov voditelj, v imenu istega reda, tebi, pred kratkim izvoljenemu, da vladaš preslavni red sv. očaka Dominika; darovavca vsega dobrega prosim, da po priprošnji blažene device Marije brezmadežne ter presvetega rožnega venca Kraljice in vseh reda sv. Dominika in sv. Frančiška nebeščanov, tebe in vso družino bratov pridigarjev z duhovnimi in časnimi darovi vedno napolnjevati izvoli.
Zaupajoč slednjič, da se bo po teh stoletnih slovesnostih starodavna in nepretrgana ljubezen prijateljstva in bratstva mej obema redovoma bolj in bolj okrepila, da bodo tako bratje pridigarji in manjši bratje skupno h dobremu cerkve Kristusove goreče delali ter se vernim rskazovali ko zgled popolne ljubezni, tebi, prečastiti p. generalni magister, izrekam najvišje pozdrav-Ijenje."
Velika beseda, dragi 'bravo, stoji na koncu tega znamenitega pisma: želja našega najvišjega predstojnika, da bi se redovniki sv. Dominika in sv. Frančiška „vernim skazovali ko zgled popolne ljubezni.“ Sam sv. Duh ga je vodil, ko je zapisal te besede v naših dneh sovraštva polnih, v naših dneh, ko si želimo apostola ljubezni bolj ko kedaj poprej. In mi sinovi sv. Frančiška smo po besedah našega najvišjega predstojnika poklicani, da pokažemo svetu, ka} in kakšna je prava ljubezen, tista ljubezen, ki jo je prinesel na svet naš Gospod Jezus Kristus, jo s toliko vnemo oznanoval njegov najljubši učenec sv. Janez in jo nedopovedljivo lepo popisal veliki apostol sv. Pavel. Utrdimo se torej v tej kreposti in pomagajmo trpečemu svetu, ko mu ne moremo z denarjem, pomagajmo mu z ljubeznijo in ž njo
preženimo kugo sovraštva! — Ogenj ljubezni naj vsplamti v naših srcih, da se v tem ognju vname mrzli svet. Naj se obnove prvi časi Frančiškovi polni serafinske ljubezni sredi mrzlega sveta! Ne držimo rok križem zdihovaje: kakšen je svet, kakšna sedanja mladina! Tako godrnjanje nič ne pomaga! Vabimo mladino k sebi in jo skušajmo v ljubezni pridobiti za višje vzore; ali če je že mej nami, ne odbijajmo je s pretirano strogostjo, temuč vzgajajmo njo in sebe v resnični ljubezni, pomneči besede Pavlove: „ln ko bi znal prerokovati in bi vedel vse skrivnosli in imel vso učenost: in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem.“ (I. Kor. 13, 2).
JPiHg
V spomin blag. g. Matiju Rantu,
udu III. reda, nadučitelju, c. kr. poštarju v p. i. t. d.
»KatoPčan sem, in to ostanem, Katolški cerkvi zvest, udan!
S stališča tega se ne ganem, Da bo življenja tek končan.«
M. R a'n t.
ne 6. februarija 1917. je zatisnil na Dobrovi pri Ljubljani svoje oči tretjerednik g. nadučitelj Matija Rant v 73. letu svoje starosti. Spodobi se, da zapišem vrlemu možu in gorečemu tretjeredniku v „Cvetju“ nekaj besed v spomin.
Pokojnik se je rodil 21. februarija 1844. v Martinj Vrhu, župnija Sv. Lenart pri Škofji Loki. Besede, ki sem jih zgoraj navedel, so bile nekak program ali načrt vsega njegovega življenja. Malo živi dandanes mož, ki bi bili tako vdani svoji veri in cerkvi kakor je bil pokojni g. nadučitelj; malo je mož, ki bi zavoljo svojega verskega prepričanja morali toliko bridkih ur preživeti, kakor jih je on. Potrpežljivo je nosil brez godrnjanja grenke dneve, ter daroval hudo preganjanje svojemu trpečemu Zveličarju. Ni hrepenel po slavi sv^ta, ni se bal graje ljudi. Živel je v Pr>'
čujočnosti božji in vršil svoje življenske naloge za Boga. To mu je zadostovalo. V poštenju je preživel desetletja in stal pred Bogom in ljudmi ko kremenit značaj.
Že v svoji nežni mladosti je pokazal izredno nadarjenost in globoko pobožnost. V šoli je navadno prekosil vse svoje součence in ko prvi obdarovanec je stal na čelu šolskega zapisnika. Tako se je obnašal vsa leta mladosti. Resnični cvetlici enako se je raz-cvetal po telesu in duhu. Iz dečka se je razvil krepak mladenič, ki je v devetnajstem letu nastopil svojo službo kot učitelj. Odveč bi bilo popisovati njegovo delovanje v šoli skozi celih 44 let. Kdor je videl obnašanje njegovih učencev, kdor je poslušal njegovo razlaganje v šoli, kdor je gledal, kako so ga šolski otroci ljubili, spoštovali in ga ubogali, mora priznati, da je bil pokojnik vesten in vzoren učitelj, ki se je z vso dušo posvetil svojemu poklicu.
Njegovo delovanje pa ni bilo omejeno samo na šolo. Šolske stene so mu bile pretesne. Ko pravi katoličan je ljubil in spoštoval svoj, narod in zato si je prizadeval, da bi mu koristil po svojih močeh. Svoje ljubezni do slovenskega naroda pa ni kazal s praznim in bahavim vpitjem, ne s sovražnostjo nasproti drugim narodom, ampak le z delom za njegovo blaginjo. Spoštoval in ljubil ni samo tistega »slovenskega naroda/ ki stoji zapisan na papirju in ga opeva cela vrsta pesnikov, ampak resnično je ljubil in spoštoval tudi vsakega^ in najmanjšega pripadnika tega naroda, kakršen je v resnici: kmetovalca na polju in kmetico na božji poti in siromaka na hišnem pragu, ki ga je prosil vbogajme. In ta narod je učil v mnogoterih člankih in spisih, kako naj si polaga temelj za dobro gmotno stanje, kako naj goji obrt, se peča s živinorejo, kako naj umno gospodari, goji sadjerejo.* Ta narod je zbiral po raznih društvih, da je ž njim osebno občeval in mu dajal navodila za napredek v gospodarstvu in omiki. Cele noči je prečul in prepisal v ljubezni do slovenskega ljudstva. Ker je poznal to ljudstvo, njegovo zvestobo, požrtvovalnost in hrabrost, zato je vedel, da ima Avstrija v njem svojo najboljšo oporo. To njegovo prepričanje odseva posebno iz pesmi „Vse za vero, dom, cesarja", kR jo je zložil leta 1868. V predzadnji kitici beremo:
* Glej »Novice«, 1875, 1879, 1880, 1881, 1882, 1884, 1885, 1887, 1888, i. t. d.
»Ljuta vojna ko prihruje Nad preljubo Avstrijo,
Kdo se zvestega skazuje, Kdo junaško brani jo?
Glej! Slovenec — on daruje Premoženje, kri za nj6,
Z ojstrim mečem odgovarja: Vse za vero, dom, cesarja!«
Zato želi in hrepeni, da bi prišlo slovensko ljudstvo do svojih pravic in do ravno-pravnosti, ko piše in prosi v zadnji kitici:
»Naj bi skoraj zasvetilo Solnce ravnopravnosti,
Tud’ Slovencu, ki tak milo Prosi, čaka in trpi.
Naj bi se ne pozabilo,
Da z veseljem izgovarja:
Vse za vero, dom, cesarja!«
Njegov trud za prospeh slovenskega naroda je priznal dr. K. Glaser, ko pravi mej drugim v četrtem delu „Zgodovine slovenskega slovstva" (str.'226): „Matija Rant (1844) od sv. Lenarta na Kranjskem, nadučitelj na Dobrovi na Kranjskem, marljivo obdeluje gospodarsko, prirodoslovno'" in pesniško'"* ** polje." Svoje dnevno in nočno delo pa je podpiral z gorečo molitvijo za svoj narod, kar nam lepo kaže njegova pesem »Prošnja":
»Večni, vsliši zdihe mile Ljudstva tebi vdanega,
Mu odvrni hude sile,
O Gospod! ohrani ga.
Saj spoštuje še postavo,
Ktero ti si njemu dal,
Vneto je za Tvojo slavo,
Boš li v temo nas izdal? —
Oh nikakor! saj dobrota Si Ti večna in blagost,
V Tebi moč dobi sirota, \
* Glej: M. Rant, Opis najnavadnejih sadjereji škodljivih mrčesov, Ljubljana 1883.
** »Danica«, 1. 1864, 1865 i. dr.
Ko jo stiska ljuta zlost;
Torej tudi nas usliši,
Ti, Gospod, nad nami čuj!
Bridke solze nam obriši,
Narod verni Ti vartij!
Vire nam odpri studencev Svojih večnih milosti,
Naj sovražnik vseh Slovencev,
Zn&, da naša moč si Ti!«
Ako se ozremo v njegovo javno delovanje, spoznamo, da ni zastonj živel in prepričani smo, da bodo celi rodovi, ki jih je vzgojil, s spoštovanjem in hvaležnostjo imenovali njegovo ijne.
Pokojnik je bil v domačem življenju pravi vzor kristjana. Alban Stolz je zapisal nekoč sledeče besede: „Nekaj veličastnega je, videti moža v bitki; toda še bolj veličastno je, videti ga, ko moli. Ne poznam lepšega prizora, ko gledati moža zatopljenega v molitev.“ Velika resnica je izražena v teh besedah. V svetu, ki ima tako malo smisla za vse, kar je višjega, ki ima tako malo vere- v nadnaravne stvari, nas razveseli pogled na pobožnega moža. Bori se s potrebami vsakdanjega življenja in sprejme slednji dan na novo nase boj trpljenja. Toda ni sam, kvišku se ozira, od koder mu prihaja pomoč. Potem pozabi težo dela in razodene srčne želje v svetem občevanju molitve nebeškemu Očetu. Čuti poživljajočo božjo pričujočnost ter izroča skrbi in težave dneva v varstvo Večnega. Tak mož je bil pokojni g. nadučitelj. Odkritosrčna, prava pobožnost je bila glavna poteza njegovega značaja in sad njegove žive vere. Ni bilo dneva, da ne bi bil pri sv. maši, ni bilo tedna, da ne bi cele ure premolil pred Najsvetejšim. Njegova globoka pobožnost je vstvarila okolo njega ozračje resnice, prijaznosti, zaupanja ter dovršila v marsikaterih slučajih čudovita dela.
