253
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
Visoka zbornica! Ce kak Slovenec govori o poglavji „pravoslovje", ne more tako na dan s splošnimi svojimi mislimi o vladnem dejanji in nehanji, posebno pa o onem sedanje pravosodne uprave, kakor je to storil gospod predgovornik, kar tudi prav rad prepuščam govorniku, ki bo za manoj na vrsto prišel in bo bolj sposoben za to, kakor sem jaz. V take splošne razprave se toraj ne mislim spuščati, pa tudi ne podajati se na ono plitvo površje, kamor je zašel gospod predgovornik, ki je, kakor sem memogrede nekaj besedi vjel, pri nekaterih čeških sodnijah sodnike in državne pravdnike po njihovi narodnosti našteval.
Kam bi prišli Slovenci, afco bi tako delali? Mi smo uže silno zadovoljni, če imamo nemške uradnike in samo zahtevamo, da slovenski znajo, kar je za obečanje s Slovenci neovrgljivo potrebno.
Kam bi pač prišel, ko bi hotel naštevati, ne katere narodnosti je ta ali oni sodnik, temveč ako je zmožen jezika, katerega v svoji službi neogibno potrebuje; kam bi pač prišel, ko bi hotel navajati slučaje — na to le opozarjam, ker me je gospod nasprotnik k temu prisilil — da imamo po naših krajih državne pravdnike, ki niso ne Slovenci in ne Nemci, pa tuai ne znajo ne nemški, neslovenski. (Poslanec dr. Trojan: Čujte, čujte! — Klici na levici: Kaj pa znajo? — Poslanec dr. Russ: Volapuk!)
Govorilo se je, da imamo Slovenci jako vzbujeno narodno zavest, to je popolnoma resnično. Prisilile so nas k temu razmere, v katerih smo živeli, in te razmere nam še dandanes ne dovoljujejo, da bi svojo delavnost na kaj druzega v večji meri obračali, kakor ravno, da ohranimo svojo narodnost in jezik.
Razprave moje ne bodo imele nikake politične primesi , ozirale se bodo le na nedostatnosti na slovenski zemlji in na potrebe, katerih hočem tudi omenjati.
Slovenski moji tovariši razvpravljali so v generalni debati in pri posamičnih poglavjih jako nadrobno, kako žalosten da je naš položaj v raznih upravnih strokah, posebno pa na šolskem polji.
Poskusil bom naše razmere v tem oziru nekoliko pojasniti, držal se bodem pa strogo le pravosodja.
Za moto (glasilko), predno začnem, navajam besede, ki jih je izgovorila nedavno na visokem mestu jako čislana oseba. Dne 22. aprila rekel je v gospodski zbornici ekscelenca Schmerling (bere):
254
„Vedno sem trdil, da je krivica, človeku, ki nemški ne zna, vsiljevati nemško razsodbo ali nemški odlok. (Čujte! na desni.) Vedno sem bil te vere in vedno sem tako mislil, da se mora člen XIX. temeljnih postav tako izvrševati, da bode vsakemu avstrijskemu državljanu mogoče, svojemu deželnemu jeziku veljavo pridobiti, da mu bode dalje mogoče tudi pravico si v tistem iskati, kakor tudi prositi, tožiti in pritoževati se in da se mu vse te reči tudi v njegovem jeziku rešujejo/
Te besede, gospoda moja, ki obsegajo vse naše težnje in želje v pravosodnem oziru, govoril je v gospodski zbornici ob prvem berilu uže zadostno znanega predloga — ne morda grof Taaffe — temveč njegov nasprotnik, ekscelenca vitez Schmerliog. (čujte, čujte! na desni.) Ne bom preiskoval, ali je bil ekscelenca Schmerling res vedno takega prepričanja ali ne, opravičena pa mora biti opazka, da se nam je leta 1881 slovenska razsodba zavrgla pri najvišem sodišči na Dunaji, kakor tudi pri deželnem nadsodišči v Gradci, samo zato, ker je bila slovenska, vsujte, čujte! na desni.) Iz tega sklepam, da tedaj ekscelenca lord vrhovni sodnik še ni imel tako trdnega prepričanja o pravem pomenu člena XIX., kakor pravi, da ga ima danes, ko se gre za to, da bi strogo ločili sodnijski jezik od jezika za notranje službovanje. (Prav dobro ! na desni,)
Prav hvaležni smo nasprotnikom slovenskega ura-dovanja, da so poskušali slovenščino iz sodnih dvoran izbacniti. Hvaležni smo jim zato, da so to tvegali, ker so & tem med slovenskimi prebivalci takošno nevoljo vzbudili, da so se njihovi zastopniki tukaj v zbornici morali oglasiti in od pravosodne uprave zahtevati, da naj kaj ukrene, kar bi izpralo nečast iz našega maternega jezika, s katerim so ga obkidali nasprotniki naši. Visoko pravosodno ministerstveno upravništvo izdalo je vsled tega uže leta 1882 določbo, da se sme slovenščina tudi za uradno rabo pripuščati. Jaz sem obžaloval, da pravosodno ministerstvo ob tej priliki ni kaj več dovolilo. Nadjam se, da se nikdar več ne povrne doba, da bi bil naš jezik v sodniji neveljaven, ako rečem, da mu je od vlade priznana sposobnost za uradno rabo. Visoko pravosodno ministerstvo je toraj z omenjeno določbo bistveno le jezik kot za uradno rabo prepustljiv razglasilo. Ono je pa tudi pozabljivosti otelo še nekatere stareje določbe, Ki so kolikor toliko naklonjene slovenskemu uradovanju.                                                (Dalje prih.)
