ton d
Kmetijske in rokodělske novice.
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 9. Malitravna. 1845.
List 15.
Božje varstvo.
(Resnična prigodba. *)
mert povsod za nami hodi,
Ni je moč nikjer odgnat'
Le ko varh nas rajski vodi,
Mora smert od nas bežat'.
Na pečíni tam gornáti
Mlada sinčika stojtà,
In očetu kamnje brati
Za nov hram pomagata.
) 3. dan Svecana 1843 se je ta zgodba
pod Donačko goró na Štajerskim
perpetila.
Voz za vozam se naloži,
Oče sam domú peljá,
Starši sinek kamnje proži,
Mlajši pak se tam igra.
Oče zadnji kamen nese
In ga k drugim perloží; —
V tim se celi hrib potrese,
Skala pokne, zabobní.
Oče ogleda se, ter vidi,
De pečine pokajo,
Šibre, skale kakor zidi,
V globočino treskajo.
Komaj na višini poči,
Veči sin na stran zletí,
In iz jáme v gorco skočí,
Srečen skalam odbeží.
V serce pa očeta speče ,
Smerten strah ga obletí,
Mlaji sin do njega teče
In za njem se peč vali.
Zdej, zdej smert ga bo požerla —
Misli oče tam stermeč —
Že ga z puham je poderla,
Zdej — — na stran se vdêre peč!
Oče, vidit sina živa,
V naročje vzame ju,
V radosti solzé preliva,
Hvalo da klečé Bogú!
Strašna vidi razvalina
Pod Donačko goro se,
Tam očeta in dva sina
Angel smert' obvarval je.
Jože Hašnik.
Perstavik k veselim oznanilu okrajšane vojašké službe.
De bodo tudi tisti vojaki (soldatje), ki že osem let služijo, dobróte milostljivo okrajšane
vojaške službe deležni, so presvitli Cesar FERDINAND 16. dan pretečeniga mesca ukazali, de
imajo že letas vsi tisti slovó dobiti, ki so v letu 1832 in 1833 v vojaški stan stopili; vsi drugi
pa, ki tudi ze čez osem let služijo, bodo v prihodnih dveh letih 1846 in 1847 poslóvljeni.
Porok mojih beſedi ſo laſtne ſkuſhnje.
Sadnji zhaſ je, de sazhnemo na pomnoshenje
gojsdov ali borſhtov miſliti, sakaj vſak kmetovavez
vé, v kakó shaloſtnim ſtanu ſe snajdejo naſhi gojsdi
ſedajni zhaſ, ktere bres premiſlika istrebujemo,
eno drevó sa drugim ſekamo in potem takim savoljo
prevelike ſeke, poſhilanja in prodaje leſá v vuna-
nje deshele, ozhitno in neuſmiljeno gojsde ropamo.
To ropanje borſhtov je poſebno v tiſtih deshelah
shaloſtno, kjer ſe vino pridelujo in vinſka terta
raſte; tam uboge meje in borſhti she zlo h konzu
gredó, kér ſe ſilno veliko leſá sa terte potrebuje.
De bi ſe tedaj gojsdi in borſhti v imenovanih
krajih sopet v bolji ſtan pripravili, nam samore
reja navadne akazije *) k tem nar hitreji
pripomôzhi, is ktere ſe da v malo letih, zhe bi
ſe je kmetovavzi prav poprijeli, zhuda veliko leſá,
gojsdov in borſhtov sarediti; satorej hozhem tukaj
*) Od akazije ſo 4 plemena snane; sa kmetijsko rabo je nar-
bolji sgorej perporozhena navadna akazija (unächter Aka-
zienbaum, amerikanischer Schottendorn, robinia pseudo-
acacia). To koriſtno drevo je v Ameriki domá, od kodar
ga je Janes Robin, franzoski botanikar, pred dvé ſto leti
v Evropo prineſel. Na Nemſhkim je ſhe le kakih 50 let sna-
no, kjer ga prav pogaſtama ſadíjo. V tem zhaſu je tudi na
Slovenſko priſhlo. V Ameriki sraſte do 80 zhevljev viſoko.