Kaj naj rečem o njem kot družinskemu očetu? Nad tihim svetiščem družine, katere glava in vodja je bil, so plavali angeljci božji, oznanjevavci večne ljubezni. Kjer prebiva ljubezen, mir, veselje, kjer si prizadevajo stariši in otroci izdreti trnje življenja, postane družina nov del nekdaj zgubljenega, ali po Kristusu zopet pridobljenega raja. Ljubezen je gospodovala v malem kraljestvu pokojnika. Kot oče je nosil na močnih ramenih glavni del in glavno težo. Zato pa je bila družina njegovo vladarstvo, kjer je izrabljal ves svoj vpliv, zasajal v mlada srca svojih otrok strah božji in čednost, globoko vero in pravo pobožnost, spodbujal
družico svojih nalog in svojega dela, da se ni niti en dan prestrašila težkih dolžnosti za svojo hišo. Če je razlivalo solnce zemeljske sreče svoje žarke na domačo hišo, se je oziral k Darovavcu vsega dobrega in opominjal svoje: „ Jaz pa in moja hiša hočemo služiti Gospodu!“ Ko so privreli viharji življenja in prinesli seboj trpljenje in bolečine v krog tistih, ki jih je ljubil, ni omahoval, ampak oziral se je v sv. Križ in spodbujal svoje drage: „Jaz pa in moja hiša hočemo služiti Gospodu!" V vseh okoliščinah življenja je bil svojim domačim voditelj in svetovavec. Zato pa spremlja in bo spremljal spomin na ljubeznipolnega in skrbnega družinskega očeta vse njegove kot zvesti angelj varuh skozi nevarnosti in temo dni in let, ki jih jim je Stvarnik še določil. Jasno sveti ta misel in prešinja kot solnčni žarek vse oblake neviht, ki se dvigajo na potu zemeljskega potovanja.
Pobožno kakor je živel, je tudi umrl lepe, spodbudne, krščanske smrti. Ni se bal stopiti pred večnega Sodnika, saj je imel popolnoma vrejeno svoje 73 letno življenje, kakor je sam večkrat zagotavljal. Kako hitro teko dnevi in tedni. Zdi se, kakor da še ni dolgo tega, kar je izvojeval zadnji boj na svojem križu — smrtni postelji in nas prosil: „Mislite name, ne pozabite me!" In obljubili smo mu. Potem je moral sam nastopiti dolgo pot v večnost in nastopil jo je z mirno vestjo, spremljan od svojih del. Pobožna molitev mu je sledila in mu še sledi. Želeli in privoščili smo mu večni mir, saj je bil utrujen delavec, kateremu je gotovo podeljen počitek večnosti. Smrt mu je bila dobiček. Bog naj ga poplača v nebesih in naj ga sprejme
»V mesto to prekrasno miru, radovanja,
Kjer ni več nevihte in ne bojevanja.«*
Nam pa naj obudi še mnogo takih mož in očetov v tretjem redu. Dandanes jih zelo potrebujemo.
V hvaležen spomin svojemu dragemu očetu, katerega priporoča tretjerednikom in znancem v molitev njegov sin
Dr. P. Gvido Rant,
frančiškan.
* M. Rant, »Vihar na morju.«
P. ANGELUS MLEJNIK:
Sv. katoliška vera pospešuje časno blaginjo.
veta vera nam daje pravi odgovor na vprašanje našega življenja. Ker je njena naloga človeka združiti z Bogom, ga vzdigne na višjo stopnjo in mu kaže življenje v luči razodenja, katero nam je Bog prižgal v sv. pismu. To kratko življenje na svetu je le priprava za drugo boljše življenje v večnosti. Zato moramo svoje življenje vravnati tako, da večnega ne zgubimo. Boga spoznavati, Bogu služiti, vse za Boga delati, vse na Boga obračati, Bogu vedno bolj podobni postati in enkrat v blaženi večnosti Boga vživati — to je naš cilj, to naloga našega življenja. Ko bi ne delali za ta cilj, bi naše življenje ne imelo pravega smisla in bi ne bilo vredno živeti. Ker nam pa sv. vera vedno in vedno stavi pred oči ta naš vzvišeni cilj, ker nam kliče: »Kvišku srca! Svet preide in vse njegovo poželjenje, le kedor stori voljo božjo, ostane vekomaj. Čas je kratek. Kateri vživajo ta svet, naj bodo, kakor bi ga ne vživali. Ne nabirajte si zakladov, katere sne rja in molj, temuč zaklade za večno življenje. Kaj pomaga, ako človek celi svet pridobi, svojo dušo pa pogubi“ — ker nam vera te resnice vedno kliče v spomin, zato brezverski svet sv. vero zametuje, jo imenuje nazadnjaško, sovražno časni sreči, blaginji, napredku. Kaj naj rečemo na ta ugovor? Najprej to, da se sv. vera ne more meriti po vatlu časne sreče in posvetnega napredka. To ni poklic sv. vere, da bi človeka učila, kako naj si pridobi posvetnih znanosti, bogastva, veljave, umetnosti, vživanja in sploh tega, kar svet imenuje časno srečo; uči ga pa, kako naj te časne blaginje rabi, da mu ne bodo v dušno škodo, da ga ne bodo ovirale, doseči svoj večni cilj. Čeravno se pri tem sv. vera vedno ozira na večnost, vendar zato prav nič ne ovira človeka v resnem stremljenju in prizadevanju za časno blaginjo, za napredek v znanosti, za srečo tudi na tem svetu. Sv. vera daje človeku luč, pravo smer, da ne zgreši pota v srečno večnost, da ne izgubi spred oči svojega cilja, za katerega je vstvarjen. Luč je sv. vera, katera človeka obvaruje zmote in ne-
sreče. Neki zelo učen škof je rekel: „Kdor bi rekel, da sv. vera ovira prostost in napredek, ta bi rekel, da je ladja v svobodnem gibanju proti svojemu cilju v. morski burji ovirana od zvezde predhodnice, ali magnetne igle in od onih svetiljk, katere je znanost in človeška skrb postavila na nevarnih grebenih." Ne, vera ne zabranjuje skrbeti tudi za časno blaginjo in človeško srce, ki se hrepeneče odpira višjemu življenju, obrodi bogat sad v lepem družinskem življenju, v svojem poklicu in v javnem delovanju. Svet se lehko pomiri, ako je tudi mnogo takih, ki morejo z aposteljnom govoriti: „Naše prebivanje je pa v nebesih" (Fil. 3), da so le pravi prijatelji božji, ki so tudi pripravljeni mnogo delati in trpeti po zgledu sv. aposteljna. Ako nas pa sv. vera večkrat opozarja skrbeti za večno srečo, nas s tem noče omamiti, zazibati v neko brezdelno sanjarstvo, ternuč spodbuditi nas hoče k pridnemu, neumornemu delovanju, k junaškemu zatajevanju in k veliki požrtvovavnosti.
Svet išče svojo srečo v denarju in bogastvu. Denar je sveta vladar. Za denar se vse dobi. Zdi se, da sv. vera najbolj ostro obsoja pohlep po denarju, bogastvu in vživanju. Ali, če dobro premislimo besede sv. evangelija, si moramo pred oči postaviti one bogatine, katerim je Zveličar zaklical besede: »Gorje vam, bogatini!" On gotovo ni mislil vse od kraja obsoditi. On hvali Abrahama in Davida in oba sta bila bogata; on ljubi Lazarja, občuje z Jožefam Arimatejcem in nikjer ni zapisano, da bi bil njima rekel, naj se odpovesta bogastvu. Ali on vidi okrog sebe tudi brezveste cestninarje, ki so ljudi goljufali; pohlepne farizeje, ki so pod krinko pobožnosti vdove in sirote zatirali; on vidi bogatina, ki je pri pogledu na svoje bogastvo zaklical: »Duša! Veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej, pij iri bodi dobre volje," bogatina, ki je v skrbi za časno na večno pozabil; on vidi razkošnega bogatina, ki se je oblačil v škrlat in tančico in se vsaki dan bogato gostil, ni se pa zmenil za vbožca, ki je ležal pred njegovimi vrati. Čez take bogatine je izrekel Zveličar strašno gorje, čez krivično pridobljeno bogastvo, čez trdosrčno bogastvo, čez zlorabo bogastva. Povedal je pa tudi, zakaj to tako ostro obsoja: »Nobeden ne more dvema gospodoma služiti. Vi ne morete služiti Bogu in mamonu." Torej zabranjeno je služiti mamonu, denarju, bogastvu, ni pa zabranjena dobra raba tega. Človek ne sme biti suženj denarja .in bogastva tako, da bi imel zraven Boga še svojega malika —
denar — ali ga celo nad Boga postavljal in v skrbi za bogastvo in vživanje, zanemarjal služiti Bogu.
Kar velja o bogastvu, denarju, velja tudi za znanost, učenost, vživanje časnih blaginj. Sv. vera prepoveduje prevzetno znanost, učenost, ki se ošabno povzdiguje nad Boga, ki se noče vkloniti večni resnici, božjemu razumu, ki noče sprejeti ničesar, kar ne spozna, ki noče verovati. Sv. vera ne brani zmernega in vreje-nega vživanja časnih dobrin, saj je to velik nagib za vse naše delovanje. Ali pri uživanju človek ne sme pozabiti na zapovedi božje, ne sme prestopiti mej, katere mu stavita vera in vest, ne sme stvari bolj ljubiti nego stvarnika in nikedar ne sme le v posvetnih rečeh iskati vso svojo srečo. „lščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo privrženo!" tako nam kliče sv. vera. Le na ta način dobi naše življenje pravo veljavo, le na ta način bo naše življenje služba božja, ki nas pripelje do našega cilja.
