107
Labudja pesem
Igo   Gruden
Morda ti pojem zdaj labudjo pesem: od temnih slutenj, skritih v srcu mojem, nemira zdanjih dni več ne prenesem.
Naproti gremo nečloveškim bojem, med narodi bo v grozi smrt vihrala, željnž miru obdala nas s pokojem.
Ko bo še čezme njena senca pala
in bom v zamahu uzrl jo — strašno ptico,
mi duša v strahu bo zatrepetala:
Kdo dal človeku kruto je pravico do mojega življenja, sanj in dela, ki rad živim, da našel bi resnico?
To vem, da me vsaj ti boš razumela in nase vzela breme misli težkih, ki si v trpkosti meni se razcvela.
V jasnini sinji bo oči nebeških oblak zasenčil ti duha globine, obup težak in strah vseh src človeških.
Ljudje smo vsi: iz skupne bolečine
ljubezni večna luč gori nad nami,
ko drug za drugim sam v temi izgine.
Gorje vsega sveta na šibki rami
vsak človek zdaj za vse ljudi prenaša;
ker ljubim te, v ljubezenski omami:
zakaj živim? — sreč mi več ne vpraša.
108