Slovensko rodoljubje in avstrijski patriotizem. Olasoviti ruski učenjak in profesor na vseučilišču petrograjskem, Vladimir Ivanovič Lamanskij, je napisal leta 1896. v ruskem časopisu »Zivaja starina« važen članek, v katerem1 je odločno branil pravo manjih narodov do pouka v materinem jeziku v ljudskih šolah. Njegova izvajanja niso izgubila od tedaj prav nič na svoji aktualnosti in jih zato osvežamo tu. Omenjeni učenjak piše: »Ako menimo, da je velike važnosti svoboda ljudskega duha, moramo tudi pripoznati, da tu treba resno upoštevati razliko v kulturi in omiki. Vsak jezik se razširjufe na svoj način. Jezik, ki ima bogato književnost in kulturo, se uči zaradi potrebe. V nižjih ljudskih šolah pa mora vladati samo narodni jezik. Kdor v takih šolah uči tuji jezik, ta vliva vodo skozi sito. Otroci se ne nauče tega ]ezika, a kar se nauče, pozabijo doma. Prazna je zahteva. da vsakdo mora znati državni jezik. Komur tega treba, ta se ga že nauči. V svojem lastnem jeziku se človek prej nauči ljubiti in spoštovati svojo domovino. In naj je materin jezik preprost in siromašen, vendar je mil staršem in deci; zaradi šole z materinim jezikom ljubili bodo še bolj Rusijo in njenega carja. Ni smeti pozabiti, da je človek, prezirajoč svojo narodnost, najzoperneji pojav, in da je vsak preprosti seljak, ki ne umeje ruski. stokrat koristneji za Rusijo. nego vsak renegat, čeprav dobro govori ruski. Ne spoštovati kake narodnosti. to je nekrščansko, velika nesreča ... Priznati treba, da različnost popolnjuje in oploduje edinstvo. Vsak predpostavljenec, ki ne umeje narodnega jezika, je gola ničevost.« Te krasne besede učeniaka Lamanskega so sicer naslovljene na rusko vlado, a so prikrojene kakor nalašč tudi za naše avstrijske razmere. Treba je nadomestiti Rusijo in ruski jezik z Avstrijo in jeziki nje raznih plemen. in pred seboj imamo uiprav zlato pravilo, kako bi moralo biti urejeno naše javno šolstvo. in kako bi morale avstrijske vlade gojiti avstrijski duh. V krasnih besedah Lamanskega je obsežena svetopisemska resnica: Beseda je mrtva, duh je, ki oživlja! Avstriji ne bo ni malo poniagano z nemški govorečimi renegati, tieporušljiva zaslomba pa jej bodo vsekdar slovanski govoreči in čuteči — avstrijski patriotje. Šola ne bodi vzgojevalka nemški govorečih in na vse strani pripogibajočih se marionet, ampak vzgojevalka bodi celih mož in kremen-značajev! Zakaj čutu domovinstva je edino pravo mesto — v srcih! Domovina, država, treba — značaiev! A na koga se more bolj zanašati država: aii na onega, ki je brezvestno izdal rodno si krv in svoj rod, ali pa na onega; ki si je utrdil značaj v nepremični zvestobi do vsega, kar mu mora biti sveto in drago že po naravi? Ali na onega, ki je prelomil najsvetejšo prisego vseh.priseg, ki je kru<to z nogo pogazil sveti čut domovinske Ijubavi in ki ima takorekoč na čelu znak izdajstva na človeški naravi, ali pa na onega, ki ie ob vseh viharjih ostai stalen v prepričanju in v zvestobi svoji?! Na' kateri strani, vprašamo, natn je iskati pravih, zavednih, za vso žrtev pripravljenih in ne — komandovanih patriotov! Učenjak Lamanskij nam ie dal točen odgovor na to vprašanje: Za Rusijo je koristneji najpreprosteii seljak druge -narodnosti, nego pa renegat. ako tudi še tako dobro govori ruski! Mi pa si dovoljujemo tu malo varijacijo besed Lamanskega: Za Avstrijo je koristneji slehrni zavedni Slovan. nego pa ponemčeni. moralTio pokvarjeni slovanski renegat. V stalnosti in zvestobi kremene značaji. Kdor ni zvest v malem. ta ni zvest tudi v veli- kem; kdor se je z lahkim srcem izneveri! ožji domovini, cd tega ni pričakovati večje stalnosti do širše domovine. Duh je, ki oživlja; v srcih je mesto patriotizma. V Avstriji more le duh zadovoljnosti oživljati patriotizem; srečne bodočnosti Avstrija ne sme iskati v enolični, bodisi tudi po nemški govoreči masi, brez lastne volje, brez duha in brez zavednosti svojega lastnega narodnega dostojanstva, ampak v veliki zvezi zadovoijnih src. Av<striji treba podanikov, ki bodo govorili po svoje in čutili poleg tega avstrijski, a ne kamenenih src, ki ne občutijo — ničesar! Avstriji treba duha zadovoljnosti. Ta duh pa bo vladal