Govori se mnogo o blagostanju družine, o moči in slavi države, o sreči človeške družbe, o narodnem bogastvu, ali redko se vpraša po pogojih za vse to. Sveta vera nam pa pove zlasti tri pogoje, kateri najbolj pospešujejo časno blaginjo. Ti pogoji so: vestnost, zmernost in odg o-' vornost. Sv. vera tirja najostreje in neizprosljivo vestnost v vseh rečeh, v vsem djanju in nehanju, od vsakega človeka, gospodarja in hlapca, od starišev in otrok, od zakonskih in samskih. Slovesno in nepristransko uči sv. vera vsakega, kakšne dolžnosti in pravice ima, tirja pa tudi'od njega, da jih vestno spolnuje. Koliko sreče, blagostanja, pravega napredka in zadovoljnosti bi bilo na svetu, ko bi vsi poslušali glas sv. katoliške cerkve, o kateri sv. Avguštin tako govori:	„Sv. cerkev ne objema samo Boga,
ampak tudi ljubezen do bližnjega in sicer tako, da se v nji dobi leka vsem zlom, katere morajo ljudje trpeti zarad svojih pregreh ... katera vzgaja otroke, može in starčke, vsakega kakor zahteva njegova starost . . . katera podrejuje v čisti in verni pokorščini žene njihovim možem, ne radi samopašne poltenosti, ampak da se potomstvo množi, da se ohrani družinsko življenje; katera stavi niože na čelo ženam . . . podrejuje otroke starišem . . . katera nalaga starišem, da odgajajo in vodijo otroke z neko milostno gospodovavnostjo . . . katera spaja brata z brati z vezjo vere trdnejše, kakor jih more družiti kri . . . spoštuje vsako sorodstvo, vsako krvno razmerje, vsako vez narave in srca vtrjuje z vza-
jemnostjo ljubezni . . . katera vkazuje služabnikom, da so zvesto pokorni svojim gospodarjem ... ali kažoč na Boga, najvišega in skupnega Gospoda, dela gospodarje služabnikom mile . . . katera združuje državljane, narode, vse ljudi ne le v eno družbo, ampak v bratstvo . . . katera zapoveduje vladarjem, da skrbe za svoje narode, ali narodom zopet zapoveduje, da naj so pokorni svojim vladarjem . . . katera neprestano uči, komu smo dolžni čast, komu sočutno ljubezen, komu spoštovanje, komu bojazen, komu tolažbo, komu poduk, komu svarilo, komu obsodbo, komu kazen — vse to uči dokazujoč, da nismo dolžni vsem vsake reči, niti vsem ljubezni, ali nikomer krivice." Ali nima prav učeni- Balmes, ko govori: „Ko bi mi ne jamčila resničnosti moje katoliške vere Cerkev, katere božanski izvor spričuje devetnajst stoletji s tolikimi nevarnostmi, kri brezštevilnih mučencev, dovršenje prerokeb, nepregledna vrsta čudežev, svetost nje naukov, vzvišenost nje dogem, čistost nje morale, prečudna nje harmonija z vsem, kar je lepega, vzvišenega na zemlji, neizrečne dobrote, ki jih je delila rodbini in človeški družbi, popolna sprememba, ki jo v prospeh prave omike povzroči povsod, kamor seže, propast, ki povsod zavlada, kjer je ni — ko bi me pravim, vse to ne nagibalo, da ostanem zvest katoliški veri, bi ostal še zvest, le da ne izgubim srčnega miru, ki ga brez nje ne najdem nikjer! Kamer se ozrete, povsod so preteče čeri, samotne pušče, divji bregovi. Tu je edino zavetje nesrečnemu človeštvu. Naj se le spušča v valovje, kogar je volja, jaz ne zapustim blagoslovljene zemlje, ki me je nanjo postavila božja previdnost."
Ali ne učita tako tudi prvaka aposteljnov sveta Peter in Pavel? Sv. apostelj Peter govori:	„Preljubi, prosim vas kakor
ptujce in popotnike, zdržite se mesenih želj, katere se vojskujejo zoper dušo; imejte lepo življenje mej neverniki, da bodo videli vaša dobra dela in Boga častili na dan obiskanja. Bodite tedaj podložni vsaki človeški stvari zavoljo Boga, bodisi kralju kakor najvišemu, ali vojvodom, zakaj to je volja božja. Vse spoštujte; brate ljubite; Boga se bojte, kralja častite. Hlapci, bodite podložni gospodarjem z vsem strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi Čmernim!" (1. Petr. 2, 11 —18).	(Konec tega pogl. prih.)
P. SALVATOR ZOBEC:
Življenje sv. Klare Asiške,
device II. reda in prve učenke sv. Frančiška.
(Dalje.)
4. Domači ovirajo Klaro v poklicu, ona jih premaga.
semnajstletna Klara je bila preoblečena v spokorno obleko Frančiškovega tedaj še ne ustanovljenega druzega reda in je po tedanjih šegah in postavah napravila slovesne redovne obljube. Resno je poprej premišljevala in prevdarjala, molila je veliko v ta namen, da bi spoznala voljo božjo in svoj poklic, posvetovala se je večkrat s sv. možem Frančiškom, kaj ji je storiti, da izpolni voljo božjo. Ko je bila gotova, da jo kliče Bog, naj se ravna po nasvetih spokornega Frančiška in ji je ta po trdi poskušnji in goreči molitvi in gotovo z dovoljenjem svojega škofa povedal, naj se posveti Bogu v redovnem stanu, še le na to se je odločila postati redovnica sv. Frančiška. Ker ji je bilo znano, da ji stariši, posebno oče, tega nikakor ne bodo dovolili, se ji je zdelo po Frančiškovem dovoljenju najbolje, da skrivaj po noči zbeži iz domače hiše in se brez njihovega dovoljenja posveti redovnemu stanu.
Kar je torej Klara storila, je storila po višjem nagibu in ne po svoji volji, ali pa po nagnjenju strasti. Iskala je le Boga in ga našla po božjem poklicu v redovnem stanu, kakor ji bo določil božji mož F/ančišek.
Potem, ko je bila Klara preoblečena in se je slovesno z obljubami posvetila Bogu, ni mogla več ostati pri Porcijunkuli, kjer so stanovali bratje sv. Frančiška. Takoj v jutro po tisti noči, v kateri je postala redovnica, je šla po Frančiškovi naredbi v samostan benediktink sv. Pavla, kamor jo je z nekaterimi brati spremljal sam sv. Frančišek. Hčere sv. Benedikta naj varujejo mlado in nežno Frančiškovo cvetlico, dokler je ne presadi v naselbino novega reda, ki je bil s tem dnem ustanovljen, pa še ne potrjen od sv. sedeža v Rimu in še ne vrejen.
Doma so drugo jutro pogrešili Klaro. Kje je? Kam je šla? V spalnici je ni, v obednici ne; ni je ne v hiši, ne na vrtu.
Morebiti je v cerkvi? Tudi tukaj je ni. Polagoma so zvedeli, da je v samostanu sv. Pavla, da je že preoblečena za redovnico in se ne misli več vrniti na dom. Kaj storiti?
Mejtem se je novica o Klarinem početju že po mestu raznesla. Prišli so bližnji sorodniki v grad „na rdeči skali" („Sasso rosso") na Klarin dom, popraševat in poizvedovat, ali je res, kar se po mestu govori. Oče Favorin pa hodi razdražen sem in tja in kuje naklepe, kako naj izmije čast hiše in svojega imena, katero je po njegovem mnenju Klara omadeževala. Vsi skupaj sklenejo iti v samostan sv. Pavla k benediktinkam, da odločno zahtevajo, naj Klara odstopi od svojega sklepa in se vrne v očetovo hišo.
Na kakšen način naj to izpeljejo? Če ravnajo trdo, bi vtegnili Klaro še bolj vtrditi v njenem početju; zato sklenejo poskusiti najprej z lepo besedo, če to ne bo pomagalo, bodo nastopili bolj trdo, in če vse to ne privede do cilja, se poslužijo sile. Klara mora zopet domov!
V samostan dospevši želijo govoriti s Klaro. Klara pride; oblečena je v ubožno obleko, kakršno ji je dal sv. Frančišek. Osupnjeni jo gledajo, komaj so jo spoznali. Užaljeni oče Favorin komaj zadržuje svojo razburjenost. Z lepa začne naštevati svoje pravice, povdarja svojo očetovsko oblast, ljubezen, skrb in čast hiše in družine. Vse to, misli on, so dovolj tehtni vzroki, ki morajo Klaro nagniti, da se odpove svojim sklepom in se vrne domov. Vsi drugi mu pritrjujejo in nagovarjajo mlado redovnico, naj sluša modre očetove besede. Nato napne še mati vse svoje moči; udari na najbolj milo struno, ki more ganiti Klarino srce in ji rahločutno našteva dokaze materine ljubezni in posebne skrbi do nje, ter pristavi, da ji tudi doma nihče ne brani pobožno živeti in Bogu služiti, saj so ravno doma njeno pobožnost vsi podpirali. Sedaj pa, da bo vedno tako dobra in poslušna hčerka prezgodaj odprla grob očetu in materi in da je vžalila vse sorodnike. —
Klara mirno posluša; vidi pa se, da jo je ta prizor ganil globoko v srce, toda premaguje se. Spoštljivo odgovori, da je očetu in materi za vse obilno skazane dobrote od srca hvaležna, da ju še vedno ljubi, ko preje, da ju pa v sedanjih njunih zahtevah ne more slušati, ker jo kliče Bog v redovni stan.
Ko še silijo vanjo z raznimi prigovori ljubeznjivo in ne-ljubeznjivo, zbeži v kapelico, drugi gredo za njo. Tam odgrne
pred altarjem z glave svoje ogrinjalo, vidijo jo ostriženo; z rokama se oklene altarnega prta in pravi: »Gospodu sem se posvetila, ker me je klical, njegova sem in nobena moč me ne bo ločila od njega."