Meſza Roshnizveta zvetè s lepo diſhezhim, belim zve-
tam, kteri ſe potem v rujavkaſte ſiroke ſpremeni, v kterih
ſeme tezhi. Grosno hitro raſte, takó de v enim letu 8 do
10 zhevljev dolge mladike poshêne. Pravijo, de da akazija
tudi sa kurjavo poſebno dober leſ.
Vredniſhtvo.
Pomnoshenje gojsdov ali borſhtov.
5S
kaj vezh od tega takó koriſtniga dreveſa govoriti
ki po vſi pravizi saſlushi, ga de vſim kmetovavzam
priporozhimo.
Laſtnoſti akazije.
Med vſim drevjem, kar koli ga v naſhih kra-
jih posnamo, ne najdemo nobeniga takó naglo
raftljiviga dreveſa, kakor je akazija: njena raſt
je takó ſpeſhna in hitra, de v petih letih do 30
zhevljev viſokoſti sraſte. Marſiktero drugo doma-
zhe drevo tudi urno raſte, vender le komaj po-
lovizo akazijeve velikoſti v enakim zhaſu doſezhi
samore.
Nje deblo je proti toploti, mokroti in gnjilobi
takó ſtanovitno, de kôli, kteri ſo bili pred 50 ali
60 letmi v semljo sabiti, ſe dan danaſhnji bres vſiga
madesha ravno taki, kakorſhni ſo bili va-njo sa-
biti, is semlje jemljejo. Mnogoverſtne ſkuſhnje uzhé,
de akazija veliko dalje terpi kot nar terji hraſto-
vi leſ.
V Ameriki ſejejo akazijo in jo ſadijo s poſeb-
no ſkerbjo, vezh jo obrajtajo kakor vſako drugo
gojsdno drevo. Amerikanſkim barkam in ladjam to
drevo, ako ravno polovizo tanji od hraſtovih, prav
dobro ſlushi, sato is njega pri barkah vſe tiſte dele
narejajo, kteri nar vezh mozhi in stanovitnoſti pred
gnjilobo potrebujejo. Amerikanje napravljajo is aka-
zijeviga zvetja tudi neki ſirup, kteriga sa rasne
rezhí veliko obrajtajo.
Zhbele dobijo na akazijevim zvetju neisrezheno
veliko in dobre paſhe; ja ſhe zlo perje ali liftje
ſe v Ameriki sa mnogoverſtne farbe porabi.
Veje ali verhi tega naglo raſtljiviga dreveſa
nam dajo nar lepſhi in nar terdniſhi kôle ali ſhtange
sa hmelj, v vinſkih deshelah pa nar bolji rahle sa
terte, in kôle in rante sa latnike.
Akazijevi leſ pa ni ſamó nar boljſhi leſ sa ime-
novane rezhí, ampak je tudi tam, kjer ſe ga po-
goſtama saraſte, zeli desheli h neisrezheno veliki
koriſtnoſti. Mi ſmo ſe she vezhkrat po laſtnih ſkuſh-
njah preprizhali, de nimamo nikakor boljiga leſá
sa naſhe kmetiſhko orodje, sa misarje, ko-
larje, strugarje i. t. d. kakor je akazijev. *
Akazijevo perje je tudi prijetna klaja sa krave in
ovzé, ktero merzheſi nikoli ne oſkrunijo.
Reja akazije.
Miſlimo, de bo marſikteriga naſhih bravzov mi-
kalo svediti, kakó ſe akazijevo drevje pomnoshí?
in v kakſhni semlji ſe nar bolje obnaſha in nar-
hitreji raſte?
Akazija je terdo in poterpeshljivo drevó, ktero
tudi v puſtim in peſknatim ſvetu prav zhverſto ra-
ſte. Moje v ti rezhi ſtorjene ſkuſhnje ſo me po-
polnama preprizhale, de akazija proti ſolnzhnimu pri-
hodu in sahodu pràv dobro, proti polnozhi pa ſhe
boljſhi raſte, proti poldnevu pa raji boléha.
To mi bo pazh vſak sveden kmetovavez po-
terdil, zhe rezhem, de nam takih golih in prasnih
in ſhe drusih pripravnih proſtorov nikjer ne manjka,
kamor bi akazijevo drevje lahko saſadili ali saſejali;
naſadimo jih tedaj zele verſté, kakor grajo, in
ogradimo te verſte sopet s akazijo in kmalo ſe bomo
preprizhali, koliko nam bo gola graja vergla, zhe
jo vſako tretje leto ſékamo; gotovo vezh,
kakor popred zele meje ali borſhti drusiga leſá.