260
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
(Dalje.)
Vendar so pa vse te določbe na stališči — katero je bilo takrat morda opravičeno — da se sme slovea-ščinu v uradu le toliko rabiti, kolikor to okoliščiue dopuščajo. Jaz pa mislim, da bi visoka vlada to stališče uže danes prav lahko popustila in bi ga morala popustita. Popolnoma sem prepričan, da je slovenščina med našimi sodniki bolj razširjena, kakor je to videti. Da, še več! Prepričan sem tudi, da, ko bi visoka vlada slovenščino pri sodniji imperativno zahtevala, bi ne za-c dela   na nikake   težave,  da jo je  morda prezgodaj za-
261
htevala. — Povem Vam, da je slovenščina med sod-nijskimi uradniki bolj razširjena, kakor si to mislimo, le ne čuti se ne. Marsikateri uradnik bi rad slovenski uradoval, pa noče, ker se boji zamere pri svojih predstojnikih. Zopet drugi uradniki, ki se sedaj še upirajo slovenskemu uradovanju, uče se pa lepo po tihem slovenščine. Iz lastne skušnje Vam lahko povem, da sem našel navadno slovenščino med uradniki ondi, kjer sem se je najmanj nadjal. Taki uradniki se se ve da upirajo slovenskemu uradovanju, ker bi bilo to v nasprotje z vso njihovo preteklostjo.
Trdi se — da Vam navedem vzglede iz sodnijskega življenja, ki sem jih sam doživel — vodja zemljiščnih knjig, ki je bil svoje dni narednik (Feldvvebel) ali pa stražmešter (Wachtmeister), ne zna slovenski, in zarad tega ni mogoče zemljeknjižnih prošenj slovenski reševati in slovenski uradovati. Da, še več se čuje tukaj. Pero-vodja, diurnist, ki ima 25 do 30 gld. na mesec plače — pravijo — ne zna slovenski pisati, zato pač tudi ni mogoče, slovenski vknjiževati. Nikdo pa se ne potrudi, da bi se preskrbel slovenščine zmožnega diurnista. (čujte! na desni.) Iz tega se razvidi, da se slovensko uradovanje dostikrat razbije na uradnikih, Ki so iz vojaščine prestopili in pa na diurnistib.
Dovolite mi opomniti še nekaj druzega, kar slovensko uradovanje silno ovira. Imenovanje avskultantov mislim, kakor je isto sedaj običajno. Deželna nadsodnija v Pragi avskultante v tistem redu imenuje, kakor so vstopili v sodnijsko službo. Ne da se tajiti, da je to načelo res dobro. Vendar pa se je treba ozirati pri umeščevanji na nižja sodnijska mesta tudi še na druge lastnosti, vsled katerih so prosilci še le kos zahtevam, katere se jim stavijo.
Na Štajarskem na pr. bi se dalo kaj lahko določiti, koliko avskultantov v štajarskem statusu mora biti zmožnih slovenščine. To je vprašanje, ki se ravna vedno po dejanski potrebi. Kako se ta potreba izračuni, je pač jeduo. Ce bi jo hoteli preračuniti na podlagi prebivalstva, imeli bi sledeče razmerje: 700.000 Nemcev nasproti 400.000 Slovencev, toraj razmerje 7:4. Med jednajsterimi avskultanti morali bi biti štirji popolnoma zmožni slovenščine. Tega pa na Štajarskem ne najdete. Skušnja in status učita, da, če hoče visoka vlada službo adjunktovo na slovenskem Stajarji namestiti, mora seči jako daleč nazaj po dotičnega uradnika, kajti komaj petnajstega ali dvajsetega dobi, da je sposoben za to. Zakaj mora tako daleč nazaj segati? Zato, ker vseh devetnajst njegovih prednikov ne zna slovenski. (Cujte! na desni.)
Vendar pa vseh predstoječih devetnajst dobiva ad-jutum. če tudi jih v deželi ni toliko treba za dejansko potrebo, ker znajo samo nemški. Vsled tega dobivajo praktikantje, ki ob enem tudi slovenski znajo, jako pozno avskultantske službe in še pozneje adjutum, če tudi prej adjunkti postanejo, kakor pa drugi, ki niso slovenščine zmožni. Vendar pa morajo čakati po dve ali tri leta, preden dobe adjutum. Ker so večinoma sinovi kmečkih hiš,  vendar  se ne  more od njih zahtevati,   da
bi po  dokončanih šestnajstletnih študijah državi še dve ali tri leta zastonj služili.
Jaz mislim, ko bi se pri imenovanji avskultantov oziralo bolj na znanje jezikov, odpravili bi se ti nedo-statki sami po sebi.
Vsled tega in zarad tega usojam si predlagati resolucijo, za katero prosim sedaj podpore, pozneje pa, da se sprejme.
Toliko sem hotel govoriti v obče.