Bodisi, da so po ostriženi glavi spoznali, da se je že s slovesno obljubo Bogu posvetila, bodisi da so spoštovali sveti kraj, v katerem so bili, ali pa da jih je zadrževala kaka višja sila — odstopili so od svojega sklepa Klaro s silo vzeti na dom, ako ne bo šla z lepa. Odšli so stariši in sorodniki iz samostana brez Klare, ki je ostala notri in se zahvaljevala Bogu za milost stanovitnosti. Oče Favorin je potoma molče prevdarjal, kam naj se obrne za pomoč, ali na škofa ali kam drugam. Materi Hortulani so pa nehote ušle misli na oni trenutek, ko je pred Klarinim rojstvom slišala glas: „Ne boj se, Hortulana; rodila boš luč, ki bo razsvetljevala celi svet." Bolj ko kedaj poprej, premišljuje njih pomen sedaj. Ne more si jih raztolmačiti, vender ji vlijejo neki notranji mir in izroči vso, za materino čuteče srce neprijetno zadevo Bogu in njegovi previdnosti.
Vihar se je polegel. Ko je sv. Frančišek zvedel o celi zadevi, se je gotovo spomnil na dogodek svojega življenja pred nekaj leti, ko ga je njegov oče zavrgel zato, ker se je posvetil redovnemu stanu. Da ne bi Klare njeni domači dalje nadlegovali in delali neprilike samostanu benediktink, je najbrže po navdih-nenju od zgoraj poslal Klaro iz samostana sv. Pavla v drugi samostan, imenovan sv. Angelja (St. Angelo di Panso), ki je stal ne daleč od Porcijunkule.'' Klara sluša glas svojega duhovnega očeta in gre, kamor ji veleva pokorščina. Sestre so jo spoštovale v prejšnjem in sedanjem samostanu; prve, ker so bile priče njene junaške zmage nad svetom, druge vsled njene pokorščine in stanovitnosti, oboje pa so spoznale v Klari zares pobožno in sveto redovnico.
Pa tudi v Asizu, kjer je bilo pred kratkim toliko praznega govorjenja in presojevanja, toliko nepotrebnih in celo krivičnih opazk vsled njenega ravnanja, se je narod pomiril in je po resnem premisleku marsikateri Klaro začel spoštovati in odobravati njene korake.
Kaj pa doma pri stariših in domačih? Tu so se zbirali črni oblaki novega viharja.
P. JERONIM KNOBLEHAR:
Misijoni.
x Oriente lux! — od vslioda nam je prisijala luč svete vere; od tam se je krščanstvo razširilo po celem svetu. S čimer pa nočemo reči, da je prevzelo in prešinilo že vse narode: zakaj, skoraj bi se človek zgrozil, če sliši, da je na svetu mej 1500 milijoni ljudi samo ena šestina katoličanov, pet šestin človeštva pa še zdihuje v smrtni senci nevere ali krivoverstva. k— — — Kako je to pač mogoče, da je našlo v skoraj dvajsetih stoletjih še le okoli dvesto milijonov ljudi pot v našo sveto katoliško cerkev? — Vzrok, zakaj da toliko narodov še ni prišlo do prave vere, ni morebiti ta, kakor da bi hotel Bog nekatere narode izključiti od zveličanja; saj je Jezus sam rekel apostolom: »Pojdite in učite vse narode!" — Vzrok je pač ta, da gre to učenje počasi izpod rok, kakor n. pr. pri šolski mladini, pa pri poduku v cerkvi in pa, ker manjka zadostnih sodelavcev pri tem poduku, ker manjka zlasti toliko misijonarjev, da bi učili vse narode. Gospod Zveličar je rekel: „Žetev je velika, ženjcev malo; prosite torej Očeta, da naj pošlje delavcev v svojo žetev!" — v misijone.
Mi, ki smo v sv. katoliški cerkvi rojeni in v pravi veri podučeni, seveda vemo, čemu in zakaj da smo na svetu; v katekizmu smo se učili, da je človek zato na svetu, da bi Boga čedalje bolj spoznaval, ga častil in ljubil ter se zveličal; mi vemo, kaj pomenijo besede sv. Janeza: „to je večno življenje, da ljudje spoznajo tebe, edinega, pravega Boga in Jezusa Kristusa, ki si ga ti poslal!" (Jan. 17, 3). — Pa tudi'tistih ljudi, ki niso katoličani, namen na zemlji je, pravega Boga spoznati in verovati v Jezusa in se po njem zveličati: toda kako se bodo zveličali, če ne verujejo; kako bodo verovali v Jezusa, če niso nič čuli o njem?! — vera je iz poslušanja, pravi sv. Pavel.
Na milijone ubogih paganov „še sedi v temi in smrtni senci" in ne poznajo trojedinega Boga, ga ne ljubijo, mu ne služijo, temuč skazujejo božjo čast malikom in to s tesnim strahom, mej tem, ko bi sicer v ljubezni častili pravega Boga, ako bi jim ga kedo v krščanskem poduku pokazal in povedal, kako naj ga časte v duhu in resnici, v smislu Jezusove svete vere.
Tudi za malikovavce je Jezus prelil svojo kri: ali naj bi bila zanje zastonj prelita?! Ali bi bilo prav, da bi mi, ki se veselimo svoje prave vere in sv. cerkve, pustili brezsrčno, naj se toliko milijonov naših bratov, toliko ovčic, ki tavajo zunaj Jezusovega hleva, pogubi za večno?
Rekli mi bote: Ne, tega jim ne želimo! naj jim katoliška cerkev pošlje misijonarjev, da jih bodo podučili v pravi veri in jih krstili! — Toda kaj pravi sv. Jakob? „Ako bi bila vaš brat ali vaša sestra brez obleke, ali bi jima manjkalo živeža, pa bi j*ma kedo izmej vas rekel: »pojdita v miru, ogrejta se in nasitita se«, vi bi pa jima ne dali, česar potrebujeta, kaj bi jima to pomagalo?" (Jak. 2, 15). Kaj hočemo s tem reči? Nič drugega kakor to, da ni zadosti, da kristjan privošči vsakemu človeku milost zveličanja po pravi veri, temuč da je po svojih razmerah dolžan tudi dejansko k temu pripomoči.
Seveda vsakdo ne more iti za misijonarja mej pagane, more Pa podpirati misijonarje mej pagani. Glejte, podpirati misijone Pa se pravi razširjati božje kraljestvo na zemlji.
V čem obstoji misijonsko delo mej pagani? Ali le v tem, da misijonar vzame v eno roko križ in zvonček v drugo, pa mu na zvonjenje dero pagani vkup, katerim potem nekaj časa pridiguje in pripoveduje o Jezusu Kristusu, nato pa jih krsti, kolikor se jih oglasi ter gre dalje, isto drugod ponavljat? To bi bila napačna misel o misijonarju in njegovem delu. Kaj menite, bi se li ohranila sv. vera mej nami, ako bi verniki le tu pa tam čuli kako krajšo ali daljšo pridigo v cerkvi, ne bilo bi pa šol in verskega Poduka in odgoje otrok v njih, ne bilo bi mnogoterih zavodov, bolnišnic, sirotišnic in drugih naprav, ki so vstanovljene na podlagi krščanske ljubezni, človeku v dušni in telesni prid, — ako bi ne bilo vsega tistega, kar imenujemo krščansko omiko, izobrazbo, kulturo? Pomislimo pa pri tem, koliko dela, truda, skrbi, Pa tudi denarja stane krščansko kulturno delo! Vse to se ponavlja v misijonskem življenju.
Torej ni zadosti, da misijonar le pridiga in krščuje in opravlja daritev sv. maše, treba mu je tudi potrebnih prostorov za to, kjer sam biva, kjer ima šolo za otroke paganskih starišev, zakaj pp otrocih najde pot do srca njihovih starišev; treba mu je cerkve in njene oprave, da ne pozabimo bolnišnic in drugih dobrodelnih zavodov. — In prav po besedah Gospoda Zveličarja: „Vaša luč
(sv. vera) naj sveti vpričo ljudi, da vidijo le-ti, da so vaša (apostolska) dela dobra in (zato v spreobrnjenju) časte vašega Očeta v nebesih (Mt. 5, 16) — prav po teh besedah ravnajo misijonarji: v dobrih delih krščanstva kažejo paganom lepoto sv. vere ter jih zanjo pridobivajo.
Sedaj povzamemo znova zopet to, kar smo že omenili: podpirati misijonarje in njihovo delo se pravi razširjati božje kraljestvo na zemlji. Podpore pa potrebujejo misijonarji za vzdržavanje šol, zavodov, cerkva in vsega tega, kar se sploh „misijon“ imenuje.
Kako pa podpirajmo misijone? — Z molitvijo in miloščino! Vera je dar božji, za darove pa moramo prositi: torej moramo tudi za ohranjenje in razširjenje sv. vere moliti. Z molitvijo prosimo Boga, naj bi dal misijonarjem duha ljubezni in požrtvovalnosti, da bi enako sv. Pšvlu postali izvoljene posode in bi Njegovo ime nesli mej nevernike (Dj. ap. 9, 15). Z molitvijo prosimo, naj bi nagnil srca ubogih paganov k spreobrnjenju. Kako zelo mora biti taka molitev Bogu ljuba, ker ima za predmet prošnjš razširjenje tistega kraljestva na zemlji, za čiger ustanovitev je Sin božji svojo Kri prelil! Kako prav bi bilo, da bi verniki, ko molijo n. pr. angeljsko pozdravljenje ter k tej molitvi pridevajo še več očenašev, enega izmej njih zmolili po papeževem namenu za razširjenje sv. katoliške vere. Zlasti udje misijonskih družeb bi s tem najlažje opravili bratovsko dolžnost, obenem bi pa s tem opozarjali tudi druge na dolžnost molitve za spreobrnjenje paganov.	1
Omenili smo misijonske družbe: tacih je mnogo na svetu; njihov namen je, z molitvijo in miloščino podpirati misijone. Ne samo katoličani imajo take družbe: tudi mej protestanti so zelo razširjene; seveda le-ti skrbijo za svoje protestantovske, krivoverske misijone. Tu pa moramo reči, da je nas katoličane, ki nas je več nego protestantov, lehko sram pred njimi: zakaj le-ti žrtvujejo za svoje misijone skoraj desetkrat toliko, kakor katoličani. —
V mnogih protestantovskih deželah je skoro vsak protestant ud kake misijonske družbe. Pri nas, mej katoličani, pa imajo misijonske družbe le malo udov.