Naſadi ſi, dragi kmetovavez, akazije sraven poto-
kov in prepadov, takó goſtó, kakor moreſh: zhe
imaſh malo ſadesha, ſadi ga redko, kér ima akazija
to laſtnoſt, de, zhe jo v tretjim letu pri tleh poſe-
kaſh, ſe ſama od ſebe grosno pomnoshí in prav
veliko koreninzhinih svershkov ali baſtardov is ko-
renik poshene. Ravno na to visho ſim ſe dolgo
zhaſa trudil, imenovane svershke preſajati, in kér
ſo mi jele meje smiraj bolj peſhati, ſim mogel ve-
liko rahel in kolov sa terte kupiti. Potem pa, kér
ſim sazhel ſvoje puſhave in potoke s akazijo na gori
rezheno visho saſajati, ſim v kratkim zhaſu akazijo-
vih rahel sa vſe ſvoje vinograde dovelj pridobil, in
vſako drugo ſorto dreveſ v nemar puſtivſhi, miſlim
de bom kmalo ſhe akazijovih rahel na prodaj imel.
Vezhletne ſkuſhnje ſo me isuzhile, kakó ſe
ima s akazijo v zaker hoditi, de bo pràv. Svedil
ſim tudi, kakó ſe mlade dreveſiza is akazijeviga
ſemena dobijo. Marſikdo mi ne bo verjel, ako mu
rezhem, de ne bo akazijevo ſeme nikoli ſ-hajalo,
zhe ſe bo takó ſejalo, kakor ſemena drusih ple-
men: sakaj akazijevo ſeme je grosno ter-
dó. V pretezhenim letu ſim ſhe le to prav svedil,
kakó ſe mora ſejati, de bo vſako serno kalilo,
ſ-hajalo in zhverſto raſtlo, kér ſim is eniga bokala
ſemena zhes 5000 akazijevih dreveſiz sredil, med
kterimi jih je vezhidel po ſeshnji viſokih sraſtlo.
(Konez ſledi.)
Zheſki kolovrati v Shiréh.
She sdavnej ſmo sheleli zheſke kolovrate, od
njih prida preprizhani, v naſhim kraju, kjer ſe
ljudje veliko s prejo pezhajo, pa dan danaſhin per
ſtarim delu le reven saſlushik imajo, vpeljane viditi.
Satorej ſmo po zhloveku ſem ter tje popraſhevali,
ki bil na-nje preſti uzhil, kér ſmo miſlili, de bi
sazhetek bres poduka tudi per nar boljſhih kolovra-
tih naſhimu naménu ſhe le naſproti biti vtegnil. —
Kakó po hvali nam je torej Ignazi Kiseveter,
ki je od goſpoda Pihlerja is Ljubljane s kolov-
rati in vſo perpravo sa to delo poſlan, oſmi dan
pretezheniga meſza, h nam priſhel. Prav s vese-
ljem ſmo prijasno narozhilo sgorej imenovaniga go-
ſpoda ljudem perporozhevali, in jih poſébne dobrote
opominovali, de ſe ne le vſak, kdor hozhe, saſtonj
isuzhiti samore, ampak tudi upanje dobriga pri-
hodnjiga saſlushka ima.
She drugi dan, to je v nedeljo, je ſilno veliko
ljudí ſkup perderlo, zhudne kolovrate glédat in pre-
ſodit jih. — Hvale malo, veliko pa sabavljanja, kakor
per vſih novih rezhéh, je ſliſhati bilo. „To je
otrozharija" — ſo rekli nekteri: drugi „de ſo
le sa goſpôdo, ne pa sa kméta;“ tretji „de
ne umejo, de bi to kaj prida biti môglo,
pa ſe vender na naſhe perporozhevanje
saneſó." Terd prepir ſmo imeli s marſikterim ſvo-
joglavzam, ki le ſtaro terdi, vſe novo mu pa nizh
ne veljá.*)
*)
Beſede zhaſt. fajmoſhtra, goſpoda Vertovza na 42. ſirani
„Vinoreje" ſo vſiga premiſlika vredne: „Kjé ſe bodo naſhi
naſledniki s potrebnim leſam sa terte in ognjiſha previdili?
