:..........................................................I
Nov šolski zakon.
Okr. šol. nadzornik Pavel Flere.
i..........................................................•'
I.
V svojo mlado državo, v kateri smo se ujedinili Slovenci, Hrvati in Srbi, smo v vsej javni upravi prinesli vsak svojo dedščino iz države, v kateri smo živeli prej. V prvem hipu se ta uprava ni dala izpremeniti, ne da bi nastala zmeda in bi nihče ne vedel, katerih naredb naj se drži. Dasi pa so mnogi od prevzetih zakonov in naredeb že zastareli, današnjim razmeram neprimerni in potrebni preureditve, vlačimo še staro dedščino s seboj, obenem pa se že pripravlja nova ureditev, ki naj izednači in razmeram primerno ustvari upravo.
Tako dedščino imamo tudi v šolstvu, od katerega izvzamemo še danes šolstvo, ki je za ves narod obvezno, t. j. današnjo ljudsko šolo. Pri nas v Slovaniji^se držimo še starega avstrijskega šolskega zakona, ki je z nekaterimi izpremembami veljaven tudi za Dalmacijo in Istro, Hrvatska ima svoj stari ljudsko-šolski zakon, pravtako Srbija, ki ga je raztegnila tudi na Makedonijo, svoj zakon ima Bosna in Hercegovina, Velika Vojvodina, Medjimurje in Prekmurje pa slabo ali dobro urejajo svoje narodno šolstvo po madjarskem šolskem zakonu.
Da tako stanje za dolgo časa ne more biti vzdržno,če hoče enotno prosvetno ministrstvo, v čigar področje šolstvo spada, imeti pregled in red, je jasno. In vsaj ena naloga stopa tozadevno pred zakonadajo, namreč ta, da vse to različno šolstvo izenači.
Najenostavnejše za. to bi bilo, da se od dozdaj obstoječih najboljši zakon napravi merodajen za vso državo ; to pa ni mogoče iz enostavnega vzroka, ker od prej naštetih noben zakon ni toliko dober in primeren za vse okoliščine, da bi se mogel priznati za »najboljšega." Ta ima pogreške v tem vprašanju, ta v onem in ti pogreški bi kvarno vplivali na šolski razvoj v onem delu države, kjer je bila uredba dozdaj boljša.
Drugi način izenačenja bi bil, če bi se iz vseh dozdaj obstoječih zakonov izbralo najboljše in se tako ustvaril en enotni zakon. A tudi to ne bi bilo lahko mogoče, kajti vsi dosedanji zakoni žive že lepo vrsto let in se niso izpremenili., kakor se je izpremenil čas, ki so ga preživeli, in s časom vred razmere. Dokaza imamo dovolj v starem avstrijskem zakonu, ki ureja ljudsko šolo že nad 50 let, a ureja ga vedno po istem načinu, dasi so življenske razmere in potrebe danes čisto drugačne kakor so bile pred 50 leti.
Kako vidimo, za izenačenje obstoječega ni primerno, če bi se izenačilo vse z enim od obstoječih zakonov, ni pa tudi primerno, da bi se iz vseh nekaj izbralo in iz tega iz-
bora sestavilo novo. Zakonodaja in državna uprava se morata marveč odločiti, da ustvarita nov šolski zakon. Ta pa mora biti tak, da bo upošteval naše sedanje življenske razmere in potrebe in se bo oziral na to, kar so učeni raziskovalci spoznali za dobro in potrebno pri narodni izobrazbi. Biti mora tedaj naroden in moderen.
Preden začnemo razpravljati o podrobnostih teh naših zahtev do zakona, še dve, tri o zakonski obliki.
Rekli smo že, da mora enotni državni šolski zakon izenačiti šolstvo. Pri tem si seveda ne smemo misliti šole vsled zakona povsod tako enake, da bin. pr. učitelj v Srbiji pod docela drugačnimi narodnogospodarskimi razmerami moral učiti deco prav tisto in samo tisto kakor učitelj v Sloveniji, kjer bo moral zopet biti pouk n. pr. na Gorenjskem drug kakor v Slovenskih Goricah itd. Šolsko delo kot tako je notranje polje prostega duševnega dela, uravnavajo ga le krajevne in prosvetne razmere, a ostane nevezano vsled zakona in naredeb. Isto kakor s poukom je z vzgojo, za katero zakon pač lahko predpiše splošno smernico s tem, da označi v šolskem smotru narodnostno, versko ali drugačno vzgojo, ne more pa v tem oziru postaviti vsega šolstva do skrajnosti na isto merilo. Skratka : nemogoče je vse šolstvo potisniti v isti klobuk, ker bi bilo tu premalo prostora za šolski razvoj,   kakoršen   je potreben zaradi razvoja
naroda in njegovih gospodarskih in   prosvetnih razmer.
