Materinščina, — temelj vsej omiki! A. Vranski. Vsak resničen rodoljub goji v svojem osrčji gorečo željo, da bi rod, h kateremu on pripada, dospel do prave sreče. — Sreča! — pač tehtnega zadržaja je ta besedica! Kedo pa je srečen? Je-li niogoče, da sploh kedo na tem mukapolnem svetu postane srečen? Če se postavimo na čisto svetovna tla, ter neblaziranim srcem premišljavamo, reči moramo, da je sreča dosegljiva, da si vsak lahko prisvoji ta dragoceni dar! Slehern človek more srečen biti! Treba mu je le življenje tako vravnati, da bode ugajalo svojemu namenu, kajti n a m e n je najpoglavitnejša reč za vsako živo bitje. Da pa človek po tem takem življenje uravnati more, pred vsem poznati mu je svoj namen, vedeti mora sredstva, ki ga bodo sposobnega storila v spolnitev svoje svetovne naloge, s kratka, treba se niu je u č i t i. Po učenji se bliža človeku blažena sreča, najdražji dar izmed posvetnih darov. Kar velja o posameznem človeku, to velja tudi o skupiui ljudi — o narodu. Narod mora imeti priložnosti, da se uči; to učenje pa se mora ujemati z njegovim namenom, ono se mora naravno — na podlagi materinega jezika — vršiti, kajti le to ostane, kar je naravnega, nenaravno pa zgine, če si tudi s pomočjo nenavadnih sredstev ohrani nekaj časa življenje. Zlasti v sedanjem času se dosta pisari o enakopravnosti (v šoli, v uradih itd.). Tu ne bodemo razpravljali, koliko te ravnopravnosti vživamo mi slovenski učitelji, a omeniti hočemo znova to, kar se je sicer že tolikokrat povdarjalo, namreč da se v naših ljudskih šolah na slovenščino le premalo ozir jemlje 1 Med tem, ko se toliko časa potrati z brezvspešnim učenjem nemščine, zanemarja se pa materinščina ali pa se v nji le površno, polovičarsko poučeva! Saj pa tudi drugače ne more biti! Dvema gospodoma ni mogoče služiti. Naše šolstvo je sicer dobro uravnano, a zakoni se nenaravno izpolnujejo! S psihologično temeljitostjo ter s pedagogično vednostjo so strokovnjaki vže tolikokrat dokazali, da isto časno poučevanje v dveh jezicih — mi govorimo tu o ljudskih šolah — je p edagogičen absurdum, — a vendar jih še dosti, ki se vnemajo za to podvojeno, nenaravno namero. — Zakaj bi se v slovenskih šolah ne prisvojala slovenščini ista veljava, ki ji po naravnem pravu gre, kakor se prisvojuje nemščini v nemških krajih? — Kakor bi bilo smešno in nepedagogično, če bi kedo hotel vsako posamezno dete z istimi pomočki in po istih pravilih vzgojiti, — ravno tako srnešno in nepolitično bi bilo, ako bi kdo odgojevaje in poučevaje mladino, jedno deželo hotel po istcm kopitu z odgojilnimi napravami osrečevati, kakor drugo! Vsakemu svoje! Naraven mora pouk biti, to je njemu prvi pogoj, naraven pa je, če se vrši po naravnih zakonih t. j. v materinem jeziku in če se ta jezik dostojno izobraževa! Gojitev materinega jezika naj bo posebna briga vsakemu učitelju. Učitelj more dosti pripomoči k sreči narodovej in sicer ravno s tem, da izobražuje z vso skrbnostjo mu izročeno deco, in če je rodoljub, če mu je za blagor svojega rejenca mar, gotovo tega tudi opustil ne bo! Važna naloga je to in vsak rodoljuben odgojitelj naj se je poprime z vso vestnostjo! — Jezik znači posebnosti naroda, on je vez, ki druži otroke enacega rodii, on kaže stopinjo omike! Vsa omika se rodi iz izobraženosti jezika. Jezik, materin jezik, je temelj narodnemu življenju, on ima obveljati v cerkvi, šoli itd. S tem da pripomoremo k izobraženji svojega jezika, da pripoznavamo občno veljavo materinščini, pripoznavamo tudi poklic naroda. Ta pa je izobraženost, blagostanje! Torej le po svojem jeziku moremo dospeti do prave omike, do istinite sreče! — Po jeziku se zaveda mirod svoje narodnostil Kako jo bomo tedaj najbolje budili? S tem, da bomo vsestransko delali v povzdigo milega nam jezika ter ponosno kazali na njegovo lepoto! Že v rahla srca šolske mladeži se na tak način lahko vsadi kal zavednosti! — Kako lepa in vzvišena naloga se ponuja tu zavednerau učitelju! Narod brez zavednosti, je le truma sužnjev, ki se ne navdušuje za nikakoršno vzorno podjetje. Vsacega naroda poklic — dejali smo početkoraa — je omika; do omike pa ima vsak pravico, to je utemeljeno v njega bistvu. Delajmo, kolikor znamo in smemo mi slovenski narodni učitelji v to, da ogladiino to cesto, ki pelje do omike, do sreče narodove, po otrocih, ki so nam izročeni v pouk in odgojo, da izrejamo zavedne narodnjake, ki bodo vedli in čutili svoje potrebe, ter svojo nalogo! Tudi slovenščini mora čas napočiti, ko se jej bode priznala natorna pravica. Omolkniti bodo morali s časom oni, ki Slovencem oporekajo, da so še malo izobraženi. Da naš narod ni prispel do tolike omike, ko drugi, teniu ni kriva nezmožnost, inarveč le pomanjkanje narodskih pravic zlasti pa zatiranje materinščine. Ta pa je in ostane vendar le prvi vir splošni izobraženosti ter temelj vsej omiki!