Mi bomo odmerli, zhloveſhtvo bo pa ſhe shivelo; ali ni she
velika potreba, de bi ſe sazhelo, sa domazho dreveſno rejo
kaj bolj poſkerbovati ? —
**) Gorko priporozhvanje je akazija tudi pri lanſkim velkim
sboru Dunajſke kmetijſke drushbe naſhla, kjer jo je ſlavni
goſp. Rupreht prav vshivo kmetovavzam priporozhval.
Vredniſhtvo.
*) Prav ljubo nam je, de ſo nam zhaſt. goſpod A. G. ta dopiſ
poſlali, in shelimo, de bi po isgledu goſp. J. D. in goſp.
A. G. posneji is vſih tiſtih far dopiſe dobili, kjer bo zheſki
mojſter hodil in koriſtne poduke zheſkiga predenja ſejál.
**) Krajnſka kmetijſka drushba je od konza, ko je krompir
v naſho deshelo priſhel, premije tiſtim kmetovavzam
59
V pondeljik sjutrej ima she vſak kolovrat
ſvojo predizo; gledavzov pa je sopet polna isba.
Tode vſak sazhetek je teshak, tudi naſhim predizam
gre ſlabo od rok. Eni vreteno ne vlezhe, drugi
prevezh ſuzhe, in terga ſe jim nit. — Nizh nebo,
nizh nebo, ſe ſliſhi po hiſhi, le ſtaro bo bolji.
Mojſter pa, veſ poterpeshljiv *) in prijasen, ſe po-
ſmehuje, kashe ti in uni délo bolj prav poprijéti, in
vbogljive predize kmalo umejo, ter savernejo ſméh.
Popoldne je she vſe drugazhi. Kolovrati
ſe verté, de je lé veſelje, in vſak je mo-
gel ſposnati, de to prasno nebo. V torek
ſe je shé toliko prediz sa uk oglaſilo, de ſmo jih
sa zeli téden sapiſali. Isuzhene ſo rade vſaki dan
ſhe nasaj pertekle, predivo perpravljati ali drusiga
kaj uzhiti ſe. Dobro in smirej boljſhi je ſhlo. V
oſmih dneh je veliko isuzhenih, oſemnajſt pa po-
polnama poterjenih sa delo od gosp. Pih-
lerja obljubljeno, sa ktéro ſo vſe proſile. Vezh
drugih je ſhe uzhiti ſe proſilo, pa ſo mogle savoljo
pomanjkanja zhaſa na drugikrat odloshene biti.
Kar naſ pa sraven tega tudi prav slo veſeli,
je, de ſo kmalo brihtni domazhi rokodéli kolovrate
gledat perſhli, in obljubili, ravno takih in ſhe
lizhniſhih**) isdelati; in shé jih je nekaj v délu,
ktére bomo, zhe ſe bodo dobro ſponeſli, in zhe
bodo od saſtopnih poterjeni, v Novizah rasglaſili.
Shiri oſmiga Şuſhza 1845.
A. G.
Pertožba kmetovavcov zoper hudo letaš-
njo zimo.
Iz Štajerskiga 13. Sušca.
Prerok v 51. listu lanjskih Novic jo je prav
dobro zadel: od druge polovice Svečana sèm je
takó snežilo, de je kaj; sneg je sploh po 2 do 3
čevlje visok, kér so pa meteži (kopice) po hribih,
ga je per poldrugi seženj visoko.
Zatorej se slišijo tele tožbe kmetovavcov:
Pervič: povsod pripovedujejo od človekov,
ki so jih mertve v snegu najdli.
Drugič: živinska klaja je pošla; zatorej je
taka stiska, de se nevémo kam djati z živino.
Tretjič: v gojzd ni mogoče iti po drevá,
moramo sadne drevesa sekati; oh! de bi sneg sko-
raj proč bil.
Četertič: ovce v štalah cerkajo, kér nema-
jo klaje, zunaj pa tudi nič ne dobijo; oj, de bi
sneg skorej skopnel, de bi se zunaj pasle!