Nočemo reči, da mi katoličani ne poznamo ljubezni do Jezusa in do Njegovega kraljestva na zemlji. Nasprotno! Naši nameni
Pri podpiranju misijonov so čistejši nego nameni pri protestantih, ki so dostikrat posvetni, politiški. Kaj je krivo, • da so pri nas misijonske družbe tako malo razširjene? — Nič drugega ne, kakor to, da ljudje ne vedo zanje. Gotovo bi se jih oklenili, ako bi jim bile bolj znane. Dokaz temu je, da vzbudi misijonar vselej veliko zajemanje mej našim ljudstvom, ako ga vidijo in slišijo na pridižnici govoriti o misijonih, o njihovih namenih in potrebah; in tudi vsak rad prispeva po svoji moči za misijonske namene.
Umevno je, da misijonarji ne morejo vedno sami buditi smisel in nabirati miloščino za misijone po naših krajih, ker bi pri tem morali zanemarjati delo v misijonih. V nadomestilo naj bi bile misijonske družbe n. pr. Družba za razširjenje sv. vere s sedežem v Lijonu na Francoskem, ali pa družba Dejanja sv. de-tinstva, Družba sv. Petra Klaverja v Solnogradu, ali pa Frančiškanska misijonska družba na Nemškem, in ravnotaka avstrijska Frančiškanska misijonska družba v Inomostu, ki pa ima svoje Podružnice po vseh frančiškanskih samostanih. Kak namen ima ta „Družba“, že ime pove: podpirati z molitvijo in miloščino frančiškanske misijone; teh pa je po svetu največ. Povedali smo že pravila te „Družbe“ v „Cvetju“, lanski letnik, zv. 12.
Naj bi nihče izmej tretjerednikov ne zaprl svojega srca misijonom in njihovi podpori. Ne pozabimo, d? smo mi pravzaprav Potomci paganov, ki so luč sv. vere prejeli iz krajev, kjer je vprvič zasijala v Orijentu, da pa so ti kraji sedaj zopet zagrnjeni v temo nevere in krivoverstva. Alt ni torej dolžnost hvaležnosti za nas, da vsak po svoji moči pomaga zopet prižgati luč sv. vere v ta-mošnjih krajih, pa tudi drugod med pagani, ter si s tem skuša Pridobiti v spreobrnjencih prijateljev, ki bodo zanj molili in mu sprosili sprejem v nebeška prebivališča, kamer so tudi oni prišli Po njegovi pomoči?! — Pomagajmo torej potom misijonov in njihovega podpiranja širiti kraljestvo božje na zemlji!
P. Hugolin Sattner: »Soči«,
kantata, poklonjena vrhovnemu poveljniku 5. armadnega zbora gen. maj. Boroeviču
(Spomin na Matičin koncert).
opet je zadnji čas Ljubljana proslavljala kar v treh dnevih ponižno redovno haljo, sina sv. Frančiška.
Dne 14., 15. in 16. februarja so se vrstili vsakoletni Matični koncerti. Ob izredno napolnjeni Uni-jonovi veliki dvorani se je poleg drugih točk izvajala prvič tudi kantata: Soči, prekrasno najnovejše delo nhšega marljivega glasbenika, P. Hugolina Sattnerja.
Veseli nas, da je naša inteligenca tako navdušeno sprejela in pripoznala mojstersko delo glasbenika — redovnika.
Saj je pa tudi mojster-skladatelj poiskal in porabil vse muzikalične pripomočke, s katerimi je kar živo tolmačil pesnika, Gregorčiča, opevajočega Soči n ljubki izvir, gibčen tek v planinah, počasen in truden korak po ravninah. Človek jo kar vidi, Sočo, vidi jo pred seboj. Umetnik jo veselo spremlja v glasbi ob izviru. Ž njo hiti ob lepih goriških planinah. Ž njo joka ob njenih ravninah, kjer leze tik grobov slovenskega domovja.
Toda kaj pa je to? Bojni rog odmeva. Čuje se gromenje topov, regljanje strojnih pušek, sikanje šrapnelov, pokanje granat. Boj narti slika umetnik, boj, vihar grozan. Orkester in zbor sta na višku. Zoper verolomnega sovražnika, lačnega naše zemlje gre vse. Zdi se nam, kakor bi bili res ob Soči, na fronti. Vihar se nekoliko pomiri, pa zopet se z enako silo zažene; postane, pa zopet z vso besnostjo zadivja. Ali ni hotel umetnik s tem slikati razne laške ofenzive? Da, tako je!
Kedo bo zmagal? Umetnik te vpelje — na odgovor. Po vrišču boja, ti je tako lepo vplel našo veličastno cesarsko pesem, par lepo mirno donečih akordih. Da, Soča bo avstrijska. To si bral z obrazov vseh navdušenih poslušavcev. Kako so pa tudi sledili intenzivno mojsterskemu delu. In ob zadnjih zvokih orkestra je mnogi rekel: „Škoda, da je že konec/
Res, konec je lepih dni: „Krasna si“, Soča, Gregorčičeva, pa še lepšo obleko in nakit ti je dodal umetnik glasbenik: P. Hugolin.
Glasbena Matica mu je v znak hvaležnosti podarila lavorov venec.
Ali P. Hugolin?! Iz njegove celice čujem glasovir. Nove, originalne akorde. Kaj neki zopet pripravlja, kaj dela? Skoro gotovo bo zopet s kakim lepim delom obogatil cerkveno, ali svetno pesem.
In tako se dela v — samostanski celici.
P. Matej.
Iz mariborske skupščine III. reda.
O stanju in delovanju leta 1916. (Dalje in konec.)
Odsek sv. Elizabete. Tudi v vojnem letu naši dobrotniki niso zaostali v svoji milosrčnosti, tako da lehko z iskreno hvaležnostjo zapišemo: čim hujši so časi, tem milejša so srca Iretjerednikov. V tem letu je bilo obdarovanih 80 otrok s 130 mnogovrstnimi oblačili in obuvalom. V gotovem denarju je sprejel odsek 219 K 26 v. Naj dobrotni Bog vsem dobrotnikom in dobrotnicam stoterno povrne! Prosimo še nadalje, ne pozabite naših siromakov. Saj je denar, izdan za ubožne otročiče, položen v najboljšo, v nebeško hranilnico, ki se obrestuje stoterno. Darila sprejema načelnica odseka sv. Elizabete, gospa Julijana Štern, hišna posestnica, Maribor, Nagyjeva ulica št. 12.
Armada sv. Križa je v Mariboru že davno znana, pa bolj Posameznim. Ko je 1. zvezek »Cvetja11 leta 1916 prinesel na strani 15 članek: »Misijonarji v Sv. Deželi11, in na strani 20 omenil bratovščino: »Armada sv. Križa11, se je v Mariboru zbudilo zanimanje za to armado. — Pri tretjem shodu dne 8. sept. 1916 je ravnatelj mariborske skupščine po premišljevanju: »gorečnost 2a zveličanje duš11, prvikrat na pridižnici omenil »Armado sv. Križa.11 Pri seji predstojništva mariborske skupščine III. reda dne 10. septembra 1916 se je sklenilo, da bodo svetovavci in svetovavke in njih pomočnice nabirali kot pospešitelji in pospešiteljice skupine 12 udov. — Na prizadevanje gdč. Jožefe Matjašič, katera je že več let več skupin oskrbovala, je dne 13. sept. 1916 generalni komisar Sv. Dežele na Dunaju, preč. p. Melhior Lehner pismeno

prosil ravnatelja mariboske tretjeredne skupščine, naj bi prevzel kot »glavni pospešitelj" vodstvo »Armade sv. Križa“ za Maribor. Ker je prečastiti generalni komisar izposloval dovoljenje samostanskega predstojnika v Mariboru in preč. p. provincijala v Ljubljani, se je ravnatelj mariborske tretjeredne skupščine zavzel za »Armado sv. Križa.“ Razdelil je med predstojništvo tretjeredne skupščine »sprejemne imenike" in »sprejemne knjižice" in pričeli smo nabirati skupine. Nove so se nabrale in ( stare, ki so bile vsled odhoda ali smrti pospešiteljev prenehale, so se zopet zbrale. Od dne 11. oktobra do dne 31. decembra 1916 se je pri »glavnem pospešitelju" oglasilo 75 skupin. Vsak nov ud da prvikrat vsaj 1 K in sicer 60 vinarjev za križec in sprejemno knjižico in vsaj 40 vin. miloščine. Stari udje, ki so se zopet v skupine uvrstili, dajo vsaj 40 vin. miloščine. Na ta način so dne 31. dec. 1916 nabrali: Pinter Helena K 34’40, Kokol Magdalena K 1260, Su-pančič Matevž K 30 50, Kočijaž Elizabeta K 79'20, Gsellmann Ana Kv 14390, Gleinzer Frančiška 68 K, Šešerko Helena 35 K, Žebot Marija 24 K, Jeušenak Ana 12 K, Marko Terezija
24	K, Rupnik Marija K 2340, Gsellmann Johana K 25 80, Dru-žovič Jožef K 24’20, Schlamberger Rozina 12 K, Viher Neža 28 K, Berglez Marija 12 K, Schedivy Agata 12 K, Vreže Marija
25	K, Kušar Frančiška 85 K, Slaček Ivan Nep. 60 K, Kaiser Marija K 13 40, Smeh Lucija 24 K, Kvar Marija 12 K, Furek Frančiška 24 K, Peršuh Katarina K 43'20, Šetar Marija 24 K.