Kako pa je pri nas z jezikom in ravnopravnostjo po uradih? Ka&o je pri političnih in finančnih uradih, o tem ne bom govoril, kakor sem to uže v začetku omenil, če tudi me jako mika povedati, kako da rešujt neka politična oblastnija mojega volilnega okraja prošnje društev za slovensko dopisovanje — z žandarji, katere jim na glavo pošilja. (Cujte, čujte! na desni) Kakor sem uže rekel, držati se hočem edino le pravosodja, kjer tudi ne bom muh lovil, kakor je to delal eden gospodov predgovornikov z levice, pritoževaje se, da je neka okr. sodnija na Ceskem na razsodbo pritisnila le samo češki pečat. Gospoda moja! Za nemški pečat se še ne zmenimo toliko, kajti nihče ne dvomi o takih pismih, od kod da izvirajo, da bi se moral še le iz pečata prepričati, ali so istinita ali ne. Saj povsod poznamo beriča, ki nam jih prinaša. Pač pa hočem govoriti o razmerah, iz katerih bote razvideli, kako da se pri nas za vrata v kot potiskajo elementarni pojmi o pravu in postavnosti (čujte, čujte! na desni), posebno pa, če si predočujemo besede, ki jih je nedavno v gosposki zbornici govoril ekscelenca vitez Schmerling, ki je predsednik najvišjega sodnega dvora.
Le oglejte si kateri paragraf koli, po katerih namreč si pravica razsoja, na pr. §. 13 sodnega reda, ki dopušča deželni jezik pri pravdi; ali se ozrita na §. 4 določbe dotikajoče se obravnav izvanpravdnih, ki govori o jezikih pri sodniji običajnih, ali pa vzemite konečno v roke §. 163 Kazenskega reda, kjer je tudi govorjenje o določitvi jezika pri sodnijski obravnavi, povsod bote našli, da so bila slovenščini uže zdavnej duri v sodne dvorane odprta, tako pred 100 leti in še poprej, kakor tudi pozneje vsled cesarskega patenta z dne 9. avgusta 1854, in vsled §. 163. kazenskega reda, ki se je leta 1873 podaljšal.
če se kak jezik v deželi govori v nepreslednih velikih takozvanih skupaj se držečih skupinah, je tak jezik menda vendar deželni jezik. In to je slovenščina po vseh Vam znanih pokrajinah. Če patent z dne 9. avgusta 1854 izrecno za izvanpravdno razpravo določa, da naj se dotična uloga napravi v domačem jeziku, razteza se vendar ta določba tudi na slovenščino, in če §. 163 kazenskega reda pravi, da se sme kaka priča ali kak obdolženec, ki ni zmožen sodnijskega jezika, le tedaj zaslišati brez tolmača, če sta sodnik in zapisnikar zmožna njegovega jezika, ne ume se pod sodnijskim jezikom le sama nemščina, temveč na vsak način tudi slovenščina in se morajo prav tako s Slovenci spisavati slovenski zapisniki, kakor se spisavajo z Nemci nemški, kajti slo-
262
venščina je  prav tako   veljaven  sodnijski  jezik,   kakor nemščina, po naših krajih pa še znatno bolj!
Napačna je trditev, da bi bilo le to sodnijski jezik, kar stoji črnega na belem in tudi ne tisto, kar govori sodnik s strankami. Vsem slovanskim jezikom skušal se je značaj soduijskega jezika vtajiti; sicer bi res ne bilo tieba poijščiui in češčini tega značaja s posebnimi določbami pripoznavati in bi tudi ue bilo potreba posebne postave, katera proglaša hrvaščino na Dalmatinskem za sodnijski jezik.
(Dalje prihodnjič.)
269
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
(Dalje.)
Ce bi bil tudi postavodajalec hotel tako postopati in slovanskim jezikom ta značaj zanikavati, bi pač mesto ;;deželnega jezika" ali ^kakega druzega pri sodniji navadnega jezika" kot sodnijski jezik, raje postavil izraz kar naravnost „nemški jezik".
Ker pa tega ni storil, mislim, da je prav in pošteno, ako so vsi deželni jeziki po celi Avstriji vsak v svojem okraji ob enem tudi sodnijski jeziki Da to opravičenost slovenskega jezika dokažemo, nam niti člana XIX. temeljnih postav ni treba na pomoč klicati. Tudi pred saboj imam uže jako staro postavo, katera določuje administrativno upravo, oziroma postopanje, in ta postava dala se je tudi v slovenščini na svitlo.
Opomina vredno je, da je to postavo cesar Jožef podpisal. (Cujte! čujte! na desni.) Izdala se je ravno štiri mesece po splošuem sodnijskem redu dne 1. septembra 1781. Da jo je cesar Jožef podpisal, to priporočam prav posebni pazljivosti gospodom tovarišem iz Korotana, kolikor jih je ob enem deželuih poslancev, ki so člani postavodajalnega deželnega faktorja. Priporočam jim jo še prav posebno zarad tega, *er se ti gospodje še dandanes repenčijo. da bi se deželni zakonik koroške dežele za koroške Slovence slovenski izdajal, (čujte! čujte! na desni. —Poslanec Ghon: Občine same ga niso marale! — Klici na desni: KtereV — Poslanec Ghon: Koroške slovenske občine! — Posl. dr. Trojan: Naj bodo toraj poslanci bolj pametui, kakor pa so občine! Ali je to pjstavodajalstvo? Ali je to deželni zbor?)