Petič: delati skoraj nemamo kaj v hiši, de
darila, ki ſo ga nar vezh ſadili in jih je na to visho k
reji krompirja ſpodbodovala. Glejte, taka ſe je v sazhetku zlo
s krompirjem godila, bres kteriga bi dan danaſhin ne môgli
shiveti! Ravno taka je tudi s zheſkimi kolovrati; naſhi vnuki
ſe bodo ſmejali, ki bodo brali, de ſo ſe njih dedje od konza
zheſkim kolovratam soperſtavljali.
*) To je pravi uzhenik, ki s terdimi glavami poterplje-
nje ima, in ſe ne rasſerdi, zhe tudi v sazhetku kak bedaſti
odgovor ſliſhi.
**) Ljubi kolovratarji v Shireh! Prav slo naſ veſeli, de ſte
ſe isdelovanja zheſkih kolovratov poprijeli in nam po tem
takim upanje dali, de jih bomo po niski zeni dobivali. Tode
opomniti vaſ moram, de je zheſki kolovrat grosno
umetna rezh, in de mora v vſih ſvojih delih — od
konza do kraja — s nar vezhi pasljivoſtjo isde-
lan biti. Vſaka ſhe takó majhna rezh mora na-
tanjko napravljena biti. Kdor miſli, de bo zheſki
kolovrat naredil, zhe ga je le enkrat vidil, ſe slo moti: dela
takih smot vam lahko v naſhi piſarnizi pokashemo. Vſim, ki
zheſke kolovrate delate, naj bodo Unglertovi kolovrati v
isgled, ki ſo prav dobri, pa tudi lizhne in velike poſtave.
Vredniſhtvo.
bi pač snega skorej zmanjkalo! Ko bi bili mi poprej
tó vedili, drugači bi bilo; zdej so se začele nam
oči odpirati, tode prepozno je.
Odgovor na te pertožbe.
Zima ni tri leta enako vlažna, pa tudi ne
preojstra z velikim snegam; zató, dragi moji kme-
tovavci, nikar ne bodite nejevoljni, če nas je letas
sneg takó neprevidno zalezel. Sneg ni sam kriv teh
naših nadlog, smo jih samí več:
Pervič: veliko mertvih, ki so jih v snegu
našli, so bili le pijanci. Še poleti je pijancu
cesta prevozka, ne pa zdej v takim snegu.
Drugič: za klajo je bila vlani resnično sred-
nja letina: naj bi se bili kmetje po tem ravnali in
živino na zimo zmanjšali, ne pa ravno nasproti de-
lali, in obilne živine redili, kakor de bi klaje do-
velj bilo. Umen kmetovavec se z številam svoje
živine vedno po zalogi živinske klaje ravná
in jo ob pravim času prodá, namesti de bi mogla
stradati, zboléti in pocerkati.
Tretjič: de drev nemaš, premisli, moj ljubi
kmetovavec, koliko dni je bilo v jeseni, ko si v
gostivnici pri bokalu sedel, namesti de bi bil tačas
drevá sekal in vozil; to storivši bi ti zdej ne bilo
treba v roke pihati.
Četertič: ovcé so živali, ki so z marsikako
kermo zadovoljne, če jo le hočeš ob pravim času
domú spravljati.
Petič: de v hiši nimaš kaj delati, si tudi sam
tega kriv: saj so te „Novice" opominovale, kmetij-
sko orodje popravljati de bodeš takrat imel kaj v roke
vzeti, kader poljsko delo nastopi: celo leto hodiš
v gojzd, ko bi si zaznamoval les, kteri bi bil za
eno ali drugo rabo in ga domú perpravil, dovelj bi
imel tudi po zimi opraviti.
Če so se pa vam oči vender enkrat odperle,
je pràv, de boste prihodno jesen bolj prividni in
skerbni.
Jožef Zepič, kmetovavec.
Izpis iz lista častniga
gosp. Ignacija Knobloharja
domorodniga učenca učiliša za razširjanje vere (pro-
pagande) v Rimu, na svojiga prijatla A. S. v L—u.
Iz Rima 12. dan Svečana 1845.
Spet gré eden zmed naših rojakov za misijo-
narja, luč svete vére razširjat, ta je namreč gosp.