Umrla sta iz »Armade sv. Križa": Marija Pečer iz Ruš in Peter Rebernik iz Ruš.	P. Filip Benicij Perc,
ravnatelj in vizitator 111. reda.
Z Brezja. (Konec). Vas Brezje ima svojo dnevno pošto, najbližja postaja iz Ljubljane je na Otočah, na progi Gorica-Jesenice pa v Radovljici. — Marijino družbo na Brezjah vodi p. Kornelij Petrič, tretji red pa p. Alfonz Furlan. — Kedor se želi poročiti na Brezjah, naj se obrne na župnijski urad v Mošnjah, pošta Radovljica. — Ob delavnikih je zadnja sv. maša ob poln 10. uri; ob nedeljah in praznikih je pridiga ob 7. in 10. uri, popoldne ob polu 4. uri pa krščanski nauk. — Marijina družba ima svoj mesečni shod vsako prvo nedeljo v mesecu, tretji red pa vsako tretjo nedeljo; molitvena ura za Marijino družbo vsako drugo in četrto nedeljo; za tretji red pa vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu po zimi ob 3. uri, po leti ob 6. uri zvečer.
Vodstvo romarske cerkve.
Tretji red v župniji Rečica. Za ude tretjega reda iz župnije Rečica za Dreto je bil shod v Nazarjih 2. nedeljo po razglašenju Gospodovem; 3. nedeljo po razglašenju Gospodovem pa obisk za ude 3. reda ob Savinji na Rečici. Vdeležba je bila obakrat hvalevredna kljub mrazu in slabemu vremenu. Volitve prednikov in prednic, ki so se pri tej priložnosti vršile natančno po obred' niku, so izpadle tako-le: za može in fante za Dreto je bil
izvoljen Anton Goltnik iz Kokarjev; za može in fante za Savinjo pa Florijan Veninšek. Za trg Rečica in Dolsuha za žene: Katarina Štiglic iz trga; za dekleta: Marija Štrucelj iz trga.
Sp. Rečico, Nizko, Varpolje, Št. Janž, Grušovlje: za žene: Marija Jeraj iz st. Janža; za dekleta: Marija Žunkar iz Nizke. Za Trnove, Pobreže, Homec-Brdo: za dekleta: Marija Miklavc iz Trnovca; za žene: Marija Milavc iz Pobrez. Za Pustopolje, Lačovas, Kraše: za žene: Ana Krefelj iz Pustegapolja; za dekleta: Ana Irmančnik iz Pustegapolja. Za Kokarje, Potok, Čreta: za žene: Marija Tratnik iz Kokarjev; za dekleta: Magdalena Staut iz Kokarjev. Za Prihovo: za žene: Franca Piki; za dekleta: Franca Štrucelj. — Vseh tretjerednikov v rečiški župniji je 243.
Tretji red v Gornjem gradu. Nauk in volitve po obred-niku v Gornjem gradu so bile na Svečnico. Vdeležba je bila lepa. ^voljeni ste bili za celo župnijo za prednico: za žene: Emilija Seve v Gornjem gradu, št. 93; za dekleta: Jožefa Bevc iz Gornjega gradu št. 23.
Tretji red v Ljubnem. Tretji red v župniji Ljubno cvete, veliko si prizadeva preč. g. župnik, ki ima večkrat nauk, če tudi ni v župniji kanonično vstanovljen tretji red. Obisk je bil od strani nazareškega p. voditelja dne 11. febr. 1917. Pri tej prilož-nosti so se vršile volitve predstojništva. Izvoljeni so bili za prednika za može in fante: Hribernik Franc, Ljubno, št. 104; za prednico deklet: Orešnik Marija, Savinja št. 17; za prednico žen: Juvan Marjeta, Podter št. 79.
Tretji red v Mozirju. V župniji Mozirje je bil obisk tretjega reda 18. febr. 1917. V zadnjem času se je začelo nekoliko zanimati v tej lepi župniji za tretji red, zato se je pa tudi vršil ?bisk. Izvolilo se je ta dan*predstojništvo. Za prednika mož in fantov je bil izbran: Petrin Jurij iz Brezij; za prednico G e k 1 e t: Amalija Špeh iz Mozirja; za prednico žen: Marija Erzeničnik iz Lubije.
Novo mesto. (Konec). K novomeškemu tretjeredniškemu °krožju spada tudi žužemberški dekanat, v katerem je v vseh večjih župnijah ustanovljen III. red. Najstarejša skupščina v tej dekaniji je žužemberška, h kateri so spadale večinoma vse bližnje župnije. Ker je tu vsled preobširnega delokroga začel tretji red pešati, zato je sedanji p. vizitator na prošnjo pč. g. župnika vstanovil samostojne skupščine v Hinjah in Zagradcu. Zdaj Pripadajo k žužemberški skupščini še udje III. reda sledečih župnij: Šmihel, Ajdovec in Ambrus. Zelo dobro bi bilo, da bi se v zadnji župniji tudi vpeljal III. red, zakaj veliko tretjerednikov šteje, ki morajo tako daleč hoditi k shodom. — Splohv je znano, da so Preč. g. voditelji vneti za napredek III. reda. Čast in hvala jim! Hvaležnost pač zahteva, da se osrednje vodstvo še posebno zahvali navdušenemu pč. g. župniku v Dobrniču, ki tako požrtvo-
valno podpira sam misel in potrebo tretjeredniškega „Doma“ in udje tretjega reda ž njim' — Primeroma najmanj skupščin tretjega reda šteje semiški dekanat. Ustanovljene so samo na Suhorju v središču treh župnij, v Semiču, v Črnomlju za tri župnije, na Vrhu ob Kolpi in v Starem trgu pri Kočevju. In ravno tukaj bi bilo potrebno, da se vsaj v večjih župnijah ustanovi tretji red, kjer je že itak veliko tretjerednikov. Ako se to doseže, bo novomeško tretjeredniško okrožje velika celota z lepo speljano enotno organizacijo! — Da v teh skupščinah 111. red dobro napreduje, je pač samo ob sebi razumljivo, ko imajo vnete voditelje. Mej drugimi naj zlasti omenimo pč. g. župnika na Suhorju, ki je bil od roparjev napaden. Tretjeredniki naj se ljubemu Bogu zahvalijo, da je bil vneti voditelj srečno rešen iz rok roparjev! — Osrednje vodštvo želi, da bi se v tem dekanatu bolj razširilo glasilo 111. reda, naše »Cvetje11. — S tem je zaključen pregled čez celo okrožje. Na koncu še prosi p. vizitator, da naj se letos povsod vršijo volitve v odbor. Naj se izvolijo pobožne, vnete in delavne osebe; obenem — prosimo — naj se povsodi vpelje enotna organizacija, potrjena od vseh štirih dekanijskih zastopnikov novomeškega tretjeredniškega okrožja. Delajmo v živi veri z združenimi močmi in obilni sadovi — za časnost in večnost — ne bodo izostali!	Vodstvo lil. reda.
Novomesto. Zares so bili milostipolni dnevi sv. duhovnih vaj, ki jih je vodil voditelj novomeškega tretjega reda od 16. do .20. nov. 1916 za ude cele skupščine. Vršile so se po sporedu, ki je bil naznanjen v »Cvetju11, lanski teč., 11. zv. na 3 str. ovitka. Pri darovanju za novi tretjeredniški „Dom“ se je nabralo 230 K. — 20. nov. smo se spominjali tudi umrlih udov. Mej sv. mašo ob 5. uri je bilo skupno sv. obhajilo za rajne tretjerednike novomeške skupščine, na to govor o dolžnostih udov do umrlih bratov in sester, razlaga vodila 2. pogl. Po govoru je bila slovesna črna maša za pokojne ude. Z njemu lastno navdušenostjo je pokazal pč. p. voditelj tudi nektera znamenja duhovnemu življenju tako nevarne mlačnosti. Spoznali smo, kako zelo je polovičarska mlačnost in površnost Gospodu zoprna. Čutili smo, da so duh. vaje ?a vse ude lil. reda duševno prerojenje. Naše zgledno čed-nostno življenje bodi ponos III. redu, naj mu pridobiva novih udov! Pč. p. govornik je tudi nekoliko omenil o dolžnostih tretjerednikov nasproti framasonom in njihovim hudobnim naklepom, ako bi po končani svetovni vojski vtegnil izbruhniti boj proti sv. veri in cerkvi. — Dobri Bog pa naj podeli nam in vsem udom III. reda na priprošnjo serafinskega očaka sv. Frančiška duhovno moč in sveto stanovitnost v blagih sklepih! — Odbornica. (Dopis se je zarad pomanjkanja prostora zakasnil, zato je zdaj nekoliko okrajšan, sicer ima pa vseeno svojo veljavo. — Ured.)
Studenice. (Štajersko). V naši župniji je III. red kanonično vstanovljen, voditelj so preč. g. župnik. Redovni shod imamo vsako
Prvo nedeljo v mesecu. Ob 1. uri pridejo tretjeredniki z redovnimi znaki, da opravijo molitveno uro iz knjige »Večna molitev" in obmolijo serafinski rožni venec. Redovna dekleta, ki pridejo obilno tudi v belih oblekah, molijo naprej. Po shodu imamo rožno-vensko procesijo. Drugo nedeljo molijo molitveno uro redovni fantje, tretjo nedeljo žene in četrto možje tretjeredniki. Vsakdanjega sv. obhajila se udje III. reda pridno vdeležujejo, kakor nas vneto vabijo preč. g. voditelj. Sprejem novih udov smo imeli Preteklo leto dvakrat, enkrat pa slovesne obljube. Za afriške misijone smo lansko leto zložili 200 K za katehista. Tretjeredniki so se po večini naročili na »Odmev iz Afrike" in »Zamorski otrok". »Cvetje" prihaja k nam v precejšnjih izvodih. Za tiste, ki niso naročeni, je pa po pč. g. voditelju urejeno tako, da ga vsak posamezni ud dobi v roke, prebere v treh dneh in potem odda naprej. — Umrla je 30. dec. 1916 vzorna redovnica Lucija Angela Kajtna, samostanska dekla, oče in štirje bratje njeni so pri čč. oo. trapistih v Rajhenburgu, ena sestra pa pri čč. ss. magdalenkah v Studenicah. Vodilo 111. reda je vestno spolnjevala. Prihajala je vsaki dan k sv. obhajilu; tudi na dan smrti je bila še pri sv. daritvi v cerkvi, opravila je sv. spoved, prejela sv. obhajilo, eno uro pozneje pa brez smrtnega boja izdihnila blago dušo. Naj uživa nebeško veselje!