Kakor je odprl splošni sodni red pri sodnijski gosposki slovenščini duri, prav tako odklenil jih ji je ta odlok pri administrativni oblasti. Toda kljubu tej stari pravici, ki jo je slovenščina uže pred več nego sto leti uživala pri sodniji in administrativni gosposki, upirajo se ji še dandanes po uradih na vso moč. Ni še dolgo, ko je na Kranjskem, toraj v deželi, kjer se Slovencem mleko in med cedi, doletela sloveuske vloge le milost, da so bile sprejete. Rešene so bile nemški. Na veliko žalost čital sem v javnih listih, da so v novomeškem okrožnem področji v najnovejšem času zopet jeli sloven-ske vloge nemški reševati. (Cujte! čujte! na desni.) Take pritožbe bral sem nedavno v nekem javnem listu. Nedavno poklicali so z Dolenjskega nekaj višjih sodnikov in prav zdi se mi, kakor bi bilo slovensko uradovanje slonelo na plečih tistih gospodov, kajti komaj so le ti Dolenjski hrbet obrnili, uže sili ondi nemško uradovanje zopet v klasje. (Čujte! čujte! na desni.)
Prav hudo se branijo uradi slovenskih vlog po vseh drugih krajih, kjer Slovenci prebivajo. In če se uže sprejmo, puste jih potem ležati, s čemur hočejo namreč
270
stranki  dokazati,  da bi  bilo  bolje  za  njo,   če bi bila svojo prošnjo vložila nemški ali laški spisano.
Da bi se pa pri sodnijah ustne slovenske prošnje tudi slovenski v zapisnik sprejele, prigodi se celo na Kranjskem prav redko. Jako obžalovanja vreden je ne-dostatek, da se celo izjave prič ne zapišejo tako, kakor so se napravile, namreč — slovenski. Nezaslišano pa je, da se prisega zahteva od ljudi v tujem nerazumljivem jim jeziku. (Čujte ! čujte! na desni.)
Dovoliti mi, da izmed obilnih vzgledov, ki so mi na razpolaganje, navedem le enega, da ž njim dokažem, kar sem govoril. V Korminu na Primorskem zgodilo se je leta 1885., da je bila le slovenščine zmožna stranka prisiljena laško priseči. Med prisego jeli so se navzoči na vse grlo smejati; priča, nevešč laščini, je neko v prisegi pravilno besedo po svoje izrekla , ker je ni razumela, in smeh je bil gotov. Kako se to strinja s slovesnostjo trenutka, prosim, naj si gospodje le sami pred-očujejo. Sicer se je pa ta nedostatnost v zvezi z nekaterimi drugimi ondi nahajajočimi naznanila pravosodnemu ministerstvu v peticiji ondašnjega slovenskega društva dne 18. avgusta 1886.
Na Koroškem Slovenci še dandanes le nemški prisegajo, če prav ne umejo nemščine, (čujte, čujte! na desni.) Tistim, ki prisegajo, pove se samo, za kaj da se gre, pa je dobro. Kdo jim to pove, usojam si Vam nekoliko bolj natančno pozneje razložiti. Državna pravd-ništva v Celji, Ljubljani in Novem mestu imajo nalog, tožbo v onem jeziku sostaviti in vložiti, v kateiem se je obdolženec zagovarjal. Samo po sebi se razume, da bi morala tak ukaz ali nalog dobiti tudi vsa druga po Slovenskem bivajoča državna pravdništva. Toda še od treh ne more se Celjsko pri najboljši volji posluževati slovenščine pri sostavi zatožbe, če tudi je popolnoma zmožno za to, ker je preiskovalni sodnik zapisnik nemški spisal. Vsak sodni adjunkt uže toraj lahko onemogoči ta ministerijalui ukaz, dotikajoč se sostave slovenskih tožba pri državnih pravdništvih. Da ob takih okoliščinah obdolženec prav nič ne razume zatožbe, da ne razume obravnave in govorov ter zagovorov, da mora konečno biti zadovoljen z razsodbo v nerazumljivem mu tujem jeziku, in da bi bilo konečno pač vse eno, ako bi bil mesto njega sedel kak slamnat mož na zatožni klopi (da, da, tako je! na desni); vse to je zadosti znano in mi pač ni treba nadrobneje razkladati.
(Dalje prihodnjič.)
277
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
(Dalje.)
In glejte, gospoda moja, zastop celjske mestne skupine povrnil se je v to zbornico oborožen s peticijo celjskega nemškega društva, v kateri se zahteva, da naj se takoj odpravi ministrov ukaz, po katerem se pripo-znava zmožnost za porotnika ob sicer drugi sposobnosti tudi takim Slovencem, ki znajo samo nemški. Ta ukaz naj bi se toraj odpravil na željo Nemcev, katerih je v Mariboru in po nekaterih drugih mestih 40.000 vsega skupaj nasproti desetkrat večjemu številu 400.000 Slovencev. Nadjam se, da bo peticijski odsek zahtevanje zavrni), kakor se mu spodobi.