Dasi hočemo enotni šolski zakon, en in isti za vso državo veljavni zakon, je že iz prejšnjega razvidno, kako težavno je, začrtati meje zakonu. Zakon nikakor ne sme vsega odločati sam, nego mora pripuščati svobodo, da v njegovem okviru odločajo v posameznih, na razmere se obračajočih, slučajih tudi šolske oblasti, šolski zastopi, učitelj- j ski zbori in posamezni učitelji. Popolnoma \ svobodno mora pustiti notranjost duševnega šolskega dela, urediti pa mora okvir zunanjosti. Za pouk na pr. se pač lahko predpisuje, kaj naj se uči, svoboda pa mora biti dana za kako, ki se ureja le z občimi smernicami. A tudi ta ureditev mora biti taka, da ne stoji v nasprotju s priznanimi znanstvenimi načeli, ki so merodajna za notranje šolsko delo.
Na prvi pogled tedaj pomen zakonodaje ! ni tako velik. Napraviti mora mejo in ograjo, Ki brani in ščiti, nareja jarke, preko katerih prehud razboritež ne more, ter postavlja kantonske kamene in kažipote. Predvsem mora urediti pojme „mojeu, „tvojeu, ustvariti gmotne in pravne temelje zunanjih šolskih okoliščin, imenovati sodelavce in jim povedati, kaj morajo v svoji službi vršiti. Življenju v šoli, vzgojnemu in učnemu delu, pripravlja postava varen in urejen prostor, pre-
skrbuje delavcu v šoli njegovo pravico, njegov kruh, ga čuva znotraj ter mu dovoljuje prosto gibanje napram zunanjim motenjem. In nič več. Kakršnegakoli vpliva od zunaj na znotraj, vpliva na vzgojno in učno delo v šoli, pa ne sme postava dovoljevati nikomur razen tistim, ki jih sama za to določi, t. 1. edino le šolskemu nadzorništvu.
Pri tem vprašanju se moramo pomuditi še malo dalje. Mnogokedaj se namreč slišijo take in enake besede : „Ti plačuješ za šolo in ti moraš imeti pravico, da odločaš o tem, kaj in kako naj se uči!" Ne, prijatelj ! Ti plačuješ tudi za sodišče, a ne boš si 'ezal kruha pravice sam, to opravi za to izučeni sodnik; ti pomagaš z davki vzdrževati državi uradništvo pri davčnem oddelku, pa si ne boš zato predpisoval davkov sam, temveč stori to v to določena komisija; in končno vzdržuješ tudi cerkev, a v njej ne boš imel besede ti, marveč v to postavljeni duhovnik. Kar omenjamo zato, ker je vsekakor treba povedati, da ne zakon in ne odredbe ne bodo odločali, kako in kaj za notranje šolsko delo, marveč bodo dali le smernice, kažipot, ki pa ga postavijo v zakonu in navedbam znanstvena načela ter gospodarske in prosvetne razmere ; prva narekuje veda, pri drugih soodločajo šolski zastopi.
Iz tega, da smo za zakon odločili pravzaprav le   malo snovi in   še to   v   najširšem
obsegu, je razvidno, da priporočamo za novi Šolski zakon le okvirni zakon, ograjen prostor, primeren za svobodno kretanje. Zakoni, ki obravnavajo preveč podrobnosti, navadno niso najboljši : presojevalec slučajev po razmerah je z zakonom pretesno vezan in lKu je vzeta možnost lastnega presodka. A omenjeno svobodno kretanje v okviru zakona sme biti po besedila zakona le tako, da je vsaka svojevoljnost in vsaka nepostav-nost izključena: Zakon mora biti točen in jasen ter ne sme dopuščati nikake dvoumnosti. Biti mora tedaj tak, da izravnava razmere ; če časih hipoma celo ovira razvoj, kar je pri mnogostranskem nasprotstvu do šole tudi mogoče, pa mora dovoljevati, da šoli prijazni činitelji z njim samim izsilijo napredek.
II.