Ignaci Knoblohar, škocijanski farman na
Dolenskim v Ljubljanski škofii, kateri, izučivši se
v Ljubljani bogoslovje druziga leta, se je v letu
1841 v Rim podal, se ondi v propagandi bogo-
slovstvo izučit. Ker pa ni mogel koj vanjo vzet
biti, se je svoje nauke dalje učil v učilnici, ime-
novani: rimsko zborniše (collegium romanum)
takó dolgo, de je v leti 1843, po navadni prisegi
propagandi perdružen bil, kjer je kakor učene in
misijonar tega učiliša, v posti leta 1845 v maš-
niški stan posvečen bil. — Poslušajmo, kakó sam piše:
Na velikonočno nedeljo, če je božja volja, bom
vpervič daritev svete maše na oltarji nar Svetejši-
mu daroval. Velki teden mislim, de pojdem od tu-
kej proč, vender še zdej ne vem, kam bom poslan;
in ravno med tem, ko Vam te verstice pišem, se v
zboru svete propagande vpričo njih vzvišenosti (emi-
nencije) kardinal-vodja propagande zavolj mesta
mojiga poslanja ravna in bo tudi dokončano. Sto-
pivši namreč v propagando sim se popolnama volji
in zapovedim njenih vikših podvergel, in tedaj v
božjo voljo vdan od njih perčakujem napoved svo-
60
jiga poslanja (misijona). Močno, kakor nikol po-
pred, se mi v serci ljubezin do domovine oživljuje,
ktera bi mi pot svojiga poklica greniti utegnila, ko
bi v mojim spominu živó zapisano ne bilo, de svoje
očestvo zavoljo Kristusa zapustim. — Vi tudi že-
lite kaj od družtva za razširjanje katolške
vére, ki se propaganda imenuje, od mene zve-
diti. Zavolj pičlosti časa za danes s tem za dobro
vzemite:
Znano Vam je, de je pravi začetnik tega ve-
ličanskiga družtva bil papež Verban osmi v leti
1627, zató se Verbanovo imenuje, ki je to
učiliše kardinalam v vodništvo izročil. Imenuje se
tudi papeževo, pastirsko, ali vesolno se-
miniše. Apostolski namestniki (vikarji) in pred-
stojniki tù sem iz vsih, tudi nar daljniših krajev
svetá mladenče pošiljajo. Tukej dobivajo pod oče-
tovskim obskerbništvam verlih predpostavljenih du-
hovno izobraženje, se po dokončanih naukih v
duhovne posvečujejo, in potem se od svetiga zbi-
raljša ali v njih lastno domačijo, ali pa po potrebi
in okolšinah v kake druge kraje pošiljajo za apo-
stolske misijonarje. Vender jih persega, ki jo ob
svojim časi položiti morajo, za vselej z propagando
v zavezi obderží, po kteri dobijo za cel čas svo-
jiga življenja primek odrejencov ali učencov
propagande, in dolžnost na se vzamejo, vsako
leto sv. zbiraljšu zvesto naznanje dati od svojiga
stanu, od dela svojiga poklica in drugih misijon-
skih okolšin.
(Konec sledi.)
Poslavljenje.
Presvitli Cesar so po vikšim sklepu od 22.
Sušca tega leta našiga častitiga domorodca, visoko
učeniga dohtarja in c. k. svetovavca pri Teržaškim
deželnim vladarstvu, gospoda Andreja Golma-
jerja, svetovavca c. k. dvorské komisije na
Dunaju in vodja estrajskih latinskih šol
(k. k. Hofcommissions-Rath und Director der Gym-
nasialschulen) izvolili.
Domazha poveſt.
V Semizhu in okoli Semizha je bil Velko
Saboto to je 22. dan Suſhza velik potreſ okoli
pol ene popoldan, kteri je pa k ſrezhi komej dva
trenutja terpel; vſe hiſhe, zerkev in vinſke kleti ſo
ſe bile takó mozhno ſtreſle, de ſmo bili vſi pre-
ſtraſheni.
Jakob Şmrekar, kmetovavez.