Peticija pravi, da, če prav porotniki samo jednega dela obravnave ne razumejo (kateri namreč nemški ne znajo), vendar se ni nadjati, da bi mogli prav razsoditi. Res je tako! Ce je pa tako, bi pa človek vendar poprej pričakoval na podlagi navedenega razmerja v prebivalstvu, da se bo napravila peticija, po kateri naj se tisti ljudje ne pripuščajo za porotnike, ki so samo nemškega jezika zmožni. (Prav res! na desni.) To bi pa najprej zadelo gospoda, ki se je pri budgetni debati prvi oglasil — zadelo bi pred vsem gospoda poslanca Car-nerija — ne morem se ogniti, da bi tega ne omenjal, ker nam je prav ta gospod očital, da se skušamo okoristiti na škodo nemščine. Ta gospod bi toraj izmed celjskih porotnikov prvi odletel, ker prav nič slovenski ne zna.    Nič več bi ne  imel  razsojati   pri porotnih ob-
278
ravnavah v Colji o poboji in umoru, ker bi ne vedel, kako se obdolženec zagovarja in ne, kaj so priče rekle, ter bi se moral edino le s tem zadovoljiti, kar bi naposled od gosp. prvomestnika zvedel, ki navadno jedro razprave še enkrat ponovi.
V tisti peticiji se tudi trdi, da dotični ministerski ukaz prav za prav ni druzega, kakor sredstvo za agitacijo, ki ima namen, slovenske napore tudi v sodnijsko dvorano zanesti. (Smeh ne desni.)
Jaz nisem teh misli, da je dotični ukaz agitacijsko sredstvo, pač pa mislim, da je peticija tako sredstvo. (Tako je! na desnici.) Njen namen je, pri porotnih sodbah o tiskovnih pravdah v Celji vzdržati in ohraniti politično strast. (Živahno pritrjevanje na desnici.) Prav je, da se je ta peticija v celem obsegu pridejala stenogra-fičnemu zapisniku (veselost na desnici), da bodo naši poslanci čitali lahko od besede do besede, kako je hotela stranka, ki se imenuje liberalno, izvajati v istiui liberalne postave. (Pritrjevanje na desnici.)
Ker sem se pri tej priliki dotaknil porotnih sodišč, naj mi bo dovoljeno, da o njih spregovorim nekoliko besed.
Slovenci smo hvaležni Nj. prevzvišenosti voditelju pravosodnega ministerstva, da je po zadnjih imenovanjih za deželno sodišče v Trstu in okrožno sodišče v Rovinji pripomogel, da pri teh sodiščih ne bode treba obravnavati s tolmači v navadnih sodbah, kedar sodijo sodniki iz poklica. Tolmači ostali pa bodo za porotna sodišča. V Celovci, Trstu, Gorici in Rovinji bodo slovenski obtoženci in slovenske priče, kakor doslej, tako še na dalje, imeli sodnike, katerih ne bodo umeli.
Umevno je pri takih razmerah, da je celo navdušo-nemu privržencu porotnih sodišč, če je Slovenec, težavno potegniti se za to svobodno pridobitev, ako vidi, da po njej trpi škodo njegovo ljudstvo na svojih narodnih pravicah. Naj tu še omenim samo na sebi malenkostnega pa važnega slučaja. Pri zadnjem porotnem zasedanji v Gorici se je prigodilo, da je predsednik porotnega sodišča — bil je to predsednik okrožnega sodišča sam, kateri, mimogrede rekoč, n e raz um e jezika večine prebivalstva svojega okrožja, in ga še manj govori ali piše — pri prečitanji porotnikov Slovenca okaral, ker je svojo navzočnost po slovenski izjavil, namesto po italijanski ali nemški, in ga tako v pričo soporotnikov osobno žalil.
Ce mora Slovenec prestajati tudi še osobno žaljenje, Kedar prizna svojo narodnost, je naravno, da postaja porotniški posel za Slovenca tudi še nasproti soporotni-kom in sodišču težaven.
Kakor s strankami, ravna se pri nas z občinami in občinskimi predstojniki. Tudi tu dovolite mi, da omenim samo eden slučaj, kateri se je razpravljal po javnih listih.
Neka občina na Pohorji na Štajarskem je prosila dotično okrajno sodišče,, da bi jej to dopisovalo slovenski in je utemeljila to prošnjo s tem, da občinski predstojnik nemšKi ne zna in da mora dolgo pot narediti, da si da raztolmačiti nemški dopis. Sodišče je na to odgovorilo,  da take želje občine za-nj ne morejo biti
merodajne. Ko na neki dopis sodišča občina ni hitra odgovorila, pritožilo se je sodišče na okrajno glavarstva in to jo je obsodilo na 20 gold. kazni. (Oujte, čujte! na desni.) To je marljivost, kakor se ne nahaja na korist slovenskemu jeziku pri političnih gosposkah.
Pripoznavamo odkrito, da pravosodna uprava skrbi, da bi te in druge neprilike v pravosodji odpravila, in pozdravljam kot korak na boljše, da so nedavno izišle slovenske tiskovine za sodno postopanje. — Pristavim še prošnjo, da bi se justična uprava tudi potegnila za te tiskovine; — prišla bode na odo mržnjo glede teh tiskovin, ki se nahaja korak za korakom sploh proti slovenskemu uradovanju. Ona bode celo na nekem mestu, od koder bi se bilo tega najmanj nadejati, našla neko obotavljanje proti noročenju teh tissovin in njihovi porabi.