Št. Rupert. (Dolenjsko). Od 24. do 27. novembra 1916 smo obhajali v naši skupščini III. reda prve duhovne vaje, odkar obstoji tukaj tretji red. Vodili so jih za napredek III. reda nad vse vneti vizitator pč. p. Pavel iz Novega mesta. Slišali smo predvsem, kakšno naj bi bilo naše notranje življenje: gorečnost za čast božjo. Imeli so tudi poseben govor samo za moške: prav lepo so razložili, kako častno je za može biti v III. redu, posebno še sedaj, ko potrebujemo * mnogo vnetih katoličanov. Za sklep duh. vaj smo imeli skupno sv. obhajilo. Bila je tudi slovesna obljuba in slovesen sprejem, sprejetih je bilo v III. red 31, vseh skupaj nas je sedaj 333. Po dokončani cerkveni pobožnosti je bila seja novega odbora. Pč. p. vizitator so opomnili člane pdbora na njihove dolžnosti. Vpeljal seje tudi bolniški odsek in čas n iški za razširjanje glasila III. reda, »Cvetja." V odbor III. reda so bile izvoljene: Jožefa Udovč, Št. Rupert, vodnica; Marija Primožič, Vrh, odbornica; Alojzija Stermole, Praproče; Marija Gospodarič, Ravnik; Angela Rugelj, Zabukovje; Jožefa Vavtar, Bistrica; Franč. Mežnar, Trstenik; Uršula Kovač, Svinsko; Marija Udovč, Slape; Marija Medvešek, Hom; Jožefa M. Kos, Cirnik; Jožefa Tomazin, Škerlovo. — V bolniški odsek je izvoljenih 14 oseb, v časniški pa vse odbornice. Tako so nam preč. p. vizitator vse vredili in prenovili III. red, imeli so v cerkvi 8 večjih govorov; ljubi Bog naj obilno poplača! — Zahvalimo se pa tudi našemu preč. g. svetniku in župniku za ves trud!
Odbor III. reda.
pij(—]	^s=d nun
NoN Razgled po serafinskem svetu.


□OD
t Marija Marovt. Pokojna blaga mati Marija Marovt iz Braslovč, pobožna tretjerednica iz nazareške skupščine pač zasluži, da se je spomni naše „Cvetje“. Nad 30 let je živela pod zastavo sv. Frančiška, natanko je spolnjevala pravila in vodilo in si prizadevala tudi za razširjanje III. reda. Sama je bila vzor prave tretjerednice. Svoje otroke je vzgojila v strahu božjem v vrle katoličane in zveste državljane, prvemu redu sv. Frančiška je dala sina-duhovnika, ki vneto deluje za čast božjo in zveličanje duš, zlasti v šoli. Bila je ponižna, tiha in miroljubna, sploh imela je čednosti, ki jih sv. Pismo priporoča ženam- in ki tretjerednici dajejo pravo notranjo vrednost. Kako spodbudno je bilo videti osemdesetletno mamico, ko je vsak dan redno prihajala k sveti maši in pristopala k sv. obhajilu, celo mraza ali slabega vremena se ni zbala, vse je premagala iz ljubezni do Jezusa. Ko jo je bolezen položila na bolniško postelj, kako potrpežljivo, kako vdana v voljo božjo je prenašala silne bolečine nad eno leto. Tudi na bolniški postelji je pogosto prejela ljubega Jezusa. Ko sem jo obiskala, ni tožila nad trpljenjem, edina „tožba“ je bila: hrepenenje po Jezusu. Približala se je smrtna ura; zaupno je klicala presv. Srce Jezusovo, 4. febr. 1917 je sladko zaspala v Gospodu. Pač tudi o njej veljajo besede sv. Duha: »Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih" (Ps. 115, 6).
S. Klara, odbornica.
Sv. Trojica v Slov. Goricah. — Umrl je dne 7. februarja blag. g. Jožef Klemenčič, podpredsednik svetotrojiške moške skupščine III. reda. Bil je imovit veleposestnik, vrl tretjerednik in velezaslužen cerkveni ključar. Rajni je bil blagega značaja, mož poštenjak, katerega je vse čislalo in vpoštevalo. Blag mu spomin! — Franč. misijonska družba seje pri Sv. Trojici ustanovila 21. jan. 1917. Znatno število tretjerednikov je pristopilo in zbralo lepo vsoto za frančiškanske misijone. Število članov se množi. Tretjeredniki marljivo zbirajo znamke in druge predmete, ki utegnejo povzdigniti procvit frančiškanskih misijonov.
Iz Brežic poročajo, da je potres naš samostan še bolj razdejal kakor se je prvotno mislilo. Komisija se je izjavila, da ne kaže druzega, kakor še to podreti. To je nov težek udarec za našo redovno okrajino. Sv. Gora, Kostanjevica, Sv. Višarje so postali žrtev vojske, Brežice potresa, kaj še pride, kdo ve. Pa nočemo tožiti, Bog že ve, zakaj to dopušča. Omenjamo le, da se nas bodo naši prijatelji- v svojih molitvah spominjali, zlasti naših predstojnikov, da jim dobri Bog nakloni obilo radodarnih dobrotnikov. Le s pomočjo teh bo mogoče polagoma zaceliti globoke
rane. — Potres se še vedno ponavlja, vsled močnih sunkov beže 'judje znova iz poslopij, tako zlasti 24. febr. Zima noče odnehati. Samostanska služba božja se obhaja v deželni bolnici. Dobrega stanovanja zelo pogrešajo ljudje in naši sobratje, ki so še ondi.
Umrl je kardinal Dijomed Falkonio (Falconio). Rajni naj-v>šji cerkveni knez je bil iz frančiškanskega reda. V red je vstopil *• 1860. Še kot klerika so ga poslali v severno Ameriko. Po dokončanih šolah je izvrševal ondi in doma v Italiji, kamer se je Pozneje vrnil, razne redovne službe. Bil je profesor, samostanski ln provincijalni predstojnik, generalni vizitator in generalni prokurator celega reda. L. 1893. je postal pravi škof. L. 1899. je bil kot papežev zastopnik poslan v Kanado, tri leta pozneje pa v jstj lastnosti v „Združene države" severne Amerike. Od rajnega pija X. je bil 1. 1911. poklican v sv. zbor kardinalov. Zadnji čas je stal na čelu zbora, ki rešuje preporne zadeve vseh redovnikov. Umrl je 8. febr. Sedaj ima naš red v kardinalskem zboru še samo enega. Ta je prejšnji lizabonski patrijarh kardinal Netto, ki je kot kardinal izmej vseh najstarejši, že 33 let.
Tretji red in vojska. V Italiji poživljajo povsod tretji red, uaj prevzame na polju krščanskega usmiljenja, ki je sedaj tako Prostrano, vodilno vlogo. Ne vemo, če je tako organiziran, da bi Jo mogel prevzeti in izvršiti. Vsekako je to častno povabilo, ki kaže vsaj pravo pojmovanje tretjega reda. Mi bi želeli, da bi se že sedaj skazal vrednega tega zaupanja, potem pa z roko v roki delal s katoliško ljudsko stranko za preporoditev italijanskega 'judstva v duhu sv. Frančiška, potem se ne bo več dalo tako zapeljati kakor se je dalo v tej vojski.
Sv. Frančišek patron italijanske ljudske stranke. Tudi Italijanski katoličani so prišli počasi za nami. Vstanovili so svojo »katoliško ljudsko stranko". Za patrona so ji sv. oče določili našega sv. očeta Frančiška. Nato je točasni vrhovni odbor sklenil, naj se njegov god 4. vinotoka vsako leto s slavnostnimi prireditvami proslavi. V oklicu povdarja, kako primernega patrona da sv. oče odbrali novi katoliški organizaciji. Zakaj sv. Frančišek Je znal kakor noben drugi zravnati vsa nasprotstva in prepade mej bogatimi in vbogimi, visokimi in nizkimi, učenimi in ne-ukimi. On je, zlasti po svojem tretjem redu, pokazal, kako je mogoče človeško družbo prenoviti. On je tudi pri vsem navdušenju za prostost in pravice naroda visoko spoštoval oblast, pred ''sem cerkveno. — Če italijanska „katoliška ijudska stranka" ne °° imela samo imena, ampak tudi duha Frančiškovega, ji je Procvit, moč in edinost zagotovljena.
Rajni cesar je dal malo pred smrtjo 100.000 frankov za Petrov novčič.

V pobožno molitev se priporočajo:
1. pokojni udje tretjega reda
1)	skupščine celjske:
Celje: Antonija Gorišek, Franca (Delfina) Štancer; Teharje: Ana (Cecilija) Jelovšek; Št. Jurij: Ajta (Marija) Zidar; Vojnik: Marija (Uršula) Jezernik, Janez (Alojzij) Skamen; Šmartno: Frančiška (Terezija) Lešnik. Ana (Marija) Šmarčan; Žalec: Frančiška (Serafina) Žužek, Ana (Elizabeta) Kač; Polzela: Frančiška (Klara) Pečovnik; Šent lij: Janez Kristan; Ka-lobje: Leopoldina (Frančiška) Jager; Žusem: Marija (Liza) ŽvegleH Šmarje: Jožef (Ludvik) Dečman; Sv. Križ: Marija (Katarina) Karlin, M«' rija (Magdalena) Lipnik, Marija tAna) Ocvirk, Marija Mlinarič; Pdnikva: Jurij Povalej, Marija (Liza) Podgoršek; Pilštanj: Ana (Marija) Jugi Sladkagora: Andrej Zdolšek; Dramlje: Marija (Liza) Mastnak; Nova cerkev: Marija (Klara) Senegačnik, Štefan (Konrad) Lebič (f prišel v Ti' rolah pod vlak); Št. Jošt: Jera (Marija) Jur; Št. Jedert: Matevž (Jožef) Lavrinc; Galicija: Janez (Frančišek) Doler (bil v redu 42 let).