šele tedaj, ko bo slehrni državlian nosil zavest, da sme v tej drža-vi živeti po svcje. govoriti po svoje in čutiti po svoje; Avstrija bo srečna šele tedaj, ko se bo splošno državna zvestoba očitno opirala na domovinsko ljubav in rodoljubje posameznili plemen, ko bo odkrito in slovesno pripoznana resnica, da sta rodoljubje in avstrijski patriotizem v popolnem so glasju, da se izpopolnjujeta. ter da je prvo čuvstvo neizogibno poslednjemu. V zlatih besedah učenjaka Lamanskega je torej1 obsežena neizprosna obsodba ponemčevanja in poitalijančevanja slovanskih plemen. Posebno poitalijančevanja. Lamanskij pravi, da je prazna že ta zahteva, da bi moral vsakdo poznati državni jezik. V Avstriji sicer sploh ne poznamo državnega jezika in je zahtevanje, da bi katerikoli si bodi jezik pripoznali državnim jezikom, golo zanikanje avstrijske ustave, vendar pa priznavamo Slovani, četudi ne črno na belem, pač pa de facto nemški jezik kakor občevalni iezik za nekatera centralna mesta. Ali kai naj rečemo o italijanskem jeziku, ki ga govori le malenkosten del prebivalslva ob periferiji, ob meji kraljestva, sokrvnega temu delu avstrijskega prebivalstva?! Kake koristi je pričakovati Avstriji od poitalijančevarja nje podanikov?! Ali ni to herostratsko početje, ako potom nesmiselnega raznarodovanja ne le širimo čuvstvo nezadovoljnosti med prebiva!stvom. v katerem so dani vsi predpogoji za negovanje pravega patriotizma. ampak odpiramo vrata onemu centrifugalnemu gibanju — mi nočemo sumničiti nikogar, ali dejstva so dejstva — med enirri! delom istega italijanskega prebivalstva, ki pljuska in širi svoje valove. ne proti no'tranjosti, proti središču države, ampak tjakaj čez mejo?! Nikar se ne varajte, gospoda na Dunaju! Nas uče izkušnje, da raznarodeni Slovan ni obrnil hrbta le svoji narodnosti, ampak se je kmalu navzel onega onega nevarnega čuvstvovanja, ki sili v te obmejne pokrajine od onkrai meje; izkušnje nas uče, da ravno slovanski renegatje stoje na čelu označenega in protiavstrijskega gibanja! Ako se torej že ponemčevanje ne da opravičiti na nobeno stran — ko ima vendar nemški jezik vse drugače zgodovinsko stališče v naši državi — je pa poitalijančevanje primorskih Slovanov naravnost pogubno za državo. Iz poitalijančevanja vzrastejo nam v najboljem slučaju za državo indiferentni ljudje, v večini slučajev pa aktivno nastopajoči agitatorji. Težko bodo torej odgovarjali pred sodnim stolom avstrijske zgodovine oni, ki zaradi predsodkov ali hipnih ozirov zagovarjajo politiko poitalijanoevanja. Naše prepričanje je torei tako-le: Dajte, oziroma pustite Italianom, kar jim gre po zakonu in kar že imajo v šoli, v uradu in v javnem življenju; ali privoščite tudi primorskim Slovanom, kar jim gre po istem zakonu! Naglasili smo tudi »v javnem življenju«. To smo storili dobro premišljeno. Zakaj Slovani zaslužujejo nekoliko več dobrohotnosti, nego bi bila ona. ki bi sezala samo tako daleč, da bi se naši otroci smeli učiti abc v slovenskem jeziku. Mi smemo zahtevati namreč — v smislu zlatih besed učenjaka Lamanskega — da vlada ne spremlja z nezaupnim ali rnorda celo zavistnim očesom našega javnega gibanja za utrjenje narodne zavesti med slovanskim piebivalslvom, ampak da smatra naše šole, naše zavode, naša podjetja: šolami zvestobe. stalnosti, moštva in značajnosti. Zakaj le od značajev, od mož, utrjenih v borbi, more pričakovati dobička avstrijski patriotizem; le iz zavesti, da sem svoboden državljan v svobodni državi, tnore vzcveteti ljubezen do one države, ki mi z materinsko ljubeznijo in zaupljivo- privošča tako svobodo! Nikar se ne plašite svobodnih in zadovoljnih državljanov! Nikar ne pretiruite in ne siikajte v najčrnejših barvah tistega namišljenega »kaosa«, ki bi baje nastal, ako bi bilo vsakomur. kar mu gre! Ako bo užival vsakdo svoje pravo, bodo zadovoljni vsi, a iz zadovoljnosti še ni bilo nikdar slabega sadu. Avstrija je res mnogojezična in mnogolična, ali Lamanskij pravi, da raznoiikost popolnjuje in oploduje — skupnost. Glasovitega učenjaka ruskega smemo torej navajati kakor klasično pričo, da slovensko rodoljubje ni na potu avsirijskemu patriotizmu, ampak je prvo podlaga poslednjemu!