Ker je tudi na korist državnemu zakladu — državna tiskarna je s tiskovinami nekoliko stroškov imela — naj bode to še bclj visoki vladi v spodbudo, da si kaj prizadeva za tiskovine. Jaz bi rad še neko nedostatnost tukaj omenil, katera celo najbolj sposobne in voljne sodnike zadržuje v slovenskem uradovanji.
(Dalje prihodnjič.)
286
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja,
(Dalje.)
Če namreč slovenske razsodbe kljubu tolikošnjim oviram vendar dojdejo do deželne nadsodnije, ta ko-nečno vendar-le nemški razsodi in da nemško razsodbo nazaj na prvo instanco (okrajno sodnijo) rekoč, da naj se razglasi v obeh jezikih. Tu se bo pač vsakdo vprašal: čemu tudi nemški, ker je vendar znano, da so stranke edino s slovenskim odlokom ali razsodbo tudi zadovoljne, kakor se je to že v prvi instanci pokazalo. Toda to nima tolikega pomena, kajti težava zadene le diurnista ki mora odlok prepisati.
Vse kaj druzega pa je s slovensko prestavo tega odloka, kar sodnika zadene. Če pomislimo, da so razprave višjih instanc največkrat jako zavite in težavne je to vendar nepotrebno obteževanje sodnike na prvi instanci z delom.
Jako vnet mora biti človek, da se takega dela rad loti. Sčasoma se ga pa gotovo naveliča in v bodoče razsodi nemški, da mu ni treba za slovensko razsodbo še takorekoč kazni trpeti. (Prav res je tako! na desni.)
Če graška deželna nadsodnija morda ni zmožna — preiskavati ne maram — slovenski odločevati, naj prestavo preskrbe lastni organi in naj se potem taista zda kot izpis (Ausfertigung) v smislu § 211 sodne instrukcije, Ki ga podpiše predsednik deželne nadsodnije in načelnik ekspedita. Taka prestava in izpis bila bi postavna, vsaka druga je nepostavna.
V dolžnost si štejem, tudi še eno reči o pravosodnih razmerah naše sosedne dežele Koroške, ki so za naše rojake tako čudne in žalostne, da jih moram tu omeniti, ko razpravljamo pravosodni etat.
Nedostatnosti, ki sem jih navajal iz drugih dežela so na Koroškem kar nakopičene.
Na Koroškem niti izjemoma ne najdete, da bi se le pri eni sodniji in le količkaj slovenski pisalo, če prav je tretjina prebivalcev slovenska. Da jako redko se tudi to prigodi, da bi sodnik s Slovenci slovenski govoril.
Soinik govori na Koroškem s pomočjo posredovalcev (čujte! čujte! na desni). Kdo in kaki so ti posredniki bom pozneje  povedal.
Koroške šole že za to skrbe, da domačih sodni-kov prav nobeden ne zna slovenščine. (Cujte! čujte! na desni.)
Znano Vam bo, da smo sprejeli resolucijo, da bi se na koroških srednjih šolah slovenščina vsaj kot obligaten predmet podučevala in to, kar se samo po sebi ume, le pri Slovencih — saj Nemcem tako ne-čemo ničesa vsiljevati — in vendar sodniki tudi brez znanja slovenščine Slovence sodijo. O ruskem straho-vanji nasproti Poljakom se čuje, da je hudo na Rusko-Polski, še večji pravijo, da je zatiranje Poljakov na Prusko-Poljski, toda jaz mislim, da celo ondi povsod domač sodnik z domačimi v domačem jeziku občuje. Slovenski narod na Koroškem, če tudi ima ustavne pravice in narodno ravnopravnost, tega vendar nima. (Čujte! čujte! na desni.)
Da bi to vsaj nekoliko opravičili, trdi se, da koroški Slovenci niso Slovenci — toda ker jih pa že zgodovina, statistika in vse drugo na laž postavlja — pa pravijo nasprotniki naši, da jezik koroških Slovencev ni slovenski jezik.
Če si dovolim o tej reči tudi nekaj besedi spregovoriti, ne zgodi se to zarad tega, da bi morda popravljal, kar je gospod poslanec beljaških kmečkih občin napačnega trdil; to so storili uže drugi gospodje pred menoj prav spretno, ko je namreč mariborski gospod zastopnik izrekel nekake dvome. Jaz to storim zarad tega, ker se nahajajo taki nazori o razmerah koroških Slovencev, kakor jih je gospod poslanec razvijal, še celo v najvišjih upravnih krogih, kateri imajo našo osodo v svojih rokah ter nam zarad tega nikakor ne more vse jednako biti, kako da se v tistih krogih o nas misli.
V mojem maternem jeziku imamo pregovor, ki pravi, da je uže v govorjenji dveh sosednih vasi nekaj razlike: „Vsaka vas ima svoj glas".
Razlika je temveča, čemdalje sta si dva kraja vsaksebi. Tako pa ni le pri nas, temveč na celem svetu in se je uže govorilo o tem. Pri Slovencih je treba pa tudi še na to ozir jemati, da so bili nemškim gosposkam podaniki, da so v vedni dotiki z nemškim prebivalstvom in z nemškimi uradniki. Vsi le-ti so zatrosili med narod več ali manj tujih izrazov, katerih se je le-ta poprijel. Če si slovenski jezikoslovci prizadevajo te tujke iztre-
287
biti, ter jih nadomestiti s prvotnimi domačimi izrazi, naj se ne šteje nam v napako, kar se ravnokar tudi v nemščini godi. (Tako je! na desni.) In prav koroške „Freie Stimmen" imajo geslo: „Fort mit dem Fremd-wort!" (Proč s tujkami!) V tem oziru se toraj slovenskemu jeziku in njegovemu razvoju ne more prav nič očitati.                                                    (Dalje prih.)