Ko smo tako premotrili obče zahteve, ki jih imamo do šolskega zakona, se obrnemo lahko do posameznosti, ki naj jih vsebuje.
Prvo in najpoglavitnejše za nas je vprašanje : Kdo ima pravico in dolžnost do šolstva ?
Da moremo na to vprašanje določno odgovoriti, je potrebno, da pogovorimo to, kaj šola pravzaprav hoče, kaj je njen namen in pod katerimi pogoji ga lahko doseže.
Šola prevzame otroka, ki j a bil do tedaj
izročen le odgoji staršev, da za ga skupno s temi nadalje vzgaja in mu da življenje potrebno izobrazbo duha. Namen šole je tedaj vzgoja in pouk. Vzgojo mu mora dajati tako, kakršno zahtevajo interesi one družbe, za katero ga vzgaja; v našem slučaju, kjer tvori narod svojo lastno državo, je treba, da vzgoji šola otroka v prvi vrsti narodnostno. Pri tem pa ne sme pozabiti, da je tudi kot pripadnik svojega naroda ud vsečloveške družbe, zato mora šola poleg narodnostnega gojiti tudi človečanski, družabni (socijalni) čut. S tem pa vzgoja ni zaključena ; treba je tudi, da se goje plemenita čustva posameznika v odgovornosti napram sebi in napram drugim, da se vzgoji človek nravstveno. Pri našem slovenskem plemenu sloni nravstvenost v obče na verstvu, a te vzgoje nima cerkev sama v rokah. "Zato na tem mestu lahko povemo, da priznavamo in smo zato, da tudi zakon prizna cerkvi pravico za sodelovanje pri vzgoji, da ga ne more dovoliti edino njej te pravice. Mora pa zakon od onega, ki prevzame dolžnosti za šolo, zahtevati, da upošteva vsestransko vzgojo. Le v taki svobodi šola res lahko doseže svoj vzgoj-
ni namen. Le v svoji lastni svobodi lahko računi na to, da ji pri njenem vzgojnem delu lahko pomagajo starši otrok, cerkev, javnost in država. Le v svoji lastni svobodi sine pričakovati uspehov, ker si njena vzgoja ne bo nasprotovala z vzgojo doma, ne z vzgojo v cerkvi in ne z ono v javnosti; a tudi le v lastni svobodi bo lahko poravnavala preostra nasprotstva med vzgojo doma in vzgojo katerekoli druge strani. Tako svobodo pa doseže šola lahko le tedaj, če stoji pod mogočno zaščito ; a najmogočnejšo zaščito v državi nudi lahho le ta sama. Zato iz vzgojnega ozira priznavamo pravico do šolstva državi.
Šola pa ima tudi nalogo, da daje za življenje potrebno izobrazbo duha, da nosi znanosti in vedo med prosti narod za njegov prid, da širi pismenost in prosveto. Za tako vsestransko razširjanje, za tako demokratizacijo izobrazbe pa skrbi lahko zopet le močen činitelj. Tak, ki svoj'obstoj lahko varuje na zunaj in na znotraj, ki odbija silo in brani pravico, ki mu je vsled njegove krep-kosti mogoče, da pospešuje in goji duševno in posestno blagostanje svojcev.   In tak mo-
gočen činitelj je zopet država. Zato ji tudi pri drugem šolskem namenu priznavamo pravico do šolstva.
Posebno pa ji priznavamo pravico do šolstva, namenjenega najširšim narodovim plastem, t. j. do ljudskega in meščanskega šolstva.
Kdor pa ima pravico, mora prevzeti tudi dolžnosti. V tem oziru smo bili pri nas do-zdaj prav na slabem. Avstrijska država si je pač lastila pravico do šolskega nadzorstva, dolžnosti pa je oddajala drugim; tako je morala občina skrbeti za šolsko stavbo in za vse zdrževanje domače šole, dežela je morala plačevati učiteljstvo. Da to nenaravno razmerje nekako zakrije, je država dala „ljudstvu besedo pri šoli", kakor se je reklo. Ustanovila je krajne šolske svete, katerim je zato, da ti z denarjem domačih občin skrbe za šolo, obljubila neko nadzorovalno pravico (krajni šolski ogleda), soodločevanje pri nameščanju učiteljskega osobja (predlog kraj-nega šolskega sveta ob razpisu učiteljskih služb) in še nekatere take drobtine.
(Konec sledi.)