sodbo", ki bo na svetu res razdelila pravico. Glad in mraz pa prisilita ostale družinske člane, da vzamejo v roke beraško palico.
Če izvzamemo nekatere redke izjeme, kažejo njegovi verzi izredno tehnično dovršenost. Večkrat so prava godba. Z glasovi a, u, au, ki so za belorusčino tako značilni, zna z otožno muziko svojih verzov izredno poudariti otožno vsebino. Globoke misli, lep jezik in krasne prispodobe še bolj povzdigujejo umetniško vrednost del Janke Kupale in mu pripravljajo mesto med največjimi osebnostmi svetovne književnosti. Prevajanje njegovih del v naš jezik bi pomenilo za slovensko kulturo pridobitev svežih sokov zdravega, mladega slovanskega narodnega organizma.
PESEM OBEŠENCEV
Epitaf v obliki balade, ki jo je zložil Villon zase in za svoje pajdaše, ko je čakal, da bo z njimi vred obešen.
ALOJZ    GRADNIK
Obrat, kristjan, ne hodi kar naprej! Postoj, ne bodi trdega srca, sočutje z nami, revami, imej, saj Bog ti nekdaj že plačilo da. Poglej, tu sedem, osem nas binglja. Kar smo trebuščkov si preveč mastili, žro črvi jih in se cefrajo gnili. Prah skoro bomo, zdaj še kost in kite. Naj nihče nas z zbadljivkami ne šili. Da prizanesi nam, Boga prosite!
O brat, nikar ne maši si ušes pred našo prošnjo. Če se nam godi kot zaslužili smo, je vendar res, da mnoge so butice brez soli. Preprosi, naj obrne v nas oči, Sinu Marije, Blažene Device! Ko že namenjene so nam te vice, naj nas otme od pekla muk; če zvite kosti so, duša čuti še krivice. Da prizanesi nam, Boga prosite!
687
Deževje nam izpralo je telo in solnca žar nas vse je počrnel, vran nam oči je že izkljuval dno, obrv izpukal, strgal mrežo črev. O, če bi človek stolček zdaj imel! Tako le gugamo se in igrača smo vetru, ki nas sem in tja obrača. Nikar v to bratovščino ne vstopite, saj nismo družba niti za berača. Da prizanesi nam, Boga prosite!
Priporočilo.
O Jezus, ki imaš čez nas oblast, da Peklo nas ne vjame v svojo past, Te prosimo pomoči in zaščite. Vi pa ne hodite oči sem past, da prizanesi nam, Boga prosite!
VILLONOVA BALADA
ALOJZ    GRADNIK
Od žeje pri vodnjaku jaz medlim, ko ves gorim, mi je leden obraz, v domačem kraju, tujec vsem se zdim in ob žerjavici me stresa mraz. Gol kakor črv, nališpan kakor pav, brez nade upam, smejem se solzav. Tolažba mi je morje bolečin, ko v stiskah sem, sem najbolj sreče sit. Sem velikaš brez cvenka in graščin, povsod priljubljen in povsod razvpit.
Le neverjetno, mi je prav gotovo, in temno, kar je jasno vsem ljudem. O tem le dvomim, kar ni drugim novo in gol slučaj sam6 je, da kaj vem. Dobivam vse in tratim oberoč in zjutraj molim: „Bog daj lahko noč!"