ſvezhi ſte med ſvetim opravilam ſame od ſebe vgaſ-
nile. She le potem, ko ſim ukasal okno odpreti,
niſte imenovani ſvezhi, kteri ſte bile sopet per-
shgani, vezh vgaſnili. Savsel ſim ſe, ko ſo mi po
ſ. opravilu naſlednji vsrok leté bolesni povedali:
Pred ta dan svezher je namrezh goſpodinja
hraſtovi ſhtor v pezh djala, de bi po nozhi hiſha
oſtala gorka. Ali kaj ſe sgodi? Kér je bila pezh
nekoliko ispokana, ſta po nozhi dim in ſoparza v hi-
ſho puhtela in srak takó pokasila, de ſta vſih pet
prebivavzov omámila. — She le okoli treh popoldan
ſe je sazhela goſpodinja nekoliko savéfti; hozhe is
hiſhe iti, pa pade in le s velikim persadevanjem
pride do ſoſedove hiſhe, ljudí na pomozh klizat;
ko pa v hiſho ſtopi, pade sopet na tla od ſlaboſti.
Hitro tedej gredó na pomozh. Mlajſhi dva ſinova,
ko ſo jima mleka piti dali, ſta ſe kmalo savedila,
posneji ſhe le goſpodar, nar hujſhi med vſimi je
pa bilo nar ſtarejimu ſinu, ki ſe je po nozhi v te-
shavah is klopi na tla svalil; bolj je bil mertvimu,
ko shivimu podoben, vſi udje ſo mu odpovedali, in
zhe ravno v drugo hiſho preneſhen, ſe vender
dolgo zhaſa ni savedel in le nekoliko pred mojim
prihodam ſe je isbrihtal.
Velika ſrezha je tedej bila v ti neſrezhi, de
niſo bili vſi od ſhkodljive voglene ſoparze saduſheni.
Posebno je Bog sa nje ſkerbel; sakaj sdej ſo so-
pet vſi sdravi. Is leté pergodbe lahkó ſposnamo,
de pervizh voglena ſoparza nar bolj na tla pade,
kér je ſinu na tla svalenimu nar hujſhi bilo, in de
drugizh ſe ne ſamó tiſti v ſmertni nevarnoſti snaj-
dejo, ki ſtanize s sherjavzo grejejo, kakor ſmo
sadnjizh shaloſtno pergodba is Tuhinja v Novizah
brali, ampak de je sa ohranjenje shivljenja tudi
potrebno terdne pezhí imeti, ali ſaj ispokane do-
bro samasati, de dim in ſhkodljiva voglena ſo-
parza shivivniga sraka ne pokasi.
Jos. F.
Oznanilo
nove knjige slavjanskiga pismenstva, ki
jo je ravno sedej slavni gosp. dohtar Miklosič na
svitlo dal, in se na Dunaju v bukvarnici (Brau-
müller et Seidel), pa tudi drugot pod nadpisam
dobiva:
Radices linguæ slovenicæ veteris dialecti.
Scripsit
Franciscus Miklosich
Philos. et Juris Doctor.
Lipsia 1845. — Cena te važne knjige je pol-
drugi goldinar srebra.
Srezha v neſrezhi.
Is Vodiſhke fare.
22. dan Şvezhana ob pol petih svezher ſim
bil poklizan, de imam obhajat iti v vaſ pol ure od
ſarne zerkve odlozheno, kjer ſo v eni hiſhi vſi,
namrezh goſpodar, goſpodinja in trije ſino-
vi na enkrat sboléli. Povedano mi je bilo, de je
poſebno hudo goſpodar, ſhe hujſhi pa njegovi nar
ſtareji ſin sbolel, takó de ſe nizh ne savé. Ko pri-
dem v vaſ, previdim nar poprej s ſvetimi sakra-
menti umerjozhih nar ſtarſhiga ſina, ki je bil pred
mojim prihodam v ſoſedovo hiſho preneſhen. Potem
grem goſpodarja v njegovo hiſho obhajat, sakaj
gospodinji in mlajſhima dvema finama je bilo she od-
leglo. V hiſhi je bil srak takó pokashen, de bi ne
bil mogel dolgo zhaſa notri obſtati; dve gorezhi
Danaſhnjimu liſtu je
vinoréje perloshen.
Shitni kup.
mernik Pſhenize domazhe .
1 »
» banaſhke..
Turſhize..
Şorſhize .
Rèshi ..... . . . .
Jezhmena .... . .
Proſa . . . . . . .
Ajde .
Ovſa
»
»
V Ljubljani
5. Malitrav-
na.
gold. kr.
21
58
45
48
V Krajnju
31. Şuſhza.
gold.
kr.
1
1
26
4
51
3
48
36
ſhtiri in dvajſeti dél
. . . . . . . .
36
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar
in
založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.