List 37.
Z Dolenjskega, 15. sept. 1891.
ZadDJič smo pisali, da sta dva dnevnika nam Slovencem preveč, da so naše rnoči za to r^mc^nedostatne. Opozarjali smo nadalje na naš neugodni politični položaj, ki rodi med nami veliko nezadovoljnost. Iz te pa nastopajo razlike in skrajnosti v mišljenji, na eni strani pesimizen, na drugi radikalizem, in to, dokler je kaj moči v narodu, s toliko naravsko doslednostjo, kakor nastopajo n. p. za lakoto različne bolezni.
Na ta_način smo vedili nastati radikalizem v Srbiji za kralja Milaga vlade in vidimo ter obžalujemo ga zdaj na   Češkem.     Kaj drnzega   ie   spravilo   Mladočebe   na
povtšie. ko nezadovoljnost s sednjim političnim  položajem ? 
Maldočebi, bi rekel, so izraz nezadovoljnosti češkega naroda. Zato se ni čuditi, ako tudi pri nas politična nezadovoljnost išče duška v naših časnikih. Ako <se potem postavi eden naših dnevnikov še na stališče nemških konservativcev, ki nimajo čisto nič naših na-. vbodnih bolečin, potem je tudi tukaj navzkrižje z drugim našim dnevnikom gotovo. Za prepir med njima so bila torej tla dobro pripravljena. K vsemu temu se je pa vedoma ali nevedoma,pridružil boj za naročnike.
Od   svojega   začetka ^Slovenec."   kakor   znano,   ni bil   dnevnik ;  namenjen je bil zagovarjati dubovsko stališče    ter   braniti   duhovščino   proti   neopravičenim   napadom.    Ali možem, ki so odločevali njegovo   osodo,   ta omenjeni namen ni zadostoval ; premenili so Slovenca v dnevnik.    A   s^ tem—ia^nasiala nova politična jloha-aa l^rg^jgkglia. Zakaj oaslej"^se~je 8kuSalo"izpodrinitT^larejši| I chrermik, ob enem pa osnovati tudi neko postbno   kato-J i liško-politiško stranko, ^alibog, da so osnovatelji, kakor/ 'je vsa podoba, ravnali se tudi tukaj po^ vnanjih, za n^sj
neprimernih  zfllflriih                                                        **   —
Cisto naravsko je namreč, ako se po drugih deželah, /zlasti na Nemškem in Laškem, izdaje geslo : Snujte si ^svoje katoliške časnike, odvračajte vernike od veri so-/vražnega berila ; zbirajte se v političnih rečeh pod svojo Lkatoliško zastavo. Čisto primerno je toondi, kjer »o kakor
vemo, časniki   skoraj   brez   izjeme v lažojivo - liberalnih ali židovskih rokah in kjer je posvetna inteligencija večinoma veri in cerkvi nasprotna.    Ali   tega   pri   nas na Kranjskem, hvala Bogu, še ni, Ttfj laži1ihexalcev nimamo, kej^jirija&s,   kakor smo dokazali, giso mogočiT in naša< narodna inteligencija se je vedno naslanjala na duhovščino < kot zvesto tovarišico v boji za narodni obstanek. Yender so ifl tnrii nri nas izdalo isto geslo :   ..Slovenski Narod" ie liberalen   list in torej brezverski.   In   nekateri goreči duhovniki so hiteli po tem glasu ravnati ter ljudstvo celo z_lece svariti pred njim. »Slovenski Narod" se~je oraHEr ne vseiej   srečno, a najmanj   srečno, ko je vzel »Brus4! na pomoč. Tako je postajal boj vedno hujši. Porabile soP se  korenito   obojestransko slabostiL včasih   prav   neljiir f bez^ivj).    Tako   n. pr. tisti   nesrečni  dopis  iz Rusije, v katerem so se zatiralci narodov Nemci, Madžari in Lahi, \ naj   se   zovejo Crispi   ali Pecci,   imenovali   izvržki   člo- j
Veštva.     Da   bi   bil   dopisnik   med zatiralrn  parf^nv  rns
l^ijjj^^t^1 biaffgga. starčka pap^žAj ki je zgol dobrota in ljubezen ČftrTseh narodov in ki sam krivico trpi od istih Lahov, skoraj ni verjetno in je tako nelogično, da večina bralcev_^hŽ mislih na papeža^; ^vgaflzr" skušnje , je znano, da so mnogi bralci šele potem, ko je »Slovenec" hrup zagnal, da je papež razžaljen, jeli povpra-<^ sevati, kdaj in kako. Pa recimo, da ie bi] ^pnisnifc r^s tako surov, sme se veuder za gotovo vzeti, da ..Slovenski Narod" ni imel tega namena ne po svojem programu, ne po svojih težnjah sploh, ker tudi ni imel niti najmanjšega vzroka. Zato je on Mlili v gl^Ynini rjQ*"' {j-r^kel obžalovanje, da se je po urednikovi nepazljivosti natisnila beseda, ki se je tolmačila za razžaljenje sv. Očeta. Ali ^Slovenec" se za to izjavo ni menil, ter po-navija še zdaj od časa do časa to očitanje, kar ni lepo, ker se na ta način ne grdi le časnik, ampak zlasti pred vnanjim svetom, ki naših razmer ne pozna, pravi slovenski narod.
Tako se je zaneslo med naše ljudstvo in zlasti duhovščino toliko zdražbe in razburjenosti, da je za čudo. Pa vender bi bilo težko dokazati, daje »Slovenski Narod" j
292
(kedaj   vedom#  proti   veri   pisal, ali ljudstva  namenoma
(pohujševal.
Ali duhovnike je napadal, porečete, s tem iuhovščini veljavo jemal in tako tudi vero izpodkopaval. V tem je nekaj resnice. Le vpraša se, če niso bili jI napadi jčasih opnivičc^^                                                           podpada
Ludi_kntiki. t_0 velja za vsakega, za ministra in njegove uradnike, za ljudskega zastopnika in tiidi za duhovnika. Saj je še pri neki priliki Graški „Volksfreund" grajal c^lo ogrskega Primasa Simora, ko se je bil v državnim zboru ogrskem pohvalil, da je njegovo semenišče tako madžarsko, da v njem bogoslovci Slovaki  svoj ma-
* $rni jezik pozabijo. Kritika je torej dopuščetfa, samo na resnico naj se opira in dostojna naj bo! Le žal! da mnogokrat ni taka.
Kar se tiče slovenske narodne jinteligencije, mora potrditi vsak, kdor našo novejšo zgodovino pozna, da verMn-I^kvijik^ai^                         Najjle bere ste-
QOgL§fi&U^^^ nlT^erjainčšn^^
zastopniki, kedar koli je bilo treba, po svoji moči potegovali tudi za verske koristi in duhovščino našo vselej krepko   branili   proti   napadom njenih nasprotnikov.    Iz
r tega naj vsak sam presodi, je li pri nas treba snovati posebno katoliško-politiško stranko. Naj sklenem s primero:    če  je   kdo res bolan, temu utegne primerno
f zdravilo pomagati; če boš pa isto zdravilo silil zdravemu, ki ga ne potrebuje,  utegneš   doživeti, da se mu zdravje
pokvari   in  ga   narediš   res  bolnega.    Zatorej    caveant
„ consules!