2)	skupščine nazarske:
Braslovče: Marija Marovt, (mati vč. p. Huberta Marovt, franč-učitelja v Novem mestu na Kranjskem), Ana Zajc; Sv. Janez na Vinski gori: Marija Obreza, Marjeta Zajec; Mozirje: Ana Pečnik.
3)	skupščine mariborske:
Maribor: č. s. Marija Henrika, roj. Margareta Dobek,- šolska sestra iz Ul. reda sv. Frančiška Asiškega, * 11. marca 1879 v Breznu, Štajersko, redovnica postala 15. avgusta 1910, f 14. febr. 1917 v Kamnici Pr| Mariboru, Jožefa Čižek, Marija Res; Ptuj (hiralnica): Miha Čerič; Sveti Lovrenc na Dravskem polju: Helena Horvat; Fram: Elizab. Finžgar-
4)	skupščine svetotroj iške:
Belatinci: Mara Beligaš; Kapela: Marija Domanjko; Sv. Jurij ob Ščavnici: Marija Stranjšak.
5)	skupščine brežiške:
Bizeljsko: Marija Škofca; Brežice: Frančiška Zagorec; Dobova: Marija Novak; Čatež: Ana Tomše, Helena Tomše; Sromlje: Neža Lapuh; Cerklje: Marija Tomše.
6)	skupščine v D rež niči (Goriško):
Marija (Terezija) Sivec, begunka, doma v Volarjih pri Tolminu.
7)	skupščine goriške na Kostanjevici:
Amalija Filipič, Marija Erjavec iz Ravnice, begunki.
8)	skupščine svetogorske:
Marija Galantič, begunka; Dol. Trebuša: Terezija (Rozalija) Mrak-
9)	skupščine svetokriške (pri Ajdovščini):
Sv. Tomaž: Antonija (Klara) Zgonik; Otlica: Ana (Elizabeta) Pičent; Črniče: Franc (Anton) Makovec.
10)	skupščine ljubljanske:
Frančiška Juršič (sprejeta v Brežicah); Marija Križe, bolniška sestra, Umrla v Toplicah; Marija Maček (v lil. redu 38 let), Ivana Nardeli, Frančiška Pucihar, ud »Fr. mis. družbe«, za sklad in Mis. družbo darovala po 50 K; Marija Žnidaršič, Terezija Strajnar, od rojstva bolehna, pa zelo potrpežljiva in vedno vdana v voljo božjo, umrla stara 18 let; Katarina Reven (v lil. redu 46 let), Marija Zore (v lil. redu 40 let), Marija Derčar, Terezija Gaberšek (sprejeta v Celju št. 1247), Marija Dolenc vd. pl. Guštak, sprejeta v Zagrebu I. 1878, ud »Franč. misijonske družbe«; Marija Škerjanc.
11)	skupščine novomeške:
Šmihel: Jožef Zupančič (f na bojišču), Marija Blažič, Jera Hirš; Preči n a: Uršula Hrastar, Marjeta Štangelj; Semič: Neža Jakša, Marija štubler; Šent Rupert: Polona Kalčič, Marija Odlazek, Frančiška Škoda, Marija Bartolj.
12)	skupščine kamniške:
Komenda: Lucija Stegnar, Marija (Terezija) Juhant, Jera (Cecilija) Kmetič, Frančiška (Klara) Jenko, Katarina (Ana) Pogačar, Marija (Ana) Jerovšek, Katar. Paganel, begunka, Helena (Klara) Ipavec, Marijana (Terez.) Boljtežar; Kamnik: Frančiška Pibernik, Marija Šarc, Ana Žagar; Ihan: Marija Zupanc; Radomlje: Barbara Vidergar (45 let vlil; redu); Homec: Marija Čibašek; V r an j a P e č (Paloviče): Primož Barlič; Tunice: Bara Vavpotič; Cerklje: Marija Polončič, Marija Tomažič. — Pokojna dobrotnika sv. misijonov: Jurij in žena Marija Lapanja, f na Ponikvah Pri Tolminu. Naj počivata v Bogu!
II. pokojni udje armade sv. Križa:
Frančiška Jenko, Marija Mali; Ruše: Marija Pečer, Peter Rebernik. Priporočajo se udom armade sv. Križa v molitev!
Dalje se priporočajo v molitev: H. Z. za zdravje. Neka tretjerednica Priporoča v molitev svoja dva sinova: enega, ki je v vojnem ujetništvu, da bi se srečno vrnil, ali če je volja božja drugače sklenila, da bi umrl v milosti božji; drugega, da bi se vredno pripravil za svoj stan. Neka družina se priporoča presv. Srcema, sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. v molitev za usli-šanje in za potrebno pomoč! Tretjerednica iz Polzele se priporoči v molitev, da bi mogla v resnici krščansko živeti in srečno umreti v milosti. Begunci, vojaki, ujetniki.
Zahvala za vslišano molitev.
Velika zahvala sv. Antonu Pad. V hvaležno dolžnost si štejem, objaviti zahvalo lurški Devici in sv. Antonu za premnogo pomoč v prav velikih zadregah in zadevah v teku treh let, zlasti o priliki zadnjega potresa. — Alojzij Šoba, župnik. (Zaradi pomanjkanja prostora je poslana zahvala zelo skrajšana. — Ured.) — A. B., Novomesto, se najprisrčniše zahvaljuje sv. Antonu in sv. Roku za popolno ozdravljenje, brez operacije in za večkratno uslišanje. Obljubljene zahvale: slava Brezmadežni in sv- Frančišku za gotovo pomoč — tretjerednica iz Polzele, Štaj. — Na priprošnjo sv. Jožefa, sv. o. Frančiška in sv. Antona Pad. sem bila uslišana v
neki posebni zadevi, zahvaljujem se iz celega srca v večo čast božjo. — T. V., Dunaj. — Najprisrčniša zahvala svetogorski Materi božji, imela sem hud revmatizem, strašne bolečine po vsem telesu, Marija mi je pomagala. Apol. Z. — Najsv. Srcu Jez. in svetogorski Mariji bodi zahvala, da sem bila po večkrat ponovljeni devetdnevnici uslišana: ozdravela sem od bolezni na ušesih in ohranila posluh, ki je bil v nevarnosti. — U. B. — (Zahvale so
okrajšane — ured).
Armada sv. Križa. — Miloščina udov (armade sv. Križa) za Sv. Deželo v februarju: Katarina Vidmar, Ljubljana: 4 krone; Martin Bobovec, Harsliget: 35 kron; Marija Grebenc, Marolče: 26 kron 20 v.; Ana Božič, Ljubljana: 2 kroni 40 vin.; Franca Pasquotti, Naklo: 2 kroni 60 vin.; Franc Pirc, Sv. Duh: 50 kron; Marija Vesel, Šmarata: 20 kron; Ana Filipič, Godem.arci: 24 kron; Frančiška Kodar, Poženk: 39 kron; Uredništvo »Bogoljuba«: 50 kron; Posamezni: 9 kron 10 vin.; neimenovana: 10 kron; Alojzija Čuješ, Ljutomer: 24 kron. Došlo za armado sv. Križa v Kamnik: preč. g. Arko Mihael, dekan v Idriji'-8 kron; Katarina Traven, Tunice: 10 kron; Franč. Jašovec, Radomlje: 1 K, Katar. Aleš 4 krone. Neža Bajuk, Radoviča pri Metliki: 4 krone.
Za kitajski misijon je došlo k nam v Kamnik nadalje: neimenovana iz Braslovč za odkup deklice, ki se naj imenuje Marija: 20 kron (poslano po preč. p. Kerubinu Tušek); neimenovana iz Bočne za odkup-ljenje dveh otrok, eden naj se krsti na ime Rafaela, drugi na ime Ludvik: 51 kron (poslano po preč. p. Kerubinu); Jožefa Novak od sv. Frančiška za odkup otroka, ki se naj krsti na ime Frančišek: 20 kron (poslano po pč. p. Kerubinu in Nazareta). Janez Pečolar, Topolšica pri Šoštanju: 10 kron. Katarina Aleš, Radomlje pri Kamniku: 10 kron. Neimenovana (v naši zakristiji): 50 kron. Pokojna dobrotnika Jurij in Marija Lapanja iz Ponikve pri Tolminu, ki sta sama skromno in varčno živela in kljub temu, da jima je edini otrok umrl, pridno delala ter si precej prihranila, vse pa sta obrnila v dobrodelne namene, zlasti za sv. misijone; na naše upravništvo je blag. g. Jakob Bajt, kateremu sta izročila prihranjeno imetje, poslal za misijon preč. p. P. Baptista Turka: 2000 kron. Dobri Bog povrni blagima dobrotnikoma v blaženi večnosti pa tudi vestnemu oskrbniku, ki je natanko izpolnil pobožno naročilo dragih pokojnikov!
Za frančiškanske misijone: tretjeredna podružnica vČrensovcih (Cserfold): 50 kron.
Za afrikanske misijone: Sv. Trojica v Slov. g.: Suzana, Alojzij, Marija in Jožef Brunčič: 4 krone; Marija Letnik: 1 krono (poslano po vč. p. Joahimu). — Vsem dobrotnikom: Bog plačaj z večnimi darovi!
■ —
Nihil obstat. P. Constantinus Luser. — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. theol. Imprimatur. P. Placidus Fabiani, Min. Prov. — Vredil P. Evstahij Berlec.