LISTEK. Pedagoški zbornik 1923 (Dalie.) III. Prva študija — Načelne misli glede izobraževanja osnovnošolskih učiteljev, K. Ozvald, bi naj bila nekaka akademska razprava, ki pa ji mattjka bistveno, namreč — znanstvenega raziskovanja. Zato nam tudi ne more podati novih odkritij in izsledkov, (emveč ponavlja povečini že znane misli in nazore, ki vedno ne držijo. Tako zveni primer otroka z divjakom, ki ga treba vedno obrezovati. privezovati in čuvati, precej banalno ter nikakor ne ustreza več zahtevam moderne pedagogike, ki stavi vso vzgojo na povsem drugi temelj. Otrok se naj razvija sam potom aktivnega dela, potom samoudejstvova • nja in učitelj nikakor nima pravice, da ga obrezuje in prikraja po svojih vzorih.* V vseh drugih državah so mogočne stnije, ki se bore za novo pojmovanje vzgoje in za novo šolo tako: »Die entschiedenen Schulreformer«, poleg drugih struj v Nemčiji švicarska in francoska »L' education nouvelle«, ruska »delovna šola« itd. Celo naše učiteljstvo hoče organizirati šolo na tem principu, na pr, v Št. Janžu na Dravskem polju. Zato so taka naziranja o vzgoji nekam čudna. Tudi sicer ne gre študija dovolj globoko in končno zahteva, naj prevzameta vzgojo učiteljskega naraščaja sred- Proti takemu pojmovanju vzgoje sem se jaz boril v pretežnem deiu svoje knjižice ter sem se dokopal tudi de pozitivnih rezultatov, ki bi lahko dali nekaj smernic i drugtai narodonj. Preko teh izsledkov ne more noben naš pedagog, ki se hoče resno baviti z vzgojo in ki mu je do stvarnosti. nja šola in univerza, ni dovolj podprta ter ne izvira logično iz celotne študije in iz premis. Če zahteva vzgoja učiteljskega naraščaja temeljitih reform. jih zahteva istotako celotni sistem šolstva, jih zahtevataistotako tudi srednja šola in univerza. Če govori študija o tem, da naj služi šola življenju, pomisli čitatelj celo prej na hibe naših gimnazij, realk in univerze nego na hibe učiteljišča, ki je vsaj po svoji funkciji v službi življenja. Zato se mi zdi to drzen skok in nezadostna rešitev problema vzgoje učiteljskega naraščaja, če jo prepustimo kratkomalo in brezpogojno današnji srednji šoli in univerzi. Kako naj prevzame univerza, da že ne govorim o srednji šoli, vzgojo vsega naroda, ko niti kompromisa med znanstvenim delom in med pripravo akademske mladine na praktične poklice ne more preboleti, ko ne more dati filozofska fakulteta dovolj pedagoške naobrazbe niti naraščaju srednješolskega učiteljstva? Institucija univerze ima tako močne.tradicije ter temelji na stoletja trajajočem zgodovinskem razvoju, ki ga v današnjem družabnem redu niti noče niti ne more prekiniti. Sploh pa manjka tudi drugih pogojev za realizacijo takega narta, sposobnih profesorjev itd. Možno je. da študija predvideva te reforme učiteljske vzgoje šele za daljno bodočnost, ko se bosta v temeljih reformirali že srednja šola in univerza. Toda tudi za ta slučaj je brez globlje vrednosti, ker z reformami učiteljske vzgoje, ki je predpogoj za vzgojo naroda, ne moremo in ne smemo čakati. To bi značilo zapisati se — hiranju in smrti. Tukaj treba drugih, hitrejših in učinkujočih reform, ki se dado tudi realizirati in ki bi imele prave uspehe. Zato se mi zdi čudno, da se vkljub vednim klicem osnovnošolskega učiteljstva ne zglasijo učne osebe z učiteljišč, ki še niso povsem okostenele v današnji obliki šole. Prva študija tako ne more nuditi učiteljstvu veliko, kar bi ga lahko poglobilo, mu pokazalo nove cilje. nove poti, nove smernice. Končni postulat ni znanstveni izsledek, temveč le dogma, v katero učiteljstvo lahko veruje ali tudi ne. Druga študija — Pedagogij na filozofskih fakultetah, dr. Paver Strmšek — nam tudi ne podaje mnogo novega in niti tega namena nima. To bi naj bil le predlog za diskusijo. Zdi pa se mi, da je študija premalo tehtna, da bi jo lahko vzeli za bazo kake znanstvene, stvarne diskusije. Da se lahko o kakem predlogu res diskutira, je treba gotove probleme že razviti ter jih za diskusijo pripraviti. Ne bom tu podrobneje analiziral posameznih misli, ker sem se nekaterih glavnih dotaknil že v kritiki prve študije, ampak preidem takoj k tretji študiji, ki je nekak centrum v letošnjem Zborniku in ki mu daje, rekel bi, pravo lice. Naslov — Ovirih duhovnega in kulturnega življenja — s podnaslovom — K u 11 u r n o-p e d a g oške smernice, Čibej Franjo — nam obeta namreč zelo veliko. Toda naj povem prej še nekaj uvodnih misli, ki me v tem trenutku mučijo, preden prestopim k študiji sami. IV. Od vsake študije, od vsake razprave in razpravice moramo zahtevati, da bodi stvarna, da izražaj misli jasno in določno. zahtevati moramo eksaktnosti in preciznosti. Le tako se lahko dokopljemo do novih spoznanj, le tako pridemo do konkretnih rezultatov. Preden govori znanstvenik. določi kolikor mogoče natančno vsebino vseh terminov, ki jih hoče rabiti, ustvari si eventualno tudi nove eksaktne termine, ki jih potrebuje, da pride problemu, ki ga je načel, do dna. Študija, ki operira z neznanstvenimi in neeksaktnimi termini, ostane le besedičenje brez konkretne vsebine. Za današnjo dobo ne zadostuje več, da bi govorili v kaki mistični, lažipoetični obliki, ki ima lahko vsebino, pa ni potrebno, da bi jo imela. In če jo ima, ovira ravno oblika, da bi se lahko dokopali do nje. Vsaka še tako preprosta trditev mora biti stvarno utemeljena in znanstvenik se ne more nikdar dotikati s površnimi ocenami problemov, ki jih zadostno ne pozna, nikdar ne more vrivati. v svoje raziskovanje konvencijonalnih fraz, ki se upirajo vsakemu količkaj kritičnemu duhu. Nadalje je študija. ki nima za temelj lastnih misli, nujno Ie kompilacija tujih misli ter je brez vsake vrednosti za kulturni razvoj in napredek — dočim je vsaka še tako primitivna in barbarska misel, ki nam odkrije kaj novega, korak naprej v znanstvenem delu in iskanju. Če pa kdo nima dovolj lastnih misli in kritičnega duha, lahko po potrebi referira ali prevede pomembne študije tujih narodov, seveda v primerni obliki. Vse to velja zlasti za našo pedagogiko, kjer potrebujemo ustvarjanja, raziskavanja, kritičnega motrenja, ne po trebujemo pa kompilacij in plagiranja. Tudi mi moramo začeti hoditi z lastnimi nogami, kajti ustvariti moramo svojo samolastno noto v pedagogiki. raziskati moramo sami probleme, ki se tičejo samo nas. In teh principov se mora držati tudi Zbornik, držati se jih mora ravno tako študija »O virih duhovnega in kulturnega življenja«. V. Ne zanikujem, da sem nalašč postavil te logične zahteve, in sicer z namenom, da pokažem neresnost pričujoče tretje študije, h kateri sedaj prestopam. Zoper principe. ki sem jih tu postavil, greši študija na vsaki strani, v vsakem odstavku neštetokrat. O kaki jasnosti ali eksaktnosti izražanja ni niti sledu in prepogosto človek ne ve. ali je avtor sploh kaj hotel povedati ali pa se le igra z besedami. Glavna hiba tiči pač v tem. da snovi, ki jo je skompiliral iz raznih del. ni prebavil in da snov ni šla skozi njegovo duševnost. Zato je tudi v študiji ne more obvladati. ampak se igra snov ž njim ter ga meče sem in tja. Čemu muči sploh čitatelja s formami in tipi Sprangerja, ki jih, ne vem zakaj, imenuje šestero virov, iz katerih prodira naše življenje? Ze v tem se vidi vsa neeksaktnost. ko imenuje šablonsko podelitev sodobnega človeka na šest tipov — vire našega življenja. — Čemu tlači v okvir kratke študije toliko raznorodnih elementov, ki jim ne more dati stvarne, vidne sinteze? Ali mar zato, da zagreni drugim s svojo študijo čitanje avtorjev, iz katerih je sam črpal svojo modrost? Čemu ne upotreb lja eksaktnih terminov in ne gre problemom metodno. znanstveno do živega? Čemu ocenjuje na smešno banalen način probleme, ki jlh ne pozna in jih mogoče nikdar doumel ne bo, ker se preveč zapira realnemu življenju in dvajsetemu stoletju strojev, ki ima čisto posebne zakonitosti, po katerih se vrši ves razvoj? Čemu izloča v vsej svoji študiji človeka dosledno iz miljeja. s katerim sploh ne računa? In kako tnore govoriti končno o vzgoji na strani 47. v takih frazah po vsem tem, kar se je že o vzgoji stvarnega pisalo in dognalo. To je pravzaprav drzno, da muči učiteljst^o in čitatelja s sličnim nestvarnim govoričenjem še danes, ko so izšle že tudi pri nas stvarne študije o vzgoji! In kje so končno konkretne kulturnopedagoške smernice. ki bi nam pokazale res nove perspektive za bodočnost. saj jih obeta podnaslov? Ne bom se spuščal v analizo posameznih misli. ki