293
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
(Dalje.)
Kako nevtemeljna in naravnost — oprostite mi besedo — bedasta je trditev, da naš narod ne razume našega jezika. Ne oziraje se na vse drugo, dokazuje že sama družba sv. Mohorja, ki je po vseh slovenskih krajih razširjena. Bilo je sicer že o tem govorjenje, toda zopet sem se povrnil na to zarad tega, ker hočem njene date za Koroško porabiti.
Društvo je imelo leta 1885 31.687 udov, kterih vsak plača na leto 1 gld. in kterih vsak je prejel v preteklem letu za to 6 knjig. Teh udov je na Koroškem samem 3031 in so dobili nekaj čez 18.000 knjig. Letos znaša število udov tega društva 34.800 v okroglem in se je tudi število udov med koroškimi Slovenci za nekaj odstotkov pomnožilo. Knjige te družbe tiskane so v najčisteji slovenščini in kar se samo razume, se za koroške ude ne tiskajo druge knjige, kakor za vse druge ude.
Vprašam Vas, ali je mogoče, da si narod, kakih 100.000 duš obsezajoč, leto na leto kupuje 18 do 20 000 knjig, kterih bi ne razumel in ne bral? (Prav dobro ! na desni.) Zato pa tudi trdim, da Slovenci s tem naznanjajo velikansko svojo potrebo za razvoj svojega maternega jezika in junaško je, da se narod, kterega v domačem jeziku nobena gosposka ne posluša, da kterega zarad domačega jezika še celo zaničujejo, tako zvesto istega drži (Tako je! na desni), in povem Vam da ni druzega, nego surovost, da se slovenskim otrokom na Koroškem ne dovoljuje poduk v slovenščini, da še celo slovenskih črk jim ne privoščijo.
Gospod naučni minister je imel za vsako v njegovo področje spadajočo pritožbo primeren odgovor pripravljen; le na opravičene razprave mojega rojaka in tovariša g. Kluna o koroških razmerah ni ničesa omenil.
Vem zakaj da ne. Tvegal bi bil svojo slavo kot šolnik, če bi bil le eno odobrovalno besedo o teh šolskih razmerah zinil. (Res! na desni.) Mi Slovenci smo mu predlagali druzega sekcijskega načelnika, kar se nam je jako hudo zamerilo. Ako bi bil gospod naučni minister tu pričujoč, bi ga jaz prav lepo prosil da naj tisti prosti čas, kar si ga bo vsled službovanja druzega sekcijskega načelnika morda prihraniti vtegnil, porabil za to, da vrat zavije tej pedagogični potvori koroškega šolstva. (Dobro, dobro! na desni.)
Vedoma ali nevedoma trdijo že merodajni krogi sami, da so koroški Slovenci že na polovico Nemci.  Po-
294
klicali so nemškega škofa v deželo in rekli so Slovencem jako trpko besedo: „Koroški Slovenci so že toliko izobraženi, da bodo tudi nemškega škofa razumeli.u (Cujte, čujte! na desni.) Uradniška mesta od najnižjih do najvišjih popolnujejo se le z Nemci, ki slovenščine prav nič ne znajo, (Poslanec dr. Foregger: To ni res.)
Kot za nas Slovence jako žalostno prikazen moram omeniti, da se je tej vladi, ktera ima vendar na svojem praporu zapisano: „vsem enake pravice!" posrečilo, koroške uradnike popolnoma ponemčiti. (Čujte! na desni.) Še preden smo imeli § 19. temeljni!} postav, vodil je pravosodje pri deželni sodniji koroški sodnijski predsednik pl. Schulheim in že ta mož je tedaj večkrat priznaval, da ni prav, in se mora odpraviti, da Slovenci na Koroškem nimajo slovenskih uradnikov, ter se mora za to skrbeti, da bode pri deželni sodniji v Celovci vsaj toliko slovenščine zmožnih sodnikov,, da bo mogoče s Slovenci brez tolmača občevati.
Prišli so pa drugi predsedniki in druge vlade, nobena pa ni še teh za opravičeno priznanih želja vresničila. Jako nas boli, ko vidimo, da se tudi sedanja pravosodna uprava pri dotičnih imenovanjih ne ozira na slovenščine zmožne sodnike za koroške Slovence, kar je vendar že Schulheim za potrebno smatral. Imela je jako nesrečno roko pri zbiranji oseb, če prav se ji je ponudilo več slovenščine popolnoma zmožnih sodnikov.
Morda se je vlada ozirala na družinske ali druge razmere, vendar je pa pri tem pozabila, da so te razmere, v nasprotji z zahtevami celega naroda, kteri zahteva, da ga njegovi sodniki vsaj razumejo. V Celovci se vrše obravnave še vedno s pomočjo tolmača, kakor  poprej.
Tak tolmač je navidezno dober in je navadno kak avskultant , toda pogreša se pri njem tolmaška naj-imenitneja lastnost in ta je; da ne zna temeljito slovenščine. Kar mu je iz mladih let do sedaj ostalo, je pičlo malo, pa — taki so tolmači! Da pri takih obravnavah ni tiste previdnosti, ki jo postava zahteva, bote prevideli, če pomislimo, kako silno počasne so razprave s tolmači.