so vzete iz najrazličnejših avtorjev, ker nimam pri rokah niti avtorjev niti se ne čutim poklicanega, da bi lahko govoril o vseh teh problemih. Tudi se ne maram spuščati v podrobnosti študije same. ki bo šla mimo učiteljstva brez vpliva, kakor da je ne bi nikdar bilo. Kar pa lahko posname učlteljstvo iz študije, je to, da ve, kako ne sme delati, če hočemo res dvigniti našo pedagogiko in naše vzgojstvo. Takemu načinu dela mora veljati neusmiljena borba. ker le tako bomo prišli in se dvignili do bolj zdravih del. Jaz upam, da je to zadnja Študija te vrste, ki jo je prinesel Zbornik, in da se bo začelo tudi v pedagoškem področju delati stvarneje. kakor se že dela pri nas na filozofskem. Nositelj tega dela pa bo najboljši del učiteljstva samega v tesni zvezi z najboljšo intdigenco. ki mora tudi obsojati neresni način dela. VI. Četrta študija — P o m o ž n o š o 1 s t v o, Anica Lebarjeva — je stvaren, informativen članek, ki nudi čitatelju vpogled v to važno panogo šolstva ter ga opozarja na njeno važnost. Če bi hotel še kaj za vsako ceno pristaviti, bi pripomnil, da nekako manjka globljih vidikov in nekoliko perspektive o možnosti razvoja ix>možnega šolstva. če se organizira kdaj prava delovna ali produktivna šola. Jaz sem si natančneje ogledal na pr. tu v Parizu. rue Vulpian, pomožni razred za zaostalo deco v starosti 8—12 let. kjer poskušajo zbuditi in razviti tudi intelektualne sile učenca s pravim ročnim delom, s ključavničarstvom in z mizarstvom. Po izjavah učitelja in po mojem lastnem vtisku izkazuje ta način dela lepe uspehe, čeprav je vse šele v začetku. Meni se zdi, da se bo tudi pomožno šolstvo razmahnilo šele v resnici takrat, ko premagamo šolo učilnico. — Toda to ni nikakor kritika študije, to so le moje misli. S tem smo si ogledali prvi glavni del Zbornika »Članki in razprave« ter lahko prestopimo h »Kulturnetnu preg 1 e d u«, ki sestoji iz štirih delov: a) Nova pota do novih pedagoških ciljev, Žgeč Franjo, b) Domača pedagogika v letošnjih resolucijah, c) Ljudska visoka šola v Ljubljani. d) Naredba. a) O referativnem članku: N o v a pota do novih pedagoških ci1 j e v — Žgeč Franjo ne morem mnogo govoriti. ker sem avtor sam. Referat je zapoznel ptič, ki bi bil popolnoma na mestu pred dvema letoma, ki je pa bil sedaj naročen. Nisem ga pisal s posebnim navdušenjem. zato tudi ni na tisti višini. na kateri bi lahko bil, čeprav se ga ne sramujem. b) Posrečena se mi zdi misel zbirati vse resolucije zadnjega leta pod naslovom: »Domača pedagogika v letošnjih r e s ol u c i j ah«, kajti te spadajo vsekakor v Ped. Zbornik. Ne bom razpravljal o posameznih resolucijah, ker to ne spada v okvir kratke kritike. vendar pa me silijo resolucije kato- liškega shoda, da se ustavim malo pri njih. Ko sem jih čital prvič, sem se nehote vprašal, kako pa so te prišle v Pedagoški Zbornik, ko nimajo s pedagogiko popolnoma nič skupnega. To je verfdar čisto navaden cerkvenopolitični načrt, kako si pridobiti popolno premoč nad šolo, nad našim učiteljstvom, nad našim narodom. to je pravzaprav posmeh vsaki objektivni pedagogiki. Nikdar ne bi bil pričakoval, da gre ta načrt v svojern fanatizmu tako daleč, da zahteva nekako kontrolo cerkve celo nad posameznimi predmeti, da zahteva od države katoliško pedagogiko, da zahteva le versko in nravno neoporečene katoliške učne osebe (za katoliške kraje). Meni se zdi. da vkljub trenotnemu videzu gre razvoj v nasprotno smer in da ni danes več čas za tako netolerantne, fanatične resolucije. Dobro je. da so te resolucije v Ped. Zborniku, ne zato, da bi jih učiteljstvo odobravalo, temveč da spozna naklepe cerkve, če pride kdaj do moči. To bi pomenilo v zmislu teh resolucij popolno inkvizicijo, srednji vek. Ne razumem. kako more uredništvo s takimi povsem političnimi načrti brez vsake pedagoške vrednosti koketirati ter celo zapisati na čelo teh resolucij blagohotne besede: »A v najobilnejšem obsegu se je vzgojnih vprašanj lotil kat. s h o d«. Vzgoja je tu le sredstvo političnim ciljem, zato to delo nima ničesar skupnega s pedagogiko, z vedo o vzgoji in te resolucije spadajo v politične časopise gotove barve, ne pa v PedagoŠki Zbornik, ki naj ostane člsto pedagoški. (Dalle prfli.)