K večemu se opomni, da je X ali Y bil za tolmača. Da bi se pa tudi v jeziku zaslišančevem , o njegovih po tolmaču napravljenih izjavah napravil zapisnik razven tistega, ki ga sodnija sama piše, se ne zgodi če prav postava tako zahteva. Toda ne le samo pri deželni sodniji v Celovci, temveč tudi pri okrajnih sod-nijah po deželi pomagajo si s tolmači in tukaj, gospoda moja, je rak, ki pravosodje na Koroškem razjeda. Ker so se na Koroškem vedno le slovenščine nezmožni sodniki nastavljali, uvedla se je navada, da si vsak Slovenec, ki mora k sodniji, že seboj vzame človeka, ki ondi sodniku razloži, kar je treba. In kaki so ti ljudje? V vsaki vasi je kakšen, ki za silo nemščino tolče, navadno kak zakrknjen dijak, bivši vojak itd. Ti ljudje so brez vsake lastnine, ker je ne morejo tr-
peti in so jo, če so jo tudi kedaj kaj imeli, že zdavnaj zapravili. Nahajate jih pri vsakovrstnih kupčijah, posebno glasni so pa na živinskih somnjih. Pravijo jim „m ešetarji", na Češkem pa — če se ne motim — „šencarji". In tem ljudem je na Koroškem izročeno posredovanje med narodom in gosposko. (Cujte, čujte! na desni.) Ker nimajo nobenih disciplinarnih postav, služijo, če ni drugače, tudi obema strankama, dostikrat tako, da nasprotna stranka ve za to, največkrat pa za hrbtom ena drugej.
302
Govor poslanca Ferjančiča
v državnem zboru dne 25. maja.
(Konec.)
Glede „honorara" (plače) niso izbirčni, vzamejo vse: denar, pridelke (radost na desni), če ni drugače, so pa tudi s požirkom kake pijače zadovoljni. (Čujte! na desni.) Taki ljudje posredujejo promet. Na Koroškem se ne zgodi, kakor kje drugod, da bi stranka, ki je pravdo zgubila, drugi nasprotni stranki očitala zvijačo, goljufijo ali krivo pričanje, ne, temveč vse to gre ondi na mešetarjeva pleča. Mešetarja dolžf taka stranka, da je napak tolmačil, da je dal s tem povod krivi prisegi, in tudi, da ga je nasprotna stranka podkupila.
Posebno si pa usojam pozornost pravosodnega mi-nisterstva na to obračati, da se za tako mešetarijo na Koroškem priznavajo sodnijski stroški, odobravajo, plačujejo in tudi iztirjujejo ter eksekvirajo. (čujte, čujte! na desni.) Toda ne le pri strankarskih zadevah, temveč tudi pri kazenskih obravnavah poslužujejo se sodniki takih mešetarjev. Kam da to privede, dokaže naj Vam resnični dogodek, katerega mi je več ljudi potrdilo: Preiskovalni sodnik je v neki preiskavi zarad umora našel, da je bil mešetar, ki je med obdolžencem in med sodnikom posredoval, konečno sam morilec, (čujte, čujte! na desni.) — Poslanec Nabrgoj proti levici obrnen: „No, kaj bodete pa na to rekli?" — Dr. Trojan: ^Ali tudi to občiue tako hočejo?" — Poslanec Nabrgoj: „Ali tudi občine to zahtevajo?" — Poslanec dr. Foregger: „Pri-sežni tolmač je ravno tako lahko morilec!")
Lahko bi Vam navedel še drugih vzgledov, kako da se godi s pravosodjem na Koroškem, uže posebno zarad tega, ker sedanjemu pravosodnemu ministru taki slučaji niso znani, toda, mislim, da sem pametnim možem zadosti povedal. Prosim pa pravosodno upravo, da naj ima pazno svoje oko vedno uprto na te žalostne razmere, ki jih ne more nihče utajiti, in ki se celo zlepšati ne dado. Pred vsem pa naj skuša, da jih odpravi. Najbolj umestno se mi zdi, če bi se uže od sedaj na dalje pri natečajih sodniških mest po slovenskih krajih zahtevalo znanje slovenskega jezika v pismu in besedi. (Tako je! Prav potrebno! na desni.) Ta zahteva je vendar čisto naravna. Ob enem naj se pa pravosodna uprava uže sedaj prepriča, koliko zna ta ali oni sodnik na Koroškem slovenščine, ter naj nedostatnosti odpravi s pomočji primernih prestavljanj sodnikov, če ni drugače.
Resolucija pa, o kateri sem poprej govoril in jo utemeljil, se glasi:
„Vlada se poziva, naj za to skrbi, da se bode uže pri imenovanji avskultantov ozir jemal na jezikovne zmožnosti prosilčeve in da bode v področji deželnih nad-sodnij graške in tržaške vedno toliko slovenščine in za Primorje hrvaščine zmožnih avskultantov pri rokah, kolikor jih bo treba za umeščevanje viših sodnijskih slu-žeb, kjer se znanje slovenščine zahteva."
(Priznanje na desni. — Govorniku mnogi čestitajo.)